178
j .                                S r e č a.
,.!*•** ;5«_        .                                 (Stara pripovedka.)
Živčla sta dva brata pri svojih bogatih roditeljih. Bogoljuba obitelj je bila v svojej obilnosti vsa zadovoljna; prevaetnosti od bogatstva nihce nij videl nad njimi.
Oča, uže p6staren, dal je sinoma priliko, da bi se nekoliko tudi sama dčla vadila.    Zat<5 je izročil vsacemu novcev, kolikor se mu je zdelo treba.
Starejši sin — Marko mu je bilo im6 — delal je pridao in skrbno. Minolo je leto, in trudoljnbive njega roke so imele uže lepo kopico novcev, to razposojenih, to založenih v hranilnici.
Mlajšemu otroku — pri sv. krstu so mu dali imč Jdraej — sreča nij ugajala. Kak<5 li? Z mehko posteljo se je z težka razstajal. Oči si je otiral, kadar so mu lenobo uže oponašali z visocega neba solnčni žarki. Postaval je po hladnih sencah očetovega gaja in bodil ogledovat ravnega polja. Ead se se je hvalil z bogatstvom svojih roditeljev, a sam je čas tratil z lenobo. Marko nij Jarneja sovražil za njega postopanje, če tudi mu bratovo džlo nij bilo po volji. ,,Oče so izročili nama novce in rekli, naj storiva, kar ho-čeva." Vender ga je tudi časi opomiaal, da ,,Ie pridne roke akrbijo za stare zob6."                                                                                            ~;;    "
Prigodf se, da je očetu bolezen odvzela močf in položfla ga na po-steljo, s katere uže nij mogel vstajati. Smrt vzame očeta, za katerim je skoraj umrla tudi blaga mati.
Brata sta bila zdaj sama svoja, a gospodarila sta vktipe. Če tudi je Markov razum vse lepo vodil, vender je polagoma Jarnej kazal, da je od dnž do dn6 čemžrnejii ter nezadovoljnejši. Marko je molčal in delal ter skrbel, kakor je bil navajen. Sk6raj potem Jarnej ogovori brata, da bi se po zakonu razdelila z imovfno. A Marko nij hotel, rekdč: nbrate moj dragi! tega po mojem razumu zdaj še nij treba. Prebddiva z mirom in v bratoljubji na oče-tovem d6mu. Delitev pride pozneje in 0 svojej priliki." — Jarnej se mu nij podal; zat6 je Marko začšl misliti: nbodi si! Bog me hrani, da bi jaz hotel jemati sebi, kar je njegovo. A kakor si postelje, tak6 bode ležal. Do zdaj se je družil z lenobo a jaz d«šlal za oba. Tega nehče raznmeti, ni premisliti, kam pojde njega imovina!"
Tak6 je prišel dan, katerega je Marko svojemu bratu dejdl, da-si nerad: nstv6ri, kakor si nakanil ! Vrhu tega ti na izvoljo dajein, da od vsake stvari boljšo polovico vzameš ti, a slabšjšo da ostaviš meni." Imovina, do zdaj vkiipe bivša, pride po tein p6ti v dv<5je roke, in oblastvo je njima privolilo, česar sta sama želžla. Od tega dnč je bil vsak svoj gospodar. Marko je ostal na domu, a Jarnej nij mogel srcu kaj, da se ne bi preselil za granico v tujo deželo, kder si je kupil veliko zemljišee. Prostorne hlčve je hitro na-poluil vitkih k(5nj, zajetnih vol6v in druge pitane živfne. A kakd se mu je ski5raj potem godilo v novem d6mu, 0 tem je najb61je molčati, da nihče ne bi zvedel. Sami5 toliko bodi rečeno, da v gospodarstvi nij imel sreče. Bo-gastvo mu je znčelo kopneti, kakor vzpomladi prekosolnčni sneg. S kratka, na pdsled uže nij imel cele suknje na sebi a ni klobuka na glavi ni črevljev
179
na nogah. V tčlikej bedi se je zopet sfc solzami t očfli umfljeno jel spomi-nati svojega skrbnega brata. Potrčba ga je nagdnjala, povrniti se k njemu, če toidi 8e je te misli branil, kolikor je bilo m6či. A kaj mu je bilo početi ? Sreča njegova, da se nij bil oženil.
Bilo je vzpomladi, baš tist letni čas, ob katerem se je bil pred pet-najstimi lčti razstal z bratom, s prijatelji in znanci. Po cčsti je šel ves raz-drapan. Z<5pet je želel videti svoj dom, želel zvčdeti, kaj dela brat Strah ga obleta in rudečica mu žari lice. Sram ga je, tak stopiti pred nekdanje znance. A kaj si je hotel ? Ob tem ntftranjein boji prisSpe do žirocega polja, kder je nekdaj unfčil toliko dragih dnij. rTo so bili naši travniki," refie sara v sebi; rBog ve, čegovi šo zdaj ? Oršda lepih govčd se tamkaj ob gozdi pase. Kdo li je njč gospodar ?" V tem hipi zasliši petje. Ozre se in ugleda čvrsto deklico pri čredi. Bliže stopivši pastirfco pozdravi in vpraša: n6eg6va je tota živfna?"    ^Markova," odgovori deklštce.
Malo da Jarneju srce ue pokne od nekake žalostne radosti. Naglo začne zopet noge premikati. Oči se mu zalij<5 od solz in glas mu obmolkne v grlu, a muči ga tudi slabčča lakot. Kam sreče, da je bratova — nekdaj tudi njegova — hiša stala na saraoči! Nij mu bilo treba pozdravljati vrst-nikov po vasi. Vfdelo ga je na polji res mnogo ljudij, a nfkdo se nij do-rnislil, da bi ta prosjak bil Jarnej, bogatega kraeta izgubljeni sin, o katerem uže davno nij bilo ni diiha ni sliiba. Kakd je ostrmel, na stare hiše mestu zagledavši visoko, vse novo posldpje ! Čudil se je bratovi sreči, in po sili so mu v ušesih. odumžvale pametne Markove besede pred nesržčno delitvijo. Sam ne vš, ali je to resnica, kar vidi in sliši, ali se mu le sanja. Vae je pveobraženo:  tudi gosposk sluga   stoji na pragu hišnih vrat.   Kaj si je W?
Plašan pristopi in vpruša sluge : ,,ali je doma gospčd ?"
Poniida — tak<5 so dejali slugi — po strani pogleda razdrapaaca in osorno odgovorf: ,,doma!   Kaj bi rad ?"
nGov6ril bi ž njim, ako je moči," veli siromak.
nPočakaj malo, da te gospodu vzglasim," reče sluga in otide ne-¦vSljen ter tudi radoveden, kdo je in kaj hoče to uboštvo potlačeno.
Jarnej čaka in srce mu utrfplje. Vročej krvi so žile pretesne. Sam ne vL, kaj bi rekel. ,,Ali nij ta sluga nekdanji naš pastirček Poniida ? Njega sreča je boljša, nego li moja!" mrmra sam v sebi in gleda v tla.
Sluga se povrne ter nfčevega tujea izprčmi do stanice, kder je Marko baž nekaj pisal. GUia, ga še zdaj povprčk, a vender mu odpre visoke duri. Jarnej vnide a dnri se zapr<5 za njim. PrihSdnik, na pol gol in ves prestradan, pade gospodarju pred noge ter ga zaprosi o milein B6gn, naj pomore — svojemu ubozemu bratu!
Marko v hipu razbere Jarnejev obličaj in glas. Naglo mu da pošteno obleko ter mu reče pri sebi ostati, ker on hoče zanj skrbeti.
Malo potem Jarnej bodi po svojej odkazanej sobi ter si mane dlan ob dlan: notet sem gladi, otet sramčtnej smrti! Marko je brat, da malo tacih! Zat<5 mu je Bog dal srečo v gospodarstvu in trgovstvu, kakor mi je povždal stari blapec Baraga. Oženil se je tudl bogato. Komur sreča pomaga, po-magajo mu vsi!"
i    .
12*
166
Takfl je bilo nekoliko mžseceF; ali nnavika sfla velfka," uči gtari pre-govor. Jarnej je izpremšail obleko, a sebe ne. Kadar uekoliko pozabi svoje popr&jšnje b6de, začne mn zopet hrepenenje po sreči delati nepokoj. Mirti nij bilo v njem, dokler se z nova ne poslovf z bratom, ki ga je ustavljal, kar je mogel; tudi njega žena je pašanca odgovarjala.    A vse zaman!
Bilo je po Ižtu ob žštvi, a solnce je znojflo in pripekalo, kakor po na-vadi ob tem času. Žnjice so pridno žčle po njivah. Tak6 potujdč ugleda pod cčsto neko staro babo, spččo v hladnej senci pod orčhom. J&rnej stisne gorjdčo in lidri starko! nTi spfš pod orehom, a drugi ljudje se potč na žitnem polji! Naglo Tstani ter pojdi si kruha služit!" Baba ma srdita od-govori: nzahvali Boga, da sein spala tudi tedaj, kadar si ti raztrgan prosil brata, naj te zopet vzprime pod svojo visoko strčho; da sem bedela, ne bil bi ti jedel njegovega kruha! Jaz sem tvoja nesrčča, le dobro me poglčdi! nEadomirau mi je imč, a ljudje me zovejo tudi nlenobo." To mu reče ter izgine.
J&rnej oti&e naglo srojim potom ia premišlja, ali aij oa bolj rreden pdlice, nego li starka, če tudi mu je h koncu govorila gorjtipe besede. Kakor po nekacem čudesi ga obide hvaležnost, in vzdahne.: ,,hvala Bogu in tiidi tebi, starka!" Naglo potem zasliši otročij glas: nčlovek! srečen bodeš po sedaj, ker si izustil besede, kakeršnih nijsi uže nekaj časa. Dodeni samo še to: pomozi mi Bog pri vsacem delu!" Pop6tnik se preplašeu ozira, a ne uglžda nikogar.
Solnce je mnogo pripekalo, in pri cčsti je stala visoka, zel<5 košata hruška. Popi5tnik leže v njž senco. Še nij potti obrisal od čela, uže s hruške zavpfje nekak6v glas: ,,človek moj Ijubi! stv6ri mi, ako moreš, da bodem rodfla tudi jaz, kakor drugo drevje." On glčda in gl^da, a vse zamšn. Be-sžde so, človeka nij! Potem reče: rhruška! če se ne varam, ti pomčči prosiš od mene. A kak6 ti siromak pomorem, ker sam svoje sreče iščem po svžti!" Drev6 mu odgovori: nKadar srečo najdeš, ne pozabfvaj moje prošnje!" On vstane ter jame zopet nogč premikati po cesti. Hodil je ia hodil ter naposled videl pred sobdj r^ko široko in globoko. K^ka ga vzame na-se ter ga začn^ broditi na 6no stran; a mej potom ga vpraša: ,,kam tak6?u Clovek odgovori: npo sv6tu grem sreče iskat." Voda mu reče: ,,kadar jo aajdeš, vprašaj tudi za-me, kak6 je to, da ne redlm nobene ribe v sebi ?"
Popčtni človek obljabi ia otide. Zastane ga mrak na sdmoči. Nij bilo hiše, nij bilo človeka videti nikjšr, niti lajauja pasjega nij slišal. Strah ga je, ter gleda in posluša v mrklo noč. Kar zapfei tam nekjž slabo ltičico. Podviza se, kolikor najbolj more, in dospčje do uboge, nizke koče. Potrka na vrata in reče: ndober ve<5er!" Nekd6 se oglasi: nBog daj!" Stopi v bišo ter pozdravi: ^hvaljen bodi Jezu Krist!" — nNa vse včke!" odgovori sključen starec, ki je držal v rokah žernov,*) na katerem je mlel človeško srečo in nesrečo. Jarnej moža poprosi, da bi ga nočil, a starec nij tega rad stv6ril. Vender mu je potem rekel, naj ostane. Prinese večerjo na mizo, in povečžrjavši oba lšžeta. Popotnik vso n6č nij mogel mirno počivati. Vedno se mu je sanjalo, kak6 je starcu pomagal meriti zlatnike in srebrnike.
•) Bočni mlin, Handmiihle.
181
ProbudivSi se premišlja in z nova zadrčmlje. Zdaj se mu je sanjalo, da on in mož drevje kopljeta s koreninami ter da rtfjeta in orjeta zemljo, kakor bi hotela sejati ia saditi. A v hrano mej delom je bil njima sam trd ovs&i krnh, v pijaeo sama voda. Kadar nastdpi dan, povč starcu, kaj se mu je sanjalo. Ta mu reče: ntvojega brata sreča je taka, kakeršno si videl, kader si meril zlatnike in srebrnike; a tvoja sreča je taka, kakeršna se ti je zdela, kadar si oral ob samem kruhu in vodi. A pfimni, da ti je brat sreče do-stojen, ker je priden; ti je nijsi vrčden, ker si Ien delati."
Jarnej pomaje z glavd in odgovori: da jaz ne bodem nikoli srefien, to sem vedel; a povej mi zdaj, kak6 je, da reka nišma nič rib v sebi ?" Starec odgovori: nrčka zat6 nema rib, ker nij še nikoli utopila človčka." nA zakaj hruška ne rodi ?" ,,ZaW ne, ker ima pod svojimi koreninami zakopane kri-vične pčneze. Izkoplji jih, in obilo bode potem rodila." Jarnej vpraša zopet: nali se ne bi mojej sreei nikakor dalo pomoči?" Starec mu veli: ndom6v pojdi k bratu, in poprosi ga, da ti v ženo da svojo pastirico, Marijco po imeni; a za novce izpod hruške kupi si zemljč."
Markov brat sfcarca Iep6 zahvali, poprime palico ter se up6fci dom6v. Jedva ga reka od daleč vidi, uže zavpije nanj: nkak6 si slišal za-me in za ribe ?" On reče: ,,vse ti povčm, sam6 prenesi me!" Voda ga je prenesla, in kadar je bil Da <5nej strani uže nekoliko od brega, začne pripovedovati: ,,zat6 nčinaš rib, ker nikoli še nijši utopila človeka." Tedaj voda vzraste ve-lfka, preplavi breg in se razlije za njim, da je život s težka unesel od po-včdnji; a reka je vpila: ,,gorjč meni! St6 letmine, predno zopet človeka dobodem na-se !" On otide in hodi po svetu, dokler ne pride k nerodovitej hruški. Še nij bil tam, a uže ga je drev6 povprašalo: ,,zakaj ne rodlm ?" On reče: ,,novce izpod svojih korenin mi daj, in roditi imaš obilo."
Hruška mu veli izkopati pčneze, a Jarnej otide ž njimi k bratu. Doma vse pove, kod je hodil ter kak6 je bilo; tudi poprosi Marka, da bi mu v žeuo dal Marijco, svojo pastirieo. Brat mu reče: ,,tvoja bodi! Srečo si zdaj našel, a pazi, da je ne izgubiš !" Ako te povprašajo, čegSvo je to, kar imaš, ue odgovarjaj, da je tvoje, nego reci: božje in moje žene Marijce; kajti oua ima tudi srečo, katere tf nčinaš." Za novce izpod hruškovih korenin si je kupil Jarnej zeinljč, in Marijca je bila njega žena. Dokler je govoril, da je vse božje in žene Marijce, dotU mu je sreča rabila, ter bilo je vsega z ?rhom v d6mu. A pripeti se malo pred žetvo, da je v nedeljo po poludnž šel polja ogleddvat. Onda stopi k njemu neznan starec in reče: ,,srečo dobro Bog daj! Lepo žito, hvala Bogu! Cegovo je ?" ,,Moje," odgovori gospodar ne-premišljeno. Jedva te besede iztLsti, a žito jame gorčti na njivi od vseh gtirih koncev. 0pi5mene se, da je brezumno govoril, in začne glasnč poprav-ljati: ,,nij moje ne! To je vse božje in moje žene Marijce!" Plamea se mahoma ustavi ter ugasne, kadar so bile te besede izgovorjene. Jamej poznšje nikoli nij drugače rekel, nego da je vse božje in njega žene, a sreea je pri niem ostala, dokler ie živel.                         ,„  ... , r .   _. ,   .
•>     r        •>                                         •>                                                   (Pred&cd Josip Karba.)