r- m 1	___ v'	v'	.__	^
/ R Z I S K I
Leto II (1995) št. 9 (15)	SEPTEMBER 1995	Cena 30.- SIT
U VODNIK
VODNA AFERA?
Tržiški radio, Tržiški razgledi, Gorenjski glas in seveda tudi občinski svetniki že dober mesec dni posvečajo veliko pozornosti problemu zajetja pitne vode Črni gozd v Podljubelju. Da na kratko ponovimo: OMV - Istra in TGT Tržič sta se lotila gradnje bencinske črpalke prav nad zajetjem pitne vode, s katero se oskrbuje pol Tržiča.
Če smo poslušali nedeljski radijski pogovor z občinskimi svetniki in posežemo malo v zgodovino tega območja, ugotovimo, da je bilo pred nekaj leti to območje v prostorskih planih opredeljeno kot I. območje, kar pomeni, da so bile na tem mestu gradnje prepovedane. Začuda pa je neki geolog (ki se pojavlja kot velik “poznavalec” še danes) podal strokovno mnenje za prekvalifikacijo tega območja v III. kategorijo, kar pomeni, da se tu lahko gradi. In tako je nastalo gostišče TGT, ki naj bi imelo za svoj obstoj vse potrebne dokumente, razen menda uporabnega dovoljenja.
Občinski svet je na svoji izredni seji v septembru po dolgi razpravi sklenil, da se gradnja objekta bencinske črpalke ustavi za toliko časa, dokler se na podlagi geoloških raziskav ne ugotovi, če je možna prestavitev zajetja višje - to je nad nivo motela. Res je, da bi trajala taka raziskava še leto dni, vendar je odgovornost župana in občinskega sveta, če bi dovolili nadaljno gradnjo brez ustreznih dokazil o zmožnosti novega vodnega zajeta da nadomesti staro, izredno velika.
Vendar pa so pritiski po eni strani za takojšnjo gradnjo, po drugi strani pa za ustavitev gradnje bencinske črpalke izjemni. Za enega takšnih pritiskov lahko štejemo tudi zbor krajanov v Podljubelju v sredo, 27. septembra 1995. Občinski svetnik Janez Ahačič in predsednik; KS g. Hladnik sta sklicala zbor krajanov, ki naj bi bil odprt. Vendar... Treh svetnikov - Milana Gregorčiča (SNS), Jožeta Kuhlja (SLS) in Vita Primožiča (SKD) na sejo niso spustili. Vzrok za to je bilo glasovanje zbranih. Predsedujoči Janez Ahačič je menda navzočim najprej zastavil vprašanje: Kdo je ZA, da se ti trije ne udeležijo seje? 17 od 73 jih je bilo za to. Naslednje vprašanje: Kdo je ZA to, da se ti trije udeležijo seje? 28 od 73-ih. Z utemeljitvijo, da jih je bilo le 28 od 73-ih za to,'da se udeležijo seje, torej ne večina, naj ostanejo lepo kar zunaj. Če g. Ahačič pojmuje takšno glasovanje za pravilno, zanimanje občinskih svetnikov za sejo pa kot vsiljevanje, potem se demokraciji kot možnosti za izmenjavo mnenj bolj slabo piše...
Pri vsej zadevi lahko rečemo le, da ni vse čisto. Odgovora na vprašanje: ali ste prepričani, da bo višje ležeče zajetje zadostovalo za nadomestilo starega, NI.
-	ZAKAJ naj občani plačujemo višjo ceno vodarine ali dajemo sredstva iz proračuna za to, da bo nekdo gradil bencinsko črpalko prav na mestu, kjer si je zaželel?
- KAKO je mogel nek geolog tako “zgrešiti” lokacijo vodnega zajetja?
-	KAJ so ukrenile inšpekcijske službe, da bi preprečile črno gradnjo?
-	In KAJ lahko storimo mi, navadni občani in občanke, da ne bomo pili nezdrave vode, ko pa vendar živimo v tako lepem okolju Karavank, ki slovi po svoji dobri pitni vodi...
Tudi Vi pa lahko zastavite vprašanje, zakaj se vmešavamo v to problematiko. ZATO, ker smo prav vsi odvisni od vrelca pitne vode, ki je na tem območju.
Jana Primožič
Množica obiskovalcev na letošnji šuštarski nedelji
IZ VSEBINE:
Uvodnik: Vodna afera?
S sej občinskega sveta v Septembru S poti po Ameriki in Kanadi (4., konec) Ob stoletnici izgradnje predora v Dovžanovi soteski Deseti brat Semanjski dnevi so tu
Občinski svet
seje
OBČINSKEGA SVETA
V	mesecu septembru je imel Tržiški občinski svet več sej. Najprej je bila v torek, 5. septembra 1995 2. izredna seja. Na njej so svetniki obravnavali Predlog odloka o ureditvenem načrtu za območje Ljubelja, ki so ga v zadovoljstvo večine sprejeli po krajši izmenjavi mnenj in argumentov. KS Križe je Občinski svet odobril 4 milj. SIT za nadaljevanje oz. dokončanje gradnje mrliških vežic v Križah. Odobrena so bila tudi sredstva za vzdrževanje gozdnih cest v Občini Tržič, za obnovo kulturne dediščine pa so svetniki namenili 6 milj. SIT. Pod točko Razno so bile s strani g. župana izrečene zahteve po opravičilih nekaterih svetnikov in predstavnikov političnih strank. Svet se je ob koncu seje seznanil tudi z nekaterimi dejstvi okrog gradnje bencinskega servisa na Lajbu.
V	torek, 19. septembra 1995 je bila ob 12. uri 3. izredna seja z edino točko dnevnega reda: Gradnja na varovalnem pasu vodnega zajetja Čmi gozd v Podljubelju. Na seji se je zbrala množica vabljenih: od občinskih svetnikov, prebivalcev Podljubelja-Sv. Ane, preko predstavnikov občinske uprave, investitorjev, stroke pa vse do številnih novinarjev. Diskusije so bile vroče, polemične, večkrat so tudi prešle meje dobrega okusa. Ker predstavniki stroke niso prepričali svetnikov, oziroma so upravičeno zbudili dvom v njihovo kredibilnost z dvoumnimi in med seboj izključujočimi izjavami se je Občinski svet odločil, da se morajo zbrati ustrezne strokovne ugotovitve o stanju na Lajbu. Do nadaljnega pa je gradnja bencinske črpalke ustavljena.
Kot zadnja pa je bila v sredo, 27. septembra 1995
8.	seja. Na njej je bil končno sprejet proračun za leto 1995 in Odlok o organizaciji in delovnem področju Občinske uprave. Zavrnjen je bil predlog dopolnila k odloku o javnem redu in miru Občine Tržič, ki je med drugim predvideval tudi dvig kazni napačnega parkiranja na 3.500,00 SIT. Sprejeta je bila Uredba o taksi za obremenjevanje okolja, načinu financiranja političnih strank, potrjeni člani Odborov OS, potrjena Občinska volilna komisija in določene sejnine v Občinskem svetu.
Pregled sprejetih sklepov občinskega sveta v Tržiču
3.	nadaljevanje
4.	seja Občinskega sveta
Občine Tržič, 23.03.1995
k 1. točki
SKLEP 20-4-1-1995 - Sprejet je bil zapisnik 3. seje z navedenimi popravki. k 2. točki
SKLEP 21-4-2-1995 - G. Petra Belharja se na njegov predlog razreši funkcije podžupana Občine Itžič. k 3. točki
SKLEP 22-4-3-1995 - Sprejme se sklep o organiziranju enot in služb ter poverjenikov civilne zaščite v Občini Ttžič.
k 4. točki
SKLEP 23-4-4-1995 - V odboru za razpolaganje s sredstvi požarnega sklada se razrešita člana: Bojan Balantič in Alenka Maršič-Bedina.
V obor za razpolaganje s sredstvi požarnega sklada se imenujeta nova člana: Andrej Žitnik in Jolanda Stelzer.
Strokovne in tehnične naloge za odbor opravljata strokovna služba za zaščito in reševanje, ter finančna služba Občine Tk-žič,
Občinski svet sprejema poročilo o sredstvih požarnega sklada za leto 1994.
Občinska gasilska zveza naj posreduje županu občine Ttžič svoje finančno poročilo.
k 5. točki
SKLEP 24-4-5-1995 - Oddelek za gospodarstvo in družbene dejavnosti Občine Itžič naj objavi razpis za kulturne potrebe v Občini Itži za leto 1995. Sredstva, potrebna za razpis, se namenijo iz sredstev, ki so v letu 1995 namenjena ZKO TVžič za plačevanje najemnin prostorov, ki so v lasti Občine Tržič in iz sredstev, namenjenih za promocijo Občine Tkžič. k 6. točki
SKLEP 25-4-6-1995 - Odbor za Dolžanovo sotesko oziroma Oddelek za gospodarstvo in družbene dejavnosti naj v dogovoru s pristojnimi institucijami umetnostne, zgodovinske ter ekološke stroke prouči možnosti za postavitev informativne table, ki naj vsebujejo prevode dveh, v nemškem jeziku napisanih plošč na vhodnem delu predora v Dolžanovo sotesko ter razlago pomena le-teh.
Odboru za Dovžanovo sotesko in zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine Kranj se posreduje pobuda, da bi se originalne informativne table shranile v muzeju, na predvidena mesta predora v Dovžanovo sotesko pa se namestijo table s slovenskim prevodom. k 7. točki
SKLEP 26-4-7-1995 - Sprejme se predlog za spremembo odlokao zazidalnem načrtu Mlaka-Tržič, ki se objavi v Uradnem listu RS.
Občina Tržič odda brez javnega razpisa Stanovanjski zadrugi Gorenjske Kranj zemljišče v izmeri 3.632 m2 za potrebe izvedbe ZN Mlaka po ceni 60 DEM za m2 v tolarski protivrednosti, izračunani po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. k 9. točki
SKLEP 27-4-8-1995 - Sprejme se odlok o sprejetju zazidalnega načrta - 26S3 - Senično - Podovnca in se posreduje v objavo v Uradni list RS.
Do sprejetja statuta Občine Tržič, ki bo opredelil obliko organa s področja stanovanjske problematike, bo o teh zadevah še nadalje odločal občinski svet. k 10. točki
SKLEP 28-4-8-1995 - Občinski svet dovoljuje občinski upravi strošek 2 milj. SIT sredstev za pripravljalne raziskave do odločitve o gradnji mostu.
Na prihodnjo sejo Občinskega sveta se povabi predstavnike, ki so izdelali študijo obvoznice in prometno študijo.	nadaljevanje prihodnjič
OB STO LETNI CI IZGRADNJE PREDO R. A V DOVŽ ANO VI SOTESKI
Dolinci so se v teh krajih naselili v 15. ali 16. stoletju. Prvotna povezava s Tržičem je bila razdrapana steza visoko gori čez Vratni vrh (na lomsko stran). Po njej so Dolinci na lastnih plečih tovorili oglje tržiškim fužinam.
Nekajkrat so začeli graditi pot v Tržič. Speljali so jo na desnem bregu Bistrice, pri sedanjem predoru (tunelu) so krenili z njo čez most na levi breg. Bila je slaba gorska pot, ki jo je ob vsakem nalivu voda na več krajih raztrgala in uničila. Na silo so jo spet zakrpali in tako za silo tudi popravili. Kasneje so imenovali za staro pot ali pot po jamah.
Ta cesta je vodila mimo Dovžana, dalje na Jame mimo žag do Rude. Do tu gre pot še sedaj, potem pa zavije čez most na novo cesto. Stara pot pa gre naravnost ob desni strani in je še spoznavna. Tistega Malega tunela ni bilo, ampak so pot speljali po lesenem mostu okoli skale. Seveda je vsaka povodenj ta most vzela s seboj in morali so napraviti novega. Ob sedanjem tunelu pa so postavili čez Bistrico most. Luknje v skale še niso umeli vdolbsti, zato so most “obesili”. Visel je na vrbovih trtah sredi skal. Takrat so ga imenovali Trtasti most, kasneje so ga preimenovali v Hudičev most, saj je tudi njega skoraj vsaka poplava odnesla. Čeprav so bile trte zelo močne, se je most kar močno zibal.
V tistih časih se je vrnil iz tujine Dolinec Brusovega rodu, ki je v tujini rudaril. Spoznal se je na razstrelivo in to znanje je ponudil svojim krajanom. Tako so imeli Dolinci že leta 1759 svoj prvi tunel. Letnica je še danes vidna.
Nekaj kasneje je Trtasti most dal popraviti podravnatelj tržiških fužin gospod Malnar. Ukazal je napraviti trdne podstavke, tako so preprečili zibanje. V skale so vsekali vdolbine in vanje položili tramovje. Za boljšo trdnost pa so most še povezali z debelo žico.
Gospodu Malnarju pa tudi klanec od Dovžana do takratnega Razpotja nad žagami ni bil po volji. Zato je velel napraviti novo pot od Pinčeve šupe čez most in dalje pod Kušpegarjevo šupo do začetka klanca pod Dovžanom. Ta pot je bila bolj položna, čeprav je šla čez dva mostova.
Novo cesto pa so speljali, ko je baron Julij Born leta 1895 dal zgraditi drugi oz. sedanji predor. Nova pot se vzpenja po sepentinah na levem bregu, vsekana pa je v skalno pobočje. Danes nam o tem, za Dolince tako usodnem dejanju, pripoveduje plošča iz črnega marmorja. V slovenskem jeziku bi razbrali to vsebino:
Izgradil lastnik gospodstva Julius baron Bom od 16. maja do L septembra 1895. leta.
Načrtoval in napravil inženir Wilhelm Lindauer iz Celja
V tem času pa niso izklesali le predor, temveč so gradili še grad na nekdanjem Primožičevem posestvu in tudi novo cesto. Lahko si mislimo, da je za vsa ta dela moralo biti zaposlenih veliko delavcev.
Tako je Dolincem odprl novo pot v svet in svetu k njim. V dobrem in slabem! Kajti do tedaj so živeli bolj sami za sebe in s svojimi običaji. Ogljarjenje jim je sprva prineslo le priboljške in potrebno orodje. Toda v času, ko je bil zgrajen predor, so se dogodile tudi spremembe, ki jih je povzročila železnica. Fužine in plavži so se preusmerili na premog in oglje. V gozdovih pa so se morali preusmeriti na pridobivanje hlodovine in žaganega lesa. S tem pa se je povečal tovorni promet in predor s posodobljeno cesto je reševal zagato večjega in težjega prometa. Iz nekdanje “žlefe”, vozila s sanmi do prvega voza, ki so bile samo iz lesa, so se razvila druga tudi prevozna sredstva.
Pogled na Hudičev most v Dolini
Z novo cesto in predorom je novi lastnik obsežnih gozdov pospešil izkoriščanje gozdov. Pri tem so dobili zaposlitev tudi številni domačini. Zaslužek res ni bil velik, vendar je skromnim Dolincem nudil varen kruh. Razmere so se izboljševale. V hiše je prišla elektrika in nadomestila lojenke, leščerbe. V Dolini so zgradili šolo. V kraju so ustanovili kultumoprosvetno in celo športno društvo. V zanimiv kraj so pohiteli tudi znanstveniki in odkrili znamenite fosile. Dovžanova soteska je postala odkrita svetu in je čedalje bolj privabljala s svojo divjo lepoto mnoge obiskovalce.
Nekdaj zaspana in tiha dolina, okoli katere so se spletale razne povesti in miti, je postala znana. Zaživela je novo življenje. Vanjo so se naselile nove navade in žal tudi razvade. Staro je izgubljalo svojo veljavo in novo je prevzemalo pobudo.
Tbžiški Razgledi
Heli Zech
September 1995	3
S CERKVENIM PEVSKIM ZBOROM IGNACIJ HLADNIK PO ZDA IN KANADI
3. NA.DA.LJEVA.NJE Piše: Franc Primožič • Foto: Toni Čebron
Cerkveni pevski zbor Ignacij Hladnik iz Tržiča je bil skupaj z ansamblom Zarja iz Loma na gostovanju, v dneh od 21. aprila do 2. maja 1995, po ZDA in Kanadi.
AMERIŠKA POKRAJINA. Ob cestah, koder smo se vozili, je opaziti gozd v stanju pragozda. Drevja ne sekajo, gozda ne čistijo, kar se drevja posuši ali pade, strohni. Čudil sem se razlikam celo pri ptičih. Tudi tam je mnogo kosov kot pri nas. Ko smo odhajali, so pri nas kosi že nadvse prijetno peli. Tam jih peti še nisem slišal. Ptiči, ki jim pravijo vrabci, so nekoliko večji od naših. Ljudje imajo občutek sodelovanja z naravo in tudi divjimi živalmi. V reviji Wildlife sem zasledil vsemogoče oblike skrbi za divje živali. Tudi za volkove, medvede in velike divje mačke. Nekatere večje živali kot kojoti so se ponovno razmnožili in prišli celo v bližino mest. Srečati se jih menda da celo v gozdnih parkih v Clevelandu. Divje živali prikazujejo otrokom na majicah in v obliki igrač prijetne, prijazne. Sedaj je bilo ob vodah in na travnikih veliko divjih kanadskih gosi in rac. Ljudje jih puste pri miru.
PROMET. Ceste med velikimi mesti so običajno enosmerne tropasovnice. Na cestah je veliko tovornega prometa. Prevladujejo veliki, hitri transporterji, ki vozijo velike kesone. Naši fantje so se zelo zanimali za te transporterje. Šoferji so bili prijazni in so jih radi razkazovali. Že v Chicagu smo se srečali z velikimi ameriškimi osebnimi avtomobili. Ne moreš jih prezreti. Preveč pozornosti so vzbudili. Opazil sem, da tudi v največjih mestih in na sorazmerno ozkih cestah New Yorka ni večjih zastojev. Šoferji so videti disciplinirani. Zelo se držijo predpisov in znakov za ustavljanje in parkiranje.
ČISTOČA IN RED. V ZDA je razumljivo, da ne morejo ustvariti povsod razmer kot v Kanadi. Nekaj kar manjka, smo najbolj opazili v Clevelandu in to v nekdanjem slovenskem centru, ulici sv. Klare. Tod je vseveč črncev in urejenost daje vtis, da ni vse v redu. V Kanadi je naše vodstvo opozoril šofer na tovrstne predpise. Odvržen ogorek, na nepravem mestu, lahko stane tudi 200 dolarjev. Če opazijo, da nered tolerira šofer avtobusa ga to stane prav toliko. Zato so tudi v našem avtobusu uvedli poostren režim zbiranja odpadkov. Zelo strogo je s kajenjem. Kadi se lahko le v zato dovoljenih prostorih. Zato je bolje, da se v Kanadi človek kajenja odvadi.
DRUŠTVENO ŽIVLJENJE PRI AMERIŠKIH SLOVENCIH. V ZDA je bila velika prednost za izseljenca, če se je vključil v primerno društvo. V Kanadi sem bil opozorjen, da imajo s hišnimi sosedi zelo malo stikov. Sosedu velja običajno le pozdrav. V društvih pa so dobili priseljenci takoj oporo in pa tudi obveznost. Danes je še veliko tega v slovenskih župnijah.
V	vseh slovenskih župnijah imajo tudi prosvetne ali kulturne domove, primerne dvorane za društveno življenje.
V	njih imajo poleg prosvetne, telovadne in kulturne dejavnosti še razne slavnosti, poroke, obletnice, shode, sobotno šolo in drugo.
NEDELJSKE MAŠE. Ljudje, kot sem opazil, pri mašah primerno sodelujejo. Veliko je obhajil. Opazil sem tudi posebnosti kot pobiranje darov v puščico. V času pobiranja sta vstala dva moža iz klopi, vzela pred oltarjem nabiralne puščice in skoraj paradno, vendar nepatetično in dajanjem slabega vtisa odšla do oltarja, tam pokleknila, se obrnila in vsporedno pobirala do polovice klopi, vsak na svoji strani. Ko sta prispela do kraja, sta se zopet vrnila do oltarja, pokleknila in pobirala darove z druge strani. Vse to sta izvedla silno spoštljivo, primerno cerkvi in darovalcem. Tudi pri berilih sem opazil, da sodelujejo le ugledni ljudje, ki znajo zelo dobro opraviti zaupano nalogo.
OBVEZNOSTI. Na ameriške Slovence se še vedno obračajo številne organizacije in društva za denarne prispevke. Opaziti pa je, da bodo odslej manj radodarni
-	tudi do domovine, ki kot pravijo, je zopet postala mačeha. Ljudje začenjajo dobro opazovati in le, če vidijo skladnost s svojim interesom, se s prispevki odzovejo. Dosedaj so imeli priliko opaziti, da so jih tudi izkoriščali.
SLOVENSKI JEZIK. So primeri, ko ga že druga generacija izseljencev ne prakticira in ga pozabi. Delno je krivda v tem, da so starši želeli otroka čimprej usposobiti za življenje z drugimi otroki. Oblast tega ne zahteva. Podpora znanja slovenščine je celo v tem, da se na splošno ceni znanje, tudi slovenščine kot tujega jezika. Težave povzročajo še mešani zakoni. V tujem okolju se mladi med Slovenci težko najdejo. Zakonski par različne narodnosti pa hitreje povzroči med njima in pri otrocih opustitev rabe slovenskega jezika.
NARODNOSTNI ČUT. S slovensko osamosvojitvijo je narodnostni čut pri naših izseljencih močno porasel. Mnogi z zavestjo čutijo pripadnost narodu, ne da bi še obvladali slovenski jezik. Za ta čut pripadnosti med izseljenci pa ima matična domovina dolžnost, da stori čimveč za ohranjanje vezi z izseljenci, da se v Sloveniji primerno obnašamo, da se jim kot pripadnikom istega naroda tega ne bo potrebno sramovati.
ODNOS AMERIŠKIH SLOVENCEV DO NAS. Ker so bili naši pevci in pevke mladi, so imeli do nas izredno dober, rekel bi kar starševski odnos. Dosedaj skoraj ni bilo prilike, da bi takšna in tako velika sestava mladih iz Slovenije prišla mednje. To smo čutili posebno v Chicagu, kjer je bilo le nekaj več časa za priprave. Tudi v Clevelandu so bili odnosi do naših pevcev večinoma izredni, posebno kar se tiče nudenja ugodja. Slišati je bilo le, da komu ni bilo všeč kakšno dopovedovanje ali kar vsiljevanje mišljenja kot n.pr. -trikrat mi je to povedala in še je ponavljala, sem slišal pripombo. Tudi sam sem vprašal bratranca Edmunda o tem zakaj tako pragmatično deluje. Dobil sem odgovor
-	ja, to se naju ne tiče. To in to morate pri vas sami razčistiti.
Ker pa je bratranec Edmund zanimiv, še kaj o njem. Ko je nekdo od organizatorjev želel, da bi pred
cerkvijo sprejemal, pozdravljal goste in jim delil program koncerta, je to nalogo takoj sprejel. Med gosti je prišla na koncert tudi skupina znanstvenih delavcev iz domovine in eden izmed njih se je obrnil nanj, se
predstavil s prof. dr..... in ga nagovoril: “Želel bi se
seznaniti z dr. Edmundom Turkom!” Ta mu odgovori: “Ne poznam doktorja z mojim imenom in priimkom. Toda verjetno ste napoteni k meni. Jaz sem po poklicu pravnik.” Vprašujoči je bil v zadregi. Ni mogel razumeti, da bi znani Edmund Turk delil gostom pred cerkvijo koncertni spored. V zadregi je stopil korak nazaj, se malo ogledoval in čez čas vprašanje ponovil. Ko je zopet dobil sličen odgovor je skupina nerodno in v zadregi odšla v cerkev.
Edmund Turk je še mlad postal občinski svetnik v Clevelandu. Bil je tudi podžupan. Le na volitvah za župana ni uspel. Uspešnejši je bil konkurent, ki je dobil poleg slovenskih še hrvaške glasove. Sedaj je ta guverner države OHIO. Piše se Vojnovich. Župan pa je sedaj črnec. Z obema še sedaj kar dobro sodeluje.
Ker pa je bil Edmund znan in dostopen politični delavec v največji slovenski naselbini v Ameriki, so se nanj pogosto obračali razni politiki in delegati iz domovine. Tako mi je poznan primer, da je Slovenska izseljenska matica napotila k njemu nekega našega pisatelja in profesorja, kot sem razumel iz njegovega potopisa v nekdanji ilustrirani reviji, v propagandne namene. Profesor in znan pisatelj je imel takrat politično nalogo, da propagira v Ameriki jugoslovanski ustavni sistem, ki da je najboljši na svetu. Pisatelj in profesor je tako poročal: “O vsem sva se lahko lepo menila, le to ga nisem mogel prepričati, da je jugoslovanski
model .... najboljši”. Pa so tega pisatelja in profesorja
kmalu demantirali v domovini. Že čez leto dni so zavrgli “tanajboljši ustavni sistem na svetu” in sprejeli novega, seveda še boljšega.
Tako sem imel priliko opaziti, da Edmund ne da kaj dosti na razne, k njemu poslane profesorje, če imajo kak dvomljiv program. Je pa tako kot skoraj vsi Amerikanci odprt in ne tog ali ideološki človek. Edmund je bil zaslužen tudi za osamosvojitev Slovenije. V Clevelandu so mu Slovenci poverili, da je pred petimi leti vodil Odbor za Slovenijo. Od takrat sprejema še pogosteje razne slovenske politike. Lansko leto tudi Kučana. V času delovanja Odbora za Slovenijo so Slovenci izdelovali razne propagandne majice in kape. Tudi njemu so izdelali posebno. To pa je sedaj podaril meni v spomin. Ko sva se menila o tem kaj mu je pri nas všeč, je omenil nekatere fotografe in prospekte, ki da so prav dobri, zvečer je pa rad poslušal dobre operne pevce. Od slovenskih pesmi in napevov pa mu je všeč tisto kar je enostavno razumljivo in melodično in tisto kar je največkrat slišal, da mu je pela mama. Pri tem je omenil kar cerkveno - Lepa si, lepa, Roža Marija ....
Ta potopis sem zapisal tako kot čutim, da sem potovanje doživljal. Kdo drug je doživljal potovanje lahko tudi drugače. Pri tem smo imeli dovolj izbire, tudi za drugačna doživetja.
Franc Primožič
DESETI BRAT
Številni Tržičani in okoličani smo v soboto, 25. 8. zvečer, po večletnem premoru prisostvovali igri Deseti brat, ki so jo zaigrali igralci Šentjakobskega gledališča iz Ljubljane. Predstava je bila v prijetnem naravnem avditoriju na griču pri cerkvi sv. Jožefa nad Tržičem.
Že ves dan smo bili na trnih ali bo zvečer lepo vreme ali ne. S koroške strani so se po nebu vozili temni oblaki, tudi kakšna kaplja je padla, vendar hujšega ni bilo. Župan Pavel Rupar je menil, da se je potrebno zahvaliti Avstrijcem, da nam niso poslali dežja. Po več kot dvajsetih letih premora se pač ne spodobi, da bi nam dež pokvaril igro.
Pravzaprav se je ta oblačnost kar ujemala s sceno in vsebino Jurčičevega Desetega brata in z nekaterimi zvočnimi efekti, kadar so le-ti ponazarjali blisk in grom.
Predstava se je začela z dokajšnjo zamudo, ker se ni in ni hotelo stemniti. To vrzel so uspešno z informacijami skrajšali: župan Pavel Rupar, simpatična napovedovalka Erna Štefe in gospod Krjavelj, ki je, potem ko si je od režiserja izposodil “brile”, prebral pojasnilo, iz katerega smo gledalci izvedeli, da je igra prirejena za današnji čas. To smo opazili tudi kasneje pri oblekah igralcev. Cilindri in fraki iz Jurčičevih časov so se uspešno pomešali z današnjimi kavbojkami in kratkimi krili, le edina domača statistka, ki je uspešno zastopala Tržič, koza - rejenka pri družini Vuk, je obdržala svoje tradicionalno oblačilo t.j. nedolžno belo kozjo kožo.
V igri so se vsi nastopajoči potrudili, da so zaigrali kar so mogli naravno in v smislu prilagojene vsebine, katere namen je bil spraviti gledalce v dobro voljo kljub nekaterim tragičnim prizorom na ta način, da so bili namenoma zaigrani tragikomično. Verjetno bi se tudi rajni Josip Jurčič namuznil, če bi bil vabljen na to predstavo, a kaj bi si pri tem mislil, lahko samo ugibamo. Najbolj nas je seveda spravljal v dobro voljo Krjavelj s svojimi pripovedmi v dolenjskem narečju, ki jih je pazljivo poslušala tudi njegova spremljevalka koza in mu brez kozje treme prikimavala, ob tem pa se resno ozirala po publiki. Nastopala je kot rutinirana statistka. Pred začetkom igre smo jo videli kako se je mirno pasla in se tako fizično in psihično pripravljala na zahteven nastop.
Da bi bilo besedilo v nekaterih prizorih čimbolj pristno, je poskrbel študent Lovre Kvas, ki je posamezne odlomke prebral kar iz Jurčičevega romana. Nekoč Jurčičeva sramežljiva Manica je danes postala koketnejša in agresivnejša mlada damica v kratkem krilcu, ki zna že sama osvajati. Skratka, potrudili so se vsi: igralci, režiser, scenarist, strokovnjak za svetlobne in zvočne učinke in pripravljalci prijetnega gledališkega ambienta, da se je igra kljub poenostavljeni sceni odvijala živo in učinkovito. K vzdušju je pripomoglo tudi stalno se spreminjajoče nebo nad Tržičem in nam za vzorec poslalo le nekaj kapljic deževnega blagoslova.
Vse se je zadovoljivo končalo, tako da smo gledalci v polnem naravnem avditoriju s ploskanjem pokazali, da nam je bila predstava všeč.
M. M. Petek
ŠPORT
3.	MEDNARODNA TEKMA NA ROLKAH Tržič, 2. september 1995
Fotoreportaža
Začelo se je ob 9:30 s prvim startom za najmlajše
KATEGORIJE
Dobrodošlica varuhu človekovih pravic (na sliki Lojze Peterle, Jana Primožič, Franc Herlec, Lado Srečnik, Ivo Bizjak)
Šesterica v enem vozilu (sodnik Ambrož Teran, voznik terenca, sodelavka za zveze, Lojze Peterle, Črt Kanoni in Vinko Grašič
Gorsko kolo za zmagovalca Italijana Alfua, ki naslednje leto spet pride. Tržičan Tomaž Globočnik pa je bil odličen drugi.
Kakšni pokali! V sredini pokal v spomin na Romana Seljaka (letos ga je prejel Tomaž Globočnik)
Najboljše na štartu (št. 67 Andreja Grašič, št. 75 Stefanu Belmondo)
Tekmovalci v kategoriji častni odbor in sponzorji: Od leve proti desni: Dušan Koren, Miran Šinigoj, Stane Valant, Pavel Rupar, Mitja Stritih, Lado Srečnik, Matej Herlec, Janez Slapar, Ivo Bizjak, Aljaž Macarol, Vinko PeRne)
Pisma bralcev
OLDTIMERJI
NA
LJUBELJU
Cesta čez 1370 m visok alpski prelaz Ljubelj je bila poznana že v rimskih časih, rekonstruirana pa je bila leta 1560 in 1728, ko sta bila na vrhu postavljena tudi znamenita stebra. Cesta je zelo strma (ponekod doseže tudi 33% vzpon) in postavlja zahteven preizkus vozila in tudi voznika. Prave dirke so bile na tej progi leta 1926 in ostale so tradicija moto športa do leta 1963, ko so cesto zaprli.
Avto moto tourning klub Ljubljana se je odločil za obuditev Ljubelja in tako smo leta 1993 lahko občudovali množico starih rolls roysov, letos pa se je zbralo 61 lastnikov motorjev in avtomobilov izdelanih pred letom 1960. Lastniki so se med seboj pomerili v štirih kategorijah: z motorji brez vzmeti, z motorji z vzmetmi, s prikolicami ter avtomobili. Med drugimi sta bila deležna velikega priznanja tudi tržičana Mirko (84 let) in njegov sin Miro Hrast, ki sta z motorjem BMW R 75, letnik 1939, uspešno premagala zahtevno progo.
Prtkoučar na serpentinah starega Ljubelja
Tekmovalce je ob progi spodbujalo kar okrog 2500 ljudi, med njimi je bil tudi tržiški župan. Zanimivo je tudi dejstvo, da so vrh starega Ljubelja videli prav vsi oldtimerji, nekateri lažje, nekateri pa s pomočjo svojih lastnikov.
Petra Čarman, Podljubelj
SEMANJSKI DNEVI SO TU
Kaj malo časa je preteklo od “šuštarske nedelje”. Že smo pri sejmih. Semenj - “smn” je bil vezan s cerkvenimi posvetitvami, vseeno pa v veselem vzdušju ob pričakovanju tistega dne. Prvo nedeljo v oktobru je semenj pri sv. Ani. Drugo nedeljo v oktobru pa na Lomu. Tretjo nedeljo pa že na Bistrici.
Tržič pa je slavil semanji dan na sv. Andreja. Na trgu so bile postavljene tudi stojnice z različno kramo, podobno kot na šuštarsko nedeljo. Reklo pa se je tudi “Miklavžev semenj”, ker so takrat ljudje kupovali na sejmu darila za Miklavža.
Tržičani pa - Placarji in Gasarji, dva tabora, bi rekli takrat in to že veliko let nazaj. Ta semenj sv. Andreja pa je bil le na trgu (na placu). Tako so Gasaiji morali praznovati istočasno kot na Lomu. Torej, semenj je drugo nedeljo v oktobru na Lomu in tudi v Tržiču -razmejitev pa je potok Bistrica.
Za ta dan, na Lomu pri Robežu, ni zmanjkalo bržol. Za goste, na semanji dan, so mama napekli orehove štruklje za poklon. Takrat je bilo veselo, harmonika se pa le ni smela oglasiti v hiši, čeprav so visele na steni tamburice in kitara.
Na Lomu ni bilo samo gasilsko društvo, bil je tudi tamburaški krožek, pevski zbor in igrali so ljudske igre. Kmetje so za ta dan pripravili tudi konjske dirke. Razglas je bil na Robeževem vrtu. Tam pa je takrat zapela tudi harmonika. Na vrtu so bile veselice vseh vrst, katere so se zavlekle pozno v noč. Elektrike pa takrat še ni bilo. Zato je oče nabavil “karbid lampe”. Te so bile obešene na drevju in so svetile z vso močjo, da si vsakemu dobro videl v oči. Petja in smeha ni manjkalo in smeha tudi ne ob dovtipih in tudi tista pesem mi je ostala živo v spominu - “Slovo od doma”. Dekle je moralo v pesmi prikazati “jok” ob slovesu ljubljenega.
Še in še bi naštevala, kako prisrčno in prijateljsko so živeli takrat ljudje, in tega vzdušja si želimo zopet nazaj. Tako iskreno domače je bilo, da si mislim ali je bilo res tako lepo.
Metka Kavčič - Robežova
TRŽIŠKA ŽENSKA ZVEZDA V PRLEKIJI
Za soboto 16. septembra smo članice tržiške ženske zveze s pomočjo SKD Tržič pripravile izlet na Štajersko. Sprejele smo namreč povabilo prijateljske organizacije iz Prlekije.
Že ob 6.30 uri smo se z avtobusom odpeljali proti Štajerski in se najprej ustavili pri maši na Ptujski gori. Po maši nam je tamkajšnji župnik opisal zgodovino in znamenitosti te romarske cerkve. Med potjo naprej proti Jeruzalemu se nam je pridružila predstavnica SŽZ in nas pospremila v Jeruzalem, čudovite gorice in tudi, kot pravijo, biser Prlekije. (nadaljevanje na naslednji strani)
Dogodki
(nadaljevanje s prejšnje strani)
V gostišču poleg cerkvice smo dobili naročeno kosilo v zelo zanimivem okolju - vinoteki v kleti. Gospodar kleti Vinko Brenholc nam je razkazal notranjost cerkvice in kraja Jeruzalem. V bližini smo si ogledali zanimivo delavnico, kjer so oblikovali in krasili keramične izdelke, ki smo jih lahko tudi kupili.
Gospa Matilda Kolenko, predsednica tamkajšnje ženske zveze, se nam je lepo zahvalila za obisk, mi pa smo se od tod napotili še proti znanemu mlinu na Muri, kjer smo si lahko nakupili še pravo domačo moko.
Udeleženci izleta so bili seveda tudi možje in otroci, saj je bil to družinski izlet. Ob koncu izleta so povedali, da so z izletom zadovoljni in da se bodo radi udeležili še kakšnega. Taka je tudi moja želja.
Marija Lavtar
NOVO TERENSKO VOZILO TRŽIŠKIH GORSKIH REŠEVALCEV
Tržiški in avstrijski udeleženci spomladanskih reševalnih vaj na Košuti.
USPEŠNO GASILSKO TEKMOVANJE
V soboto in nedeljo - 23.in 24. septembra 1995 se je na nogometnem igrišču v Tržiču in ob osnovni šoli v Križah zbralo okoli 1000 udeležencev na gorenjskem gasilskem tekmovanju. Tekmovanje je bilo organizirano v kategorijah: pionirji, mladinci, mladinke, veterani, člani in članice A in B kategorije. Udeleženci so zelo pohvalili organizacijo tekmovanja.
DEJAVNOST TRŽIŠKIH GORSKIH REŠEVALCEV
Gorski reševalci iz Tržiča so zelo dejavni. Stalno morajo biti pripravljeni za reševanje. Za svojo uspešnost pa se morajo stalno izpopolnjevati. Vsako leto že zgodaj začnejo z vajami, da se dobro pripravijo na novo sezono. Ker meji naša občina z Avstrijo, imajo tudi z avstrijskimi gorskimi reševalci pogoste stike in skupne vaje. Tržiški gorski reševalci so se letos opremili z novim terenskim vozilom. Izpopolnjujejo se tudi z drugo opremo. Dobili pa so tudi nove prostore v policijski postaji v Bistrici.
130 LET OD ROJSTVA IGNACIJA HLADNIKA
♦
Letos mineva 130 let od rojstva Ignacija Hladnika -slovenskega skladatelja, rojenega v Križah pri Tržiču. Kot osemletni deček se je učil iganja na violino pri tržiškem učitelju Debeljaku. Takrat je pri nas kaplanoval poznejši triglavski župnik Jakob Aljaž, ki je spoznal Hladnikovo glasbeno nadarjenost in nagovoril starše, da so ga pustili na orglarsko šolo. Večino svojega življenja je prebil na Dolenjskem - v Novem mestu, kjer je bil zborovodja in profesor na tamkajšnji gimnaziji.
Tržiške razglede izdaja OO SKD Tržič. Časopis je
VPISAN v EVIDENCO JAVNIH GLASIL, KI JO VODI URAD VLADE ZA INFORMIRANJE POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 1174. UREJA UREDNIŠKI ODBOR. ODGOVORNI UREDNIK: EVGENIJ VaUAVEC /
Glavni urednik: Jana Primožič Naslov uredništva: Uredništvo Tržiških razgledov, p. p. 61, 64290 tržič.
Telefon uredništva: 064/53 051, int. 34. Cena posamezne šitevilke 30,00 SIT. Računalniški prelom: Astrum D.O.O., Tržič • Foto: Danijel Zupan • Tisk: Tiskarstvo uzar, Tržič. Naklada 1.500 izvodov.