DR. TOMAŽ ROMIH: Boj za slovenske šole pred več kot štiridesetimi leti. (Konec.) Pripravljati sem se začel na mesečno zborovanje Ptujskega učiteljskega društva. Tu sem poročal o zvezinem zborovanju in rekel: »Zgornještajerski učitelji, dasi v to niti upravičeni niso — so torej odklonili Vaš predlog. Ravno tako §Ł> storili svoj čas z Vašim predlogom glede izpraševalne komisije na mariborskem učiteljišču. Ne zanikam, da smo se marsikaj naučili od svojih severnih tovarišev. tako glede splošne pedagogike in metodil^e in kar se tiče parlameritarnega občevanja. Kadar pa gre za naše, posebno še narodne zahteve, so naši zgornještajerski tovariši popol- noma .gluhi. Ničesar nočejo vedeti o istih pravicah za slovenske šole. kakor jih imajo nemške. V tem stanju trpimo mi vedno krivico. Ni drugega izhoda. kakor da se ločimo od svojih nemških tovarišev in potem naše šolske zadeve sami obravnavamo. Stavim torei predlog, da izstopi Ptujsko učiteljsko društvo iz »Štajerskega Lehrerbunda«. Predlog je bil še v isti seji sprejet. Sklep smo priobčili vsem spodnještajerskim učiteljskim društvom s pozivoni, naj nam sledijo. Izstopala so drugo za drugim. V tem času dobim pismo od prof. Fran Hauptmana v Gradcu. ki mi čestita na odločnem nastopu. končno pa pristavi: »Razdruženju mora slediti združenje. Zberite torei vsa iz Lehrerbunda izstoplvša društva v lastno zvezo«. Sam sem že mislil na tako združenje, a vendar mi je vzpodbuda jako dobro došla. Človeku je potrebno za njegovo delo priznanja in zunanje spodbude, sicer omaga. Nai na tem mestu navedem izpo'dbude. ki sem jo dobil od osebe. o kateri kaj takega niti misliti nisem mogel in najbrže marsikdo drugi tudi ne. Bilo ie leta 1882.. ko sem napravil izpit za meščansko šolo. V komisiji je bil deželni šolski nadzornik Rožek, gori imenovani profesor Hauptman in prof. na graškem učiteljišču Peter Končnik. Poslovil sern se od vseh treh. Končnik mi pa reče, naj grem z njim. Peljal me je skozi dve sobi v tretjo in skrbno zaprl duri. segel mi je v roko in rekel: »Romih, ostanite vedno takšni, kakor ste bili! Z Bogom!« Nobena beseda ni bila več izgovorjena, jaz pa sem zadovoljen odšel. ker sem vedel. da sem na pravi poti. Upam tudi, da sem izpolnil željo moža, ki smo ga sicer radi imenovali »c. kr. Slovenca«, in da zastopam danes v letu 1925., ko pišem te spomine, ista načela za katera sem šel v boj leta 1882. Ko sem torej dobil od prof. Hauptmana navedeno oismo. sem pri prvi priliki v Ptujskem učiteljskem društvu stavil predlog. da osnujemo »Zavezo slovenskih učiteljskih društev«. Predlog je bil sprejet in izvoljen odbor za sestavo pravil. Hoteli smo zbrati v »Zavezo« vsa slovenska učiteljska društva, med tem. ko so nekatera druga društva. posebno celjsko. predlagala združenje samo spodnještajerskih društev. Zmagali smo Ptujčani. Navduševali smo se za zedinieno Slovenijo in povdarjali, da se v »Zavezi« zrcali to zedinjenje. Po mojem odhodu iz Ptuja so končno delo prevzeli Celjani. Vendar moramo priznati, da se je v Ptujskem učiteljskem društvu rodila misel za osnovanje »Zaveze«. Tam so se tudi sestavila prvotna pravila. Slovenščina je prišla do svojih |jravic v ljudski šoli šele po prevratu in sliši se kot anahronizem, da se poteguiejo sedai nekateri učitelji za nemščino v osnovni šoli. V osnovno šolo spada le slovenščina in srbohrvaščina.