imajo skratka določeno funkcijo pri obli­ kovanju interierov. Poleg tega je imelo steklo v srednjeveški ikonografiji tudi simbolno vlogo, saj prehod žarkov skozi steklo simbolizira brezmadežno spočetje. Zlasti Meyer Schapiro navaja v svojih de­ lih vrsto primerov iz tedanje literature, spremljanih s primeri iz sočasnega slikar­ stva. V okviru posebnega zanimanja za mistiko, alkimijo in astrologijo pa se ste­ klo povezuje s simboliko prehoda trdne, zemeljske substance skozi moč ognja v kristalno, transparentno zračno snov, to­ rej z alkimistično transsubstanciacijo. Množica novo odkritih fragmentov in bolj ali manj ohranjenih posod (katalog gradiva v razpravi Phönix aus Sand und Asche šteje 562 enot) daje popolnoma drugačno sliko stanja. Ne samo, da so tu­ di v srednjem veku steklo množično upo­ rabljali, znali so izdelati tudi najzahtev­ nejše tipe posod iz visoko kvalitetnega stekla. Omeniti moram tudi zelo zanimivo teori­ jo, postavljeno v prvem obravnavanem delu. Vse ambiciozneje oblikovano steklo naj bi bilo predvsem rezultat dvorske kul­ ture tega časa. Razvoj le-te pa je v sever­ nih deželah (na primer Nemčiji) potekal po specifični poti. Tu imajo pomembnejšo vlogo velika mesta kot središča obrti in trgovine, hkrati pa tudi samozavedajoče se meščanstvo. Meščani iščejo drugačne vzore, zato tudi v steklarstvu zamenjajo prefinjene in subtilne oblike visokega srednjega veka s trdnimi, težkimi, močno zeleno obarvanimi kozarci meščanske vi­ soke gotike. Najpreprosteje oblikovani kozarci niso bili samo namenjeni najšir­ šim krogom, ampak naj bi bili predvsem odraz določenega slogovnega hotenja; oblika naj torej ne bi odražala mojstra, ampak naročnika. S tem avtorji opozarja­ jo na dve fazi v slogovnem razvoju sred­ njeveškega stekla: prva je dvorsko steklo poznega srednjega veka s subtilnim obli­ kovanjem linij, vitkih in podaljšanih oblik ter tankih, prefinjenih sten in okrasja, druga pa meščansko steklo pozne gotike, v katerem se odraža isti duh, ki je ustvar­ jal zapletena krogovičja in vegetabilne preplete obokov in se kaže v bogato čle­ njeni plastični formi. Obe deli posvečata velik del besedila kata­ logoma razstavljenega gradiva. V uvodih zvemo marsikaj o formalnem razvoju po­ sod, razjasnimo pa si lahko tudi pomen in namen posameznih vrst dekoracije. Naj­ bolj značilen je okras v obliki napojenih kapelj, ki so lahko različnih oblik. Vsaka oblika je bila namenjena drugačni pijači. Tako so krautstrunk (kozarec, oblikovan kot kocen zeljne glave z odrezanimi listi) uporabljali za težko rdeče vino iz robid­ nic, kaplje v obliki datljev pa so označeva­ le čašo za datljevo vino. V obeh delih naj­ demo še več takšnih ilustrativnih zgledov iz vsakdanjega življenja. Predvsem je hvalevredno, da sta obe deli opremljeni z natančno izdelanim znan­ stvenim aparatom , veliko je primerjav in napotkov za nadaljnji študij. Avtorji predstavljajo vrsto strokovnih proble­ mov, med katerimi je gotovo najzanimi­ vejše vprašanje datacije predmetov, zlasti pa obe deli odlikujeta bogata kataloga. Mateja Kos Alberto Rizzi: SCULTURA ESTERNA A VENEZIA: CORPUS DELLE SCUL- TURE ERRATICHE ALL’APERTO DI VENEZIA E DELLA LAGUNA. Venezia: Stamperia di Venezia 1987, pp. 784, več sto črno-belih posnetkov med besedilom. Zanimanje za skulpturo na prostem v Be­ netkah ni nekaj povsem novega. Pionir­ sko delo je na tem področju opravil John Ruskin, ki je s svojim pisanjem nedvomno spodbudil prve avtorje sistematičnih po­ pisov s konca 19. in začetka 20. stoletja. Vendar razen redkih izjem ta dela niso doživela objave (cf. e. g. F. S. Fapanni: Stemmi o scudi gentilizi posti su case e su palazzi di Venezia, s. a., Venezia, Bibliote- ca Marciana, ms. it. VII, 2289(9125); A. Vucetich: Pietre e frammenti storici e arti­ s tk i de/la cittä di Venezia, s. a., Venezia, Museo Correr, ms. P. D. 2). Tudi Alberto Rizzi, upokojeni konservator beneške So- printendenze, je poleg pričujočega dela uredil nekaj knjig o beneških vodnjakih (Le vere da pozzo pubbliche di Venezia e del suo Estuario, Venezia 1976; Vere da pozzo di Venezia: 1 puteali pubblici di Ve­ nezia e delta sua Laguna, Venezia 1981), sicer pa velja za enega najboljših pozna­ valcev srednjeveške dekorativne plastike v Benetkah. Njegovo najnovejše delo je do­ slej najbolj popoln inventar skulpture na prostem od antike do začetka 19. stoletja v Benetkah in beneški laguni. Kaj je scul- tura esterna? Avtor na to vprašanje odgo­ varja v predgovoru (Vicende critiche e in- ventariali): gre za popis vseh kipov, reliefov, skulpturalnih fragmentov in po­ dobnega na zunanjščini stavb. Niso upoš­ tevani arhitekturni elementi, ki so organ­ ski deli stavbne zasnove (kapiteli in zidci, ki so in situ), skulptura cerkvenih porta­ lov in prav tako ne celotni kompleks Markove cerkve ter Doževe palače. Predgovoru sledi nekaj uvodnih poglavij, ki nadrobno pojasnjujejo vidike študija posameznih značilnih tipov opisanih spomenikov. Prvo poglavje je posvečeno benečansko-bizantinskim reliefom. Gre za okrogle patere ter pravokotne formelle, največkrat okrašene z vegetabilnimi vzor­ ci ter z upodobitvami živali v boju, ki so prvotno krasile piano nobile romanskih palač. Večina teh reliefov je danes vzidana kot spolije, nekaj pa jih je še in situ, pred­ vsem na palačah v najstarejšem mestnem jedru okrog Rialta. Avtor v tem poglavju navaja zanimivo ugotovitev: precejšnje zanimanje za patere je med zbiralci vlada­ lo v drugi polovici prejšnjega stoletja in iz tega obdobja izvira tudi vrsta ponared­ kov. Tako Rizzi ugotavlja, da so vse pate­ re in formelle v budimpeštanskem muzeju v resnici iz 19. stoletja. To poglavje je za­ nimivo tudi za nas, saj se Pokrajinski mu­ zej v Kopru ponaša z lepo zbirko teh relie­ fov, tako da bo delo brez dvoma koristno pomagalo pri nadaljnjem proučevanju zbirke. Sledi poglavje o grbih. Čeprav so med vsemi spomeniki med najštevilnejšimi prav grbi, seje do danes ohranil le nezna­ ten del nekdanjega bogastva. Po padcu Serenissime je namreč pod Napoleonovo okupacijsko vlado veljal odlok, da mora­ jo vsi lastniki hiš odstraniti s svojih fasad vsa znamenja lastništva. Tako je med ohranjenimi grbi mnogo takih, s katerih so bile grobo odklesane oznake lastnikov. Alberto Rizzi nadalje razlaga posamezne oblike grbov in čas njihovega nastanka: pomembna je ugotovitev, da se gotske oblike grbov pojavljajo še dolgo v rene­ sančnem obdobju in ne morejo biti vselej zanesljiva pomoč pri dataciji, saj različne oblike grbov včasih srečamo celo skupaj na istem spomeniku. Nasprotno pa rene­ sančne edikole z grbi, ki se v parih pojav­ ljajo v pianu nobile nekaterih gotskih pa­ lač, postavljajo njihov nastanek šele v drugo polovico 15. stoletja. Gre za vidik, ki v nekaterih temeljnih študijah o beneš­ ki gotski arhitekturi pri dataciji palač ni bil upoštevan v zadostni meri (cf. e. g. Edoardo Arslan: Venezia gotica, Milano 1970, passim). Podobno usodo kot grbi so v določenem obdobju doživljale tudi upodobitve leva sv. Marka, simbola be­ neške republike in njenega zaščitnika. Tu je Rizzi v obravnavo razvoja posameznih tipov zajel tudi gradivo s širšega področja Serenissime. Posebno bogata s temi spo­ meniki je namreč Istra, kjer najdemo ne­ kaj izjemno zanimivih primerkov. Tako posveča Rizzi posebno pozornost reliefu (oziroma skoraj gravuri) leva nad porta­ lom koprske krstilnice iz drugega desetlet­ ja 14. stoletja, kije, kot kaže, eden najsta­ rejših sploh, brez dvoma pa najstarejša znana upodobitev leva s krono (podobno ugotavlja tudi Vanda Ekl: Gotičko kipar­ stvo u Istri, Zagreb 1982, p. 156, kat. 81). Naslednje poglavje se ukvarja s proble­ mom spomenikov z nabožno vsebino. Značilni so ulični oltarčki, v beneškem narečju imenovani capiteli, v veliki večini skromne kvalitete, med njimi pa vendarle najdemo tudi skulpture pomembnih umetnikov (Antonio Rizzo, Jacopo San­ sovino). Rizzi posebej obravnava vpraša­ nje funkcije posameznih spomenikov. Tako je Marijina podoba pogosto v vlogi zaščitnice gondoljerjev na mostovih, v bližini privezov ali na mestih, kjer so pre­ važali potnike čez Canal Grande (t. i. Madonna de! Traghetto). Reliefi posamez­ nih svetnikov na fasadah so pogosto znak pripadnosti stavbe kateri od bratovščin ali podobnim ustanovam (Madona za- ščitnica s plaščem je znak Misericordie, sv. Jurij Scuole di S. Giorgio, Volto Santo se pojavlja na kompleksu stavb, ki so jih v 14. stoletju naselili ubežniki iz Lucce, itd.). Nemalokrat so sorazmerno visoke kvalitete fragmenti skulpture, ki so vgra­ jeni v stavbe kot spolije — največkrat gre za dele zamenjane cerkvene opreme ali nekdanje dekoracije portalov. Uvodni del sklepa poglavje o falsifikatih: ti so, kot je znano, nastali v največjem številu ob kon­ cu prejšnjega stoletja, pogosto kot deko­ racija sočasnih palač v historičnih slogih. Poleg že omenjenih posnetkov srednje­ veških reliefov je med njimi največ takih, ki posnemajo renesančne vzore. Drugi del knjige zavzema katalog spome­ nikov. Opisi so razvrščeni topografsko po sestierih (S. Marco, Castello, Cannaregio, S. Polo, Sta Croce in D orsoduro z Gi- udecco), znotraj sestierov pa po hišnih številkah. Za boljšo orientacijo je ob vsa­ kem spomeniku označena tudi ulica in župnija (samo ime ulice ne bi zadostova­ lo, saj se nekatera imena, kot so npr. Calle del Magazen, Pistor, Tagliapietra itd., po­ javljajo celo v istem sestieru po večkrat). Ob vsakem opisu so našteti glavni podat­ ki o spomeniku: material, dimenzije, da­ tacija ter morebitna identifikacija grba ali svetniškega lika in atribucija. Sledi okraj­ šana bibliografija. Ob citiranju posamez­ nih avtorjev omenja Rizzi njihove datacije in atribucije, v globljo diskusijo pa se, kar je povsem razumljivo, ne spušča. Tako pogosto povzema tisto atribucijo, ki se mu zdi najbolj verjetna, ob bolj zapletenih primerih pa se največkrat raje zadovolji z bolj splošnimi oznakami. V take vrste po­ pisu je to nedvomno najboljši način, če­ prav se nekateri strokovnjaki najbrž ne bodo strinjali z vsemi atribucijami in da­ tacijami. Za relief sv. Gregorja na zu­ nanjščini cerkve S. Vidala (p. 122, kat. SM 160) je na prim er povzel atribucijo Cvita Fiskoviča Juriju Dalmatincu, če­ prav je bolj verjetna datacija Anne Mark­ ham Schulz v 16. stoletje. S tega vidika je zanimiv tudi kip sv. škofa na Čampu di S. Polo (p. 368, kat. SP 219): Alberto Rizzi ga datira na konec 14. ali začetek 15. sto­ letja, nadrobnejša analiza pa kaže, da gre za zrelo renesančno delo lombardske smeri, kije blizu Giovanniju Buori. A taki in podobni primeri niti najmanj ne moti­ jo, pač pa je škoda, da so s fotografijami ilustrirani le izbrani spomeniki. Nedvom­ no bi bil inventar popolnejši, če bi bile ob­ javljene fotografije prav vseh obravnava­ nih spomenikov ne glede na kvaliteto in stanje ohranjenosti. V pogledu kvalitete spomenikov nam daje Rizzijev inventar dovolj jasno sliko. V glavnem gre za skromna klesarska dela z nekaj nadpovprečnimi izjemami. Nekate­ ra med njimi je že dosedanja literatura povezovala z imeni znanih mojstrov, mnoga pa so tu prvič objavljena s fotogra­ fijo. Kot primer bi omenil le putta z gr­ bom rodbine Trevisan v Salizadi del Pi­ stor (p. 291, kat. CN 289), relief majhnih dimenzij, a visoke kvalitete. Po nekon­ vencionalni drži putta se močno razlikuje od podobnih beneških zgodnjerenesanč- nih del, po modelaciji obraza in rok pa v njem prepoznamo avtorstvo Nikolaja Florentinca, ki mu najdemo neposredne paralele v umetnikovih delih v Trogiru, Šibeniku in Zadru. S popisom spomenikov po beneških se­ stierih, ki tvorijo jedro publikacije, inven­ tar še ni zaključen. Sledi poglavje o spo­ menikih v beneški laguni, kjer je zajeto vse območje od otokov na skrajnem seve­ ru do Chioggie na jugu. Posebno poglavje je posvečeno skulpturam v notranjih dvo­ riščih (corti interne)', ta popis ni popoln, ker je avtor lahko upošteval le dosegljiva dela, saj so mnoga dvorišča iz različnih razlogov nedostopna. Naslednje poglavje po obsegu ne vliva preveč optimizma, saj obravnava spomenike, ki so bili v zadnjih dveh stoletjih uničeni ali na različne nači­ ne odtujeni, mnogi med njimi tudi ukra­ deni (ob izidu Rizzijeve knjige seje v do­ ločenih krogih pojavila tudi bojazen, da bi postala priročnik za tiste, ki namerava­ jo krasti). Čeprav je v knjigi poudarek na skulpturi do 19. stoletja, je na koncu do­ dan tudi zgoščen popis del iz 19. in 20. stoletja. Publikacijo zaokroža slovarček najpomembnejših izrazov v beneškem na­ rečju, izčrpna bibliografija ter številna skrbno sestavljena kazala. Ni treba posebej poudarjati pomena pri­ čujoče knjige za nadaljnje raziskovanje beneškega kiparstva, zvrsti, ki je bila vse­ lej zapostavljena za slikarstvom. Nemara bo prav to delo spodbudilo nova razmiš­ ljanja o razstavi D ied secoli della scultura veneziana, predvideni za leto 1986, za ka­ tero so bile priprave takorekoč tik pred koncem nenadoma prekinjene. Knjiga je pomembna še z drugih vidikov. Avtor kot izkušen konservator vseskozi opozarja na ogroženost skulpture na prostem zaradi vse slabših atmosferskih razmer, svojo za­ skrbljenost pa zgovorno ilustrira s primer­ javo nekaj desetletij starih fotografij s ti­ stimi, ki kažejo današnje stanje spome­ nikov. Knjiga je kot primer specializirane topografije uporabna tudi za našo spo­ meniško službo, saj lahko služi kot izho­ dišče za študij podobne problematike v naših obalnih mestih, za katere bi v pri­ hodnosti kazalo sestaviti podoben inven­ tar. Največja vrednost knjige Alberta Riz- zija pa je vsekakor v njeni večplastnosti: strokovnjaku za kiparstvo ponuja veliko novega gradiva, drugim pa odkriva vsem dostopen, a hkrati marsikomu doslej skrit delček kulturne zgodovine »kraljice Ja ­ drana«, kot mnogi še danes imenujejo Benetke. Samo Stefanac Geoffrey Beard: STUCCO AND DECO­ RATIVE PLASTERWORK IN EURO­ PE. London: Thames and Hudson Limited, 1983. 192 strani teksta, 16 barvnih in 134 črno-belih fotografij, 15 slik med besedilom. Področje štukaturne dekoracije in plasti­ ke je umetnostna zgodovina dolgo zane­ marjala. Štukatura je bila obravnavana v sklopu študij o arhitekturi, specialne raz­ iskave pa so do sredine našega stoletja ostale redkost. Ne sme nas presenetiti, da je pobuda za oris razvoja štukaturne de­ koracije in plastike prišla prav iz Velike Britanije. To deželo odlikuje daljša tradi­ cija celostnih predstavitev njenih tovrst­ nih spomenikov. Že leta 1908 je izšlo delo Georgea P. Bankarta The Art o f the Pla­ ster. An Account o f the Decorative Deve­ lopment o f the Craft Chiefly in England from the X V I to the X V II Century. Leta 1926 je v Londonu izšla knjiga Margaret Jourdain English Decorative Plasterwork o f the Renaissance, tej pa je leto pozneje sledila Decorative Plasterwork in Great Britain izpod peresa Laurenca Turnerja. Več študij je bilo objavljenih v časopisu Country Life, kjer je svoje prispevke pu­ bliciral tudi Geoffrey Beard, nekdanji di­ rektor Visual Arts Centra univerze v Lan- castru. Zdaj živi v arheološko in urbanistično znamenitem mestu Bath in piše knjige. S štukaturno dediščino se je srečal že v zgodnjih petdesetih letih. Prvi sad njegovih raziskovanj je bila knjiga Decorative Plasterwork in Great Britain (1975), sledila pa ji je študija Craftsmen and Interior Decoration in England 1660— /520(1981). Na pobudo uglednega britanskega znanstvenika Petra Murraya je raziskave poglobil in geografsko razširil v delu, ki ga obravnavamo v recenziji. Pohvale vreden podvig je istočasna izdaja v nemškem jeziku. Glede na objavljene raziskave se prav nemško govorno pod­ ročje najbolj navdušuje za štukaturo. Na­ slov nemške izdaje je: Stuck. Die Entwic­ klung plastischer Dekoration. Herrsching: Schuler Verlagsgesellschaft, 1983 (cf. oce­ no Christine Thon, Zeitschrift fü r Kunstge­ schichte, 3, 1986, pp. 416—412 in Bjorna R. Kommerja, Kunstchronik, XXXVIII/2, Februar 1985, pp. 65—68). Knjiga je razdeljena na pet poglavij. V pr­ vem avtor spregovori o materialih, načinu dela, orodjih, beseda teče o učenju mojs­ trov in o organizacijskem sistemu. Jedro knjige predstavlja kronološki pregled štu­ kature. Orisu vsakokratnih zgodovinskih razmer sledi naštevanje spomenikov, nji­ hovih avtorjev in drugih znanih dejstev, ki so zbrana s pravo anglosaško natančnost­ jo. Besedilu so dodane opombe, bogata bibliografija ter abecedni seznam štuka- terjev in njihovih del. Ob koncu sta kazali oseb in krajev. Kvalitetne reprodukcije na dobrem papirju spremljajo zgoščeni povzetki. Avtor začenja uvodno poglavje o tehniki s pojasnilom naslova, ki razmejuje »stucco« in »plasterwork«. Razloček je v sestavi pa­ ste in načinu nanašanja na podlago. »Pia­ ster« je angleški izraz za zmes, ki vsebuje apno, pesek in vodo. Maso utrjujejo z do­ danimi živalskimi dlakami, nanašajo pa jo neposredno na leseno podlago. Štuka­ tura, meni Beard, je nekaj podobnega v celinski Evropi. Vsebuje kredo in mar­ morni prah. M asaje nanesena okoli lese­ nih ali kovinskih arm atur na opeko. O resničnosti avtorjeve trditve podvomimo že nekaj strani naprej, ko pravi: »In Ger­ man Baroque decoration first layers of plaster /sic!/ were reinforced with various kinds of animal hair,« (p. 12; prim tudi p. 26). Praktične analize tehnologije v zad­ njih letih so prinesle več novosti v pozna­ vanju preteklih tehnik, česar pa avtor ni upošteval (cf. Manfred Koller, Stuck und Stuckfassung: zu ihrer historischen Tech­ nologie und Restaurierung, Maltechnik Restauro, 3, 1978, pp. 157— 180 in tudi Mortars, Cements and Grouts Used in the Conservation o f Historic Buildings, ICC- ROM, Rim, 1981). Tehnike priprave paste so individualne in se razlikujejo od delav­ nice do delavnice, od pokrajine do pokra­ jine. Vsak mojster je svoje recepte previd­ no skrival in jih na podlagi izkušenj izpopolnjeval. Že Vitruvij in Plinij opisujeta metode me­ šanja dobre štukaturne mase. Pozneje, tr­ di avtor, je bila štukatura opuščena in nato ponovno odkrita v 16. stoletju. Va­ sari piše v Vitah, kako si je Rafaelov uče­ nec Giovanni da Udine ogledal izkopani­