306
Dopisi.
Iz Ljutomera na Štaj. 8. sept. Ti. — Nedelja 6. septembra bila je za nas Ljutomerce in okolne Slovence vesel praznik. Obhajali smo namreč tisočletnico sv. Cirila in Metoda s slovesno besedo. Ze v saboto so se pripeljali pevci iz več krajev, dijaki so prihajali od vseh strani. V nedeljo je bila slovesna Božja služba, pri kteri se je izvrstno pela slovenska maša gosp. Miklošiča. Skladatelj je sam petje vodil. Okoli ene popoldne so se pripeljali gostje iz Ptuja, Maribora, slov. Bistrice in drugih krajev. Na Kamenščaku pri Prelogu je bil čez cesto razpet slavolok z prijaznim pozdravom: ,,Dobro došli". Narodne trobojnice so se vile nad njim. Ko so se gostje pripeljali, so začeli možnarji pokati in gospod srenjski predstojnik z gospodom farmeštrom jih kratko pa srčno pozdravi, na kar gospod dr. J. Ploj pred razveseljeno družbo stopi in z navdušenjem v sprejem gostov sledeče besede govori: „Dobro došli dragi bratje! Srčno veselje nas navdaja, ker nas s svojim prihodom počastite; srca naše Vam slavoklicaje nasproti kipijo — Vam zvestim sinom matere Slave! Poglejte kraj naše krasne domačije: Tukaj nas objema gorica — mati sladkosočnega grojzdja; na eni strani se nam smehlja srebrobela Mura objemajoča žitonosne polja, zelene travnike, rojstno mesto Leopolda Volkmerja — veselega pevca iz slovenskih goric, — na drugi strani kaže smreka, v zraku se nahaja kraj , kjer je tekla zibelka Stanka Vraza; proti zapadu je cerkev Mala Nedelja, o kteri že stara mati zgodovina pripoveduje, in to je kraj, v kterem je začel Krempelj pomnoževati zgodovino z veselimi viri, ki so iz njegovega peresa tekli. Da! Vašim očesom se tukaj odpira zemeljski raj. — In tukaj hočemo mi našo prvo besedo slovesno obhajati v slavo slovenskega ^naroda. Bodite tedaj, dragi bratje, srčno pozdravljeni. Živili." — To je bil srčen in vesel sprejem. Ko so se vsi krasote pomurskih, prekmurskih in med-jimurskih pokrajin nagledali, so se zasedli vozovi in hajd navzdol proti prijaznemu trgiču. Tu je bilo vse živo. Po ulicah veselo gibanje, na oknih prijazni gle-davci, tu pa tam kaka belooblečena krasotica s tro-bojnim za štiri prste širokim trakom okoli pasa, — aj to ti je unemalo srca!    Cas je tekel  in  po  trgiču je
vedno bolj živo prihajalo. Okoli štirih so se pripeljali celjski gostje. Njim so sledili drugi iz raznih krajev. Proti šesti uri se vzdignejo pevci z zastavami na čelu proti mestu, kjer se je imela beseda obhajati. Lepo krdelo ti je to bilo! Proti 50 mladih jarnih grl! — Zdaj naj pa opišem prostor, na kterem seje beseda obhajala. Trg Ljutomer stoji na podnožji brda, ki se od zapadne strani privleče in tukaj z ozvišenim hribom krogličkaste podobe končuje. Ta hrib obraščen okoli in okoli s pre-žlahno lutomersko trtico nosi na svojem temenu novo zidan prijazen hram, podoben vili z enim nadstropjem. Pred njim stojita dva visoka topola, ki deleč tje v planjave murske in prekmurske kažeta. Ves hram je bil okusno okinčan z banderi, zelenjem, napisi in lampi-cami. Vrh hrama je vihrala trobojna zastava, na topolih pa na enem cesarska, na drugem Štajarska. Od hrama nazdol so bile mize postavljene za sto in sto gostov in dva šotora, eden za muziko, drugi za pevce in govornike; med drevjem pa so viseli trobojni baloni, kar je posebno v bukovji, skoz ktero je pot iz trgiča peljala, prav lepo se odlikovalo. Pri vhodu v bukovje je stal slavolok s pomenljivim napisom iz cvetlic: „Sloga". — Ko blizo šestih pevsko krdelo pride in ž njim tudi vsi gostje, naznani strel iz možnarjev začetek veselice ali prave „besede". Naroda pa je bilo zbranega, da je bilo od vile doli do bukovja le glava pri glavi. In to ti je prostor kakih 600 korakov dolg in blizo do 100 korakov širok. Pravijo, da je bilo ljudstva vsega vkup dosti nad 4000 glav. In to število je tudi verjetno. — Muzika je igrala narodne napeve, in ko je prenehala, so zapeli pevci „Naprej" in druge pesmi. Da so dobro urjeni in vajeni, so pričali slavoklici, ki so jim v zahvalo doneli. Zdaj se vzdigne velik trobojni balon. Visoko v zrak plavaje je tudi daljnim bratom oznanoval, da se tukaj danes Slovenci radujejo. Potem stopi nadepolen mladeneč na oder in deklamuje sledeči pesniški umotvor drugega mladega pesnika, tako izvrstno, da je občno zahvalo si pridobil.  Pesem se glasi:
Preteklosti neizmerno dolgi čas!
Del stvarnik, starodavnosti množine,
O kterih tvoje pripoveda glas
Prerojenice majke zgodovine,
Ne prejde vse,  kar v bistrem teku mine,*
U zrcalu svitlojasnega spomina
Rod rodu slavne zgodbe čuva,  hrani,
Potomstvo jih potomstvu spet oznani,
In tak izve vsakega se Čina
Prigodeb vitežko junačka veličina.
Kaj so bili pred brojem tisoč let Očetje naši — majke Slave sini? Neverniki, ker ves slovanski svet
V  neverstva živel je slepotni tmini, Ni bil mu poznan pravi Bog edini. Učili svečeniki so ga krivo ,
V  neverstva slepega zavit okove Častil je krive boginje, bogove: Peruna, Črte, Vezno, ljubeznjivo Ljubezni nježne boginjo prekrasno Živo.
In glej, besede Božje zadoni
Premih* glas; na severni se strani
Razlega, srca vnema in za dni
Nektere sveti križ je med Slovani;
Alj tuji jezik prvi vero oznani.
Beseda, ki ne da se razumeti,
Naj tako gladko se iz ust izvira,
Do srca ne zamore najti tira;
Kdo misli, da bi moglo se verjeti,
Da slavec se od »kvorca bo naučil peti?
Ciril, Metod! Slovanom prva luč, Prisedsa iz Soluna blaga brata Od dragega blaga prinesla ključ, Ž njim blagoresti sta odprla vrata. Beseda narodna, beseda zlata, Ki sta aposteljna jo govorila,
307
Odkrivala je jasno Božje delo; Poslušalo jo ljudstvo je veselo. Krščanska vera se je zmir množila Slovanom ž njoj posinola je sreča mila.
O hvala Vama, ki odprla pot In ki napravila sta gladko cesto, Po kteri more priti Slavin rod
V  preblaženosti raj, v veselja mesto! Slovanska srca zdaj gorijo zvesto Časteče Vaji drago oj darilo! Veseli glas od Vajnega spomina Unukov naših poznih bo množina Poslušala, kak ga prijetno, milo Slovanstvo večno, večno, večno bo glasilo!
Koroška, Kranjska, Stirska sestre tri Ste dolgo, dolgo dušno spanje spale, Veselje src vam veČ ne razvedri, Uime so nemarstva vas glodale Svobodo duha zmirom vam jemale, Ni bilo čuti petja več med vami.
V  samoti tihi vaše še Modrice Prelivale zmir vroče so solzice.
Ne vzbuja nikdo, nikdo jih ne drami, Slovenski narod je kor truplo v hladni jami.
Al neizkoučni vsemogočni Bog,
Ki vpisal zakon v knjigo je narave:
,,Vse napreduj!" nas rešil je nadlog,
Nas rešil skrbi, reve in težave;
Zasveti prvi zor se sinom Slave,
Iz zora prikoraka Vila bela
Se na Ljubljančine obale vsede,
Poišče sina si iz Kranjcev srede,
Nadaja s svojim mlekom ga. — Vesela
Prvič je Vodnikova  struna zabrnela.
Ce eno cvetko porodi spomlad,
Imamo se že nadjati veselo,
Da po zelenem krilu vseh livad
Bo rožic zmirom cvesti več začelo,
In kakor pomladansko cvetje belo
Po travnikih se vedno pomnožuje,
Cvet pesmic se po kranjskih pokrajinah,
Po gajih, logih, hribih, po dolinah
Popevaje zmir dalje razŠirjuje,
In na Koroškem se mu Jarnik oglašuje.
Zavživajo Slovenci pesmic slast,
Ki prenesrečne kažejo ljubezni
Zrcalo, srčnih ran moČ in oblast,
Ki kažejo strup jeni in bolezni,
Ki kažejo, kak se v nesreči jezni
Na zemlji pevcu vsaki up podira;
Ki kažejo, kak je goreče bilo
Srce za Slavo našo mater milo.
Od kod lepota jihova izvira?
Prešernova jih sladkoglasna peva lira.
Oh, naš domači milomili kraj!
Prekrasne vinonosne oj gorice,
Zeleni trs dežele naše raj,
Al vedno tvoje spavajo Modrice?
Ne spavajo nabirajo cvetlice,
Iz kterih bodo krasne vence vile;
Jih j emu, ki je v slavo majke Slave
Iz žerovinske glase pel dobrave,
Na tujem na prezgodni grob nosile,
Ki Stanko Vraza bodejo na vek slavile.
Začne se truditi vec bistrih glav
Za blagor, srečo mile domovine,
Premagoval težave mu je zdrav;
In glej mileje solnce nam posine,
Od nas nemarstvo bolje bolje gine
In ena z mitro se zasveti glava,
Kor na zvezdišču svit danice zale;
Podporna roka nosi pastorale,
Za narod klije v srcu misel zdrava,
Anton-Martdna Slomšeka ne žabi Slava«
Kor ti, imamo tudi brez zamud Mi delati; za domovine srečo Naj vse velja, naj prej de vsaki trud, PodnaŠamo naj voljno vsako zmečo,
*
Nevoljo trpimo za njo največo, Ce uzrok jej protivnik je napeti, Da še v prihodnjih poznopoznih časih Potomstvu našemu v veselih glasih Spomin del naših in imen v pameti Se v slavo naše vekotrajnosti zasveti! (Konec prihodnjič.)
Iz Barkole poleg Trsta 12. sept. —X— Veselo se je zbudila čitavnica tržaška v dobi Slovencem še neugodni, krepko je stopila na noge in čvrsto je živela leto in dan; v času pa, narodnosti naši bolj ugodnem, nemarno je utihnila. Nemarno — pravim — kajti ne manjka ji ne duševnih moči ne materijalne podpore; le rabiti une in to — zdi se mi — da se opušča. Načelo čitavnicam slovenskim je v omiki zaostali narod izobraževati in plemenititi s petjem, godbo, širjenjem raznih ved in naukov. Ako mestne razmere in okoli-nosti tržaške ovirajo mesečne besede, ima pa čitavnica učenih mož — naj jih je že deset, pa jih je mnogo mnogo več — kako lahko bi se ti tako vrstili, da bi dajali narodu saj vsako drugo nedeljo v domačih govorih dušne hrane! Koliko prilike v tolikem in takem mestu za take govore! Morje, življenje njegovo, brod-ništvo raznih narodov, ptuje dežele in njih prebivavci, ptuje ljudstva, njih nekdanja in sedanja obrtnost, nekdanje in sedanje trgovstvo, in sto sto lepih reči bi slišal Slovenec — tržaški reči, ki jih ni se mogel naučiti v svojih mladih letih, ker ali ni poznal ptujega jezika, ali je moral pustiti šole, da si je z vatlom, z orodjem ali peresom kruh služil, — reči, ki so^ mu pa celo potrebne v njegovem današnjem stanu. — Čitavnica, slavno nalogo imaš, zdrami se, spolnuj jo! — Koliko bolj veselo je v okolici tržaški! Prisedši iz Trsta po osušenem bregu do nekdaj rodovitnega dola in pobrežja barkolanskega pogledam okolico. Krasno jutro je; vetrič hladno pihlja, in veselo bije morje v bregove, Čudna pesem sinu dalnje puste, ki ga je pripeljala vojaška sreča na nasip kraj sinje Adrije, ki počasi gori in doli koraka, zamišljen zre v nezmerno daljavo in se morda spominja širokih svojih ravnin. Zidano obočje spenja se čez dolino, po-njem kadi vlak za vlakom; kraj obočja pa zasajeni so koli, na kolih vihrajo zastave; visoko meri nad njimi zastava slovenska. Druga nedelja po sv. Jerneji je, — vse je praznično; shod bo! Stopim bliže. Na troj-nobarveni zastavi jasno čitam „Naprej"! Spoznal si, ubogi breg, ki bil si nekdaj raj tržaške okolice, da moraš naprej v obrtnosti, ako se hočeš preživiti, naprej v omiki, da ne ostaneš Tržačanu vedno „leseni Slovenec." Saj si slovenski? Da, kaže mi to jasni napis na zastavi, ki so jo splele rodoljube tvoje deklice, in povzdignili rodoljubi mladenči, in stokrat so mi to potrdili sivi možje, mladenči in nježne dekleta. Slovenske dekleta na obalu sinjega morja, lepe ko pomorske device, pridne ko slovenske bčele, visoko vas čislam; in kdo bi vas ne čislal, ki vas je kedaj vidil s silnimi težavami na glavi zarano prihajati v mesto, polniti svoje zelenjave trge, snažne švigati z vrčem na roki od hiše do hiše, izjerbasčika, cvetlic polnega, priljudno ponujati pisane kitice memohitečim, dokler se zopet vračate domu obložene kruha in kuhe, ki vam je ne dajo že dolgo več vaše gredice, ampak ki si jo morate krvavo služiti po hlevih in na mnogokrat kupljeni vodi! Hraniteljce ste svojih pohištev in preživiteljce svojih družin! Kdo bi vas ne čislal, ki je slišal čutne bogoljube pesmi iz čistih vaših grl: slovenske pesmi, ki ste jih najpred ve popevale, in s kterimi ste zbudile k novemu življenju staro in mlado! — Dušna trna se je ulegla tudi na mestno okolico; stare pesmi je narod zabil, novih ni znal, le kaka tržaška, rojena v razgretih možganih pijanega postopača ali težaka, brez duha in nerazumljiva Slovencu,  nahajala je še pot v družbe brežanskih mla-
308
denčev. Začuje se domaČi spev, — iskra je vašemu srcu! Kjer ni bilo pred letom niti tiru niti duha slovenskega, bijejo danes poslušavcu na uho najbolj sladke slovenske pesmi: vse od visoko narodnih slovanskih do čutljivih duhovnih in veselih Potočnikovih, Slomšekovih — in sploh vseh, kar jih obseguje pesmarica, ki gre od roke do roke, da si vsak prepiše, kar mu je najljubše. Kterim viže ne ved6, jim jo sami vstvarijo , in toliko bolj dopadajo potem, ker so zasukane po narodnem duhu. V Barkoli so bile početnice domačemu spevu mlade dekleta in prebudile so ž njim tudi drugi ljud. Napravile so tudi zdaj v zvezi s kmetiškimi mladenči slovensko zastavo, ki je tako lepo vihljala visoko v zraku nad plesiščem, — kajti ples je bil po poldanji službi Božji pod milim nebom. Ne bom popisaval, kako se je zgodilo, da je prišla nemška zastava na bližnji kol — ne bom tudi pravil, kako je nekdo, ki je hotel vse vediti, vkljub občnemu ugovarjanju stavil in snemal zastave po svoji volji, kako je prišla druga slovenska namesti „Naprejeve" na kol, in kako je prišla zastava z Naprej em nad sod vina, kjer je do večera gospodarila in pravila, da ne le do soda, ampak naprej in v sod! Tudi ne bom popisaval narodne veselice, petja, vriša, skakanja in plesa; tudi škripanja ne, ki ni mu ga še bilo para v Barkoli: po pravici in resnici pa vam povem, kaj se je zgodilo na večer zastavi. Odzvo-nilo je zdravo Marijo, ples je nehal po stari navadi. Plesavec vzdigne avstrijansko zastavo, godci zakrožijo popotnico, in hajd v krčmo. Za avstrijansko zastavo zgrabi drug mladeneč slovensko , zdaj na lepi, z lipovim perjem pozlačeno sulico olepšani palici, da jo ponese za drugo. Pa glej! samo da stopi iz mesta, omahuje zastava, hrup nastane, žandarja prihitite. Kaj je? suvajo, malo da ne tepejo se zato, kdo bo zastavo nosil. „Cela Barkola deli se doma v dva kraja v Bo ved in Barkolo; a ti se črte med seboj že od nekdaj, da drug druzemu ne privošči niti slane vode, niti zastave", podučuje me znanec. I zakaj pa? Bog sam ve, je odgovor prijatlov. Bovedci so napravili zastavo , Barko-lanec si jo je hotel osvojiti, pa prvi so jo oteli, in vrnili so se zopet ž njo na plesišče. Pa zopet jo vzdignejo, da pokažejo v krčmi, cla so Slovenci, in zopet prepir vstane med strankama. Žandarja mirita kolikor moreta, in sicer prav pametno in priljudno, naposled svetujeta, naj si Bovedci neso domu svojo zastavo, da ne bo ponoči še kacega tepenja in huje. — Slušajo mladenči, že so na poti v breg, kar — kakor sokol izpod jasnega neba, ki napade kokošjo družinico — plane najviša posvetna oblast barkolanska, v osebi barkolanskega, sicer spoštovanega župana, med veselo množico mladenčev in zgrabi visoko palico zastavno. Zastava ovehne. Za drugi konec palice drži in vleče deset pesti, druzega konca se je lotil oče župan! Vedno več ljudi se zbira, živ vpor preti županu! Čigava bo zmaga? Oče župan zmore, res da. Pogumno odtrže trake zastavi, zabaŠe si jo pod pazdiho in hoče pobegniti s slavno pridobljenim plenom; pa vojaška oblast ustavi begiina, poduči očeta župana, kar bi bil sam vediti moral, da zastavo smejo nesti mladenči, kamor hočejo, da roba, ki je ni niti kupil niti drugače dobil, ni njegova, in da mora jo vlastnikom danes nazaj dati, drugikrat jo spoštovati. Zupan ugovarja, da je hotel stranke pomiriti. Nas pa obhaja ta-le misel: Oče župan naj bi bil pomirjal stranki, ko ste se trgale za zastavo, na pr. tako-le: Vsi ste ena župa, jaz vaš župan; ena občina ste, enega jezika, ene vere, poslušajte in slušajte mene, svojega edinega očeta župana: mirujte, nosite zastavo vsak nekoliko ; pa tudi tega ni treba, da skažete tako svoje ro-doljubje; dosti je, da imate zastavo med seboj itd. — in   slušali  bi   ga  bili.    Nepremišljeno  je   ravnal in to
mora sam vediti. Kaj bi neki rekel Nemec, ako bi mu potegnil z roke in trgal nemško zastavo? in kaj je mislil, da ni Slovencu ravno toliko vredna slovenska, kolikor Nemcu nemška? Dati je tedaj moral mladenču zastavo nazaj; ti so jo zopet privezali na svojo palico, in glasno prepevaje „Naprej", „Hej Slovenci", „Rado ide", „Složno, složno", „Bubanj silno budi", nesli so jo v breg v krčmo na proseški cesti, kjer še zdaj veselo vihra, in bo Še vihrala; sami so se pa vrnili v krčmo k sosedom, prosili so drug druzega za zamero, v roko si segli in lepo se pobogali še tisti večer. To je lepo: slava!
Iz Kranja 14. sept. x Včerajšni izhod v Veie-sovo, ki ga je napravila čitavnica naša, nam je nov dokaz, da čedalje bolj se vkorenjuje društveno življenje v našem mestu. Da s preobširnim popisom „Novicam" ne jemljem drazega prostora, omenim ob kratkem le to-le: Sli smo z glasbo in pevci v prijetno Velesovo. Mnogo ljudstva je od vseh strani pozdravljalo veselo družbo, ki se je peljala do Godelmanove gostivnice, kjer je z vrha nas že od daleč pozdravljala narodna zastava. Po končani službi Božji, pri kteri so naši vrli pevci s prelepim petjem vse pričujoče ganili, smo se kratili čas prav po domače, dokler ni odzvonilo poldne. Zdaj se je podala družba k obedu na Godelmanov vrt, kjer je bil napravljen šotor iz lipovih vej, pod kterim smo kosili prav dobro postrežem. Hvala še posebna za to gosp. Mat. Daniču. Da je pri obedu se vrstila na-pitnica z napitnico, ni mi treba praviti. Med obedom se je pripeljalo iz Kranja še nekaj mestjanov, tudi gospa in gospodičin, tako da nas je bilo okoli 60; popoldan počastila sta tudi prečastita gosp. fajmošter Eant in gosp. kaplan Pustavrh naše društvo in prišlo je tudi 8 kmetiških gospodarjev nalašč iz setiške vasi nas pro-sivši, da se nam smejo pridružiti. Nepopisljivo je imelo srce vsacega nas, ko je slišal iz ust prostega kmeta, da se lepo zaveda svoje narodnosti. Da je vrle domačine naše društvo radostno sprejelo, mi ni treba dostavljati. Tako veselo združeni smo bili ves čas, dokler se je solnce skrilo za gore. — Razneslo se je mnogo laži o tem našem izhodu; to pa nikakoršno ni čudo; saj ne manjka se ljudi, kterim je hud trn v peti, da smo veseli in srečni — brez njih! —Prijatlom in prijatlicam narodne glasbe naznanjam še to, da kadrilji, zložene po jugoslovenskih napevih in posvečene našima rojakoma dr. Jan. Bleiweis-u in Fid. Terpinc-u, ki jih je izdala naša čitavnica, sovLercherjevi bukvarnici v Ljubljani na prodaj. Cena vsaki je 60 nov. kraje. Nadjamo se, da se bodo kmali razprodale , ker so res mičen venček narodnih cvetlic in imajo preblagi namen, da se s čistim dohodkom podpira Slovencom zlo potrebna „matica slovenska".
Iz Olševka na Gorenskem. Ni davnej , kar ste drage „Novice" naznanile hudi požar, kteri je našo vas zadel. Oglasite danes presrčno zahvalo našo vsem dobrotnikom , ki so nam z milodari pripomogli; bili so: gospoda brata UrbančiČa, posestnika graj šine na Turnu, z mnogo diljami, gospa baronovka Ana Lazarinova v Smledniku z 5000 opekami za cerkev, gospod Edvard Urbančič, posestnik grajšine v Predvoru, gospod baron Anton Zois iz Brda z lepim lesom za streho cerkveno. Tudi vam, sosedne vasi, posebno vam Poličanom, in sploh vsem, ki ste v denarjih ali kako drugač pomagali, se zahvalujemo srčno.   Bog povrni vsem stoterno!
Olševčanje.
Iz Ljubljane. Cešpljev sejm preteklega tedna se ni obnesel kaj dobro. Sploh češpljevec ni dosti vreden, zdaj pa še manj, ker ni živinskega sejma zavoljo kuge goveje; konjski sejm je sicer bil, al veča kupčija je vendar le z govedino.    Pri tej priliki opominjamo naše
309
kmete, naj nikar ne nosijo nezrelega sadja na trg v Ljubljano, sicer se jim — in po pravici — zgodi, kar se je zgodilo unidan dvema kmetoma, da je mestna gosposka enemu pobrala 10 mernikov nezrelih breskev, drugemu 12 mernikov nezrelih češpelj. Pustite sadje, da dozori, sicer ga s težavami in stroški nesete ali peljete v mesto, plačate na šrangi Še davek — in ko ž njim na sejmišče pridete, gre vse skupaj — rakom žvižgat.
—  Razstava poljskih in vrtnih pridelkov, kmetijskega orodja itd. v Ljubljani se bliža; prihodnji teden se začenja pošiljanje tega, kar kdo želi na ogled postaviti, da svet zve, kaj prideluje, in če je lepo in dobro, da doseže čast, pa tudi brez dobička ne bo. Naj tedaj nihče, kdor kaj ima, ne zanemari lepe priložnosti!
—  Pretekli teden ste na poti iz Dalmacije v Zagreb se tudi nekoliko dni v Ljubljani mudile mnogoznane Angležkinji: plemenite gospodičini Mackenzie in Jrby, ki že dve leti potujete po slovanskih deželah , in bote po končanem potovanji na svetlo dale knjigo, ktera ima Angleže, njih rojake, bolje seznaniti z razmerami slovanskih narodov. Ogledale ste v Ljubljani vse, kar jima se je v ta namen zdelo zanimivo.
—  Zadnje „Novice" so povedale, da je prejšni posestnik gostivnice „pri mokarji" v svoji oporoki volil prihodnji kranjski norniŠnici 5000 gold.; današnje so pa v stanu, zanesljivo razglasiti vse mile darove, ki jih je odloČil dobrim namenom, in sicer: 500 gold. ubožni blagajnici ljubljanski; — 500 gold. našim čast. nunam za učilniske potrebe; — 1000 gold. za zvonik *) v bolnišnici, v kterega se mora vstaviti ura, ki bo bila tudi Četrtinke; 4000 gold. za štiri zaloge (štipendije) za učence ljubljanske gimnazije , na Kranjskem rojene. — Ko bi ga bil pač kdo opomnil tudi ubozih realkinih učencev v Ljubljani, za ktere ni dosadaj celo nobene štipendije le nijm namenjene, pa jih vendar tako živo potrebujejo, — skoraj gotovo bi si bil tudi lep spominek postavil v njih hvaležnih srcih**); — 1000 gld. za spominek, ki se mu ima postaviti na grob, s tem pri-stavkom, da ga izdela naš vrli domači umetnik g. Zajec. Da je volil g. Zajcu 1000 gold., kakor „Laibach. Ztg." razglaša, pa ni res.
—  (Tudi „Novicea hočejo eno reči o cerkveni godbi in orglarjevi službi v ljubljanski stolni cerkvi). GraŠka ,,Tagespošta" od 21. avgusta in ,,Laibach. Zeitg." od 1. sept. ste svojo rekle o cerkveni godbi stolne naše cerkve; naj reko tudi „Novice" svojo , ker „čuti treba je dva zvona, da se resnica prav spozna" pravi že star pregovor. Toliko bolj pa je treba razjasnila, ker sta ^organizatorja" v omenjenih dveh listih mnogo nevednosti prodajala za vednost.
,,Laibacherčni" dopisnik se naslanja na ;,tagespošt-nega"; al na prvi pogled se vidi, da njuna moka je iz enega mlina, češ, da bi po „Laibach. Ztg." zvedili to tudi oni, ki ne bero „Tagespošte". Častite naše bravce bi utegnilo mikati zvediti: kaj neki da pišeta imenovana dopisnika, za Božjo čast tako uneta in za poveličanje katoliške službe Božje tako goreča. Njune poglavitne misli so ob kratkem te-le: ,,Pisavec se ne spominja, da bi bil kadaj še slišal tako nepopolno godbo, in vsako boljšo čutilo žalečo, kakor 18. avgusta, to je, cesarjevega rojstnega dne; in vendar je v Ljubljani jako čislana fil-harmonična družba, ki bi bila gotovo rada kaj pripomogla za večo čast Božjo; vrh tega ima Ljubljana tudi svojo godbino učilnico,  več zalog (štipendij)
) Tedaj ne samo za uro, kakor „Laibach. Ztg.u naznanja.
:) Da bi se pac kdo hotel ozreti na nase realne učence in za nje ustanoviti kako štipendijo, in da bi njim saj take, ki niso nobeni učilnici odločene, delili oni, kteriin gre pravica oddajati jih!
za njene učence, ki imajo dolžnost na pevskem koru pomagati; tudi je stolna cerkev nekdaj imela po dva ali tri plačane godce, in več zapuščin določuje, da se imajo sv. maše za mrtve s primerno godbo spremljati; dopisnik se toraj nadja, da se bode zdaj, ko je treba voliti novega organista (hinc illae lacrvmae!), skrbelo za vzvišanje cerkvene godbe, ki se spodobi za to krasno hišo Božjo in škofijsko cerkev". Tako bese-duje „Tagespošta"; „Laibach. Ztg." pa, na ta spis na-slanjaje se, še nekoliko dalje gre, in povdarja tako-le: „Ze večkrat se je tožilo, da cerkvena godba v naši stolni cerkvi nič kaj v srcu ne budi pobožnih čutil. Ravnokar je nekdo pisal v „Tagespošto", da je cesarjevega rojstnega dne pobožne verne bolj žalila kot razveseljevala. Da je taka že od nekaj let sena, je sploh znano; da se pa v tem nič ne stori, je tolikanj bolj čudno, kolikanj več moči imamo zmožnih ustanoviti godbo, ki bi povzdigovala srce. Javaljne se v kterem mestu petje bolj goji kot v Ljubljani; ravno tako menda ni mesta, kjer bi se cerkvenemu petju in godbi raje na pomoč prihajalo, kot tukaj. Vzrokov, da se pa vendar nič ne stori, moramo tedaj kje drugej iskati. Naši (filharmonični) pevci in godci niso menda hotli spodri-vati njih, ki so dozdaj petje in godbo hvale vredno oskrbovali v stolni cerkvi; toda kakor lepo je to, vendar je enkrat že treba, da se namesti njih, ki niso več za rabo, in namesti unih, ki so pomrli, postavijo nove moči. Ravno zdaj je lepa priložnost: služba stolnega organista je s smrtjo nekdaj (sic!) zasluženega Riharja izpraznjena, more in mora se toraj preroditi godba s tem, da se postavi mož, ki ima vednosti, dobre volje in stanovitnosti zadosti ustanoviti godbo , visocemu namenu primerno. Ako se to zgodi, mu splošne pomoči ne bo primanjkovalo, Česar se smemo nadjati, zlasti od naše f i lh ar m o nič ne družbe. Se ve, da bi mogla ta služba bolje plačana biti, kakor dosedaj; to se bo pa zdaj lahko zgodilo, ker so se cerkveni dohodki menda jako pomnožili".
Kaj neki „Novice" pravijo o teh dopisih?
„Novice" dobro vedo, in so prepričane, da tudi oni, kterim gre pravica voliti novega organista, so te misli, da primerna godba zlasti pa lepo vbrano petje pobožne čutila kaj močno budi, oživlja in zvišuje; toraj nikdo ne bo pričakoval, da bi se ,,Novice", kterim je jako mar celo za lepo svetno godbo in petje, potegovale za slabo cerkveno, — al že iz tega, da sta se omenjena dva časnika začela tako gorko pečati z godbo stolne naše cerkve, smo mislili, da bi te stvari utegnile nekoliko drugačne biti, kakor nam jih ona pred oči stavita; toraj smo se potrudili resnico zvediti ondi, kjer je edino mogoče zvediti jo. Kar smo zvedili, bodi svetu v razjasnjenje.
Oba dopisa se hudujeta nad nepopolno godbo , ki je bila cesarjevega rojstnega dne v stolni cerkvi. — Ko bi dopisnika tudi o druzih praznikih cerkev obiskovala, bi vendar, ako nimata le enkrat na leto čistega in dobrega muzičnega sluha, mogla vediti, da je bila ta dan prav takošna, kakoršna o najviših cerkvenih praznikih in godovih.
Ravno tako tudi oba dopisa izrekujeta misel, da bi naša filharmonična družba gotovo rada kaj pripomogla v večo čast Božjo, — pa kako to, da se omenjena družba že večkrat ponudila ni, pripomoči v ta namen; prositi jo si menda cerkveno predstojništvo ni upalo, ker denarja ni imelo, da bi bilo plačalo njene pevce in godce. Da se pa prepričamo, sta li dopisnika resnico pisala, bi cerkvenemu predstojništvu svetovali, da se s prošnjo obrne do si. vodstva imenovane družbe; vidili bomo potem, kako in kaj. Da pa dopisnik „Lai-bach. Ztg."   ne misli samo na ta nagib, se   že iz tega
310
more posneti;   da   o boljšem plačilu iz večih cerkvenih dohodkov govori.
Očitna godbina učilnica, sklenjena z našo normalko, menda ima vse druge namene, kakor stolni cerkvi uriti godce in pevce; tudi bi bilo ž njenimi učenci kaj malo stolni cerkvi ustreženo, zlasti o šolskih opočitnicah, ki so ravno o najviših praznikih in godovih ; godbini umetnosti menda pa Še manj: to nam bo vsakdo pritrdil, kdor to učilnico in njene začetne učence pozna, in gotovo tudi njen učitelj g. Nedved sam.
Kake štipendije za učence, kterim bi šla dolžnost, v stolni cerkvi peti ali gosti, niso znane ne „No-vicam" ne stolnemu predstojništvu, ktero bo toraj jako hvaležno in veselo , če mu „tagespoštni" dopisnik, ki je to reč sprožil, te štipendije imenuje, da se bo vedilo obrniti do deželne vlade, ktera bo njihove vžitnike zavezala, da spolnujejo svojo dolžnost.
Izreku, da je stolna cerkev imela nekdaj po dva ali tri plačane godce, hočemo nekoliko pozneje odgovoriti.
Kar se tiče zapuščin, ki odločujejo, da se za-dušnice obhajajo s primerno godbo, je cerkvenemu predstojništvu znana le ena sama, pri kteri je bilo pa vse še vselej popolnoma po njenem določilu.
V srce je zabolelo vsakega, kdor je Eiharjevo delavnost poznal do konca njegovega življenja, da se je dopisnik predrznil ga tako zaničljivo soditi in reči, da je le nekdaj imel zasluge, ki so toraj — zdaj že pozabljene! Te misli je menda tudi filharmonična družba sama, ker je ni bilo ne viditi ne slišati pri Riharjevem pogrebu, akoravno je ranjki bil njen ud več od 30 let. Po naših mislih bodo hvaležni Slovenci ranjcemu Riharju, ki je zlasti cerkveno petje prestvaril, čast in hvalo peli na veke.
Toliko bi bilo sicer že zadosti, da naši bravci zvedo, kaj „Novice" mislijo o omenjenih dveh dopisih. Toda „Novice" hočejo še nekoliko dalje seči in o omenjeni stvari povedati vse, kar so zvedile. Zlasti bi utegnile denarstvene zadeve naše stolne cerkve oči odpreti nevednežem.                                          (Kon. prih.)
— Začetek šol v gimnazii in realki in pa ljudskih šol je 1. dne oktobra; zapisujejo se pa učenci, ki na novo pridejo v to ali uno šolo, že od 25. t. m. Zmiraj še upam O; da se prvi razred više realke začne tudi letos; več ne moremo odgovoriti na mnoge vprašanja o tej zadevi; to pa tudi vemo, da, če bi se v Ljubljani ne začela viša realka, da 14 dni p o začetku šol se še zmiraj kje drugod jemljejo učenci v šolo. — Bogo-slovske šole se priČno 5. oktobra.