Model ocenjevanja stopnje informatizacije šole v 1 2 2 Borut Campelj', Vladislav Rajkovič2, Eva Jereb2 1Ministrstvo za šolstvo in šport, Masarykova 16, 1000 Ljubljana, borut.campelj@gov.si 2Univerza v Mariboru, Fakulteta za organizacijske vede Kranj, Kidričeva 55a, 4000 Kranj, Slovenija, vladislav.rajkovic@fov.uni-mb.si, eva.jereb@fov.uni-mb.si Informacijsko-komunikacijska tehnologija je pri procesu modernizacije pouka in učinkovitosti administrativnih procesov na šoli eden izmed bistvenih pripomočkov. Šole potrebujejo jasne usmeritve, kako doseči e-kompetentnost na vseh področjih. Razvili smo večparametrski hierarhični model evalvacije informatizacije posamezne šole na osnovi metodologije Dex. Ta model omogoča, da si posamezna šola predoči obstoječi nivo informatizacije šole, kar ji lahko bistveno pomaga pri nadaljnjem razvoju. Tri glavne skupine ocenjevanja informatizacije: šola in okolje, učitelji in skupnosti, učenci in polje bivanja. Ključne besede: šola, IKT, stopnja informatizacije, evalvacija, samoevalvacija, vodenje 1 Uvod Sleherna šola (v širšem smislu mislimo na vsak vzgojno izobraževalni zavod) postaja z vsako kurikularno prenovo in z novimi administrativnimi zahtevami ter nasploh z razvojem in spremembami družbe vse bolj avtonomna. Zaradi zahtevane transparentnosti delovanja šol se dogajajo upravičeni in neupravičeni posegi različnih institucij in posameznikov v prvinske dejavnosti šole, kjer se kažejo tudi ranljivosti šol. Zato morajo šole zagotoviti višji novo delovanja in večjo odgovornost na vseh področjih delovanja. Natančno poznavanje in kakovostno načrtovanje procesov na šoli postaja še bolj ključnega pomena. Prav tako morajo biti šole bolj odprte za sodelovanje z lokalnim in globalnim okoljem. Saj le medsebojno sodelovanje šol, skupno reševanje temeljnih problemov in upoštevanje globalnih usmeritev zagotavlja pravo smer razvoja. Vse bolj je potrebno vključevati upoštevati in zagotavljati osebnostni razvoj vseh izvajalcev in udeležencev vzgoj-no-izobraževalnega procesa, kar je en izmed temeljev dejanskega vseživljenjskega učenja in smotrnosti življenja (Ščuka, 2009). Vsi našteti pogoji lahko pripomorejo k višji kakovosti izvajanja vzgojno-izobraževalnega procesa (Hopkins, 2007) ter zagotavljajo dodano vrednost za večjo konkurenčnost naših otrok v prihodnosti v EU in svetu. Informacijsko-komunikacijska tehnologija (IKT) so današnje dejansko okolje mladih in ponuja bistvene pogoje za kakovostnejši pouk, celovitejše in hitrejše učenje, individu-alizacijo, širšo paleto socialnega življenja (ne sicer fizičnih kontaktov), prav tako z IKT lahko tudi kompenziramo marsikatere »hendikepe« učencev. Zato so šole prisiljene spremljati, sprotni presojati ter smiselno vključevati novosti in priložnosti, ki jih ta prinaša in ponuja. Poleg tega pa IKT učinkoviteje razgalja vse negativne strani življenja: premalo kakovostnega skupnega preživljanja staršev in otrok, nezanimanje učiteljev in staršev za potrebe otrok itd. Če dobro poznamo prednosti in slabosti IKT, lahko trdimo, da je vključevanje IKT v pedagoški in administrativni proces postalo v tem obdobju ena izmed temeljnih nalog sodobne šole, ki resnično želi nekaj spremeniti (Balanskat et al., 2006). Da bodo (slovenske) šole konkurenčne in v korak s časom jih je treba opolnomočiti s sodobnimi priporočili, smernicami razvoja, zagotoviti učinkovito vodenje šole (Becta, 2008; Davies, 2005), predvsem pa ponuditi razvoj in uvajanje novih kompetenc, vse skupaj z uporabo konkretnih sodobnih e-vse-bin, aplikacij in storitev (Rajkovič, 2006). Eden izmed temeljnih pogojev za napredek in prave spremembe je zagotovo natančno in celovito poznavanje obstoječega stanja. Delno ga lahko ugotovimo z »normirano« zunanjo evalvacijo, celostno pa le poglobljeno samoevalvacijo (Blanchard, 2002). Slednja šoli natančno opredeliti stanje (praviloma na podlagi splošnih oz. zunanjih indikatorjev, katerim se dodajo lastni indikatorji) ter jo usmeri k potrebnim spremembam in nadgradnji obstoječih dejavnosti. Na področju uporabe IKT je tako smiselno za slovenske šole razviti in uvesti sistem samoevalvacije informatizacije šole ter na podlagi le-tega predlagati nadgradnjo in organizacijo nadaljnjih dejavnosti (Čampelj in Rajkovič, 2007). Pri tem je treba smotrno uporabljati in združevati vse ostale dosedanje rezultate (ne le s področja IKT). V tujini je že nekaj praktičnih primerov modelov, vendar je posamezne kriterije (oz. kazalnike) moč opisati ali samo z »da/ne«, kar nam ne da dovolj kakovostne ocene stanja, ali pa so kriteriji preveč kompleksni, zato posamezna šola ali posameznik ne more konkretno opredeliti eno izmed ponujenih vrednosti kriterija (DfES, 2004). V našem prispevku predlagamo kombinacijo obojega, tj. model, kjer kriteriji ne bodo le »da/ne« in hkrati ne prekompleksni in naj bi model samoeval-vacije podrobneje predlagal posamezni šoli, kje je smiselno, da se dejavnosti drugače izvajajo oz. katere dejavnosti bi bilo potrebno uvesti v šolski vsakdan. Pri razvoju modela smo se naslonili na teoriji večparame-tričnega modeliranja in ekspertnih sistemov. Prikazali bomo možnost za večparametrski hierarhični model ocene stopnje informatizacije posamezne šole. 2 Večparametrsko hierarhično modeliranje in metodologija Dex Za oceno stopnje informatizacije šole smo se odločili izgraditi odločitveni model na podlagi metode hiearhičnega večpa-rametrskega (večkriterijskega) odločanja, angl. HMADM -Hierarhical Multi-Attribute Decision Making (Triantaphyllou, 2000; Turban, et al., 2004). Model lahko uporabljamo tako za analizo obstoječega stanja, kot tudi razlago dobljenih rezultatov ter s tem kot pripomoček za nadgradnjo procesa informatizacije šole. Osnovna ideja večparametrskega odločanja je razgradnja odločitvenega problema na manjše in lažje obvladljive podprobleme. Variante razčlenimo na posamezne kriterije (parametre, lastnosti, kriterije) in jih ločeno ocenimo glede na vsak kriterij. Končno oceno variante dobimo s postopkom združevanja ocen kriterijev (Bohanec in Rajkovič, 1995). HMADM je bil razvit predvsem za oceno (oz. evalvacijo) posameznih variant. Za oceno posamezne variante A, B, C itd. (v našem primeru šola A, šola B itd.) se določijo vrednosti osnovnih kriterijev, končna ocena pa je dobljena glede na model. Končni rezultat je celovita ocena posamezne variante (šolo). Poleg te ocene pa z obdelavo dobljenih rezultatov za posamezno varianto lahko raziščemo vzroke za obstoječe stanje. Saj ugotovimo, katere specifične lastnosti lahko vplivajo na izboljšanje rezultatov. S tem pa dobimo tudi usmeritve, kako izboljšati oziroma nadgraditi obstoječe stanje informatizacije posamezne šole (Keeney in Raiffa,1993; Tsoukias, 2008). Slika 1 prikazuje primer abstrakcije HMADM modela. Sestavljen je iz kriterijev Xn in funkcij koristnosti Fi (oz. agregacijskih funkcij ali funkcij združevanja) kriterijev iz nižjih podpodročij. Model torej temelji na izbranem spisku kriterijev, lastnosti, parametrov, spremenljivk, dejavnikov, ki jim v procesu informatizacije šolstva sledimo. V odločitvenem modelu je vzpostavljena hierarhija zaradi zmanjšanja kompleksnosti modela glede na veliko število posameznih kriterijev in morebitnih povezav med njimi. Kriteriji na višjih nivojih so tako odvisni od kriterijev na nižjih nivojih. V teoriji hierarhijo predstavljamo kot usmerjeni neciklični graf, v praksi pa to ponavadi izvedemo v obliki drevesa. Glede na položaj posameznega kriterija v drevesu tako razlikujemo: ■ med osnovnimi kriteriji (listi drevesa oz. zunanja vozlišča) in ■ agregiranimi - združenimi kriteriji (notranja vozlišča vključno s korenom - vrhom drevesa). Na sliki 1 so v drevesu štirje osnovni kriteriji - listi (X1 - X3 in X5) in dva agregirana kriterija (X4, Xg). Za vsak agre-giran kriterij obstaja ustrezna funkcija koristnosti, na sliki sta to F1 in F2, ki vsaka določa njeno odvisnost od vseh kriterijev na nižjem nivoju, npr.: X4 = F1 (X1, X2, X3). Slika 1: Abstrakcija modela HMADM Uporabnik modela stopnjo informatizacije svoje šole npr. šola A s pomočjo modela dobi tako, da izbere vrednosti kriterijev na listih drevesa Xk(A), model pa mu glede na to na višjih nivojih določa vrednosti kriterijev informatizacije šole. Stopnja informatizacije posamezne šole A se torej določi glede na funkcijo koristnosti Fi in sicer od spodaj navzgor glede na hierarhično strukturo drevesa (tj. od listov do korena). Stopnja informatizacije šole (oz. v teoriji ocena variante) je prikazana z vrednostjo kriterija v korenu drevesa (kriterij Xg na sliki 1). Večina obstoječih večparametričnih odločitvenih metod temelji na teoriji kvantitativnih odločitvenih modelov (Triantaphyllou, 2000). V takem modelu so kriteriji zvezni, funkcije koristnosti pa so praviloma definirane kot uteži kriterijev, npr. utežena vsota vrednosti nižje ležečih kriterijev. V praksi pa prihaja do težav pri razumevanju opisovanja podatkov s številkami oz. numeričnimi vrednostmi. Povezave med kriteriji v drevesu so linearne, čeprav narava posameznih kriterijev velikokrat zahteva nelinearne odvisnosti. To pomeni, da je pri posameznih kriterijih potrebno upoštevati različne uteži glede na njeno relativno pomembnost. V nasprotju s prejšnjim pa smo mi uporabili metodologijo DEX (Bohanec in Rajkovič, 1995), s katero smo diskretne kriterije predstavili raje z opisom kot s številkami. Ustrezna funkcija koristnosti je tako predstavljena z odločitvenim pravilom, torej ni formula ali utežena vsota, ampak kot tabela zalog vrednosti (Rajkovič et. al., 1988). Na ta način smo HMADM zgradili na nelinearni diskretni funkciji koristnosti. Primerjamo jo lahko s pristopom relativnih uteži, kjer so uteži odvisne od vrednosti kriterijev. Če se vrednost kriterija spremeni, se lahko njegova relativna pomembnost (utež) tudi spremeni. Pri razvoju modela ocenjevanja stopnje informatizacije šole smo izhajali iz obstoječih analiz stanja informatizacije šole v svetu (npr. DfES, 2004). Obstoječi modeli praviloma nimajo celovite hierarhične strukture, ali pa so ti modeli razdeljeni tudi na do 8 podpodročij (podproblemov) in to zopet na do 8 podporočij, vse skupaj pa ni več kot 3 nivojev razčlenjevanja. V našem primeru smo na podlagi HMADM na vsakem nivoju naredili praviloma do 3 podpodročja. Poleg tega smo izgradili drevo z v večjo globino, zato smo po potrebi posamezni kriterij razčlenili tudi do 10 nivoja. Tako smo proces odločanja oz. odločitveno drevo bolj prilagodili kognitivnim sposobnostim človeka, oziroma upoštevali zmožnosti celovitega procesiranja informacij (Lindsay, 1977). Ker so osnovni kriteriji na področju informatizacije šol kompleksni, pa smo se odločili za »3 plus minus 1«. Odločitveno drevo je s tem sicer večje, ni pa posamezni kriterij razdrobljen na preveč podpodročij, saj bi bila v tem primeru funkcija koristnosti lahko preveč kompleksna in nepregledna. Poleg tega pa smo na tak način posamezni kriterij veliko lažje in bolj natančno opredelili. Uporabniki naj bi z predlaganim modelom posamezni šoli enostavneje in natančneje dodelili stanje ter našli nadaljnje usmeritve in ugotovili možnosti za nadgradnjo procesa informatizacije šole. The magical number seven, plus or minus two: Some limits to our capacity for processing information. Če povzamemo in zaključimo poglavje: kot orodje za postopen razvoj in preizkus večparametrskih odločitvenih modelov smo izbrali računalniški program DEXi, lupino ekspertnega sistema za večparametrsko odločanje. Program sloni na opisani metodologiji DEX, ki se od ostalih metodologij večparametrskega odločanja razlikuje predvsem po kvalitativnem pristopu in neposrednem določanju funkcij koristnosti več spremenljivk, kar poveča transparentnost izgradnje in uporabe odločitvenih modelov (Jereb et.al., 2003). 3 Večparametrski hierarhični model evalvacije informatizacije posamezne šole V Sloveniji in svetu se na področju spremljanja informatizacije šole pojavljajo predvsem naslednji kazalniki (osnovni kriteriji): proces timskega vodenja informatizirane šole, poučevanje in učenje z IKT, IKT v administraciji, usposabljanje in nadaljnje formalno izobraževanje učiteljev, človeški in materialni viri (e-gradiva, računalniška oprema in omrežje ipd.), razvoj in raziskovanje, odprtost šole v lokalni in širši prostor, vključevanje učencev in staršev v načrtovanje, učinki uporabe IKT itd. (Čampelj in Rajkovič, 2008). Proces (samo)evalvacije v slovenskih in drugih šolah na področju informatizacije šolstva je slabo razširjen, praviloma se izvaja na posameznih področjih informatizacije šole in običajno s klasičnimi metodami. Pri tem je treba poudariti nekatera dejstva: ■ vsebinsko ne gre za strateški pristop, kar je praviloma osnova za dolgoročno načrtovanje in nadgradnjo uporabe IKT na šolah, prav tako je pomanjkanje sistemsko celovitih evalvacij (praviloma obstajajo parcialne raziskave in analize obstoječega stanja predvsem na področju usposabljanja zaposlenih, stanja uporabe računalnikov in druge opreme ipd.), ■ organizacijsko evalvacije ne zajemajo udeležencev (učencev) in vseh izvajalcev izobraževalnega procesa (učitelji), še manj pa staršev in drugih, ■ sodobna informacijska tehnologija praviloma pri evalva-ciji ni uporabljena, razen za beleženje in uporabo statističnih metod obdelave zbranih podatkov. Dokumentacija je običajno vodena največkrat v nepovezanih datotekah različnih formatov, skratka niso celovito in učinkovito izkoriščene možnosti IKT. V našem modelu smo skušali zajeti čim širše področje informatizacije posamezne šole in sicer ima odločitveno drevo čim več nivojev, vendar toliko da bo drevo še operativno uporabno, hkrati pa s čimveč listi v odločitvenem drevesu skušamo poenostaviti ocenjevanje posameznih kriterijev. Na natančnejše določitev stanja na šoli je potrebno sicer iti v vse večje podrobnosti. Ker je listov (osnovnih kriterijev) v drevesu precej, posameznemu listu pripada ožje področje merjenja ter s tem lažja določitev posamezne vrednosti. Praviloma to pomeni tudi natančnejšo oceno obstoječega stanja, čeprav bomo v našem modelu na vsakem listu in višjem nivoju zaenkrat predlagali tri do največ štiri stopenjsko lestvico. Za opredelitev kriterijev na višjih nivojih smo smiselno uporabili funkcijo koristnosti vključno z utežmi, kar omogoča program Dexi, seveda z ustrezno modifikacijo nekaterih dobljenih vrednosti v tabelah, ki jo določi ta funkcija. Da pa začetek za posamezno šolo ne bo preglomazen, pa sam Dexi omogoča, da lahko začnemo kriterije vrednotiti tudi že na višjih nivojih (pri tem je potrebno predhodno odstraniti spodnje nivoje oz. liste). Večparametrski hierarhični model je razdeljen na tri glavne skupine (kriterije): šola in okolje, učitelji in skupnosti, učenci in polje bivanja (slika 2). B □ stopnja informatizacije sole B □ sola in okolje B Q učitelji in (e-)skupnosti B O učenci in polje bivanja Slika 2: Glavne skupine informatizacije šole 3.1 Šola in okolje Za določitev stopnje informatizacije, predvsem pa za uvedbo ustreznih sprememb na vseh področjih življenja in dela šole, ki bodo povečale nivo e-kompetentnosti posamezne šole, je potrebno določiti in spremljati dejavnosti tako na sami šoli (e-kompetentna šola) kot njeno vključenost v okolje. Slika 3: Kriterij Šola in okolje 3.1.1 Šola Na šolskem nivoju je potrebno zagotoviti vse dejavnosti, da se šola lahko prepozna kot e-kompetentna, zato naj ima (slika 4): ■ vizijo in zna strateško načrtovati vse v povezavi z IKT ■ strateški tim, ki načrtuje, izvaja ter vodi proces informatizacije šole ■ zagotovljeno redno in dovolj široko spremljavo in evalva-cijo uvajanja in uporabe IKT. B- Q e-kompetentna šola 0 □ vizija in načrt i Š □ strateško vodenje I El □ spremljava Slika 4: Kriterij E-kompetentna šola a) Vizija Vizijo je vsekakor potrebno izdelati, zagotoviti njeno nadgradnjo in trajnost uporabe, pri tem pa naj aktivno sodelujejo vsi potencialni uporabniki. Le tako bo imela šola na vseh področjih dejavnosti zagotovljeno: ■ e-kompetentnost učencev, učiteljev in drugih zaposlenih, ■ ustrezno informacijsko okolje (računalniki, interaktivne naprave, ^ ter omrežja in dostop do interneta) ter ■ dobro organizacijo dela (vključno s predpisi) in kadrov. Brez prave promocije in razširjenosti vizije lahko le-ta ostane le na papirju in nekaterih »glavah« posameznikov. Hkrati pa je potrebno evalvirati njeno uporabnost, privzetost in kakovost. Pri načrtovanju vizije pa je potrebno upoštevati vsa obdobja (kratkoročna, daljnoročna), zagotavljati neprestano spremljanje novosti in trajnost, še posebej pa upoštevati zakonodajo, standarde in priporočila. Pravi napredek pa potrebuje tudi jasno opredeljene prioritete na vseh nivojih delovanja. B □ vizija in načrt i B 'Q vizija i ; 0- □ izdelava i i i Q □ vsebina B □ e-kompetence j . <] učenci i <] učitelji ! ■