ZGODBE
Edvard  Kocbek
PALICA
Kaj naj storim s svojo palico,
ko me je začela prehitevati?
Ali naj jo vržem v pastirski ogenj
ali jo podarim šepavcu na cesti
ali oglednikom v obljubljeno deželo?
Ali naj jo vzdignem v zrak,
da z njo pomirim ljudski hrup,
ali jo podstavim svojemu bratu,
da si bo v temi zlomil nogo?
Ali naj jo vržem na morje,
da bo rešila utapljača,
ali jo zasadim v polja,
da bo za strašilo v vetru?
Ali naj jo obesim v romarsko cerkev,
da bo pomnožila svetinje,
ali pa jo pokopljem v gozdu,
da je ne najdejo biriči?
54
Ali naj jo dam nevednemu očetu,
da si bo z njo ukrotil sina,
ali pa jo izpostavim rosi,
da mi bo znova zazelenela?
Ali naj jo izročim vodji zbora,
da mu bo uredila glasove,
ali jo dam zanosnemu dečku,
da mu bo podprla šotor?
Ali naj z njo odkrijem studenec,
da bo napojil puščavo,
ali pa z njo pričaram kruh
iz klobuka na čarovnem odru?
Nič vsega tega ne bom storil,
kajti vse to je drzno in noro,
prelomil jo bom na kolenu
in jo vrgel v globoko brezno,
da bodo njeni težki rovaši
izmerili moj pad.
PRED FIGOVCEM
Prišli so tuji in utrujeni, togo so stopili s prašnih vozil, opravili so neznansko dolgo dirko in na njej pozabili, kam hitijo, 8 kom tekmujejo in zakaj in kje so postavljeni cilji.
Rahlo se opotekajo med nami, v sebi nosijo neštete ovinke in neskončno ravno pot, hitrost jih je na njej zanesla, da so se zmerom vzdignili1 v zrak in se nevarno odločili od zemlje.
Ne morejo se več rešiti prvin, kajti kar naprej imajo težave z nečim, kar jih strastno obdaja, kakor da razen neizmernega obzorja in njih samih ni ničesar drugega na tem lepem in družnem svetu.
55
PONOCNI VETER
Ko se mu je opolnoči topli veter za vogalom nenadoma postavil po robu in ga ni pustil dalje, mu je spominsko zaigralo, torej ste se vrnili, prekleti, in pri priči je vedel, prišla je njegova ura.
Veter je igrivo poskočil, zakadil se je vanj in ga podrl, sovražnik je najboljši prijatelj, prebudi te iz nevarnega ždenja, polepša ti zlato na spominu, kajti nobena bitka na zemlji ni nikoli do kraja dobljena, začnimo, kjer smo nehali!
Bila je viharna noč,
vedno znova smo se pognali
v nepredirne stare zidove,
padali smo in se vzdigovali,
naskakovali in stokali,
kar naprej smo butah v grad,
sovražna burja je bila trdnjava,
nazadnje smo planila v smrt.
Skočil je v bobneči veter, zaletel se je v strmo steno in predrl prekleto črto, potem pa obstal v brezvetrju, sovražnika ni bilo več, veter je sovražnik, ki mine, zmaga je vselej otožna, bitka ni nikoli dobljena.
56
OTROK
Ko me je pogledal z velikimi očmi in pomembnimi vprašanji, sem mu odvrnil nagajivo in brez odgovora, oči so se mu povesile, zazrl se je v tla, vendar si ni mogel kaj, čez hip me je pokukal, tokrat kradoma, z nadihom krivde, ujete radovednosti in stare previdnosti. Znova sem bil poreden, znova se je zazrl v zemljo. Tedaj sem se ovedel, v duha mi je navrelo nezadržno koprnenje, da bi se me usmilil in mi odpustil. Dolgo sem prosjačil za njegov lepi pogled, milo sem ga rotil, toda zaman in zaman. Nekega tihega hipa pa se je nenadoma vrnil iz neznanske daljave, pogledal me je darežljivo in si oddahnil, postal je človek.
57
DIALEKTIKA
Gradbenik podira hiše,
zdravnik približuje smrt
in poveljnik požarne brambe
je skriti vodja požigalcev,
pravi bistra dialektika
in sveto pismo pravi podobno:
kdor je zgoraj, bo spodaj,
in kdor bo poslednji, bo prvi.
Pri sosedu leži nabita puška,
pod posteljo se skriva mikrofon
in hčerka je obveščevalka.
Soseda pa zadene kap,
mikrofonu odpove elektrika
in hčerka hodi k spovedi.
Vsakdo se obesi koštrunu na trebuh,
ko se tihotapi iz Polifemove votline.
Iz cirkuškega šotora prihaja razglašena nočna glasba, mesečniki hodijo po visoki vrvi in krilijo z negotovimi rokami, pod njimi pa vpijejo prijatelji, da bi jih do kraja prebudili, kajti kdor je zgoraj, mora doli, in kdor spi, naj zaspi še krepkeje.
RAZPELO NA POLJU
Kadar so za telovo postavili oltar podenj, so nekateri videli, kako je počasi odprl oči in razširil ozke nosnice, blažen od kadila.
Potem so si sledile dišave, vonji žita in trav, megle, dim požarov, duh po smodniku: skrivnostni strel mu je šel
3S
skozi čelo in mu še bolj nagnil glavo s trni in s senenimi bilkami, izgubil je človeško podobo in postal strašilo.
Vse se je razdivjalo
in zakoprnelo po strašnem.
Zdaj visi le še na enem žeblju,
in ko bo neke noči veter
od neznanskega čaščenja poskočil,
se bo iznenada odtrgal,
stopil na varno zemljo
in jo poljubil.
ZAMORSKA
Sredi gneče me je nekdo povprašal za ramo z naglasom iz Šiške: Ali boste izstopili? Delali smo ovinek, zazrl sem se v bele zobe črnemu človeku iz Gane.
Zdaj mi je jasno,
zakaj je Prešeren na trgu
vedno bolj teman,
beseda v meni je poskočila
od binkoštnega veselja,
začela je kliti
v rodovitni črnici.
Obrnil sem se v gneči in za vpil: Ne bom izstopil, nikoli ne bom izstopil, nihče ne bo izstopil, peljali se bomo dalje, peljali se bomo skupaj, peljali se bomo v zamorje.
->Q
NEMOST
Nad gnezdom završi krvavi ptič kanjuh, kanjuh se spreleti, in groza mi spusti na usta nežni puh in krik mi onemi.
Lovišče sem in lov, gonič in potepuh, lovišče sem in lov,
spet tihotapim snov, neznanski sanjski kruh, in več ne vem domov.
Preveč mi je omam, da bi jih zmogel sluh, preveč mi je omam, tišini se predam, med duhovini duh, brez pomoči in sam.
POZABLJENA
Tavam po rosi nočnega boja, čuti so bosi, trudna je hoja.
V travi je jama, tiho jo grebe strašna omama, ranjen sem v tebe.
Smrt v mesečini, dobro oranje, brazde v temini, legava vanje.
60