329 KRONIKA FRANE TOMŠIČ: KOLOBAR (Prešernova družba v Ljubljani 1988, zbirka Vrba) Kakor izvemo iz zapisa na ovitku, je Frane Tomšič v primerjavi z večino slovenskih pisateljev začel pisateljevati dokaj pozno: kot petinpetdesetletnik, kajti svojo prvo zgodbo je objavil leta 1980, rojen pa je bil leta 1924. O nagibih, ki so tako zrelega moža napeljali na misel, da mora tudi on to in ono literarno povedati Slovencem, najbrž ni treba ugibati. To je navsezadnje njegova stvar. Dejstvo, da je pisatelj ob izidu svojega knjižnega prvenca star čez šestdeset let, pa je zanimivejše v zvezi z vprašanjem, ali ta prvenec kaže kakšne posebne začetniške slabosti, ali morebiti skuša slediti kakšni literarni modi ali se avtorjeva siceršnja zrelost izraža tudi kot zrelost v ustvarjalnem pisanju. Tomšič začenja svojo pripoved v znamenju dveh konvencij: Po eni strani povzema tehniko klasičnega realističnega romana, v katerem avtor uporablja prvih nekaj strani za dovolj natančni opis okolja tako v geografskem kot v sociološkem pomenu besede, po drugi strani pa je očitno, da želi Tomšič s prvimi stranmi ustvariti pomalem idilično podobo Tonetovega otroštva, da bi potem tem bolj učinkoval »sprožilni moment«, ko malemu Tonetu povedo, da bo moral od doma. To je seveda prijem, ki ga v novejšem času s pridom uporabljata zlasti ža-nrski roman (kriminalke, ljubezenski romani ipd.) in seveda film. Zdi se, da tudi nadaljnji razvoj zgodbe potrjuje misel, da se avtor, zavestno ali ne, zgleduje po teh dveh žanrskih oziroma poetskih konvencijah. Pripovedovanje, jezik in karakteri-zacija, so izrazito realistični. V kompoziciji pa se Tomšič ne drži več tehnike realističnega romana, ki ponavadi pripo- veduje zgodbo kot sklenjeno organsko in pregledno celoto, z vidika časovnega zaporedja. Tomšič v prvi tretjini knjige nakaže, kako so otroka iz revne notranjske družine prav tedaj, ko nastopa fašizem v Italiji, »vzeli« v kolonijo na Reki, kjer so po špartanskih metodah vzgajali mla-dež v prihodnje vojake, ki naj bi zavoje-vali svet. Potem preskoči v vzporedno zgodbo o italijanski učiteljici Eleni. Ta zgodba je podobna prvi samo po tem, da v obeh primerih pošljejo otroka od doma in ga šolajo na stroške države; tu spoznamo kmečko dekle Eleno, ki zavoljo pretiranega nezaupanja vase (da ni dovolj lepa in ne dovolj pametna) ne more vzpostaviti naravno pristnega odnosa z drugimi ljudmi, zato v vsem, tako ob poskusih sošolk, da bi zrušile togi šolski red, kot ob poskusih drugih ljudi, da bi se zbližali z njo, nekako odpove; zato tudi ostaja sama, vse bolj nedostopna in tudi vse bolj osamljena. Pri tem je v strahu za eksistenco pripravljena tudi ovajati oziroma pomagati oblasti, da se iznebi ljudi, ki so ji zoprni. V zadnji tretjini se zgodbi spleteta v isto zgodbo, obenem pa tu spoznamo še krajšo vložno zgodbo o gojencu Filippu, ki ni mogel jesti pole-novke. Po tej obširni vzporedni zgodbi bi bralec pričakoval, da se bo med Eleno in njenim gojencem Tonetom kaj posebnega zgodilo, vendar ni tako. Tone zboli, se nekaj časa neuspešno zdravi v zdravilišču in navsezadnje doma umre. Bolezen je gotovo nekoliko posledica nasilja in špartanskih metod, kakor so privajanje na mraz in podobne neprijetnosti, ki so jih gojenci deležni v koloniji, po drugi strani pa gre tudi za bolezen, ki je že v družini, za jetiko. Tudi ta razplet je po svojem bistvu neliteraren, kajti junakova usoda ni v celoti posledica znotrajtekstualne resničnosti, temveč je glavni razlog (podedovana 330 Tone Peršak nagnjenost k bolezni) zunaj nje; to pritr- popisuje precej neobremenjeno. Morda juje misli, da piše avtor svojo zgodbo se prav v tem najbolj kaže avtorjeva zre- verjetno na podlagi resničnih usod in da lost, tokrat vendarle mišljena tudi kot so omenjena kompozicijsko-tematska pisateljska zrelost. Časovna distanca je neskladja bržčas posledica te zavezanosti avtorju omogočila, da piše o dogodkih, resnici. Ta ugotovitev ne želi biti kak ki so ga verjetno boleče zadevali, brez poseben očitek, seveda pa upošteva kon- pristrastnosti ideološkega ali celo naci- tekst sodobnih literarnih gibanj, ki pač onalno nestrpnega naboja. Tako pripo- v skladu s postmodernimi težnjami, viso- ved deluje umirjeno. Lahko bi celo rekli, ko postavljajo prav tehnopoetski vidik, da veje iz tega pisanja nekakšna epska Vsekakor pa moram v isti sapi povedati odmaknjenost, ki omogoča avtorju ena- tudi to, da sem Tomšičevo zgodbo vse- ko neobremenjen pogled na vse, kar se eno prebral s precejšnjim zanimanjem, zgodi, in tudi na vse ljudi njegove zgod- ker popisuje čas in svet, ki sem ga - tudi be. To pa je že kar dobrodošla kakovost, literarno - doslej manj poznal, in ker ga Tone Peršak