ŠTEVILKA 8.          AUGUST 1924          LETNIK II.
GLASILO ŽENSKIH DRUŠTEV V JULIJSKI KRAJINI
VSEBINA 8. ŠTEVILKE:
OBRAZI IN DUŠE. XIV. — IVANA KOBILCA. - (Ivanka Klemenčičeva) .   .   Stran 169
DUŠI. - Pesem. - (Aliss)  ...................      „     173
ZAKAJ ? — Pesem. — (Črtomira).................       „     173
MLADA LETA PAVLINE PAJKOVE. - (Dr. Joža Olonar). - (Konec) ...      ,174
GABRIJAN JN ŠEMBILIJA. — (Dr. Ivan Lah). - (Nadaljevanje).....      ,178
ČLOVEK. — Pesem. — (Vida Jerajeva)..........V .....    ,     183
ŽENSKI KLOBUKI. - (Josip Ribičič)...............      ,     184
PRAKTIČNI OPTIMIZEM. - (Po Heleni Kellerjevi - F. Gizela).....      „185
IZVESTJA: Društvena poročila.  —  Po ženskem svetu.  —   Higijena.   —   Materinstvo. — Gospodinjstvo.   —  Iz   naše   skrinje.   —   Književna   poročila.   —   Razgovori   (v  prilogi)
189, 190, 191,192.......................PRILOGA.
UREDNICA: PAVLA  HOČEVARJEVA.
ŽENSKI SVET   iznaJa Prve d"' vsakega meseca. - Za Jugoslavijo letna
_________________________   naročnina:   Din.  48, s  krojno  prilogo:   Din.  60;  polletna:
Din. 24, s krojno prilogo: Din. 30. — Naročila in naročnino je nasloviti na upravo »Ženskega Sveta", Ljubljana, Kar lovska cesta 20. - Uredništvo in uprava: Trst, posta centrale, poštni predal štev. 384. — Odgovorna urednica: C. E. Godinova. — Izdaja »Žensko dobrodelno udruženje v Trstu". — Tiska »Tiskarna Edinost" v Trstu,   Via S. Francesco 20.
KNJIGARNA - PAPIRNICA - KNJIGOVEZNICA
J. ŠTOKA
TRST
VIA MILANO ŠTEV. 37 ima v zalogi na debelo in drobno vse pisarniške potrebščine za šole, občinske, župne in odvetniške urade, kakor tudi vsakovrstne slovenske knjige, muzika-lije, molitvenike itd. — Izvršuje vsakovrstna knjigovezniška  dela.
Izvršuje vsakovrstne pečate in tiskovine.
P. n. sodnijam naznanja, da sprejema in izvršuje vezanje zernlje-knjižnih in bančnih knjig tudi v urad. prostorih v mestu in tudi na deželi.
Pomisli vendar
prodno izdaš trdo zasluženi denar ! T
Zato si pred nakupom oglej BOGATO ZALOGO
vsakovrstnega pohištva
iz dobroznane domače tovarne
ANTON BREŠČAK
= GORICA = Via Carducci 14 (prej Gosposka ulica)
PODRUŽNICA
Ljubljanske kredit, banke v Gorici
Corso Verdi ,,Trgovski Dom"
TELEFON ŠTEV. 50.     =====     Brzojavni naslov:   LJUBLJANSKA BANKA. Deln.glavn. in rezerve:    CENTRALA: LJUBLJANA     Dinarjev 60 milijonov.
PODRUŽNICE: Brežice, Celje, Črnomelj, Kranj, Maribor, Metkovič, Novi Sad, Plu], Sarajevo, Split, Trst
Obrestuje vloge na knjižice po 4l/j0/0. Na daljšo odpoved vezane vloge po dogovoru. — Nakup in prodaja vsakovrstnega tujega denarja. — Izvršuje vse v bančno stroko spadajoče posle najkulantnejše. — Uradne ure za občinstvo od 8l/a — 12 in od 3 — 5. Ob sobotah popoldne, nedeljah  in  praznikih zaprto.
Obrazi in duše.
XIV.
IVANA KOBILCA.
Nekako o novem letu 1922. je Narodna galerija v Ljubljani izdala album Slovenske   moderne   umetnosti»,   I.   del:   slikarstvo.    Zastopanih   je   17
ŽENSKI SVET
STRAN 170.                                     ŽENSKI   SVET                                      LETNIK II.
slikarjev s 27 slikami. Poleg bratov Šubicev, Slemena, Vesela, Ažbeta, Vavpotiča, Jakopiča, Jame, Groharja itd. najdemo tu tudi žensko zastopnico slovenske moderne: Ivano Kobilco. Ima v albumu dve sliki: Starca in Branjevko. Razen nje obsega album le še eno žensko ime: Henriko Šantel (1 slika).
Ivana Kobilca! Kako malokrat so mlajši slišali ali čitali to ime, a tu vidiš, da zavzema častno mesto med sedemnajstimi našimi najboljšimi. Zakaj jo vendar tako malo poznamo, saj drugače v Slovencih imen ne devljemo pod mernik? Vzroki so različni. Predvsem leži doba največjih Kobilčinih uspehov par desetletij za nami. Potem je umetnica živela večinoma izven domovine, posebno ožje. Glavno je pa pač, da se sama nikoli ni zanimala za to plat umetniškega življenja ali kakor sama pravi: da za reklamo ni nikoli imela časa. Tako so bili spomini Ivane Kobilce, ki jih je po pogovorih z umetnico s finim umevanjem zbral in zapisal Stanko V urnik, (3.-4. štev. letošnjega «Zbornika za umetnostno zgodovino») za večino sedanjikov pravo odkritje.
Kot stara feministka sem z naslado čitala, kako 18letno, umetnosti žejno dekle v dobi, ko je bila za ljubljanska meščanska dekleta pot v cerkev in do prijateljice edina, ki jim je bila — vsaj brez spremstva — dovoljena, hiti na veliki Dunaj in kasneje v Monakovo, Berlin, Pariz; kako se z najresnejšim hotenjem posveča umetniškemu zvanju, dela, stremi, ne popušča. Neuspehi ji ne rušijo volje, uspehi je ne omamljajo. Oboje sprejema z nasmeškom, obojim odgovarja z novim delom, novim stremljenjem. S toplim srcem sprejema življenje, kakršno je, se oklepa sorodnih duš, časti mojstre. Vse tako naravno, iskreno, po svoje. In njen kredo ob koncu «Spominov»: «Vse sem hotela videti na svetu in pogledati za vsako zaveso, vedno me je gnalo naprej. In danes mi ni žal. Videla sem svet in življenje. Bilo je lepo in polno solnca. Ni mi žal.» Kako lep, umetnika vreden pogled na življenje! In o tej imenitni slovenski ženi nismo vedeli doslej takorekoč ničesar.
Brž sem šla in napisala o Ivani Kobilci in njenih «Spominih» v Zborniku kratko notico za «Ženski Svet». Kmalu nato dobim od urednice poziv, naj napišem o umetnici kaj več in preskrbim sliko, da more uvrstiti med «Obraze in duše». Sedaj imaš najlepšo priliko, si mislim, da osebno spoznaš prvo slovensko slikarico. Malo strah me je sicer njene imenitnosti, pa se tolažim, da je žena ženi ipak vselej sestra.
Nedeljsko dopoldne se napotim na Cankarjevo nabrežje, kjer stanuje umetnica pri svoji sestri, vdovi po pok. profesorju dr. Pintarju. Koj ob vstopu vem, da sem prišla prav: povsodi slike, posebno veliko cvetličnih tihožitij. Sprejme me šibka gospa, osivelih las, smehljajočih usten, prodirljivega pogleda, globokega, energičnega glasu. Priprosto meščansko je oblečena — nikakor ne po zadnji modi; njeno obnašanje je mično, govorica čisto brez vsakega lepotičja.   To je Ivana Kobilca.  Skozi «atelje»
LETNIK II.                                     ŽENSKI  SVET                                      STRAN 171.
me odvede v svojo sprejemnico,  ki  je  ob  enem  spalnica.   Tudi tu povsodi slike, ob steni lepa starinska skrinja, čilimi.
Povem ji, da želi «Ž. S.» sestavek o njej in njeno sliko ter takoj navežem pogovor na «Spomine» v Zborniku.
«Povejte mi, prosim, ali Vam je življenje res potekalo tako lepo in prijetno, kakor se to čita v «Spominih», ali Vam je res bridkost, žalost, potrtost neznana?»
«Kateremu umetniku je to neznano? Le videli me niso ljudje ob takih prilikah ...»
In na ustnah umetnice igra vesel nasmešek. Mislim si: Vurnik je videl prav, v tem življenju odločno prevladuje solnce — optimizem.
Upam si in pravim: «Ampak ene strune se «Spominh niti oddaleč ne dotaknejo ... V življenju vsake ženske je ljubezen velikega pomena. Vi pa kot umetnica, ki ste drugovali s tolikimi zanimivimi ljudmi . . .»
Umetnica se veselo nasmeje: «AH tudi Vi začenjate s tem? ~Ne, ne, o tem pa ne bomo pisali!*
Umetnica je tako ljubezniva, da mi pokaže sliki Puvisa de Chavannesa in Alojzija Erdtelta: oba mojstra sta ji poklonila svoja lastna portreta s podpisom. Ta dva moža: eden pozni in izbrani cvet francoskega plemstva, drugi kmetski sin Saške, oba velika kot umetnika in človeka, sta imela na Ivano Kobilco kot umetnico največji vpliv.
«V lepem, velikem svetu ste živeli; po vsem tem se ne čudim, da Vas naša majhna in malenkostna Ljubljana ni mogla stalno prikleniti, kakor pravite v Spominih. Kje pa Vam je bilo najlepše, v Parizu?»
«Ne, najlepše je bilo v Sarajevu, ker smo bili skupaj imeniina, skladna družba.*
«Pa Vaše najljubše stike--------ali smem prositi . . ¦?»
«Gotovo.» Odideva v «atelje». Umetnica mi molče pokaže veliko sliko v masivnem zlatem okviru ter me vprašujoče pogleda.
«Mamica-kavopivka!» vzkliknem vzradoščena. Tako ljubeznive stare mamice niste še videli. Smeje se vam s platna s toliko toploto, tako živo, da ne morete odoleti velikemu vtisu.
«Sedaj se ne čudim, da Vam je ta slika izmed najljubših in da se nočete ločiti od nje.*
«Ne, nočem. Zasluga gre modelu, ki je bil tako ljubek . . .»
Nadaljni portreti, tihožitja. Med cvetličnimi tihožitji zavzemajo prvo mesto krizanteme v čudovitih barvah in plemenitih črtah. Zadnja slika, ki jo je bila umetnica pravkar dovršila, predstavlja skupino prvega pomladnega cvetja: teloh, trobentice, mačice, lesko i. dr.
«Teloh imam posebno rada», pravi umetnica. Pa mu je tudi na sliki vdihnila življenje.
«Umetniki ste srečni ljudje: kolik užitek imate ob ustvarjanju!*
STRAN 172.                                       ŽENSKI   SVET                                            LETNIK IF.
«Umetnik je srečen pri svojem delu ob osnutju, komaj nekaj ur Potem vidi, da delo zopet ne bo doseglo zamisli in poslej je njegov tovariš grenka nezadovoljnost ali pa ravnodušnost.»
Vrneva se v sprejemnico in ustaviva pred skupino slik: portreti. Eden me prevzame.
«To je Vaš lastni portret?»
«Da. Nekateri sicer trde, da portret ne odgovarja resnici, ker da je obraz preresen. Toda kadar delam, sem resna.»
Umetnica prinese nato večje število svojih fotografij — vse zgolj amaterska dela — da izbereva naj prikladne j šo za «Ž. S.». Posebno mi je ugajala ena iz pariške dobe. Toda po daljšem pretehtavanju sva se zedinili, da pride v «Ž. S.» fotografija po lastnem portretu. Tako dobe čitateljice «Ž. S.» umetničino sliko in obenem reprodukcijo enega njenih odličnih del.
Zahvalim se in poslovim. Umetnica mi pravi: «Na svidenje!^ Toplo mi je in si mislim: Žena je ženi ipak vselej sestra ...
Iz «Spominov» v Zborniku za umetnostno zgodovino posnemam:
Ivana Kobilca se je rodila v Ljubljani 1. 1861. kot hči ugledne meščanske družine. V šolo je hodila — kakor tedaj vse hčere ljubljanskih meščanskih hiš — k uršulinkam. Risala je rada že v šoli, a neodoljiva želja po umetniškem poklicu se ji je vzbudila, ko je šestnajstletna z očetom obiskala Dunaj in si ogledala tamkajšnje umetnostne galerije. Prvi pouk v slikarstvu sta ji nudila hči slikarja Kiinla — Ida in Ferdo Vesel. Z osemnajstim letom je smela na Dunaj študirat. Tu se je učila pri velikih mojstrih v galerijah, posebno akademijski. Ob prostem času je drugovala z Janezom Šubicem, Ferdom Veselom in Šubičevim bratrancem Ferlanom. Jeseni 1880. se je mlada umetnica preselila v Monakovo, kjer je postala učenka znamenitega Erdtelta. Goli akt je hodila istočasno študirat h kiparju profesorju Rothu. Prijateljsko je občevala s slikarico Rožo Pfaffinger-jevo, Kato Kolwitzevo in baronico Moltkejevo. Angleških partneric, ki jih je imela tu, kakor kasneje v Parizu, nikakor ni čislala; očita jim pomanjkanje resnega umetniškega hotenja in pretirano sramežljivost. — Po sedemletnem šolanju pri Erdteltu je Kobilca delala v Monakovem še dve leti samostojno.
Pred široko javnost je stopila Ivana Kobilca s svojo umetnostjo prvič 1. 1888., ko je razstavila v dunajstem Kiinstlerhausu tri svoje slike. Kritika je bila zelo povoljna. Še isto leto je priredila razstavo svojih del v Ljubljani, da potolaži ljubljansko malo-meščanstvo, ki se je razgrevalo, češ, toliko časa se že uči in uči, ne napravi pa nič. Bilo je vsega 31 slik, med temi portret njene sestre v rožnati obleki z golimi rokami. Dobri ranjki Jeran jo je zaradi te smelosti okrcal v «Danici». Drugače je bila Ljubljana z razstavo potolažena in zadovoljna.
Naslednje leto spomladi je Kobilca, katere umetniška sila se je najjačje izražala v portretu, slikala v Zagrebu škofa dr. Račkega in razstavila v Jugoslovanski akademiji 29 slik. Kritika v hrvatskih listih je bila dosti lepa. Tu se je seznanila umetnica tudi z vladiko  Slrossmaverjem, ki  ji je  ostal poslej vedno naklonjen.
L, 1891. najdemo Ivano Kobilco zopet v Monakovem, kjer jo osvoji mlada impresionistična slruja. Tu razstavi svoje «Poletje», katero je bila prejšnje leto dovršila na Gorenjskem pod kritičnim nadzorstvom vaške mladine. Profesor Uhde ji je svetoval, naj pošlje sliko v Pariz. To žarišče moderne umetnosti je slikarico že dolgo vleklo. Dodala je Poletju še svoje Likarice in obe sliki poslala na Societe Nationale des Beaux
LETNIK 11.                                            ŽENSKI  SVET
STRAN 173.
Arts v Pariz. Uspeh je bil popoln. Izmed 2800 ponudenih slik je bilo za razstavo v Salonu na Champ du Marsu sprejetih samo 200 in med temi obe Kobilčini. Kritika je bila zelo ugodna, reprodukcij v revijah nebroj, a venec vsemu je bilo sporočilo, da je odbor Societe imenoval Ivano Kobilco za svojo associee. Naj omenimo, da so to odlikovanje istočasno prejeli Hodler, Giron, Maks Klinger in še par drugih.
Sedaj se je umetnica preselila v Pariz in tu vstopila v Cerveovo šolo. Seznanila se je s tedaj najuglednejšim pariškim umetnikom Chavannesom, ki jo je zelo cenil in o katerem sama pravi, da ga je v življenju najbolj spoštovala. Sploh je Pariz s svojim svetovnim obzorjem silno vplival na umetnico. Sloviti monakovski kritik Muther, s katerim sta bila iz prejšnjih let dobra znanca, je to izrazil z besedami: «Kako je le mogoče, da postane navadna deželanka naenkrat čisto cel človekj»
Prihodnje leto je imela Kobilca zopet dve svoji sliki v pariškem Salonu. Istega leta je razstavila svoja dela na razstavi Genossenschaft der bildenden Kiinstler na Dunaju, v umetnostnih društvih v Pragi in Regensburgu, v steklini palači v Monakovem in na veliki umetnostni razstavi v Berlinu. L, 1895. je razstavila v Budimpešti, med drugim lastni portret, ki je cesarju Francu Jožefu tako ugajal, da ga je velel kupiti, a ga umetnica ni hotela prodati.
L 1S94 se je slikarica več mesecev mudila v Firenci. Slikala tam ni. «Samo gledala sem okrog sebe. Kdo bi v Firenci slikalj«
Še isto leto jo je nadškof dr. Stadler pozval v Sarajevo, kjer je poslikala jezuitsko cerkev. Ob tej priliki je portretirala tudi nadškofa Stadlerja. — V Sarajevu je umetnici izredno prijalo- L«:pih m zanimivih krajin in modelov je bilo v izobilju. Za tovariš-; je imela nemška slikarja brata Arndta in Dunajčana Liebenvveina. Ustanovili so «Sarajevski slikarski klub», delali med drugim za «Oesterreichisch-Ungarische Monarchie in Wort und Bild» in izdali album svojih del. Strossmayer je tedaj naročil pri Kobilci sliko «Poklon Slovenije Ljubljani», ki sedaj krasi posvetovalnico ljubljanskega magistrata. Končno je v Sarajevu v protestantski cerkvi poslikala steno za glavnim oltarjem; slika predstavlja Krista na Oljski gori.
L. 1906. se je preselila slikarica v Berlin, kjer je ostala do 1. 1914. Tu je poleg svoje umetnosti gojila prijateljske stike z raznimi znamenitimi osebnostmi in parkrat razstavila v Schultejevem salonu. Svetovna vojna je umetnico končnoveljavno pognala domov v Ljubljano, ki je dotlej ni mogla za dalj časa obdržati v svoji sredi. Umetnica še vedno slika — največ portrete in cvetlična tihožitja, od nekdaj njeni umetnosti najmilejši predmeti.
Izmed svojih slik umetnica sama najbolj ceni «Mamico kavopivko», «Likarice», portretno študijo mlade Parižanke in «Poletje» (le-to je sedaj last Narodne galerije v Ljubljani). Vse le slike so bile na mnogih znamenitih razstavah in so povsodi žele veliko priznanje. Število Kobilčinih del je izredno veliko.
Ivanka Klemenčičeva.
© © © ©
Zakaj ? (Črtomira)           Duši.   (Aliss)
»Dekle, povej mi lo,                     Zdaj duša, dvigni se v nebo,
zakaj si žaloslno ?                         o dvigni kakor rdeči plamen !
Obraz zakaj bledi,                         Zakaj še jokaš nad zemljo
čemu oko solzi ?                            poslani trda kakor.      kamen!
„Je žalostno srce,                          Prišla i lebi ura bo,
ker od ljubezni umre...              ko bodo vsuli nale kamen
Po njem obraz bledi,                    in vso objokano zemljo
po njem oko solzi."                       in peli ti: „Na veke — amen!"
STRAN 174.
2ENSKI   SVET
LETNIK H.
(Dr. joža Glonar)   Mlada leta Pavline Pajkove.            (Konec)
21.
Gorica 29/11  1875. Moj  ljubi prijatelj! Zvesto  Vaše   prijateljstvo   mi  dovoljuje,   poslati  Vam   v   pregled   in   čitanju   semkaj priloženi  spis.  Vem,  da  ste mi bili  vselej  dobri  iz  srca,  ter zelo   občutili mojo   osodo; inače, gotova sem, i sedaj sočutite z menoj.
Dlje, Vi ste znani, — ne vem če smem reči — ste prijatelj onemu, kojemu bode izročana moja bodočnost; ste moj prijatelj, in kot takov, upam, zadovoljni i zadovoljnostjo boste prečitali njega rokopis, spisan na polu odpotovaje iz Gorice v Maribor, in koji mi je koj den potem odposlan bil. —
Seznani naj Vas ta njegovi spis z njegovo notranjostjo, z njegovimi čuti in blago srce, koje, razven mene, dvomim da je še kdo popolno spozna; seznani naj Vas z najino ljubeznjo,  kajti   o n   Vam zamore  veliko več   o    nji   povedati, nego  jaz svojimi  pismi;
—  v tem sem nekoliko — ne vem, menda — sramežljiva.
Pa še nekaj! Lepo Vas prosim, spis nikomur pokazati, da! niti govoriti komu o njem, ter da bi mi blagovoljno ga spel   koj   odposlali. Saj veste,   je   njegov   rokopis
—  pa edini; ne vem še, kako ga morem iz rok dati toda — i prijateljska ljubezen veliko zmaga! —
Zahvaljujem se Vam za zadnje Vaše pismo, za lepe poprave zadnjih pesni, tudi da mi za sedaj š e ostajate prijatelj, kajti za bodočnost, bova v bodočnosti o tem govorila. S prvom decembrom, kakor Vam je uže po meni bilo znano, smete objaviti po Ljubljani mojo zaročbo, in i gospej Pesjakovi, prosim, le jej Vi govorite o mojej spremembi. —                                                                                                                                    \
Jaz sem zdrava, srečna pa nekoliko otožna. Sedaj imam veliko opraviti svojo dolo, tako  da sama ne  vem, kako dnevi tako brzo  minevajo. —
Veselim se i Vašega duševnega mira in zdravlja ter Vam prav iz srca voščim, da bi ta dva toliko zaželena prijatelja Vam zvesta  ostajala. —
V  kratkem  Vas  bodem  spet  nadlegovala  in   kaj  malega   Vam  poslala   v   spregled. Srečno ostanite  Vi in vse  Vaše drage, ter se  me časi spominjajte!
S  pozdravom
Vaša  Lina. 22.
Gorica 15/12 1875. Moj dobri prijatelj!
Najprvo kako se kaj počutite in kako imate. Pisali ste mi zadnjič, da se nič prav dobro, zato prva moja skrb je tega izvedeti.
Ubogi prijatelj! Kako neobčutljivo vendar osoda z Vami ravna in kako nepravično! Tudi drugim res je mnogokrati, da! prav mnogokrati sovražljiva, a ipak nij jim vedno trdovratna; v nekojih slučajih postane jim ona včasih vsaj nekoliko bolj milostljiva; potem upa, tega neprecenljivega zaklada obupnih, tega čudapolnega leka dušnih bolečin se mnogim ne dotakne in jim ne oslrupi. A Vam? — Toda ne! i Vi, v Svojem otožnem stanju vživajte nečesa, kar mnogim drugim nij dano, da si ljubljenci osode in bogato obdarjeni zemljenskih sreč. — Vi posedate onih iz nebes poslanih sredstev, koji uteše, razvesele, osrečujejo sami ob sebe tudi najnesrečnejšega človeka —; dar umetnosti, in pak mnogih iz lastnega1 nagnenja Vam udanih src, ki z Vami čutijo in zbog tega poštujejo. Za kratkoživnega — umerjočega človeka, ali nijso ludi te sreče zadosla vredne, da se zbog njih veseli življenja?
Kako čudno me denes vidite, nij-li res? Prijatelj, baš veselo mojo spremembo življenja, notranjo moje prerojenje mi čem živejše kot nekdaj predstavlja mnogovrstni boji življenja, pozorneje sili obračati srce na tisočerih svojih trpečih bratov, koji po tisti  naturi  kakor  jaz  ustvarjeni,   pod  tistem  nebom  živeči,   po   tistih  sreč  in blagosti,
tETMK ij.                                           ŽENSKI  SVET                                         STRAN 17l
kojih sedaj meni cvete zahtevajoči in vendar so nesrečni, nesrečni tako, kakor bi oni ne bili moji sobrati. Jaz sem trpela, uže silno trpela v svojem življenji, in vendar nikdar nijsem sebi želela ovega pokoja, ovih blagostij, kakor jih želim sedaj — srečna — celemu svetu. Kako srečnejša bi se čutila, ko bi gorje več ne zadavilo človečanstva, ko bi vedela, da v vsakega človeka srca cvete ovih veselih občutkov, kakor sedaj v   mojem!  —
In vendar kako čudno prečudno je življenje; kako človeškemu umu nerazumljive poti osode! V jednem trenutku se človeku življenje tako spremeni, da postane ves drugi, rekla bi skoraj — prerojen! Tako se je meni pripetilo. — Kje ste nekdanje temne
misli,  kje   obupnih  čustev;  kje  solze  kje  vzdihljaji  prve  moje  dobe?  — Izginili  ste!  __
Začasno ali večno? — Prijatelj, to je baš prašanje, prašanje na koje se težko —¦ nej nemogoče je odgovor dati. To pak vem, da srce moje, vzlic vseh sedanjih sreč ostane kar bilo nekdaj; spremenilo se je, toda le formalno in ne bistveno. Bridkosti mnoge, a slajše boste ko nekdanje v tem, da je bodem imela s kom razdvojiti. Toda dosta; dolgočasim Vas morda svojem dolgim besedovanjem. Volite oprostiti! sej veste, da jaz navadno besedujem brez  konca i kraja.  —
Pismu priložila sem nekaj, kar prosi Vaše pomoči, sej dolgo Vas več nadlegovala ne bom — ter voščim Vam h koncu srečne prav srečne in vesele praznike; Vašim dragim velja  tudi  moje voščilo!
Srčnimi pozdravi
Vaša prijateljica 23. .                                                                                      Pavlina.
Gorica 2/1  1876. Moj dobri prijatelj!
Vaše pismo 27/12 p. 1, stoprv dnes prejela. Ono je romalo po raznih krajih goriške okolice menda tako, kakor je blodil Odisej 20 let po morji po dokončanej Trojanskej vojski. Kaj enacega se mi ni še nikdar pripetilo, odkar pisem prejemam, in si ne morem raztolmačiti, odkod to prihaja. —
Za Vaše pismo, lepa hvala; isto tako za prijazno voščilo k priliki novega leta, 76 kakov članek v prozi. Da si nijmam več časa na razpolaganjem, ker sem silno in dobro v letu 76 — se ve, da tudi zanapreje — zlasti ljubega zdravja naj Vam Bog blagovoli podeliti, katero, kakor mi pišete, silno pogrešavate; vbogi prijatelj! —
Pred nekojimi dnevimi je pisal Pajk, da naj mu spišem za prvo štev. «Zore» leta 76 kakor članek v prozi. Da si nijmam več časa na razpolaganjem, ker sem silno obložena z delom, ipak mi nij bilo mogoče ne spolniti njemu to ljubav, ter mu spisala v teku 24 ur kar je želel, in mu koj poslala — ker če ne je bilo prepozno za natisnoti — brezi Vam preje poslati v pregled; ne zamerite21)! —
Pošiljam Vam pesem «Svetu» prepisano, kakor ste želeli--); veselilo bi me, ako bi Vam zamogla v čem biti postrežna.
Jaz sem silno silno obložena z deli, skrbi in misli, ahl kako zgrešim zdaj materine blage pomoči v vsem! Hudo je, da! jako hudo biti sirota! Ta teden pričakujem Janka, zdaj bova določila čas najine poroke-'1).
Z  Bogom,  srečno  prijatelj!
Vam in Vašim  najsrčneje  pozdrave j
24,
Vaša prijateljica
Lina.
Gorica 3/2 1876.
Moj dobri prijatelj!
Menim  in  skoro   gotovo  vem,  da  je  to  pismo  zadnje  ktero Vam  pišem  kot  dekle.
Bog! kako čas hiti in kako spremeni. Da, prijatelj, den 26. t. m, ako Bog privoli, bode
moja  poroka!   Vidite   torej,  da  Vam  pisati  kot  dekle,  ne  bode  več  mogoče,   kajti  jaz
sem  z  delom,   skrbij   in  misli   silno   obložena,  in   poleg   tega   bode   treba   zadnji   čas
STRAN 176.
ŽENSKI   SVET
LETNIK 11.
še posloviti se svojih prijateljev in znancev in ker imam teh mnogo, mi i oni ukradejo mnogo zlatega časa. —
Prijatelj! dolga ne morem — da si bi radi — dnes biti svojim pismom, ker resni glas  dela in  nadzorovanja me  kliče.  —
Eno, leto je, kar se poznava, dopisujeva, kar naju veže prijateljstva vez. Vi ste me poznali, hoteli izpoznati v togi, ondaj, ki so me mnogo drugi prezirali; imeli ste vselej za-me tolažilne besede, ob svojem času nasvetov; trudili ste se z menoj, imeli potrplenje z mojim počasnim napredovanjem na polju slovenstva, me jačili k daljnemu delovanju, me razveselili Svojim prijateljstvom — in za vsega tega, prijatelj! prejmite  mojo  najsrčnejo  zahvalo j   —
Prijatelj! Kakor ste me poznali in sodili kot dekle, vedite da takova, in ako mogoče v vsem še popolnejša bodem in ostala bodem tudi kot žena. Da! na stran mojega Janka, pri tako blagem — s ponosom smem reči — značajnem človeku živeč kakor je on, nemogoče bi bilo, da ne bi i njega tovarišica njemu enaka postala. — Prijatelj, pri meni se tožujte, pri meni iščite tolažbe kadar je potrebujete; pri meni se ozrite o katerem.kolem tisku življenja — in znala Vam bodem pomagati ako mi le dane močij za tega storiti. Jaz sem ustvarjena — čutim — za biti prijateljica nesrečnih, teh sem vedno iskala v življenju, ker 1 e pri njih našla sem soglasju svojemu srcu.
Prijatelj! i Vaše toženje, Vaše besede in zaupanja bodo vedno in vselej našla pri meni giasan sprejem. —
Bodite krepki, udani, — kakor tudi ste — pa se tolažujte s tem, da — pa, nič Vam ne  povem,  da  ne  boste  preveč  preširni  nad  seboj.  —
Povzdravite mi ljubo Svojo ljubo mamico i sestro, na-me se časi spominjate, posebno na  den moje  poroke  imejte  me  v  mislih.
Zbogom prijatelj! — moj srčni pozdrav Vam.l
Vaša prijateljica
Pavlina Doljak. Željo, ki jo je Pavlina i^ra^ila v   predzadnjem   stavku   tega  pisma, je   Cimperman po svoje izpolnil: napisal je pesem „.\evesti P.  D.   v   spomin   20. februarija   l8j6."   Ta pesem pa ni nič drugega ko nekoliko spremenjen tekst pesmi, ki jo je Cimperman poslal slab mesec prej „Gospi;i Franji Malinšekovi pri prejemu nje  \aročne  karte  v  dan   28. januarja iSjG.u Značilno je, da je tekst, ki je namenjen Pavlini, razširjen \a štiri vrstice : Demant svetal je vsikedar in čist, A človek blag ne bode egoist. Kar Te poznam, sem ja-[ Te poštoval, In Tvoj čestilec bodem še ostal; A tudi Ti v spominu me ohrani... Te vrstice obračajo svojo skrito ost ^oper Malinškovo Franjo.   Cimperman je pričakoval, da bode Pranja opazila to njegovo ljubeznivo maščevanje, kar pa se menda ni -{godilo '**).
25.
Marburg 14/4 1876.
Diletto amico!
Non posso fare a meno d'addempire il Vostro desiderio, cioe di corrispondermi seco Voi in lingua italiana — sebbene mi fosse piu grata in lingua slovena, praticandomi cosi di serivere questa lingua gramaticalmente — conoscendomi molto e molto a Voi obligata, mediante innumerevoli serviggi da Voi ricevutti, e sembrandomi cosi — addempiendo il Vostro desiderio — contracambiare alcun poco i medesimi.
Mese trascorsse dacehe Vi scrissi, e sebbene la volonta mi fii spesse volte buona di ricordarmi nuovamente di Voi anche in iscritto, il caso, le circostanze non mi permisero di farlo sino a quest'oggi. Non Vi numerero le mie presenti diverse oceupazioni,   oceupazioni  che   mi   tolgono   spesse   volte  il   tempo   che  volontieri  vorrei
LETNIK II.                                           ŽENSKI   SVET                                         STRAN 17?.
I dcdicarlo, scrivendo, ai miei čari, poiche ne sono certissima, che Voi gia le conoscete anzi, cio che piit di tutto vale, Voi le comprendete e sapete, che come d'una parte a qualunque donna esse divengono dovere cosi dall'altra a donna maritata, ad ima madre esse divengono s a c r o dovere ed obligo, il quale Vaccerto, che degnamente d'addempirlo, si e del mio presente  stato il piu intimo  desiderio.
L'ultimo Vostro scritto, non abbisogna Vel dico, fummi carissimo come pure grata sorpresa ed altretanto piacere recommi l'amichevole bigliettino di Vostra sorella. Esso m'accerto della di lei amabilita e cio non solamente esterna come a prima vista gia giudicai, ma bensi anche interna. Insomma, non mi'resta che amettere: Essa e Vostra sorellal — Salutatemela tanto ed accertatela della mia vera simpatia per lei.
Quando partiro per Gorizia — e cio spero in alcuni mesi —. se mai possibile, passero e mi iermerč a Lubiana e meco condurro la mia piccola «Ricci», una graziosissima creatura — sebbene non parla sloveno —! Procurero pure farvi sapere il giorno e grande šara il mio piacere, se mi šara dato — come mi scriveste — in tale occasione fare personalmente conoscenza colla sig. Pesjak.
La fotografia che c'invio, e destinata per la Vostra amica. Essa e 1'unica di 12 copie che lasciai fare prima della mia partenza da Gorizia per i miei conoscenti ed amici. Essa apparteneva anzi a Janko, ma siccome egli posiede digia «1'originale«, lo privai della medesima, onde reccare con cio a Voi piacere, mandandovela. Io e Janko — immaginatevi — ancora non ci lasciamo fotografare uniti, come Vi gia parlammo, poiche sempre e poi sempre nei giorni che destinavammo d'andare dal fotografe venivammo impediti mediante cattivi tempi, ovvero da visite ed altri simili intermezzi; la promessa pero manteremmo.
Amico mio! Ancora sempre non posso assuefarvi alla mia nuova patria, ancora sempre il ricordo della perduta e vera patria, dei miei čari abandonati, mi risveglia profonda melanconia e fa spargere amare lagrime. Giamai avrei pensato, esser si diiro il viver in terra straniera, fra facie straniere!
II Vostro «L e n a n» e buono ed escira nella «Zora»; quando pero, non so. Mi scrivete, che con piacere rimarete anche in avvenire il mio bravo e severo corettore dei miei scritti. Ve ne ringrazio di cuore, e pertanto Vi spedisco d u e poesie le quali abbisognano un po' di eritica e Vostro penello. Altre due poesie scrissi, ma queste non abbisognano esser corette poiche son facili e brevi e le scrissi, come Jan. accerta, senza fallo. Percio non Ve le mando; ed anche in 'avvenire, Vi mandero sempre poesie in dificile stile seritte tali, le quali abbisognano una firma poetica — come la Vostra — d'essere  dichiarate  buone —  tauglich —! —
Che fate? •—¦ come Ve la passate? che cosa scrivete di nuovo? Si fa gia vedere e sentire da voi la primavera? ¦—¦ Da noi nevica che e un 'orrore ed e freddo come di Natale. — Buone feste auguro in mio nome ed in quello di Janko a Voi ed alla Vostra famigliuolla. State e voletemi bene! — Vi saluta di cuore la Vostra sincera amica
Lina. 26
Maribor 10/7 1876. Dragi prijatelji
Možu podložnemu biti je zakonskej ženi prva in glavna zapoved, katerej se ona mora udano podvreči. Moj soprog mi je prepovedal dopisovati se z ljudmi, ki bi ne bili moji sorodniki. Ta je uzrok in drugi nobeden ne, da je potihnilo mej nama prijateljsko najino dopisovanje.
Morala bi Vam bila to pismeno naznanjati, a upala si nijsem. In tudi za te vrstice, koje Vam na hitrem pišem, nebi Jan. bil zadovoljen, ako bi za-nje izvedel. V spomin pa mi boste  ostali Vi in vsa Vaša družina.
Da Janko ne bode zabil na Vas, bode moja skrb.
STRAN 178.
ŽENSKI SVET
LETNIK H.
Zdrava sem toliko, kolikor mi moj sedanji stan pripusti. — Prosim torej da mi več ne pišete, ker odpisati bi Vam tako ne  smela.
Z  Bogom!
Pavlina.
Srčno Vas in Vaše drage pozdravljam! Hvala za sliko Vaše Lucinke!
Zdi se, da je ta Pajkova prepoved, ki pa jo je pozneje proti Cimpermanu tajil '"J, bila namenjena v prvi vrsti Cimpermanu. 'Pavlina v \akonu s Pajkom ni našla one sreče, ki jo je pričakovala in ki diha i^ njenih pisem Cimpermanu. Videla je, da je sama neposredni povod nesreče, ki je \adela Pajka 3a), dasi tega ni kriva. Kaj pa je bil pravi povod razdora med Cimpermanom in Pajkom, tudi i-{ Pajkovih pisem Cimpermanu ni prav razvidno. Zdi se samo, da je Cimperman pohotno tolmačil neki stavek v Pavlininem dvajsetem pismu in to tolmačenje spravil v javnost. Zato mu je Pajk v pismu 3. aprila x8j8 naravnost \agro\il s to^bo. S tem je bila končana \ve\d. med Cimpermanom in Pajkom. {Mladostne sanje Pavline pa so bile končane ^e davno prej; njih odsev in spomin je bil ohranjen samo še v pismih, ki so tukaj priobčena.
20) Namestu «Zabavnika», ki ga je Pajk obljubljal, je 1. 1875 izšel «Venček domačih cvetlic. Prijateljem ,Zore' poklonil Janko Pajk,» s prispevki raznih pisateljev. Pod pesmijo «Moj zaklad«, ki je postavljena na častno mesto, stoji prvič polno ime «Pavlina Doljakova«.
-1) To so «občutki na novega leta dan», ki so izšli v «Zori» 1. 1876, na str. 3-5.
—) Izšla je v «Zori» 1. 1876, stran 67 s podpisom  «P. D. - Pajkova«.
-s) Pajk je pisal Cimpermanu «V Gorici 10/1 76» med drugim: «Jaz bivam za nekoliko časa pri nevesti. Tam sem tudi sliko videl Vašo, in veseli me, da vsaj nekoliko vem, kakov  je — nekdanji pesnik v ,,Zori"  po  obrazu.»
¦ -<) Prim.  «Zoro», 1876, str. 66 in «Lj. zvon»,  1920,  str.  715.
«) Glej  «Lj.  zvon»,   1920,  str.  650.
2U) Glej «Slovana»,  1914, str.  176-177.
GABRIJAN  IN ŠEMBILIJA.   (Dr. Ivan Lah.)
(Povest o močnem vitezu Gabrijanu in lepi devici   Šembiliji.   kakor jo  je   napisal otec Remigij iz reda malih bratov na svetem otoku Lakijanu, kjer se je godila ta povest).
(Nadaljevanje.)
XII.
Po morju nove  ladje plavajo                             oblast  in   slavo  božjo   vnetimi.
v   deželo   sveto,  vse  napolnjene                       In   srečno   so  prijadrale  v  pristan
z  orožjem božjim in bojevniki;                          na svetih tleh, kjer po bregovih vseh
ponosno   čez   valove   plavajo                            ležali ranjeni so križarji
z  zastavami  razvitimi,   na  njih                         in  čakali rešitve  dan na dan.
pa  sveti  križ  v  žarečih plamenih,                   Med njimi Gabrijan. In zdelo se
kot   bojni  meč   se   v   solncu  lesketa,              jim   je,  kot   da   minila   je   sedaj
kot  jasen  ščit  z  visokega  neba                       neskončna noč,  odkar  so  čakali
in  svit  njegov  do  daljnih  je  bregov               pomoči  rešnje:   dvignili  so  se
razlit  prek  vod  širokega  morja.                       in iz  daljav pošiljali  pozdrav
In ladje  zibljejo se noč in dan                        so   ladjam   belim   in   z   molitvami
čez morsko plan in z  jadri belimi                   so   glasnimi   proslavljali   Boga,
razpetimi  se zibljejo naprej                               da  rešil jih  je rok  nevernikov
v   deželo  sveto   s   četami   za   čast,                  in  strašne   smrti,  ki  divjala   je
LETNIK II.
ŽENSKI  SVET
STRAN 179.
na  tujih  tleh  paganskega  sveta.
In iz brodov so vsuli se na breg
ponosni  mladi križarji  in so
pokleknili   in   sveto  zemljo   to
pozdravljali, in vitezi  sred njih
na   konjih  pisanih   molili   so
za novo zmago nad neverniki.
In  ko zagledali  so  križarji
te nove  čete  božjih  trum,  ki  iz
svetov prišli  so daljnih, da na boj
s   seboj   povabijo   oslabljene,
jim nova  moč v telesa je prišla,
vsa  žalost  bila  je  pozabljena
in nov pogum napolnil srca je,
stopili  so   med  vrste  križarske
in   šli   naprej  čez   kraje   skalnate,
kjer  nekdaj  trudni  so  umirali,
in  prek  grobov,  kjer  pokopali  so
tovariše, ki  pali  so in tam
leže  sedaj  v  grobeh pozabljeni.
In  Gabrijan   je  gledal  jih,  kako
odhajajo   na  boj,   kot   nekdaj   on,
po   krajih   skalnatih   in   vabijo
ga  za  seboj   tja  k  mestu   svetemu.
A  on  bolan  od  ran  si  želel  je,
da z njimi šel še enkrat bi nazaj
boj  bojevat,  ki  ni  dobojevan,
da zdaj  bi vsaj  premagal smrt in  svet,
izpolnil   sanje,  ki   jih  sanjal  je
nekoč na paši kot pastirček mlad,
in tam na vrtu grajskem, ko se je poslavlj
zadnjikrat,  in  tisto  noč,
ko  spal pod hrastom je na poti v svet.
Tam  sredi  čet  je   prapor  plapolal
in vabil za  seboj — a Gabrijan
ostal  je  sam in v duši nepokoj
začutil  je   težak.  In  slišal glas
je  kakor  iz daljav  pozdrav  sladak
in   skozi   mrak  zagledal   je   obraz,
kot videl  ga  je  tistikrat,  ko  je
vrh  vrat  zidov  sovražnih  stal
in   dvigal   meč   krvav   in   križa  znak
in padel vznak je ranjen krvaveč...
in glas skrivnostno  mu govoril  je:
«Ne sekaj ran, moj vitez Gabrijan,
zapusti  meč  in  vrni  se  nazaj
tja v tihi raj, kjer  sreča vsak večer
v  ljubezni,  miru polni grajski vrt.«
In vskliknil je  v bolesti Gabrijan;
«0  da   me  srečala  je  smrt  takrat,
ko   mislil   sem,   da  vrh  zidov  stojim,
da zmagal sem, ko svetil  pod  menoj
se v slavi sveti je Jeruzalem,
ko v njem sovražniki  so padali in svete čete vanj se vsipale, ko bil  končan  je  boj  in  ulice od zmagoslavja  so  odmevale. Kako   naj   vrnem   se   nazaj   sedaj, ko ni obljuba moja spolnjena, kako  naj   bližam nji   se  pred   oči, ki  sem   prisego  dal  ji   slavnostno, da vrnem se kot vitez  križarski, ki v zmagi slavni je  junak postal junakom vsem  in vitezom   enak.« In  skozi  mrak  je zopet  slišal  glas: «Glej,   ladje   so   pripravljene,   junak si bil,  izpolnil si ukaz,  sedaj je  čas,   da  greš  nazaj  in  tisoče junakov  dvigneš,  novih  vitezov...« In slušal je besede Gabrijan in zdelo  se  mu je,  da  prek  valov prihajajo   tam iz  daljav,  kot  klic svetov  neznanih,  ki  ga  kličejo in vabijo, in  dvom  težak  tačas mu dušo mučil je, pogledal nem v  obraz je pred seboj in rekel je: «Kaj hočeš, moj Gospod, ki videl sem v  trenutku   te,   ko  zate   bojeval sem  boj   s  sovražniki,   sedaj  povej, in reši me  vseh  zmot,  zakaj ni boj bil  moj   ovenčan  z zmagami,  da mir zavlada  tam,  kjer  ti  si  se  rodil, trpel in  stavil  svoj presveti hram, lin z  njim  pred svetom  poveličan  bil v neskončni  slavi raja večnega.« In glas je  skozi mrak zašepetal: «Spoznal boš vse, ko pride pravi čas: z besedo  jaz  oznanjeval povsod ljubezni sem, da rod človeški ves odrešil bi, dobrote sem delil in zgled sem dal kraljestva  večnega«... In vstrepetal je  v srcu  Gabrijan in je dejal: «Na tvojo pot, Gospod, se bom podal in za teboj  med svet oznanjat grem presveti nauk  tvoj... A enkrat še bi videl kraje rad, kjer raj je bil najlepših mojih sanj, kjer srečen deček  pasel sem ovce in stari grad in grajski vrt ob njem in njo, ki čaka tam, da vrnem se in zmago v dar ji dam obljubljeno.« . Utihnil je in čakal, da mu glas odgovor da na željo radostno — a zginil je obraz in le vesel šepet je šel skoz mrak, kot do okrog se vse razveselilo je in dan
STRAN 180                                   ŽENSKI   SVET                                    LETIK II
svetal je zasijal iz daljnih dalj, zapluskalo je morje slavnostno in v jasnem solncu se razlivalo, čaroben žar je svet okrog obdal, da videl rob se daljnih je bregov. In vstal je Gabrijan in šel na krov je ladje, ki odpravljala se je domov na novo pot. In jadra že mornarji bela so razpenjali in veter z njimi poigraval je in kakor ptica lahno, jaderno zaplavala je ladja vrh valov in plavala je skozi jasni dan naprej od tujih skalnatih bregov in Gabrijan je stal na njej; tako se vračal je domov in poln sanj premišljal je o tem, kako nekoč odšel je v svet na dolgo težko pot in skozi noč je gledal pred seboj svet poln zmot, prevar in z nadami velikimi je  čakal na ta boj, ki v njem bore se slavni vitezi za svojo čast in slavo križarjev in  za   oblast   nad  mesti   svetimi. Krvavo   čete   se   bojujejo, da z mečem svojim služijo Bogu, a z zmoto težko srce motijo, ker drugo pot pokazal je  Gospod, ki sam ljubezen je imel in vsem delil dobrot; po volji vzvišeni prišli na svet so grešniki, da vsi spoznajo božjo čast in služijo Bogu, ki sam oblast ima, in vsem neskončne  milosti deli, ki ga spoznavajo in njemu služijo.
Noč zvezdnata se razgrnila je
čez morsko plan in s sanjami ves svet
brezmejni napolnila je; sred nje
je ladja bela plavala in val
za valom se je gnal krog nje
in lesketal se v zlatih biserih,
da iskre švigale so kot kristal
iz morskih tal in v svetlih plamenih
vabile k sebi zvezde vrh neba...
Pospali so mornarji, sredi njih
zaspal je Gabrijan in sanjal je:
na breg je stopil z ladje križarske
in hodil je naprej na ono stran,
kjer hodil je nekoč, in spremljale
so misli ga otožno žalostne.
In  že   zasvetil  se   je   stari  grad,
mogočni vrh gozdov in vrt ob njem
in brezice so ga pozdravljale
iz daleka in glej, tam deklica
stoji na pragu vrta grajskega.
Šembilija! — A kaj stoji tako
otožno, žalostno? Ah, vrača se
na tla domača križar mlad in ni
na njem, kot je obljubil, znamenja,
ki nosijo ga hrabri vitezi...
in stal pred njo je reven in ubog
in čutil njen pogled, očitajoč
in strog in iskal je zaman besed,
da bi govoril ji, zakaj dozdaj
obljuba bila ni izpolnjena.
In zginil je iz sanj mogočni grad
in ona z njim, in s srcem žalostnim ' •
prebudil se je Gabrijan. Tako
so plavali vso noč, ves dan in že
so videli gore, ki z znanih so bregov
svetile se: tam je pristan za njim,
je svet gozdov, tam vodi pot naprej
domov... A veter je zarjul in kup
mrakov obupnih ladjo je  objel.
In morje črna noč pokrila je,
valovi v njem so zazibali se
in vstajali in padali in vkup
se zgrinjali, razgrinjali, v gore
so se grmadili in pahali
se zviškoma v propad.  Zapeli so
grozečo pesem in odpevali
vetrovom so, ki so tulili vmes
od pekla do nebes, in s črnimi
obiaki se zagrinjali in grom
je vabil vse v besneči ples, da so
valovi se  k  oblakom  dvigali,
in padali z nebes utrujeni,
in bliski so med njimi švigali
in vžigali penečo zmes noči,
d t-,  brezdna so neba odpirali
in v dnu morja izginjali, kot da
požigali bi svet voda, in v njih
valovi novi so  se   dvigali,
se ipenjali in padali v vodah
razburjenih, da ladjo pod seboj
s krohotom strašnim so zagrinjali...
Vsa jadra strta so popadala
in jambor se prelomil je na pol,
obod samo je plaval še, na njem
kakor v luščini slabi čakali
mornarji so na konec in pogin
sred morskih globočin. Zagnal se val
je nov in nesel ladjo je s seboj,'
in dvignil jo na svoj greben krepak
in sredi pen zagnal jo na čeri,
da se razbila je na robu skal
LETNIK H.
ŽENSKI   SVET
STRAN 181.
in pal je val in zginil kot junak,
ki slavno delo je končal. Le vzdih
težak  se  čul iz nočnih je temin.
Izginilo je vse, samo vihar
divjal je  skozi noč in nosil je
s seboj razbite  kose;  sredi nijh
je plaval Gabrijan; oklenil se
je bruna težkega, ko ladjo bil
na skalah je razbil udar in z njim
po vodah plaval je razburjenih;
ni vedel, kod ne kam, v katero stran
ga nosi val, v pristan ali naprej
čez morsko plan? V življenje ali smrt'
povsod sred vod je čakal nanj propad
in grob zijal odprt  je  zanj: navzgor
navzdol metali so valovi ga,
nad njim  se zgrinjali in  spet naprej
nosili ga vrh vod, ustavljali,
preplavljali in dvigali, in z njim
igrali  si  vso noč,  a  jeza  njih
ni bila še  pomirjena;  naprej
tja  do  bregov  oddaljenih  je   šel
njih  šum  neskončni  in  zibale   so
vode  se širne neprenehoma.
Na njih je plaval križar Gabrijan,
ko dan je stal visoko vrh neba,
ni prebudilo solnce ga in val
ni motil več zaprtih mu oči,
da bi  pogledal, kaj  zgodilo  se
je z ladjo in  tovariši in kje
sledovi strašne so noči.  Srce
njegovo je živelo še in v njem
poslednje sanje  so umirale.
Tako nosili so valovi ga
s seboj na brunu težkem, ki roke
so krčevito ga objemale;
za valom val poganjal bruno je
osamljeno in  križarja na  njem,
ki vračal se tako iz bojev je
domov, iz krajev daljnih, ki o njih
srce je sanjalo od lepih sanj
omamljeno. Za valom val pehal
ga je na poti tej naprej in ga
pred  smrtjo  med valovi varoval.
Tako je plaval Gabrijan ves dan
vso noč tja v ono stran, kjer se
svetila v dalji cerkev je z bregov
in tihi samostan in stolp njegov
od daleč k sebi vabil potnike
in romarje in vse, ki bili so
v nevarnosti, in vse, ki bili so
utrujeni,  obupani, in vse,
ki jih uničil je vihar strašan;
ker tam sprejema sveti Krištof jih,
kot je  sprejemal nekdaj potnike
in jih prenašal je na drugo stran,
tako sedaj rešuje jih in v raj'
nebeški kaže pot iz krajev zmot,
kot   je   ukazano   od  vekomaj.
To noč molila je Šembilija
in slušala rjoveči je vihar,
ko vdar na vdar udarjali ob zid
valovi so, se vspenjali in se •
razbijali ob stenah skalnatih,
kot besi divji se zaganjali
ob sveti samostan in krog zidov
tulili so v glasovih žalostnih
in  zgubljali  se v  nočni  tmi mrakov.
In zdelo se ji je, da sredi njih
je slišala obupen vzdih, kot glas,
ki kliče na pomoč v valovih tam
razburjenih, in znan se zdel ji klic
je ta, kot da nekoč ga slišala
je že j Srce ji vstrepetalo je —
in bolj in bolj odmeval je in vse
okrog preklical je ta glas, obok
nad njo se stresal je in strahoma
zakrila je  obraz. V bolesti je
trpela duša nje bolj ko poprej
in znala ni zakaj. Le zdelo se
ji  je,  da pripetilo  se  gorje
veliko je in da mornarji vsi,
ki jih objel vihar je v noči tej,
ne   bodo  rešeni. In  spomnila
se je na križarja. Molila je
in klanjala pred križem svetim se,
a  glas močnejši se  odzval tačas
je  skoz vihar in v grozi slišala
ime je svoje  skozi tmo.  Nekdo
jo klical, prosil je:  «Šembilija»...
Ozrla se  je vsa prestrašena,
poslušala  besneči krik valov
in ni ničesar slišala. Le krog
zidov šumel vihar je skozi noč
in zdaj pa zdaj pretrgal bliska žar
je   nočno  tmo   kot   božji   prst   preteč,
kot meč žareč iz neba udarjajoč.
In glas spoznala je... In vstala je
in je zaklicala:  «Moj Gabrijan!
Ti kličeš me! Ah, tvoj je bil ta glas!
kje si, ko skozi noč divja vihar
strašan?» In v okno je pogledala,
tačas presekal blesk je nočno tmo
in glej, tam stal je sred valov mornar,
obraz njegov blesteči Je sijal
kot žar svetal zagrnjen v črni plašč.
STRAN 182.                                       ŽENSKI  SVET                                             LETNIK II.
in bližal se je od viharja gnan
vse bliže, bliže, in visoki stas
njegov in križ in meč na njem pripet
od  žarkov obsijan je ves žarel,
ko sred valov se zibal brod njegov
ie nad grebeM vod in že dospel
do kraja je — a strašen val zagnal
ga je v propad. In tma zakrila vse
je  spet. V obupu se zgrudila je
Šembilija na tla in plakala,
prosila in molila je, da Bog
bi rešil  ga iz vseh nevarnosti.
Zakrila je oči, da zginil  bi
ji strašni sen noči,  da bi glasu
ne  slišala, da bi ne videla
prizora  groznega.  In zopet  glas
jo klical je proseč in vzdihujoč:
«Šembilija»...  Utihnil  je! In šum
valov naraščujoč ga je zakril.
In  vzdihnila  v bolesti težki  je:
«0 Bog, ti reši ga to noč! Naj vse
življenje moje bo ti večen dar
na tvoj oltar, hvaležnosti dokaz I»
In blisk žareč razsvetlil je vso noč
in glej, mornar se dvignil iz valov
na brodu je v desnici križ držeč,
in ves obraz njegov bil razsvetljen
je v ognju čudežnem... In zopet val
ga je  obdal in pal mornar je v njem
in zginil je — in dalje je vihar
divjal. — In vskliknila Šembilija
v  bolesti  težki vsa  omamljena:
«0, reši, Bog, ga smrti žalostne,
usmili se nevredne grešnice,
ti, ki  odpuščaš  grehe grešnikom,
življenje  sprejmi zanj!» In  spet
zakrila je  oči — a hipoma
se zabliščalo je čez plan in tam
je   stal mornar in  skozi  nočno  tmo
pogled njegov  sijal je  zdaleka,
da  celico  je  vso  razsvetljeval.
Od boja  težkega  utrujena
zgrudila se  pred  svetim  križem  je
Šembilija in ni čutila več, —
in ni več slišala, kako vihar
besneč divjal je  skozi  noč,
in ni več videla, v katero stran
je plul mornar in temni brod njegov.
Tako ležala je vso dolgo noč
in zjutraj našle so jo sestrice
nesrečne nunice in dvignile
so jo in nesle jo na posteljo
in stregle ji in niso vedele,
odkod  bolezen  težka  jo:   prišla.
A drugo noč, ko je prešel vihar,
sanjala je, da pod nje  okencem
leži mornar, ki sem pod samostan
prinesli so valovi ga gredoč.
In  vstala  je,  odprla  okence
in gledala: med skalami ob zid
valovi butali so les razbit,
in križarja na njem. Ves stas njegov
bil s travami je morskimi pokrit,
obraz  obdan  od mokrih  las in ves
poraščen z brado krog in krog, oči
zaprte, ko da v njih življenja ni,
in roke razprostrte, kot v objem
vabile bi vse, ki žive, da bi
rešili ga iz  groba  morskega.
Od sten valovi so počasi se
odbijali,  pregibali,  kot da
zibali bi na brunu križarja
od  mehkih vodnih pen  obdanega...
Na prsih svetel križ je bil pripet,
edini sled  vojščaka božjega,
in drobne ribice so plavale
okrog in ga  obdajale,  kot da
poznale bi to sveto  znamenje.
In vsa prestrašena je vskliknila
Šembilija:  «0 dobre sestrice,
ve bele nunice, poglejte tja
pod samostan, tam, zdi se mi, da sem
zagledala vojaka — križarja,
na brunu zlomljenem, sprejmite  ga
v zavetje božje, ker vihar ga tam
prinesel nam iz vrst je vitezov.»
In prihitele so vse sestrice,
vse bele  nunice, in gledale
iz oken so, in videle, kako
divjal vihar je bil, ki ga poslal
je Bog za grehe vse, ki se gode
povsod, kako popadale z bregov
so skale  v  strašnem  metežu  vrhov
in krog in krog po morju plavali
ostanki so uničenih brodov.
In glej, tam sredi njih v zatišju skal
se val igral je z brunom zlomljenim,
na njem mornar ves s travami pokrit,
obraz zaraščen z brado in lasmi,
leži z rokami razprostrtimi,
kot da na bruno težko je pribit,
na prsih križ,  presveto znamenje,
ki kaže, da iz vrst je križarjev.
In odhitele so vse sestrice,
vse bele nunice, in hlapce vse
so na pomoč poklicale, da so
LETNIK H.                                      ŽENSKI   SVET                                    STRAN 183.
lakoj odpeli čolne vse, s seboj
vrvi so vzeli spletene in so
ob zidu pluli mimo skal, do tja,
kjer val igral se je ob robu sten,
in dvignili so z bruna križarja
in ga peljali v tihi samostan.         e
Tam položili so ga v posteljo
in slušali, srce li bije še...
In bilo ni. Bilo je mrtvo vse.
Življenja dih ga ne vzbudi. Oči
zaprte, ko da v njih življenja ni,
in roke razprostrte  polne ran
moli v objem, kot da na brunu  tam
bil prikovan je z žeblji trdimi.
In stali so in čakali tako.
Tedaj približala polagoma
se je Šembilija tresoča vsa
©©©©©©
Vi
Človek.  (Vida ]erajeva)
L MOLITEV.
se od strahu in križarja molče
pogledala — in glej, zganilo se
telo je vse izmučeno, srce
zatrepetalo  je, zavzdihnilo,
oči počasi se odpirale
in gledale v neznano tajno dalj, —
da vsi strmeli so začudeni
in prebledele bele nunice
in hlapci vsi so se spogledali
in se čudili nad tem čudežem
in se razšli, a bele nunice
odšle so v svoje tihe celice
in so hvalile dobrega Boga,
da rešil je od smrti žalostne
junaka  križarja, Šembilija
odšla je v svojo celico, pred križ
zgrudila se na tla in vskliknila:
«Kje  si moj  križar, ti, moj  Gabrijan.;
(Korak vkovan mu v tlak je) : „0 da bil bi
[gaber, da bil bi breza, hrast, samo ne jaz!" (V dlaneh počiva trudni mu obraz) „Bolj sam sem kot ob cesti kandelaber!"
Pod mano reka, nad menoj oblaki
vedo, kam kaže jim, o Bog, tvoj prst. Upor je v meni, svoj preklinjam krst, ne znam ubogali usodi vsaki.
Kot seme vržen nate sem, o zemlja, da izsesam ti grud, da vrnem sok, da korenina sem od nog do rok, da eno bitij zate sem, o zemlja!
II.  SMRT.
Ore ti človek v sinje jutro, -    cvetje primul čez in čez da odreši ga življenja in pomladi samokres.
Glej, ptiček snuje gnezdo in ne kolnc in mravlja v travi najde pravo pot; le jaz vprašujem :  kam ? čemu ? odkod ? se kujem sam v verigo misli bolne.
Le ena ostra luč je v meni: živi! O daj, da mi bo svet ukaz Tvoj dan in da ozrem v oči se vsem, udan, ki so sovraštva in ljubezni krivi!
III. UMETNIK.
Človek se zamaknil je v bogove, ves izginil je pod njim atlani, sanje so vzcvetele pod roko mu, v mramor bel se zlil je duh gigant.
Kratka, ostra disonanca Razprši se jata vran. Skaljena je harmonija, in jezi se v lesu Pan.
In prižel je k sebi mrzle ude, da poljubi dete, umotvor, da pozdravi ga, da poslovi se, da k bogovom vrne se navzgor.
STRAN 184.
ŽENSKI   SVET
LETNIK II.
Ženski klobuki. (Josip Ribičič)
Troje vrst ženskih klobukov mi ostane neizbrisno v spominu!--------
Neštetokrat sem slonel ob oknu v soparnih večerih, neštetokrat gledal
visoko hišo na nasprotni strani ozke ulice, a šele čez leto dni zapazil dvoje
širokih, razsvetljenih oken.
Življenje je čudno:  zavije se v malenkost,  da mu vsebine ne vidiš;
resnica stoji pred človekom, samo roko bi bilo treba iztegniti, pa pogledamo
čez in iščemo, iščemo...
Dvoje   širokih,   razsvetljenih   oken   je   lomilo   mrak.   Za okni   prazen
prostor, siva stena, na steni obešalnik z dvema klobukoma. Moški in ženski
klobuk, moški najnovejše fasone, ženski iz obnošenega žameta.
Po praznem prostoru je odmeval ropot pisalnega stroja. V presledkih pa se je čul moški glas, ki je narekoval.
Ljudi pa ni bilo videti.
«Za steno, med oknoma sede«, sem si mislil in poslušal.
Stroj je ropotal in ropotal, glas neumorno narekoval. Pa je vse nenadoma prenehalo. Glas se je spremenil v nejasno mrmranje in stroj je umolknil. Čim delj je molčal stroj, tem hitreje in živahneje je mrmral moški glas.
Pa se je sredi pretrgalo mrmranje, začul se je ženski krik, ropot stola, ki je padel po tleh, in kmalu je segla tresoča ženska roka po klobuku
na obešalniku.
Zavladala je tišina. Kmalu je segla tudi moška roka po moškem klobuku. Luči so ugasnile in nekdo je vrata zaloputnil.
Drugega večera je visel nad vrati nasprotne hiše listek z naznanilom: «Išče se spretna tipkarica.»
In zvečer se je šopiril ob moškem klobuku povsem drugačen ženski klobuk: rožnat in poln rož.
Vesel ropot pisalnega stroja je napolnil ves prostor, da je bilo komaj čuti glasu, ki je narekoval.
Tudi tega večera se je glas spremenil in stroj  umolknil. A krika ni
bilo čuti, tudi stol ni padel, ne klobuk izginil. V mrak je zažvrgolel mlad
ženski glas. Zažvrgolel  je in srebrno pel vedno bolj  pritajeno in končno
utihnil.
Pozno v noč sta klobuka izginila in so luči ugasnile.
Mesec dni se je to vršilo, večer za večerom.--------
Nekega jutra pa je visel zopet stari listek nad vrati, zvečer pa nov
ženski .klobuk na obešalniku. Nekaj  močnega in lokavega obenem je bilo
na tem klobuku. Segal je s krajci preko moškega, da ga je skoro docela
zakrival očem.------------
Stroj je tipkal, moški glas narekoval — in se ob gotovem času vabeče
spremenil.
V odgovor ni ženski glas ne kriknil ne zažvrgolel: odgovarjal je resno opominjajoče ter vprašujoče  obenem.  Kmalu je stroj  zopet povzel  svoj
Letniku.                                   ženski svet                                 stran 185
posel. In ko se je mrak zgostil, je ženska roka mirno segla po klobuku širokih krajcev.--------
Večer za večerom se je isto vršilo.--------
Nekega večera pa je ozka ulica oživela: dolga vrsta svatovskih vozov se je ustavila pred hišo. Pripeljala sta se ženin in nevesta ter vstopila v razsvetljene sobe.--------
Na obešalniku je še vedno visel širokokrajni klobuk. Tudi med vrati je zopet stal listek z naznanilom, a z nekoliko spremenjenim besedilom: «Išče se starejša tipkarica.»
«Pa ga je le ena ukrotila«, se je škodoželjno nasmehnila moja gospodinja, ki je bulila skozi priprte oknice v sosedno hišo.
©®®@®@
Praktični   optimizem.  (Po Heleni Keilerjevi - F. Gizela.)
V praktičnem uveljavljenju kateregasibodi svetovnega naziranja leži njega pravi pomen.
Če odgovarja dejstvo resnici, da je le v optimizmu napredek, — katerega pa pesimizem zadržuje, uničuje, — tedaj je zelo nevarno, razširjati filozofijo pesimizma. Kdor misli, da je na svetu več bridkosti kot veselja, je v zmoti; ako kdo širi to mnenje, tedaj prav gotovo pomnožuje on sam bridkost in žalost.
Življenje je obširno polje, na katerem zamoremo uveljaviti svoje moči in svoje pravice, a seveda moramo ubrati vedno le pravo pot. Kdor se udaja pesimističnemu mišljenju, si težkoči življenje; kajti le v zanikanju in pozabljenju tiči ozdravljenje individualne in socialne ruševine.
Pesimist pravi: «Jejmo, pijmo in uživajmo, kajti jutri bomo umrli!« Ako bi gledala jaz na svoje življenje s takega stališča, bila bi uničena. Zaman bi hrepenela po luči, katere bi nikdar ne doseglo moje oko, in brezuspešno bi hrepenela po godbi, ker nikdar bi ne zadoneli valovi glasbenih akordov na moje uho. Noč in dan bi le vzdihovala in nikdar bi ne bila zadovoljna, saj bi se čutila osamljeno, preplašeno in obupano. A ker čutim v sebi hrepenenje po osrečevanju, dolžnost, ki jo dolgujem sebi in drugim, se odtegujem zlu, — pesimizmu — ki bi me bolj uničeval kot moje telesne napake.
Ima li obupnež in nezadovoljnež, ki ne veruje v srečo in. dobroto, pravico, da obsenčuje življenjske sile in zadovoljnost onih, ki nosijo svoje breme brez godrnjanja? Optimist ne gleda nazaj, se ne izpodtika, kajti dobro se zavedajoč, da nosi sleherno srce svoje bridkosti in težave. On vztraja na svojem mestu in ne moli drugih z nepotrebnim besedičenjem, dobro se zavedajoč , da nosi sleherno srce svoje bridkosti in težave. Z železnimi kleščami razmer bo stri vse ovire in težkoče, ki mu zastavljajo življenja pot. Delal bo s tako vnemo, kot da bi bil edino on tisti, ki prinaša na svel srečo in zadovoljnost.
STRAN 186.                                   ŽENSKI   SVET                                LETNtK il.
Če zasledujemo zgodovino, bomo spoznali, da so bili svetovni voditelji vedno optimisti; tudi dandanes jasno vidimo, da le delavni, vztrajni možje, možje z železno voljo dajejo svetovnemu pokretu smernice.
Angleški pravoznanci so trdili, da so gluho-slepi po zakonu pravi idi-joti. Pomislite le, kako sodi optimist! Zdravnik Howe je bil prepričan, da prodre v dušo slepe Laure Bridgman, ker je bil že koj spočetka uverjen, da bo to dosegel. Ovrgel je juridični zakon, tisto trdo, neobčutljivo skorjo, za katero je uzrl ubogo, v hlapčevstvu tavajočo dušo, ki jo je hotel rešiti. Njegova vera mu je pomagala in njegov trud je rodil uspehe. V temi je izlaknii luč in dokazal zakonu, da je gluho-slepi normalno bitje, zato odgovorno za svoja dejanja.
Ko se je Haiiy ponudil, da bo učil slepce citati, so se mu pesimisti posmehovali. Ako bi v njem ne bila prevladovala vera, da je človeška zmožnost in znanje močnejša in silnejša kot nevednost, ki tlači človeka le k tlom, — ako bi ne bil optimist — tedaj bi se ne bil trudil in bi ne bil iznašel pisave za slepce. Še nikdar ni kak pesimist iznašel nove zvezde, nove zemlje ali kaj takega, ki bi bilo za človeštvo nekaj novega, povsem neznanega in koristnega. Ko je trdil dr. Seguin, da duševni slabiči tudi lahko dosežejo potrebno znanje, so se mu posmehovali ljudje v svoji sebični modrosti in mu rekli, da je sam duševni revež. Toda blagi optimist je vztrajal pri svoji trditvi in trdovratni pesimisti so sčasoma spoznali v njem največjega svetovnega filantropa. Tako veruje, poskuša in izvršuje optimist. Vedno ga obseva solnce in nekega dne vstaja iz njega ona nepojmljiva moč, ki vse prenese in vse nehote doseže. Njegova duša išče njemu sorodno dušo, veseli se vsake nove iznajdbe, veseli se vsake nove zmage, ki ga je vodila preko neštetih težkoč, veseli se vsega onega, kar pomnožuje človeško znanost, človeško srečo.
Kakor so bili filozofi in veliki ljudje v svojem življenju optimisti, tako je bilo naziranje večine svetovnih pisateljev optimistično. Nobeden pesimist ni še razvil svojih duševnih sil, svojega notranjega ognja in ni dosegel popularnosti v taki meri kot optimistično misleči literat, ki slika le solnčno stran življenja. Četudi optimist tu pa tam kara in razkriva temne strani človeškega življenja, je vendar vodilna nit njegovega dela vera v dobro in srečno življenje. Ako bi bil Browning lažje razumljiv, bi bil gotovo vsem najljubši pisatelj. Kako tolažljive so njegove besede in me vzpodbujajo k premišljevanju, ko pravi, da obstojajo tudi popolnosti, in ravno zato., ker je na svetu mnogo nepopolnosti; saj popolnosti izhajajo vedno le iz nepopolnosti, a pomanjkljivosti so znak preobilja; bolesti uničujejo le zato, da zamore radost zopet z znova zidati. Mogoče sem le zato gluha in slepa, da bodo drugi, z istimi pomanjkljivostmi obremenjeni, spregledali z popolnejšimi čutili. On me uči, da se dobrine ne uničujejo nikdar, in ta misel mi olajšuje življenje, mi daje moč, neustrašeno delati to, kar spoznam za prav, ne oziraje se nato, kako drugi o tem sodijo. Moje srce mi
LETNIK ll.                                   ŽENSKI   SVET                                ŠTfcAN 18?.
ponosno odgovarja na njegove zahteve, ko pravi, naj z veseljem sprejemamo trpljenje, ki nam ga nalaga Nebo: «Vzemite to breme nase, saj je tudi to dar božji in nosite to breme velikodušno!» Spomnila sem se teh besed zlasti v trenotku, ko so me zapuščale duševne moči, in dajale so mi zopet poguma. Nekoč, ko, sem reševala težko nalogo, sem obupavala, a misel na to, da le trpljenje izvojuje zmago, sem se lotila naloge znova, z zbranimi močmi in posrečilo se mi je kaj kmalu izgotoviti započeto delo. Od tiste dobe sem še večkrat kaj pogrešila, a nikdar nisem več obupovala; oprijela sem se še tako težkega dela s smehljajem na ustih, pregnala sem vse moreče misli, kajti spoznala sem, da le v prenašanju vsega slabega in v veselem razpoloženju leži prava modrost življenja in zmaga nad vsem zlim. Dočim zavlačuje pesimist izpopolnjevanje, napredek posameznika in napredek sveta, ga sleherni optimist le pospešuje. Posledice pesimizma v življenju posameznika so iste kot posledice pesimistično navdahnjenega naroda. Pesimist ubija v človeku vse tiste moči, ki navdušujejo posameznika in narode, da se bojujejo zoper revščino, zoper nevednost in zločine, in osuši vse vrelce pravega čistega veselja. Ob takih mislih mi plava duh tja v Indijo, v deželo fatalizma — kjer živi stotisoče človeških bitij — skoro bi jih ne mogla primerjati ljudem — v nevednosti in uboštvu. Zakaj so takšni? Ker so žrtev tisočletnega naziranja, ker se držijo starodavnih, paganskih naukov, ki ponižujejo človeštvo, ko pravijo, da človek preneha kot trava, ko se osuši. V temi tavajoči, se pustijo tlačiti od razmer. Rod za rodom živi v istih razmerah; manjka mu sredstvo, ki bi ga sililo k napredku: luč prave vere in vera v izpopolnjevanje in napredek. Ni ga v Indiji, ki bi se zavzel za uboge, vdove in sircte. Postrežba bolnikov je tam neznana in kdo misli na gluhe in slepe? Vsi ti reveži so prepuščeni materi smrti v milost in nemilost. Tam je prepovedano poučevati slepe in gluhe, ker jih smatrajo za zavržence, ki se morajo pokoriti za grehe, storjene v drugoobličnem predživljenju. Kako pusto bi bilo moje življenje, ako bi se rodila v tej deželi fatalnih idej, kamor bi nikdar ne posegla v moje življenje tista blagodejna osvežujoča zveza, vsled katere se mi spaja duh z zunanjim
svetom.
Kako nesrečni so vsi oni ljudje, ki tavajo v temi, otožni in potrti, ki so slepi za vse lepote tega sveta, ki vidijo povsod le zlobo in sovraštvo.
Optimizem je vera, ki vodi k popolnosti. Ničesar ne moremo izvršiti in doseči, ako ni v nas upanja. Naša dežela (govori o Ameriki) bi se ne bila povzpela nikdar tako visoko, ako bi pijonirji ne bili zidali na idejah, ki se še dandanes uvažujejo, ki se v glavnem udejstvujejo v ljudski izobrazbi, v obvladanju sebe samega, to je v nauku samozatajevanja in premagovanja in slednjič v enakosti človeka. V romanskih kraljevinah prevladuje pesimistično naziranje in na tem so zidani vsi zakoni in vse postave. Obtoženec sedi tako dolgo na zatožni klopi, dokler se ne izkaže njegova nedolžnost. V Ameriki in na Angleškem, v deželi optimistov, pa že vnaprej vidijo v obtožencu po krivem obsojenega in šele potem, ko ni mogoče več
Stran isš
2ENSK1   SVET
LČTNIK II.
zanikali njegove krivde, ga obsodijo. Govori se, da vsled naših optimističnih zakonov oproste marsikaterega zločinca, a bolje je tako, kot da mora mnogo ljudi trpeti po nedolžnem. Pesimist pravi: «V človeku ni trajne dobrote! Ako se pojavi v človeku zraven zlobe tudi dobrota, se prej ali slej zopet uniči, zato človek nazaduje moralno, mesto da bi se izpopolnjeval in napredoval«. Toda pomnite, zakoni dveh najtreznejših narodov gredo preko slabega v človeku, ker po prepričanju optimističnih načel prevladujejo v njem dobra nagnjenja, zato zahtevajo zakoni vedno, da se zločinsko dejanje faktično dokaže. Ne obsojajo človeka kar na slepo in po izpovedi mogoče krivično sodečih ljudi.
Optimizem je nauk, ki vodi k popolnosti. Tudi Kristusovi nauki temeljijo na optimizmu in so krepili in navduševali ljudi vseh vekov, ker jasno pričajo, da vodi dobro le k dobremu, četudi preko zla. Jezusove poslanstvo je mir, spoznanje in vera v ideje, nikakor pa ne vera v materijo, je vera v ljubezen, in ne zgolj v osvojitev. K horizontu svetlobe in popolnega spoznanja vodi vedno pot polna zaprek in neprilik, — Če ste slepi, iščete zakladov v temi! Dragocenejši so kot bleščeče zlato in dragi kameni, kajti v njih je ljubezen, dobrota, resnica in upanje!
Optimist je oni človek, ki je prepričan, da doseže nekaj potom moralnih moči in ne potom sile in potom orožja. Ideje so močnejše in silnejše kot ogenj in meč. Brez šuma se širijo od človeka do človeka, iz dežele v deželo, prinašajo mir in božji blagoslov. A kaj nam donašajo nasilja, vojne?
Še mnogo zla je na svetu, a optimist upa, da se bo vse obrnilo k dobremu, ker veruje v velikodušnost, v neminljivo pravičnost božjo in dostojanstvo človekovo.
Ker ogreva tudi mene solnce optimizma, vidim v svoji domišliji, kako vstajajo zmage na sedaj še oblačnem nebu. Jasno vidim, kako izhaja iz vseh trdih bojev nasprotujočih si sistemov in duševnih moči svetla, duhovna doba, v kateri ne vidim ne Angleške, ne Francije, ne Nemčije, ne Amerike, ne vidim te ali one narodnosti, temveč eno družino, eno človeštvo, vidim harmonijo v vsem, v delu, sredstvih in postavah.
Ako hočem formulirati vse svoje dosedanje misli o optimizmu, prihajam do sledečega zaključka: Verujem v Boga, verujem v človeka, verujem v moč duha. Verujem, da je sveta dolžnost slehernega, sebe in druge opogumiti. Nihče nima pravice, pritoževati se zoper Boga, ki je ustvaril svet za človeka in za katerega napredek se je potegovalo in mučilo že tisoče in tisoče dobrih ljudi. Zdi se mi, da se čimbolj približujemo času, ko bo prenehalo prerazkošno življenje gotovih ljudi in prevelika revščina in beda tlačenih. To so sklepi moje vere, ki se čimdalje bolj v meni utrjuje, bodisi v doživljanju veselih ali žalostnih dogodkov, kajti predobro se zavedam, da je harmonija med človeškim in božjim duhom.
Tako je mislila in pisala slepa, gluha in nema Helena Kellerjeva. In mi?
LETNIK II.
IZVEST J A
DRUŠTVENA POROČILA
Občni zbor «Ženske podružnice ŠoL društva« je bil 10. maja t. 1. Iz tajniškega poročila je razvidno, da je imel odbor 12 rednih in 3 izredne seje. L. 1922. je bilo za bo. žičnico obdarovanih 885 otrok, 1. 1923. pa samo 420. Za prvo šol. obhajilo je društvo nabavilo siromašnim otrokom tudi obhajilne obleke. Počitniški akciji «Žen. dobr. udr.» je prispevalo s svoto L 500.—.
Blagajniški obračun izkazuje za 1. 1922: Prejemki: prebitek iz I. 1921. L. 470.75, redna članarina L. 235.—, ustanovnina L. 200.—, darovi in izkazi nabiralnih pol L. 9665.20 in Din. 50.—, obresti naloženega denarja L. 30.55; skupaj L. 10601.50 in Din. 50.—. Izdatki: članarina za 1. 1922., ki je bila plačana osrednjemu odboru «Šol. društva« L. 415, božičnica L. 9345.45, razni stroški L. 82.—, prebitek 31. -seli. 1922 (vloga T P H) L. 759.05 in Din 50.—; skupno L. je prispevalo s svoto L. 500.—.
V 1. 1923 pa so znašali prejemki: prebitek iz 1. 1922. L. 759.05 in 50 Din.—, redna članarina L. 345.—, darovi in izkazi nabiralnih pol L. 6677.10, realizat din. L. 13.—, obresti naložene imovine L. 20.15; skuono L. 7814.30 in Din. 50.—; izdatki: obdarovanje prvoobhajancev L. 368.40, obdarovanje dece koncem šol. leta L. 190.—; prispevek «Ž. D. U.» za počitniško akcijo T.. 500.—, božičnica L. 6713.80, razni stroški L. 42.10, prodani Din. L 50.—; skupno L. 7814.30 in Din. 50.—.
Iz poročil je razvidno, da je bil denarni promet zadnje leto manjši od predzadnjega. Kaj šele v primeri s prejšnjimi časi! Glavni vir nekdanjih dohodkov so bile društvene prireditve; odkar nam je zločinska roka zažgala kulturni dom, nimamo več primernih prostorov in usahnil nam je tako najizdat-nejši denarni vir. Vendar bi bile tudi v poslednjih letih storile lahko več, ako bi se bile za našo stvar zavzele tudi one, ki se zanjo ne zmenijo. Res je, da je skrb za lastno družino prva dolžnost vsake žene, ker so le vzorne družine ter dobro vzgojeni in zavedni otroci temelj naroda; a vendar se vsaka žena lahko odtegne svoji hiši nekaj ur ali par dni v letu, da posveti ta čas v blagor drugi deci. Koliko delajo druge Slo-vanke za svojo mladino? Me pa ne moremo zamolčati, da je med nami mnogo, mnogo žen, ki se malo ali celo nič ne brigajo za naše društvo. Nobena bi se ne smela odtegniti delu, ker delo redkih posameznic je brezplodno, ako ne postane dolžnost vsake žene  posebej  in   skupna   dolžnost nas  vseh.
Ponovno izvoljena- predsednica Milica Abramova in tajnica sla z iskrenimi beseda-
SVET                                           STRAN 189.
mi pozvale vse naše ženstvo, naj z vsemi močmi pripomore, da bo uspeh prihodnjega leta boljši; Pristopajte, Slovanke, k našemu društvu, saj je njega namen tako koristen in plemenit: omogočiti naši deci pravo vzgojo in ji gmotno pomagati.                       S. G.
PO ŽENSKEM SVETU
Žena — ministerka. Na Danskem imajo od letošnje pomladi dalje socialistično vlado. Istočasno pa so dobile Danka tudi prvič ministersko mesto: Nini Bangovi so poverili portfelj za prosveto. Nova ministerka je vdova po nekem vseučiliškem profesorju. Ona sama je diplomalka, učena zgodovinarka, bila je urednica soc. lista in članica vrhovnega soc. sveta. Pred leti je bila občinska zastopnica v Kopenhagnu, nato senatorica in članica finančne in carinske komisije. Izdala je znamenita dela o ekonomični zgodovini Danske in njenih kolonijah ter o boju proti jetiki in strokovnjaško knjigo o življenju in delu Karla Marksa. Njen vstop v ministerstvo so z največjim veseljem pozdravile vse stranke, posebno pa socialistična.
Ali zakon ali urad. Češki listi prinašajo vest, da bo vlada najbrže zahtevala, da ne smejo biti poročene žene v državnih službah. Poročene, ki so že nameščene, pa bodo  dobile  dopust  na  nedoločen  čas.
Sloveča raziskovalka. Malokomu je znano, da se je proslavila v 17. stoletju na znanstvenem polju učena žena gospa Sibvlla Merian. Bila je hči znanega kartografa in bakroreza Meriana, čigar topografija Evrope se še dandanes hrani kot redek ekzemplar v nekaterih knjižnicah. Leta 1647. se mu je rodila hčerka Sibvlla, ki se je za ono dobo izobrazila nenavadno visoko. Poročila se je še prav mlada z nekim slikarjem, ki je bil pa le površno izobražen in jako lahko-mišljen. Zato se je kmalu po rojstvu prve hčerke ločila od svojega moža in prevzela zopet svoje dekliško ime. Posvetila se je povsem študiju zoologije, osobito žuželk. Leta 1700, torej v 53. letu svoje starosti se je odločila, da gre v Surinam, ki je bil tedaj še po imenu malo znan, da bi ondi proučila življenje žuželk in črvov. Polog močvirnatega strašnega podnebja je obdajalo še sto in sto nevarnosti pogumno že ne več mlado ženo. Vztrajala je leto dni, ko se je morala vrniti v Evropo radi hude mrzlice, ki se je je lotila. Po štirih letih je izdala svoje sloveče delo o žuželkah, čigar natančnost in temeljitost občudujejo zoologi še dandanes. Delo je izšlo v francoskem in latinskem jeziku, ker je obvla -dala  učena   raziskovalka  oba  jezika  popol-
STRAN 190.                                         ŽENSKI
noma. Dasi je Sibvlla Merian dosegla že s prvim delom nesmrtnost v znanstvu, vendar ni mirovala. Vpeljala je tudi svojo hčer v svojo vedo, jo poročila v Surinam, odkoder je pošiljala svoji materi objekte in risbe za njen študij. Po neizrekljivem trudu se )1 je posrečilo izdati drugo knjigo svojega imenitnega dela. Ko se je pripravljala, da izda še tretji del, jo je prehitela smrt staro 70 let. Njeno delo je dovršila in izdala njena   hči.                 ______                     Maca.
HIGIJENA
Vpliv hrane na lepoto telesa. Prehrana ima velik vpliv na človeško zunanjost. Ni dovolj, da se človek temeljito umiva, da skrbi za zadostno gibanje, zrak in luč, da telovadi in dovolj spi. Res je: zdravje je lepota, a tudi bistroumnost in dobrota ne smeta manjkati popolni lepoti. K vsemu prihaja še pravilna prehrana, ki ima na zunanjost velik vpliv. Zlasti čista in gladka polt je bistveni del zunanje lepote. Že pred tisočletji so vedeli ljudje, da so mrzle in gorke kopeli važne za polt. Gube okoli oči in ust ter na obrazu so odpravljali z uživanjem zelenjave, ker prav zelenjava posebno ugodno vpliva na gladkost polti. Uživanje redkvice po zajutreku so smatrali že davno kot sredstvo, ki daje človeku gladko, mehko in čisto polt. Zlasti spomladi mora človek uživati čim več zelenjave, surove in kuhane. Že živali, ki uživajo le zelenjavo, travo, dokazujejo, da daje zelenjava telesu moč in lepoto. Živali žive večinoma brez mesa, a so zdrave, polne in gladke. Zato mora tudi človek čim bolj mešati hrano ter uživati čim več solate, redkvice, radiča, motovilca, repe, zelja, krompirja ter sadja. Tudi kruh je iz narave, rastlinja, zato vpliva ugodno na zdravje. Ni treba, da je vsa hrana redilna; skrbeti treba tudi za živila, ki vplivajo ugodno na prebavo, krepe kri, pospešujejo spremembo sokov in delajo človeško polt prožno in nežno. Kamilični čaj pomirja živce in pospešuje spanje. Še bolj pomirjevalno vpliva na živce čaj iz valeriane ali pa iz oranžnega cvetja. Pa tudi oranže same so priporočljive, ker pospešujejo prebavo. Od dobre prebave pa zivisi v visoki meri  zdravje   in   lepota  našega   telesa.
Izogibajmo se preveč pikantnih ali premočno začinjenih jedi, ker mnogokrat povzročajo izpuščaje na obrazu, kar ni preveč dekorativno.
Premastne. jedi so tudi v kvar lepim zunanjim oblikam. Človeško telo asimilira le gotovo množino tolšče; kar je je preveč, se nabira v tolstnici, zlasti na trebuhu, na bokih i. t. d. v največjo grozo moderne dame, ki s toliko skrbjo neguje vitkost svojega telesa, da zadosti neizprosni zahtevi sedanje   mode.
SVET                                              LETNIK II.
Kako je sladkor hranilen. Pred mnogimi leti sta dognala italijanska profesorja dr. Ugolino Mosso in Pictro Albertini, da je sladkorjeva raztopina najprebavljivejše hranilo. Pred mnogimi leti je pisal zdravniški list, ki ga je izdajal dr. Lowenthal, da vpliva prav posebno blagodejno sladkorjeva hrana, če hočemo na pr. zopet oživili in okrepiti vsled napora utrujene mišice. Živali, ko so bile že popolnoma onemogle, so ohranili pri življenju celo tedaj, ko se kaj takega ni posrečilo z nobeno drugo hrano. Znano je, da japonski delavci, ki sicer malo jedo, postanejo sposobni in vztrajni za najtežavnejša dela le potom velike količine zaužitega sladkorja. Vojakom holandskih kolonij, ko-rakajočim po Iztočni Indiji, dajejo sladkor kot krepilo, ki jih tudi obvaruje mrzlice in solnčarice. V gori omenjenem listu so bili tudi primeri škrofuloznih in bolehnih otrok, ki so ozdraveli s tem, da so jim dajali sladkorja, kolikor so  ga želeli.           Maca.
MATERINSTVO
Varujte nežni cvet. Doba, ko se razvija deklica iz otroka, je za previdno mater čas poln ksrbi. Naš nemirni čas ne upliva dobro na nežne duše in tako tudi ne na telo. Normalni čas razvoja je med 13-14 letom, je pa dosti slučajev med 11-12-18 letom. Prezgodaj je še slabše kakor prepozno, ker je tako dekletce vedno slabotno — in zdaj je mnogo zgodnjih slučajev. Tega je krivo: nemirno življenje, prehudo delo ali učenje, razburljivi prizori, nezadostna pa tudi pre-poprana in premesna hrana, čitanje razburljivih dogodb. Vsako prerano spolno razvijanje škoduje telesu in uniči duha, nerazvito telo ni dovolj močno in tako ostane ženska vse življenje slabotna in slaboten je njen   zarod.
Naj ima vsaka stvar svoj čas. Pusti otroku, da ostane otrok, dokler je mogoče, varuj ga vsega, kar bi mu razburilo domišljijo, ne dajaj mu razdražljive hrane, glej, da si ohrani med vrvenjem sveta svoje lastno tiho življenje;  glej, da je  dosti na zraku.
Tudi pri normalnem poteku razvoja pridejo različne težave. Dosti je otrok, ki so preveliki za svoja leta; takim pa vodeni rada kri, sili v glavo, v nos. Znaki bledice so materam fcnani: zelenkasto-bleda polt, bleda ušesa, mrzle roke in noge, neješčnost, potenje. Na pomanjkanje krvi kaže zaspanost, občutljivost, razdražljivost in napadi omotice. Koža trpi, ako je vroče in še bolj v mrazu, čreva se ulenijo, kar deluje strupeno na kri. Nevarnost za jetiko je tu. Sovražnica se priplazi tihoma, bodite na straži, matere j Kri nima bakteriovidov, to je lastnost krvi, da zamori kali bolezni. Pri omrtvelosfi vsega telesa se ne gibljejo pri dihanju konci pljuč, v žilah, ki se ne prezračijo, se nabira prah, v katerem se ugnezdi jetični bacil.
LETNIK II.                                            ŽENSKI
Veliko zahteva naše dni šola, poleg tega še učenje doma, glasovir in drugi prosti predmeti; deklica mora poleg lega še sedeti pri ročnem delu; za šolo, za razne strice in lete in botre. Dekletce nima dovolj spanja, ki je glavna potreba in zdravilo mladine. Ubogi otrok! Malo je živ, veke mu lezejo vkup, drži krčevito knjigo v roki in se muči. Matere, dostikrat je bolje, da zamudi hčerka leto šole, kakor da hodi sploh zastonj vanjo. Matere, ali vidite belo ženo, ki hodi za vašo miljenko? Kadar vidite, da je dekletce leno, zaspano, kadar veste, da sploh ni v redu, pogovorite se z zdravnico. Šola ne ugaja vsakemu dekletu, vzemite jo ven, dokler je čas. Seveda je trda zahteva zaslužka — ali če se loti dolga bolezen otroka,  bo  potreba  še  hujša.
Paziti je treba pri otrokih v razvitku na dušo in na telo. Pri že razvitem slabotnem dekletcu povzroči vsako razočaranje pobi-tost in druga čuvstva, ki so znaki histerije. Z zdravniškega stališča je treba prepovedati ples, gledališče, kino, znanja, ki vznemirjajo. Paziti je treba na bolehne tako, da se tega ne zavedajo, ne smete jih navaditi, da poslušajo, kaj jih boli, a same premišljujte in uvažujte. Kronično zaprtje črev postane vzrok poznejših obolenj v drobu. Na čreva je treba vplivati z voljo, z gibanjem na prostem. Telovadbo odredi zdravnica. Varujte se različnih oastil in pijač, ki odvajajo — vsak vam jih pove cel koš. Mleko, sadje in močniki, posebno koruzni, vplivajo dobro. Telo je treba zdraviti, ne silili črevo. Rano v posteljo in rano iz po-sielje, lo je močan lek za mladino. Sveče, petrolejke, zaprta okna, so strup za mlada pljuča. Mrzla voda pomaga utrjevati telo in krepiti  voljo.
So razne nevarnosti, ki prete otroku, ko se razvija v dekle. Budno materino oko jim bo sledilo in bo branilo svojega ljubčka pred njimi. Bodite, matere, prijateljice in svetovalke svojim  otrokom.
(Po dr.  Fiirstu.)
GOSPODINJSTVO
Na kaj moram paziti pri pogovoru. Mnogo je ljudi, ki ne  znajo  občevati med seboj.
Ko se sestaneta dve znanki, lahko takoj iz prvega pogovora spoznamo njun značaj. Nekatera govori neprestano sama, v eni sapi hoče povedati vse, kar ve o sebi in svoji družini ter ne pusti drugi do besede. Ta lastnost kaže njeno sebičnost, precenic--vanje same sebe. Človek s srčno izobrazbo ne sme mnogo govoriti o sebi, ne sin^ oii vsakega zahtevati, naj spozna njego/o življenje, ki je koncem koncev približno tako, kakor ga živi sleherni. Ni lepo, da govori žena mnogo o svojem možu; cesto hoče s hvalisanjem prikriti njegove ali tudi obojestranske slabe odnošaje, kar drugi takoj spoznajo. Še slabša je ona žena, ki razgrinja
SVET                                           STRAN 191.
pred svetom pogreške soproga. Prava žena vedno zagovarja moža, pa naj bo še tako slab človek. Seveda ne sme tega mnenja usi-ljevati ljudem, temveč skromno brani moža le takrat, ko ga drugi obsojajo. Zaničevanja vredna pa je ona, ki pomaga blatiti soproga, četudi morda res ne zasluži lepe besede. Islotako se morajo matere izogibati preobi-iih besed o svojih otrokih. Ne govoriti o njih, kakor da bi bili nekaj izrednega, posebnega in različnega od drugih. Saj so ko-nečno vsi otroci enaki, nekateri se odlikujejo v tem, drugi v drugem pogledu. Pač pa se mora kazati zanimanje za življenje, zdravje in prospeh osebe, s katero govorim. Vprašati moram tudi po njenih ljudeh. O sebi pa govorim le ono, po čemer me vpraša, kvečjemu povem, če se mi je zgodilo kaj izrednega, kar drugo gotovo zanima ali kar mora biti morda celo moja dolžnost, da jo o dotičnem dogodku obvestim. Pri tem pa moram biti jako previdna, da ne izprašujem po stvareh, o katerih vem, da ta oseba ne govori rada o njih. Predvsem moram pazili, da ne posegam v njeno najintimneiše notranje ali včasih tudi v gmotno življenje.
Pavnaii se moramo po občem pravilu: socialno nižje stoječa oseba ne sme nikoli nagovoriti višje ali starejše osebe, nikoli je ne sme izpraševati po njenem zdravju ali drugem njenem življenju. V tem pogledu jako greše proti finemu taktu naši tukajšnji ljudje, ki že malega otroka uče — po italijanski navadi —. kako naj gre h gospe; «Daj gospe roko, pozdravi io in reci: kako se vam godi. gosoa?... Pozdravite gospoda!« Ne uči otroka, nai ponuja roko drugim, temveč le, kako naj jo da, če jo drugi njemu ponudi. Otroci ne smejo biti usiljivi, predrzni, preveč zgovorni. Le to naj odgovarjajo, kar jih drugi vprašujeio. Čeprav se smeiemo zgovornemu otroku, napravi vendar tih in skromen olrok lepši utis: seveda ne sme biti preboječ, posebno če ie že večii. Ravno tako ne sme mlajša oseba starejši izročati pozdravov  za druge, posebno ne  otroci.
Gotovo nožna sleherna kako znanko, ki pri vsaki besedi prekinja govorjenje druge nsebe in vstavlia opazke, tičoče se nje same. Komaj omeniš, kako se počutiš ti, že te prekine: «Tudi mene je to bolelo« — ali pa — «0, jaz na te bolezni ne poznam«. Pa ji poveš, kakšno obleko si misliš nabaviti; takoj zonet pristavi: «Tudi iaz potrebujem tako...« Nekatera ima navado, da ne more poslušati nikakega pripovedovanja, da bi takoj ne pomislila nase.
Nekoč seirr nekje slišala: velika umetnost ie to, če zna kdo tako lepo govoriti, da g.i drugi z veseljem in zanimanjem posluša; ali še večji umetnik ie oni, ki zna poslušati pogovor in z redkimi primernimi opazkami vzpodbujati  pripovedovalca.   -.
Taktna in fina oseba ima za vsakega primerno besedo; če je žalosten,' mu ne pripo-
STRAN 192.                                            ŽENSKI SVET                                            LETNIK II.
veduje žalostnih stvari, a ga tudi ne rani z veselim pogovorom; če je bolan, ga pametno in svarilno bodri; če je v skrbeh, sočuv-stvuje ž njim z resnimi besedami; če je vesel, se veseli ž njim. Taka oseba pa se tudi zaveda, kdaj in s kom sme govorili, pa tudi kdaj moranehati. — Mahanje z rokami, prijemanje za roko in ramena, suvanje s komolci ni samo proti pravilom olike, temveč izraža tudi surovost in razmišljenost dotične  osebe,         ______
IZ NAŠE SKRINJE.
Gorenjci. (Nadaljevanje.)
Spominjam se, ko sem prinesla butaro iz cerkve, jo je oče takoj razvezal in napravil iz posameznih palic več «papeževih križev,» ki so sestojali iz ene navpične palice in dveh počez: Te križe je potem zataknil po vseh gospodarskih poslopjih za strešni tram. En križ je nesel tudi v kozolec. Ti križi varujejo poslopja pred ognjem. Tudi strela baje zelo redkokdaj udari v poslopje, kjer je zataknjen «papežev križ» iz blagoslovljenega lesa.
Oljkovo vejo smo postavili v kot za sv. razpelo. Kadar se je pripravljalo k nevihti in se je bližala huda ura, je mati odlomila nekaj oljkovih vejic in jih zažgala na ognjišču. Ta «žegnani ogenj« zabrani, da bi udarila strela v hišo.
Kakor znano, ustavijo na Veliki četrtek in petek po katoliških cerkvah vsako zvo-njenje. Splošna govorica je, da gredo takrat zvonovi v Rim. Pri nas pa pravimo, da zvonove «zavežejo». Mesto zvonov klopota raglja. Ta dva dneva se vsakdo boji umreti. Naš človek je veren in ve, da kadar se oglasi mrtvaški zvon, pomolijo vsi, ki začu-jejo zvoniti, par očenašev za dušo pokojnika. Raglja pa se čuje k večjemu do nabližje hiše, zato potem ta običajna in splošna molite/. Pa še nekaj je. «Glas blagoslovljenih zvonov oblake prodere« in doni na uho nebe-ščanov, ki zaprosijo Boga, naj bo milostljiv tej duši. Raglje glas pa gotovo ne sega do nebes in torej ne more opozoriti nebešča-nov, da bi prosili za dušo takrat umrlega človeka. Zato ima naše ljudstvo veliki teden vse večji strah pred smrtjo kakor pa o drugem   navadnem   času.
Na Veliki petek imajo gospodinje dovolj posla s pečenjem kolača, barvanjem piruhov in pripravljanjem vsega, kar je treba nesti drugi dan k blagoslovu. Blagoslov se vrši na Veliko soboto popoldne pred procesijo. Iz hiš, ki stoje blizu župne cerkve, neso jestvine v cerkev, po okoliških vaseh pa znosijo vse v eno določeno hišo. Tja pa se pripelje   kaplan  in  blagoslovi  jedila.
Jedi, ki se neso k blagoslovu, se nalože v jcrbas. Po navadi pride notri: pleče ali gnjat, en kolač ali tudi dva, korenina hrena, nekaj    jabolk,   pirhov    (jajec),   pomaranč   in
oblati. Ko je jerbas naložen, se pogrne z lepim  poškrobljenim  (šterkanim) prtom.
Čim bolj zvrhano je naložen jerbas, tem imenitneje je. V naši vasi še vedno vedo povedati o neki «Jeri», ki je v ta namen, da bi bil jerbas višji, podtaknila notri — ker drugega ravno ni imela pri roki — par starih čevljev. Nesreča pa je hotela, da ji je padel jerbas z glave in čevlji so se zako-talili ravno pred mladeniča, katerega je ona posebno rada videla. (Glej knjigo: Manica Komanova, Šopek samotarke, stran 58.   «Nesrečni  kolač«).
Jerbase neso dekleta na glavi. Katera pride od blagoslova prva domov, se še isto leto omoži. Seveda so se morala dekleta večkrat prepričati,  da  to ni vedno res.
Okrog 5. ure popoldne se vrše iz župnih cerkva svečane velikonočne procesije, katerih se razun poedinih varuhov in bolnikov udeleže  skoro  do  cela vsi,
Drugi dan, to je na Veliko nedeljo, ko smo prišli od prve maše, smo še le smeli pokusiti »blagoslov«. Ta običaj je bil precej slovesen. Jerbas smo postavili na klop poleg očeta. Oče je najprej vzel oblal in ga raztrgal na toliko delov, kolikor je bilo nas, družinskih članov. Te koščke smo morali najprej pojesti. Potem je razrezal nekaj pirhov in jabolk, narezal poštene kose gnjati in kolača in nam razdelil. Mali pa je med tem postavila na mizo polno skledo okusno pripravljenih repnih olupkov in uživanje  se je pričelo.                Manica.
KNJIŽEVNA POROČILA
E. L. Buhver: «Poslednji dnevi Pompejev« I. del. Splošna knjižnica št. 24 v Ljubljani 1924. Natisnila in založila «Zvezna tiskarna in knjigarna«. Broš. Din. 30, vez. Din. 36. — Dejanje tega romana se vrši v prvem stoletju po Kristusu. Življenje daljnih dob se vrača k nam v vsej resničnosti in zanimivosti.
Oton Župančič: «Veronika Deseniška«. Tragedija v petih dejanjih. Natisnila in založila Zvezna tiskarna in knjigarna. Troje izdaj: «Splošne knjižnice« zvezek št. 28, cena broš. Din. 25, vez. Din. 32. Finejša izdaja v večji obliki na finem papirju: cena broš. Din. 52, vez. v polplatno Din. 60, v celo platno Din. 65. Luksusna izdaja v omejenem numeriranem številu 200 izvodov z lastnoročnim podpisom avtorja v elegantni vezavi v celem usnju Din. 130. Vse tri izdaje so opremljene z najnovejšo  avtorjevo  sliko.
Veronika Deseniška! Slovenci nismo kmalu imeli takega izvirnega remek-dela. Kakor smo informirane, vprizore jeseni to zgodovinsko žaloigro v ljubljanskem Narodnem gledališču. Bogati vrelec te knjige v pesniškem, jezikovnem in kompozitornem oziru nudi vsem ljubiteljem dobre in lepe knjige prvovrstni   in  trajni  duševni  užitek.
Predmeti za bolnike
trebušni in kilni pasovi
Parfumeriji - mirodilnici
E. Grapuliii
Gorica, Corso G. Verdi 27
Čevljarnica Forcessin
DDDD TRST -  Via Caprin Štev. S pri Sv. Jakobu - TRST nnnn
Kdor išče obuvalo                     In šel bo k „FORCESSINUa,
ceno a vendar lepo,                  ki v Trstu vsem od kraja
ta bo pomislil malo,                  — ubožcu al' bogatinu —
ne kupil kar na slepo!             najboljše čevlje daja . . .
Podružnica Via Udine 2
Podružnica Via Udine 2
Poštnina plačana v gotovini.
Najboljše sredstvo zoper stenice in drugi mrčes je
..MORAMA"
„Morana" temeljito uničuje stenice in njihovo zalego. Naroča se pri IbJAD    ClfBBMIAD    kotor ¦ muo, Dalmacija
   =====     (Jugoslavija)    =====
Pri večjih naročilih popust,   trgovcem rabat.  —   Išče se   ZASTOPNIK ZA JUGOSLAVIJO. — Ponudbe je poslati direktno na zgornji naslov.
FRANC NAROBE
Trst, Via Commerciaie 3
priporoča  slavnemu občinstvu v meslu in na deželi svojo dobro založeno
Trgovino z lestvinnmi
in s kolonljalnim blagom. Konkurenčne cene. Točna postrežba. Na željo se pošilja blago trž. odjemalcem franko na dom.
Ivan Kerže - Trst
Piazza Sati Giov antii štev. 1
ima v zalogi najraznovrstnejše
Kuhinlsbe in druge hišne potrebščine
iz aluminija, stekla, lesa in emalirane prsti.
Pozor!! RUDOLF KNEZ Pozor!!
            Plazza de Amicis 13 (na Kornu)  
ima v zalogi moško in žensko blago in izgotovljene obleke. Sprejema vsakovrstna naročila za obleke po meri in najnovejšem kroju. — Nevesta in ženin dobita pri tej tvrdki vse potrebno po ugodni ceni!                            Postrežba točna.