P- KRIZOSTOM: Molitev brezposelnih. Gospod! Saj bi radi delali — a kaj ko dela ni . . . Neprostovoljno brezdelje nam srka vročo kri in tare naše moči. Prej smo dvigali kvišku žuljave roke — danes nam blšde in lene ob bokih visč. V bedi je človek vedno sam. Zaprt nam je sleherni hram; zaprta so nam srca vsa. O kdaj bo konec gorja? K tebi smo prišli, Odrešenik, ki žalostnih si tolažnik in upanje za nas edino. Vemo, da z besedo samo moreš spremeniti solz dolino v raj kipečega veselja. --Pa to ni naša želja. Našo željo, čuj, Gospod: Jožefovo delavnico nam odpri, da s teboj bomo delali v nazareški tišini od jutra do črne noči! Trajna m o 1 i t ev. g—X drešenik, učitelj molitve, nam je dal zapoved: „Treba je vedno ■ 1 moliti in se ne naveličati." (Lk 18, 1.) Vedno in vedno se javlja vprašanje, kako naj to zapoved razumemo. Ali naj delo pustimo in neprestano sklepamo roke v molitvi? Kdo bi to zmogel? In ali ni tudi isti Zveličar dejal: „Delajte, dokler je dan?“ Vedno in trajno moliti se pravi: večkrat moliti, često odtrgati dušo od zunanjega sveta, se z njo okleniti Boga in živeti v zavesti božje bližine. Neprestana molitev obstoji torej v tem, da si zarežemo v svojo dušo> versko resnico o božji bližini in pričujočnosti, da se na to resnico večkrat spomnimo. Kako naj to storimo? Božja pričuj o č n ost. Dokler smo bili otroci, smo mislili, kakor mislijo otroci. Boga smo si predstavljab kot dobrega očeta, ki prestoluje v nebesih, daleč od nas in visoko nad nami, odkoder vse vidi. Kar smo tedaj verovali, ni bilo zmotno. Toda do polne resnice nismo prodrli. Sedaj pa, ko smo dorasli in z otroško obleko odložili tudi otroško pojmovanje, moramo vase sprejeti vso resnico in se potruditi, da bo ta resnica docela prepojila naše bistvo. Vera nas uči: Bog ni samo v nebesih; je tudi na zemlji; povsod je pričujoč. Lahko se z duhom povzpneš nad zvezde, kjer ne srečaš nobenega človeka več, Bog je tam. Lahko kreneš v nasprotno stran in prodres v podzemlje, Bog je tam. Gospod je v višavah, tudi v nižavah je Gospod, kjer ga molijo in prosijo ljudje, kjer ga gledajo angeli, povsod je on. pe si izposodiš peruti od jutranje zarje ter preletiš zemljo od kraja do kraja, na vseh krajih boš našel Boga. Kjer hodiš in kjer stojiš, koder potuješ in kjer počivaš, Bog je s teboj, četudi nihče drugi ne bi bil pri tebi. Je kakor luč, ki ne prebiva samo visoko gori na solncu, ampak tudi globoko doli na zemlji. Je kakor zrak, ki nas obdaja, če hodimo po vrhovih gora, ah pa po deželni cesti, ki vodi skozi prijazno dolino. Bliže nam je kot zrak, ki nas obdaja. Živi v vsaki stvari; ne prodira jo samo s svojo vednostjo, ampak tudi s svojim bistvom, kakor prepaja duša telo, kakor pre-paja morska voda gobo, ki plava po njej. Bog je povsod, toda ne kot mrtev in slep Bog, kakor so maliki poganov, ki imajo oči, pa ne vidijo, ki imajo ušesa, pa ne slišijo, ampak kot živi Bog, ki vse vidi in sliši, ki s svojim plamenečim očesom v vse prodre ne samo zunaj v prirodi, ampak tudi notri v skrivnostnem svetu naših misli. Četudi ga ne vidimo, ker človeško oko ne more prenesti božje veličasti, nas vidi on. Ni je misli v nas, da bi Bog ne vedel za njo; ni je besede, ki bi je on ne slišal; ni ga dejanja, da bi ga on ne videl. Premisli do dna resnico: Bog je povsod. Pr} tebi je; poleg tebe je; v tebi je. Pri tebi je, ko moliš v cerkvi, ah kadar s’ zunaj v prirodi; pri tebi je v mirni sobici, kakor tudi v hrupni delavnic'-To je verska resnica, ki mora globoko posegati v naše vsakdanje življenje in ga docela prepojiti. In vendar, kako malo je ljudi, ki bi se te resnice živo zavedali in pustih, da bi jih vo^jla po potu življenja. In vendar je ta resnica temelj verskega življenja. Poglejmo, kdaj moramo še posebej misliti na božjo pričujočnost, da bomo iz te resnice zajemali milost in krepost, pobožnost duha, veselje in mir duše. Kako naj si predočujemo Boga? V prvi svoji knjigi nam pripoveduje Mojzes, kako se je kmalu p° padcu Adama in Eve v raju po zemlji razpasel greh. Na zemlji je bil° polno zlobe in mesenega poželjenja, proti nebu se je dvigalo in klicalo po maščevanju. Ko se je sveto božje oko ozrlo po zemlji in iskalo, če ni nikogar več med ljudmi, ki bi, nedotaknjen od greha, hodil po svetih potih, je našlo Noeta, ki o njem pravi sv. pismo, da je bil pravičen in po-poln; mož, ki se je dvigal iz splošne nravne pokvarjenosti, kakor se ]e dvigala njegova ladja iznad vesoljnega potopa; drevo, ki ni padlo v času, ko se je vse lomilo in rušilo, ampak je trdno stalo, zazelenelo in rodilo bogate sadove. Kako je bilo to mogoče? Kje je Noe zajemal svojo moč in svetost? Sv. pismo nam kratko pove, da je namreč Noe živel z Bogom. Koder je hodil in kjer je na zemlji stal, povsod je videl pričujočega Boga, ki ga je odvračal od hudega in ga nagibal k dobremu. Kjerkoli so udarjali na njegovo uho zapeljivi valovi čutnosti, je zaklical v svojo dušo: »Kjer sem in kar delam, vse vidi Bog, moj oče.“ In če so ga hoteli zapeljati na stranska pota greha z lažjo, da ga nihče ne vidi, se je vedno zavedal resnice: „Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme.“ In je bil kakor steber, ulit iz jekla. Misel na božjo pričujočnost mu je polagala, da je zmagal strast, storila ga je srčnega in močnega v odločilnem boju. Vprašaj svetnike v nebesih, ki nosijo v svoji slavi palme, kakor bojevniki, ki so se po zmagi vrnili domov: „Povejte nam, kako ste vojevali boje Gospodove in zmagali?" In polni veselja odgovarjajo: »V boju smo gledali v oko povsod pričujočega Boga in ohranili ne-omadeževana svoja pota." „Bog je s teboj!" Naj te ta resnica krepča v uri skušnjave. „Bog me vidi!" Naj bo ta resnica tvoje geslo, ko bojuješ svete božje boje. Kdo še ni čutil, kako uboga in slaba je naša molitev. Celo svetilki so tožili nad raztresenostjo pri molitvi. Zakaj je naša molitev tolikokrat površna, da se ne moremo v njej dvigniti k nebu? Zakaj je naša jUolitev večkrat samo premikanje ustnic brez duha in življenja, navada brez prisrčnosti in toplote? Ali nismo tega sami često vzrok? Stopimo v svetišče molitve, ne da bi se na to pripravili. Ne zavedamo se božje pri-čujočnosti, in če smo začeli moliti, govorimo z Bogom, kakor da bi bi-val daleč od nas, kakor da nas ne bi videl in ne slišal. Tako se ne boš uikdar naučil, dobro moliti. Preden začneš moliti, se spomni, da je Bog blizu. Stoji poleg tebe, gleda te. Ne vidi samo ustnic in rok, ampak gleda tudi v tvoje srce, pozna vse misli, ki prihajajo v dušo in odhajajo. b*e pozabi tega, ko sklepaš svoje roke k molitvi. Ne pozabi, kadar za-Paziš, da si med molitvijo raztresen. Baje nekoliko počakaj in se zamisli v božjo bližino, namesto da bi vihravo in brezmiselno hitel dalje. Na odprtem morju je zajel vihar ladjo. Vedno višje so se dvigali valovi in pretili, da jo bodo razbili. Potniki so trepetali. Samo majhen de-Cek je ostal popolnoma miren, oziral se je v vihar in se igral. Ko so ga ^Prašah, zakaj je tako brezskrben, jim je odgovoril: „Pri meni je vendar moj oče. Čemu naj bi se bal?" Misel, da je oče, ki je sedel pri krmilu, blizu, je napolnjevala otrokovo dušo z mirom in varnostjo. — ludi človeško življenje pretresajo viharji. Ali nismo že vsi doživeli, Kako se zagrinjajo valovi trpljenja nad našo glavo, da nismo vedeli ne K°d, ne kam? Ali ne čutimo, kako hoče vprav v našem času napolniti našo dušo grenkoba in nam streti notranje ravnovesje? Zakaj izgubi Uaša duša tolikokrat svoj mir? Premalo mislimo na Boga, ki nam je tako blizu, ki vidi našo bojazen in skrb, ki da svoj svet in svojo pomoč Vsakemu, ki ga prosi. Ako se boš v svojih križih in težavah oklepal Povsod pričujočega Boga, ki vodi kakor najboljši oče krmilo tvojega Zlvljenja, boš ostal vedno neomajan in miren kakor solnce na nebesu. Bog je mir. Kdor se približa Bogu, postane deležen božjega miru. Obrni se na večnega Stvarnika, ki čuje nad nami v vseh urah, ko si ne veš več svetovati. Zaupaj Njemu, ki počiva v tvojem srcu in pozna tvoje želje. Vrabček in golob se od časa do časa vračata v svoje gnezdo, da se tam spočijeta; pusti, naj se tudi tvoja duša spočije v Bogu. In celo v naših časih, ko čakajo slednji dan na nas nove skrbi, se sme nemir časa dotakniti samo zunanje strani naše duše, dokler Bog v njej prebiva. Kakor razvalovi in razrije vihar samo gladino morja, miru pa, ki leži doli na morskem dnu, ne more motili, tako bo tudi tvoja duša uživala celo v najhujšem trpljenju svoj mir in se ne bo bala, ker ve, da je Bog pri njej. Resnico, da je Bog povsod pričujoč, si globoko zareži v dušo in imej svoj pogled vedno uprt v Gospoda, če si sam, ali če moraš v družbo, če hodiš po živahnih mestnih ulicah ali pa po samotnih potih. K Bogu se obrni, ko se tvoje oko odpre v mladem jutru; njega išči v poznem večeru. Pred njega poklekni, kadar moliš, z njim pojdi v boj in trpljenje življenja. Bog naj ti bo tolažba v bridkih urah, varstvo v preizkušnjah, opora v slabostih, pomoč v potrebah, da boš v Bogu iskal in našel veselje in mir svojega srca. P. ROMAN: Božje njive zore. (Nadaljevanje.) r M adnji del vožnje je potekel dokaj viharno. Vendar pa so naši m potniki še vse primeroma dobro prestali. Brat Marjan sploh ni občutil kakih težav zaradi močnega gibanja ladje, ki je vsem misijonarjem delala preglavice. Neprestano ima samo eno misel: čim-preje priti v kraj novega dela, novih dolžnosti. Skoro nemir se ga po-lašča ob misli, da bo še najmanj štirinajst dni poteklo, da bodo vsak na svojem mestu. Kakor da je škoda časa, ki je tako dragocen, žetev pa čaka in ženjcev ni. Zvečer je često sam molil na krovu ladje. Nad njim neizmerno, jasno vzhodno nebo. Ni tako kakor naše. Vse bolj blesteče je, bolj prozorno. bolj blizu zemlje. Vsaj tako se zdi Blažu-Marjanu. V teh tednih potovanja, ob neizmernosti morja, ob pripovedovanju in v občevanju z iskušenimi sopotniki in mornarji je nekako bolj dozorel. Lepo se mu je podala nekoliko zatemnela polt in kar kipel je od zdravja in moči. Prosil pa je iskreno dvojega: da bi lahko veliko storil za uboge duše in da bi vztrajal do konca. Neko popoldne, ko so ravno sedeli na zadnjem krovu ladje v prijetnem zatišju pred precej ostrim zapadnikom, jih poseti kapetan ladje in jim naznani: „Gospodje, če ne bo kaj prav posebnega, boste jutri že lahko obedovali v Šanghaju." Kdo je bil bolj vesel kot naš Marjan. Saj je tudi drugim ta beseda pomenila: začetek novega življenja. Nihče pa ni tako nestrpen kakor Blaž. Drugo jutro navsezgodaj vstane. Pri maši skuša biti še bolj zbran kot navadno. Z vso resnobo se pripravlja za vstop na sveta tla, kjer je prelilo že toliko njegovih sobratov frančiškanov in tretjerednikov mu-čeniško kri. In sedaj bo on sam lahko hodil po tistih posvečenih sto- pinjah. Srce se mu širi ob tej misli in zopet mu je tako tesno: odkod to meni ... da me je Bog tako ljubeče poklical. Tudi ostali so nenavadno resni. Vsi vedo, da jih loči le še nekaj ur od usodne kopne zemlje, od ogromnega vinograda kitajskega. Že okoli osme ure zagledajo obrise zemlje kakor v megli. Vendar bo trajalo najmanj dve uri, da pridejo do luke in nato še dobro uro pristajanja in druge uradne sitnosti ali dolžnosti, kakor že vzamemo. Kitajska je največja država na svetu. Tako po obsegu, kakor tudi po številu prebivalcev. Samo ozemlje meri šest milijonov in dvesto-štirideset in dva tisoč kvadratnih kilometrov. Prebivalcev pa šteje kljub zadnjim groznim povodnjim in kljub okrutni meščanski vojni nad štiri-stodvajset pet milijonov in šeststoosemdeset tisočev. Od teh je okoli dva milijona katoličanov. Katoliška vera se širi kljub vsem oviram izredno naglo v primeri z drugimi, ki imajo na razpolago bogata sredstva in vse pripomočke. Pomisliti pa moramo, da je naša vera resna in stroga, četudi človeku, ki po njej živi, prinaša vedrost ter nenavaden mir srca in vesti. Že 1. 1291. je prišel na Kitajsko frančiškan P. Janez de Monte torvino z večimi sobrati in započel veliko misijonsko delo. Prve brazde !n prva setev je vedno težka. To ve vsak, ki pozna zemljo. Vsak kamen le treba izkopati, nešteto korenin izruvati, plevel, ki se hitro zarašča, zopet in zopet opleti. Papež Klemen V. je patra Janeza Korvinskega imenoval za nadškofa pekinškega. Ta in njegovi nasledniki so do današnjega arie preživljali vse viharje ogromnega Kitajskega cesarstva do današnje republike. Za njim so prišli potem dominikani in avguštinci in okoli • 1700 so prišli tudi prvi jezuiti v ta vinograd Gospodov. Od tistih dob s° seveda prihajali tudi mlajši redovi, in redovne družbe, kakor: la-2aristi, beli očetje, misijonarji iz Steyla itd. To le v toliko omenjam, da ima bravec sliko težkega dela, katerega sedemstoletnico bomo skoro kmalu obhajali.- V to delo- stopa naš Blaž Vidoni. Apostolski vikar v Šanghaju jih gostoljubno sprejme kot brate f^je, kot sodelavce, kot dragocene delavce. Ljubeznivo jim razklada, v katere predele je posamezne namenil, kakor je velela potreba. Ko pride rsta na brata Marjana, ki je ves bled od pričakovanja, mu apostolski *kar reče: za vas imam pa mesto kar blizu. Nekako dva dni pota od ,u ]e cvetoča misijonska postaja, kjer ravno zidajo šolo in cerkev. Tja °ste šli. Upam, da boste lahko veliko pomagali. Oče provincijal mi je Poročil, da ste spreten delavec v svoji stroki in zelo so me prosili na eč krajih, naj vas pošljem. Ko boste pa tam opravili, bomo šli pa rugam. Saj nas gospod Jezus povsod kliče. Blaž je od radosti zardel, asti še, ker je slišal, da bo lahko šel čez dva dni z neko večjo družbo 2e na pot. j v Po kosilu Blaž stopi za vikarjem in ga tiho poprosi za par besed, žepa vzame listek, ki ga je dobil na tako nenavaden način na otoku y1Pi'u in ko na kratko pove vso zgodbo, se vikar zamisli in nato pravi: Un i’ m°.i brat, Bog ima svoja pota. In Kitajci so narod samih §ank, pa začuda dobrega srca. List pustite meni. Glavno opremo za j ?!0 obrt tako imate, kar je še potrebno, boste jutri dokupili, zlasti za jZo bo treba še primerne obleke in močnih škornjev zavoljo rek in ^raslih potokov. Mostovi kar izginejo pod vodo. To ni tukaj nič red-ga. Ce pa pride sila, bom sam pisal temu gospodu in dobrotniku. Bos 111 vedi, zakaj bo to.še dobro. Nato je vikar odšel v škofijsko hišo, pa kmalu pride nazaj s stre* žajem, ki nosi seboj fotografski aparat. Ko se naši misijonarji spogledajo, jim apostolski vikar razloži potrebo takih in enakih slik. Ne verjamete, koliko smo v tem pogledu zamudili. Ne sicer pred Bogom, kakor upam, pač pa pred svetom. Ljudje, ki nam pošiljajo svoje denarje semkaj, hočejo imeti slike teh krajev, oseb, misijonarjev, dela, cerkva in šol in še domačinov. Preje smo to več ali imanj smatrali za več ali manj nepotrebno igračo. Toda glejte, naš red dela 'na teh tleh od prvih početkov. Komaj šestdeset in pet let po smrti našega svetega očeta so bili tukaj naši prvi bratje in vendar svet danes od drugih govori in zanje ve, za naše delo ne. Ne gre tu za priznanje in hvalo, gre pa za podporo našemu vedno naraščajočemu delu, našim ustanovam, ki so stebri vsega misijonstva. Ko so se slikali, je vikar namignil strežaju, seveda Kitajcu, ki je brez besede izginil. Čez par minut pa priteče nazaj in reče v prijetno in tuje zvenečih besedah, da je vse pripravljeno. Pred vrati je čakalo šestero lahnih vozičkov in med ojesi so stali tekači mirni,' negibni kakor kipi. Misijonarjem je kar hudo, ker se človeku zdi taka služba kakor ponižanje človeka. Toda apostolski vikar jih pomiri, da je to tako vsakdanje, kakor v Evropi tramvaj ali navaden kmečki koleselj. Vožnja s temi tekači je nenavadno prijetna in zabavna. Zato ker takoj sami vedo, po katerih ulicah naj peljejo tujca in kaj ga utegne zanimati. Pri tem pa se neverjetno spretno znajo umikati, prehitevajo eden drugega in so na koncu poti tako malo utrujeni, da se tujcu to čudno zdi. Seveda nihče ne ve, koliko vaje, koliko truda in koliko prav kitajske žilavosti je' potrebno, da se pridobi ta izurjeni, lahki in prožni korak, ki omogoča tako hitro vožnjo. Prečuden je ta svet za naše oko. Pagode, tempeljčki in čisto svojevrstno stavbarstvo, ozke ulike kitajskega predela mesta, ki se menjajo z bogatimi in bahato širokimi angleškimi cestami, vse to človeka osupne-Nehote pa vidi, da je tudi v teh stvareh azijska duševnost drugačna kot naša. Kdor ima odprto oko, opazi nenavadno skromnost, zadovoljnost in vljudnost. Naš Blaž to vidi, še bolj pa čuti, da se odpira nov svet, čudežen, skrivnosten, velik in da bo smel temu svetu služiti zavoljo križanega Gospoda. In sredi tega vrvenja, sredi vsega hrupa in prečudne zmesi mnogih rodov, se njegova roka trdno oklene križa na prsih in lZ srca kipi vroča želja: „duš mi daj Gospod — vse drugo vzemi." (Dalje prih.) P. ANGELIK: Beseda božja in življenje. „Kakor je torej po enem človeku greh na svet in po grehu smrt in je tako srrvt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili." (Rim. 5,12)- T erska resnica o izvirnem podedovanem grehu! Norčujejo se mnog1 %/ moderni iz katoliške cerkve, češ, kako more učiti take zastarel T nauke. To je samo bajka preteklosti. In vendar je ta bajka silno resnična in grozno se maščuje nad sameznikom in nad človeško družbo, ki je na to versko resnico pozabi13 in jo pustila v nemar. In če hočemo katoličani pomagati rešiti človeško družbo, je prvo potrebno, da imamo srčnost biti nemoderni. Prišel bo čas prej ali slej, ko bodo tudi „moderni“ radi pricapljali za nami. In končno že capljajo; saj vse govoričenje o dednih lastnostih, o dedni pbremenjenosti ni druzega kakor priznanje resničnosti verske resnice o izvirnem grehu. » .. Dalje, odkod izvira vsa notranja razdvojenost v človeku? Telo po-?eli zoper duha in duh zoper telo. Večen boj je v človeku med dolžnostjo m med nagnjenjem, večen boj med tem, kaj človek hoče storiti in kaj j^ora storiti. Kdo je, ki ni čutil te razdvojenosti v svoji duši?! Kolikokrat je že bil v tvojem srcu težak boj med tem, kar ti je narekovala vest dolžnost in med tem, kamor te je vleklo tvoje nagnjenje!? Kolikokrat Sl storil v srcu trden sklep: To in to bom storil in prepričan si bil v svojem srcu, da to lahko storiš, pa ko je prišel čas za to, vseeno nisi storil m zdelo se ti je nemogoče?! Saj je vendar človek eno, njegova anša in telo tvorita eno celoto in vendar se med seboj borita. Če je ta razdvojenost v človeku nekaj naravnega, bi je človek ne smel čutiti kot razdvojenost, če jo pa čuti, je to le dokaz resničnosti izvirnega ali podedovanega greha. . In vse sovraštvo in jeza in umori in vojne med človeškimi otroci, . 1 ne pričajo jasno, da je nekoč morala biti harmonija in ljubezen, ki 3e zdaj ni. če je vse to nekaj naravnega, bi človek ne smel vedeti, da je djožna tudi harmonija in ljubezen med ljudmi. In ker to ve in bridko °pčuti pomanjkanje te ljubezni, zato je to očiten dokaz resničnosti izvirnega ali podedovanega greha. Vedno in povsod moramo zato računati s tem grehom in njegovimi Posledicami. Pri vzgoji otrok, pri lastnem notranjem življenju, pa tudi Pri javnem življenju. Sto in sto včasih nepopravljivih napak bodo napravili starši, če se ne zavedajo pri vzgoji otrok, da ima tudi nedolžni »,r°k na sebi posledice podedovanega greha. Sto in stokrat se pregreši •oveška družba pri modi, pri gojitvi športa in negi telesa, ker ne upo-•eva> da človek ni „rajsko nedolžen", ampak da trpi na posledicah iz-irnega greha, da ni samo iz duše, ampak tudi iz mesa in krvi, poln aznih nagnjenj in strasti. Ker je sodobna človeška družba pozabila oz. bolje rečeno zane- arila dolžnosti do človeka, ki bi jih morala upoštevati vsled podedo- anega gre|ia; zat0 trpe posamezniki, trpi mladina in trpi celi člove-ski ro(j „Ne delajte si, preljubi, sami pravice, ampak dajte prostora božji jezi; zakaj pisano je: „Meni gre maščevanje, jaz bom povrnil, govori Gospod." (Rim. 12, 19). j. »Vedno pišete o prizanesljivosti do sovražnikov in o ljubezni, ali j1 Pravičnost tudi čednost? Zakaj ne pišete tudi o kazni, katera bo do-ea tiste, ki so bližnjega razžalili? Zakaj Bog takih ne kaznuje takoj?" d n^es ^e’ Prav^nosl je čednost. Pravičen je Bog, o katerem vemo, povrnil vsakemu po njegovih delih". (Rim. 2, 6). Pravičen mora kat * °Yek> ki je dolžan dati vsakemu svoje in dolžan popraviti krivico, da if0 s*-or^ bližnjemu. In če tega ne stori, tedaj bo Bog poskrbel, del • za vsako krivico dano popolno zadoščenje, kajti pisano je: „Ne si sami pravice, ampak dajte prostora božji jezi, zakaj: Meni gre Sevanje, jaz bom povrnil, govori Gospod." So krivice, katere zakrivi človeška družba in mora zanje tudi zadostiti človeška družba, in so krivice, ki jih povzroči posameznik, za katere mora delati pokoro posameznik. So krivice, ki jih Bog kaznuje že v tem življenju: vojne in druge podobne stiske so kazni za človeško družbo, in so krivice, ki jih Bog kaznuje, bodisi v tem življenju ali v večnosti. Bazlično sodijo mnogi o krivicah in grehih ljudi. Eni so strogji sodijo in obsodijo brez usmiljenja. Drugi zopet vse olepšavajo in opravičujejo kot odpustljivo slabost, kot človeško zmoto, pred katero je treba oko zatisniti. Kristus je delal in sodil drugače. Njegov nauk stavi velike zahteve na človeka, on hoče, da bodi človeška duša čista, kakor je čist sneg na gorskih vrhovih. Pa tudi greh je jasno in očitno imenoval greh in ga ni olepšavah Ni pa zavračal grešnikov, dokler je bilo upanje poboljšanja-Popolnoma čist sam, je vendar ljubil tudi tiste, ki niso bili čisti. Sam popolnoma svet in pravičen je imel globoko usmiljenje za vse, ki so se spotaknili in padli. Zato so radi prišli k Njemu grešniki in cestninarji in zavrženi. Čutil je z njimi, zato jih ni zavrgel in zmerjal, temveč se jim bližal s pogledom, polnim ljubezni, in z glasom, polnim milobe. Kristus je vedel, da če v kaznujočem pogledu ni ljubezni, in če v grajajočih besedah ni milobe, da to grešnika odbija, ne pa pridobi. Za kazen ima Bog čas čakati in njegovi lcazni itak nihče uiti ne more. Bog noče smrti grešnika, ampak, da se spokori in živi. P. C.: Vseučiliški profesor — tretjerednik. (Nadaljevanje.) ■" T adar izleti matica na polje, jo obdaja vselej ves roj čebelic; tudi lju' bežen vodi vselej s seboj celo vrsto drugih čednosti, kadar prida ■X v srce, ter jih vežba in jim razdeljuje opravila, kakor dela vojskovodja pri svojih vojakih. Notranje življenje Kontarda Ferrinija lepo dokazuje, kako upravičeno je zapisal sveti Frančišek Šaleški v svoji Filo* teji (III, 1) navedene besede. Ferrinijevo življenje je bila ljubezen. Odličnemu možu je bd Kristus — vse. H Kristusu ga je vodila Marija. Toliko vemo. Sedaj še bežno poglejmo, katere čednosti so obkrožale ljubezen. Ferrinijeva ponižnost. Slušatelji kaj kmalu in dobro spoznajo zoa' čaj svojega profesorja. Saj imajo mladi ljudje zelo bistre oči. Tudi prija' telju težko zastremo svojo notranjost. Ferrini je imel mnogo odličnm učencev in veliko zvestih tovarišev. Kako so vsi o njem sodili, je lepo iz' povedal Bellini, ki je dejal, da je bil Ferrini v ponižnosti tel junak. Sila0 nadarjen in marljiv. Zamislil in izvršil je izredno veliko. Spoštovali ljubili so ga. Ni se prevzel. Umevno, da tudi njemu ponižnost ni bila ž° prirojena. Saj sam pravi: „Kdo med nami se ni še nikdar obožaval? A*? smo res vedno hvalili Gospoda in ne sebe? Ti je uspelo to in ono. Dobi’0, Ali si se takrat domislil svoje dušne siromaščine?“ Za ponižnost se je boril in si jo je tudi priboril. Vsaka njegova kretnja, vsaka beseda je odkrivala ponižnost. * Součenci na gimnaziji so Kontarda imenovali svojega Aristotela- " najbolj suhoparnimi vprašanji so iskali pri njem točnih odgovorov. I*?” bena poteza na obrazu, kakor tudi ne beseda, ni izražala zavesti, da svoje tovariše prekaša. V svojih očeh je bil majhen. Tak je hotel ostati. Z božjo pomočjo se mu je posrečilo. Na dan prvega svetega obhajila se je bar celo morje milosti izlilo v njegovo nedolžno srce. Takrat je Gospod tudi Kontardovi skromnosti položil temelje, ki se celo življenje niso kar tič pošibili. Deško preprostost je ohranil tja do smrti. Kot visokošolec je imel Kontardo v kolegiju „Borromeo“ kaj siromašno in mračno sobico. Drugo leto študija je imel pravico do boljše. Hišno vodstvo mu jo je tudi ponudilo. Pa se je spoštljivo zahvalil in udobnejše stanovanje prepustil tovarišu. Tudi v obleki ni bil kar nič izbirčen. Vsaka je bila dobra. Radi siromakov, ki je mnogo ž njimi občeval, je celo hotel kar le mogoče skromno. Po vseh odlično uspelih rigo-^zih se je šel poklonil kardinalu Riboldiju. Nadškof mu je presrčno čestital. Rad bi bil vedel, kdo je Kontardu pri izpitih pomagal. Pa je mladi učenjak izpod telovnika potegnil križ. Gospoda je počastil. Kadarkoli so uiu k različnim uspehom izkazovali priznanje, mu je bilo vedno ne-všečno. Z roko je zamahnil, izgovoril: „Pustimo to!“ ter zaokrenil pogovor. Veselilo ga je pa, kadar so se prijatelji o delu drugih pohvalno izražali. Prijatelju Pavlu grofu Mapelliju je pisal: „Kar mi sporočaš o na-1'nem znancu, me močno veseli. Kako rad bi odličnega mladega moža vsaj nekoliko posnemal.** Nikdar ni silil v ospredje. Njegovo mnenje mu ui bilo odločilno. Rad se je priporočal v molitev. Omenjenemu prijatelju favlu grofu Mapelliju piše: „Moli zame; tako zelo pomoči potrebujem.'* " dnevni red si je stavil pravilo: „Vse želim vršiti v duhu ponižnosti in ljubezni." Iz ponižnosti ni postal duhovnik. Osvojil si je besede Tomaža Kempčana: »Kdor želi stopiti v duhovski stan, mora imeti kar najčistejše F°ke.“ Takratni Monsignore Ratti, sedanji sveti Oče Pij XI., je izjavil, da Ferrini občeval z duhovniki nenavadno spoštljivo. Vsakega', tudi najbolj preprostega, je pozdravil. Slehernemu je prepustil častnejše mesto. Kadarkoli je moral govoriti ali pisati o napakah, zmotah in hudobijah ljudi, vselej je dejanje strogo ločil od osebe. Kakor je moral prvo obsoditi, tako se je pa o drugih izražal z besedami sočutja. Vse je upošteval, okoliščine, okolje, vzgojo. Vse je presojal po zlatem načelu svo-lega duhovnega očeta svetega Frančiška: „Ako bi bil Gospod največjemu grešniku podelil toliko milosti, kakor jih je meni, bi bil le-ta že davno svetnik. Ako bi bil pa jaz živel v takih okoliščinah, kakor je on, bi bil še Vse hujše grešil, kakor največji hudodelnik.** Kako sodi o ^ ponižnosti? Kaj je ponižnost? „Resnica“, tako odgovarja, »zato tudi edina čast življenja." Ferrini meni, da tisti, ki uvidi Svoje napake, mora biti ponižen. Slabosti imamo vsi. Zato je ponižnost nujna posledica našega spoznanja. Kdor je ponižen, naj le veselo upa, ?aj je v dobrih rokah. V božjih! Zato je ponižnost naša moč. Ponižnost 3e duhovno devištvo. Duh se podredi Rogu; zato se ne oskruni z niče-^urnimi mislimi. Ponižnost vodi k Rogu. Strnimo vse, kar smo čitali o Ferrinijevi ponižnosti v sklepno be-sedo, ki jo je sam zapisal prijatelju Viktorju grofu Mapelliju: »Spominjaj Se pae pred Gospodom, da bi mogel z Njegovimi milostmi bolj sodelo-'ati. >jaj vendar k Bogu poleti moj ohlapni in nerodovitni duh, ki ga e silna razdalja loči od popolnosti. Ljubi sicer dobro, toda le v šibkem znosu za njim stremi. Omahuje v prah, pa bi se moral visoko dvigniti — lla v nebeško luč!" ^ * Ferrinijeva pokorščina. Ferrini je bil ponižen, zato je bil tudi poko-,efi- Kot deček in kot zrel mož. Z razposajenimi sošolci ni občeval. V 0 egiju „Borromeo“ ni bilo odločnega nadzorstva. Skoraj je smel vsak gojenec delati, kar se mu je pač vzljubilo. Ne tako Kontardo. Iz višjih razlogov se je podredil hišnemu redu. Zanj je bilo odločilno, da dela veselje svoji božji Ljubezni. Pokoren je bil doma. Mati, ki je njegovo pokorščino kaj pogosto preizkušala, ni mogla sina nikdar grajati radi nepokorščine. Pa bi ga bila, ako bi le tudi najmanjšo hibo izsledila. Hitro in veselo je ubogal tudi takrat, ko ga je učeni svet že kot veščaka priznaval. Njegova sestra Antonija je bratovo otroško udanost pred komisijo odločno potrdila. Kontardova uslužnost in pokorščina je odsev njegove plemenite duše. Hkrati je tudi njegovo raznolično delo blagoslavljala. Ferrini je bil vesten v vseh prevzetih dolžnostih. Vedno radi svojega Gospoda. Kot profesor, mestni svetovavec, član raznih karitativnih društev. Med osnovna pravila, ki so mu urejevala življenje, je zapisal tudi sledeče besede: „Z veliko vnemo se bom lotil vsakega dela. Kakor hitro bi me pa klicali ljubezen do bližnjega, ali pokorščina drugam, bom odložil tudi najljubše opravilo.11 Ubogal je svojega izpovednika. Kakor otrok. Vestno je izpolnjeval vse dolžnosti, ki mu jih je nalagal tretji red. Ubogal je svetega Očeta. V vseh odredbah. Brez oklevanja. Če se tudi takrat ta, ali ona učena glava ni rada uklonila. Ferrini je bil vedno pokoren sin svete Cerkve. Kar mu je bilo le v čast! Pa tudi v blagoslov. Za čas in večnost. (Konec prihodnjič.) P. ROMAN: « Našo ljubezen Tebi Gospa. Marija Darovana. o vol j je slik, ki vse bolj mogočno in natančno, ljubeče in pri- ■ srčno slikajo Marijino darovanje. Pa najsi je to Albert Diirer s 1 J svojim slikovitim lesorezom, kjer je vse živo, od velikega duhovnika do trgujočih Judov ob vratih in do stražarja visoko gori na strehi, ki zadržuje rohnečega psa. Kjer mala Miriam hiti s plapolajočimi lasmi po stopnicah navzgor, neudržljivo, polna višje volje. Enako ljubeče z mirnimi potezami je naslikal ta prizor Edvard von Steinle, ki ni mogel odreči mali punčki vsaj pojčolana in zlatega diademčka. Toda čez vse me gane slika Ticijana Vecellija, ki je skoro nedovršena, toda v resniei podaja občutje darovanja. Darovati se pravi — odpovedati se. Ih človek v resnici daruje le tedaj, ko mu to pomeni žrtev, odpoved, težavo, sicer je le izmena posesti in nič več. Iz rok staršev Ane in Joahina je prepuščena stopnicam, ki vodij0 do portala templja in v roke velikemu duhovniku z naprsnikom iz prečudno dragih in tujih kamenov. In sedaj glej ta korak otroka. Kljub širokemu odelu so udje D je vse telo vendarle še drobno, otroško. Kako je prijem roke, ki drži krilo, še ves nespreten. Toda obraz je kakor povsem od onostranske glorije prevzet. Usteča so rahlo odprta, leva roka, kakor da se brani tega silnega doživetja. Vse gineva pred njo, stopnice, prekrasno ste' brovje, čudoviti loki iz snežnobelega marmorja. Kaj je vse to veličastno delo človeških rok proti — njeni daritvi. Še ne veš za vse, kar te po tej prvi daritvi čaka. O ti brezmadežni, ljubi otrok, kako bi tudi ta šibka dekliška ramena zamogla vse to nositi. Toda zaupanje v Njega, ki se mu daruješ, je brezmejno. Božje oko te je pogledalo z ljubeznijo, ki je samo pri Njem doma. Vsaka pot navzgor je strma, tvoja pot gre do zadnjih višin — do Njega samega, skrivnostnega, Večnega, Nepojmljivega. v In za nas greš to pot. Za nas vse, tvoje brate, tvoje sestre, o ti asega rodu najlepši cvet. Ti izbrana, ti prečudežno lepa in brez madeža. . Daj, pohiti v ta božji sijaj, predaj se vso Njemu, ki te ljubi in nam Ponesi iz tistih višin in tistih sinjin, kamor mi ne moremo, luči od f§°raj, modrosti božje, ti ZAČETEK NAŠEGA VESELJA - ti darovana, 1 si postala Porta Salutis — vrata zveličanja. Marija zaročena. Bila sta kraljevska otroka dva, ki nad vse sta se ljubila. Eden do drugega nista prišla, zakaj voda ju je ločila. (Stara nemška pesem.) ],. Dvoje src, dvoje rok in med obema — morje, voda — Bog. Tam. Jei' Bog ne loči dveh src, ki se ljubita, dveh teles, ki sta si eno tam \ je med njima prepad, ki se grozotno širi v nedogled, v grozo poslednje sodbe. Med vama tega ni. O ti čisti angel dekliški — in vendar trepetaš. Tako blizu si možu. Ah le prepusti mu svojo roko. Saj jo bo le čuval in ljubeče zanjo skrbel. Nič več. Zato, ker je „pravičen“, zato, ker je od Murillo: Angeli v službi Brezmadežne. (Izrezek iz velike slike.) Boga samega izbran, da te brani pred Silnim, pred Temnim, ki je nekoč Lučenosec bil in ki sedaj blazno sovraži vse, ki se tej Luči, ki ji bos ti mati, bližajo. Običajno prisega ljubezni velja za skupnost v vsem. Tu je povsefl1 drugače. Kakor dva svetova sta, kakor zemlja in nebo in med obema mali Jezus. Vse je še v slutnjah in v tenčico skrivnosti zavito. V psalmi*1’ v prerokbah, ki pravkar zore in resnica postajajo. In ti Jožef — nikar se ne boj in nikar se ne žalosti. Najlepši cvet judovske zemlje in celega človeškega rodu bo cvetel v tvoji ogradi. In njegov vonj bo napolnil vso zemljo in nebo. Kjerkoli bo njeno ime — bo tvoje tudi. Kjerkoli njena skrb — tvoja tudi. Njena ljubezen — Loja tudi. Seveda med vama ne bo tako, kakor med drugimi zaročenci In poročenci. Vmes je Neskončni. Zato bo tudi vajina skupna usoda kot preizkušnja tvoje in njene vere. Tudi nam v tolažbo življenja, v bodrilo, v krepilo. Če pomislim, da vidva, čista kakor so zvezde na nebu nedotaknjene °d vsega zemeljskega, da vidva tudi trpita in sta tudi preizkušana in celo bolj kakor mi — kako me to navda z novim pogumoim. Da Bog tudi nas ljubi, naš rod, naše slabotno prizadevanje po luči in po svetosti. In vidva sta tako velika v vsaki preizkušnji. Mi pa tako majhni. Kako sta pogumna in kako je vajino zaupanje v Boga, kakor zaupanje mladike, vitice v trtino moč. Ljubezen je velika in silna. In ta vajina ljubezen je iz božjih sklepov Porojena, zato že strmi v bele prepade večnosti in božje skrivnostne Previdnosti. Da bi nam ta ljubezen, o lepa Gospa in milostna mati, na našo otožno pot svetila, ti izprosi. Nauči nas, da skozi grenki „moraš“ ~~ zarjo gledamo, da skozi „bisere solz“ — zremo žarko solnce božje ljubezni. Tako težko nam, tako težko — saj veš o milostna imati. ANTON DE WALL - P. EVSTAIIIJ: Mali umetnik v katakombah. Povest iz četrtega stoletja Šesto poglavje. (Nadaljevanje.) P Odprti rožni popki. o Damazovih namerah bi se imel Filokal vsestransko izobraziti tako, da bi poleg vaj in učenja v papeški knjižnici proučeval ter se učil tudi stavbarstva ali arhitekture ter kiparstva ali skulpture. vj. Papež Liberij je takrat gradil veliko in prekrasno baziliko na čast Materi božji; le-ta cerkvena stavba se je dolgo časa imenovala po njem vBasilica Liberiana — Liberijeva bazilika), dokler ni pozneje dobila ime Maria major — Sv. Marija Večja, — ker je bila največja med cerkvami Matere božje v večnem mestu. Gradnja je bila v polnem teku, in kamno-seki ter kiparji so tolkli s kladivom in klesali vsenaokoli v svojih delavnicah, da je bilo veselje. Prosto stoječi oltar s svojim baldahinom, ki Ie počival na štirih stebrih, marmornate ograde, ki so obdajale kor, dva Mubona ali naslonili za branje lista in evangelija, in škofovski prestol °zadju s sedeži za duhovščino, ki so se na obeh straneh prestola dvigali v Polukrogu: vse to je nudilo kiparstvu široko polje udejstvovanja ter Ustvarjanja. Istočasno so imeli tudi izdelovavci mozaika dovolj posla, a bi okrasili zadaj za korom vdolbino v zidu ali apsido, čelno steno 33B zmagoslavnega loka in pa stene nad stebri srednje ladje s svetopisemskimi upodobitvami na zlatem ozadju.5) Pa Darnazovi naredbi je Filokal smel obiskovati vse delavnice, in ker je bil višji dijakon mladeniča posebej priporočil stavbenikom in mojstrom, je vsakteri skušal z vso uslužnostjo ustreči njegovi ukaželjnosti. Kako se je od veselja lesketalo njegovo oko, ko je po skoro dveh letin prvikrat smel vzeti v roke kladivo in vrezilo, kako očarujoče je v njegovo uho donel marmorjev zvok pod njegovimi udarci! Polni začudenja so ga opazovali kamnoseki, kako spretno je mladi gospod znal uprabljati dleto, kakor da je bil že marsikatero leto izvrševal to umetnost. Spet je bilo poteklo leto, ko je nastopil dogodek, ki je bil za mladeničevo bodočnost odločilnega pomena. Papež Liberij je umrl, in za njegovega naslednika je bil izvoljen višji dijakon Damaz. Damaz, prvi pesnik med papeži, prijatelj znanosti, podpornik umetnosti in navdušen častivec mučencev je seveda vsestransko dal nove pobude, potem ko je bil povzdignjen na Petrov prestol. Najprej je dal razširiti arhiv in knjižnico z velikansko prezidavo ter ju povečati na obeh straneh s stebrišči ali slopovnimi dvoranami. Pisemsko shrambo (arhiv) in knjižnico je skušal pomnožiti in obogatiti z novimi zakladi, pri tem prizadevanju je papeža izdatno podpiral njegov prijatelj, sveti Hijeronim, ki ga je bil poklical od Betlehema v Rim. Zraven je zgradil prekrasno cerkev na čast višjemu dijakonu sv. La'-renciju, ki se še danes po njem imenuje, zvesto po želji njenega zgra-ditelja, Sancti Laurentii in Damaso — cerkev sv. Lavrencija v Damazm Drugo baziliko, — ki bi nekoč imela biti njegovo počivališče in kjer je dal pokopati svojo dvajsetletno sestro Ireno, katera je bila umrla kot Bogu posvečena devica, — je postavil pred apijskimi vrati nad Doim-tilinim cemeterijem. Svojo prav posebno skrb pa je posvetil počivališčem mučencev v katakombah, in ako se ne da dokazati, v koliko je Filokal sodeloval pri pravkar imenovanih zgradbah, — zakaj nagrobna bazilika je razdejana, niti sled se ni ohranila od nje, cerkev sv. Lavrencija pa in zraven stoječa knjižnica sta docela prezidani, — pa nasprotno vidim® v katakombah, kako je Filokal takorekoč pri vsakem koraku spremlja1 papeža. Za časa Dioklecijanovega preganjanja so bili grobarji ali fosorj' — fossores — zasuli celo množico grobnic svetih mučencev, da bi počivališča svetnikov in svetnic zavarovali tako, da jih ne bi mogli onečastili vojaki ter druhal. Papež je naročil, naj te grobnice iščejo. In re5 se je posrečilo, da so jih mnogo našli. Ker so bili mučenci, ki so bili * * krvjo dali pričevanja za sv. vero, pokopani večinoma v neokrašenil1 grobnicah, katere so bile grobo izsekane iz rjavega lehnjaka ali opeke, si je Damaz zastavil nalogo, da hoče stene obložiti s pisanim marmorjem, strope poslikati in kapele razsvetliti s tem, da bi dal napraviti svetlobne odprtine v stropu ali lucenarije; počivališče mučencev samo pa je okrasil z napisi in verzi, ki naj bi sporočili poznejšim rodovom zg0" dovino njih slavne mučeniške smrti. Komu drugemu bi bil Damaž moge* bolje izročiti vodstvo in, izvršitev teh del nego Filokalu? Delo se je prl' čelo v tistih katakombah, ki so bile neposredno pod vrhovnih papeževim 6) Kako so bile tisti čas cerkve opremljene na znotraj, se najbolje podučit11® v baziliki svetega Klementa, ki ima z marmornatimi omarami obdan kor, anjbo® ali prižnici na obeh straneh, prosto stoječi oltar z baldahinom nad počivališč« sv. mučenca in pa škofovski sedež v dolbini korne apside. v * Sv. Hijeronim je živel nekaj časa kot puščavnik v Siriji, kot menih nato samonstanu v Sv. Deželi pri Betlehemu, Damaz ga je izbral za tajnika (Prip. prew- nadzorstvom, namreč v Kalistovem cemeteriju; ondi sta pred vsem dve kapeli, skupno grobišče papežev tretjega stoletja in pa počivališče Papeža Evzebija, ki ju je Filokal okrasil kar najbolj bogato. Njegova posebna zasluga je, da je za spominiške napise, katere je Bamaz dal napraviti na grobovih sv. mučencev, izumil posebno vrsto pisave v črkah nad vse prikupne oblike. Ker pa med kamnoseki ni bilo nikogar, ki bi znal le-te črke vklesati v marmor tako, kakor je hotel idlokal, se je sam lotil tega dela, in le-ti napisi iz časa, ko je bila umetnost v Rimu že globoko padla in propadla, tekmujejo po lepoti oblike, kakor po ostrini ureza s klasičnimi poganskimi napisi iz cvetoče Avgustove dobe. Po papeževem naročilu je uredil Filokal posebno delavnico, J kateri naj bi poslej vsi uradni napisi za cerkev in grobove sv. mučenčev bili izvršeni v tej posebni obliki pisave. Spominske plošče iz dobe, ko so vladali nasledniki papeža Damaza, popisane vse s filokalskimi yrkami, pričajo, kako dolgo je cvetela umetniška šola, katere početnik ie bil Dionizij. Prvi izmed grobov svetih mučencev, ki ga je Damaz okrasil na ta način, je bil grob papeža Evzebija v Kalistovih katakombah. ,. Evzebij je bil leta 310 od nasilnika Maksencija izgnan v Sicilijo, k]er je kmalu nato umrl v bedi. Njegov naslednik Melkijad, pod katerim je Konstantin podelil mir sveti Cerkvi, je dal truplo prepeljati v Rim Jn pokopati v grobnici Kalistovega cemeterija. Damaz je še poznal . 'debija; tisti dan, ko je bil mučeniški papež odpeljan v pregnanstvo", le živel v številu najprvih Damazovih mladostnih spominov. — Žal, da |e divjaštvo poznejših stoletij grdo opustošilo to grobno kapelo; kljub jernu je pa še danes možno razbrati iz bornih ostankov, kako bogato J° je bil dal Damaz okrasiti. v Ob grobu svetega spričevavca samem je stal na veliki marmornati Plošči napis, ki ga je papež sestavil v verzih, Filokal ga pa vklesal v kamen. Nadpis zgoraj slove: DAMASVS-EPISCOPVS-F E C I T. (Damaz, škof, je sestavil). S tem je umetnik označil papeža, ki je kot latinski pesnik sestavil napis; obenem je pa-izrazil tudi svoje spoštovanje s tem, da je na obeh traneh verzov, ki so vsebovali hvalo in čast sv. Evzebija, od zgoraj Navzdol postavil črko pod črko ter dodal tako kot okvir Damazovi Pesnitvi še drugi, to je svoj napis, ki ima strogo klasično obliko: DAMASISVIPAPPAE-CVLTOR ATQUE AMATOR-FVRIUSDIONYSIVS-FILOCALVS-SCRIBSIT I® po naše: »Svojega papeža Damaza častivec in ljubitelj Furij Dio-l2>j Filokal je to napisal11. i. Rim je videl takrat najbolj vplivne in najodličnejše može one dobe, 1 so prihajali in se mudili med njegovimi zidovi; izmed teh so nekateri 0stali malo časa, drugi pa daljši čas ondi; to so bili n. pr. sv. Hijeronim, ^ebni papežev prijatelj, veliki Ambrozij iz Milana, sv. Avguštin, sveti k°f Zenon iz Verone, Rufin iz Akvileje, umetelno čuteči sv. Pavlin, j °f iz Nole, sv. Epifanij iz Antijohije in še mnogo drugih. Ker je Damaz niel Filokala v svoji bližini radi vprašanj cerkvene umetnosti, je le-ta vse imenovane može spoznal ter postal deležen njih prijateljstva; neredko-krat je tudi stari Furij imel čast in veselje, da je te slavne može mogel pozdraviti pod svojo streho ter jih povabiti k svoji mizi na prijateljski obed. „Pač zajde naš rod z našim sinom,“ je vzkliknil stari častitljivi Furij s ponosnim očetovskim veseljem, „toda to je sončni zahod, ki ves dan slavno prekaša po sijaju in lepoti.“ Sedmo poglavje. Sklep. Bilo je nekega jesenskega jutra v letu 382., in spet je v Rimu prevladovalo razburjenje, kakršno smo doživeli v prvem poglavju naše povesti; spet so se čuli vzkliki: Christus vi n cit — Kristus zmaguje, vmes pa so od časa do časa zadonele prošnje, ki so izražale željo, naj bi Gospod dal blagoslov novemu krščanskemu cesarju: „Exaudi, Christe; Imperatori piissimo vita!" („Usliši nas, o [Kristus"; »Cesarju nad vse blagemu bodi življenje!") Zlasti na Včlikem Trgu ali Forumu je valovala množica ter se prelivala sem in tja med zbornico ali kurijo, kjer je navadno senat imel svoje seje, in pa med samostanu podobnim ppslopjem na drugi strani ob vznožju griča Palatina. Tamkaj je stal, na baziliko Julijevo zroč, prekrasni tempelj dvojčkov Kastorja in Poluksa; poleg njega se je na neki zvišini dvigala okroglasta kapela, krog in krog obdana s stebri in pokrita z malo kupolo ali spojko, ki je imela streho od pozlačene kovine. S tem svetiščem je bilo v zvezi ono samostanu podobno poslopje. Kapela je bila tempelj boginje Veste, in v zraven stoječi zgradbi, v Vestini dvorani ali atriju, so stanovale device, katerih dolžnost je bila ohranjati večni ogenj na ognjišču boginje Veste.1 Odkar je stal Rim, zdaj že več nego tisoč let, so svečenice noč in dan čuvale sveti ogenj; poganski Rimljani so bili namreč prepričani, da se bosta ohranila njih glavno mesto ter država le pod tem pogojem in toliko časa, ako in dokler bodo vestalke čuvale in ohranjale le-ta sveti ogenj na čast boginji Vesti. Dandanes stoje od templja dvojčkov Kastorja in Poluksa le še trije mogočni stebri; od Vestinega tempeljčka so pa ostala samo okrogl3 kamenita tla, tu je zdaj tujcem priljubljen kraj, kjer radi ostajajo in odkoder imajo lep razgled na Kapitolj! Portal ali vhodišče v zbornico, kakor tudi vrata malega Vestinega templja in poleg stoječega stanovanja deviških svečenic so bila zaprta, pred njimi so pa stali vojaki na straži, da bi takoj z orožjem odbili vsak napad ter zadušili morebitne izgrede. Kakšen vzrok je bil neki, da je bilo ljudstvo tako razgibano? .. Na naše vprašanje naj nam odgovori stari znanec, namreč Manj Viktorin, učitelj govorništva, ki zre na spodaj valujočo množico ljudi z okna neke palače na pobočju ponosnega Kapitolja. Gospodar omenjene hiše, starček že sivolas kakor Viktorin, je Simah, — in še danes v pozni starosti eden izmed najbolj gorečih ^ žilavo vztrajnih pristašev starega češčenja poganskih bogov. Med tem ko je Viktorin zatopljen v mračen molk ter nemo z*'e na Veliki Trg ali Forum, pa koraka Simah s sklonjeno glavo in stisnjenimi pestmi sem ter tja po sobi. Pri Grkih in Rimljanih je ognjišče bilo središče družinskega življenja; k0” ginjo Vesto so častili kot zaščitnico družine in države. — Prip. prev. (Dalje prih.) °R. STEINBVCI1EL TEODOR. — P. EVSTAIIIJ: Frančiškanska ideja ali zamisel o uboštvu v življenju svete Elizabete. "T e pobožna pripovedka ali legenda je, ki nam poroča, kako je sveti Frančišek poslal svoj plašč svoji prvi in največji nemški učenki X_J Elizabeti v prekipevajočem veselju nad njeno ljubeznijo do uboštva ~~ kake druge zemeljske imovine asiški ubožec ni mogel podariti. In takisto spada zgolj med legende pripoved, da je Frančiškova velika hči n°sila poslej ta plašč svojega duhovnega očeta in da ga je nosila pred R. Beyschlag: Kneginja Elizabeta zapušča grad Wartburg. ''Sem takrat, kadar je ubogega Kristusa zaprosila v molitvi, naj ji podeli kak dar iz bogastva svoje milosti. In vendar je zmisel te legende več kakor „z g o 1 j“ legenda: odkriva nam veliko dušo te svetnice in razodeva poudarja njeno ljubezen do odpovedi in zatajevanja same sebe, da j5.1’ v vsem ubožna, postala vsem vse, da bi darovala iz bogastva svoje tjubeče duše, da bi mogla docela podariti samo sebe v dobroti, ki je na Uslugo drugim, in v .ljubezni, ki deli od svojega. Elizabeta Turingijska je postala duhovna učenka svetega Frančiška od tiste prve ure, ko je preko Alp prodrlo in dospelo sporočilo, kako Poverello*) v uboštvu veselo in zadovoljno živi, in odkar je to oznanilo skušalo doseči dostop tudi v bogato knežje življenje na gradu Prežigradu (Wartburg). Tedaj je Elizabeta že bila ubožna, siromašna v duhu, zakaj po besedi Svetega Pisma je imela posest, ne da bi jo posedovala-Bila je že polna ljubezni do ubogih in trpečih in njeno knežje bogastvo ji je bilo za to, da je sočutno delila tistim, ki so mogli samo sprejemati. Česar jo je učil brat Rodiger, eden izmed prvih Nemcev, ki so na sebi uresničevali Frančiškov vzor, namreč: ljubiti Boga in bližnjega s tem in tako, da človek odmira svoji lastni sebičnosti in da drugim daruje in žrtvuje svojo lastno osebo ter jim dobrohotno deli v dar od svoje imovine, to je vedela in po tem je živela Elizabeta že tudi poprej. Toda frančiškanska zamisel je v nji sprostila do najpopolniše resničnosti to, kar je v njej živelo. Frančiškani so bili v Avgsburgu ustanovili svojo naselbino. Sprva jih na Nemškem ljudje niso cenili in čislali po zaslugi, celo sumničenje jim ni prizaneslo, Elizabeta pa jih je dala poklicati v Eisenach in po smrti svojega soproga je na veliki petek leta 1229 sama vstopila v Tretji Red v kapeli marburške minoritske cerkve. S tem je Elizabeta le zapečatila razpoloženje svoje plemenite duše, čuvstvovanje in mišljenje, ki jo je storilo docela sorodno frančiškanskemu duhu, še preden je kaj vedela o vzoru ubožnosti manjših bratov. Ko ji je brat Burkart odstrigel lase, izročil ji sivo obleko frančiškank ter s spokornim pasom opasal nekdanjo deželno grofinjo, tedaj se je dovršilo le na zunaj to, kar je na znotraj davno živelo v njej: hoja za Kristusom, nasledova-nje ubogega Zveličarja, ki ni imel, kamor naj bi položil glavo. Frančišek, najzvestejši učenec ubožnega Mojstra, je postal njen vzornik in vodnik k njemu, kateri je bil označil kot pot svojega nasledovanja in hoje za njim to ozko pot, da kdo vse jjapusti. V Umbriji se je sredi razkošnega ter udobnega življenja nekaterih in še večjega siromaštva drugih imelo izpolniti to, kar je v Galileji nekoč bilo dejansko življenje, živa resničnost. Na Nemškem pa je krepkodušna žena, ki se je veselila trpljenja in ki je trpela radostno, imela nazorno pokazati v svojem lastnem življenju, kaj pomeni biti frančiškanski Jezusov učenec, frančiškanska učenka Zvelk čarjeva: postani ubog, da boš mogel biti bogat, bodi ubožna, da postane5 v Bogu bogata, s tem, da od svojega razdeliš v dar drugim ter jim koristiš in služiš! — Po nauku tega navideznega nasprotja je Elizabeta živela in v takšnem življenju z dejanjem izpričala njegovo opravičenost in njegovo vzvišeno veličino. Da je možno, biti ubog in bogat; da je mogoče, da kdo noče nič imeti in da more vse podariti — to je s svojim bitjem in življenjem do dobra dokazala in pokazala najprva nemška franči-škanka in največja v vseh naslednjih stoletjih. Pokazala je, da sta vera in ljubezen najgloblji stvarnosti in bitnosti, ki jima ni treba, da bi ji kdo »dokazoval**, ki se sami po sebi izkazujeta kot taki v živi resničnosti svoje oživljajoče, ustvarjajoče ter oblikujoče moči. To utegne biti Elizabetin pomen v krščanski življenjski obliki sploh. V naših dneh, ko krščan- *) „P o v e r e 11 o“ je ital. ppmanjševalna beseda iz „p o v e r o“ = ubog, ubo- žen (lat. pauper!), poverello torej ubožček. Sv. Frančišek Asiški si Je „gosp6 Ubožnost“ (ital. — la donna Poverta) izbral za nevesto, v duhovnem zmisW seveda, sebe je rad imenoval ubožčka, deloma iz ponižnosti, deloma zato, da bi s tein pokazal svojo ljubezen do radovoljnega, svetega uboštva (evangeljski svčt!). Zato J® ..Asiški ubožček" ali ital. „P o v e r e 11 o“ postalo takorekoč lastno ime in pomeni sv. Frančiškega Asiškega. skemu bitku ali obstanku vsestransko grozi volja ter težnja, da bi se življenje izoblikovalo v protikrščanskem zmislu, utegne njen zgled potrditi neko besedo, katera je doslutila bistvo krščanskega bitka. To be-Sedo je izrekel mož, kateri je bil sam protikrščanstvu pripravil pot v jrekrščanski in protikrščanski čas: „Vzorno življenje obstoji v ljubezni ^ ponižnosti; obstoji v polnosti srca, ki ne izključuje niti najnižjega človeka; obstoji v tem, da se človek dobesedno docela odpove pravici: >to hočem obdržati in ohraniti zase1; v tem, da se človek odreče obrambi 111 zmagi v zmislu osebnega zmagoslavja; vzorno življenje obstoji v veri, da je možno blaženstvo tukaj, na zemlji, kljub stiski in sili, kljub nasprotovanju in kljub smrti; obstoja v spravljivosti v tem, da človek ne Pozna jeze in zaničevanja; v tem, da noče prejeti plačila, — pa tudi nikomer kaj dolžen ostati; v tem, da najbolj duševno duhovno človek ostane povsem neodvisen od drugih; v tem, da ponosno živi, kljub temu, da se oklepa ubožnega in drugim služečega življenja.11 (Friderik Nietzsche). Ako se lastni jaz žrtvuje Bogu, zadobi človek nravno silo in moč, da je njegovo v takšnem žrtvovanju samega sebe docela prečiščeno bitje Pripravljeno streči in služiti ter koristiti bratu, zlasti takemu, ki je duhovno in gospodarsko najbolj ubog; vsa takšna moč se je vidno razodela v življenju svete Elizabete, v življenju služeče in drugim koristne ubož-ftosti. V tem njenem življenju je v času postalo vidno nekaj, kar ima Veljavo in vrednost preko vsega zgodovinskega časa, zato pa za s a k zgodovinski položaj: življenjska resničnost krščanske zamisli ali ^eje o uboštvu. To uboštvo odkriva bogastvo človeškega bitka, čigar ^zvišenosti in polni vrednoti se ne samo ne da oporekati, temveč le-to bivanje more v svoji dejansko doživljeni resničnosti tudi pokazati, kaj l e človek, ki svoje življenje izgubi v Bogu in zaradi Boga, da najde drugo bogatejše in bolj izpopolnjeno življenje; — in kaj človek zmore, hi je razdal vse, da bi vse dosegel za strežbo in službo v blagor drugemu človeku. Elizabetino ubožno življenje je ena izmed tistih človeških mož-n°sti, ki se uresničijo, če je človek svetnik ali svetnica, člo-)rek, ki naveže svoj bitek ali obstoj na svetnika. Toda svetnik ali svetnica le samo tisti človek, v čigar bivanje in bitnost je privrelo nekaj dru-pga, nekaj več nego človeškega, iz onostranstva vse človeške omejenosti: karitas kot ljubezen božja do človeka, ki se vlije in potopi v človeško dušo, da jo oplodi za višji obstoj ali bitek, iz katerega nato, kot odgovor da tako darujočo se ljubezen božjo, privre človekova ljubezen do Boga, da v vseobsegajoči širini postane ljubezen do bližnjega, ljubezen, ki streže služi in pomaga, ljubezen do vseh, ki so vključeni v ljubezni edinega B^ga in ki kdajkoli srečajo na svoji življenjski poti to ljubav, ki jo Bog dziga v ljudeh. V vsakem videti brata, ker je otrok ljubečega Očeta, to J? možno le iz božje ljubezenske moči same, ki se je v milosti podarila človeku kot dar iz nekega drugega sveta; njegov zakon za Boga ni omejev samega sebe, temveč je Večnemu sprostitev samega sebe, zakaj dsebno božje življenje je ljubezen. Da pride in prodre drugi, bo-2anski svet v ubogo življenje človekovo, na jaz navezano, v tem p odkriva božja resničnost v človekovem bivanju, obenem se pa tudi razodeva, kaj premore človek, kateremu je Bog podaril Vlsjo moč, da zmore kaj takega. Elizabeta Turingijska je zato v ^'°jem — ljubezni posvečenem — ubožnem življenju razodetje človeškega bitja, ki ga je prevzel in nase potegnil Bog ter ga oblagodaril in napolnil s svojo milostjo, dejanska resničnost „človek“, ki pred- stavlja najvišjo obliko človeškega bitja, v zemeljski zgodovini ljudi. Elizabeta je kot siromašna in v ubožnosti bogata ona svetnica, katere podoba in vzor vedno sveti in sije, dokler je v kaki človeški duši še živ zmisel za življenje iz božjega življenja, ki je ljubezen. Elizabetino življenje kaže, kaj je svet človek, ki najde v Bogu bogastvo svojega bitka in prekipeva v tem, da razdaja od tega svojega bogastva drugim ljudem-Tako bogat pa more biti človek le tedaj, če je postal ubog pred Bogom, da bi ga nato Gospod obogatil z ljubeznijo, ki, potem ko je postala nesebična, premaga meje sebičnosti s tem, da žrtvuje svoje bitje in imetje tistim, ki nimajo nič drugega nego pravico in zahtevo, da bi bili ljubljeni- Da je v takem življenju nekaj nenavadnega, nekaj, kar prekaša vsakdanjo mero človekovega bitja, in da je zato v tem nekaj nerazumljivega vsem tistim, ki poznajo samb tako mero, vse to je Jezus sam izkusil, in moral je izkusiti vsak, ki je postal njegov učenec v nasledovanju in hoji za njim. Frančišek je bil zasmehovan in ljudje so celo izražali dvojbe o njem, če je sploh „n o r m a 1 e n“, to je umerjen in pameten človek. Elizabeta je s Frančiškom vred deležna usode svojega Mojstra. Vsakdanjost drugih ljudi je kalila in zatemnjevala pogled za to, kar na njej ni bilo vsakdanje in prikrojeno po navadni meri — ni se jim zdelo „normalno“. — Normalno „po navadnem pravcu“, „v srednji meri“ to more itak pomeniti le povprečnost družabno-zgodovinskega človeka v času. In povprečen ni noben pravi ter resnični svetnik, povprečna ni nobena pristna svetnica, ker B o g v njem ali v njej raztrga vezi in meje njegove ali njene vsakdanjosti. Večnega Boga bitje in delovanje v kakem človeku se ne veže na mejo in mero časa in časovnih sodeb- (Konec sledi.) P. KRIZOSTOM: Klara in Agneza. celo dušo in vsem srcem je hrepenela jKlara po tisti blaženi noči, ko se bo smela vpričo Frančiška in njegovih bratov odpovedati ^_J vsemu posvetnemu sijaju in se s svetimi obljubami popolnoma okleniti božjega Odrešenika. Ta blažena noč je prišla. Že kleči pred oltarjem v cerkvici Svete Marije Angelske. Odložila je svilnato obleko in ves blesteči nakit. Pokriva jo raševinasta obleka! njeno okrasje je volnen pas, ki naj bi jo neprestano opozarjal na zvestobo v pokorščini, čistosti in uboštvu. Frančišek ji poreže bogate lase in ji položi na glavo pajčolan. Klarina žrtev je tako končana in ustanovljen je po Frančišku red ubogih gospa, drugi red ali po sv. Klari imenovan red klarisinj. Frančišek je izročil Klaro v varstvo sestram benediktinkam v sa-mostan Sv. Angela, kamor je prišla kmalu za njo njena rodna sestra Agneza, da tudi ona daruje svojo nežno mladost nebeškemu Ženinu in se mu popolnoma posveti z redovnimi obljubami. Starši pa seveda z begom svojih dveh hčera niso bili prav nič zadovoljni. Že pri Klari niso mogli doseči prav nič ne s prošnjami, ne 2 grožnjami — vrgli so se zdaj z vso silo na ubogo Agnezo. Kakor divje zveri na krotko jagnje, tako so planili nanjo odposlanci staršev, k®' terim je bilo ukazano, da morajo privleči deklico s silo domov. Pograbil1 so jo torej za lase in za noge in jo vlekli zmagoslavno iz samostana-Uboga Agneza je klicala na vse grlo sestro Klaro na pomoč, da jo reš> Nasilnežev. Le-ta ji pa seveda ni mogla pomagati drugače, kot z molitvijo, proseč' Gospoda, naj podeli sestri duha stanovitnosti in telesno moč v tem strašnem trenotku. Tedaj pa je postalo Agnezino telo naenkrat silno težko in nepremično. Pa naj so počeli roparji karkoli, niti za las niso mogli premakniti svete deklice. . Njen stric Monaldo, čigar sinu je bila Agneza namenjena za ženo, Je planil ves besen proti njej, hoteč jo spodbosti z bodalcem. Toda ne-^nežu je v trenotku okamenela roka in bodalce mu je padlo iz nje. Osramočeni so nato odšli ti možje domov, pustivši Agnezo sredi v Klara pa je prihitela k njej in jo je z materinsko nežnostjo odvedla ^Nmostan, kjer sta od tedaj nemoteno služili svojemu nebeškemu Domače vesti. V frančiškanski cerkvi Marijinega Oznanjenja v Ljubljani sta na praznik sv. Frančiška Asiškega, 4. oktobra t. 1. napravila slovesne redovne obljube naša bogoslovca Fr. Kalist Lange r h o 1 z, rojen dne 23. januarja 1911 v Beljaku na Koroškem. Imenovani je bil stopil v frančiškanski red 12. avgusta 1927 ter je leto pozneje 13. avgusta 1928. napravil neslovesne obljube. Ž njim je delal obljube Fr. Emanuel Brglez, rojen 22. julija 1911 v Slivnici pri Celju. Preoblečen je bil 12. avgusta 1927 ter je leto pozneje, 13. avgusta 1928 napravil neslovesne obljube. f P. Alfonz Furlan. Dne 2. oktobra ob tričetrt na dvanajst je umrl pater Alfonz Furlan, ki je s svetniško potrpežljivostjo prenašal cela dva meseca hudo bolezen. S smrtjo patra Alfonza se je poslovil od nas vzoren redovnik in duhovnik, ki bo ostal v spominu celim rodovom. Blagi pokojnik je bil rojen 25. julija 1856 v Gočah v sončni Vipavi. Tam je dovršil petrazredno ljudsko šolo, v Ljubljani pa je dovršil polem 6 razredov gimnazije, nakar je vstopil v frančiškanski red. Novicijat je napravil 12. septembra 1877 na Trsatu. V Gorici je dovršil nato še 7. in 8. razred gimnazije. Prva dva letnika je študiral v Kostanjevici pri Gorici, druga dva letnika pa v centralnem semenišču v Gorici. V mašnika je bil posvečen 13. novembra 1881. Lani je častitljivi 75 letnik daroval svojo zlato mašo. Pokojnik je polnih 15 let vzgajal kot magister naraščaj slovenske frančiškanske province. V redu jjj zavzemal vedno častne funkcije. ' Pazinu in pozneje na Brezjah je bu gvardijan, dvakrat pa je bil defio1' tor. V novomeškem samostanu je zavzemal mesto vikarja. Plodovito je njegovo delo, ki & je napravil kot pisatelj in zgodo'' nar. L. 1901. je izdal „Trinajst to kov v čast sv. Antonu", poslovenil J „Pravo nevesto Kristusovo", de sv. Alfonza Liguorija, spisal je ^ dovino frančiškanskega samostana1 cerkve v Brežicah, zgodovino fraI\ čiškanskega samostana in cerkve Pazinu in zgodovino frančiškansK ga samostana v Novem mestu, daj] razpravo o pisateljih frančiškans* kranjsko-hrvatske province in s ®nogo drugih del. Za svoje tiho, a Plodonosno delo je bil nagrajen z redom sv. Save V. reda, na dan svoje zlate maše pa je bil imenovan za euhovnega svetnika. Blagi pokojnik je bil vedno na syojem mestu: v molitvi, v spoved-j^ei, kamor so se k njemu kot duhovnemu očetu zatekali mnogi to-ažbe željni, kot znanstvenik zgodo-mar, vedno v polnem izpolnjevanju tvojega vzvišenega duhovnega po-,“ca, ki si ga je izvolil že kot mla-enič. Za pokojnim jih žaluje mno-§°> ki so ga v življenju spoštovali, Se pa tolaži zavest, da je blagi P- Alfonz po dolgem življenju — aem samem delavniku — odšel k t Va^iku po plačilo, ki si ga je v nem življenju zaslužil. Njegovi oseb-n°r nie§ovi marljivosti in njegovi sn °^nosB bomo ohranili trajen Pomin, njegovi duši pa bo svetila 'ečna luč! ^ B. Berard Jamar. , Nepričakovano je umrl v franči-anskem samostanu v Kamniku Berard Jamar. Predpoldne •oktobra zadet od kapi je 18. ok-°bra ob pol 4. zjutraj že izdihnil r'?i° blago dušo. — Pokojni je bil ojen v Ljubljani dne 16. januarja . °7, v frančiškanski, red je bil sprejo ,13. oktobra 1892, slovesne obljubi6 naredil 11. oktobra 1896, v maš- nika je bil posvečen 22. januarja 1Qqk ” L/11 | /• Deloval je skoraj po vseh po-D°i. Hah slovenske frančiškanske ^krajine, največ časa v Brežicah, Jer je bil več časa tudi samostanski ^edstojnik, voditelj ter vizitator etjega reda pa tamkaj okrog dvaj-jek Predstojnik je bil pri Novi p1 B pri Ribnici na Dolenjskem. e\sod pa, kjer se je mudil, je bil r jpeono natančen redovnik in go-duhovnik na prižnici in spoved-’• Judi že prileten se ni ustrašil ^enega dela. Bog mu daj večni lr ^ pokoj! Nova slovenska frančiškanska Marijina misijonarka. V indijske misijone je odšla Slovenka frančiškanka Marijina misijonarka sestra Marija de St. Fride s w i d e Fink. Njeno krstno ime je Uršula, rojena v Mali Račni, župnija Kopanj. V red je vstopila v Ljubljani pri znanih belih sestrah v Gorupovi ulici, novicijat in začasne obljube pa je napravila v redovni hiši sv. Jožefa v Les Chatelts pri St. Briex na Francoskem. Deček ali deklica? Pred 25 leti so imeli pri nekem steklarskem mojstru petič krst. Vse botrice so bile vesele in po vsaki čaši kave bolj dobre volje. Le mati se je jokala in po licu se je ena solza vrstila za drugo. Oče pa je bil slabe volje in če se je nasmejal, se mu je videlo, da se sili. jKončno je glasno zagodrnjal: „Treba mi bo cele tovarne za lasne igle mojih deklet in celo življenje se bom moral sam truditi. Če bi bil dobil fanta, bi mi vsaj pomagal pri delu, tako pa ni zopet nič.“ To je bil vzrok moževe nevolje in materine žalosti. Možu je bilo s tem življenje zagrenjeno in več časa je posvetil polnim kozarcem v gostilni kakor razbitim šipam v oknih. To je trajalo eno leto in še nekaj več. Ko so pa slavili krst šestega otroka, tedaj je bilo drugače. Bu je deček, o katerem so že pred krstom vse materine obiskovalke trdile, da je ravno tak kot oče. Pa kaj se zgodi? Koze so izbruhnile v vasi in pobrale mojstru v kratkem vse štiri starejše hčerke. Ostala mu je le še najmlajša hčerka in „prestolonaslednik“ mojstra v steklarni. Dolgo zaželjeni pa preveč negovani sinček da očetu s pobijanjem šip veliko dela, pa malo zaslužka, toliko več pa jeze pri sosedih. Len v šoli, surov do očeta in matere, je fant doraščal in postal popolni nepridiprav. Ušel je očetu, bil kot potepuh večkrat zaprt, dokler ni zašel v francosko tujsko le- gijo, ter je kot tak v severni Afrik1 pred kratkim v bolnici umrl. Ljudje pravijo, da je vest o mrtvem sinu povzročila materino smrt. Začela je bolehati in zdaj je že tudi pokopan^ Spočetka zaničevano dekletce je zdaj doraslo in ponosno, da lahko očetu, ki je bil tako nevoljen naj> njenim rojstvom, zdaj vsak dan bolj streže. Stari steklar pa vsem soso; dom pripoveduje o svoji nekdan]1 jezi in nevolji nad tem otrokom, prj' poveduje koliko križev mu je p11' zadejal njegov edini sin, s solzami' očeh zatrjuje, kako mu je žal, *** je ženi povzročil toliko bridkih ur' Ko konča s pripovedovanjem, daje tudi „recept“ zakoncem: SprejmiJe dečka ali deklico brez godrnanja & brez jeze. Tisti otroci, ki ste jih naj' bolj žalostni, vam bodo nekoč na]' ljubši, in najljubši vam bodo v naj' večjo pokoro. Bog, ki daje otroka vam bo dal zanje tudi dovolj KrJ!' ha. Kdor se v tem oziru pregi-eSl’ tega nedvomno doleti kazen. 1. Kaj je bratovščina pasu sv. Jožefa? — M. K. Pravzaprav to ni posebna bratovščina in se imenuje pravilu?’ bratovščina sv. Jožefa. Namen bratovščine je, pospeševati češčenje ”! posnemanje sv. Jožefa pri sebi in pri drugih, da bi tako postali delež”1 njegove mogočne zaščite. V dosego tega cilja priporoča bratovščin? razne pobožne vaje: kakor n. pr. češčenje sv. Jožefa v mesecu marc”’ pobožnost sedmerih nedelj na čast sv. Jožefu. Dalje vsakodnevno m°' litev sedmerih Čast bodi na čast sv. Jožefu in nošnja posvečenega paSl1.' Vendar so te vaje samo svetovane, ne pa morda potreb” pogoji, da je kdo član bratovščine. Če n. pr. kdo ne moli sedmer’1! Čast bodi ali ne nosi pasu, je vseeno lahko član te bratovščine in dob njej podeljene odpuste, pač pa zgubi odpustke, ki so podeljeni posebej tistim, ki nosijo n. pr. pas sv. Jožefa. 2. Rad bi molil mali oficij blažene Device Marije, pa mi je spovednik rekel, da prevod nima škofijskega odobrenja. Kaj naj storim? — J. p. Izšla sta v slovenščini doslej dva prevoda malega oficija blažene Device Marije. Prvi res nima škofijskega odobrenja in bržkone imate ta prevod v rokah. Drugi prevod pa je izšel 1. 1925. v tretjeredniškem molitveniku »Življenja po t“, in ima odobrenje škofijskega ordinariata in redovnega predstojništva. Vodilo III. reda predpisuje tretjerednikom neduhovnikom, naj bolijo vsak dan ali mali oficij blažene Device Marije ali pa dvanajst očenašev, zdravamarij in čast bodi. Zato je vse hvale vredno, da tisti, ki utegnejo, namesto očenašev molijo mali oficij. Lepo razlago malega pficija je spisal P. Salvator Zobec v našem Cvetju v letnikih 1926, 1927 In 1928. Kdor hoče s pridom moliti mali oficij, naj preje bere razlago. 3. Čemu treba toliko misijonov, saj pride vsakdo v nebesa, če brez lastne krivde ni ud katoliške cerkve? — M. J. Gotovo je, da se n. pr. poganom, ki še niso ničesar slišali v katoliški Cerkvi ali onim krivovercem in pravoslavnim, ki so trdno prepričani, na je njihova cerkev prava, in nimajo priložnosti, da bi spoznali svojo pioto, ta njihova nevednost ali zmota ne more šteti v greh in dasi ne hodijo po redni poti, katera vodi v življenje, jih more Bog, ki je ne-* skončno usmiljen, po izredni poti privesti do večnega zveličanja. Go-v°ri jim po glasu vesti in more jim z dejansko milostjo razsvetljevati j1111 in k dobremu nagibati ter krepiti voljo, da spoznajo in izvršujejo, kar je za izveličanje neobhodno potrebno. Ako odkritosrčno iščejo rasnico ter vestno izpolnjujejo božjo voljo, v kolikor jo spoznavajo, so P° svojih mislih in željah s katoliško cerkvijo združeni, dasi so po zu-hanje od nje ločeni. Akoravno se torej morejo vsi ti zveličati, četudi niso v katoliški ?erkvi, vendar je to zanje zelo težko. Zavedati se namreč moramo, da ^ajo vsi navsezadnje ravno tako človeško naravo, kakor mi, da imajo ravno take strasti in boje kakor mi, in če se že mi težko varujemo peha, kljub temu, da smo dobro poučeni ter imamo na razpolago zakramente in druga sredstva milosti, koliko težje je to poganom. Zavesti se moramo dejstva, da slabi zgledi na človeka slabo vplivajo, da parsikoga zapeljejo v greh, in da pogani žive vedno v sredi takih jabih zgledov in je zato zelo težavno zanje vedno se ustavljati tem s*abim vplivom. , Če nam torej ljubezen do bližnjega, ki je med prvimi krščanskimi ednostmi, narekuje, da skrbimo za tiste, ki trpe telesno lakoto in pomanjkanje, nam ta ljubezen toliko bolj narekuje, da jim pomagamo v pisnem oziru ter jim olajšajmo in omogočimo pot do večnega zveličanja. n ta namen imajo katoliški misijoni. Kakor so vsi kristjani dolžni polagati bližnjemu ne samo v telesnih ampak tudi v dušnih potrebah, tako vsak kristjan v vesti dolžan po svojih močeh z molitvijo in miloščino P°magati in sodelovati pri misijonskem delu med pogani. FRANČIŠKOVA ALADINA P. KRIZOSTOM: Praznovanje godu serafinskega" očeta v Ljubljani. Kakor vsako leto, tako smo tudi letos obhajali godovni praznik našega očeta svetega Frančiška z vso slovesnostjo. Na predvečer 3. okt. ob 14 na ” so prikorakali križarji v paradi in s 35 zastavami v cerkev, kjer so se udeležili najprej roženvenske pobožnosti, nato pa slovesnega spomina smrti sv. Frančiška. Vse to se je vršilo pri velikem oltarju, k1 je bil bajno razsvetljen in okusno okrašen. Po blagoslovu z relikvijo sv. serafinskega očeta, se je podala vsa mogočna križarska armada pred oltar sv. Frančiška, kjer smo z vsem navdušenjem zapeli tisto prelepo .Kimovčevo himno: „Od istoka do zatona napolnjuje širni svet tvojega svetništva krona, serafinski zlati cvet...“ Zapeli smo še drugo kitico, nakar je imel naš p. voditelj govor, v katerem je prav živo naslikal čudovito Frančiškovo ljubezen do bližnjega, iz katere je vzrastla najčistejša in čudovito lepa ljubezen do Gospoda Jezusa. Kakor vse njegovo bogato življenje, tako je bila tudi Fran; čiškova smrt izraz njegove serafinske ljubezni. — Po govoru smo molih litanije sv. Frančiška, nakar nam je med petjem križarske himne p. voditelj dal v poljub relikvijo serafinskega svetnika. Vse se je vršilo v naj' strožjem redu in brez prerivanja, čeprav je bila udeležba križarjev, nji' hovih staršev in prijateljev Frančiškove mladine zelo velika. Vsi so se junaško držali in so vztrajali do konca (slovesnost je trajala do y2 osmih)-Pred odhodom smo se razvrstili preko cerkvene ladje, pokleknili sin° in se poslovili od našega ljubljenega evharističnega Prijatelja z molitvijo sv. očeta Frančiška: „Molimo te, Gospod Jezus Kristus, tukaj in po vseh tvojih cerkvah in te blagoslavljamo, ker si s svojim svetim križem svet odrešil." Drugo jutro smo imeli ob pol sedmih pri Frančiškovem oltarju skupno sv. obhajilo. O našem delu in življenju bom pa poročal prihodnjič. S' BOGOMIRA: Glas Sestric sv. Klare iz Maribora. Z velikim veseljem smo se zbrale Sestrice sv. Klare po počitnicah Pri naših sestankih. Toliko novega in zanimivega smo si imele povedati! ^ajvečje veselje in najslajša novica za nas vse pa je bila vest, da smo dobile zopet voditelja P. Konstantina, saj smo se čutile po odhodu P. Ladislava tako osamljene. Male Sestrice sv. Klare je obiskal kar pri njiho-vem prvem sestanku ter nas tako prehitel, da ga nismo mogle sprejeti 2 'rso častjo kot bi bilo na mestu in kar smo tudi hotele storiti. Pa je P- Konštantin preveč skromen, da bi nam zameril. Tudi rad nas bo imel, to nam je kar naprej povedal — samo prišel bo bolj redko, ker ima revež Preveč dela. Se bomo morale pač postaviti na lastne noge; patru smo pa Vseeno hvaležne. Bog ga živi! — Druga novica je bolj žalostna in je pri-vabila mnogim solze v oči. Izgubile smo dobro s. Osvaldo, ki nam je polagala na vseh koncih in krajih, kjer je pač bila nevarnost, da se kolo ^re. Odpoklicali so jo v Ljubljano. Prav lepo se ji zahvaljujemo za vso njeno požrtvovalnost in si jo želimo kmalu nazaj! , Ker smo izgubile tako znatno moč, so sklenile starejše Sestrice, da bodo v bodoče nastopale same s svojimi referati. Shajale se pa bomo z večjimi vsakih 14 dni in to vsak četrtek od 16.—17. ure. Enkrat na mesec bas obišče p. voditelj, drugič smo pa same. Povedati moram, da sta nas dve že razveselili s svojimi spisi: gdč. Betka Gorič in gdč. Kristina Pipp. “be sta obdelali snov skrbno in lepo, zato sta želi tudi odkrito priznanje Sestric. Drugič bode gdč. Kristina Pipp obravnavala našega Slomška, kako se že veselimo! Gotovo bo lepo, kot je bilo zadnjič! Le tako naprej! Sklenile so tudi, da bodo semintja prišle s svojimi referati na po-jboč meni pri sestankih manjših Sestric. Razveseljiva vest bo silno pogona tedaj, kadar bom v zadregi in bo nevarnost, da se mi pretrga nit. j:0 sedaj se še niso mogle odločiti, katera mi bo prihitela prva na pomoč, “ada še malo počakam — kadar bodo prišle, so mi dobrodošle. Mlajše 'A osnovne šole in meščanske šole imajo svoje sestanke ob sobotah od b-—16. ure, iz gimnazije ob nedeljah od 9.—10. ure. Ker je odšlo mnogo Sestric sv. Klare letos iz našega zavoda in le bpdkokedaj lahko posečajo naše sestanke, smo sklenile, da jim prihi-'bio z „Žarkom“ na pomoč. Je to listič, ki je namenjen samo Maribor-skim Sestricam. Tiskali ali pisali ga bomo, kadar se bo nabralo dosti §radiva. Gradivo zbirajo sestrice same. Do sedaj je sfrčal šele enkrat v ,vet- Kmalu pa pride druga številka. Tistim, ki se za nas zanimajo, ga borno tudi poslale, četudi niso v Mariboru. V nedeljo 9. okt. smo proslavile vse velike in male Sestrice s skupijo sv. obhajilom god našega sv. očeta Frančiška. Četudi je bilo sv. opra-do že ob 7. uri, je prihitelo mnogo Sestric v našo cerkev, ker smo pre-Pevale sv. Frančišku v čast na vse grlo. Nekatere so izostale, njih volja le bila pač slabša kot blazine. Škoda! Zamerimo pa jim ne, ker so bile ??zneje pri sv. obhajilu. Dan poprej smo imele paraskopične slike iz "djenja sv. Frančiška. P. voditelj je Sestricam vsako sliko prav lepo in ^animivo razložil. Skromna je bila naša prireditev — pa saj je pri nas skromno, ker velikega ne zmoremo. Sicer pa je bil sv. Frančišek bdi nad vse skromen in nas bo prav raditega gotovo vesel. • Dne 23. oktobra, predzadnjo nedeljo v oktobru smo priredile v naši '°rani misijonsko slavnost. Sodelovale so sestrice z igro: „Klic božji“ • J- Baeteman. P. LADISLAV: Kaj pa Novo mesto? Kakor povsod v frančiškovem svetu je praznik našega očeta Frančiška tudi v naših vrstah našel najlepši odmev. Na predvečer praznika) ko se obhaja spomin smrti našega sv. očaka, se je po litanijah, pri katerih so križarji asistirali v paradi z dvema praporoma in dvema krasnima kandelabroma (stari umetnini iz baročne dobe), razvil sprevod k oltarju sv. Frančiška. Na' čelu poveljnik v predpisani uniformi — pra' porca -— nato med obema kandelabroma križar s prekrasnim relijefo® sv. Frančiška, ki ga je izdelal mariborski umetnik-kipar g. Sojč. Sledi četa križarjev in Klarič v uniformah, nato ostali brez uniform in duhovščina. Po običajnem spominu smrti sv. Frančiška je p. gvardijan na slovesen način blagoslovil gori imenovani relief in ga izpostavil ljudstvu v počeščenje. Drugi dan, na praznik je opravil p. gvardijan ob slovesni asistenci sobratov slovesno sv. mašo, pri kateri so nastopili zopet križarji v popoln' paradi s praporoma in kandelabroma, kar se je prav podalo. Mnogo, dasi ne vsi, ker je bilo prezgodaj zlasti za male, jih je tudi pristopilo k mizi Gospodovi in tako so najlepše počastili spomin svojega svetega očeta. Tako smo tudi pri nas prispevali k slavnemu dnevu. Želite li vedeti, kako sicer živimo in delamo. Tedensko imamo dvoje sestankov, enega križarji, drugega Klariče. V torek in sredo od 14. do 15. ure. Vrstijo se na štirinajst dni verska in prosvetna predavanja. Samostansko predstojništvo nam je dalo na razpolago lep skioptikon in tako ima fantazija malih Frančiškovih dušic priliko poglabljati se v čudovite zgodbe sv. pisma, poleteti iz kraja v kraj naše lepe domovine, pa se sprehajati ob obali našega .morja itd. Pa se tudi naša mladež zanima za vse to. Nazorni pouk se ji pač najbolj prilega. Pri tem pa ne pozabimo, da je naše prvo in zadnje življenje za Jezusa in Marijo ter življenje s Cerkvijo. Zato pristopamo ob prvih petkih skupno k mizi Gospodovi in se radi udeležujemo cerkvenih manifestacij, kakršna je bila na primer nedavno sijajno uspela evharistična slavnost v naši metropol'-Tudi izlete prirejamo. Bili smo junija v Lurdu pri Št. Jerneju, kjer sm° opravili pobožnost s sv. mašo in se poklonili Brezmadežni. Lurd so nekateri še pozneje videli ob priliki velikega shoda Marijinih vrtcev. marsikaj bi omenili, na primer o naši vnemi za „Lučko“, katero pridno raznašamo (300 izvodov). Pa naj bo dovolj za enkrat. Če bo kaj novega, se bomo pa zopet oglasili. K. MATKOVIČ: Kočevska armada. Frančiškova mladina v Kočevju se je z novim šolskim letom zbrala k novemu delu. Prvo naše dejanje je bilo voščilo očetu za god. Na rožen-vensko nedeljo smo namreč poklonili sv. Frančišku vsak od nas šopek treh rož. Prva je bila skupno sv. obhajilo, kjer smo se priporočili za blagoslov in varstvo božje med letom. Druga roža je bila asistenca 30 križarjev s svečami in 50 sestric sv. Klare pri slovesni sv. maši ob 10. uri; p*3 tej priliki smo prosili Jezusa, naj odpusti žalitve, ki mu jih prizadevaje mnogi z nedostojnim obnašanjem v cerkvi. Tretjo rožo smo poklonil’ popoldne, ko smo po slovesnem vhodu v cerkev zmolili sv. rožni vene" *n nekaj molitev k Prijatelju otrok za rusko deco ter zapeli še litanije. *n sedaj hodimo vsak teden v šolo sv. Frančiška — k sestankom —, da Se bomo naučili ljubiti Jezusa po zgledu našega velikega serafinskega očeta. PAX ET BONUM! P- ANGELIK: MIR IN VSE DOBRO! i v Kdor noče na stara leta biti sam sebi in drugim v nadlego, kdor °ce tudi na stara leta, ko ne bo mogel več vršiti svojega poklica, 1Veti od svojega dela, naj se zavaruje za starost in onemoglost pri zavarovalnem odseku III. reda. Glavni pogoji za zavarovanje za starost in onemoglost so sledeči: Kdor se hoče zavarovati: 1. Mora biti ud III. reda ali se zavezati, da vanj stopi tekom Petih let; , 2. se mora preživljati z lastnim delom in ne sme biti odvisen od °brote bližnjega; 3. ne sme biti star nad 60 let; 4. mora biti naročen na „Cvetje“ ali se nanj naročiti. Kdor potrebuje tiskovine za vpis ali želi kakega nadaljnjega pojasnila, se lahko pismeno ali osebno obrne na: »Zavarovalni odsek .K- reda v Ljubljani, Marijin trg 4“ ali pa na »Župni urad Marijinega °2nanjenja v Ljubljani" ^ je res, da po petih letih še nimam nobene pravice do pokojnine, ampak šele po dovršenem 65. letu življenja? Čudno se mi zdi, kako more sploh kedo še o tem dvomiti. Saj vendar pravi šesti člen splošnih pogojev zavarovalnega odseka III. reda: "Vplačevanje rent se prične po dovršenem petem letu vplačevanja . To Se pravi: Tisti, ki bi po petih letih zavarovanja in vplačevanja onemogel, !er bi bodisi radi bolezni ali kake nesreče ne mogel več izvrševati svo-le§a poklica, ima pravico do pokojnine, ki mu po tistih, petih letih Fr’pada. Jasno je seveda, da tisti, ki so zavarovani in plačujejo premije Sest ali deset ali petnajst let, dobe večjo pokojnino kakor tisti, ki je darovan samo pet let. Kdor pa je pred nastopom bolezni plačal za pei. let nazaj ima seveda po petih letih pravico, da dobi pokojnino, kakor če bi bil zavarovan že deset let. Kar se pa tiče dobe 65 let, je pa stvar taka. Sicer smo že to p®' novno pojasnili, pa ker je videti, da je nekateri niso razumeli, zato j® še enkrat ponavljamo. Ako hočemo, da bo zavarovalni odsek čim popolnejši, mora bit* naša pokojninska doba čim podobnejša pokojninski dobi v državnih službah. V državnih službah uradniki ali uradnice dobe pravico do p