leto LXXIV št. 9 1972 ^slovenski čebelar /J CT O VF NS K T GLASILO Čebelarskih organizacij T SLOVENIJE Čebelar St. g l. september 1972 Leto LXXIV VSEBINA Veličastna manifestacija slovenskih čebelarjev (Martin Mencej)..................................225 Valentin Benedičič: Vgraditev temeljnega .kamna za Čebelarski izobraževalni center na Brdu pri Lukovici.........................................234 Brezar: Čebelarjeva opravila v septembru . . . 237 Prof. Edii Senegačnik: Zadnje ipaše in njih ipomen 239 • France Guna: Ropanje pri čebelah.....................240 Ivan Rak: Sat diktira način čebelarjenja .... 243 Jože Resnik: Vosek — čebelarjevo zlato . . . 245 I7. Vodnik: Dvoredcc.................................247 NOVICE IZ ČEBELARSKEGA SVETA IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA OSMRTNICE List izhaja vsakega 1. v mesecu. Člani, ki plačujejo letno članarino 30,00 din, ga prejmejo zastonj. Izdaja ga Zveza Čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Cankarjeva cesta 3/II, tiska Tiskarna PTT v Ljubljani. Ureja uredniški odbor: France Guna, Alojzij Kastelic, Ludvik Klun, Martin Mencej, Boris Modrijan, Jožko Slander. Glavni urednik: Martin Mencej, odgovorni urednik: Boris Modrijan. Letna naročnina za nečlane 35,00 din, za inozemstvo 40,00 din. Posamezna številka na 32 straneh stane 3,00 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. To velja tudi za naročnino. Številka žiro računa pri SDK v Ljubljani, Miklošičeva cesta, 501-8-268/1. Telefonska številka uprave ZČDS in SC 20-208. Del množice pred hišo kulture P. P. Glavarja, kjer je bil svečani del tabora Foto: F. Modic VELIČASTNA MANIFESTACIJA SLOVENSKIH ČEBELARJEV Drugi vseslovenski tabor čebelarjev v Komendi Lepa in sončna prvojulijska sobota je obetala prav tako sončno 'nedeljo, kli bo privabila čim več čebelarjev, prijateljev čebelarstva, kulturnih in družbeno političnih delavcev na drugi vseslovenski tabor v Komendi. Visoki mlaji s trobojnicami, lepaki in kažipoti so obetali svečano slavje v tem zgodovinsko pomembnem kraju, ki mu je dal P. P. Glavar pred več kot 200 leti svoj svojstveni pečat. Ko pa so čez noč oblaki odeli Kamniške planine v megleno ogrinjalo, je neprijazno nedeljsko jutro pomračilo razpoloženje slehernemu, ki je bil namenjen na proslavo, najbolj pa seveda vsem tistim, 'ki so za priprave vložili ogromno truda in žrtev, posebno še samim Komendčanom. Ko pa so začeli avtomobili in avtobusi polniti parkirne prostore, sc je pokazalo, Komenda, 2. julija da je zavest pripadnosti čebelarski skupnosti in spoštovanje naših pokojnih čebelarskih velemož močnejše kot pa trenutno razpoloženje, saj so prihiteli čebelarji iz naših najoddaljenejših predelov od Koroške in Slovenskih goric do Spodnjega Zasavja in Posočja. Med njimi tudi ni manjkalo predstavnikov zamejskih čebelarjev iz Trsta in Koroške. Vsa ta množica, pomešana z domačin,i, je najprej spremljala ob -predvideni uri pisan slavnostni sprevod, ki se j« pomikal od gasilskega doma mimo doma kulture P. P. Glavarja, kateremu na čelu je igrala mengeška godba. Sledili so komendski konjeniki v narodnih nošah, dolga vrsta domačinov v narodnih ■ nošah, zastavonoše z zastavami čebelarskih društev in družin in končno čebelarji. Po končanem mimohodu je ob deseti uri tabor odprl domačin, poslanec republiške skupščine, Nande Vode in po pozdravnih besedah rekel med drugim: V posebno zadovoljstvo mi je, da vas lahko danes pozdravim v imenu Zveze čebelarskih društev Slovenije in v imenu domačinov v naši Komendi; posebej še drage goste, ki so s svojo navzočnostjo počastili naše slavje: predsednika občinske skupščine Kamnik, predsednika občinske konference SZDL, predstavnika RK SZDL Slovenije, predstavnika koroških čebelarjev in druge. Z zadovoljstvom tolmačim ob tej priložnosti čustva in razpoloženje naših občanov, da smo mi Komendčani še posebno ponosni na to, da je drugi tabor slovenskih čebelarjev prav v Komendi in da za to priložnost odkrivamo spominsko ploščo v spomin velikega čebelarja in prosvetitelja P. P. Glavarja na njegovi hiši. Prepričan sem, da smo njegovemu delu, ki ga je tako vestno opravil in je bilo tako široko zastavljeno na vseh področjih tedanjega življenja, posvečali vse premalo pozornosti. In prav je, da so nas na to spomnili prav slovenski čebelarji. S tem ste dali nam Komend-čanom pobudo, da odkrijemo slovenski javnosti vrsto kulturnih in krajevnih znamenitosti, za katere niti mi sami nc vemo, ali pa so nam le bežno znane. Upam, da bomo Komendčani storili vse, da bomo iz pozabe iztrgali kar največ vrednot in jih pokazali naši javnosti v prihodnjem letu v urejeni spominski sobi P. P. Glavarja. Prav čebelarji so nam lahko za zgled, kako bi se moral človek z vso vnemo in nesebičnostjo zavzemati, da bi ostali življenjski pogoji kar najbolj naravni. Vam je dobro znano, kako velike nevšečnosti prinesejo razni nenaravni posebi v našo okolico, posebno v kmetijstvo. Na žalost smo doživljali čase, ko se je zanemarjalo vse, kar je v zvezi s kmetijstvom. Gotovo je, da se v takih razmerah čebelarstvo ni moglo razvijati. Prepuščeno je bilo samo sebi in le zasluga naših čebelarjev je, da so z ljubeznijo do čebel in z zavestjo koristnosti svojega dela nadaljevali tradicijo svojih prednikov. Kljub moderni tehniki in čudovitim iznajdbam, ki jih izumlja sodobni človek, pa še nihče ni uspel, da bi lahko nadomestil čebelo pri njenem koristnem delu, in najbrž tudi ne bo. Nasprotno. Znanost nenehno odkriva nove koristi, ki nam jih daje čebela. Mogoče je v tem divjem tempu za vedno novim pra- vi vzrok, da človek pozablja na naravo, na svojo okolico in jo v svoji slepi neugnanosti zanemarja ter uničuje, s tem pa uničuje tudi že samega sebe. Pri tem pa pozablja spoštovati tiste, ki mu pridelujejo naš vsakdanji kruh. Prepričan sem, da je ta drugi tabor slovenskih čebelarjev v pravšnjem času in da bo imel tudi uspehe. Našemu kmetijstvu se obeta v prihodnje večja pozornost in upam, da bo tudi naše čebelarstvo deležno takšne podpore, ki jo zavoljo svoje koristnosti zasluži. Želim vam mnogo uspehov pri vašem delu v prepričanju, da bodo vaši sklepi, ki jih boste danes sprejeli, čim-prej uresničeni... Pred mikrofon je stopil predsednik ZCDS Valentin Benedičič in prebral svoj slavnostni govor, ki ga priobčujemo v izvlečku. Politične, gospodarske in kulturne razmere so bile za Slovence v času, ko je začel svojo življenjsko pot naš današnji slavljenec Peter Pavel Glavar, sila neugodne. Brez svojega plemstva in izobraženstva je slovenski človek — večidel podložnik — tlačanil tuji zemljiški gospodi, ji oddajal desetino in druge dajatve, vrh tega pa še plačeval velike davke državi, davke, ki so jih pogosto neusmiljeno pobirali oderuški davčni zakupniki in seveda pni tem na račun tlačana dobro živeli. Razumljivo je, da se v tako gospodarsko in kulturno zaostali fevdalni in absolutistični avstrijski monarhiji, kjer se je meščanstvo komaj porajalo, niso mogle roditi napredne zamisli, kakršne so že začele pretresati države in absolutistične monarhije zahodnih, dosti bolj razvitih držav (npr. Anglije, Francije idr.). Zato je bilo treba zunanjih pobud in sunkov, da se je ta okorela, rnnogonarodna Avstrija zganila in slednjič le krenila po poti napredka. Že v 17. stoletju je prišlo do vrste odkritij, ki so pojasnjevala mnoge, do tedaj nerazumljive skrivnosti narave in človeka. Do teh odkritij sta človeka pripeljala eksperiment in razum. Spoznali so, da je edino človeški razum tisto sredstvo, ki lahko pomaga človeku razsvetljevati temo nevednosti in vraževernosti. Ljudi, ki so tako mi- Del zastavonoš z zastavami čebelarskih društev v 9prevodu Foto: F. Modic slili in tudi delali, so imenovali racionaliste. To gibanje je postavilo načelo: Bodi tako pogumen, da boš upal povsod povedati in delati to, kar ti veleva razum. To geslo je v vsej Evropi povzročilo veliko gibanje, imenovano razsvetljenostvo, in zagovornik tega gibanja je bil tudi Peter Pavel Glavar, saj med drugim v Pogovoru o čebelnih rojih sam uporablja besedo razsvetljenec v takem pomenu. V Avstriji je zavel nov veter, ko je prevzela v roke krmilo države cesarica Marija Terezija (1740—1780). Državne blagajne so bile prazne. Če jih je hotela napolniti in tako okrepiti svojo oblast in državo, je bilo potrebno olajšati fevdalna bremena tistemu, ki je bil steber države, t. j. kmetu, in omejiti pravice fevdalcev. Da bi kmet laže plačeval večje davke državi, mu je bilo treba zmanjšati dajatve, ki jih je od njega zahteval zemljiški gospod. V skrbi, da bi dvignila vse vrste proizvodnje, je organizirala strokovno šolstvo, med drugim tudi čebelarsko šolo na Dunaju, kjer je poučeval naš rojak Anton Janša. Zavedala se je, da bo lahko dvignil kmetijstvo le kmet, ki bo izobražen, pismen. Zato je po deželi ustanavljala ljudske šole. Slovenci smo tako dobili prve slovenske šole. Še posebej je poskrbela, da so se začele po deželah ustanavljati kmetijske družbe, ki naj bi raziskovale kmetijska in druga sorodna vprašanja, preizkušale razne načine kmetijskega obdelovanja in popularizirale umno kmetovanje in živinorejo. Take kmetijske družbe so bile ustanovljene tudi v Ljubljani, Gorici in Celovcu. Med njenimi člani so bili večidel graščaki, podjetniki in uradniki. Sprva niso našle poti do slovenskega kmeta, čeprav so mu bile namenjene. Šele proti koncu 70. let so se v njej uveljavili nekateri slovenski preporodi-telji, npr. Peter Pavel Glavar, Blaž Kumerdej idr. Vse te in druge reforme Marije Terezije so imele seveda politični, gospo- darski in kulturni vpliv tudi na Slovence, in tako se je pričelo v začetku druge polovice 18. stoletja pri nas gibanje, ki mu pravimo slovenski preporod. Slovenci smo v tem obdobju dobili slovensko prosvetno književnost. Malo je bilo slovenskih mož, ki naj bi pisali za Slovence poljudnoznanstvene in strokovne knjige. Prav gotovo pa je med temi prvi, največji, najbolj razgledan, vztrajen, požrtvovalen in vnet za našega človeka Peter Pavel Glavar. Prvo njegovo delovno mesto je bila Komenda, gorenjska vas s tujim imenom. V cerkveni latinščini pomeni »commenda« upravo redovnega premoženja, posestvo, ki ga vodi član viteškega reda. Komenda je bila na Slovenskem edina taka last malteških vitezov. V Glavarjevem času je bil komendator ali upravitelj te komende laški baron Peter Jakob Testaferrata. Čeprav je živel v Komendi skoro trideset let, pa se ni naučil niti nemščine niti slovenščine, tako da si je moral pri upravi vedno pomagati z ljudmi, ki so znali ta dva jezika. Ko je odšel v Italijo, si je moral izbirati oskrbnike med tukajšnjo duhovščino. Med njimi je bil komendski oskrbnik in kasneje zakupnik tudi Peter Pavel Glavar. Ko je Testaferrata 1763. leta umrl, je začel Glavar razmišljati, da bi se preselil na Dolenjsko. Od grofa Auersperga je kupil posestvo in grad Lanšprež pri Mirni na Dolenjskem in se res preselil tja leta 1766. Tu se je menda manj ukvarjal z dušnim pastirstvom, več pa s kmetijstvom, zlasti s čebelarstvom. V Lanšrežu je tudi umrl 1. 1884. Razen oslabelosti in zastrupitve pri puščanju krvi je pospešila njegovo smrt verjetno še potrtost zaradi nagle smrti generala Basaja, ki je prišel Glavarja obiskat v Lanšprež in tam tudiu mrl, zadet od kapi. Pokopali so ga v grobnici grajske kapele, kamor so položili kmalu nato tudi truplo Petra Pavla Glavarja. Oba počivata še danes v tej kapeli, ki pa je žal zapuščena in zanemarjena, tako da skoraj ni pristopa do njunih zadnjih počivališč. Čeprav smo organizirali ta tabor v spomin P. P. Glavarja slovenski čebelarji, pa ne bi bilo prav, če bi slavili tega moža le kot pomembnega čebelarja, čebelarskega učitelja in pisca. Res mu je bilo čebelarstvo, kakor sam pravi, »edina zabava«, vendar pa ne edina gospodarska in druga dejavnost, saj njegova delavnost zajema tudi področja kulture in prosvete in ne nazadnje skrb za kulturno in materialno izboljšanje življenja našega človeka. Začetek preporoda v slovenski kulturni in literarni zgodovini začenjamo z letnico 1768. Menim, da lahko prevzamemo tudi čebelarji to letnico kot začetek preporoda slovenskega čebelarstva, saj je ravno tega leta napisal P. P. Glavar svoj znameniti Odgovor na predlog za izboljšanje čebelarstva v avstrijskih deželah. V njem namreč podaja povsem nove, napredne predloge o povzdigu čebelarstva in ob koncu pravi: »Če je slavni kmetijski družbi do tega (da bi se podložniki poučili o naprednem čebelarstvu), se ponujam, da bom vse svoje znanje spravil na papir, da ga potem po okrožnicah ali javnem tisku oznanim deželi.« Seveda je kmetijska družba ta predlog zavrnila z molkom, kakor je zavrnila nato izdajo njegovega slovenskega Pogovora o čebelnih rojih iz 1. 1776. Prav tako ni uspel, ko je 1. 1781 pripravil za ljubljansko kmetijsko družbo obširen odgovor na vprašanje, ali bi ne kazalo po zgledu na novo ustanovljenih čebelarskih šol na Dunaju in na Moravskem ustanoviti tudi čebelarsko šolo na Kranjskem. To Glavarjevo delo, ki je žal ostalo v predalih Kmetijske družbe, kaže, kako resen in zavzet delavec je bil Peter Pavel Glavar, kako podrobno je poznal naše čebelarstvo in pašne razmere pri nas. Mislim, da je to prvi opis pašnih razmer na Kranjskem, pa tudi zadnji do danes, zadnji, ki bi bil napisan s takim poznanjem razmer. Glavar pa ni zapiral svojih gospodarskih izkušenj in znanja sam zase. Ko je bila ustanovljena ljubljanska kmetijska družba, je postal njen član, delal je zanjo razne poskuse in, kakor smo že slišali, dajal tudi obširne in res strokovne odgovore na njena gospodarska vprašanja. Seveda pa Glavar ni čakal le na to, kdaj ga bodo kaj vprašali. Tudi sam je sestavljal predloge. Tako je v posebnem pismu opozoril oblast na revščino Dolenjske, revščino, ki izhaja odtod, ker imajo podaniki tako malo zemlje. Dolenjcc komaj petino tega pridela, kar Gorenjec na enakem kosu zemlje, davki in naklade pa so povsod enaki. Zato je nasprotoval tudi novi nakladi za vino, ki bo zadela prav Dolenjca. Vinogradnike bi bilo potrebno naučiti cepiti trte in tako izboljšati pridelek. Seveda pa je bilo zanj na gospodarskem področju poglavitno čebelarstvo in prizadevanje za njegovo izboljšanje. Glavar je začel čebelariti že v Komendi in ostal čebelarstvu zvest do smrti. Opozarjal je vlado na gospodarski pomen te panoge in na lep dohodek, ki ga ima Kranjska od izvoza medu in voska. Za izboljšanje čebelarstva pa so potrebna sredstva, strokovni pouk in vztrajnost. Čebelarstva pri podložnikih bi blio potrebno povečati, graščine pa naj bi imele čebelarstva s po 50 do 10 panji in naj bi bile vzgled umnega čebelarjenja. Toda dolenjski kmet je tako izmozgan, da si sam ne more nakupiti panjev. Zato predlaga vladi, naj jih da kmetom v rejo, sam pa bo ob nedeljah in praznikih podložnike poučeval ustno in jim tudi praktično pokazal, kako je treba ravnati s čebelami. »To pa bom storil,« pravi Glavar, »ne samo iz ljubezni do tlačanov, ampak tudi do te nedolžne živalce.« S tem predlogom je Glavar končno vendarle uspel. Od ljubljanske kmetijske družbe je dobil 200 gold, za nakup panjev, katere je potem razdelil med svoje podložnike. Glavar pa ni dajal mnenj o raznih gospodarskih in zlasti čebelarskih vprašanjih samo ljubljanski kmetijski družbi, ampak tudi drugim. Tako je npr. leta 1772 napisal obrazložitev o prahi matice zunaj panja za gornjelužiško čebelarsko družbo in dobil za svoje čebelarske zasluge diplomo častnega člana te družbe. O predelanem prevodu Janševe brošure O rojenju čebel sem že nekaj omenil. Tu bi dodal le še to, da je Pogovor o čebelnih rojih — tako je Glavar naslovil spis — toliko Janšev kolikor Glavarjev, saj je ves drugi del napisal Glavar sam in v tem delu v marsičem dopolnil Janšo in odkril marsikaj o če-belnem življenju, kar so čebelarski strokovnjaki za njim odkrivali še skoraj 200 let, npr. o prahi matice z več troti. Glavar je bil dober gospodar, znal si je z varnostjo in delavnostjop rido-biti veliko premoženje. Kdor bi ne vedel, da je še v času življenja uporabljal svoje imetje v splošno blaginjo in ga po smrti v svojem testamentu volil slovenskim podložnikom, bi morda sklepal, da je bil lakomen na denar — v resnici pa je bil vnet za kulturo, napredek in izobrazbo in socialno čuteč člo- vek. Njegovo premoženje je bilo po smrti uporabljeno za ustanovitev bolnišnice v Komendi, kjer so dobivali oskrbo in zdravniško pomoč bolniki komendske župnije in lanšperžki podložniki in po zaslugi Petra Pavla Glavarja je bila sezidana sedanja cerkev v Tunjicah, ki je eden najlepših spomenikov ljubljanskega baroka. Nismo še izčrpali vsega, kar bi dokazovalo, da je prav, da smo se tega velikega Slovenca spomnili vsaj po 200 letih. Toda že vse to, kar smo do sedaj omenili, nas opravičuje, da ga kot čebelarja, izobraženca in razsvetljenca postavimo zraven Janše — samouka in drugih mož kot enakovrednega slovenskega preporoditelja. Danes mu bomo odkrili spominsko ploščo, njegovo pisano delo pa doslej žal še ni izdano in še čaka, da pride v roke čebelarjem, kakor čaka, da se uresniči tudi njegova zamisel o slovenski čebelarski šoli Upamo, da bo Zveza čebelarskih društev lahko izpolnila te njegoce želje in tako postavila Petru Pavlu Glavarju in drugim znamenitim njegovim sodobnikom še veličastnejši spomenik, kot je današnji. Za njim jc navzoče pozdravil pokrovitelj tabora, predsednik občinske skupščine Kamnik Vinko Gobec in v daljšem govoru orisal pomen P. P. Glavarja, ki je s svojim znanjem prispeval pomemben delež za umno gospodarjenje in kulturo, ter prikazal razvoj in napredek v kamniški občini po osvoboditvi. Zaključil je: »Uspehe, ki ste jih čebelarji dosegli v vaših plemenilnih postajah, v skrbi za strokovno literaturo, pomenijo, da se nadaljuje tradicija čebelarstva in vam pri tako težkem prizadevanju želim v prihodnje mnogo uspehov. Vaše uspešno delo bo najboljša zahvala in spomenik vsem tistim, ki so na področju čebelarstva prispevali pomemben delež za njegov napredek. V seznam prizadevnih slovenskih mož so- di nedvomno nestor našega čebelarstva Peter Pavel Glavar, ki mu v imenu vseh nas odkrivam spominsko ploščo in kličem: ,Slava njegovemu spominu!'« Sledilo je polaganje venca in šopkov cvetja. Za tem je ubrano zapel pevski zbor učencev osnovne šole v Komendi pod vodstvom prof. Tomaža Habeja, vmes pa so učenci in učenke fre šole deklamirali priložnostne tekste. Spominska plošča na domu kulture P. P. Glavarja Foto: F. Modic RESOLUCIJA O ČEBELARSTVU, SPREJETA NA VSESLOVENSKEM ČEBELARSKEM TABORU »PETRA PAVLA GLAVARJA« V KOMENDI DNE 2. JULIJA 1972 Čebelarji, zbrani iz vseh krajev Slovenije, kakih 800 po številu, ugotavljamo: Slovensko čebelarstvo preživlja težke čase. Sicer ima bogato tradicijo in je bilo nekdaj med naprednejšimi. Danes pa žal vedno bolj zaostaja za čebelarstvi v sosednih deželah. Po zadnjih podatkih, ki jih zbira naša čebelarska organizacija, je v Sloveniji okoli 10.000 čebelarjev, ki imajo 130 do 150.000 čebelnih družin. V organizaciji je včlanjenih okoli 7000. Organizacija s tako številnim članstvom bi pač lahko veliko bolje pospeševala čebelarstvo in bi s svojim delom več prinesla skupnosti, če bi delala v ugodnejših razmerah. Vse pospeševalno delo opravlja namreč domala zgolj s sredstvi iz članarine. Edino za zatiranje čebelnih bolezni je dobila pred leti in preteklo leto tudi nekaj druž- !<•>«■> 61 n v n * "Vpmt *v* »**.»>>„*, • • X ‘ ' f '• • .• ‘ •' < v PEMJ PMU GLAVARJU :> ^2i-i7»4 + /UPNIKU Čl ANU KMI IIJSKi: -DRUŽfiK V LJUBI., IN < I Kl I AI-sKt ' »RUŽI -F V COk'NJf l. '41 /NAMI NU I UH l CFliE .AfcJU/M I h 0 J «>VI NSH «.A Cmm arsReoa .v« ;< *va. /a*,ovoi?nimi *%pöB«otNiki;' srr t.A rii*i>si vA ' .iv 2'«- ROJSTVA jVfc/A /A -l OVl MIli», - <■ ' « IM 0KOII« I bene pomoči. Kljub takemu stanju pa je z lastnimi sredstvi zgradila nekaj čebelnih ple-menilnih posaj v prepričanju, da je v odbiri in vzreji osnovno izhodišče za boljši napredek čebelarstva. Pri tem je dosegla lepe uspehe, ki jih ji priznavajo vedno bolj zlasti čebelarji in čebelarske organizacije v tujini. Tako se je v zvezi s tem razvil v zadnjih letih že pravi čebelarski turizem. Ta naš uspeh je bil še posebno opazen ob čebelarskem dnevu bavarskih čebelarjev v dneh 24. in 25. junija 1972 v Schönbergu na Spodnjem Bavarskem. Proizvodnja medu in voska zaostaja. Pri ustreznem izobraževanju naših čebelarjev bi v sorazmerno kratkem času lahko dvignilip ovprečni pridelek medu od sedanjih okroglo 7 kg na panj (vsega 600 do 700 ton) na 15 kg (1300 do 1500 ton), kakršen pridelek dosegajo čebelarji v sosednih deželah in to pri slabših naravnih razmerah. Upoštevati bo treba bolj tudi pomen čebel za opraševanje gospodarskih žužkocvet-nih rastlin. Saj se vrednost opraševanja po čebelah v svetu na splošno ceni, da je najmanj 10-krat večja od vrednosti pridelkov medu in voska. Z opraševanjem žužkocvetnih rastlin nam čebele ohranjajo našo koristno in lepo rastlinsko odejo. Današnji tabor slovenskih čebelarjev zato pojasnjuje javnosti ter pristojnim državnim in družbenim organom, kakšno je današnje stanje našega čebelarstva, zakaj ne more bolje napredovati in kateri so problemi, ki jih organizacija sama ne more rešiti brez ustrezne družbene pomoči. Rešiti pa jih je treba! Probleme s predlogi za njihovo rešitev navajamo na kratko in po vrstnem redu glede na njihovo važnost: 1. IZOBRAŽEVANJE Potrebna nam je ustanova, ki bo na preprost način z uporabo ustreznih učil poklicno posredovala čebelarjem sodobno znanje in tehniko. Pri tem delu se bo lahko povezovala s široko izobraževalno mrežo Apimondie — Mednarodne zveze čebelarskih združenj. Ta izobraževalna mreža je najbolj gosta ravno v naši neposredni bližini v Srednji Evropi. Ni tam torej potrebna nobena taka šola, ki bi ob zaključku dajala spričevala, diplome ipd. Saj imamo tak poskus po vojni že za seboj. Domala nihče namreč ni mogel dobiti zaposlitve kot izprašan čebelar. NAM JE POTREBEN PREDVSEM SPLOŠNI STROKOVNI DVIG ČEBELARJEV. Zato so sc čebelarji odločili, da zgradijo za posredovanje znanja Čebelarski izobraževalni center (ČIC). Skozi ta ČIC naj bi šlo letno, zlasti v zimskih mesecih, čim več čebelarjev, da bi si osvojili sodobno čebelarsko tehnologijo. Sredstva za izobraževalno ustanovo zbirajo čebelarji že od leta 1921. Zaradi višje sile pa so ta sredstva kopnela. Na podlagi sklepov pristojnih organov čebelarske organizacije je Zveza pred kratkim vložila vseh razpoložljivih 40 milijonov starih dinarjev v gradnjo, da bi bil ČIC letos do jeseni v surovem stanju pod streho. Primanjkovalo nam bo letos za to gradnjo okrog 37 milijonov starih dinarjev; večja sredstva pa bodo potrebna v letu 1973, da bi mogli jeseni 1973 ob 200-letnici smrti Antona Janše izročiti ČIC svojemu namenu. Če skupaj s pristojnimi organi ne bomo mogli rešiti tega problema, bomo še dalje letno ob 600 do 700 ton medu, z zunanjimi čebelarskimi delavci še ne bomo mogli sodelovati kot enakopravni delovni partnerji in ostala bo za nas povsem neizkoriščena razpoložljiva, najugodnejša in najcenejša izobraževalna mreža Mednarodne zveze čebelarskih združenj — Apimondie. 2. PREVAŽANJE ČEBEL NA PAŠE IN VETERINARSKA SLUŽBA Samo s prevažanjem čebel je mogoče izkoristiti bogate vire čebelje paše doma in v sosednjih republikah. Pri tem, žal, pogrešamo tesno sodelovanje z republiško veterinarsko službo. Prevažanje čebel na paše je tudi eden najbolj učinkovitih dejavnikov za preprečevanje čebelnih bolezni. Pregledniki čebel bi morali imeti, kakor že pred leti, tudi pooblastilo, da lahko v sumljivih primerih pregledajo tuje čebele. Zaradi različnih tovrstnih ovir nazaduje zlasti v zadnjih letih število prevaževalcev, pridelek medu pa pada. 3. ŠKODE, KI JIH DELAJO MEDVEDI ČEBELARSTVU, so v zadnjih letih vedno večje. Medvedi napadajo čebelnjake in prosto stoječe panje zlasti v območju od Litije prek Krima, Rakitne, Kočevske, Logatca in Hrušice tja do Trnovskega gozda. Treba se bo lotiti reševanja tega problema, in sicer skupaj z vodstvom lovske organizacije pod predsedstvom pristojnega republiškega organa. 4. ZASTRUPITVE ČEBEL s pripravki za varstvo rastlin in s plini iz tovarn so še vedno na dnevnem redu. Čebele so najobčutljivejši indikator za onesnaženo okolje. To lastnost čebel bo organizacija izkoristila za sodelovanje z republiško komisijo in z društvom za varstvo okolja Slovenije. Bolj strogo pa bo treba izvajati tudi zadevne predpise o varstvu čebel pred zastrupitvami. V večini dežel je urejeno vprašanje preskrbe čebel s krmilnim sladkorjem za zimo po znižani ceni. Preskrba je poverjena čebelarskim organizacijam, ki imajo edine zadevno evidenco o čebelarjih in čcbelnih panjih. Urejena preskrba s krmilnim sladkorjem ko; pomoč čebelarstvu je hkrati najučinkovitejši pripomoček za vključevanje čebelarjev v čebelarsko organizacijo in s tem tudi za uspešno borbo proti čebelnim boleznim, kar je vsekakor javni interes. 5. ČEBELARSKA ZAKONODAJA V čebelarstvu so številne specifičnosti, ki jih ni mogoče zajeti v splošnih predpisih, npr.: postavljanje stalnih čebelnjakov v naseljenih krajih zaradi varnosti pred piki; dalje, razporejanje čebel na pasiščih zaradi racionalnega izkoriščanja paše; varstvo čebeljih plemenilnih postaj, zaščita naše čebelje pasme — kranjske sivke itd. Zveza je pripravljena, da izdela osnutek zakona in teze k zakonu. Vsi navedeni problemi so rešljivi seveda le ob dobri volji vseh pristojnih in zainteresiranih, to je, pristojnih državnih in družbenih organov ter naše čebelarske organizacije. Podpredsednik J. Belcc bere resolucijo. Skrajno levo je domačin, poslanec republiške skupščine Nande Vode, skrajno desno pa pokrovitelj tabora, predsednik občinske skupščine Kamnik Vinko Gobec Foto: F. Modic Oblaki so se razpotegnili in izza njih so začeli prodirati sončni žarki, kar je še povečalo splošno razpoloženje. Zaključni dopoldanskih večanosti jes ledil veselični del tabora na ustrezno prirejenem prostoru. Vedro nedeljsko popoldne je privabilo še nove goste iz bližnje in daljne okolice, ki so se ob zvokih ansambla »Veseli trgovci« iz Zaloga pri Cekljah in domačega pevskega zibora zabavali še pozno v noč. Številne čebelarske skupine iz oddaljenejših krajev pa so izkoristile priložnost in obiskale plemcniilno postajo v Kamniški Bistrici, kjer je bil vodja postaje tovariš Stare potno zaposlen s tolmačenjem. Z zadovoljstvom lahko ugotovimo, da je tabor uspel in je bil hvaležen uvod za jubilejno proslavo, ki bo posvečena Antonu Janši v letu 1973. Martin Mencej VGRADITEV TEMELJNEGA KAMNA ZA ČEBELARSKI IZOBRAŽEVALNI CENTER NA BRDU PRI LUKOVICI Valentin Benedičič Dne 21. julija 1972 je bil položen temeljni kamen za Čebelarski izobraževalni center (ČIC) na Brdu pri Lukovici. Vgradil ga je predsednik Občinske skupščine Domžale Albin Klemenc. Pobudo za slovesno vgraditev temeljnega kamna sta dali Krajevna skupnost Lukovica in občinska skupščina Domžale. Vodstvo Zveze si je namreč v tem času še vedno prizadevalo za napeljavo vodovoda na gradbišče iz nekaj 10 m oddaljenega vodnega zbiralnika ter se zaradi tega ni moglo posvetiti organiziranju te slovesnosti. Tako se je zgodilo, da je mogla Zveza začeti sodelovati pri pripravah za slovesno položitev temeljnega kamna šele dva dni pred slovesnostjo in je zato lahko o tem obvestila zaradi časovne stiske le nekaj bližnjih, v kratkem času dosegljivih čebelarjev. Slovesna vgraditev temeljnega kamna je bila vključena v prireditve ob skupnem občinskem prazniku občin Domžale in Kamnik dne 21. julija 1972. Po programu je predsednik občinske skupščine Domžale najprej odprl ob 10. uri asfaltirano cesto skozi Lukovico. Ob 1. uri pa je sledila vgraditev temeljnega kamna za ČIC na Brdu pri Lukovici. Slovesnosti so se udeležili: predsednika občinskih skupščin Domžale in Kamnik Albin Klemenc in Vinko Gobec, predsednik krajevne skupnosti Lukovica Anton Mav, predsednik Turističnega društva Brdo-Lukovica Franc Košenina, nekaj na hitro obveščenih čebelarjev in večje število tamkajšnjih občanov. Navzoče je pozdravil predsednik Zveze Valentin Benedičič. Uvodoma je poudaril, da pomeni polaganje temeljnega kamna za ČIC pravo prelomnico za naše čebelarstvo. Šele potem namreč, ko bo Center zgrajen in se bo vodstvo Centra usposobilo sprejemati dosežke pospeševalne mreže Mednarodne zveze čebelarskih združenj — Api-mondije ter jih na preprost in razumljiv način posredovati čebelarjem, bo moglo naše čebelarstvo hitreje in bolje napredovati. V nadaljevanju je pojasnil, da čebele niso važne samo zaradi svojih žlahtnih pridelkov medu, voska, cvetnega peloda itn., temveč da so še bolj pomembne kot opraševalke rastlin, zlasti odkar je znano, da so tudi rastline spolna bitja, ter da prenašajo žuželke in veter cvetni pelod, to je moški del cvetov z ene rastline na drugo ter tako oplajajo ženski del cvetov. Pri tem je opozoril zlasti na naslednje posebne lastnosti čebel, ki omogočajo uspešno, množično oploditev: prezimovanje čebel v družinah, stanovitnost čebel v obiskovanju cvetov iste vrste rastlin, vzpostavljanje biološkega ravnovesja med žuž-kocvetnim rastlinstvom in žuželkami — op-raševalkami s prevažanjem čebel, usmerjanjem čebel na opraševanje določenih zaželenih rastlin in čebeljo govorico pri odkrivanju čebelje paše. Pojasnil je tudi, kako velike možnosti za izobraževanje se nam odpirajo s tem, da bo ČIC pri izobraževanju lahko koristil široko pospeševalno mrežo Mednarodne zveze čebelarskih združenj — Apimondije. Ob koncu govora se je posebej zahvalil predsedniku in za te stvari pristojnim organom občinske skupščine Domžale, avtorju gradbenega projekta dipl. ing. arh. Niku Seliškarju in krajevnim predstavnikom javnega življenja, ki so pomagali premagovati številne zapreke in so tako pripomogli k temu, da lahko polagamo temeljni kamen za ČIC. obrtni nabavno prodajni zadrugi »Zora« iz Domžal in njenemu izvajalcu gradbenih del, zidarskemu mojstru Andreju Zamljenu pa je zaželel uspešno gradnjo. Za predsednikom Zveze je prebral tajnik Boris Modrijan na pergamentni papir z roko napisano spominsko listino, ki je bila nato vzidana v temeljni kamen. Po prebranju listine je predsednik Zveze naprosil predsednika občinske skupščine Domžale, da tudi on spregovori o tej slovesnosti in nato vgradi temeljni kamen. Predsednik občinske skupščine Domžale je v kratkem nagovoru poudaril pomen te čebelarske izobraževalne ustanove ne samo za bližnjo okolico ter za območje občin Domžale in Kamnik, temveč za vso Slovenijo. Pohvalil je zlasti izredno vztrajnost vodstva Zveze, katerega vztrajnosti gre zahvala, da lahko danes polagamo temeljni kamen. Ob zaključku govora je obljubil, da se bo tudi v prihodnje zavzemal za gradnjo, da bi uspeli izročiti konec prihodnjega leta zgradbo svojemu namenu. Nato je predsednik občinske skupščine Domžale Albin Klemenc vgradil temeljni kamen s spominsko listino. Nekaj lopat oziroma ometač betona pa so dodali še predsednik in tajnik Zveze ter najstarejši član izvršnega odbora Zveze še vedno agilni Tone Verbič. Vmes je igrala domžalska godba na pihala. LISTINA OB SVEČANI VGRADITVI TEMELJNEGA KAMNA ZA ČEBELARSKI IZOBRAŽEVALNI CENTER NA BRDU NAD LUKOVICO Čebelarski izobraževalni center na Brdu nad Lukovico, ki mu polagamo temeljni kamen, je prva čebelarska izobraževalna ustanova v Socialistični republiki Sloveniji. Izobraževalni center bo s prirejanjem občasnih teoretičnih in praktičnih tečajev večal čebelarsko znanje slovenskih čebelarjev. Ustanovitev Čebelarskega izobraževalnega centra je bila sklenjena na rednem občnem zboru Zveze čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani dne 20. aprila 1967. Predračunska vrednost Čebelarskega izobraževalnega centra je 2,000.000 novih dinarjev. 33 odstotkov od te vsote bodo zbrali slovenski čebelarji, 67 odstotkov pa upajo dobiti od prispevkov pristojnih državnih in družbenih organov in skladov za pospeševanje kmetijstva Socialistične republike Slovenije. Pokrovitelj gradnje je predsednik Skupščine občine Domžale Albin Klemenc, izvajalec pa Obrtna nabavno-prodajna zadruga »Zora« v Domžalah po Andreju Zamljenu. Želja navzočih in vseh slovenskih čebelarjev ob vzidavi tega dokumenta je, da bi Čebelarski izobraževalni center širil čebelarsko znanje med slovenskimi čebelarji. Na Brdu nad Lukovico, dne 21. julija 1972. Predsednik Zveze čebelarskih društev Predsednik za Slovenijo v Ljubljani Skupščine občine Domžale Valentin Benedičič I. r. Albin Klemenc I. r. Predsednik občin, skupščine Domžale vgrajuje temeljni kamen s spominsko listino Po opravljeni slovesnosti je povabil predsednik krajevne skupnosti vse navzoče na zakusko pri Rokovnjaški kleti. Vsem čebelarskim društvom in družinam ter čebelarjem! Po mnogih težavah in zaprekah smo torej končno le začeli graditi Čebelarski izobraževalni center (ČIČ). S tem smo se lotili najtežje in za napredek našega čebelarstva najpomembnejše naloge našega večletnega delovnega programa. Zato moramo organizirani čebelarji posvetiti tej delovni akciji vso skrb in prizadevnost zlasti pri zbiranju denarnih in drugih prispevkov. Le tako bo ČIC resnično naša društvena izobraževalna ustanova. Vsa razpoložljiva sredstva smo že vložili v gradnjo v globokem prepričanju, da bodo s skrbnim gospodarjenjem privarčevana in z velikim prizadevanjem zbrana sredstva tako najbolj varno in koristno naložena. Pri zbiranju sredstev smo na terenu večkrat slišali pripombe: Začnite graditi, pa bomo prispevali! Zdaj pa je nastopil ta čas! Zato vabimo vse čebelarje, da takoj začnejo z zbiranjem in pošiljanjem prispevkov prek svojih čebelarskih družin in društev. Na teren so že razposlane priznanice za žeblje po 1 din in za opeke po 10 din. Ponudite jih v nakup tudi nečebelarjem, zlasti sadjarjem, vrtnarjem, kmetijskim kombinatom, kmetom in prijateljem čebelarstva, katerim koristijo čebele z opraševanjem sadnega drevja in grmičevja ter drugih žužko-cvetnih gospodarskih rastlin. Nekaj društev je te priznanice že vnovčilo. Upravni odbor Zveze je sprejel tudi sklep, naj prispevajo čebelarji za vsak panj čebel 1 kg medu in sicer v denarju po 6 din za en kilogram. Glede na to, da se je medtem cena medu dvignila, so začeli prispevati čebelarji sami od sebe po 10 din za vsak panj oziroma 1 kg medu. Čebelarska društva in družine so sprejele tudi posebne nabiralne pole — pooblastila za nabiranje prispevkov v denarju ali blagu in za oglase v Slovenskem čebelarju. Tem polam so bile priložene posebne utemeljene prošnje za prispevke. Čebelarska društva in družine ter čebelarji! Da bo akcija uspešna moramo pohiteti tako, kot pravi star preizkušeni rimski pregovor, ki je tudi pri nas dobro znan: »Bis dat qui cito dat« — »Dvakrat da, kdor hitro da«, pa bomo uspeli! Na gradbišču pred vgraditvijo temeljnega kamna OBVESTILO Prizadevanja Zveze čebelarskih organizacij Jugoslavije v Beogradu in naše Zveze, da bi bil dodeljen čebelarskim organizacijam sladkor po znižani ceni, žal, niso uspela. Zato priporočamo čebelarjem, da si po možnosti čimprej nabavijo sladkor za zimsko krmljenje čebel po grosistični ceni pri trgovskih podjetjih. Čebelarska društva in družine naj čebelarjem izdajo potrdila za nabavo sladkorja, v kolikor ne bodo nabavila sladkor skupno za vse svoje člane. Tajništvo ČEBELARJEVA OPRAVILA V SEPTEMBRU BREZAR Zaradi majhnega nesporazuma so bila v prejšnji, dvojni številki objavljena »Čebelarjeva opravila« napisana le za mesec julij. Na ta način so napotki za avgust izostali. Delno jih bom skušal nadoknaditi v tej številki, zlasti pri tistih opravilih, katera v skrajnem primeru lahko opravimo še tudi v mesecu septembru. Med nje spadajo predvsem tale: 1. Dokončna določitev in ureditev prostora za prezimljenje. Mislim na velikost panja, oziroma število satov, na katerih si bo čebelna družina uredila svoje gnezdo. Pri A2 panju je to lahko: a) zoženo plodišče — zožimo ga s pregradno desko — na pet, šest ali sedem satov, b) vse plodišče, ali c) plodišče in medišče. Po načinu a) pripravimo prostor družinicam, ki imajo sicer vse pogoje za dobro prezimljenje in nadaljnji razvoj, vendar se niso v tej sezoni utegnile dokopati do večje živalnosti. V zoženem prostoru nam bodo lepo prezimile in spomladi kmalu dohitele druge v svojem razvoju. V celi nakladi pripravimo prostor srednjim in močnejšim družinam, v plodišču in medišču pa lahko zazimimo le izredno močne in ži valne družine. Velikost prostora naj bo torej prilagojena moči oziroma živalnosti čebelne družine, ki jo nameravamo v njem za-zimiti! 2. Menjava in razmestitev satja. Kolikor nismo priredili ustreznega satja v prostor za prezimljenje že pred poslednjim izdatnim zaleganjem, t. j. pred zadnjo (ajdovo, na jesenskem resju ipd.) izdatnejšo pašo, je zadnji čas, da odstranimo iz prostora za prezimljenje stare, nedograjene, popolnoma nove in trotovske sate. Pri tem pa že moramo upoštevati obliko gnezda, kakor so si ga oblikovale same čebele. V sredino ne smemo več vstaviti popolnoma zanesenega sata s pokritim medom ali obno-žino, ker bi tam grobo kvaril biološko zakonitost razmestitve zimskih zalog. Gnezdo bi se na ta način razdvojilo. Menjavanje in razmeščanje satov ne smemo opraviti takoj po paši in ob lepem vremenu, ker lahko povzročimo ropanje. 3. Priprava družin. Takoj po zadnji izdatnejši paši začno v tem mesecu matice občutno zmanjševati obseg zalega-nja in proti koncu že — zlasti starejše — skoro popolnoma prenehajo. Nekateri čebelarji poskušajo zaleganje podaljšati v popašni čas z rednim dražil-nim krmljenjem, s katerim začno že med pašo. Vsekakor bo vsaka čcbelica, ki se bo porodila s pomočjo takega čebelarjevega ukrepa, spomladi izredno dobrodošla in dragocena za uspešen pomladni razvoj. Vendar s takim početjem ne kaže pretiravati, kajti nega zalege v poznojesenskem času čebele močno izčrpava. Primorane so načeti zaloge družine, katere so že pripravile za pomlad. Stari čebelarji so vedeli povedati, da ajda najbolj medi tri dni pred Jernejem in tri dni po Jerneju (24. avgusta). Po tem pravilu lahko pričakujemo konec ajdove paše že prav v začetku septembra. To seveda ne velja za vse kraje enako: ponekod se konča prej, drugod pozneje. Je pa izredno važno, da ugotovi konec paše vsak čebelar za svoj kraj, kajti tedaj nastopi velika nevarnost ropanja. Čebele so vse razgrete od nabiranja dišečega ajdovca in ko ga zmanjka po polju, ga iščejo tam, od koder jim ščegeta občutljive organe za vonj, t. j. v sosednjih panjih. Močne in zdrave družine se bodo vsiljivk zlahka ubranile, če jim bomo takoj po paši zožili žrelo in jih pustili vsaj teden dni v popolnem miru. Zlasti Za uspešno prezimijenje rabijo čebele pravšen prostor. ne smemo v tem času družin združevati, pojačevati ali v kakšne druge namene prenašati satje iz enega panja v drugega. Tudi točenje raje preložimo na poznejši čas. Če pa že točimo, moramo biti nadvse previdni pri rokovanju s satjem, tako medenim kakor iztočenim, da ne bi prišle blizu čebele. Proti ropanju ukrepamo na različne načine. Omenil bi le enega, ki se mi zdi najučinkovitejši: panje večkrat zapored spredaj zapremo in zadaj odpremo. Če pa je naval roparic le prehud, zapremo napadene panje zjutraj in jih pustimo zaprte ves dan ob odprtih zadnjih vratih. Ko pa se kak teden po končani paši — ob hladnem vremenu prej, ob toplem pozneje — čebele umirijo, lahko še postorimo to in ono: iztočimo stranske sate, združimo slabiče itd., vendar moramo s takimi opravili pohiteti, kajti v drugi polovici septembra moramo že začeti s krmljenjem za zimsko zalogo. Za zalogo krmimo sprva manjše porcije bolj redke raztopine, pozneje pa večje porcije gostojše (1 :0,6) raztopine. Kak teden po končanem krmljenju je priporočljivo panje oziroma vsebino panjev stehtati in kateri ima bolj pičlo zalogo, mu še dodamo. Podobno kot v AŽ panju priredimo prostor za prezimljcnje čebelni družini tudi v LR panju: za manj živalne v eni nakladi, za srednje v nakladi in pol ter za zelo močne v dveh nakladah ali celo dveh in pol nakladah. Kolikor imamo družine v dveh, treh ali več nakladah in po vseh nakladah kolikor toliko raztreseno zalego, ravnamo takole: izberemo naklado, v kateri mislimo prezimiti. Vanjo zložimo vse sate z zalego, tako da pridejo največje ploskve zalege v sredino, od tod pa vse manjše proti krajema. Zelo medene sate z malo zalege med medom lahko podstavimo v posebni nakladi in počakamo, da se zalega povali, ter jih šele na to iztočimo. Prav tako imejmo podstavljeno polnaklado ali naklado, v katero naj bi si čebele pripravile zimsko zalogo vse do krmljenja za zalogo. Šele ko začnemo krmiti, poveznemo polnaklado oziroma naklado nad zalego, kjer bo ostala čez zimo. Pri tem je treba paziti, da se bo res lepo prilegla z obodom na obod in da ne bo reže med obema. Satje v nakladnem panju razmestimo po istih načelih kot pri Žnidaršiču, s tem da damo v polnaklado ali naklado za zimsko zalogo slabše sat, v nea-klado z gnezdom pa boljše. Če krmimo s satnim pitalnikom, lahko pustimo pi-talnik v panju kar preko zime, kjer ga spomladi lahko uporabimo za pomladansko krmljenje. Družino za prezimljenje v nakladnem panju prav tako pripravimo po istih načelih kot pri drugih panjih, le manj živalnih družin, rezervnih družin in sploh slabičev v nakladnem panju ne bomo uspešno prezimili. Uzimimo le močne in zelo močne družine. Če jih nimamo, jih združujmo! ZADNJE PASE IN NJIH POMEN Prof. EDI SENEGAČNIK Star slovenski pregovor »O kresi se dan obesi« velja tudi za čebelarje. Takrat so njihove čebelne družine na višku svojih moči. Če v juliju ni gozdne ali kostanjeve paše, potem morajo že tedaj pomisliti, kako bo treba streči čebelam v brezpašni julijski dobi, ko usahnejo pri nas skoro vsi pašni viri. Čebelarji, ki imajo v bližini kostanjeve gozdove, so brez skrbi glede julijske paše. Čebele nanesejo v panje obilico izredno hranilnega in zdravilnega cvetnega prahu ter tudi nekaj medu. Ob tej bogati beljakovinski hrani se prebijejo čebele do zadnje jesenske paše, ki jo potem lahko dobro izkoristijo, saj so panji po končani paši izredno živalni. Matica tako tudi julija ne preneha zalegati in je zato v panjih obilica mladih živali. Sicer pa mora vsak čebelar poskrbeti za to, da matice v morebitni brezpašni julijski dobi ne prenehajo zalegati in da bo tako v panju dovolj čebel za zadnjo pašo. Če doma ni dovolj paše, mora čebele prepeljati ali pa jih krmiti na zalego. Še pred desetletji so naši čebelarji komaj čakali na zadnjo pašo. To je bila naša tradicionalna ajdova paša, ki je bila svoje dni zelo zanesljiva. Na njej so se panji lepo razvili, matice so zalegle skoro vse razpoložljive celice, čebele pa so nanosile v panje sladkega ajdovca, da ga je bilo dovolj za žimnico in potem še za čebelarjev lonec. Povsod si lahko kupil lepo dišeči ajdovec, ki so ga zlasti cenile naše gospodinje in lectarji. Na ajdovem medu so čebele odlično prezimovale. Spomladi so bili panji zdra- vi in močni. Prav ajdovi paši se moramo zahvaliti, da je naše čebelarstvo v preteklosti tako uspevalo, da je zaradi izredno marljive kranjske čebele-kranjice zaslovelo po vsem svetu. Toda zadnjih 30 let je ajda iz še nepojasnjenih vzrokov skoro popolnoma prenehala mediti. Ne vemo še ali zaradi izroje- nega semena ali pa morda zaradi različnih agrotehničnih ukrepov, zlasti umetnih gnojil. Mnogi čebelarji so se ajdovi paši docela odpovedali, saj so bili njihovi panji po končani paši lažji kot prej. Prav zato danes na trgu tudi ni več ajdovca, po katerem naše gospodinje zlasti pred prazniki zaman sprašujejo. Seveda je to močno prizadelo naše čebelarje, ki so si morali poiskati pasišča drugod. Mnogi pa ostanejo raje doma in zato krmijo čebelne družine na zalego in zalogo, da matice ne prenehajo zalegati. Tako se čebelne družine ob dodani hrani tudi razvijajo in pripravijo za zimski počitek. Ajdova paša pa le ni tako brezpomembna, kot morda nekateri čebelarji menijo. Res je, da čebele na njej ne nabero dovolj medu za žimnico, vendar pa imajo kljub temu na njej odlično obnožinsko pašo. Zato velja to pašo izkoristiti, saj traja cele tri tedne. Matice nam bodo lepo zalegle in v panjih bo ob koncu paše dovolj mladih čebel. Te bodo šle v zimo, dobro bodo prezimile in potem spomladi odločilno vplivale na moč čebelne družine. Manjkajočo količino žimnice bo potem čebelar lahko še dodal, ob-nožinske paše pa nikakor ne more nadomestiti. Zato priporočamo čebelarjem, da izkoristijo to zadnjo pašo, če se le da. Če pričakujemo, da ajda ne bo medila, dodajmo panjem krmilne pogače, ki ne povzročajo ropanja. To storimo lahko že pred prevozom na pašo. Pazimo, da panjev ne bomo kopičili na enem mestu. Zlasti za ajdovo pašo, ki ni izdatna, je to važno. Pojdimo raje malo dlje od domačih čebelarjev! Tako ne bomo povzročali zaradi morebitnega ropanja hude krvi in nejevolje. Zanimivo je, da je ajda lani in predlanskim in morda še kako leto prej na Dolenjskem in Štajerskem spet zamedila. Čebele niso nabrale le žimnice, ampak nekaj tudi za čebelarjev lonec in seveda tudi za trg. Naši potrošniki so lani lahko kupovali tudi ajdovec. Ponekod sodi med zadnje paše tudi bera na otavi. Tu dobe čebele dovolj obnožine in lepo paberkujejo tja do jeseni in nabero včasih tudi nekaj kilogramov za žimnico, ki jo je treba seveda dopolniti. Čebelar pa mora vsekakor poskrbeti, da ob slabi paši družinam pomaga s krmljenjem na zalego in doda po potrebi vsaj enkrat ali dvakrat na teden po pollitra sladkorne ali še bolje modene raztopine. Matica bo potem lepo zalegala in ob zazimljenju bo v panju dovolj mladih čebel. Podjetnejši slovenski čebelarji, ki so obupati nad našo ajdo, pa prepeljejo svoje čebele na jesensko pašo v Liko. Tu so prostrana vresišča in šetrajeva pasišča, na katerih se čebelne družine izredno lepo razvijejo, naberejo žimnice, ob količkaj ugodnem vremenu pa napolnijo tudi medišča. Tako poplačajo čebelarjev trud, neštete težave, v prvi vrsti pa visoke prevozne stroške. Zanimivo je, da se naši čebelarji ne boje visokih stroškov in da vselej skoro množično izkoristijo jesensko pašo v Liki, zavedajoč se, kako pomembna je ta za razvoj čebelnih družin v prihodnji pomladi. Čebelar mora vsekakor poskrbeti za to, da bodo čebele izkoristile kakršnokoli jesensko pašo. Če ta ni zadostna, bo moral potem dokrmiti za žimnico. Važno je pri tem, da bo matica zalegla čim več satov. Mlade jesenske čebele, ki imajo na voljo dovolj beljakovinske hrane, ki jo dobe v ob-nožini, gredo potem v zimo zdrave, močne in odporne proti vsem zimskim nevšečnostim. Obilica mladih čebel pred zazimlje-njem je najboljši porok za to, da bodo spomladi čebelne družine zdrave in močne. Seveda pa morajo imeti panji tudi dovoljno količino primerne zimske hrane in mlade matice. ROPANJE PRI ČEBELAH FRANCE GUNA Kakor ljudi tako tudi druga živa bitja zavede včasih boj za obstanek na kriva pota. Med čebelami je tak nezaželen pojav ropanje, ki je v čebelarjenju huda nadloga ter povzroča čebelarjem resne preglavice. Saj zavzame ropanje v nekaterih primerih tolikšen ob seg, da pušča za sabo naravnost katastrofalne posledice. V nekaterih čebelnih družinah je žival občutno zdecimi-rana, nekateri panji pa so tudi kar povsem uničeni. Podobno kot med ljudmi je tudi tu težnja po tuji lastnini tisti odločilni nagib, ki zapelje to marljivo in redoljubno živalco v ropanje. Na srečo so v dobro urejenih in skrbno vodenih čebe-larstvih to le redki primeri. Normalno pride do ropanja, če se čebelja paša na hitro popolnoma pretrga. Najpogosteje se to zgodi jeseni, ko odcvete ajda. Čebele, ki na polju nimajo nobene bere več, v svojem delovnem zagonu iščejo na vseh koncih in krajih. Zato množično obletavajo v mestih tržnice s sadjem in grozdjem, na kmetih pa sadne stiskalnice, kjer pa po večini žalostno končajo. Posebno močno pa jih privablja vonj, ki puhti iz bližnjih panjev in uljnjakov. To je zanje najslajša vaba. Medtem ko v času dobre paše čebele izletavajo v naravo skoro premočrtno, bliskovito in skoraj neopazno, se zdaj potikajo okoli uljnjaka in silijo vanj z vseh strani in pri vsaki špranji. Za vsako ceno skušajo priti do medu. Zdaj poskušajo pri enem, zdaj pri drugem panju. Stražarke pri žrelih jih sicer odganjajo, kolikor le morejo, toda vse čebelne družine ni so v obrambi enako borbene, medtem ko so napadalke vodno izredno nasilne, trdovratne in vztrajne. Na vhod pritiskajo s tolikšno silo in gnečo, da so domače čebele, ki se vračajo s svojih poletov, potisnjene kar v stran in skoraj ne morejo v panj. Če roparice naletijo na šibkejšo družino, ki se premalo srdito brani, je kar kmalu po njej. Če le eni uspe, da se prikrade v panj, je takoj ogenj v strehi. Roparica se nasrka medu in ga odnese v svoj panj. To pa je že signal vsem drugim. Na ogroženi panj navalijo zdaj s še večjo vnemo. Obramba, ki ni več kos tolikšnemu navalu, popusti, ■ v panju pa nastane huda zmeda. Uspešna obramba je namreč možna le ob žrelu, »poulični« boj med satjem pa kmalu postane brezupen. Res, da se klanje še nekaj časa nadaljuje, toda roparice med tem že plenijo in odnašajo. Tako je lahko panj, ki je bil z medom dobro založen, v nekaj urah popolnoma suh, na njegovem dnu pa leži na kupe mrtvic. Ko roparice izpraznijo en panj, si skušajo poiskati novo žrtev. To so najprej kake osirotele ali brezmatične družine, prašilčki, rezervne družine, slabiči, panji na kraju vrste ipd. Včasih je napadena in izropana tudi kakšna močna družina, ker je bila iznenadena, ali pa se je premalo močno branila. Primeri se tudi, da sc ropanje razširi s posameznega panja na ves uljnjak. Nastane klanje, da so nakopiči vzdolž vsega uljnjakovega pročelja dolga gomila umirajočih pohabljenk in mrtvic. V obrambi svojega doma se čebela boni izredno neustrašeno, vztrajno in požrtvovalno. Nase ta drobna živalca sploh nikoli ne pomisli: ne na svoje zdravje, ne na svoje življenje. Bori se prav fanatično, zagrizeno. Izraz »zagrizeno« je treba vzeti čisto dobesedno. Čebele se namreč bore med sabo predvsem s čeljustmi. S temi se branilka zagrize v napadalko tako, da se sploh več ne razkleneta. Druga v drugo zajedeni se dajeta na panjevi bradi, dokler se v tem smrtnem objemu ne skotalita na tla, kjer se za vedno zaključi njun boj in njuni življenji. Napačno pa bi bilo misliti, da so »roparice« čebele kakšne posebne vrste. Nikakor. Saj se najčešče zgodi, da se med sabo ropajo čebele, ki so last istega čebelarja, torej čebelne družine, nastanjene v istem uljnjaku. Celo v najožjem krvnem sorodstvu so lahko med sabo, pa se prav tako spopadejo. Tako npr. roj, ki v svojem panju predstavlja samostojno čebelno družino, v jeseni napade izrojenca, t. j. družino, iz katere je bil spomladi izletel. To je za čebele že tako »oddaljeno sorodstvo«, da na njem ne gradijo nobenih prijateljskih vezi ali odnosov. A kaj hočemo — saj se še bratje in sestre pošteno udarijo na zapuščinski razpravi na sodišču kar vpričo sodnika, a so vendar ljudje! Nekaj razlike med roparicami in drugimi čebelami je v barvi. Roparice Vzoren čebelnjak, ličen dom in planine v ozadju nudijo zadovoljstvo in srečo Janezu Rakovcu v Baši ju pod Storžičem so namreč nekoliko bolj črne, ker se jim v gneči in trenju odrgnejo sive dlačice. Vendar to ni zanesljiv znak, ker se tudi branilke prav tako ogulijo. Črna barva je lahko tudi znak ostarelosti, včasih pa celo neke posebne čebelje bolezni, ki se imenuje septikemija. Za čebelo roparico je najbolj značilno njeno ponašanje: obletavanje uljnjaka, vohljanje ob pročelju uljnjaka, pri čemer se med letom pomika od panja do panja, ob napadu na določen panj pa kaže izredno hiter tempo ter neugnano vsiljivost. Medtem ko so branilke silno bojevite, je roparica bolj vsiljiva kot pa borbena. Če le more, se v tuj panj najraje prikrade ali vtihotapi. Gre ji mnogo bolj za plen kot pa za spopad. Spet podobnost s človekom: tat ali ropar se odloči za umor le, če drugače ne more do plena; tudi imperialisti so že od nekdaj najraje osvajali brez boja. Ropanje med čebelami je bilo tudi našim pradedom že dobro znano, vendar pa so bila njihova izkustva obarvana z nekdanjo lahkovernostjo. Bili so prepričani, da čebelar lahko pošlje svoje čebele na ropanje v sosedov čebelnjak. V ta namen jih nakrmi z medom, ki mu je primešal določeno količino žganja. S tem jih tako podžge, da so takoj drugi dan navalile na uljnjak, ki naj bi ga izropale. To je bilo seveda v tistih zlatih starih časih, ko so naši vrači še znali »zagovarjati« kače, škorpijonov pik, uroke in bolezni vseh vrst. Danes se v to ne bi spuščal noben čebelar več, tudi če bi obvladal kakšne take čarovnije. Saj vemo, da ropanje prinaša ogromno škodo ne le napadenemu, temveč tudi napadalcu. Slednjemu lahko včasih še več, saj tudi brezuspešen napad zahteva veliko žrtev. Ker roparice napadajo predvsem šibkejše panje, lahko nalete tudi na kake obolele čebele in tako zanesejo v lasten panj celo kakšno kužno bolezen. Umni in vestni čebelarji se bodo torej v skupnem interesu složno borili proti slehernemu ropanju. Brž ko eden opazi ropanje, že obvesti drugega, da takoj ukrenejo vse potrebno, da se ropanje že v kali zatre. Proti ropanju si čebelarji pomagajo na različne načine. Prvo, kar mora vedeti vsak čebelar, pa je: ropanje je mnogo laže preprečiti kot pa ustaviti. Nepreviden čebelar namreč kaj lahko v svoji nepremišljenosti sam sproži ropanje. Da se temu izogneš, upoštevaj zlasti tole: 1. Nikoli ne odpiraj panjev po nepotrebnem! 2. Nikakor jih ne odpiraj v času, ko ni paše! 3. Če je nujno, da kakšen panj pregledaš, opravi to v dopoldanskih, ne pa v popoldanskih urah! 4. Ne razdiraj čebelnega gnezda in ne razstavljaj satje po kozici roparicam v skušnjavo! S takim ravnanjem odpiraš roparicam vrata na stežaj. 5. Nujne preglede opravi kolikor mogoče hitro ter pazi, da ne pride med tem niti ena tuja čebela od zadaj v panj! 6. Preden paša popolnoma preneha, pripri žrela vsaj na polovico! 7. Ko je paše konec, naj bo v žrelih prostora le še za dve ali tri čebele! Vendar pazi, da se čebelam žrelo ne zamaši! 8. V jeseni ne krmi čebel z medom, temveč le s sladkorno raztopino, a to le proti večeru, ko roparice več ne stikajo! 9. Če točiš, toči v zaprtem prostoru! 10. Izpraznjenih medenih satov ne nastavljaj čebelam na prostem! Če želiš, da ti jih čebele lepo osuše, jih vrni v medišča! Če so ti roparice že vdrle v kak panj, kar spoznaš tudi po silnem vrvenju in hrumenju za mrežo okenca, tedaj žrelo popolnoma zapri za en dan! Pri tem pazi, da dobe čebele dosti zraka od zadaj, ker ob vsakem ropanju vročina v panju zelo naraste. Zrelo odpri šele tik pred nočjo, da se roparice iz panja vrnejo domov in da se panj ohladi! Še bolj učinkovito pa je, da najprej zapreš panj, !s svojo skromnostjo mirno prenašal. Bil je vzoren gospodar im dober družinski oče, tako je tail tudi dober in vesten čebelar. Z žalostjo v srcu smo čebelarji z drugimi znanci in prijatelji spremljali Jožeta Lekežiča na njegovi zadnji poti in mu po-slednjikrat ob odprtem grobu zaželeli lahko zemljo. Dragi Jože, tvoje ljubljene čebclice pa ■naj ti na grbu pojejo svojo pesem! Čebelarska družina Jurovski dol Krka tovarna zdravil Novo mesto v sodelovanju s firmo ABBOTT — LABORATORIES CHICHAGO Vam nudi odlično sredstvo za zatiranje nosemavosti Fumidil B Preparat je v praksi že široko preizkušen in je pokazal odlične rezultate v borbi proti nosemavosti. Zato si bo vsak preudaren in gospodaren čebelar pravočasno nabavil ta učinkoviti preparat in problemi pri gojitvi čebel bodo izostali. Preparat se dobi pri Zvezi čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Cankarjeva 3/11, tel. 20-208. OBVESTILO ČEBELARJEM Med odkupujemo vsak dan, razen ob sobotah in nedeljah, od 6. do 14. ure v skladišču na Linhartovi cesti štev. 49 a. Medex ODDAM po 10 ali več družin v nastavnih panjih čebelarjem pod ugodnimi pogoji za daljšo dobo. Ivan Rak, 63310 Gotovlje-Zalec. PRODAM ugodno 18 naseljenih AŽ-panjev na 9 in 10 satov z zložljivim, dobro ohranjenim čebelnjakom. Pavel Zalar, Na klancu 23, 61-360, Vrhnika. ugodno zaradi bolezni 25 naseljenih A2-panjev na 9 in 10 satov. Jože Kastelic, Veliko Mlačevo 10, 61-290, Grosuplje. 20 naseljenih AZ-panjev. Oglasite se med 12. in 15. uro. Jože Pegrin, Vevče 40, 61260 Ljubljana-Polje. osem naseljenih nakladnih panjev tipa Langstroth. — Viktor Valant, 63254 Podčetrtek 31 a.