UDK 808.63-087
Marc L. Greenberg
Kansaška univerza, Lawrence, ZDA
GLASOSLOVNI OPIS TREH PREKMURSKIH GOVOROV IN KOMENTAR K ZGODOVINSKEMU GLASOSLOVJU IN OBLIKOGLASJU PREKMURSKEGA NAREČJA
Prvi del razprave je fonološki oris treh prekmurskih govorov, ki zastopajo tri tradicionalne podskupine: goričko, ravensko in dolinsko. Martinjski (gorički, severno Prekmurje), cankovski (ravenski, jugozahodno Prekmurje) in polanski (dolinski, jugovzhodno Prekmurje) govor se glasoslovno razlikujejo po razmeroma mladih, samo prekmurskih inovacijah. To so: (1) zaokroženje kratkega in nenagla-šenega a (Martinje, Cankova) nasproti zaokroženju dolgega naglašenega a (Polana); (2) olajšanje končnega -I > -o (Martinje, Cankova) nasproti olajšanju -/ > -u (Polana); (3) sprememba j > d' pred naglašenim samoglasnikom ali za soglasnikom (Martinje, Cankova); (4) celotna prefonologizacija ko-likostnih v kakovostna nasprotja (Martinje); (5) sprememba t > k pred zlogotvornim *l (Cankova, Polana). — V drugem delu razprave se obravnavajo nekatere podrobnosti glasoslovnega in obliko-slovnega razvoja prekmurščine v odnosu do praslovanščine in prvotne slovenščine, pri čemer se glavna pozornost posveča vprašanjem, ki doslej niso bila v celoti osvetljena v dialektološki literaturi. V novi luči je prikazan pomik cirkumfleksa, podaja pa se tudi nova hierarhija naglasnega umika v notranjih zlogih. Kontrastivna analiza razmeroma starinskega cankovskega samoglasniškega sistema v primerjavi z inovativnim martinjskim skuša osvetliti nadomestitev razločevalne kakovosti s kolikostjo, in sicer kot strukturalno motivirano serijo sprememb.
The first part of the paper presents a phonological sketch of three village dialects of Prekmurje (located in northeastern Slovenia and southwestern Hungary), representing the three traditional subdivisions of the dialect: goričko, ravensko and dolinsko. Martinje (goričko, northern Prekmurje), Cankova (ravensko, southwestern Prekmurje) and Polana (dolinsko, southeastern Prekmurje) differ from each other phonologically in terms of relatively recent Prekmurje-internal innovations: (1) rounding of short and unstressed a (Martinje, Cankova) vs. rounding of long stressed a (Polana); (2) lenition of word-fi-nal -I > -o (Martinje, Cankova) vs. lenition of -I > -u (Polana); (3) the change j > d' before a stressed vowel or following a consonant (Martinje, Cankova); (4) complete rephonologization of quantitative with qualitative oppositions (Martinje); (5) the change t > k before *l (Cankova, Polana). —The second part of the paper treats some details of the phonological and morphonological development of Prekmurje with respect to Common Slavic and Common Slovene, focusing on issues that are not discussed fully in the dialectological literature. A new proposal for the advancement of the circumflex is discussed as well as a phonological hierarchy given for the retraction of stress from internal syllables. A contrastive analysis of the relatively conservative vowel system of Cankova with the innovative system of Martinje attempts to elucidate the processes by which distinctive quality replaces quantity as a structurally motivated set of changes.
I. GLASOSLOVNI OPIS TREH PREKMURSKIH GOVOROV
0 Uvod
0.1 Prispevek sinhrono in diahrono obravnava fonološke sisteme treh prekmurskih govorov v Sloveniji (posamezni govori tega narečja ležijo zunaj matičnega ozemlja v Porabju na Madžarskem)." Izbrani so govori treh vasi, ki predstavljajo tri različne vrste glasovnih sestavov v prekmurskem narečju: (1) govor vasi Polana je s fonološkega
'Sestavek povzema drugo poglavje doktorske disertacije (Greenberg 1990). Terensko delo za disertacijo je finančno podprla ustanova Fulbright s štipendijo (Fulbright-Hays Dissertation Fellowship) v študijskem letu 1988-1989. Hvaležen sem tudi za finančno podporo Kansaške univerze (General Research Fund Grant Award št. 3686-0038), ki mi je omogočila poletni dopust
I. 1992 za pisanje dodatka z opisom govorov in pripravo prispevka za objavo. Za nasvete dolgujem
stališča najbolj konservativen; (2) govor vasi Cankova ima v glasovju ohranjevalne in inovativne prvine in je v tem smislu nekako prehoden; (3) govor vasi Martinje je najbolj inovativen.1 Vasi pripadajo trem tradicionalnim prekmurskim podnarečjem: govor Polane je tipičen za dolinsko (jug), govor Cankove za ravensko (zahod) in govor Martinja za goričko podnarečje (sever).2 Razlike med temi tremi podnarečji so vidne že na glasoslovni ravnini. Za zgled lahko navedemo tri izoglose, ki imajo ne le strukturni pomen za glasoslovne sisteme, ampak nosijo tudi sociolingvistično vrednost (tj. po teh prvinah ljudje pogosto prepoznajo nosilce drugega podnarečja): (1 ) j > d' pred naglašenim samoglasnikom ali neposredno za soglasnikom (j'aboko II d"âboko\ lidd"e: II lidj'e:)\ (2) zaokroženost kratkega a-ja (gïa:vâ II gl'â:va); (3) -I > -u > -o (n'eseo, t'eoci II n'eseu, t'euci)? Preglednica kaže, če je inovacija značilna za podnarečje.
_j > d'_ä > à_-u> -o
GOR. + + + RAV. + + ± DOL.	_-_-
Slika, prikazana v preglednici, je seveda shematična, resničnost je bolj zapletena. Tako so npr. med področjema, ki se razlikujeta po razvrstitvi zaokroženosti a-ja (gïa:vâ II gl'â. va), vasi, ki te (sicer odvečne) lastnosti nimajo (v avtorjevem gradivu sta taki vasi Beltinci in Renkovci, a verjetno so še druge). Več o posameznih razvojih gl. gradivo in obravnavo spodaj, tu je pa treba opozoriti le na dejstvo, da izoglose
zahvalo tudi osebam, brez katerih bi bilo to delo neuresničljivo. To so: prof. dr. Ronelle Alexander, prof. dr. Henrik Birnbaum, prof. dr. Alan Timberlake, dopis, član akad. prof. dr. Jože Toporišič (mentorji disertacije); prof. dr. Tine Logar, akad. univ. prof. dr. Vilko Novak, prof. dr. Willem Vermeer (vsebinsko svetovanje); mag. Francka Benedik, mag. Sonja Horvat (dostop do arhiviranega narečnega gradiva in nasveti v zvezi z njim); g. Ivan Camplin, g. Lojze Kožar, prof. dr. Ludvik Olas, dipl. etnol. Štefan Skledar, prof. dr. Zinka Zorko (pomoč pri orientaciji na terenu). Posebno zahvalo dol-gujem družinam Kožar (Martinje), Lovenjak (Cankova) in Skledar (Turnišče), ki so mi z izredno gostoljubnostjo v praktičnem smislu pomagale med terenskim delom, ter številnim požrtvovalnim prekmurskim domačinom, ki so z velikim potrpljenjem z mano delili svoje znanje domače govorice.
'Gradivo je bilo zbrano tako, da je bil na magnetofonski Irak posnet spontani govor. Raziskovalec je pogovor le usmerjal, da bi tako povečal možnost, priti do zaželenih oblik. Informatorji so bile pretežno ženske, stare nad 60 let, ki so preživele vse ali večino življenja v rojstni vasi in po možnosti imele starše, ki so bili prav tako rojeni v isti vasi; pri takih osebah naj bi bil vpliv tako knjižne slovenščine kot tudi srbohrvaščine kar najmanjši.
2Polana (uradno Velika Polana; ne smemo je mešati s Polano v predmestju Murske Sobote) se nahaja v jugovzhodnem kotu Prekmurja, manj kot 3 km od reke Mure (slovensko-hrvaške meje). Vas ima dva dela - Veliko in Malo Polano, leži pa ob potoku Črnec južno od TumiSča in severno od glavne ceste, ki povezuje Lendavo z Mursko Soboto. S 193 metri nadmorske višine je najniže ležeča med tremi obravnavanimi vasmi. Cankova se nahaja na jugozahodnem robu Prekmurja, neposredno ob avstrijski meji ob cesti, ki povezuje Petanjce (na jugu) in Ku/.mo (na Severu). Leži 214 m nad morjem na rahlo valovitem svetu, ki na severu postopno prehaja v više ležeče Goričko. Martinje leži na skrajnem severnem robu Prekmurja na slovensko-madžarski meji; v času te raziskave je bilo do vasi mogoče priti le po makadamski cesti, ki vodi od Kuzme do Gornjih Petrovcev. Zgodovinsko je bil kraj najtesneje povezan z Gornjim Senikom na madžarski strani. Kol je značilno za Goričko, je tu svet zelo valovit: nadmorska višina kraja je povprečno 365 m, v najvišji točki, Srebrnem bregu, kjer je bilo zbrano gradivo, pa doseže 404 m.
'Zaradi enostavnosti je znak za nezlogotvornost povsod izpuščen. Zaradi tega je treba brati eu, ou, ei, ie, itd. kot eu, oy, ej(, [e.
potekajo pretežno od severa proti jugu, kar nas navaja k domnevi, da je za nekatere spremembe v prekmurščini mogoče iskati vzrok v stiku s sosednjo madžarščino.
0.2 Prekmursko narečje je za slovansko in splošno jezikoslovje zanimivo iz več razlogov, v zgodovinskem in tipološkem pogledu pa še posebej. Kot obrobno narečje slovenskega jezikovnega ozemlja ohranja strukturne prvine, ki so drugod izgubljene, npr. kračino kot odraz starega akuta; fonološka okolja, kjer praslovanski cirkumfleks ni pomaknjen (gl. Greenberg V pripravi in spodaj). Arhaični in tudi nekateri mlajši pojavi prekmurščino povezujejo s sosednjim kajkavskim narečjem, odnos med njima pa še ni docela razjasnjen. V tem smislu je prekmurščina izredno dragocena, ker je ostala sorazmerno nevplivana od drugih narečij, v nasprotju s sosednjo (vsaj osrednjo) prleščino, ki je verjetno mešano kajkavsko-slovensko narečje (Rigler 1986 [1973]: 125-126). Ponekod se pojavljajo tudi zveze z zahodnoslovanskimi jeziki, posebno s slovaščino (npr. inovacija in potem ohranitev dolgega tematskega samoglasnika -e- v sedanjiku naglasne paradigme C tipa n£s'e:š, zov'e:š, prim. slš. nesieš, zovieš)\ to je pričakovano, ker je prekmursko narečje najsevernejše med južnoslovanskimi narečji. Kot narečje v stiku z drugima jezikoma, nemščino in madžarščino, ima prekmurščina lastnosti, ki niso znane (ali so vsaj redke) v drugih slovenskih narečjih, npr. prehod j > d' pred naglasom ali za soglasnikom in sprednja zaokrožena samoglasnika ü in ö. Prekmursko besedišče se spričo dolgotrajne odrezanosti od drugih slovenskih narečij in zaradi stika s sosednjimi jeziki močno razlikuje od osrednjeslovenskega (gl. npr. Novak 1985). Pomembna so tudi zunajjezikovna dejstva, npr. razmeroma dolgo izročilo pokrajinskega knjižnega jezika, ki je še vedno v rabi v zasebnem sporazumevanju v Porabju in kot obredni jezik pri protestantih v Prekmurju.
0.3 Opis fonoloških sistemov treh vasi po zgledu opisov v Ivič in dr. 1981 (vendar nekoliko krajši); vključuje inventar in zgodovinski izvor fonemskih nasprotij, izpuščena pa je sinhrona razvrstitev fonemov, ki se da razbrati iz navedenega gradiva, ker je razprava osredinjena na zgodovinsko obravnavo. Najprej so podani vsem trem vasem skupni soglasniški razvoji, nato pa samoglasniški sistemi za vsako vas posebej; pri soglasniških sistemih so ločeno obravnavane le lastnosti, ki so v obravnavanih govorih različne. Zgodovinski razvoj samoglasniškega sistema, ki je podlaga panonski narečni skupini, je orisan pri Riglerju ([1963] 1986, posebno str. 157, 171-172).
1 Skupne poteze v soglasniških sistemih
1.1 Zaradi jedrnatosti so tu obravnavani pojavi vseh treh govorov, ki se s knjižnim jezikom ne ujemajo in so, v zgodovinskem smislu, dodatek k izhodiščnemu sistemu v Logar 1981.4
1.1.1 Vsi nezvočniki pa tudi /v/ so nezveneči pred nezvenečemi zaporniki in pred premorom, pred zvenečimi soglasniki pa so zveneči, npr. b'o[p]—b'o[b]a, £0s/?'cw[t]— gosp'ou\d]a, z'a:[\]ec—z'a:[f]ci; v'i:di[ï] ga, s/'e/[b] b'ii:u (Cankova). Kakor tudi ponekod drugod v slovanskih jezikih, se /v/ obnaša kot nezvočnik pred soglasniki in pred premorom (z'a:\\]ec—z a:\T\ci (Cankova); z m'äu[f] 'z mano' (Polana), d'osla
■*V gradivu se uporablja transkripcija za OLA z nekaterimi manjšimi spremembami (gl. Ivič in dr. 1981 ). Če ni posebej označeno, je transkripcija fonetska: oblike se navajajo, kot so bile prepisane /. magnetofonskega traku. Koje treba poudariti raven razčlembe, se uporabljajo oklepaji: fonemska transkripcija je v poševnih //, fonetska v oglatih ( ].
kr'a:[f] (Cankova)), kot zadnji v sklopu pred samoglasnikom pa kot zvočnik, pred katerim nezvočniki ohranjajo zvenečnostno nasprotje (tv'oj—dvojni (Polana)).5
1.1.2	Govora Martinja in Cankove poznata prehod /j/ —> [d']; v cankovskem govoru v [g] pred sprednjimi samoglasniki, v [3] pred zadnjimi in včasih pred /e/, npr. dr'eiv[d']£, p'ier[d']e, v'3rb[d']e (M), m'our[j]e, veë'erfàà, z'el[3]e (C). Za nezvenečim soglasnikom pa d' postane nezveneč, npr. rAspAt[t']'£/, lielič[t']e 'smrečje' (M), raspet[k]'e: 'razpelo', v/asM'e: 'lasje' (C).
1.1.3	V vseh treh govorih (podobno kot drugje v Prekmurju) sta sovpadla *ł in */' (>t) pred olajšanjem */-ja na koncu zloga (*ł>u), npr. kra.u, spa.u (< kra:l' (з), spa:l(a)) (Polana). Ta relativna kronologija je obrnjena v primerjavi z večino slovenskih narečij.
1.1.4	Na koncu zloga, ko se glasovno okolje ne spreminja (npr. mest. mn. -ah) imamo prehod *h > j. V okoljih, ki se spreminjajo, pa imamo premeno h ~j npr. str'a:h ~ str'a:j ~ str'a: (Cankova).
1.1.5	V cankovskem in polanskem govoru prehaja t v k pred /, npr. k'u.stâ 'noseča', k'učt}ca 'nabijanica' (Cankova), k'u.sta (Polana). V Martinju je t v tem položaju ohranjen (t'uči}CA, t'uko 'tolkel').
1.1.6	Podrobneje o zgoraj omenjenih pojavih glej opis spodaj.
2 Polana6
2.1	Samoglasniški sestav Dolgi naglašeni i ü	u 4 оџ ie (ö) â
Nenaglašeni i	u
o
ä	a + ar
2.1.1 Nenaglašeni /i/ se v vseh položajih uresničuje kot ohlapen, rahlo proti sredini pomaknjen samoglasnik. V navedenem gradivu se to ne označuje, ker gre za docela predvidljivo lastnost.
2.2	Soglasniki
Zvočniki	Nezvočniki
m n	ń	P	t		k
l		b	d		g
r		f	s	š	h
v	j		z	i	
			C	č	
'Gl. še J. Toporišič, Slovenska slovnica (Maribor, 1984), str. 71.
'Terenska raziskava je bila izpeljana v zaselku Biikovje v Mali Polani. Domačini trdijo, da je govor obeh delov (Male in Velike Polane) enak, kar se je potrdilo tudi v pogovorih s prebivalci Velike Polane.
Kratki naglašeni i	ii u
e	(ö) o
ä	a + [
2.3	Naglas
Govor Polane razlikuje dolge in kratke naglašene samoglasnike. Kolikostnih nasprotij zunaj naglašenega zloga ni. Naglašen je lahko kateri koli zlog v besedi; nezložene besede imajo lahko le en naglas. Kratki naglašeni samoglasniki so lahko v edinem zlogu besede (z'ät, b'ob), pri večzložnih besedah pa nikoli ne v zadnjem zlogu. Funkcijska obremenitev kolikosti je majhna, ker se več dolgih in kratkih samoglasnikov razlikuje tudi po kakovosti.
2.4	Izvor glasov7
Dolgi naglašeni samoglasniki: i: <r- *i: boj'i: sä, darz i:, ft'i: 'uči', kos'i:, kr'i.vo, kr'i:ž, kr'i:žof(rod. mn.), p'i:tati, p'i:tala (del. -1 ž. ed.), p'i.taj (vel. ed.), pokos i:mo, pokr'i.vali, posad'i:š, str'i.ci, siš'i:, smard'i:; <— *ï: bil'i:, g"i:blä, kob'i.u (rod. mn.), kos'i.t (nam.), kos'i.la (del. -1 ž. ed.), kos'i.li, lov'i.li, m'i.sli (sed. 3. ed.), na ni.vaj 'na njivah', pil'i: (del. -1 m. mn.), r'i.b (rod. mn.), rod'i.u sä, rod'i:la (del. -1 ž. ed.), rod'i. lä (del. -1 ž. mn.), s'i.n, siš'i:t (nam.), sisi.li, skr'i:vlä 'skrije', si:vlän 'šivam', v'i:di (sed. 3. ed.), v'i:dimo\ <— *i: po umiku naglasa b'i.ka (rod. ed., im. dv.), b'i.la (del. -1 ž. ed.), v'i.no, z'i:ma, zi.vo 'živel' ei <r- *e: b'eili (im., tož. m. ed.), b'eilo (im., tož. s. ed.), d'eitä 'otrok \vdr'eivi 'v krsti', gneizdä (im., tož. mn.), j'eila (del. -1 ž. ed.), l'eiv 'hiev', l'eivo, m'eisali, ml'eiko, v ml'eik'i, z ml'eikon, nad'eivlä 'nadeva' (sed. 3. ed.), sp'eivlä, sp'eivali, str'eilajo, sv'eica, zab'eiliti, ziv'eili, št'eili 'hoteli', tar b'ei 'treba', vr'eidän; <— *ë: br'eig, car'eip 'strešna opeka', doj s'eisti,j'eist (nam.), l'eita (im., tož. mn.), v l'eitaj 'v letih', präd l'eitami, po m'eistaj 'po mestih', nar'eizä, p'einäz (rod. mn.), r'eic 'beseda', sn'eig, sv'eit, vr'eimä (prvotno staroakutirani), zäl'eizän 'likalnik'; <— *ę:h, *ę:h (< *-ę:gak-) pred soglasnikom l'eiko (prislov), m'eiki 'mehki' (im., tož. ed. m.) ie <—*é: bär'iejo 'poberejo', cvät'ie, koräj'ie 'korenje' (tož. mn.), mär'ie 'umre', näs'ie, päcie, päciemo, parnäs'ien 'prinesem', počinie 'počiva', rast'ie, splät'ie, splät'iejo, sparn'ie 'gnije', stäö'ie, zapr'ie, zavr'ie, zäzg'ie, zov'ie, zov'ietä, zg'ie, ziv'ie 'živi', ziv'ieta 'živita'; «- *ę bil'ie (del. -1 ž. mn.), jäs ien,p'ieč (im., tož. ed.), r'iec 'rac' (rod. mn.), sarc'ie, siest, tänier 'krožnik', vač'ier; <— *č naglašen po umiku v besedi za 'pogreb' spr'ievod\ <— *ę: gl'iedati, z män'ie 'iz mene', nogie (im., tož. mn.), zieli (del. -1 m. mn.), zv'iezalv, *ę: däs'iet, gl'iedamo, p'iet '5', rok'ie (im., tož. mn.), zav'iezä; <— d'ien 'dan', l'ien 'lan', ziežgali 'sežgali' ü: <—*u: k'ü.piti, k'ü.piu, k'ii.pila (del. -1. ž. ed.), kip'ii:vati, kip'ii:vat (nam.), kip'ü.vlä, l'ü.pati 'luščiti', l'ü:pat (nam.), l'ü.pali, pos'ii:šili, sl'ii.ziti, str'ii.ziti, stan'ü.vlä 'stanuje', zasl'ii.ziu (del. -1. m. ed.); <— *ù: dr'ü.gi, gr'ü.skä (im., tož. mn.)
ö: <r- *u: pred r, h k'ö.ra 'kura', k'örimo, v'ö.ra 'ura', M'ö.ra 'Mura'; k'ö.hati, k'ö:hano
à: <-*ä: br'â.da, dj'â.li, dj'â.sti 'položiti', gl'â.va, nagl'â.vi, gl'â.v, kisâl'â.k 'skuta', kov'â.é, kov'a:ča, m'â.k, mâs'â.r, ml'â:di (im. m. mn.), ml'â. titi, ml'â.tili, od'â.mo
7Naglasne oznake za rekonstruirani praslovenski sestav naj se berejo tako: ä= stari akut; â: = novi akut na dolžini (starejšega /praslovanskega izvora, tipa kd.že, ali novejšega /splošnoslovenskega, tipa zvé:zda)\ à: = cirkumfleks na dolžini (starejšega ali novejšega izvora, tj. »neocirkumfleks«); ó = novi akut na kračini; d = cirkumfleks na kračini; o' = naglašen po umiku naglasa z naslednjega zloga.
'prodamo', p'â.sti, pokarv'àx 'pokrovka', rägät'ä.iä (del. -1 ž. mn.), sirm'â.k 'siromak', sp'â.la (del. -1 ž. ed.), sv'â:k, tum'âxiti, ; <— *à: bil'à: (dv. m.), br'â.tva 'bratev' (im. ed.), bral'a: (del. -1. m. A\.),fcâ:si 'včasih', gl'à:s, z j'â.bok (rod. mn.), jah'â.li, kr'â:v (rod. mn.), m'â.mo (1. mn.), mät'a:vlämo, m'â:zâm, od mozâ:, n'â:fcili 'naučili', nakl'â.damo, obr'âxamo, or'â.u, or'â.li, ost'â.la (del. -1 ž. ed.), pl'â.vi (im. m. mn.), pogucâ.vali, pr'â.li, z rok'â.mi, sân'â: 'senâ' (rod. ed.), sp'a.dnä 'pada', sp'â:t (nam.), spal'à: (del. -1 m. dv.), str'à:j 'strah', vl'â.t, vr'â.n (rod. mn.), vr'â.bâu, vr'â.blâ (tož. mn.), z'â.biu 'zabela' (im. ed. ž.), z'ä:väc 'zajec', zajci (im. mn.), z'â.fcof (rod. mn.), zn'a:š, zà:b (rod. mn.) ou <—*ö b'oug, bil'ou, br'oud, br'ouda, z br'oudom, d'oubiu 'dobil', d'oubili, darv'ou 'krsta', dräv'ou, gr'ouzdjä, kok'ous, kok!out 'petelin', kol'ou, l'oug 'gozd', m ouï, m oust, mäs'ou, min out (rod. mn.), nojt'ouvjä 'nohti', nous 'nos', noue, 'oudau 'prodal', 'oudali, ok'ou, p'ouvlä 'prideluje' (sed. 3. ed.), potk'ouv, potk'ouvi (im., tož. mn.), sou, sän'ou 'seno', sp'oumro 'umrl', sp'oumçli, st'ou 'sto', sk'oula 'šola', t'ou 'to', t'our 'dihur', täst'ou, v'ouz, zid'ouvjä (im. mn.); <— *ó po analogiji z dolžino v besedi 'r'ouka' n'ouga, n'oug (rod. mn.); <— dolžina po analogiji na k'oulänä 'na kolena' (pri tej obliki gre za poseben pojav, gl. pripombo spodaj), na 'ouk'i 'na očesu', na p'oudi
*ç: k'oupati sä, k'oupat sä, k'ouplä sä, s kos'ouf's koso', na p'outi (mest. ed.), r'ouka, dv'ei r'ouki (im. dv.), na r'oukaj (mest. mn.), s'ousäd, vr'oucä-, *ç: glav'ou (tož. ed.), nog'ou (tož. ed.), рзг r'ouki, vod'ou (tož. ed.), z'oub, zob'ouvjä 'zobje'
u: <— j: g'u.cati 'govoriti', g'u:čau, g'uxala (del. -1 ž. ed), g'uxali (del. -1 m. mn.), |: v'u.k, v'u:ka, v'u:kof(rod. mn.)
Kratki naglašeni:
i <— *ïdob'iti, gor'icä, 'iža, 'ižica, kob'ila, s kob'ilami, korito, lisica, miš, miši, mol'iti, nal'iti, nos'iti, nosili, niva, od'ili 'hodili', od'iti 'oditi', od'idä, ozän'iti sä, pokriti, pokrito, posiš'iti, pr'iti, pr'idä, s inäk 'vrât', v'idäti, v'idäu, v'ideli, vozili, ž'it o 'rž'; <— *јз (v teh primerih naglašen po umiku)'Maf/, 'iskau, 'iti, 'idä, 'idäjo ü <- *ü č'iilo 'slišalo', čiili, g'iimlo, na g'iimli, kr'ii 'kruh', k'iipäc, k'iipci (im. mn.),
vn'ükäc; <— *i za /m, v/ v besedah 'midva, vidva' m'iiva, v'üva e <— *% človeka, d'eca 'otroci', d'edäk, d'edäka, d'elati,j'esti,j'ela (del. -1 m. dv.), kol'eno, l'eto, mädv'edi (daj. ed.), meti, m'eli, mesto, m esta, (rod. ed.) ml'eti, ml'eu, ml'eli, posekali, s'emä, sid'eti, sid'eli, str'ea (tudi str'eha), tarb'elo 'je bilo treba', zamečamo, zavreti; *e po disimilaciji v nikalni obliki besede 'imeti' nemarno (prim, spodaj n'äsän 'nisem', našča 'noče'); ç v besedi 'snaha' sneha, sneho ö <— 3 v poziciji za /v/ v besedi 'ven' v'ö, v'ö mät'ali
ä *é d'ärka 'hči', m'ačamo, m'äla 'moka', z m'älä, m'älä 'melje', m'älämo, n'äsän 'nisem', našča 'noče', of'änän, p'älä 'pelje', p'älämo, pot'ärä 'stere', s'ädän '7'; *e (naglašen po umiku) (f äsnäk, j'älän, j'äläna, j'äläni (daj. ed.), n'äjdä 'ne gre', n'äsli, s'älo 'vas', s'ästra, s s'ästrof (or. ed.), s'ästär (rod. mn.), z'ämla, ž'ana\ *£ v sedanjiku 'denem' d'änän 'denem'; <— *ç pr'äslica, srača, z'ät, zätva (im. ed.); ę (naglašen po umiku) j'äzik, j'ačman\ <— *à maša 'maša', k maši, p'äs, sm'äknä 'ustreli' (3. ed.), z'ämämo 'vzamemo', z ämi (vel. ed.); *з
(naglašen po umiku) m'ägla, p'äsa 'psa'; v besedi 'raca' räca, r'äcä (im., tož. mn.)
a *ä boj'ati sä, br'at (im. ed.), br'ata, br'ati 'nabirati' (nedol.), Čas, Časa, gl'avica, gr'aj 'grah', gr'ablä, z grabiami, igrati, jablan, j'aboka, fabočnica, k'amän, k'asa, kl'ali, kr'atäk, kr'atka, kr'ava, kr'avica, l'agäf, läz'ati, laž'ali, mama, mamica, mati, m'atärä (rod. ed.), ml'atäc, namazati, namazi (vel. ed.), päl'ali, r'asoskä 'vile', si'ama, s sl'amof ( or. ed.), spoznati, st'ar, št'ala, f št'ali (mest. ed.), vr'ana, vr'anä (im., tož. mn.), v'ö mät'ali, z aba
0	*ó b'ožič, dv'or, gr'of, grofi (im. mn.), k'oń, k'osa, k'otäu, k'otli (im. mn.), l'onäc, mokro, molijo, m'orämo, nosimo, nož, 'odimo 'hodimo', 'odiu 'hodil', 'pov'oziu 'povozil', p' ostińa 'steza pod ivico', pr'osit (nam.), prosi, rojen, t'opli, v'ozi (3 ed.); *o (naglašen po umiku) k'ońof (rod. mn.), k'oncati, z nožon (or. ed.), 'oväs, p'odgan (im. ed.), p'otok, f pot'oki, p'oznajo; <— svarabaktični samoglasnik pred nekdanjim zlogotvornim r Č orän 'črn', Č orna
u <— *J b'uja; <— v izposojenkah kr'umpli 'krompir', k'ukorca 'koruza', rab'undija 'vrsta repe'
f <— *f v g'xli, k'xt, m'xtväc, p'[st, p'rstof (rad. mn.), t'xlicä, zm'xznä (sed. 3. ed.), zm'xzno; *f m'xla, mrli, na s'xci, t'xli (del. -1 m. mn.); <— k'xf 'kri', v'xnä; <— *r naglašen po umiku d'xžau, p'xpäu 'pepel'; s'xna
Nenaglašeni:
1	<— *i bil'ie (del. -1 ž. mn.), na gl'â. vi, l'eitami (or. mn.), pos'ii:šili, sl'ii:žiti, v'i.di (sed. 3. ed.), zasl'ii:žiu (del. -1. m. ed.); *č v zvezi z b v nekaterih besedah 'obid 'kosilo', z'â.biu 'zabela'; *u brati (daj. ed.), kip'ii:vati, kip'ii:vat (nam.), kip'ü. vlä, siš'i:t (nam.), siš'i:
ä *ë dräv'ou, k'oulänä (im., tož. mn.), sän'ou, s'ousäd, täst'ou, v'idäti\ *e bär'iejo 'poberejo', jäs'ien, m'atärä (rod. ed.), nad'eivlä 'nadeva' (sed. 3. ed.), näs'ie, ožaniti sä, vr'oucä, zob'ouvjä, zov'ietä\ <— cvät'ie, k'otäu, l'agäf, mär'ie 'umre', ml'atäc, 'oväs, vr'ä.bäu, z'a:väc 'zajec', zäzg'ie; ę d'eitä 'otrok', mäs'ä.r, mäs ou, splät'ie a <r- *a človeka, d'[žau, k'osa, rast'ie, zavreti
o <— *o človeka, od'iii 'hodili\p'älämo,pos'ekali, s'älo 'vas'; ç sn'eho (tož. ed.),
zob'ouvjä 'zobje'; <— *| j'aboka, z j'â.bok (rod. mn.), j'abocnica u <— *| guč'i: 'govori'
зг <— *f darz i:, pokarv'a:č 'pokrovka', sar c'le, tarb'ei 'treba', tarb'elo; <— v skupini čre čerenšofci 'Črenšovci', čareip 'strešna opeka'
Zvočniki
/ in џ sta razvrstitveno dopolnjevalna: / se pojavlja le na začetku zloga, ц pa na koncu, npr. fč'i:la—fč'i:u, kob'ilâ—kob'i:u,f k'otli/f k'outli—k'otäu, kr'â:la—kr'â:u, or'â.li—or'â.u, 'oudali—'oudau, tk'â.lâc—tk'â.uci, z z'à.bilon—z'â:biu. V izglasnem nenaglašenem zlogu za soglasniškim sklopom imata samoglasnik in (prvotni) / refleks o, npr. p'ozno, sp'â.dno, sp'oumro. V prevzetih besedah se v izglasju lahko pojavlja tudi 11]; v gradivu je samo en primer: t"išp'al 'Kis РаГ (madž. za 'Mala Polana'), /m/—/n/ se v izglasju nevtralizira v [n], npr. pač'ien—päciemo, s'ädän— s'ädmi, z'i:ma—z'i.n (rod. mn.). Sklop /mn/ se disimilira v [ml], npr. k'amän—k'amla
(rod. ed.). Vendar se ob ml'ogo 'veliko' sliši tudi mnogo, kar je lahko pod vplivom knjižnega jezika, /n/ se na koncu zloga in med samoglasnikoma neobvezno realizira kot [/"], npr. k'o[ń] ~ k'o\j], kora[ń] ie ~ korä\j]ie 'korenje', k'umbaj 'kombajn' (izpričan samo enkrat), £vi[ó]'<ł:n ~ svi\j\'à:n (daj. mn.).
Nezvočniki
Mehkonebni zaporniki se pred prednjimi samoglasniki realizirajo neobvezno kot trdonebniki [t'], [d'], npr. [k]'ü:piti ~ [V]'ü:piti, [k'J'ö.ra ~ [t'l'ö.ta, ro[\C\ie ~ ro[f]'ie, [t']'išp'al 'Kis РаГ; na br'ei[g]i ~ na br'ei[V]i, no[g]'ei ~ no[d']'ei,pçd"i:ssâ 'prgišče'. Polzaporni žrelnik /h/ se pojavlja le na začetku zloga, kjer se lahko realizira tudi kot glasilčna raza, npr. gr'a\h]a ~ gr'a[?]a, [h]'iža ~ [?] 'iža, [h]'iita ~ [l]'iita, str'e[\\]a ~ str'e[l]a. V izglasju se /h/ ne pojavlja, npr. gr'a, sp'er, včasih se izmenjuje tudi z /j/, npr. str'à:j—sfra[h]'M: ~ stra[l]'ii:.
3 CANKOVA
3.0	Fonetika govora Cankove je razmeroma dobro poznana v jezikoslovni literaturi, predvsem iz del Avgusta Pavla (najpomembnejše je Pavel 1909). Pričujoči prispevek v glavnem potrjuje njegove ugotovitve, vendar predstavlja gradivo v sodobnejši obliki, tako glede na dejstvo, da je bilo zbrano skoraj sto let kasneje, kot glede na razčlembo glasovnega sistema.8 (Podrobneje gl. Pavel 1909, 1916a, 1916b, 1917, 1918; Lowman 1932.)
3.1	Samoglasniški sestav
Dolgi naglašeni	Kratki naglašeni
i ü u	i	ü u
ei	ou	e (ö) o
e (ö) o	£	à + f
a
Nenaglašeni /	u
e (ö) o
£	à + I f
Nenaglašeni /i/ se v vseh položajih realizira kot ohlapen, rahlo proti sredini pomaknjen samoglasnik. V navedenem gradivu se to ne označuje, ker gre za docela predvidljivo lastnost.
3.2	Soglasniški sestav
Zvočniki	Nezvočniki
m n	ń	P	t	-	k
1		b	d		8
r		f	s	š	h
v	j		z C	i č LT]	
»Če ni posebej označeno, je gradivo iz avtorjevih terenskih zapisov.
3.3	Naglas
Prozodijski sistem je enak kot v govoru Polane (gl. zgoraj). Edina razlika je v tem, da je v cankovskem govoru dolžina v zlogu, zaprtem z zvočnikom, neobvezno skrajšana, npr. /boj ' i:n se/ —> [bog ' i:nse] ~ [bog ' inse], /št ' a:mpfle/ —> [št ' a:mpjle] ~ [št ' ampjle], /po pol ' a:j/—> [popol'a:j] ~ [popol'aj] (Pavel 1909: 15). Ni pa vedno jasno, za katero kolikost gre, saj je slušni vtis, da v takih zlogih preposto ni razlike med dolžino in kračino oz. da je kolikost nekje vmes.
3.4	Izvor glasov Dolgi samoglasniki:
i: <— *i: bež'i:n, bogi: se, b'i:la, čemeri: 'jezi se', dob'i.lâ, guci.n 'govorim', p'i.sâti, p'i:šeš, p'i.salâ, pist'i:, p'i:tâti, p'i.tâlâ, pokos'i:, pr'i.de, sfàl'i: 'zgreši', z'i.dali; <— *î: l'i.p (rod. mn.), m'i.slin, oci:, r'i.b (rod. mn.), s'i:n, v'i:dimo ü: <— *u: k'ii.piti, k'ii:pin, l'ii.pâti, l'ii.plen, p'ü:sti (vel.), s'ii.sâ, s'ii:šno, h'ii.di (m.
ed.); <— *ù: gr'ii:skâ, k{b'ü:k, sin ü: (rod. ed.), d'il: 'duh' ei <- *ë: b'eizâti, br'eijà, c'eilo 'célo' (sr. ed.), d'eite, g'eilâ, l'eipo, l'eità (im., tož. mn.), m'eilà 'imela', ml'eiko, sv'eicâ, tçb'ei 'treba', zv'eizdâ; *ë: g'eist 'jest' (nam.), posv'eit, sn'eig; <— *ę: des'eit e: *è č'e:r 'hči', noge: (im., tož. mn.), p'e:č, sçc'e:, se:st\ *é: (dolžina analogičnega izvora) nes'e:, org'e.mo 'orjemo', pec'e:, per'e.n 'perem', pober'e:, râst'e:, spig'e. vâ 'spijeva', splet'e:, št'e:mo 'beremo', zeb'e:, z'e:lje, zov'e:, ziv'e.n 'živim'; <— *à d'e.n, l'e.jko, l'e.n 'Ian', v'e.s 'vas', z'e:žgo 'zažgal'; <— (dolžina analogičnega izvora) nâ v'e:si\ <— *ę: rok'e: (rod. ed.); <— *ę: gl'e.dâs, rok'e: (im., tož. mn.)
a: <— *â: gl'a.vâ, kol'a:č, 1'a.ni, petnajst, pr'a.lâ, pçk'a:ze, sâm'a.r 'osel' (če seje ta izposojenka iz madžarščine res obravnavala kot drugi samostalniki z akutirano pripono -â:r), tr'a.vâ, žuč'a:k 'rumenjak'; <— *à: gen'a:u 'točno', kr'a:v, m'a:n 'imam', m'a.st, moz'a.^poj'a.s 'pas', sina: (dv.), test'a: (rod. ed.), za:b (rod. mn.) ö: v prevzetih besedah h'o:č 'ročna sekira', mez'ö:v 'polje' (Pavel 1909: 73);
*û: vsaj v besedi 'kuhati' k'ö:jäti, k'ô.jâlâ o: <—I: v m. ed. del. na -1 cvr'o:, mr'o:
ou <r- *ö bil'ou, b'oug, edn'ouk 'enkrat', kok'ouš, kot ouvrât, mes'ou, neb'ou, ok'ou, p'oubro 'pobral', p'ouv 'pridelek', r'oubec, sin'ouv (rod. mn.), sp'ouvid, test'ou; <— *ó: (dolžina analogičnega izvora) dr'ouvni 'drobni', k'ouzâ, n'ougâ (po analogiji z r'ouka), z nog'ouf, nâ p'ouli, <— r'oukà, soused; gosp'oud, m oui, vod'ou (tož. ed.)
u: <— *|: g'u:čdti 'govoriti', k'u.stâ 'noseča', sk'u:zâ 'solza', zg'u.co, zg'u:čala\ *J: d'u.gi, ž'u:ti 'rumeni'; v onomatopejskih besedah/u:dâ 'piha'
Kratki naglašeni samoglasniki:
i <r-*ïbel'icâ 'jajce', d'in 'dim', dog'iti 'molzti', 'indâ 'drugjé', l'ipâ, n'ikâ 'nič\pr'i
nâs, pien'icâ, r'ibâ, t'ikvà, v'iditr, *i naglašen po umiku'/?/, 'iden ü *üflc'üp, körb'ülä 'košara', kr'ü, kr'üjä, k'üpec, l'iik 'čebula', st'üdenec, v'iipâti
'upati', v'iipân, v'ütro; <— *i v besedi 'tih' t'ü e <- br'ezà, c'estâ, ëlov'ekà, d'eca, d'edek, d'elâti, d'elân, g'ezdec 'jezdec', kol'eno, l'eto, r'ezâti, s'ever, št'eti 'brati', tçb'eti 'morati, biti treba', tçp'eti
ö <— *i, *e, *з *o, *u v poziciji pred r ali ob istozložnem v ali u sörki 'široki', d"öu 'jedel', v'öter, v'ö, st'örk 'štorklja', t'örba 'torba',/ort 'skozi, stalno', k'ömek 'kurnik' (tudi za dolgi ö: verjetno veljajo isti pogoji, vendar pa primerov v gradivu ni) £ <— *i ob izstozložnem r m'er 'mir'; <— *é c'erkâ, 'eto 'tole', g'esi 'kis', ren 'hren', šp'ej 'špeh', sp'ejâ, v'Elki, v'elkâ, zelje, zeńamo; <— *e naglašen po umiku b'edro, m'eklâ, ńemren 'ne morem', p'Ekli, ppiesi (vel.), z'etni (vel.); *ś d'ež\ <— naglašen po umiku d'eskà, m'eglâ; <— *ë v sedanjiku glagola 'deti' d'ene, *ę z'et\ <— *ę naglašen po umiku gečmen, g'ezik\ *o v besedah 'koliko' in 'toliko' k'elko, t'elko-, <r~ *a v zaimku 'jaz' gez 'jaz'; v prevzetih besedah k'efâ 'krtača', v'eš 'perilo'
à <r- *a bojâti se, br'ât, br'âtâ, frr'âro/'pripadajoč bratu', câsâ, ces'âti, čes'âli, gr'â, kr'âdnoti, kr'âdnoli, kr'àvâ, l'âgev 'sod', ležati, lop'âtà, m'âti, matere, n'a kle 'na tla', naš, naša, pel'âti, pel'âli, prati, sl'âmâ, st'ârec, st'ârcâ, štala, z'âj 'zdaj', zn'âli, zâbâ', <r- v prevzetih besedah/âlât 'kos', gl'âz 'okno', l'âmpe 'ustnice'
0	*ó d'ostâ, gotovo, k'oń, p'od, p'op, r'od, st'o 'miza'; <— *o naglašen po umiku b'ojnâ 'vojna', cl'ovik, nâ k'oni, k'oteo, k'ozâ, m ogla, m'otikâ, 'obed, 'oča, 'odo 'hodil', 'odia 'hodila', 'ogeii, 'ogçkâ 'kumara', p'opâ, , st'olof (rod. mn.), st'olec 'stoF; v prevzetih besedah roraš 'dimnikar', t'oš[ 'denarnica'
u *J gut, k'ucâ se 'kolca se', к'исџса 'nabijanica'; <— v prevzetih besedah bâj'usi 'brke', krumpič 'krompir', k'upicâ 'kozarec', 1'ump 'pijanec', sp'ucâti, st'ube 'stopnice', špr'ud{ 'mešalec' X <— *f k'[črna, v'çtânek 'kolač', v'ö zob'[-nerv, *f m'çkefcâ 'korenček'; <— *$• naglašen po umiku h'[bet,
Nenaglašeni samoglasniki
1	<— *i k'ü:piti,p'ii:sti (vel.), sin ü: (rod. ed.), živ'e:n 'živim'; f- *ë (fakultativno; gl. tudi nenaglašen e) cl'ovik, dit'ai 'otroku', 'obid, sp'ouvid 'izpoved'; *u dit'äti 'otroku', nâ k'oni, sis iti
e <r- *ë cl'ovek, det'eti 'otroku', 'obed, soused ö <- *o pred istozložnim r körb'ülä 'košara'
e <— *e m'atere,p'i:šeš\ h'^bet, l'âge\} 'sod', r'oubec; *ë v nekaterih besedah
bež'i:n\ *ç d'eite, mes'ou, petn'a.jst, splet'e:, zeb'e: a <— *a kr'âvâ, l'ipâ, pr'i nâs, v'iipân
0	* o gotovo, zov'e:, zenâmo; <— *ç kr'âdnoti, kr'âdnoli, rok'e: (im., tož. mn.); <— -VI 'odo 'hodil', z'e:žgo 'zažgal', zg'u:čo	'
u *J guČi.n, žuČa.k 'rumenjak'
1	<— v prevzetih besedah špr'ud[ 'mešalec', t'oš[ 'denarnica'
f <r- *f 'og[kâ 'kumara', sçc'e:, tçb'ei 'treba'; <— ob onemitvi istozložnega ip[k'a:že ą «-ob onemitvi istozložnega i k'ucqcâ 'nabijanica'
3.5 Soglasniki
Na koncu naglašenega zloga se / uresničuje kot nezlogotvorni o (za ü tudi u), npr. t'elec—t'eocâ, b'ü.u—b'i.lâ, dog'i.o—dog'i.li, kr'a.o—kr'a.lâ, sp'a.o—sp'a.lâ. V nenaglašenem zlogu pa se samoglasnik in / uresničujeta kot zlogotvorni o, pretežno pri deležniku na -/, npr. n'oso—nos'iii, 'odo—'odla, p'oubro—pobr'a.lâ", vendar se v samostalniku ne izgublja odraz za krepki polglasnik, npr. k'oteo—k'otlâ, m'ekeo (rod. mn.)—m'eklâ.
4 Martinje		
4.1 Samoglasniški sestav		
Naglašeni:		Nenaglašeni:
i ü/üu y/ai	u/uu	i u
i£	ЏО	
£i (ö)	Qß	a o + ar
a	"Q	
Nenaglašeni /i/ se	v vseh položajih uresničuje kot ohlapen, rahlo proti sredini	
pomaknjen samoglasnik. V navedenem gradivu se to ne označuje, ker gre za docela predvidljivo lastnost. 4.2 Soglasniški sestav
Zvočniki:	Nezvočniki:			
m n ń	P	t		k
l	b	d	*	8
r			[d']	
V j	f	s	š	h
		z	ž	
		C	č	
4.3	Naglas
4.3.1	Govor Martinja ne razlikuje kolikosti, ampak le mesto naglasa. Naglas je lahko na katerem koli zlogu besede. Nezložene besede imajo lahko le en naglas.
4.3.2	Martinje ima razmeroma bogat sistem naglašenih samoglasnikov, ki je posledica prefonologizacije kolikosti v kakovost (gl. diahroni del spodaj). Vsi naglašeni samoglasniki in diftongi so odvečno dolgi, razen /-ja in u-ja, ki sta lahko fonetično kratka ali dolga (['iža] ~ ['i:žaj, [p'un] ~ [p'u:n]). Redkost v slovenskih narečjih je razlikovanje dveh visokih nezaokroženih samoglasnikov /i/—/y/, pri čemer je /i/ sprednji, /y/ pa srednji (podoben ruskemu _y-ju), npr. 'Ha 'hiša'—'yž 'hiš'; v'id At i 'videti'—v'y din 'vidim'. Kakovostna nasprotja kot odrazi nekdanjih kolikostnih nasprotij igrajo precejšno oblikoglasno pa tudi pomenskorazločevalno vlogo, npr.; b'iedi A 'bedra' (rod. ed.)—b'ei dr a, (im., tož. mn.), 1'ietA 'leto' (im., tož. ed.)—/'e/M (im., tož. mn.); br'oat im. ed.—brat (nam.)—br'oati (nedol.)—br'ati (mest. mn.).
4.4	Izvor glasov
Naglašeni samoglasniki: i *\b'ikac, b'iti 'tepsti', dob'iti, dod"iti 'molsti',/<*'/>/, ' Ha, kopito, korito, kos'iti, 1'ipa, lov'iti, misliti, nivA, od'iti, od'idA, pist'iti, pŠAnicA, r'ibA, siš'iti, stArAsinA, t'ikvA, t'iti 'iti', 'idA, ž'it o, zitA (rod. ed.) y ~ ai <— *î: bod" ai n sa, darz y, dob'aiš, dod"y 'molze', gucyn, kos'yn, Uz'y, lov'yS, moö'ylo, nafč'y, pist'y, pr'aid a, p'ais Ati, p'yŠAŠ, p'aitati 'vprašati', p'yto 'vprašal', sp'ym, stod"ai 'stoji', str'aie, str'yna, s'ain, VAl'ai 'reče', v'y no, z Amid' ys sa, zgor'y, ï'yvo 'živel'; *i: dod"yu, lov'yt (nam.), ml'ain, m'aislin 'mislim', r'aib (rod. mn.), stATAŠ'ain (rod. mn.), v'ydin iiu <— *ü: k'üupiti, k'üupiS, k'iiupo 'kupil', I'iiupAti 'luščiti', l'iiupo, sl'üuiiti, sUuča 'suša'; *ù: griiuškica, v'üiwa 'ujna'
ü <— *u č'üja, cü! a, d" Unec, kr'ii (tudi kr'üj), kr'üa (tudi kr'üj a), k'iip, grünt, l'iik,
pl'ük, r'üSi, vn'ükAC, vn'ükAca; *ïv besedi 'vime' v'ümAn iE <— *é č'i er кл, d" ie/лп, јл!' iena, Петлг, m'ieU 'moka', porn'ieso 'prinesel', p'ierd'A, p'ielAm, p'i eh 'peljal', t'ielA, t'iesA, z'ield'a 'zelje', z'iemAn 'vzamem', z'iemo 'vzel'; <— *e naglašen po umiku ciesnAk, d'АстЧепл, m'iekU 'metla', z m'iekhf(oT. ed.), s'iestrA, s'iestAr (rod. mn.), z'iemlA, zienA\ <— v prevzetih besedah b'ietAg 'bolezen', dr'iek; <— *è ob istozložnem r vAcier; <— *ë br'ieza, clov'ieka, d'iecA, d'ielAti, d"iesti, k'iedAn 'teden', k'iedna, kol'ieno, l'ieto, l'ietA (rod. ed.), Ut'ieti, m'ieu 'imel', m'i est o, m'ieti 'imeti', ml'ieti, m'i eh 'miel', nAv'iestA, r'iezAti, s'iemAn 'seme' (im. ed.), s'iemAnA (rod. ed.), sp'iek, št'i et i 'brati', sr'iebro, ZAl'iezo; <— *з b'ieckAr, d'iez, m'iegU, mieŠA 'maša\ p'iekAU 'pekèl', pos'ieno 'posehnil';
*з naglašen po umiku b'ieckA, b'iEtvo (tož. ed. ž); <— *ę srieČA, z'iet, z'ieta; <— *ę naglašen po umiku d"iečmAn, 1'iEžo 'ležal' ei <— *ë: na brAgei (mest. ed., tudi po br'eigi), d"ein 'jem', d'eitA, gneizdA (im. ed. ž. sp.), I'eitAti, ml'Eiko, par sin ei (mest. ed.), sp'eivAti, sv'eitAk 'prazdnik', t arb'ei 'treba', zv'eizdA, zr'eibAC, *ë: br'eig, cv'eit, čreivo, d' 'eist (nam.), d'eidAk, l'eis, l'eit (rod. mn.), m'eisAC, p'einAz, posv'eit 'svetilka', r'eic 'beseda', sn'eig; <— *£, v besedi 'smreka' smr'eikA; <— *è d'As'ein, kor'ein, l'eid, meid, p'eic, parnAs'eiš, sarc'ei-, <— *é: (dolžina po analogiji) bAr'eim, p as'ein 'pasem', pid"eiš 'piješ', p'Acei, poŽAnei', <— *é: (dolžina po izgubi nekdanjega šibkega polglasnika v priponi *-зј-) rAspAt't"ei 'razpelo'; <— *é: (dolžina po izgubi nekdanjega šibkega polglasnika v predhodnem zlogu)/(5'£j7/\; <— *à bob'ein, d'ein, l'ein, no'eit 'nohet', p'ein, v'eis, z v'eisi; *ç: gosp'ei (rod. ed.) (ali iz *-oję če še zastopa prvotno končnico s kontrakcijo), nog'ei (rod. ed.), rak'ei (rod. ed.), sAstr'ei (rod. ed.), v'eizAti, vjd'ei (rod. ed.), zwil'ei (rod. ed.), zim'ä (rod. ed.); *ę: zeitvA; <— *i: v besedi za 'ajda' (domnevno iz prvotne oblike hajdina) d'eina ö <— *ë, *o, *u pred istozložnim r f örtök 'predpasnik', к'ојпл 'kuhinja', k'öjati
'kuhati', k'öriti, k'örin (1. ed.), s'övörcA 'severni veter', v'ötör, v'örA a *â: d'am, d'arAtn, gl'avA, kovač, kr'au 'kralj', hnč'ar, mAs'a, mAs'ar, p asti, p'aso 'pasel', tr'avA, zid'ar, *à: boga (toz.-rod. ed.), br'at 'nabirati' (nam.), пл glavo, ki'as, ki'at (nam.), коглпа (rod. ed.), Ud'a, las'a, mož'a (rod. ed.), nApr'avi, pr'a 'prah', sina (rod. ed.), snAg'a (rod. ed.), sp'at (nam.), vi'as (im. ed.), vi'at, zl'ato oa <— *ä b'oabA, br'oat (im. ed.), br'oatA, br'oati (ned.), č'oas, d"oablań, d"oamA, fst'oaniti, gr'oa (im. ed.), gr'oaja, gr'oanicA, к'оатлп, пл k'oamli (mest. ed.), kr'oaj, kr'oavA, m'oati, m'oatArA (rod. ed.), mr'bas, плрг'oaviti, nApr'oavo, nAv'oalA, or'oati,pobr'oati,pol'oagati,pol'oago 'polagal',p'oamAt,pr'oati, r'oano 'jutro', sl'oamA, šl'oa, t'oacA, vr'oanA, zdr'oavd'л, ZAkl'oati, zn'oati; <— *a naglašen po umiku n'oa kio 'na tla', noajšo 'našel'; v prevzetih besedah foaUt 'kos', goazda 'gospodar', št'oaU, z'oaklo (del. na -1 m. ed.) • ao *5 b'aog, k'aolivr'oat, kok'aoš, kok'aot, mAs'ao, riaoč, naos, ok'ao, pomaoč, potk'aov, SAn'ao, sp'aovAd, tASt'ao; <- *ó: (dolžina po analogiji) 'aotAVA, k'aos (rod. mn.), k'aoŽA,9 I'aovAC, n'aoga; v prevzetih besedah k'aoštAti 'poskusiti'; <— *ç: s kos'aof, гаокл, rok'ao, пл r'aoko, s'aosAd, s'aos\da, st'aopiti, z vod'aof (or. ed.), pod ZAml'aof (or. ed.), ÎAÏaodAC, <— *{>: gUv'ao, gosp'aod, kos'ao (tož. ed.), m'aoî, nog'ao, p'aot, sarn'ao (tož. ed.), vod'ao (tož. ed.), zAml'ao;<-*~ 1 v del. na -1 m. ed. mr'ao 'umrl'
9V kajkavščini je tip koža navadno cirkumflektiran.
uo <—*ó b'uozic, k'uon, m'uorAS,pr'uosi,p'uod,p'uop,p'uopa, r'uoj, sn'uop, st'uo 'stol', s'uok; <-*o naglašen po umiku čluovAk, к'иопл, к'иоплс, k'uosA (im. ed.), st'uoUc, 'uobAd 'kosilo', 'ujča, 'uojti 'hoditi', 'uodi, 'uojdo, 'uojdla, 'uovas, 'uo/sa (rod. ed.),v'uoda, z'uord' a u *| b'uja 'bolha', t'ucqcA 'nabijanica', t'uko 'tolkel', v'uha; *j: p'už, v'uk (gl. še OM-refleks za {: spodaj); *u za b, m kot posledica metateze v besedah 'ubiti' in 'umiti' b'ujti, m'ujvati, т'иј\>л1л sa; <— v prevzetih besedah b'ur gul a, kr'umpli, kr'umplist'A, k'ukorca, тлг'и1л 'marelica', p'ucAti 'čistiti' ou <— *| : g'ouČAti\ <r- *| : s'ouncA
ar <—*f zmarzno, \>'дПлплк; <—z' ат a\ <— *f (naglašen po umiku) b! arb At, m'artvAC Nenaglašeni samoglasniki:
i <— *i b'iti 'tepsti', griiuškica, pid"eiš 'piješ', z v'eisi, zim'ei (rod. ed.); *u b'aogi
(daj. ed.), br'oati (daj. ed.), pis t'iti, siš'iti a <— *e moatATA (rod. ed.), muorAŠ, zdr'oavd'A, ZAml'ao; <r- *ë cl'uovAk, SAn'ao, s'aosAda, sp'aovAd, tAst'ao; l'aovAc, uovas, st'uoUc, zAl'aodAC-, <— *ę mAs'ao, p'oamAV, <— *a aotAVA, b'ujA, gUv'ao, пл r'aoko, 'uobAd, s'aosAda, v'uoda (v gradivo je več primerov z varianto [a], ki se prosto izmenjuje z [л], prim, v'uoda—v'uodA, vn'iikAca—vniikicA)
o <— *o bog'a (toz.-rod. ed.), dod"yu, od'idA, kos'yn, zito\ <— *q moza (rod. ed.), пл r'aoko, rok'ei (rod. ed.); -VI k'üupo, 1'iežo 'ležal', noajšo 'našel\p'aso,parn'ieso, pos'ieno 'posehnil', ï'yvo 'živel' u <— *1 gucyn ar <r- *f darzy, sarc'ei
4.5 Soglasniki
Nasprotje /m/—/n/je v izglasju le delno nevtralizirano; /n/ se vedno uresničuje kot [n], /m/ pa neobvezno kot [m] ali [n], npr. kol'ie[n]o—к'ао!л[n] (rod. mn.); n'iešČA[n] ~ n'iešČA[m\ 'nočem', z'ieniA[n] ~ z'iemA[m].
II. Komentar k zgodovinskemu glasoslovju in oblikoglasju
prekmurskega narečja 5.1 V glavnem se strinjamo z jedrnatim opisom rekonstruiranega sistema pri Logarju 1981, ki je tudi nam za izhodišče; podrobneje o posebnostih razvoja panonske skupine gl. Rigler 1986 (1973). Tu se ukvarjamo le z vprašanji, ki doslej, vsaj kolikor je avtorju tega prispevka znano, niso bila docela razjasnjena. V razlagi izhajamo iz Andersenovega (1973) modela jezikovne spremembe: abduktivna sprememba je prein-terpretacija dvoumne množice izhodnih podatkov (npr. množice alofonov, pripisanih fonemu), njena posledica pa je sprememba pravil; deduktivna sprememba je logična dejanska sprememba izhodnih podatkov, nastane pa zaradi boljšega ujemanja s spremenjenimi pravili. Abduktivne spremembe so pogosto skrite, dogajajo pa se na abstraktni ravni, v govorčevem sistemu; deduktivne pa so tudi akustično realizirane.'"
"'Vzemimo npr. spremembo naglašenega e > o v staroruščini. Pri domnevni inovativni izgovorjavi strus. medb |m'eodb] je bila v predhodni fazi fonemska vrednost mehkosti soglasnika ali sprednjosti prvega dela suponiranega dvoglasnika dvoumna, tj. govorec se je moral odločiti ali izgovorjavi ustreza zaporedje fonemov /medt/, pri katerem bi bila mehčanje soglasnika pred sprednjim samoglasnikom in diftongizacija (/e/ —> |eoj pod naglasom pred trdim soglasnikom) predvidljivi pravili fonetske uresničitve, ali /m'odW, pri katerem bi bila predvidljiva le diftongizacija. Abduktivni del spremembe je torej odločitev za fonemsko zaporedje /m'odi)/. Deduktivni del spremembe potem izbriše odvečno informacijo v pravilih uresničitve zaradi boljšega ujemanja s to odločitvijo, npr. |m'eodi>] > [m'odb], torej /m'odb/ —> (m'odi>|.
6 Premik cirkumfleksa v prekmurščini
6.1	Prva inovacija, ki je zajela praslovenska narečja (oz. splošnoslovensko narečje), je bila splošna podaljšava cirkumflektirane pri */o, e, з/, tako da je bilo odpravljeno predvidljivo kolikostno nasprotje pri cirkumfleksu. Do te inovacije je prišlo istočasno s pomikom iktusa za en zlog na desno v besedah s cirkumfleksom (*kolo > kolo:) ali kmalu po njem; zajela naj bi vsa slovenska narečja (z možno izjemo rezijanskega, gl. Bajec 1921-1922, Rigler 1972, Vermeer 1987) in del kajkavskega. Število padajočih naglašenih zlogov se je povečalo s pojavitvijo 'novega cirkumfleksa', ki je posledica odprave dolžine ali šibkega polglasnika neposredno za skrajšanim zlogom z rastočim tonemom (*vidi:mo > vi.dimo, hrušaka > hrù.ska).
6.2	Kar zadeva pomik cirkumfleksa za en zlog na desno, vsebuje prekmurščina zanimivo posebnost, ki delno razjasni zakonitosti tega pomika, obenem pa povezuje kajkavščino s slovenščino." Prekmurščina ima, podobno kot druga slovenska narečja, pomaknjen prvotni cirkumfleks, npr. (*0џ:0зпз >) bob'e.n, {*mę :so >) mes'ou, (*ôko >) ok'ou, (*ôbla:kd >) obl'a.k, (*rp:kp >) rok'ou, {*sù:Sita >) sis'i.t (nam.).12 V določenih primerih cirkumfleks ni pomaknjen, npr. p'oubro, p'oubrali (prim. skj. pobral, pobrâli), z'e:žgo, z'e.zgali (prim. skj. sežgal, sežgali), l'e.jko (prim. skj. lahko).1 3 Domnevamo lahko, da tu do naglasnega pomika ne pride zaradi soglasniškega sklopa,
"Z. Zorko poroča, da so v bližnjem govoru Žetincev (Sicheldorf), v katerem so »samoglasniški sestav in naglasne razmere /.../ take kot v prekmurski narečni podstavi; soglasniški sestav in oblikoslovje sta [pa] bliže slovenjegoriškim govorom« (1989: 241), primeri, kjer naj bi bil cirkumfleks naknadno umaknjen: »Najmlajši so naglasni umiki tele vrste: (a) s cfl. dolgega končnega, zlasti odprtega zloga za zlog proti začetku besede: okô —» oko« (242). Vendar pa tej trditvi nasprotuje gradivo, ki ga navaja: gol'o.ub, mes'o.u, neb'o.u ok'o.u (243), bil'o.u, dal'o.u (249). Na žalost med temi primeri ne najdemo nobenega od glasovnih okolij, ki nas tu zanimajo. Zato bi bilo precej drzno predpostavljati, da (sicer notranje nedosledna) trditev Zorkove pomeni še eno vrsto govorov z nepomaknjenim cirkumfleksom. Neskladje med omenjeno trditvijo in ponazarjalnim gradivom bi bilo morda mogoče pripisati dejstvu, da so Radgonski kot, kot trdi Križman (1987), razmeroma pozno poselili priseljenci iz Prekmurja in Prlekije, torej se v Radgonskem kotu ločita dva različna narečna sestava.
i2Junkovič trdi, da sta se v Prekmurju (tako kot implicitno v Halozah, Prlekiji in Slovenskih goricah) do pomika zlila novi akut in cirkumfleks (v korist cirkumfleksa), ter zaradi tega sklepa, daje na tem področju pomik cirkumfleksa mlajši kot v preostalih slovenskih narečjih (1972: 201-202). Zato naj bi panonska narečna skupina ostala zunaj te splošnoslovenske inovacije. Junkovič gradi svoj argument na nekaterih primerih, ki jih je (domnevno) našel pri Paylu, npr. gn'eizdä, gnezd'ou (Pavel 1909: 37), pri čemer je v drugi navedeni obliki do pomika prišlo. Ta beseda je bila v praslovanščini končniško naglašena (paradigma B) in bi dobila novi dolgi akut na predzadnjem zlogu, v skladu s splošnim kajkavsko-slovenskim razvojem. Junkovič očitno ni vedel, da sta se pri tej besedi zgodili dve pomembni spremembi: (1) prešla je iz srednje v žensko sklanjatev, kar je za prekmurščino značilen pojav, in (2) po obrazcu r'ouka/rok'ou je postala mešano naglašena. Takih primerov je veliko in jasno je, da gre za oblikoglasno, ne za fonetično spremembo. Edini primer, ki bi morda podpiral Junkovičevo tezo, sta dvojnici kr'a.lâ/krâl'a: (tož./rod. ed.) (Pavel 1909: 12), ki je ne znam razložiti (take ali podobne oblike pa tudi nisem našel pri terenski raziskavi). Vendar bi po njegovem pravilu pričakovali še **zvezd'a:, **diš'a:, **klič'a: namesto dejanskih oblik zv'eizda, d'ii:ša, kl'ü:S&, So še drugi razlogi, zakaj Junkovičevo pravilo ne drži, npr. kako bi Prekmurci razlikovali »mlajše« cirkumflektirane besede od novocirkumflektiranih, ki (kot povsod na Slovenskem) nimajo pomika. Ta napačna teza se nekritično ponavlja v delih drugih raziskovalcev, npr. pri Lončariču »|sej čini da je Iprogresivni pomak cirkumfleksa] sekundaran i u Prekmurju« (1988: 85).
"Hvaležen sem W. Vermeerju, ki meje prvi opozoril na gradivo tipa p'oubro v prekmurščini, na katero je naletel v Pavlovem gradivu.
vendar pa obstajajo tudi besede s soglasniškimi sklopi, pri katerih je pomik izvršen, npr. tož. ed. ž. desk'ou, zeml'ou, gnezd'ou. Razlika med besedami brez pomika in tistimi s pomikom je v tem, da so imele besede brez pomika šibki polglasnik v prvem ponaglasnem zlogu (*pobara:h, *làgsko). Zaradi tega domnevamo, da se na šibki polglasnik naglas ni mogel pomakniti in je zato ostal na prvem zlogu. Drugo razlago bi lahko iskali v analogiji, vendar pa model za vzorec p'oubro—pobr'a.lâ— p'oubrâlo—p'oubrâli ne obstaja. Prav tako do spremembe ni prišlo zaradi t. i. »tretjega umika«, ker je odraz dolgi samoglasnik. Če bi šlo tu res za tretji umik, bi imeli oblike s kračino: **p'obro, **z'ežgo, **l'ejko\ prim, cankovske oblike z drugim umikom tipa kl'âli (Pavel 1909: 184),p'ogno 'pognal' (\9), p'oslo 'poslal' (19, 269, 274),pozno 'poznal' (19, 54), râsp'otro 'razpotrl' (24), s'emlo 'zmiel' (19).
6.3 Podoben pojav najdemo tudi v kajkavskem govoru vasi Bednja, kjer je prvotni cirkumfleks pomaknjen le na zaprte zloge z dolgim samoglasnikom (*ôbla:ka, *gôlç:ba, *su:ši:ts > eblàok, gelôub, syši:t), ne pa na odprte s kratkim samoglasnikom (*ù:ho, *rç:kç:, *sè:no > vèyhe, rôuku, siene).14 Bednjanski govor s prekmurščino deli naglaševanje tipa vèyzgol 'sežgal', pri katerem je cirkumfleks ostal na prvem zlogu, domnevno zaradi šibkega polglasnika v drugem zlogu. Iz tega sledi, da se je zgodil pomik pred popolno izgubo šibkih polglasnikov v prekmurščini in deloma v kajkavščini (tj. vsaj v govoru Bednje). Dejstva iz prekmurščine in bednjanskega govora nakazujejo strukturno hierarhijo pogojev za izvršitev pomika, ki jih povzemamo v preglednici.
Hierarhija pomika cirkumfleksa
Struktura	Pozna praslov. SKJ		Prekm.	Bednja	Turopolje
vc3c...	*s/z3Ž3ga:l(a)	sežga:l, -li	1 ze:zgo, -gali	vèyzgol	prebral
vcv#	*oko	oko :	ok'ou	jyeke	öko
v:cv#	*sę:no	senç :	sen ou	siene	sę.no
v:cv:#	*rę:kę:	rokç :	rok'ou	rôuku	rç.-кџ
0c\:#	*nôgç:	nogę:	nog ou	negôu/nyegu	nogę
Vcvc(a)#	*kdkoš(3)	kokę.ś	kok'ous	kekyeś	kokoš
vcv:c(a)#	*gôlç:b(a)	golę :b	gol'oub	gelôub	golob
v:cv:c(a)#	*su:ši:t(d)	suši:!	sisi:t	svšeit	*sii:šit
6.4 Preglednica prikazuje pomik cirkumfleksa v odvisnosti od teže zloga. Tu nas zanimata kolikost praslovanskega naglašenega in ponaglasnega samoglasnika. Poleg tega se zdi relevantna tudi zaprtost oz. odprtost drugega zloga. Vključili smo samo tiste kombinacije, za katere so na voljo zanesljivi podatki, izključili pa nekatere teoretično možne kombinacije, ki niso zanesljivo izpričane. Zdi se, daje bilo najbolj omejevalno okolje za pomik cirkumfleksa kombinacija, koje kratkemu cirkumflektiranemu zlogu sledil zlog s šibkim polglasnikom (skj. sežga.u proti prekm. z'e:žgo). Samo v tem primeru se v prekmurščini cirkumfleks ne pomakne. Tudi kajkavščina v tem primeru nima pomika. Če je ponaglasni zlog kratek, vendar ne vsebuje polglasnika, se cirkumfleks pomakne v slovenščini, vključno s prekmurščino, ne pa v kajkavščini. Tudi v drugih kombinacijah se prekmurščina ujema s preostalo slovenščino, se pravi.
da pride do pomika v vseh ostalih kombinacijah. Kajkavski govor vasi Bednja pa nima pomika, če je ponaglasni zlog odprt in kratek (jyeke, siene) ali če je naglašeni zlog dolg, ponaglasni pa odprt in dolg (röuku). Do pomika pa pride, kadar je naglašeni zlog kratek, ponaglasni pa dolg in odprt (negôu) ali zaprt (kekyes). Očitno je odprt končni zlog manj primeren za pomik, saj se v Jedvajevem opisu najdejo tako dvojnice s pomikom kot tudi take brez njega (gelôub, syši:t).
6.5	Opozoriti je treba, da ima bednjanski govor s slovenščino skupno podaljšavo cirkumfleksa, in sicer ne glede na etimološko kolikost naglašenega samoglasnika. Ta pojav je odsoten v osrednji kajkavščini (Turopolje), ki ohranja kolikost naglašenega samoglasnika (ôko, sę.no, kokos). To pa narekuje odgovor na še eno vprašanje v zvezi s pomikom cirkumfleksa, tj. ali je v narečjih, ki imajo pomaknjen cirkumfleks, prej prišlo do pomika ali do podaljšave. Ker imajo primeri, v katerih ni prišlo do pomika, dolžino, se ne zdi verjetna možnost ponaglasne dolžine, ki bi ji sledil naglasni pomik. Zdi se, daje dolžina funkcija preinterpretacije lastnosti cirkumfleksa, kakršne koli so te lastnosti že bile v poznih praslovanskih narečjih, ki so bila podlaga slovenščini in zahodni kajkavščini.
6.6	Podobne pojave na različni stopnji najdemo tudi v Prlekiji, Halozah, na Štajerskem in morda v drugih obrobnih slovenskih govorih, na Hrvaškem pa medžimursko narečje in drugi obrobni kajkavski govori prav tako izkazujejo primere pomika cirkumfleksa; govor Slovenskih goric pa, kot kaže gradivo, pri naglasnem pomiku nima omejitev (podrobneje o tem gl. Greenberg, V pripravi). Podobno hierarhijo, z nekaterimi pridržki, suponira tudi Vermeer za rezijanščino in ziljščino (1987: 294-296).
7 Notranji naglasni umik v prekmurščini
7.1 V prekmurščini, podobno kot v mnogih drugih slovenskih narečjih, seje naglas hierarhično umaknil z vseh zadnjih kratkih in z določenih notranjih kratkih zlogov (nos'iti > nositi), kar se je dogajalo v času, ko je bilo še prisotno kolikostno nasprotje v prednaglasnem zlogu (gl. Ramovš 1950). Prekmurščina deli z večino slovenskih narečij naglasni umik s kratkega zadnjega zloga, in sicer ne glede na kolikost predzadnjega ali odprtost oz. zaprtost zadnjega zloga, npr. (*ra:st'i >) r'a.sti, (*žen'a >) z ena, (*ni9gl'a >) megla; (*sç:s'ëd >) soused, (*pot'ok >) p'otok, (*čab' зг >) č'eher. Bolj zapleten je naglasni umik s kratkih notranjih zlogov, kar se najbolje vidi pri nedoločniku. Če je pred kratkim naglašenim stal dolg zlog, je bil naglas običajno umaknjen; pri nekaterih glagolih s tako kombinacijo zlogov je v nedoločniku naglas dosledno umaknjen (gradivo iz govora Cankove): (*ku:p'iti >) k'ü.piti, (*mla:t'iti >) ml'a: tit i, (*pi:s'ati) > p'i.sâti, (*poka:z'ati >) pok'a.zâti. Pri drugih glagolih z dolgim samoglasnikom pred prvotnim naglasom pa je naglas včasih umaknjen, včasih ne (*mu:d'iti se >) m ü: dit i se ~ mid'iti se, (*pu:st'iti >) рм-'stiti ~ pist'iti, (*su:š'iti >) s'ii:šiti ~ siš'iti, (*Z9gu:b'iti >) zg'ü.biti ~ zgib'iti. Razliko pogojuje naglaševanje sedanjika: ko je sedanjik naglašen na predtematskem zlogu (Stangova naglasna paradigma B), je naglas v nedoločniku stalno umaknjen; ko je sedanjik naglašen na tematskem zlogu (paradigma C), je naglas neobvezno umaknjen. Implikacija je torej: n. p. B > ii. p. C (umik pri n. p. B je verjetnejši od umika pri n. p. C). Če je pred kratkim naglašenim stal kratek zlog, pa je bil naglas včasih umaknjen, včasih ne, npr. mol'iti, pel'âti, nos'iti, voz'iti, z'äönoti in tudi m'oliti, p'elâti, nositi, v'ožiti, vendar vedno samo bogati, dçi'âti, goreti, pobr'âti, sed'eti, t^p'eti, zgod'iti. V oblikah, ki imajo
naglas stalno na tematskem zlogu, tj. so brez umika, je sedanjik končniško naglašen (paradigma C), npr. bog'i: se, bog'i.mo se,pober'e:, pober'e.mo. V oblikah, ki imajo lahko naglašen tematski ali predtematski zlog, ima sedanjik naglas na kratkem predtematskem zlogu (Stangova paradigma B), npr. moli, m olimo,p' ele,p' elemo. Kar zadeva kolikost prednaglasnega zloga, je implikacija naslednja: dolžina > kračina (umik pri dolžini je verjetnejši kot pri kračini). Hierarhijo pogojev, ki določajo umik naglasa z notranjega kratkega zloga v nedoločniku (upoštevaje obe zgoraj omenjeni implikaciji) povzemamo v preglednici.
Notranji umik naglasa pri nedoločniku
Naglasna Prvotna kolikost	Umik Primeri
paradigma prednaglasnega samoglasnika
C	kračina	0	(*bojäti >) boj'âti, (bogi:)
C	dolžina	±	(*su:sïti >) sis iti/s ' ü :šiti (s i š' i : )
B	kračina	±	(*nosîti>) nos iti/n ositi (nosi)
B	dolžina	+	(*poka:zäti >) pok'a.zati (pok'a:že)
8.1 Ohranitev cirkumfleksa na začetnem zlogu (tip p'oubro) in umik z notranjih kratkih zlogov (tipi s'ii:šiti, n'ositi,pok'a:zâti)je treba razlikovati od umika z notranjih dolgih na predhodne dolge zloge. To je tip z'a.bâvâ (prim. skj. zabà.va), ki je znan v kajkavščini in ga je Vermeer poimenoval »Ivšičev umik« (po Stjepanu Ivšiču, ki je pojav prvi prepoznal); za pojav je dosti dokazov v govoru Bednje (Vermeer 1979: 375-377). Do Ivšičevega umika pride v besedah z vsaj tremi zlogi, kjer je prvotno naglašeni zlog najprej postal novocirkumflektiran, zlog pred njim pa je bil že v psi. dolg. Tako je npr. v bednjanskem govoru zlog, ki je prejel naglas po umiku, dolg akutiran, npr. zô.bovo (< *za:bà:va < *za:bäva:). Če je bil prednaglasni zlog v psi. kratek, je cirkumfleks ostal na prvotno naglašenem zlogu (pehe:ištve 'pohištvo'). Izjema je množina nekaterih trizložnih samostalnikov srednjega spola, npr. bednjan-sko kyeleno 'kolena', ki izkazuje umik na kratki zlog. Za to so morda oblikoslovni razlogi, vendar pa bi bilo za potrditev te domneve treba zbrati več primerjalnega gradiva (za podrobnosti gl. Vermeer, prav tam). Prekmursko gradivo se v teh treh tipih ujema z bednjanskim (vendar pa naglas na novonaglašenem zlogu seveda ni to-nemski), npr. v Cankovi z'a.bâvâ; poh'i:štvo, žel'oudec; k'oui ena. Pavel (1909) ima še veliko več primerov Ivšičevega umika: k'oudilâ (54), n'a:potâ (13), n'a.vâdâ (8, 13), p'ousidâ 'posojilo' (55), pr'e.âimbâ (41), pr'i.segâ (42) (prim. skj. kodê.lja, napô.ta, navà.da, posé :da, preči.mba, prisé :ga); opisni deležnik (ž. ed.): k'ii :pilâ (26), p'i :sâlâ (avtorjevo gradivo), sk'a:zâlâ (58), zl'ii.bilâ (264). Do umika ni prišlo, če prvotno naglašeni zlog nima novocirkumflektiranega ustreznika v knjižni slovenščini, npr. cankovsko kolb'a.sâ (29), nesreča (35), nev'olâ (16) (prim. skj. klobâ.sa, nesre.ča, nevô.lja).
8.2	Nekatere oblike še vedno ostajajo nerazjasnjene, vendar pa bo za njihovo razlago potrebno zbrati več primerjalnega gradiva.15 Med njimi je oblika 'outâvà, ki se vede, kot da bi bil prednaglasni zlog dolg (prim. skj. otà:va)\ oblika m'otikâ (obe obliki sta bili tako naglašeni v Cankovi, Martinju in Polani; avtorjevo gradivo), v kateri je prišlo do umika na kračino (prim. skj. moti.ka); pri Pavlu zabeležena dvojnica /'epotâAep'outâ (37) (prim. skj. lepó:ta), ki ima umik nepričakovano z (verjetno) akutiranega zloga; prav tako že zgoraj omenjeni tip k'oulenâ.
8.3	Za zgoraj opisane naglasne spremembe v prekmurščini predlagamo naslednjo relativno kronologijo: (1) pomik cirkumfleksa; (2) izguba šibkega polglasnika znotraj besede; (3) umik naglasa s kratkega zloga znotraj besede, najprej na dolžino, nato na kračino (z različnimi stopnjami uresničitve glede na paradigmatski »pritisk«); (4) »Ivšičev umik«. Med spremembami (1) do (4) je moralo biti pravilo, po katerem seje skrajšal prvotno (v praslovanščini) cirkumflektirani zlog (*mę:so > *mę:sou > *mesôu), ker pravilo (4) razlikuje pomaknjeni cirkumfleks, pri katerem do »Ivšičevega umika« ni prišlo (*mesôu i> **mé:so), in novi cirkumfleks, pri katerem je do »Ivšičevega umika« prišlo (*za:bàva > *zâ:bava). Ker med skrajšanjem in praviloma (2) in (3) ni medsebojnega vplivanja, ga ne moremo z gotovostjo uvrstiti v relativno kronologijo, verjetno pa je povezano s podaljšanjem pomaknjenega cirkumfleksa, torej bi bilo približno istočasno s pravilom (2). Z vsemi temi spremembami seje v prekmurščini izgubila prednaglasna dolžina (s tem tudi zunajnaglasna kolikost). Tako je prekmurščina po drugi poti prišla do istega rezultata kot druga slovenska narečja.
9.1 Po teh spremembah so v prekmurščini izginile tonemske razlike; seveda je natančen čas tega dogodka nemogoče določiti. Jasno pa je, da seje dalje razvijal tonemski prozodijski sistem osrednjih slovenskih narečij, ki pa so izgubila razliko med dolgimi in kratkimi zlogi (kar je takrat zadevalo le dolge in kratke akutirane zloge) razen v zadnjem zlogu večzložnih besed. Prekmurščina je, podobno kot nekatera druga obrobna narečja, ostala zunaj te inovacije, tako daje glede na možnost pojavitve kolikostnih nasprotij v katerem koli naglašenem zlogu v besedi tipološko bliže kajkavskim narečjem. Ni povsem jasno, zakaj so se tonemska nasprotja v prekmurščini izgubila; pomensko razločevalno vlogo so imela gotovo vsaj v dolgih zlogih, vendar pa z zelo majhno funkcijsko obremenitvijo. To je že dovolj tehten razlog za strukturno izgubo tonemskosti, kar se je zgodilo v precejšnem delu vzhodne slovenščine in tudi v kajkavskih narečjih ob slovensko-hrvaški meji. Obstaja pa tudi možnost, da je v prekmurščini to izgubo povzročil jezikovni stik, o katerega obsegu pa lahko le ugibamo. Eden od vzrokov pri tej možnosti bi bil lahko stik z madžarsko govorečim prebivalstvom: Madžari kolikost razlikujejo v katerem koli zlogu besed, nimajo pa tonemskih nasprotij. Če so Madžari, vsaj v določenem delu Prekmurja ali določeni sloj prebivalstva, osvojili takratno prekmurščino, so ohranili kolikostna nasprotja, niso pa mogli razlikovati tonemskih nasprotij. Tako stanje bi se potem začelo širiti po vsem Prekmurju. Možno je, da sta delovala tako notranji strukturni kot tudi arealni vzrok. Tipološko paralelo najdemo v južnem delu južnoslovanskih narečij: sistemi z razločevalnim mestom naglasa in kolikostjo v naglašenih zlogih se pojavljajo v nekaterih črnogorskih govorih, ki so v stiku s takimi albanskimi, ki ohranjajo kolikostno razliko v naglašenih zlogih.
"Poleg gradiva iz kajkavskih govorov, ki ohranjajo kolikost in tonemskost, so posebnega pomena govori z novoodkrito kolikosljo in tonemskostjo (ni pa jasno, katera od njiju ima fonemsko vrednost) nekje v vzhodnem delu haloškega narečja (Zorko 1993: 205-206).
10 Samoglasniške inovacije v govoru Martinja
10.1	Srečno naključje je, da je bil govor Cankove prvi med prekmurskimi govori obsežno opisan: ohranja razmeroma starinski sistem tako za prekmurščino kot za slovenščino na sploh, tako da so razmerja med prekmurščino in preostalo slovenščino že precej jasna.16 Na tem mestu bi opozorili le na glasoslovne spremembe, ki so pripeljale od starinskega cankovskega do inovativnega martinjskega sistema, ki predstavlja eno od možnih poti razvoja prekmurskih samoglasniških sistemov v zadnjih nekaj generacijah. V Martinju se je z odpravo kolikostnega nasprotja v naglašenih zlogih razvil precej zapleten in tipološko zanimiv sistem dvoglasnikov17 (ki še ni bil opisan za kak prekmurski krajevni govor). Novi sistem ohranja večino prejšnjih kolikostnih nasprotij tako, da jih nadomešča s kakovostnimi.
10.2	Cankovska samoglasnika /'e:/ in /'ei/ odgovarjata martinjskemu /'ei/, npr. ocvr'e:š, zv'eizdâ (Cankova); ocvreiš, zv'eizdA (Martinje).18 /'e/ in /'e/ sta sovpadla v /'ie/, npr. melrno, d'edek (Cankova); m'ieUmo, d'iedAk (Martinje). Pri /'i:/ in /'i/je nastalo novo kakovostno nasprotje med /' y/ in / 'i/, pri čemer je refleks za starejši / 'i:/ pomaknjen nazaj k srednjemu redu (podobno ruskemu /y/), medtem ko je /' i/ ohranil prvotno kakovost, npr. v'i:din, videti (Cankova); v'ydim, v'idAti (Martinje). Fonem /у/ ima dve alofonski inačici v prosti variaciji; dopušča se namreč tudi dvoglasniška uresničitev ['ai], npr. v'aidim, s'yn ~ s'sin, gucymo ~ gucaimo, т1'уплг ~ ml'зтлг. Cankovska /'o/ in /'a/ ustrezata martinjskima dvoglasnikoma /'uo/ in /'oa/, npr. človek, br'ât; Martinje čluovAk, br'oat (Cankova). Cankovski /'ou/ odgovarja martinjskemu /' ao/, pri čemer je prvi del dvoglasnika postal strnjen, drugi del pa nerazpršen. V martinjskem govoru sta / 'u/ in /'ü/ v glavnem refleksa za dolžino in kračino, prim. v'u:k, g'uč 'jezik, govor', d'ii.sâ, kr'ii (Cankova); v'uk, g'uč, d'üsa, kr"iij (Martinje). Pri refleksu za/'ü:/pa je možnost dvoglasniške uresničitve [ ' tiu] ali ['iii], zaradi česar bi bilo treba najbrž vzpostaviti nasprotje /'ü/—/'üu/. Vendar je ta dvoglasniška uresničitev omejena na majhno število besed, zato ima v sistemu zelo obrobno vrednost. Primeri s to uresničitvijo so v gradivu gr'iiuskica, k'üupiti, 1'iiupAti 'luščiti', liiidi 'ljudi' (rod. mn.), liiupo, sliiužiti, suuča 'suša', v'üuriA. Refleks zlogotvornega / je v martinjskem govoru dvoglasniški, in sicer/ar/, npr. darzy, sarc'ei.
10.3	Pri teh spremembah so razpršeni samoglasniki /i, ü, u/ ostali enoglasniki, razen deloma /y/, ki ima prosto varianto [ai]. Enoglasnik je ostal tudi dolgi kompaktni /a/. Dvoglasnika /'ei, 'ao/ sta nastala iz podedovanih /'ei/, /'ou/, ki zastopata *ë: in *o: po vsem jugovzhodnem slovenskem prostoru; v Martinju sta prva dela dvoglasnikov postala bolj zvočna, pri /'ao/je prvi del celo strnjen. To je razumljivo ob
l6Na to je že prej opozoril Rigler 1986 (1963): 171.
''Prekmurski govori brez kolikostnih nasprotij se nahajajo v posameznih vaseh, ne pa na katerem koli strnjenem območju. To dejstvo podpira domnevo (gl. razlago v nadaljevanju), da gre pri tej izgubi za strukturni vzrok. Tu verjetno vendarle ne gre za podaljšavo obstoječih akutiranih samoglasnikov, inovacijo, ki naj bi se razširila v sosednje goričansko narečje, ker je inovacija v Prekmurju zemljepisno tako razpršena. Vasi, ki so v mojem gradivu zabeležene kot sistemi brez kolikosti, so (s severa proti jugu) Štefanovci, Sakalovci, Martinje, Večeslavci in Gančani; Rigler ima tudi Gorico (1986 11963]: 171). Gotovo jih je še precej več.
'"Za razliko od razvoja, zabeleženega v bližnjih Markovcih, se dvoglasnika ne razlikujeta z razširitvijo dvoglasnika ei « *ë:) (Rigler 1986 11963]: 172).
spremembah, ki so jih doživeli samoglasniki v zgodnejšem sistemu: dolga in kratka sprednja samoglasnika /e:/, /e/ sta si bila v nasprotju v dveh lastnostih, in sicer [± dolg] in [± napet], delila pa sta lastnosti [-razpršen] in [-strnjen]. Katera lastnost je razločevalna, je bilo za govoreče dvoumno, očitno pa so se odločili za kakovostne lastnosti in v nadaljnjem razvoju kolikost ni igrala več vloge. Prva poenostavitev precej zaznamovanega nasprotja /ei/—/e:/—/e/ je torej fonološka izguba razlike po prvini [±dolg] (abduktivna sprememba), pri čemer je ostala napetost edina razločevalna lastnost med /e/ in /e/ in oba sta lahko nastopala v (preobilnostno) dolgih zlogih. Potem je /e/ verjetno postal dvoglasnik tipa [ee] ali [ie]; tak dvoglasnik pa bi, kot se zdi, kršil tipično pravilo diftongizacije, tj. da je zaporedje prvin nezazna-movano—zaznamovano (po zvočnosti),19 vendar je tu ob prisotnosti že obstoječega dvoglasnika /ei/ zaznamovanost po občem načelu obrnjena. Povsem razumljiva je druga poenostavitev, ko se je /e:/ izenačil z že obstoječim dvoglasnikom /ei/, s čimer se je uresničila možnost, ki je bila zopet nezaznamovana po načelu znotrajsegmentne variacije za ta napeti samoglasnik. Potemtakem diftongizacija odpravlja potrebo po razločevalni lastnosti [+napet] (abduktivna sprememba) in fonetična uresničitev je prirejena za manj zaznamovano različico [+ohlapen] (deduktivna sprememba). Ni izključeno, da so vsi ti procesi potekali istočasno. Podobno se je verjetno zgodilo pri zadnjih dvoglasnikih. Opozoriti je treba, da načelo notranjesegmentne variacije velja tudi v primeru kratkega zaokroženega /ä/, kjer delu, ki je manj zaznamovan glede na bemolnost [a], sledi bolj zaznamovani [o].
10.4 »Moderna« vokalna redukcija (sovpad nenaglašenih /e/ /e/, /a/ in njihovo osredinjenje v /л/) v martinjskem govoru predstavlja logično nadaljevanje splošno-slovenske težnje po izgubi kolikostnih nasprotij. Po mnenju Golusheve (1977), ki govori o vokalni redukciji v gorenjščini, je bilo takole: »Podaljšanje nenaglašenih samoglasnikov v nezadnjih zlogih je bila deduktivna sprememba, do katere je prišlo zarade predhodne abdukcije [tj. preinterpretacije s strani govorcev], da so vsi fonemsko naglašeni samoglasniki dolgi. [...] [FJonetično skrajšanje naglašenih zlogov je bila deduktivna sprememba, ki je sledila preinterpretaciji naglasnega sistema v takega brez razločevalne kolikosti. Ta deduktivna spememba nastopi, da se realizirajo zveze znotraj koda; natančneje, da se poudari odsotnost razločevalne kolikosti, je uvedeno pravilo o skrajšanju naglašenih samoglasnikov« (113). Torej: čeprav gre za različne segmente (v gorenjščini je vokalna redukcija,zajela kratke in nenaglašene razpršene samoglasnike, tj. */, *č, *u > a), proces vokalne redukcije, kije strukturalno pogojen, velja tudi za prekmurščino. V tem primeru je redukcija mnogo mlajša, saj je tudi izguba razločevalne kolikosti, ki naj bi bila po mnenju Golusheve strukturna predhodnica redukcije, mnogo kasnejšega datuma.
11 Sprememba j > d'
11.1 Kot je znano, ima severna prekmurščina spremembo j > d' na začetku naglašenega zloga ali za soglasnikom, ne glede na mesto naglasa, npr. d"i£zik, d"iinAC, d''аглт, d"iEČmAn, d"iesti, dod"iti 'molsti', sm,\d''ati sa, VAČ'ierd'л,
|чТо je splošni »princip notranjesegmentne spremembe«, kjer »sta nasprotni vrednosti lastnosti, v odnosu do katere je segment diftongiziran, v segmentu razporejeni v vrstnem redu nezaznamovano — zaznamovano« (Andersen 1972: 23).
zuord' a, dr' eivd' a, p' ierd' a, z'ield' a, lid' .'e/ (Martinje).20 Soglasnik d' se najde tudi v drugih okoljih, koje v odvisne sklone razširjen iz imenovalnika, npr. rod. ed. d'ez'ika (ker d"iezik), rod. ed. d' ečmienA (ker d"iečmen); drugače ostane j nespremenjen, npr. jas'ein, jAs'einA, p'uojep, p'uojbA. V cankovskem govoru je sprememba šla še dlje: pred sprednjimi samoglasniki je refleks g (g'ezik, g'e.trâ, c' ankofčarge, bog'i.n se), pred zadnjimi pa 3 {boj"âti se, j'âboko, j'oukàti).21 Areal spremembe j > d' pokriva ves severni del Prekmurja do črte, ki poteka od Cankove na zahodu do Filovcev na vzhodu, se pravi goričko in ravensko podnarečje. To fonetično spremembo poznajo tudi madžarska narečja v neposrednem stiku s prekmurščino tako v Sloveniji kot na Madžarskem, npr. gyövök 'pridem' (knj.y'övöÄ), zsebgyë 'njegov žep' (knj. zsebje), sargyu 'druga košnja' (knj. sarjii); ujjajim 'moj prst' (knj. ujjaim) (gl. gradivo pri Penavin 1966: zemljevidi 21-23, 140; Véghu 1959: zemljevidi 56, 71,74-78, 80, 123).
11.2 Smer te spremembe kaže na to, daje nastala v madžarskih narečjih in seje po stiku s slovenskimi razširila v Prekmurje. To je razumljivo, ker je v madžarskem glasovnem sistemu že prej obstajal fonem /d'/, ki bi mu govorci lahko pripisali alofone fonema /j/ z vzvišeno zaporo, se pravi v vzglasju naglašenega zloga in za soglasnikom. To je tipična abduktivna sprememba, pri kateri je preinterpretirana le prvina [-soglas-niško] > [+soglasniško]. Domnevo, da gre za prvotno madžarsko spremembo, potrjuje tudi dejstvo, da se je isti pojav razširil tudi na del gradiščanskih hrvaških narečij, ki so v stiku z istim madžarskim areałom, ne pa s prekmurščino (gl. gradivo pri Neweklowskem 1978: 184-185).
12 Sklep
12.1 Prikazani opis in analiza prekmurskega narečja potrjujeta in precizirata že znano dejstvo, da je med slovenskimi narečji prekmurščina poseben fonološki in oblikoslovni tip. V njeni osnovi so normalni fonološki razvoji, skupni tudi ostalim slovenskim narečjem, vendarle pa ostaja na robu (pomik cirkumfleksa) ali zunaj nekaterih inovacij (podaljšanje akuta), ali pa je bila relativna kronologija sprememb drugačna kot drugod (npr. sovpad */' in */ v *t in nato olajšanje */ v u na koncu zloga: kob'ila, kob'i.u—kr'a.u 'kralj'). Pri vsaj enem pojavu, namreč pomiku cirkumfleksa, prekmurščina tvori nekakšen most med slovenščino in kajkavščino. Še več: glede na to, kako se pomik cirkumfleksa pojavlja v prekmurščini in kajkavščini, lahko sklepamo na strukturne razmere, v katerih je do te inovacije prišlo; bila je namreč odvisna od relativne teže zloga. Prekmurščina kaže tudi na to, da do pomika cirkumfleksa ni prišlo povsod hkrati: v prekmurščini se je to moralo zgoditi pred odpadom šibkih polglasnikov. Kasnejše izoglose potekajo v smeri od severa proti jugu, kar bi lahko kazalo na stik z madžarščino (preobilnostno razlikovanje kratkega in dolgega a glede na [ibemolnost]; j > d' ; znižanje končnega -и); druge so jasno notranje strukturno motivirane (notranji naglasni umik, izguba kolikostnih nasprotij).
20Tej preprosti spremembi je posvečena razmeroma obsežna literatura (gl. Ramovš 1924: 165-168 in tam navedeno literaturo). V tej razpravi se obravnava le z namenom, da se opredeli izoglosa in jasno pokaže izvor spremembe.
2lPavel ima skoraj vedno samo d', iz česar sklepamo, da je do podvojitve alofonov na Cankovi prišlo v tem stoletju (v generacijah po Pavlovih zapisih) ali pa je Pavel imel obe varianti za enoten 1'onem /d'/. Bolj verjetna je prva možnost, saj so Pavla v prvi vrsti zanimale fonetične podrobnosti.
Navedenke
Henning Andersen 1972: Diphthongization. Language 48/1: 11-50.
—1973: Abductive and Deductive Change. Language 49/4: 567-593.
Anton Bajec 1921-1922: O prvotnem slovenskem naglasu " v rezijanskem narečju. Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino 3: 40-42.
Ruth A. Golush 1977: The Origin of Vowel Reduction in Slovene. Papers in Slovene Studies 1976 (ur. Rado L. Lencek): 107-119. New York, N.Y.: Society for Slovene Studies.
Marc L. Greenberg 1990: A Historical Analysis of the Phonology and Accentuation of the Prekmurje Dialect of Slovene. Neobjavljena doktorska disertacija, Kalifornijska univerza v Los Angelesu (UCLA). XIV + 273 str.
—	v pripravi: Circumflex Advancement in Prekmurje and Beyond.
Pavle Ivič in dr. 1981: Fonološki opisi srpskohrvatskih/hrvatskosrpskih slovenačkih i makedonskih govora obuhvačenih opšteslovenskim lingvističkim atlasom (= Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine: Odjeljenje društvenih nauka 9, Posebna izdanja 55). Sarajevo: ANU BiH.
Josip Jedvaj 1956: Bednjanski govor. Hrvatski dijalektološki zbornik 1: 279-330.
Zvonimir Junkovič 1972: Jezik Ant una Vramca i podrijetlo kajkavskoga dijalekta (= Rad JAZU 363, Odjel za filologiju 17). Zagreb: JAZU.
Mirko Križman 1987: Jezikovna sedanjost v Radgonskem kotu s sociolingvističnih vidikov. Časopis za zgodovino in narodopisje 58 (= 23)/2: 173-215.
Tine Logar 1981: Izhodiščni splošnoslovenski fonološki sistem. V: Ivič in dr.
Mijo Lončaric 1988: Rani razvitak kajkavštine. Rasprave Zavoda za jezik Instituta za fdologiju i folkloristiku 14: 79-104.
G. S. Lowman 1932: Specimen: Slovenian (Prekmurje Dialect). Le maître phonetique: 57-58.
Gerhard Neweklowsky 1978: Die kroatischen Dialekte des Burgenlandes und der angrenzenden Gebiete (= Osterreichische Akademie der Wissenschaften, Philosophisch-historische Klasse. Schriften der Balkankommission, Linguistische Ab-teilung 25). Dunaj: Österreichische Akademie der Wissenschaften.
France Novak 1985: Slovar beltinskega prekmurskega govora (ur. Vilko Novak). Murska sobota: Pomurska založba.
Avgust Pavel (Agoston Pavel) 1909: A vashidegkuti szlovén nyelvjârâs hangtana [Fonetika cankovskega slovenskega govora]. Budimpešta.
—	1916a: A legujabb vend irodalom nyelve [Novejši prekmurski knjižni jezik]. Nyelvtu-domâny 6/1: 1-27.
—	1916b: A legujabb vend irodalom nyelve (nad.). Nyelvtudomâny 6/2: 103-116.
—	1917: Vend szôveggyiijtemény s az eddigi gyiijtések tôrténete [Zbirka prekmurskih besedil in zgodovina zbiranja do danes]. Nyelvtudomâny 6/3: 161r-187.
—	1918: Vend szôveggyiijtemény s az eddigi gyiijtések tôrténete (nad.). Nyelvtudomâny 6/4: 263-282.
Olga Penavin 1966: A Jugoszlâviai Muravidék magyar tâjnyelvi atlasza [Atlas pomurskih madžarskih narečij v Jugoslaviji] (= A Magyar Nyelvtudomânyi Târsasâg Kiadvânyai 116). Budimpešta: A Magyar Nyelvtudomânyi Târsasâg.
Fran Ramovš 1924: Historična gramatika slovenskega jezika II. Konsonantizem. Ljubljana: Učiteljska tiskarna.
-- 1950: Relativna kronologija slovenskih akcentskih pojavov. Slavistična revija 3/1-2: 16-23.
Jakob Rigler 1972: O rezijanskem naglasu. Slavistična revija 20/1: 115-126.
—	1986 (1963): Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu. Razprave o slovenskem jeziku (ur. Franc Jakopin): 139-186. (Prvotno izšlo v SR 14: 25-78.)
—	1986 (1973): Smeri glasovnega razvoja v panonskih govorih. Razprave o slovenskem jeziku (ur. Franc Jakopin): 116-138. Ljubljana: Slovenska matica. (Prvotno izšlo v zborniku Študije o jeziku in slovstvu: 113-128)
Christian S. Stang 1957: Slavonic Accentuation (= Norske Videnskaps-Akademi i Oslo I.
H i st.-Fil. Klasse 3). Oslo: W. Nygaard. Antun Šojat 1982: Turopoljski govori. Hrvatski dijalektološki zbornik 6: 317^93. József Végh 1959: Orségi és hetési nyelvatlasz. Budimpešta: Akadémiai Kiadó. Willem Vermeer 1979: Innovations in the Kajkavian Dialect of Bednja. Dutch Contributions to the Eighth International Congress ofSlavists (ur. J. M. Meijer): 347-381. Lisse: Peter de Ridder.
— 1987: The Treatment of the Proto-Slavic Falling Tone in the Resian Dialects of Slovene. Dutch Studies in South Slavic and Balkan Linguistics (= Studies in Slavic and General Linguistics 10): 275-298. Amsterdam: Rodopi. Zinka Zorko 1989: Govor vasi Zetinci (Sicheldorf) v avstrijskem Radgonskem kotu.
Slavistična revija 37/1-3: 241-251. —1992: Prleško narečje v Radomerščaku, rojstem kraju F. Miklošiča. Miklošičev zbornik: Mednarodni simpozij v Ljubljani od 26. do 28. junija 1991 (ur. Jože Toporišič) (= Obdobja 13): 463^476. Ljubljana: S AZU, Univerza v Ljubljani; Maribor: Univerza v Mariboru. —1993: Daljšanje akuta v severovzhodnih slovenskih narečjih. Slavistična revija 41/1: 193-207.
Summary
The first part of the paper presents a phonological sketch of three village dialects of Prekmurje (located in northeastern Slovenia and southwestern Hungary), representing the three traditional subdivisions of the dialect: goričko, ravensko and dolinsko. Martinje (goričko, northern Prekmurje), Cankova (ravensko, southwestern Prekmurje) and Polana (dolinsko, southeastern Prekmurje) differ from each other phonologically in terms of relatively recent Prekmurje-internal innovations: (1) rounding of short and unstressed a (Martinje, Cankova) vs. rounding of long stressed a (Polana); (2) lenition of word-final -I > -o (Martinje, Cankova) vs. lenition of -I > -u (Polana); (3) the change j > d' before a stressed vowel or following a consonant (Martinje, Cankova); (4) complete rephonol-ogization of quantitative with qualitative oppositions (Martinje); (5) the change t > k before */ (Cankova, Polana).
The second part of the paper treats some details of the phonological and morphonological development of Prekmurje with respect to Common Slavic and Common Slovene, focusing on issues that are not discussed fully in the dialectological literature. A new proposal for the advancement of the circumflex is discussed as well as a phonological hierarchy given for the retraction of stress from internal syllables. A contrastive analysis of the relatively conservative vowel system of Cankova with the innovative system of Martinje attempts to elucidate the processes by which distinctive quality replaced quantity as a structurally motivated set of changes.
The description and analysis confirm and make more precise the notion that the Prekmurje dialect forms a somewhat special phonological and morphophonological type among the Slovene dialects. The formation of the dialect reflects the normal phonological developments common to the rest of Slovene, but remains outside of (e.g., acute relengthening) or on the periphery (e.g., circumflex advancement) of some innovations. In terms of one important isogloss, the circumflex advancement, Prekmurje displays a restricted realization, one that can be connected with similar phenomena in eastern Slovene and western Kajkavian. In addition, the way that circumflex advancement occurred in Prekmurje and Kajkavian reveals the general structural conditions under which the innovation occurred, namely, it was dependent on relative syllable weight. Circumflex advancement also did not take place everywhere at the same time, as is revealed by the Prekmurje evidence: it must have taken place there before the fall of weak jers. A relative chronology of (internally motivated) prosodie innovations is proposed: (1) circumflex advancement, (2) loss of weak internal jers, (3) retraction of ictus from short stressed syllables, first onto short then onto long (with morphonological constraints), (4) a retraction of neo-circumflexes onto preceding long vowels ("Ivšič's retraction"). Other isoglosses are north to south, possibly indicating contact with Hungarian (differentiation of short and long a in terms of [±flat|; j > d'y, others have clear internal structural motivation (internal stress retraction, loss of vowel quantity).