Večno šumi Sutjeska
Dolina Sutjeske je bila od konca maja do srede junija 1943 prizo-rišče pete sovražnikove ofenzive.
Okupator je zbral 117.000 vo-jakov. Poleg nemških enot, ki so bile posebej izvežbane za boje-vanje na terenu, kakršen je ob soteskah rek Drine, Čehovine, Tare, Pive in Sutjeske — tudi ita-lijanske in kvizlinške horbe. Par-tizani so bili pred pričetkom ofenzive v Črni gori, kjer je bil tudi vrhovni štab, ter v Sandža-ku, kjer so bili v večini ranjenci in bolniki, ki so preboleli tifus.
Okupatorji in domači izdajalci so poskušali partizanske enote stisniti v obroč ter jih v dolini
Pive popolnoma uničiti. Parti-zani so vedno bolj ogrožali pre-skrbovalno linijo nemških čet v Grčiji, ki je vodila od Beograda do Soluna. Borci Titovih divizij, brigad, čet so bili kljub pravkar prestanemu trpljenju in napo-rom v dolini Neretve pripravljeni s pesmijo na ustih jurišati skozi nove obroče. Neustavljivo, kot hudourniška reka, kakršna je bila Sutjeska,"so se tudi na Tjen-tištu bojevali za prehod iz obro-ča.
Nadaljevanje na 3. strani
(Nadaljevanje s 1. strani)
Prva operativna skupina, v kateri sta tvorili glavnino 1. in 2. proletar-ska divizija in sta skrbeli tudi za cen-tralno bolnišnico z več kot 3000 ra-njenci in bolniki, se je najprej konec maja poskušala prebiti iz obroča v dolini reke Pi ve pri Mratinju. Vendar ji to ni uspelo in odšla je proti Vučeru ter v dolino Sutjeske. Tam pa je bil obroč ponovno sklenjen, tokrat še močneje, saj so partizansko bolniš-nico ves čas spremljale nemške »štuke« in jo napadale z bombami.
Partizani so se zato največ premi-kali ponoči. Vendar so pri tem zopet nastopale težave — ne samo zaradi težko prehodnih sotesk, visečih mo-stov nad deročimi planinskimi reka-mi, ampak tudi zato, ker so zaradi pomanjkljive prehrane ponoči videli zelo slabo. Vasi, mimo katerih so ho-dili, sobile revne že pred vojno, tedaj pa je še bolj primanjkovalo hrane. Jedli so drevesno lubje, kuhali so si koprive. Vse to in pomanjkanje zdravil je še oteževalo skrb partiza-nov in vsega tamkajšnjega prebival-stva za ranjence in bolnike.
Sovražnik se je znašal nad temi ljudmi v dolini Sutjeske. Kljub temu, da so se borci 3. proletarske divizije bojevali z nadčloveškimi napori, so v vrhovni štab prihajala sporočila kot: Izgubili smo dve tretjini borcev, toda računajte z nami, kot da smo še vsi živi. A ni jim uspelo rešiti centralne bolnišnice, skupaj z ranjenci je na Tjentištu padel tudi komandant 3. proletarske divizije Sava Kovačevič. V jurišu pa so borci narodnoosvobo-dilne vojske premagali utmjenost in izčrpanost, prehodili neprehodne gorske grebene, prepražene s sote-skami in deročimi rekami, ter izšli iz obroča do rob oboroženih vojakov.
Tito, komandant vrhovnega štaha, je bil med peto sovražnikovo ofen-zivo ranjen. Ob ponovnem obisku Tjentišta 4. julija 1958 je poudaril: »Zmagati ne raore en sam človek, zmagajo lahko samo duh, zavesi, ju-
naštvo, volja — to pa je nekaj kolek-tivnega, to ste vi vsi, to je vse naše
IjlldStVO...«                                  T. K.