DRAMA 1946-1947 Eugene 0’Neill Ana Christie Šestakov — Smasek Veliko potovanje Gledališki list SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI Premiera dne 3. novembra 1946 Ana Christie Drama v treh dejanjih. — Spisal Eugene O’Neill. Prevedel Oton Župančič Režiser: Vladimir Skrbinšek Jolinny, krčmar ..................... Milan Brezigar Larry, natakar .................... Branko Starič Pismonoša .......................... Janez Rohaček I. delavec ........................ Stane Cesnik II. delavec .......................... Maks Bajc Chris Christopherson, kapitan... Pavel Kovič Ana, Clirisova hči ................ Tina Leonova Mat Burke, kurjač ................. Vladimir Skrbinšek Marthy Owenova .................... Elvira Kraljeva Strojnik .......................... Janez Albreht Zaradi obolelosti T. Leonove je prevzela vlogo Ane Christie M. Danilova Dekor izvršila gledališka slikama pod vodstvom ing. arch. Ernesta Franca Inspicient: Branko Starič — Odrski mojster: Anton Podgorelec Šef razsvetljave: Adolf Premk Premiera v soboto 21. decembra 1944 Veliko potovanje Vesela igra za pionirje v treh dejanjih (7 slikah) — Spisal N. J. Šestakov Prevedel in priredil Emil Smasek Scenograf: Vladimir Rijavec Režiser: Emil Smasek Gledališki igralec ....................................... S. Jan Milan I M. Vakselj Danica ”> *““» D. !Ki„. Majda J M. Potokarjeva Špijon ..................................................... E. Gregorin Gospod Pajk ................................................ V. Skrbinšek Gospa Zemelknedl ........................................... R. Bojčeva Marino Fabbri, mornar iz Trsta ............................. B. Miklavc Nikos Dadamos, grški mornar .............................. D. Makuc Kapitan .................................................. J. Albreht Grški general ............................................. P. Kovič Grški častnik ............................................ D. Škedl Debeli ječar ............................................. M. Brezigar Suhi ječar ............................................... F. Milčinski Partizan ................................................. S. Česnik Potniki, grški stražniki — Odmor po 2. in 4. sliki Kostume izdelala gledališka krojačnica pod vodstvom Jožeta Novaka in Živke Jančeve Inspicient: N. Simončič — Odrski mojster: A. Podgorelec Šef razsvetljave: V. Lavrami*;Lasuljar: A. Cecič m: Cena Gledališkega lista din 6.- * W I GLEDALIŠKI LIST SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1946-47 DRAMA Štev. g Za prosluvo 35 letnice umetniškega delovanja Ivana Levarja, ki je bila dne 14. XII. 1946, je poslal Oton Župančič jubilantu naslednje pismo: Dragi prijatelj! Misel mi jadrno preleti pet in trideset, štirideset let, in nenadoma me obkolijo fantastični velikani iz raznih dežel in raznih stoletij, v čudnih tujih in domačih nošah iz davnih dob in sedanjosti. Vladarji in berači, zanesenjaki, oznanjevalci novili resnic in ver, sužnji strasti, slavohlepja, greha in zločina, apostoli ljubezni, človekoljubja, pa sebe-Ijubi, zatopljeni vase in v svoje koristi, pa zopet asketi, predani bližnjemu, družini, narodu. In vsi govore en sam, kakor v nekakih mogočnih zvočnikih ojačen jezik, Id je hkrati oglušujoč grom in razločna mirna govorica, domača meni in vsem — slovenščino iz Levarjevih ust. Patos brez patetike, nabit z vsebino in resnico! — Drugi naj slave Tvoje zasluge za naše gledališče, naj naštevajo Tvoje vloge in merijo obseg Tvoje odrske umetnosti. Meni dovoli samo, da se Ti naj-srčneje zahvalim za tisto intimnost, s katero si me objel takoj, ko svu se v narodnem gledališču znašla ob skupnem delu, za toplino, s katero si od prvega trenutka spremljal moje prizadevanje za naš jezik na odru. Dobro še pomnim, s kakšno — rekel bi — hlastežnostjo si planil po slovenskem Othellu, kako si mi ga še mokrega pulil izpod peresa in se naslajal ob slovenskem zvoku tega, kar si pozna! dotlej iz tujih prevodov. Tebi — kakor tudi meni — ie bila beseda nekaj svetega, veselil si se njene pojočnosti, ki pa Tebi — kakor meni ae — ni bila samo vnanji zvenk, temveč priča silnega notranjega napona, duševne razgibanosti, razburkanosti čustva, ki proži vnanjo igralsko kretnjo in daje glasu živo izrazitost. Beseda, nabrekla od preobilja doživljaja, strasti, bolečine in radosti, zlasti Shakespearova beseda, Te je mikala, kakor sploh Shakespeare in veliki dramatiki svetovnega slovstva; ni čuda: saj si samo v tako širokem, malone neomejenem okviru našel primerno torišče za neoviran razmah svojih sil, prostora za svoj veliki format. — Žal bom gledal nocoj tvojega Glembaja samo v duhu: kljub temu bom pretresen ob spominih na Tvojo monumentalno stvaritev. Želim Ti, da bi po tej Pogrebnici, po teh biljah, zapetih stari dobi, nastopil še v kaki veliki postavi novega sveta, ki se dandanes pred našimi očmi poraja. In da bi svojim gojencem na akademiji vcepil vsai nekaj svoje žive in životvorne umetnosti. Živi še dolgo, zdaj je vredno živeti, Tvoj OTON ZUPANČIČ — 81 — O’ NEILL: »ANA CHRISTIE« Prizor iz I. dejanju »An« Christie« (I’. Kovič — kupi tun C'h ris, B. Starič Larry, K. Kraljev« Marthy Ovvenova) (Iz razgovora z režiser jem \ ladunirjeiu Skrbinškom pred premiero v ljubljanski Drami.) -Kolikor vem. letos že tretjič režiraš Ano Christie«. Ali je to zgolj slučaj ali pa se vračaš k temu delu iz neke notranje potrebe?« Kes. režiral sem Ano Christie« že v Mariboru in v Skoplju in ni naključje, da jo letos spet postavljam na oder. O’Neill je zelo pomemben ameriški dramatik, njegove drame se umetniško-literurno močne in odrsko učinkovite. Posebno blizu mi je Ana Christie«. Osebe, ki nastopajo v njej. so zdravi, v svojem bistvu pošteni, preprosti ljudje, ljudje iz nižin življenja, v katerih pa družbena ureditev. ki duši in ubija vse. kar je človeškega, le ni ubila človeka v njih. Vzroki njihovih spodrskov so izven njih. \ družbi, kar čuti - 82 - Ana, ki pravi očetu: »Ti nisi kriv in tudi jaz nisem kriva — in tudi 011 (Mat) ne! Vsi smo uboge pare!« Drama temelji na treh glavnih osebah. Ana Christie je kot mlado dekle, za katero se oče ni zmenil, šla služit in prišla v dru- žino, kjer so jo imeli kot lastnino in z njo tudi tako ravnali. Bila je blago, nekaj, kur gospodar uporablja za delo in včasih tudi za svojo osebno zabavo. Po nujnosti življenja je osamljena Ana zabredla vedno globlje, tja do javne hiše. a zdravi, topli človek v njej je ostal nedotaknjen. Prizor iz II. dejanja »Ana Christie« (T. Leonova — Ana. V. Skrbinšek — Mat Burke) Anin oče, stari zapiti mornar Chris. ki gara za druge, čeprav je navidezno samostojen, čuti, da je nekaj narobe z njegovim življenjem, a ne vitli pravih družbenih vzrokov. Po njegovem mnenju je »stari satan — morje« kriv vse nesreče in na to morje skuša zvaliti vso krivdo s sebe. Osrednja misel, ki je najbolj poudarjena, pa je borba med privzgojeno in nehote privzeto dvojno moralo meščanske družbe ter med ljubeznijo do dekleta, ki po tej morali ni poštena. Mladi mornar Mat Burke je poštena, skoraj otroška duša, vendar pa vsaj za hip podleže predsodkom in nazorom družbe, ki je zlagana ustvarila tudi zlagano moralo. V njem je ta borba in šele, ko pride do zadnjega spopada, ko gre življenje za življenje, se zlomijo predsodki v njem in zmaga preprosti, zdravi človek, ki verjame. Vkljub življenjskim udarcem se zdravi človek ne da ubiti; ta misel, ki zveni iz vse drame, me najbolj privlačuje k ponovnemu delu.« »Ali nam lahko kaj poveš o svoji režiji?« »O svojih režijah nerad govorim! Naj govori predstava sama. »Ana Christie« je realistična drama, pri kateri ni treba nobenega drugega iskanja kakor izluščiti vse poudarke glavne avtorjeve misli in izkristalizirati značaje. Če se nam je to posrečilo, bomo videli po uspehu predstave.« E. S. NAJNOVEJŠA DRAMA O’ NEILLA Gledališče na Broadwayu v New-Yorku je imelo letos oktobra premiero, ki je vzbudila široko pozornost: O’ Neill je po daljšem presledku dovršil novo dramo in jo izročil Theatru Guild, v katerem so bile vse predstave te igre razprodane že pred premiero za mesec dni vnaprej. Češki književnik dr. Jan L6wenbach, ki živi v New-Yorku. poroča o novi drami največjega ameriškega dramatika med drugim naslednje: To dramo je treba pred predstavo prebrati, kajti spisana je v raznih odtenkih njujorškega slanga, ki ga z odra kaj težko razumeš. Naslov ji je »Ledeni mož prihaja«. Ko se razgrne zavesa, imaš vtis. kakor da se je začela predstava Gorkega »Na dnu«. V krčmi bankrotiranega politika Hope-a sedi družba filozofirajočih pivcev, modruje nekoliko o svojih načrtih, ki so podobni gradovom v oblakih in pri- čuk uje prihod svojega »pokrovitelja« Rickmaua. V dialogu pade kdaj pa kdaj beseda o »ledenem možu«, o katerem tudi Riokman, ko se naposled pojavi, namiguje nekam tajinstveno. Ledeni mož — to je smrt, ki je prinesla mir njegovi ženi. Rickman je trgovec z železnino, potuje po svetu, zapravlja, pijančuje, vara svojo ženo — toda žena ga neugnano ljubi in mu vse odpušča. Rickman pa prav tega ne mara in jo naposled iz sovraštva ubije. To pa izvejo njegovi prijatelji šele ob koncu igre, v četrtem dejanju, ko jim kakor kakšen junak Dostojevskega, los to j a ali Gorkega odkrije' svoj zločin. Tedaj ga zgrabi roka pravice, ledeni mož prihaja tudi po njega. Vzporedno s tem poglavitnim zapletom drame teče zgodba bivšega anarhista Larryja in njegovega sina Parrita, ki je izdal gibanje in lastno mater policiji in katerega Larry toliko časa vrtinči, da mladenič stori samomor. Toda ne prva ne druga zgodba ni poglavitna vsebinska značilnost najnovejše O’Neillove drame. Njo predvsem označuje atmosfera okolja, oris njujorške beznice, v kateri se zbirajo »propadle eksistence«, dno velemestne družbe tam, kjer je dolar, ne človek merilo vseh človeških zadev. Bivši časnikarji in politiki, bivši vojaki in cirkuški glumači, žeparji in prostitutke se tu v brezupnem nastrojenju opajajo s cenenim whiskijem in še cenejšimi sanjarijami, pri tem pa obirajo drug drugega in se grizejo med sabo, vse samo zaradi tega. ker se boje pogledati v obraz kruti resničnosti. O’ Neill je v tej drami segel v svojo preteklost, ko je bil sam pomorščak in je obiskoval razne beznice v spodnjem New-Yorku. V nji prikazuje okolje in ljudi, ki jih je poznal in iz katerih skuša izkresati iskro prave človečnosti, prav kakor njegovi ruski slovstveni vzorniki. O tej svoji igri in nje ideji je izjavil O’Neill tole: »Če ima igra neko filozofijo, tedaj je ta. da ima sleherno človeško bitje neki svoj .grad v oblakih’, ki mu naposled, ko ga vse drugo zapusti, edini ostaja.« loda te stare filozofije ne kaže O’ Neillova drama kot nekak nauk, temveč jo zaznavamo iz njegovega močnega občutja življenjske resničnosti in skušenj z ljudmi. »Ledeni mož prihaja« je igra. ki zapusti močan odrski vtis. čeprav dejansko ni dobra, dognana drama. Resnična drama se dogaja nekje za kulisami: je to drama žene, ki mora poginiti, ker preveč ljubi svojega izprijenega in propadajočega moža. To dramo tudi čutimo in prav njen skriti tok povzroča tisto napetost, ki označuje vso to izredno dolgo igro. (V knjižni izdaji šteje »Ledeni mož« 270 strani, predstava sama pa traja čez štiri ure.) B. 85 — OB »VELIKEM POTOVANJU« Bilo je pred desetimi loti. Bil sem tedaj akademik na ljubljanski univerzi in iskal zveze med pedagogiko, ki sem jo študiral in med gledališčem, ki me je bolj zanimalo. Takrat sem našel prva poročila o tem, da ima Sovjetska zveza prava poklicna gledališča za otroke, v katerih igrajo odrasli igralci otrokom in mladostnikom in to vsak dan. Hotel sem dobiti čimveč znanstvenega materiala o delu v teh gledališčih in tekste iger. ki jih igrajo. Predapril-ska Jugoslavija pa je budno pazila, da bi ne prišle take »pohujšljive« knjige k nam. Vkljub največji budnosti pa le ni vsega opazila: iz inozemstva so prihajale ilegalno in pollegalno razne knjige, ki so naiji dale pravo podobo Sovjetske zveze, resnično podobo, ki je bila v ostrem nasprotju s tendenčno izkrivljeno in zlagano sliko, kakršno je v svoji nemoči razširjala stara, razpadajoča družba. Med takimi knjigami so prišla preko Švice in Češkoslovaške tudi prva dela o sovjetskih gleduliščih za otroke. Ena izmed prvih sovjetskih gledaliških iger za otroke, ki sem jih v tem času dobil, je bil »Putj daljokij« N. J. fiestakova. O avtorju sem vedel, da je mladinski pesnik in da piše svoja dramska dela izključno za gledališče za otroke. Znana so njegova dela: »Aul Gidže«, v katerem opisuje osvoboditev narodov Srednje Azije po oktobrski revoluciji in to ne samo osvoboditev iz carske »ječe narodov« v svobodno življenje, marveč tudi osvoboditev žena in otrok iz suženjske morale starega patriarhalnega sistema; »Mik« je igra. ki je nastala kmalu po nastanku nacionalnega socializma v Nemčiji, in kaže v obliki fantastične pravljice borbo proti fašizmu; »Prepričljivi proces« je drama, namenjena mladostnikom. V igri so prikazane nečlovečnosti preganjanja Židov in — kar je glavno — sociološki izvori rasizma in antisemitizma; »Hiša strahov« pa je vesela komedija iz življenja sovjetskih otrok. »Putj daljokij« je najboljše in najbolj znano delo N. Šestakova. Ta igra je šele popularizirala med otroki Moskovsko gledališče mladih gledalcev, ki jo je prvo uprizorilo. »Putj daljokij« je po vsebini in po obliki svojevrstno delo. saj zahteva sodelovanje gledalcev — otrok pri predstavi. V Sovjetski zvezi imenujejo ta tip igre »pijesa-spektakl«. Igra se pričenja v gledališču, v Moskvi, otroško občinstvo je pritegnjeno k sodelovanju in pomaga reševati sovjetskega pionirja, ki so ga na kitajski meji zgrabili in zaprli protiljudski kitajski generali. Njegov oče. gledališki igralec, ga gre rešit, z njim gredo trije sovjetski pionirji — in z njim gre vse občinstvo, ki pomaga svojim junakom, katero zasleduje špijon. Pot gre preko Leningrada in Vladivostoka na Kitajsko, rešitev uspe, vsi - 86 — Nikolaj J. Šestakov st- srečno vrnejo v Moskvo in z njimi prideta v deželo svobode dva mornarčka, ki sta pomagala pri rešitvi. Francoz Paul Marty in K-itajček ( ho. Iz vse igre veje dih svobodnega, srečnega življenja v družbi, kjer ni izkoriščanja človeka po človeku, in kjer so vsi. tudi najmlajši, polnopravni člani nove skupnosti. Takrat, pred desetimi leti je bila ta igra dokument srečnega in polnega življenja mladine v Sovjetski zvezi. To je bilo pravo nasprotje naše takratne družbene stvarnosti, v kateri st' je napredna mladina borila proti protiljudski oblasti in korumpiranim režimom. Odložil sem takrat igro z. mislijo: Kdaj bo prišel ta čas srečnega življenja tudi za nas?« Leto 1941. Vojna. Varno sem skril »Putj daljokij«. ko sem zapuščal svoj dom. Fašistična okupacija, prvi partizanski streli, narodni upor. narodnoosvobodilna vojska, zmaga, svoboda novo življenj e, nove naloge. Prva zahteva po vojni — obnova, materialna in kulturna obnova. Eden najbolj živili faktorjev nove Jugoslavije ■— mlado pokolenje. novi rod s svojo mladinsko in pionirsko organizacijo. Vzgoja tega mladega pokolenja je ena izmed najvažnejših naših nalog, vzgoja z vsemi sredstvi, tudi z gledališčem. Sedaj je prišel čas. da se je Putj daljokij« izpremenil v »Veliko potovanje«. Naše novo življenje, naša nova stvarnost je šele omogočila presaditi to delo na naša tla. v naš svet, kar- je nujno. - 87 saj je uprizoritev to igre brez najožje povezanosti z življenjem, ki ga žive mladi gledalci, nemogoča. Navdušenost in podjetnost pionirjev v novi Jugoslaviji je osnova, iz katere raste predelava. Igra se sedaj prične v gledališču, ki jo uprizori (lani v Mariboru, letos v Ljubljani), slovenskega pionirja so zaprli grški monarhofašisti, rešuje ga njegov oče, gledališki igralec, z njim gredo slovenski pionirji v Trst in od tam z ladjo po Jadranskem morju v Grčijo. Špijon Jegulja in kulturbundovka gospa Zemelknedl sta junakom za petami, toda pomagata jima mornarčka Marino Fabbri, Italijan iz Trsta in Nikos Dadamos, sin padlega grškega partizana. Dati osebam druga imena je seveda premalo, vsa igra je morala dobiti domače vzdušje in bila je potrebna dramaturška predelava, Tako so nastali novi prizori v ječi in prizor na jugoslovansko-grški meji, v katerem se »dobri plačuje in hudo kaznuje«, več scen je bilo predelanih in premontiranih, vse iz nujnosti igro čimbolj približati našemu življenju in našim pionirjem. Režijska koncepcija je izhajala iz naslednjega: jasno je treba oblikovati osnovno idejo igre — rešitev po krivici zaprtega slovenskega pionirja, jasno je bilo treba prikazati pogum in srčnost naših pionirjev, tovarištvo in medsebojno pomoč mladine, bratstvo naprednih ljudi brez ozira na narodnost, pa tudi mračno snovanje mednarodne reakcije in tiranijo preostankov fašističnega sveta, pri vsem tem pa se ozirati na to. da je igra namenjena otrokom od 7. do 12. leta, torej gledalcem, ki imajo mnogo manj življenjskih izkušenj kakor odrasli, gledalcem, ki v tej starosti prehajajo i/ pravljičnega sveta vedno bolj v realno življenje. Zato ima uprizoritev tudi svojstven stil. »Veliko potovanje« je po svojem bistvu moderna varianta stare pravljice o junaku, ki reši zakleto kraljično iz krempljev hudobnega zmaja. Gradnja igre je ista kakor gradnja pravljice, pa tudi posamezne osebe imajo svoje odgovarjajoče like v pravljici. Ali ni gledališki igralec prostodušen kakor otrok in prebrisan kakor pravljični junak? In njegov protiigralec, špijon, ali ne podoben nekoliko omejenemu zlobnežu iz stare pravljice? Ali ni gospa Zemelknedl podobna nevarni, a vendar zaradi svoje neumnosti nekoliko komični čarovnici? Gospod Pajk, ki prede mreže svoje reakcionarne politike, ali ni v sorodstvu z demonskim, grozotnim čarovnikom? Ali ne spoznamo v kapitanu angleške ladje krutega, oblastnega gospodarja iz narodne pripovedke? Ali ni minimalna razlika med grškimi monarhofašističnimi ječarji in grotesknimi, to jo groznimi in istočasno komičnimi razbojniki stare pravljice? Ali ni naš partizan na straži v tej igri pravični, modri sodnik? Manjka samo še dobrotna vila. ki z nadnaravno močjo rešuje jnuake. — 88 — kadar je .stiska najliujša in položaj brezupen. Tudi to dobrotno vilo imamo — to so mali gledalci sami. ki posegajo v potek dejanja. Te sličnosti, ki niso zgolj zunanje analogije, so služile režiji in igralcem pri tem. da so svojim realistično podanim likom dali rahel nadih nečesa, kar približa otrokom te figure in jim jih čimbolj plastično postavlja pred oči. Glavni ideji igre.na eni in oziru na sposobnost dojemanja otroškega občinstva na drugi strani so služile tudi ostale komponente uprizoritve. Scena je realistična, vendar ni v njej naturalističnih detajlov, kakor jih zahteva odrasli, ampak je scena kakor slikanica za otroke, ki je postala tridimenzionalna. Razsvetljava je morala podčrtati vsebino v nekaterih prizorih. Poseben poudarek na razsvetljavi je v 2. sliki (telefonski razgovor med špijonoma), kjer naj modri in zeleni svetlobni stožec podčrtujeta nekoliko grozotno vzdušje, in v 7. sliki (jugoslovansko-grška meja), kjer naj tudi razsvetljava pričara ob jugoslovanski mejni stražnici kraj miru in varnega zavetja ter spremlja s svojo toplino ozir. hladnostjo posamezne skupine igralcev (junake ozir. protiigralce). Kot glasbena spremljava ima poseben vsebinski pomen pesem »Mi smo slovenski pionirji«, ki kot osnovni motiv prepreda vso igro, posebno nalogo pa ima glasba v 7. sliki, kjer naj s partizansko pesmijo dvigne čustveno učinkovitost prizora. Take so bile naše priprave, naš študij, toda srečanje z najvažnejšim faktorjem te igre. z mladim občinstvom, nas je še čakalo. Kakšno bo sodelovanje? To je bilo glavno vprašanje. Dne 20. decembra 1946 se je vršila interna predstava zn pionirje osnovne šole v Št. Vidu pri Ljubljani. Predstave so se udeležili tudi ljubljanski pedagogi, profesorji in učitelji s posameznih šol. To je bilo prvo srečanje igralcev z mladimi gledalci, ki naj aktivno sodelujejo pri igri, in to srečanje je bilo — kakor kažejo vsi znaki — obojestransko zadovoljivo. V nasprotju z igrami za odrasle delo ob igri za mladino s premiero ne konča. Treba je ugotoviti in raziskati vplive predstave na otroke. Ti izsledki služijo kot korektiv tej igri in kot vodilo za nadaljnje delo pri drugih igrah za otroke. V ta namen služi opazovanje reakcij otrok med predstavo in analize otroških dopisov in risb. Za to je potrebno ugotoviti vplive predstave na čimvečje število otrok in sedaj, po nekoliko predstavah v Ljubljani, še ni mogoče fiati potrebnega statističnega materiala, vendar lahko navedemo že prve ugotovitve. Opazovanji' otrok med predstavo je pokazalo, da oblika aktivnega sodelovanja odgovarja otrokom od 7. do 12. leta. katerim je - 89 — »Veliko potovanje« — ."5. slika »Veliko potovanje« predvsem namenjeno. tekom dejanja na odru vsebinsko utemeljena in kjer jih njihovo čuvstvo samo sili k aktivnosti. Še važnejša kot psihološka pa je vzgojna plat te aktivizacije: pri igri za otroke ne sme biti poudarek na dobrih besedah, ampak na dobrih dejanjih, še večja pa je vzgojna vrednost, če otroci sami sodelujejo pri teh dejanjih, lo se zrcali tudi v otroških dopisih. Naj sledi tak tipičen dopis. Desetletna Iva štrukelj iz Št. Vida pri Ljubljani piše: »Včeraj smo imeli predstavo. Bilo je tako: Na oder je prišel tovariš in nam povedal, da ne bo igre. Rekel je, du je tovariš, ki igra glavno vlogo, zelo žalosten in da ne more igrati. Vsi smo poklicali tov. Jana in ga vprašali, zakaj ne more igrati. Rekel je, da m 11 je brat pisal pismo, da so Grki zaprli njegovega sina Milana. Potem - 90 - »irvj tli '■•A. i . * $>■ IfooL - '21. (M lQhb. h-n&e %■:4C £. O/ P t $■ »' tiA. *• fomeni za češki gledališki esej idejni temelj. Vse ostalo je dejansko žrtvoval dnevnemu časopisju in revijam. Tod*i p ra \ s to vsakodnevno povezanostjo z življenjem, z gledališčem in javnostjo, se je trajno ukoreninil \ zgodovino češke gledališke kritike ter ji ustvaril trdne, nespodinakljive temelje, na katerih morejo graditi najmlajša pokolenja naprej. Že I. I9J9. mu je V. Blahnik posvetil svojo zajetno zgodovino svetovnega gledališča (Svetove dejini divadla). '/Ai \ prejšnjem stoletju je bilo gledališče češkemu narodu središče njegovega kulturnega in umetniškega življenja tako drama kot opera hkrati pa je bilo tudi narodno-politična tribuna \ boju zoper nemški imperializem. Simbolno je ta povezanost med narodom in gledališčem izražena / napisom »Narod sebi«, ki je vdolben \ grb Narodnega divadla \ Pragi. Zapisali so ga pred davnimi desetletji, ko jim je požar uničil staro gledališče, a so novega postavili dejansko s pomočjo najširših množic češkega naroda od delavca, kmeta do narodno zavednega meščana. Ta povezanost in tradicija sta usposobila češko gledališče, da je tudi po nemški okupaciji pomenilo za češki narod nurodno-kulturno trdnjavo, ki so jo nacisti sicer ves čas naskakovali, ki pa je zaradi svoje trdoživosti preživela \se njih napade. Narodna zavednost in politična naprednost češkega režiserja in /igralca je bila vzrok, da so nacisti spravili marsikoga izmed njih \ ječe in taborišča, kjer so nekateri tudi shirali kot žrtve nacizma, kot na pr. režiser Oldfih Stibor in igralec Josef Skrhan. >DLvadelni zapisnik«, gledališko publicistična ilustrirana revija, ki jo ureja znani kritik in gledališki teoretik dr. Triiger, je spornimi obeh posvetila \ letniku 1946. posebne številke. »Divadelni zapisnik je začel izhajati takoj po osvobojenju ter si je gotovo |m> zaslugi svojega urednika pridobil najširši in najkvalitetnejši krog sodelavcev. Skupaj z revijo Vprašanja gledališča in filma«, ki jo ureja prvi režiser Nar. gledališča \ Pragi. Jindrich Honzl, častno predstav I jn sodobno češko gledališko esejistiko in kritiko, hkrati pa nudita le dve reviji nazorno podobo sodobne češke gledališke umetnosti. Hon-zlova revija je po svoji umetniški usmerjenosti nekoliko nagnjena k surrealiz.mu, »Divadelni zapisnik« pa skuša združiti v sebi vse umetniške tvorne smeri in osebnosti, /uto je krog njenih sodelavcev širši kot pri llonzlovi reviji »Otazkv divadla a filmu«, dasi ni mogoče odrekati visoke k valitetnosti niti eni niti drugi. Obe reviji posvečata v enaki meri veliko pozornost sov jetski gledališki umetnosti, s katero je bilo že pred to vojno mnogo čeških gledališčnikov tesno povezanih, saj so bili medsebojni stiki že v tistih časih zelo v eliki. Češkoslovaška gledališča so od v seli zapadnoev ropskih gledališč že prej uprizarjala največ sovjetskih dramatskih del na svojih odrih. Češki gledališki esej in kritika nadaljujeta tudi po osvobojenju svojo kvalitetno tradicijo. Ni mogoče podati o tem dovolj podrobnega pregleda, ker še zaradi neurejenih razmer ne dospe k nam vse, kar bi bilo potrebno, (oda že obe zgoraj navedeni reviji potrjujeta to trditev. K njima se je v letošnji sezoni še priključil Gledališki list praškega Narodnega gledališča, ki tako po svojem velikem formatu kakor tudi po vsebini predstavlja tretjo reprezentativno gledališko esejistično in kritično rev ijo. Dragocenost vseh treh revij so ilustracije, ki poleg člankov — 95 — nudijo tudi nečeškemu bralcu smotrn vpogled v sodobno češko gledališko in dramatsko tvorbo. O problemih novega češkega gledališča, ki bi ustrezalo novim razmeram v češkoslovaški republiki, je napisal dr. Jan Kopeckv vrsto člankov, ki jih je zbral v knjižici pod naslovom »O nove češke divadlo«. (Praha 1945.) Članki nosijo naslove: Konec kupčevanja z gledališčem. Razdelimo si področja. Skrb za mladega gledalca, Za strokovno in odgovorno kritiko itd. Nekaj člankov je pisec, objavil najprej v komunističnem dnevniku »Rude pravo«. Dr. Kopecky je postal pred kratkim dramaturg Nar. gledališča v Pragi. V kritiki in esejistiki predstavlja naj-mlajše in politično najprogresivnejše pokolenje. Med najznamenitejše in najbolj sposobne sodobne češke gledališke esejiste in kritike pa je vsekakor šteti dr. Josefa Tragera, ki si je že pred vojno priboril ugledno mesto med takratnimi prvimi češkimi kritiki. Njegovo dosedanje delo priča, da sta Vodak in Šalda dobila v gledališki kritiki in esejistiki svojega vzornega naslednika. Dr. Trager ni miroval niti za časa protektorata in je na pol ilegalnih sestankih prijateljev češkega gledališča predaval o nekaterih perečih zadevah češkega gledališča. Dve takšni predavanji je takoj po osvobojenju izdal v lepo opremljeni knjižici pod naslovom »Dve pfednašky z valky o divadle« (Dve predavanji iz vojne o gledališču). Predavanji nosita naslov: »O izrodstvu današnje gledališke konvencionalnosti pri nas« in »Smisel današnjega našega gledališkega dela«. Knjižica je posvečena spominu po nacistih ubitega režiserja Oldricha Stibora. V prvem predavanju govori pisec o trajnih osnovah češke gledališke umetnosti y sklopu svetovnega gledališkega prizadevanja, hkratu pa opozarja na izrodke konvencionalnosti, ki fso se pojavili v češkem gledališču za časa protektorata. V obeli razpravah se dr. Trager ne ukvarja le / idejno in vsebinsko problematiko gledališkega ustvarjanja, temveč posveča svojo kritično analizo v isti meri tudi oblikovnim in stilnim problemom. ki so zlasti zadnje čase postali spet zelo pereči. Dr. Trtigerovo razpravljanje je jasno in smotrno, prav tako pa stvarno in udarno. Obe študiji sta vzorno pisani kritični analizi češkega gledališča med vojno, hkratu pa sta tudi važni opozorili za bodočnost. Spominu režiserja Hilara je posvetil dr. Trager esej »O Hilarovi«, ki je tudi izšel I. 1945. v posebni knjižici. Tragerov esej je do zdaj najbolj sintetična in nazorna podoba tega znamenitega češkega režiserja, čigar delo pomeni globoko in trajno zarezo v razvoju češkega gledališča po prvi svetovni vojni. Ob sedemdesetletnici prvaka današnjih čeških igralcev Vaclava Vydro, ki je pred leti gostoval tudi v Ljubljani, sta skupaj z znanim scenografom vlastislavom Hofmanom izdala knjigo pod naslovom »Igralec razrvanega stoletja« (Herec rozervančho stoleti. Vytvarna monografie Vaclava Vydry- 1946, Athos, Praha). — Uvodni esej, ki ga je napisal dr. Trager, je prav tako kot zgoraj omenjeni esej o Hilaru, zgoščena, a živa in nazorna podoba gledališkega umetnika Vaclava Vvdre. Scenograf Hofman je prispeval trideset risb Vydrovih igralskih likov, ki jih je bil narisal sproti pred vsako premijero. Tako so objektiven in neposreden portretski dokument Vvdrovih odrskih likov. Mojstrstvo scenografa Hofmana se izraža tudi v teh risbah.. Vse tri omenjene publikacije pričajo o veliki višini sodobnega češkega eseja, ki je dobil v dr. Trtigeru vzornega in tvornega sodobnega zastopnika. Dr. K. R. - 96 — GLEDALIŠČA ZA OTROKE V SLOVANSKIH DRŽAVAH Sovjetska zveza je prvu država na svetu, ki je načrtno ustvarila posebna poklicna gledališča za otroke z lastnimi stavbami, profesionalnimi igralci, tehničnim osebjem, gledališča, ki so namenjena otrokom in ki igrajo vsak dan. Pred vojno je bilo v Sovjetski zvezi 57 takih gledališč, sedaj je njihovo število kot posledica vojne nekoliko manjše. Sedaj so najbolj znana, gledališča za otroke v Moskvi (»Centralno otroško gledališče«:, »Moskovsko gledališče mladih gledalcev« in, »Gledališče mladih gledalcev moskovske oblasti«), v Leningradu (»Leningrajsko gledališče mladih gledalcev« in »Novo gledališče mladih gledalcev«), v Kijevu, Har-kovu, Rjazanu, Novosibirsku, Irkutsku, Sverdlovsku in Jaroslavlju. Pričetki teh gledališč^ segajo v leto 1920, ko so se organizirala prva taka gledališča v Moskvi in v Leningradu, kasneje pa po njihovem vzoru po vsej Sovjetski zvezi. Ena izmed prvih delavk za gledališče za otroke je Natalija Sacova, ki je organizirala 1. 1920. »Moskovsko gledališče za otroke«, ki je delovalo do 1. 1935. Najbolj znana predstava tega gledališča, ki je doživela več ko 300 uprizoritev, je pantomima »Zamorček in opica« z glasbo L. Polovin-kina, znanega komponista otroških pesmi. L. 1921. se je osnovalo v Leningradu »Leningrajsko gledališče mladih gledalcev« (»Leningradskij teatr junih zritjelej«, okrajšano »Lentjuz«), kateremu sta dala svojstven umetniški pečat režiserja A. A. Brjancev in B. Zon. Z imenom gledališča sta hotela poudariti, da bodi to gledališče res last otrok in izraz TJUZ za gledališče za otroke se je udomačil po vsej SZ, Pred vojno so igrali v Lentjuzu predvsem realistične igre in klasike (za višjo stopnjo) ter dramatizacije znanih povesti za otroke, na pr. »prigode Toma Sawyerja« po Mark Twainu, »Til Ulenspigel« po de Costerju itd. Pp vojni je ostal Brjancev v Lentjuzu, B. Zon pa je ustanovil »Novi TJUZ«. Največji uspeh je imela v lanski sezoni v Lentjuzu pravljična igra S. Maršaka »Dvanajst mesecev«, v »Novem Tjuzu« pa Švarceva dramatizacija Andersenove pravljice »Snežna kraljica«. V Moskvi je največje gledališče za otroke »Centralno otroško gledališče« (pred vojno je nosilo ime »Državno centralno gledališče mladih gledalcev«), Lani je.imela v tem gledališču največji uspeh igra »Vesele sanje«, ki jo je napisal S. Mihalkov, znani mladinski pesnik in avtor besedila himne sovjetskih pionirjev. Igra izhaja iz realnega življenja in preide v pravljični svet sanj. Vanja, sin odrskega delavca, je bolan in ne more na premiero Gozzijeve pravljične igre. »Zaljubijen v tri oranže«, toda v sanjah doživi vso pravljico in sam poseže vanjo in z njim tudi mladi gledalci. Najbolj priljubljena med otroki in med odraslimi pa je igra Valentina Katajeva »Sin polki«, ki jo je avtor, ko je obiskal Jugoslavijo, izročil ljubljanski Drami za uprizoritev. Katajev je dramatiziral svoj roman »Sin polka«, ki je bil nagrajen s Stalinovo nagrado. (Roman bo izšel v slovenskem prevodu v založbi »Mladinska knjiga«.) To je zgodba vojne sirote, ki bega med bojnimi vrstami in ki ga neki sovjetski polk Eosinovi in sprejme v svoje vrste. V zadnjem času končujejo v ateljejih ojuzdetfilma v Moskvi s snemanjem filma »Sin polka«. Vlogo malega Vanje igra desetleten deček, ki je bil med vojno sam tak izgubljen ček in ki je sam res postal sin polka. - - Posebno pozornost je vzbudila/v Mo^^tudi nova otroška opera »Maša in medved«, ki jo je napisal’ %ovj^tšk*j\kladatelj Nikolaj Krašev £ *} na besedilo N. Bulatova, ki je črpal snov /a svoj libreto iz narodne pravljice. V Cehoslovaški je dvoje poklicnih gledališč za otroke. Prvo je »Praško gledališče za mladino« (»Pražske divadlo pro mladež«), ki ga vodi Mila Mellanova. To gledališče- deluje že deset let, ustanovljeno je bilo v jeseni 1; 1935. Gledališče ima 20 odraslih poklicnih igralcev in je imelo v lanski sezoni 6 premier z 258 predstavami. Gledališče igra vsak dan, večkrat tudi dvakrat dnevno. To gledališče je oficielno gledališče »Zveze češke mladine«, obisk organizirajo učitelji in profesorji ljudskih, meščanskih in srednjih šol ter mladinska organizacija. Na repertoarju so bili češki avtorji (Marie Holkova: »Pepelka«, Jaroslav Vrchlicky: »Midasova ušesa«), sovjetske igre (M. Lubimova: »Serjo-ža«, M. Pinčevski: »Štorkljin mladič« in Andersen-Švarc: »Snežna kraljica«) ter zgodba po J. Vernu: »Dve leti počitnic«. Drugo praško gledališče za otroke je »Gledališče mladih pionirjev« (»Divadlo mladych pionyru«), ki obstoja šele eno leto. Vodi ga Vaclav Vanatko, učenec E. F. Buriana. To gledališče je gostovalo tudi v Ljubljani ob priliki svoje turneje po Jugoslaviji s svojo montažo »Mladina na vasi gre z letnimi časi«. Gledališče mladih pionirjev je med otroki zelo priljubljeno, tudi tu organizirajo obisk napredni praški učitelji. Taka organizacija obiska omogoča strogo ločitev otrok po starostnih stopnjah, kar je zelo olajšalo delo gledališču. Repertoar Gledališča mladih pionirjev je obsegal v prvi sezoni naslednje igre: češke: V. Vanatko: »Mladi partizan«, ki je doživela največ repriz (120) in bila najbolj priljubljena, ker je bila to edina igra iz dobe narodnega odpora in borbe proti okupatorju; Zdenka Vovsova: »Kočica«; brata Čapek: »Ljubezen, usodna igra«; V. Vanatko: »Kako so cvetice prezimovale«. Sovjetske igre: N. Sa-cova: »Zamorček in opica«; Gajdar: »Timur in njegova komanda«. Jugoslovanska igra: Branko čopič: »Udarniki (slovenski prevod izdala Mladinska knjiga pod naslovom »Pionirji iz Tihega dola«j), ki je imela velik uspeh in je še na repertoarju. Gledališče mladih pionirjev daje skoraj vsak dan dve predstavi. Bolgarija ima eno poklicno gledališče za otroke, »Bolgarsko otroško gledališče« v Sofiji, ki uprizarja predvsem pravljične igre na osnovi bol garskih narodnih pravljic in sovjetske igre. Poljska še nima posebnega gledališča za otroke. Poljsko gledališko življenje se težko obnavlja. Skoraj vsa gledališča so bila med vojno uničena (v Varšavi je ostalo samo eno), najboljši igralci poklicnega gledališča so padli (več ko ena tretjina vseh igralcev) in je zato veliko pomanjkanje igralcev ter gredo sedaj vsi napori za obnovo gledališč za odrasle. Podoben položaj je v Jugoslaviji. Tudi tu nam primanjkuje igralcev za posebno gledališče za otroke, tudi potrebnih stavb ni, zato so Narodna gledališča posameznih republik prevzela nalogo, da igrajo, kolikor morejo, ne da bi to motilo ostalega dela, tudi za otroke. Beograjsko gledališče bo uprizorilo čopičeve »Udarnike« v novi dramaturški predelavi kot pantomimo z glasbo Mihovila Logarja, zagrebško gledališče pa pripravlja »Rdečo kapico« Vladimirja Nazora, na repertoarju pa ima tudi »Veliko potovanje« in dramatizacijo povesti Mate Lovraka »Tovarišija Petra Grče.« E. S.' Lastnik in izdajatelj: Uprava Slovenskega Narodnega gledališča Predstavnik Janko Liška. Urednik Emil Smasek. Tiskarna Slovenija Vsi v Ljubljani.