Anton  Medved: Kacijanar.
617
9. prizor.
Jurij. Kacijanar.
Jurij.
Kaj želite,  moj  gospod?
Kacijanar.
Poklici sem gospo grofinjo!
Jurij.
(Odide.)
Precej.
Kacijanar.
(Sam.)
Da bi se bal, čemu! Povem ji vse. Ne bom ji nehvaležen radi tega.  — O dobri duh,  ob Času se objel, Otel si me! Saj  mislil nisem zla. Zlato od mene proč!  In misli vse Prelestne!  Vsem potomcem kdanjim Dejanje kaži in usoda moja, Da nisem storil več, kot moral sem.
(Prestane in raztrga pismo.)
10. prizor.
Prejšnji. Grofinja.
Grofinja.
Gospod!
Kacijanar.
Gospa!  Poklical sem vas k sebi. Govoril  bodem vam besede resne.
Grofinja.
Navikla nisem drugim.   Torej  prosim . . .
Kacijanar.
Odpadnik nečem  biti in izdajnik. Imejte vi, kot prej  bogastvo svoje. Ves moj namen je, da življenje rešim.
Grofinja.
Kako? Vi našli ste drugačno  pot?
Kacijanar.
Drugačne ne,  a daljne ne tako. Očita naj  mi svet, karkoli hoče. A da bi s turškim mečem sekal kdaj Po rodnih glavah, tega mi nikdo In nikdar ne očitaj.  Tega ne!
Smrt sv. Kancijana in tovarišev mucenikov. (Slikal M. Bradaška.)