I Domače in tuje živali v podobah. Slovenskej mladini v pouk in kratek čas popisal Fran E r j a v e c, c. k. profesor. Na svetlo dala in založila Družba sv. Mohora v Celovei. (Drugi natis.) . f V Celovei 1888. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora. 56277 Z dovoljenjem visokočastitega Krškega knezoškofljstva. -HG A ' „ Prvi del. Naše domače četveronoge živali. Uvod. B I. Pomladanski dan. ep božji dan je danes! Solnčna gorkota je razkadila ’ mokrotne megle, ki so se vlačile dolgočasno po do- "T’ linah od gozda do gozda. Umirili so se tudi mrz- j lotni vetrovi, tihi mir kraljuje v zraku. Komaj je čutiti toplo sapo, ki se igra z mladim cvetjem stare jablane pred našo hišo. Davno že ni sijalo solnce tako prijazno na zemljo, in topli žarki povsod vzbujajo novo življenje. Nešteta množica bilek in trav, brstov in cvetov rije sedaj iz nje. Novo živo zelenje odeva zopet gozd in loko, katero je bila poprej posušila in obrila mrzla burja. Na kraji gozda se pase zopet živina. Pastir piska na piščalko, ki si jo je izvil iz vrbove šibe. Po njivah je vse živo. Kar koli more gibati, vse orje, seje, koplje, sadi, kakor veleva v zraku škrjanček: „Delaj, delaj, delaj, orji, orji, orji, sej, sej, vrzi, vrzi!“ Le stara bolehna ženica je ostala doma. Vso zimo si je želela, da bi jej Bog dal učakati pomladi. In učakala jo je. Danes je prvikrat sedla na klopico pred hišo, mlado zelenje dobro de njenim očem in solnce jej pregreva premrle ude. Ženica je vesela lepega dne in hvali Boga in njegovo dobroto. Ne daleč od tod pod lipo sredi vasi se je zbrala mladina; brezskrbna skače po mehkej travi ter se igra, kakor se je igrala lani in predlani, in kakor se je igrala mladina pred sto in sto leti. Tako se je tudi igrala nekedaj siva žena na klopici v onih letih, ki jej sedaj že uhajajo iz spomina. Kar koli živi, vse je veselo življenja; kakor prerojena je vsa priroda. Veselimo se tudi mi! Odložimo za čas vsak¬ danje skrbi in težave, užijmo se lepega časa! Podaj mi bratec moj roko, Pod milo pojdeva nebo, Kjer njiva zopet zeleni, Nad njo škrjanček žvrgoli. 6 Iz vasi gremo čez loko proti gozdu. Domači pes nas je ugledal in je pritekel za nami. Ker tako veselo skače okoli nas in nam se tolikanj dobrika, pustimo ga, da gre z nami. Lepo uglajena steza nas pelje ob potoku. Voda v njegovej strugi hitro skaklja od kamena do ka¬ mena, od grma do grma, kakor bi se jej Bog ve kako mudilo v vas. Ko bo pa prišla tj e, vender ne bode ostala onde, ampak hitela bode še dalje do velike reke. Domače goske se pero na potoku, race pa vtikajo glavo v vodo, ker iščejo v blatu črvov, polžev in druge sodrge. Ona nemirna ptica pa s privihanim repkom in z belim predpas¬ nikom, ki je ravno kar sedla na kamen sredi potoka, to je povodni kos. Iz gore je prišel iskat vodnih žuželek. Ob potoku se solnčijo žabe; ko pa čutijo naše stopinje, hitro zopet na glavo poskačejo v vodo, da male ribice pre¬ plašene begajo sem ter tje. Izpod grma je naš pes spodil dolgokljunato ptico, ki ima prelepo zeleno in modro perje. To je vodomec. Pod grmom je prežal na ribice, mi smo ga zmotili v poslu in tako morebiti rešili življenje mladej ribici, ako je ne ujame požrešna ščuka, ki je ravno sedaj priplavala izpod gostega šaša. Naša steza zapusti potok in nas vodi čez loko v gozd. Po cvetočej loki se pode razno pisani metulji, po zraku se sučejo mušice in druge krilate žuželke, po zemlji lazijo črni žužki in skačejo lehkonoge kobilice. Okoli živine na paši posedajo pastirice in tresljaje z dolgimi repi, na hrastu sredi loke sede sive vrane in visoko nad nami spazimo orla, ki v velikih krogih mirno plava po zraku. Sedaj se bližamo gozdu. Že od daleč čujemo glasno trkanje, kakor bi kdo kaj pribijal. To je detal. V lepej pi- sanej suknji pleza po steblu sedaj gori, sedaj doli in tolče s krepkim kljunom po skorji, da bi prepodil in potem pozobal v njej skrite žužke, ki izjedajo drevo. Ko se čudimo lepemu plezalcu, zašumi nam nekaj pod nogami. Sivomodra belouška je; nje se ne bojimo, ker vemo, da ni strupena. Tudi je nočemo ubiti, ker nam je znano, da požre mnogo žab in drugega mrčesa. No sedaj smo v gozdu. Suho listje pod našimi nogami dela velik šum in po drevesih umolknejo preplašene ptice. Sedimo na ono posekano deblo! Kako tiho je vse okoli nas; le visoko v vrheh šepeta in Šumija listje, kakor da bi se drevo 7 pogovarjalo z drevesom. Na jedenkrat se oglasi blizu nas ku- kovica; njen glas čujemo, ali ptice ne vidimo. Za njo se prva oglasi šoga z neprijetnim glasom in kmalu je' zopet vse živo okoli nas. Iz grmov in izpod vej drobe in gostole male pevke svoje pesmice, nekatere bolj tiho, nekatere bolj glasno, kakor je katerej dano. Iz dna gozda se včasih razlegajo za¬ molkli glasovi. To so glasovi vodnih in močvirnih ptic, ki gnezdijo v močvirji onstran gozda. Vse živi, vse se giblje, vse se veseli in tako slavi, če tudi nevedoče, svojega stvarnika, slavi Njega, ki ume jezik vsake živali, komur je svetla kronica cvet vsake bilke, ki ve pota vsacega žužka. Kamor on veli, tje buče vetrovi, njegov prst kaže pota de¬ ročim rekam. II. Mnogovrstnost živalij. Na našem kratkem sprehodu smo videli in čuli mnogo živalij. Vsak med nami ve tudi po svojih lastnih skušnjah, da žive na kopni zemlji, v zraku in v vodah mnogovrstne živali. Posebno na kopnem nam mnoge živali padajo bolj v oči po svojej velikosti in postavi; te živali tudi najbolje poz¬ namo, ker vidimo jih po gostem. Ali še mnogo in mnogo večje je število malih živalic, katerih pa zato ne poznamo toliko, ker so nekatere tako male, da jih naše oči komaj vi¬ dijo. Tudi se nam te male živalce navadno skrivajo, zato jih le redko kedaj vidimo. Po zraku letajo velike in male ptice in razven teh ne- številni roji hroščev, metuljev, komarjev, muh in drugih žuželek. Največ živalij pa stanuje v vodi, posebno pa v morji. Morje skriva v sebi največje in najmanjše živali, včasih v kaj čudnih podobah, da bi človek lehko pomislil, da ima pred seboj kak cvet, ne pa žival. Vsacemu je znano, da pri nas vsaka žival ne živi na vsakem kraji. Medved, lisica, jelen, veverica žive le v gozdu; zajec, poljska miš, prepelica, škrjanec na polji; jelen, divja koza, orel, divji petelin na visokih gorah; vidra pri vodi; raca, gos, labud na vodi. Postrva živi le v mrzlih bistrih potočili in gorskih jezerih, krap pa najrajše v blatnih krnicah in počasi tekočih vodah. Kolikor dalje gremo iz našega kraja, toliko bolj se men¬ jajo živali. Ce gremo proti severu, najdemo sobola, herme- 8 lina, bele lisice in druge živali, ki nam dajo najlepšo kožuho¬ vino ; onde vidimo severnega jelena, belega medveda, tulnje ali morske pse, kite in še mnogo in mnogo drugih živalij, katerih pri nas ni najti. Še bolj se spremeni živalstvo, če se spustimo proti jugu v toplejše dežele, nego so naše. Tu žive krvoločne zveri, na primer: levi, tigri, hijene; tu se pašo velikanski sloni, nosorogi, žirafe in kamele. Tu so gozdi polni gibčnih in smešnih opic, jezičnih papig in drugih prekrasnih ptic, katerim se perje sveti, kakor zlato in drago kamenje. Po zraku se poganjajo najlepši in naj¬ večji metulji, krasni hrošči in druge žuželke v najčudnejših podobah. Toda tukaj stanujejo tudi požrešni krokodili, veli¬ kanske kače, mnogo strupenih živalij, posebno pisanih kač in ščipalcev, gosti roji pikajočih mušic in množica vsako¬ vrstnega gnusnega mrčesa. Vsak kraj, vsaka dežela ima kaj posebnega. III. Človek. Po svojem truplu je človek podoben živalim; v kakej posebnosti pa prekose človeka celo nekatere živali. Tako na primer so mnoge živali večje in močnejše od človeka, nekatere bistrejše vidijo, nekatere tanje slišijo, a nekatere zopet bolje vohajo. Tudi učakajo neke Živah večjo starost nego človek. Ali vender ima človek nekaj, kar - ga visoko povzdiguje nad vse živali ter ga posaja na prvo mesto med vsemi stvarmi, kar koli jih je stvarila vsemogoča roka božja. To nekaj je njegova neumrljiva duša in njene prečudne zmožnosti. Jedini človek more misliti, on jedini si more zidati zlate gradove v oblake in v mislih snovati si nov svet okoli sebe. Le jedini človek se zaveda samega sebe in more premišljevati o sebi in o svetu. Človek Samo more biti pobožen, ker jedini on poznava svojega stvarnika. In če tudi ne gledamo na človekovo dušo, že unanja podoba ga loči od živalij. Človekovo telo že samo oznanja, da stanuje v njem duh božji. Daši tudi je človekovo telo iz prsti, vender ga zemlja ne vleče toliko k sebi, kolikor druge živali, ki hodijo po vseh štirih s pripogneno glavo in srpo gledajo v zemljo. Človek hodi samo po dveh nogah, in vender je njegov hod lehek in varen. Na njem je vse v 9 pravi meri, nič m preveliko, nič premajhno, ali krona vsemu telesu je glava. Človek jedini nosi glavo po konci in gleda proti nebu z lepim jasnim obrazom. Izpod las se sveti široko čisto čelo, kakeršnega ne na¬ hajamo pri nobenej živali. Lepo rezan nos stoji sam za se, ker se ni zrastel z gornjo ustnico, kakor pri živalskem gobci. Usta zapirate rudeči mehki ustnici, ki se odpirate na pri¬ jazen posmeh ali na razumno govorico. V ustih stoji zob pri zobu, nobeden krajši, nobeden daljši. Lice pa pokriva mehka čutljiva koža, ki pri nas ni niti rudeča niti bela, ali vender časih zarudi kakor kri, časih pobledi kakor zid. No¬ beni živali se ne more na lici tako dobro videti žalost in veselje, up in strah, blagost in osornost, zdravje in bolezen; z jedno besedo: vsaka čut, vsaka strast, ki nam polje v srci, duši, vsaka se nam razodeva tudi v lici. Pa kaj bi bilo lice brez očesa 1 Iz očij govori duša. Ta govorica se ne da pripovedati s pustimi besedami, tudi se ne da napisati s slabim peresom, človek jo mora videti. Kdo hi znal opisati milino materinega očesa, ko se ozira na svoje ljubljeno dete. Kak razloček med njenim pogledom in med pogledom pogumnega možaka, kateremu se je v jezi oko na¬ pelo in uprlo v sovražnika! In če zamiglja solza v očesu, kako razumljivo nam govori solzno oko! Drugače se sveti solza britke žalosti, drugače solza srčne radosti. To so skriv¬ nosti človečje duše. Tega nema nobena žival. Ali kakor je oko lep in neprecenljiv dar božji, vender še ni največji. Se je nekaj, ki človeka še bolj povzdiguje. To je jezik, to je govor. Brez govora bi bil človek le na pol človek in v nekaterem oziru na slabšem od živali. V tem je naša največja prednost, da si moremo drug drugemu raz¬ odevati svoje misli, svoje skušnje, da moremo to vse obdržati v spominu ter da se o priložnosti po tem ravnamo. Drug se uči od drugega. Kar se je j eden naučil ali kar je skusil, to pove drugim, in ti to vedo in znajo, kakor da bi bili to vse sami skusili. In zato je človek bolj premeten od lisice, hitrejši od konja in močnejši od slona. Res je, da imajo tudi živali med seboj neke glasove, s katerimi se vabijo in kličejo ali pa svare pred nevarnostjo; toda ti glasovi se ne morejo primerjati človeškej govorici. Sam človek zna govoriti, ker samo on more misliti. In kako moč ima ta govorica ne samo nad živalmi, temveč tudi nad nami! Kake čute budi v nas blebetanje nedolžnega deteta, 10 kako nas pretresa gromovita beseda navdušenega govornika, in kako nam sega v dušo ono tiho šepetanje, ko se duša z dušo razgovarja. Pod dihom rahle besede se taja led okoli srca, zapah odleti za zapahom in v blaženem pogovoru se odpro srcu tajna vrata, da mu vidiš do dna. O beseda je neznana moč, katere človek nikedar ne bode izmodroval. Človek je slika in prilika božja. IV. Človek je gospodar na zemlji. Bog sam je izročil gospostvo na zemlji človeku, ko ga je stvaril. In človek tudi uživa to gospostvo, kar se jasno vidi iz njegovih del. človek jedini more premeniti zemlji obraz, on jedini zapoveduje drugim živalim in rastlinam, rabi je v svojo korist, sili je, da so mu podložne in je tako spre¬ minja, kakor misli, da bode imel več dobička od njih. Dokler je bil človek samo lovec in ribič, kazalo se nje¬ govo gospostvo ni tako očitno. To je bilo s početka pri vseh narodih in je pri divjakih še sedaj. Lovec ni nikjer stalen. Potika se po gozdih, kjer je kaj vode in zveri. Za streho mu ni, najde si jo kjerkoli: danes pod pečino, jutri pod vejami starega drevesa. Potreb nema mnogo. Živi se z mesom, oblači se s kožami, pa vode najde povsod. Tudi pastir nema stalnega stanovanja, ker s svojo čredo gre za pašo. Ali vender je skušal nekatere živali udomačiti in privaditi k sebi. Za te živali je moral skrbeti ter je va¬ rovati krvoločnih zverij. Toda pravo človekovo gospostvo se začne s poljedelstvom. Poljedelec mora ostati na zemlji, katero si je izbral, katero je v potu svojega obraza obdelal in posejal. Kamor koli bi šel dalje, povsod ga čaka z nova težko delo. Torej se naseli na izbranej zemlji in si postavi stalno stano¬ vanje. On obdeluje zemljo; prisili divjo lesniko, da rodi sočno sadje; v njegovem vrtu se pod njegovo roko divja roža in drugo cvetje mnogo lepše razvija. Z lepa ali z grda je pri¬ vadil k sebi goved, ovco, kozo, svinjo, osla, konja, kamelo, psa, mačko in druge živali. Iznašel je ogenj, ki mu iz mesa divjih in domačih živalij in iz raznih vrtnih in poljskih pri¬ delkov pripravlja vkusne in zdrave jedi. V ognji topi tudi razne kovf in rude, iz njih izdeluje orodja za hišo in polje, kuje orožje, novce in druge umetnije in lepotije. Iz lami, konoplje, volne, svile in bombaža prede in tke sto in sto različnih tkanin. Iz lesa si izdeluje pohištvo in 11 drugo potrebno orodje. Iz nekaterih kameno v in prsti j topi steklo in žge vsakovrstne posode. Iz kamenja in lesa si stavi stanovanja, iz kamenja izteše umetnik lep kip, iz raznih barv napravi lepo podobo. Človek zida velika mesta, cerkve, trdnjave, vasi in trge. Seka in krči gozde, nezdrava močvirja izsuša in spreminja v zdrava polja. Velikim rekam stavlja jezove, da se ne razlijo po njegovih poljih. Čez visoke gore dela ceste, rekam spre¬ minja struge; dve reki, dve daljni morji veže s kanali. Po širocem morji, po jezerih in rekah plavajo ladije vsake vrste in vežejo zemlje in narode, ki so stoletja bili razdraženi. Ve¬ černe dežele menjajo z jutrovimi, stari svet menjava z novim svetom svoje pridelke in izdelke. Poljedelstvo je začetek človeške omike. V. Ne muči živali]! Človek je gospodar na zemlji. Bog sam mu je dal v last vse živali, da gospoduje nad njimi. Toda on jim mora biti milostljiv in pravičen gospodar, ako hoče, da bode všeč Bogu, ki je sam največja ljubezen in dobrota, človek sme žival priganjati k delu, za katero ima dosti moči, ali ne sme je preoblagati s pretežkim delom, ne sme je neusmiljeno na¬ bijati in pretepati. Bog dopušča človeku ubiti ali zaklati živino, ki mu je potrebna za živež, za obleko in druge stvari. Dopuščeno mu je tudi ubijati in preganjati živali, ki so ali nevarne njemu in njegovim domačim živalim, ali mu sicer škodo delajo. Vse take sme ubijati — toda mučiti ne sme nobene. Ljudje se radi izgovarjajo: „Kaj za to? Saj je le neumna žival.“ No mnogokrat je žival bolj pametna od takega su- rovca. In če bi tudi bila neumna, kdo ti je dal pravico, da jo smeš zato mučiti? Ali ni tudi nje vstvaril Bog, ali ni tudi njej dal celih in zdravih udov, dal jej dosti živeža, da se veseli življenja? Tudi žival čuti bolečine, katere jej zadaja tak človek brez srca in brez usmiljenja. Drugi se izgovarja, da muči le škodljive živali. Tudi tak greši proti božjej volji. Kar se pa škodljivosti tiče, moram naravnost povedati, da taki ljudje večjidel še ne poznajo svojih dobrotnikov, ker ne vedo ločiti koristne živali od škod¬ ljive. In tako iz nevednosti preganjajo živali, katerim bi mo¬ rali še hvaležni biti. Kolikokrat sem že videl pastirje ali 12 otroke, ki so trpinčili in kamenali ubozega ježa ali pa krta, ki sta kmetu najboljša prijatelja. Pa tudi stari večjidel niso mnogo boljši od otrok. Vselej me zgrabi nevolja, ko vidim na kacih vratih pribito sovo, postolko ali kako drugo kanjo. In kaj takega se ne vidi samo pri kmetu, mnogokrat tudi gospod ni boljši od kmeta. Nevednež ne ve, da so te ptice njegove največje prijateljice, katerim bi moral ustrezati, kjer koli bi mogel. Sove požro največ misij na polji in okoli skednjev. Kanje ravno tako in zraven pokončajo mnogo kač in druzega mrčesa. Kdor tedaj strelja in pribija te ptice, češ, v strah drugim, sam sebi največjo škodo, mišim pa veselje dela. Kadar koli pribija ptico na svoja vrata, pribija tudi sam sebi žalostno spričalo. Pameten človek, ki gre mimo, bode bral iz tega spričala to-le: Tukaj notri stanuje neveden in nehvaležen gospodar. Zdaj pa še nekaj! Gotova je resnica: kdor ima živali rad, komur se smili uboga živina, temu se bode smilil tudi človek, ta ne bode zaničeval in preganjal svojega bližnjega. Kdor pa z živino grdo ravna, temu otrpne srce tudi proti ljudem. Da je to res tako, tudi nam potrjuje povestnica. Rimski cesar, grozoviti Domicijan, ki je preganjal kristjane, je pokazal svoje hudobno srce že v mladosti s tem, da je mučil živali. Španjolskemu kraljiču Karlosu, ki je svojemu očetu stregel po življenji, bilo je v mladosti najljubše veselje, na dvoje trgati žive mlade zajčke in gledati, kako se zvijajo in trepečejo nedolžne živalce. Prav so imeli sodniki v starih Atenah, ko so obsodili dečka, ki je iz objestnosti izbil oko nekej živali. Sodniki so se bali, da ne bi iz tega dečka zrastel hudoben in ljudem nevaren človek. Žalostna je resnica, da so morilci in tolovaji, ki počenjajo grozovitnosti na ljudeh, navadno svoj nesrečni posel začeli že v mladosti pri živalih. VI. Ljubi bralec! Te bukve, ki si je vzel v roke, so namenjene seznaniti te z živalimi, z njihovimi lastnostmi, dobrimi in slabimi, z njihovimi šegami in navadami. Poiskali jih bodemo v njihovih skrivališčih, pohajali bodemo za njimi po gorah in planinah, po dobravah in poljanah. Obiskali bodemo severne kraje, kjer zima in mraz kraljuje; čez gore, čez vode pojdemo v 13 južne zemlje, kjer je večna pomlad. Pogreznili se bodemo v globočine morja, kjer gospodujejo vodni velikani; lehke peruti nas poneso v zračne višave, kjer se orli sučejo. Ne bode nas uzdržal niti razbeljeni pesek afrikanskih puščav, niti globoka močvirja amerikanskih gozdov. Tukaj bodemo poslušali veselo pesem drobne ptice; tamkaj bodemo čuli rjuti mogočnega leva, krvoločnega tigra. Obstali bodemo sedaj pred lepo izdelanim ptičjim gnezdom, sedaj pred umetno spleteno pajkovo mrežo. Seznanili se bodemo z našimi prijatelji, učili se bodemo pa tudi poznavati naše sovražnice, naj že bodo očitne ali skrite, velike ali majhne. Videli bomo njihove vesele in žalostne dni, njihove težave in stiske, strasti in slasti, prepire in poboje. To se ve, da nam zaradi neštevilne množice živalij ne bode mogoče opisati vsake in slednje vrste, temveč le tiste, ki nam po tej ali onej lastnosti posebno padajo v oči, ki so nam koristne ali škodljive, in naposled one, ki so sploh vredne, da se ž njimi seznanimo. Začeli bodemo z našimi domačimi, ki so zmirom okoli nas, ki nam dajo živež in obleko, opravljajo za nas težka dela, ki čuvajo in branijo nas in naše premoženje. Potem še le se bodemo ozrli po drugih. Začnimo tedaj! Živalske podobe. 4% 1. Pes. 6® e< ^ vscra ' živalimi je pes človekov najzvestejši prijatelj, OŽ?svojemu gospodarju popolnoma udan do smrti. Pesje /N j edina žival, ki je šla za človekom v najmrzlejše in v najgorkejše kraje, z jedno besedo po vsej zemlji. Psi se povsod drže človeka, torej tudi nikjer ni divjih psov; le sem ter tje se najdejo podivjani psi, ki nemajo gospodarjev. Posebno v jutrovih deželah, n. pr. na Turškem, v Mali Aziji, v Egiptu itd. so vsi psi brez gospodarja, ker jih Turki ne trpe po hišah. To jim brani njihova vera, po katerej je pes nečista žival. Popotnik, ki je delj časa živel v Carigradu, piše o teh psih tako-le: Človek si ne more misliti carigrajskih ulic brez psov, ki se v neštetih množicah klatijo od hiše do hiše. Ti psi so posebnega plemena. Najbolj so še podobni našemu ovčarskemu psu, samo da .so kratke, rumenkaste dlake in- da jim rep zmirom visi. Tiho se plazijo ti lenuhi okoli ali pa •leže, na solnci. Vse ulice, vsi trgi so jih polni. Navadno sede v vrstah pred hišami in čakajo, kedaj jim bode kdo kaj vrgel, ali pa leže sredi ceste. Turek se. ogne vsacemu psu in sploh nobenemu nič žalega ne stori. Nikoli nisem videl, da bi Turek psu stopil na noge, še manj pa, da bi ga udaril. Kakor imajo po večjih mestih berači svoje sedeže in svoje hiše, kjer beračijo, tako imajo tudi psi tu svoje ulice in gorje onemu, ki bi se izgubil v drugo. Vsi padejo na-nj in, če se nesnaga hitro ne odnese, kar na kosce ga raztrgajo. Tujega človeka, ki ni Turek, dobro ločijo od Turka, če tujec kaj za jesti kupi, preže vsi va-nj in ga spremljajo do ogla, dalje pa ne, ker onde že čakajo drugi iz bližnje ulice. Po noči so pa ti psi tujcu tudi nevarni, posebno če gre sam in če nema svetilnice v jednej, dolge palice pa v drugej roki. Večkrat se primeri, da napadajo psi kacega tujca in, ako ne bi prišli Turki na pomoč, celo raztrgali bi ga. Sultan Mahmud je pred več leti dal poloviti nekoliko tisoč teh psov in prepeljali so jih na neko pusto skalo v 15 morji, kjer so se med seboj poklali in požrli. Ali Carigradu s tem ni bilo prav nič pomagano, kmalu so se zaplodili drugi. V Carigradu skoraj na vsako stopinjo vidiš v blatu jamo z mla dim i psi, ki komaj čakajo, da bi se s starimi potepali po ulicah. Bolj divji, nego carigrajski, so egiptovski psi. Okoli vsa- cega egiptovskega mesta, sem ter tj e tudi po mestu, je polno razvalin in podrtin nekedanjega mesta. V teh grobljah, večkrat daleč zunaj mesta, stanujejo psi. Vsak ima svojo luknjo, kjer prespi celi dan in še le o mraku se ožive groblje. Vso noč tulijo in lajajo, iskaje mrhe okoli mesta in vsakovrstne nesnage po mestu. Velika sreča je, da se med temi psi ne. pokaže steklina; le redko kedaj.se onde čuje o steklem psu. Psa sploh je težko opisati po njegovej postavi, ker se zelo spreminja v velikosti, v barvi, v dlaki, v ušesih in v glavi. Najmanjši psiček še ni tolik, kolika je glava največjega psa, in tako je tudi pri drugih telesnih lastnostih velik raz¬ loček. To se pa more vender reči, da imajo vsi psi ostre zobe, na vsaki strani zgoraj 6, zdolaj 7 rogljatih kočnikov, potem dolg in gladek jezik, v očesu okroglo punčico in na prednjih nogah pet, na zadnjih pa samo štiri prste s topimi kremplji. Od volka, s katerim sta si v rodu, loči se po repu, ki je pri psu zmirom na levo zasukan. V jedi pes nf. izbirčen. Kar je. človek, to je tudi pes; najrajše pa vender meso, posebno če malo smrdi. Tudi na sadje, posebno na sladko, privadi se lehko. Na južnem Fran¬ coskem ne sme pes brez torbe na gobci v vinograd, kadar je grozdje zrelo, in čuvaj ima pravico ga ustreliti. Naši psi ne jedo- ribe (vsaj navadno ne); v Kamčatki in sploh na se¬ veru pa leto in dan ne dobe druge jedi, 'nego suhe ribe. Jed se mora psu dajati iz čiste posode, ne sme pa biti vroča niti preslana, če je sit, rad zakoplje, kar mu je ostalo, in pride pozneje jest, časih pa tudi pozabi. Da si izčisti želodec, poišče trave, najrajše piriko. Pije mnogo, loptaje z jezikom. Kadar hodi ali teče, zanaša zadnji del malo v stran. Na suhem je jako hiter in tudi dobro plava. Kadar miruje, sedi na zadnjih nogah ali pa se vleže in sicer ali na stran ali pa na trebuh tako, da obrne zadnji nogi ven, na prednji dve pa položi glavo, če mu je mraz, zvije se in stisne gobec k zadnjima nogama. Mesto, kamor se misli vleči, nekolikokrat obide, tudi z nogo rad pogrebe, kakor bi si hotel postlati. Sploh rad grebe in brska po zemlji, sedaj s prednjima, sedaj z zadnjima nogama. 16 Pes je bolj podnevna, nego ponočna žival, da si tudi je po noči živ in buden, ako je treba. Spi po noči in po dnevi, toda nikedar dolgo. Spanje je lahko, pri najmanjšem šumu se prebudi, tudi sanja se mu rado. Čist je, blato odloži rad na kamen in pogosto moči; posebno če je v društvu drugih psov, bo šel težko mimo kacega ogla, kupa, grma ali kola, da ne bi vzdignil noge. Poti se malo; če mu je vroče, po¬ moli jezik iz gobca in hrope. Med pasjimi čuti je voh naj- bolji, da se moramo časih prav čuditi, n. pr. pri lovskih psih. Vender ga razdražijo jako dišeče stvari, če mu jih damo pod nos. Tudi ima tanek sluh (muzike in zvonika pa ne sliši rad), dober vid in tudi okus mu se ne more odreči. Še bolj nego vtelesnih, razločujejo se psi v umnih lastnostih. Nekateri se lehko uči, nekateri težko; ta je vsacemu človeku pri¬ jatelj, oni se ne zmeni za nobenega razven gospodarja. Kar je temu prijetno, je onemu zoperno. Ni skoro mogoče dobiti dva psa, ki bi si bila v vsem podobna, vsak ima svoje navade in razvade, poleg hvale vrednih lastnostij tudi grde napake. Jedna je pa vender glavna lastnost vsacega psa, to je: zvestoba. On je gospodarjev skoz in skozi, in to ne samo od strahu ali od potrebe, ampak iz zgolj privrženosti in hva¬ ležnosti. Zato je pa tudi človeku med vsemi živalimi najljubši tovariš. Pes le gleda, da bi se prikupil gospodarju, da bi pri njem prišel v milost. Čuva mu hišo in čredo, premoženje in življenje, pomaga mu loviti divjačino, kaže pot, nosi pisma, vozi kolca in vrti raženj v kuhinji. V nevarnosti brani gospodarja, ne boji se ran, za-nj se bori do zadnjega diha, za-nj tudi pogine. Po mrtvem gospodarju pa toži in žaluje. človeku za ljubav se nauči to in ono. Da bi gospodarju, prav storil, nauči se plesati, bobnati, po vrvi hoditi, stražiti in iz samokresa streljati, nauči se poznavati kvarte, črke in številke; človeku za ljubav opravlja dela usmiljenega Samaritana na gori sv. Bernarda. Kaj čemo več! Gospodarja pozna po glasu, po hodu, in razume njegovo besedo. Na njegovo zapoved gre vrata zapirat in odpirat, vzame mu klobuk z glave, poišče skrito ruto, gre po meso v mesnico, po kruh k peku. Prijetno je gledati pametnega psa, kako nastavlja ušesa, kako obrača oči, kako miga z repom, ako pričakuje kako zapoved. Kako je vesel, ako sme iti z gospodarjem, in kako klavcrn, ako mora doma ostati! Ako je na potu pritekel do kacega razpotja, kako se ozira in ugiblje, kam bode zavil gospodar. Kako je srečen, ako pravo zadene, in kako ga je sram, ako je kako neumno naredil! 17 Pes zna tudi biti hinavec. Če je kaj pregrešil, vede se, kakor ne bi bilo nič; vleže se, zeva in se dela, kakor da bi spal; ali časih pa vender skrivaj pogleda gospodarja po strani, ali že ve za hudodelstvo ali ne. Z domačimi otroki ima veliko potrpljenja, posebno dobrovoljen se kaže dečkom, znabiti zato, ker se več ž njim pečajo. Človeka, ki je hiši prijatelj, hitro spozna ter ga pozdravlja, kakor domačega. Na prvi pogled tudi razloči dobro oblečenega tujca od raz¬ trganega berača. Pes se v vsem ravna po svojem gospodarji. Dober človek ima tudi dobrega psa, ker iz njega naredi, kar hoče. Ženske psa ne znajo odgajati, ker ga ne vedo o pravem času v strah prijeti; zato so pa ženski naročni psički radi izbirčni, mehkužni, trmasti in dostikrat tudi potuhneni. Razumnega gospodarja pes je tudi razumen, pastirjev pes je dober pastir, lovčev pes je dober lovec, mesarski pes je neusmiljen; prav nič se mu ne smilijo krvaveča teleta, ki v velikem strahu pred njim trapajo. Kmetov pes je časih malo neotesan, sicer pa pošten; pes bogatega postopača je pa rad len, samo- pašen in ošaben, kakor njegov gospodar. Pri prijaznih in priljudnih hišah imajo tudi prijaznega psa; pri čmerikavem in odljudnem samci je pa pes navadno tudi pust in čmeren godrnjač. Omeniti moramo še neke pesje lastnosti. Na mesec lajajo in tulijo, ne ve se zakaj. Za vsako stvarjo, ki teče hitro mimo njih, bodi si človek, voz, kamen ali kar koli, radi teko ter jo hočejo ustaviti. Nekaterim živalim je pes posebno sovražen, zlasti mački in ježu. Pred dežjem psi smrde in sploh čutijo premembe vremenske. V Ameriki so tudi opazili, da slutijo psi potres. Že večkrat se je dogo¬ dilo, da so pred potresom psi pobegnili iz mesta. Znano je tudi, da pes med drugimi ljudmi ovoha konjederca in laja na-nj, dasi tudi ga še hi nikoli videl. Pesji glas je znan vsacemu; znano je pa tudi, kako ga zna spreminjati. Kako žalostno ječi in cvili, če smo ga za¬ prli, da ne more za nami, in kako veselo vriska, ko nas čez dalj časa zopet ugleda! Kako zamolklo renči nad beračem, ki se je prikazal na hišnem pragu in kako strašno tuli žalo- vaje za gospodarjem, da nam v srce sega! Psi so med seboj radi v družbi, če si tudi niso posebno prijazni in se radi skoljejo. Ako se srečata dva psa, ki se še ne poznata, najpoprej se povohata po starej navadi, potem si začneta zobe kazati in hitro se zgrizeta, naj raj še za ušesa Živali v podobah. I. 2 18 in za vrat. Z druge strani se mora pa zopet potrditi, da so psi med seboj večkrat veliki prijatelji. Taka dva prijatelja sta rada skup, drug išče druzega ter mu pomaga v potrebi. Tudi s kako drugo domačo živaljo se sprijazni, celo z mač¬ kom, s katerim sta si sicer v velikem sovraštvu. Psica ima navadno dvakrat na leto mlade, po štiri, pet do šest, časih pa tudi do dvanajst, redko kedaj še več. Mla¬ diči so prvih 10 do 12 dnij slepi. Lepo je videti psico, kako ljubeznivo ravna s svojimi mladimi. Kako je greje in liže, kako se za-nje boji in kako jih brani nevarnosti! Ako misli, da niso varni, prenese je drugega za drugim v varnejši kraj, primši ga z zobmi rahlo za ohlapno kožo na vratu. Neki ovčar na Nemškem je hodil s svojo psico vsako pomlad na ovčji sejem 18 milj daleč. Dogodilo se je, da je na sejmu imela sedem mladih, in ovčar je moral iti sam s sejma. Za poldrugi dan pride domov in kako se začudi, ko najde pred svojimi vrati psico z vsemi mladiči! Druzega za drugim je prenesla 18 milj daleč, in kakor je bila slaba in trudna, pretekla je štirnajstkrat dolgi pot. Pravijo, da ima psica med mladimi zmirom jednega naj- rajše in da je ta pozneje najboljši pes. Ako hočeš zvedeti, kateri je ta ljubljenec, vzemi jej vse mlade in potem glej, katerega bo najprej pograbila in v gnezdo nazaj zanesla. V tretjem ali četrtem meseci izpadejo mladičem mlečni zobje, v petem ali šestem meseci se pa za starko nič več ne zmenijo. Pred letom mladičev ni učiti, ker jim ne gre v glavo. V 12. letu je pes že Starec. Po gobci in po glavi mu dlaka osivi in tudi po životu ni več tako gladka in svetla. Zobje so izglodani ali pa celo izpadejo. Len je in otožen, nič ga več ne veseli, izgubi glas in oslepi. Vender so znani psi, ki so učakali 20 in celo 30 let. Največ psov pogine v mnogih boleznih, katerim so podvrženi. Skoraj polovica naših psov po¬ gine med 4. in 9. mesecem na „pesji bolezni". Tudi garje se ga rade primejo, posebno če dobiva preslano jed, grdo vodo in če se ne čisti. Najstrašneja med vsemi pesjimi boleznimi je pa steklina, ker stekel pes ne okuži samo drugih psov in drugih živalij, ampak je nevaren tudi človeku. Od steklega psa oklan človek prej ali pozneje tudi steče. Steklina se prikaže navadno pri starih psih, naj raj še v velikej vročini ali pa v velikem mrazu. Kako se izcimi ta strašna bolezen, to se še sedaj prav ne ve. Bržkone je kriv slab živež in pomanjkanje čiste pitne vode. Največ steče pri- 19 vezanih psov, ki ne dobe čiste vode, zdrave jedi in ki ne morejo iti po plemenu. Bolezen se začne s tem, da se pes potuhne in da celo na gospodarja reži; zaspan je in žalosten, rad je na gorkem, pogosto lazi okoli jedi ali ne je, pije pa večkrat po malo. Hripavo laja, težko požira, cedi mu se- iz gobca, oči so kalne, mrzle stvari rad liže in hlasta okoli sebe. Pozneje pobesi rep in oči mu zarude. Gospodarja več ne uboga, bolj in bolj je plašen, pobesi tudi glavo in jezik mu visi iz gobca. Sedaj več ne laja, le renči; gospodarja več ne pozna. Močno ga žeja, ali piti ne more, ko bi mu tudi s silo vlivali, ker ga davi v vratu, zato se tudi boji vode. Ne polega več, žalostno lazi okoli. Sedaj se še le razvije prava steklina. Oko mu obstekli, jezik je višnjev, visi iz gobca, na katerem se prikaže bela pena. S pobešenim repom in pobešeno glavo teče v jedno mer opo¬ tekaje se in grize vse, kar mu pride pod gobec, posebno pse. če ga v teku kaj zavira, opoteka se, pada in hlasta po zraku, dokler ne pogine. To imenujemo tiho steklino. Časih se pa izcimi tudi besna steklina. Takemu psu se svetijo oči, višnjev jezik mu visi iz gobca, ali pene skoro ni videti. Okoli sebe lovi muhe, perutnino in jo raztrga, na¬ pada druge pse in škriplje z zobmi. Naposled tudi steče, toda z zavihanim repom. Grize vse, na kar naleti, tudi mrtve stvari. Strahovito se zvijaje pogine šesti ali osmi dan. V mrzlih krajih na severu in tudi v vročih na jugu te bolezni skoro ne poznajo, morebiti zato, ker so psi onde bolj svobodni in sami sebi prepuščeni. Najžalostnejše je pa to, da še sedaj ne vemo zdravila tej strašnej bolezni in da še zmirom mnogo ljudij umije za steklino, če je steklina prišla v kri, ni več pomagati. Najbolje je še rano precej po ugrizu žgati z razbeljenim železom in puščati kri iz ogrizenega uda. Pri tej bolezni je treba hitre hitre pomoči in to ne od katerega si bodi mazača, ampak od veščega zdravnika. Najbolje znamenje, da je pes zdrav, je mrzel in moker nos. . Pes s suhim in vročim nosom, ki noče jesti, je gotovo bolan in, če je le kako mogoče, pelji ga k živinskemu zdrav¬ niku. Če ti pa to nikakor ni mogoče, zapri psa in ne daj mu jesti. Drugi ali tretji dan mu med jed vlij in zmešaj žlico (malemu psu bo dosti pol žlice) lanenega olja in to ponavljaj nekoliko kratov. Pozneje mu moreš tudi dati stolčenega žvepla na kruhu. ; Psa izdelavajo bolhe, uši, klopi in gliste. Da se odpode bolhe, je dobro pod pesjo postelj nasuti pepela. Klopa boš 9 * 20 najlaglje umoril, če kaneš na-nj kapljico tobakovega soka iz pipe. Gliste se odpravijo, ako se psu med jed pomeša zdrobljeni šipek (to je lepo rudeč plod divje ali pesje rože) s kosmatim semenom vred. Pes je za človeka neizrečeno imenitna in koristna žival. Kaj je vreden pes pri- nas, to ve vsak. Še mnogo večjo ceno ima pes pri divjih narodih in nekateri ne bi mogli živeti* brez psa. Avstralci, Kitajci, Eskimojci in Indijanci v severnej Ame¬ riki ga jedo. V Afriki ga pitajo, kakor pri nas svinje in rajše ga jedo, nego vsako drugo meso. V Angoli (v Afriki) so za dobrega psa davali po več sužnjih. Pesja koža se stroji in je ni stvarce na psu, katere ne bi bili priporočali za zdravilo v raznih boleznih. Od nobene domače živali ne poznamo toliko različnih plemen, kakor od psa. Ob kratkem bodemo popisali nekatera plemena, ki so pri nas bolj navadna ali pa sploh znamenita. II r t. Hrt je dolgega in tenkega trupla na suhih visokih nogah. Glavo ima dolgo in špičasto s špičastimi na konci privihanimi ušesi, široke prsi in dolg, tenek rep. Dlake je kratke, navadno le jedne barve, malo kedaj pisan. Ves je suh in mršav, kakor trta, in vidi mu se, da je vstvarjen za tek in za skok. Hrt jako dobro vidi in sliši, voha; pa slabeje, znabiti ker je ten¬ kega gobca. Hrt je med vsemi psi najbolj samogolten in sebičen, zato pa tudi ni posebno zvest. Kdor mu se bolje prikupi, to je, kdor zna bolje ugajati njegovej sebičnosti, tega se drži. Angleški kralj Eduard III. je imel posebno lepega hrta. Ko je kralj umiral, ležal je pes pri njegovej postelji. Ko je pa videl, daje gospodar mrtev, pridružil seje precej sovražnikom svojega poprejšnjega gospodarja. Tega drugi pes ne bi storil! Hrt je tudi prevzeten, posebno pa nagle jeze. Najmanja stvar ga razkači, da kaže zobe; v njem vse kipi, od jeze se trese po vsem životu. Za druge pse se ne zmeni, gleda jih, kakor bi mu bili prenizkega stanu, če se pa vender kje stepo, začne prvi grizti. Ker je večji od drugih psov, zmirom gleda, da ima gobec na vratu svojega sovražnika in kakor se ta le gane, zgrabi ga za vrat in strese, majhnega tudi umori. Pri nas hrt ni od velike koristi, dasi tudi je dober lovec, še predober. Da bi mu pustili delati po volji, hitro bi žatd vso divjačino. Le na velikih posestvih ž njim zajce lovd. 21 Ko ugleda zajca, zakadi se za njim in hitro bi bila skup, ako bi zajec v onem trenutku, ko ga hoče pes zagrabiti, ne skočil na stran. Pes ga tedaj preskoči in predno se zave, odmeknil Bernardinski pes. Nemška doga. . Pes novofundlandec. Kamčaški pes. Angleški lovski pes. Ptičar. Ovčarski pes Koder. Buldog. Špic. Jazbečar. H- 1 '!' 1. Pesja plemena. je zajec že pete. Zato gresta navadno dva hrta na lov, dvema nobeden zajec ne uteče. V mnogo večjem čislu so hrti pri južnih narodih, ki stanujejo na velikih ravninah, na pr. pri Arabih, Perzijanih in pri Beduinih v Afriki. Arabski pregovor pravi: Dober sokol, 22 hiter pes, plemenit konj so več vredni, nego dvajset žen. Kdor v Arabiji ubije hrta, mora gospodarju dati toliko pšenice, da se ž njo pokrije mrtvi pes, katerega so obesili za rep tako, da se tal dotikuje z gobcem. Za to je pa treba mnogo va- ganov pšenice, ki je v Arabiji dosti draga. Ti arabski hrti so pa tudi zares plemenite živali, navadno rumenkaste ali bel¬ kaste, kakor svila mehke dlake. Vsaka arabska hiša ima po tri ali štiri take pse. Po dnevi so mirni, po noči pa Čujejo. Da bolje vidijo okoli sebe, splazijo se na streho in če le jeden vidi ali čuti kaj sumljivega, da znamenje drugim in psi iz vse vasi se vržejo na leoparda, na hijeno ali na kako drugo zver, ki se je pritepla v vas. Le na leva se ne upajo. Kadar slišijo njegov glas, poskrijejo se vsi po kotih. Brehm, ki je živel dalj časa v Afriki med Arabi, piše o teh psih tako: Neko jutro slišim sredi vasi trobiti na rog, in nisem vedel, kaj to pomenja, psi so pa dobro vedeli. Iz vseh hiš so leteli skup in kakor bi trenil bilo je 50 — 60 psov okoli trobca. Psi so se gnetli okoli moža, drug je odrival dru- zega, vsak bi bil rad najbližji. Skakali so okoli njega, dobri¬ kali se mu, vmes so lajali in tulili. Videlo se jim je, da komaj nekaj pričakujejo; kmalu za njimi prihajajo iz hiš mladi možje s sulicami, z motozi in z vrvmi. Zdaj sem vedel, kaj to po¬ menja. Zbirali so se na lov. Vsak mož je iz gneče odbral svoje pse, otvezel jih in peljal pred seboj, ali bolje rekoč, psi so vlekli moža za seboj, tako neučakalni so bili. Ni jim bilo treba daleč hoditi, ker divjačine je povsod dosti. Obstopili so gozd ali kako grmovje ter so spustili pse. Ni trajalo dolgo, že so imeli več antilop, zajcev, dropelj, vsakovrstnih divjih kokošij, vmes pa tudi kako lisico, leoparda in hijeno. Nič ne uide tem urnim lovcem. Arabi zaničujejo vse druge pse, dasi tudi so jim ovčarski prav potrebni in koristni. Pode je iz hiše in ne dado jim jesti; živiti se morajo le od nesnage in od mrhovin. Jedinega hrta spoštuje in ljubi Beduin ; na-nj pazi, kakor na svoje oko. Hrt je iz iste sklede s svojim gospodarjem, ž njim spi na istej postelji. Kadar ima hrtica mlade, je to za hišo imeniten dogodek. Vse se dobrika pesjej materi, vse občuduje in hvali mlade. Vsak jej prinese ali mleka ali druge jedi, katero rada je. Možje iz vasi se shajajo in če je hrtica dobrega plemena, priporoča se vsak za mladiča in obeta gospodarju hvaležnost in prijaznost. ,,Ljubi brat! tvoj prijatelj sem/ mu govori, „ stori mi to pri¬ jaznost in daj mi, za kar te prosim. Rad bom šel s teboj na 23 lov, služil ti bom in skazoval druge prijaznosti. 1 ' Tako prosi sosed, gospodar se pa le izgovarja, da še ne more ničesar obetati, ker še sam ne ve, katerega si bo pridržal. Pred sedmim dnevom ne more nikomur obljubiti. To pa pravi zato, da bi izvedel, kateri bo najboljši; Arabi namreč mislijo, da je tisti najboljši, ki prvih sedem dnij vrh drugih leži. Zato ga večkrat proč vzame in potem gleda, bode si li zopet pridobil staro mesto. V tretjem ali četrtem meseci jih začno dečki vaditi na lov z igračami, v šestem meseci je uče na zajce in pozneje na gazele, toda pred petnajstim mesecem ga ne puste samega na lov. Kadar koli ulovi gazelo, dobi svoj delež, namreč meso na rebrih. Drobu še ne pogleda ne. Ker ga Arabi tako raz- yadijo, zato je tudi neznano izbirčen; iz umazane posode ne je in mleka ne pije, ako je kdo roko va-nje pomočil. Ako ga zebe, pokrivajo ga z lepo odejo, tudi obešajo na-nj radi vsa- keršne lepotije, ovratnike, školjke in druge, stvari. Ako pride z gospodarjem v tujo hišo, tudi njemu postrežejo, od vsake jedi mora nekoliko dobiti. Arabski hrt ne gre z drugim nego z gospodarjem na lov. Ako se gospodar vrne z daljšega pota, pes ga vriskaje pozdravlja, skoči k njemu na konja, liže ga in veselja ne ve, kaj bi začel. Arabec ga nagovarja: »Ljubi prijatelj! ne za¬ meri, moral sem te zapustiti, ali sedaj grem s teboj. Željen sem mesa, naveličal sem se dateljev. Vem, da bodeš tako dober in prijazen ter mi bodeš preskrbel mesa." Pes ga zvesto posluša in se dela, kakor bi razumel vsako besedo. Ako Arabu pogine hrt, tedaj je velika žalost v šatoru. Zenske in otroci jočejo in obžalujejo psa, ki jih je oskrboval z mesom. Beduin nikedar ne proda psa, za dobrega hrta da pa rad lepega konja. Pri Arabih je znamenje največjega pri¬ jateljstva ali spoštovanja, ako podari komu hrta. Mesarski pes ali samsov. Samsov ali mesarski pes je trščate postave, širokih prsij, kratkega debelega vrata, okroglaste glave in kratkega gobca z debelimi visečimi ustnicami. Dolga ušesa mu vise, noge so srednje visokosti, debele in močne ; rep je precej dolg, v korenu debel, proti konci tanji in navadno naprej zavihan. Dlake je kratke, navadno prstene ali začrnele, pa tudi rujavkaste barve; gobec in ušesa so največ črna. 24 Ker je samsov težek, ni posebno uren, ali zato je neiz¬ merno močen in srčen. On ne ve, kaj je strah. Sicer ni tako bistroumen in učen, kakor so mnogi drugi psi, ali neumen pa zopet ni. Ni ga pri hiši boljšega čuvaja od njega. Kar mu je človek izročil v varstvo, to čuva in brani. z vso močjo in hrabrostjo. Po samotnih krajih si človek ne more želeti bolj¬ šega spremljevalca. Mnogokrat se je dogodilo, da je ta pes gospodarju otel življenje, neustrašen ga je branil proti trem, celo proti štirim razbojnikom, dasi tudi je krvavel iz več ran. Tudi pri živini je dober čuvaj, celo vola zna v strah prijeti, zdivjano svinjo ulovi ter jo pritira gospodarju pod nož. Lehko ga je priučiti, da lovi medvede, volke, divje svinje in celo leva. Z drugimi psi živi samsov v miru, posebno z majhnimi se ne peča rad in ne zmeni se, če ga tudi dražijo in ščipljejo. Toda, kadar mu preseda, ne laja mnogo, temveč zgrabi. Tudi v boji je pošten, nikedar ne popada po hinavski od zadaj, vedno le od spredaj, in večjidel sovražnika le na tla podere, če se dalje ne brani, ne grize ga. Tujcu se ne da podkupiti. Gos¬ podarju se ne prilizuje in ne sili preveč, ali udan in zvest mu je do zadnjega diha — kratko reči: velik je poštenjak. Dog a. Doga je v truplu podobna mesarskemu psu, samo da ima prav kratek gobec, kakor bi bil odsekan, in dolnja čeljust je navadno malo daljša od gornje. Ustnice jej vise, ali spredaj so nekaj prekratke, zato doga vedno zobe kaže. Nos je stlačen ali pa razklan, oči so velike ali hudo gledajo. To vse dela dogo strašno in ostudno. Prave doge so na Angleškem doma, pri nas se vidi sem ter tj e neko manjše pleme, buldog imeno¬ vano, rumenkaste ali rujavkaste kratke dlake. Doga rada- grize še celo gospodarja, dokler jej ne po¬ kaže, da jej je kos. Krvoločna je, največje veselje jej je, ako more kako žival umoriti, bodi si zajec, bodi si podgana. Doga pa ni samo močna in krvoločna, temveč je tudi srčna. Vrže se na razkačenega vola ter mu se zagrize v gobec, napade sestradanega volka in tudi leva se ne ustraši, dasi tudi ga zmagati ne more. Kar doga zgrabi, drži čvrsto in ne popusti z lepa, če se ti zagrize v palico, vzdigneš jo lehko na palici. Te njene lastnosti so že stari Rimljani poznali, torej so jo v svojih gledališčih pri krvavih igrah ščuvali na zveri, pa tudi na ljudi. 25 Hudobna iti trmasta doga ni posebno prijeten tovariš. Časih še svojemu gospodarju ne da iti z mesta. Tako se je zgodilo nekemu gospodu, ki je od prijatelja kupil buldoga, katerega je bil zelo vesel. Prijatelj mu ga pripelje zvečer na dom in odide. Drugo jutro hoče vstati, kar skoči buldog pred postelj ter mu kaže grde zobe. Gospod videvši, da se pes ne norčuje, zleze zopet v postelj. Pozneje je še večkrat poskušal Priti iz postelje, ali pes ga je zapodil nazaj. Gospod je bil samec, žive duše ni bilo pri njeni in moral je ves dan svojemu psu za voljo ostati v postelji. Še le prišli prijatelj ga je rešil grdoglede živali. V prejšnjih časih so imeli velike doge_, da so lovile in morile ljudi. Ko so se v Ameriki bojevali Spanjolci z Mehi¬ kanci, ščuvali so take pse na uboge Indijane. Posebno jeden, Bezerilo po imenu, dosegel je pri Spanjolcih veliko slavo. Bil je neznano močen in bistroumen in zraven strašen sov¬ ražnik Indijanov. Zato je bil v velikih časteh in dobil je jesti še jedenkrat toliko, kolikor drugi njegovi pajdaši. V bitvi se je zagnal v najgostejšo trumo Indijanov, popadel je sovražnika za roko in ga je tiral pred svoje gospodarje. Če ni šel z lepa, podrl je ga na tla in zadavil. Kakor je bil grozovit Beze¬ rilo, bil je vender bolj usmiljen nego njegovi gospodarji. Nekega dne namreč si je hotel stotnik Jago de Senaza napraviti posebno veselje. Rad bi bil gledal, kako bode Be¬ zerilo raztrgal staro ujeto Indijanko. Dal jej je v roke kos papirja, rekoč, da naj ga nese poglavarju. Pes je bil že pri¬ pravljen in ko je starka odšla, naščuvali so ga in spustili za njo. Ko Indijanka zagleda za seboj strahovitega psa, zgrudi se strahu na zemljo ter psa s povzdignenima rokama prosi, da naj jo pusti živo. Tudi mu pokaže papir v roki in mu pri¬ poveduje,. da ga mora izročiti poglavarju. Pes obstoji pred starko, jo gleda, potem gre bliže ter se jej začne dobrikati. To 'se je Španjolcem zelo čudno zdelo in poglavar je pustil Indijanko domov. Tega Bezerila je pozneje v boji zadela otrovana sovražna pušica. V največjo sramoto vsemu človeštvu so še leta 1798. bahati in omikani Angleži take pse rabili za ostuden in gro- zoviten lov. Spuntali so se namreč sužnji zamorci na otoku Jamajka. Angleži jili z orožjem niso mogli ukrotiti, pa so se omislili teh psov. Naročili so si ljudij, ki so prišli s temi psi. Zamorci, ki se niso bali angleških vojakov — zbali so se teh psov in podali so se. — Na otoku Kuba še sedaj pošiljajo psa za sužnjim zamorcem ali za hudodelcem, ako uteče. 26 Bernardinski pes. Tudi bernardinski pes je nekoliko podoben mesarskemu, samo da je dolge dlake, lepe glave in sosebno bistroumen in pameten. Švicar T s c h u d i piše o tem psu: Ti psi so doma na Švicarskem v kloštru sv. Bernarda, ki leži na visokih gorah blizu 8000 črevljev nad morjem. Zima traja tu gori devet me¬ secev in vse poletje je komaj deset čistih in mirnih dnfj brez viharja, brez snega in brez megle. Tukaj sneži samo po letu, po zimi pa padajo neizrečeno drobne ledene drobtine, katere veter nakupiči na nekih krajih 30 do 40 črevljev visoko; z njimi zamete vse pote in steze, vse prepade in brezna. Gez to goro gre pot iz Švicarske na Laško. Samo po letu, kadar je popolnoma mirno vreme, je ta pot brez nevar¬ nosti. V viharnem vremenu in po zimi je pa zelo nevaren in vsako leto se gode tod nesreče. Ali pade popotnik v kako jamo, ali ga pokoplje snežni plaz, ali zgreši pot v gostej megli in tava po samoti, dokler ga lakota in trudnost ne prevladate, ali naposled omamljen od mraza zaspi in se nikedar več ne prebudi. Ako ne bi bilo tukaj menihov, nikdo bi brez nevar¬ nosti ne mogel čez to sedlo. Že osem sto let stanujejo na sv. Bernardu menihi in strežejo popotnikom brez plačila. V njihovih trdno zidanih hišah je v sili prostora za 200 ljudij in ogenj v velikih pečeh gori leto in dan. Vsak dan prehodita dva hlapca s psi ta nevarni pot. Prvi gre od kloštra do nizko ležeče staje, kjer drže svojo živino, drugi gre pa od staje do kloštra. Kadar je pa grdo vreme, gredo psi, hlapci in menihi z lopatami, z vrvmi, z nosilnicami, z jedjo in pijačo oskrbljeni iskat ne¬ srečnikov. Kjer koli se pokaže kak sled, gredo za njim, gle¬ dajo na pse, kako se ponašajo in z rogovi si dajo znamenja. Ti psi imajo neizrečeno dober nos; precej zavohajo človeški sled. Po ves dan hodijo sami po vseh potih in preiščejo vse razpoke in globeli. Ako najdejo otrpnelega človeka, hitro po najkrajšem potu teko domov, glasno in veselo lajajo in vodijo menihe, ki so zmirom pripravljeni iti v pomoč. Ako pridejo psi do novega plaza, preiskujejo ga od vseh stranij, ali ne bi bilo kje človeškega sledu, in če so obvohali zakopanega popot¬ nika, začno ga izkapati z močnimi kremplji. Navadno nosijo na vratu čutarico z dobrim vinom ali košek z jedmi, na hrbtu imajo pa privezane volnate odeje. V kloštru so upisana imena mnogih in mnogih ljudij, katerim so ti psi rešili življenje. 21 Najimenitnejši med njimi je bil Bari, ki je gotovo preden, da se ga spomnimo z nekoliko vrsticami. Dvanajst let Je služil v kloštru človeštvu v prid, in on sam je štiride¬ setim ljudem rešil življenje. Bari je bil neizrečeno priden ln vnet v svojem poklici. Njega ni bilo nikedar treba opomi¬ njati na delo. Ko se je vlegla megla na gore, ali ko se je pri¬ bliževalo hudo vreme, ni bilo moči ga zadržati v samostanu. 1-i'elajal in preiskaval je zmirom najnevarnejše kraje. Jeden- krat je našel v ledenej jami že na pol zmrzneno speče dete, je zašlo s pravega pota. Bari je dete z jezikom lizal in 8 r el, da je je prebudil, potem se mu je znal tako prikupiti, da mu je dete sedlo na hrbet in se mu je oklenilo okoli vrata, tako ga je ves vesel prinesel do klošterskih vrat. Ko je ostarel, vzelo ga je mesto Bern v rejo in ko je Poginil, natlačili so njegovo kožo in tako stoji sedaj v bern¬ skem muzeji. In vsak tujec, ki pride v Bern, gre v muzej in si pogleda tega usmiljenega Samaritana v pesjej podobi. Jazbečar. Jazbečar je med psi neka čudna prikazen. Kratke, trščate noge nosijo dolgo valjasto truplo z upognenim hrbtom. Člo¬ veku se skoro zdi, da bi moral v sredi imeti še par nog. Ušesa dolga, mahadrava, gobec velik, rep v korenu debel, proti k°ncu tanji in naprej zavihan. Prednji dve nogi ste navadno skrivljeni. Kratka dlaka je rada zgoraj zamolkla, zdolaj pa sv etlejša; posebno rad je zgoraj črn, zdolaj pa rujavkast, časih Pa tudi ves rujav ali rumenkast. Jazbečar je močen pes in z ^očjd se ujema tudi njegova srčnost. Vstvarjen je za lov, samo ^ad n e u hoga in lovi bolj na svojo roko. Jazbečar ima dobro glavo za nauk, zvest je in ne upa Najemu človeku, tudi je živ in dober čuvaj. Pri teh lepih last¬ nostih ima pa tudi grde napake. Poln je zvijač in muh in tudi ra d krade. V starosti je čmeren in potuhnen, rad grize in oolo na gospodarja renči. Zabavlja vsacemu psu, bodi si majhen, oodi si velik, če tudi ve, da bo tepen. Kadar se ravsa z večjim Psom in ako vidi, daje slabši, vrže se rad na hrbet in skuša s ° v ražnika grizti od spodaj. , Na lovu ga skoro ni mogoče brzdati. Koj se zapraši v . ki ga v najtemnejšej noči prenese čez najnevarnejše raje. Gobec ima vedno na zemlji, pred vsako stopinjo po¬ voha in poskuša s prednjim kopitom, ali je varno ali ne. Živali v podobah. I. 4 50 Jednako paraguanskim mustangom žive v azijanskih stepah tartarski in kirgiški konji. Tartaru je konj najljubša, pa tudi najpotrebnejša žival. Konjsko meso mu je najslast- nejša jed, kobilino mleko najugodnejša pijača. Iz konjske kože si reže jermenje za uzde in za sedla, iz žrebetnih kož kroji sebi hlače, svojim otrokom pa zimsko obleko ter jo šiva z razčehanimi kitami ali suhimi žilicami. Iz žime v repu plete vrvice in motvoze. Tartar je vedno na konji, peš ne gre rad v nobednem poslu. Ker nema stalnega stanovanja, prenaša konj pri selitvi njega in njegovo rodovino, šator in vse pre¬ moženje. Konj mu tudi vrši žito, in na konji Tartar preganja divjačino tako dolgo, da onemogne in pade na zemljo, kjer jo potem ubije Tartar. Dasitudi Tartar ne pozna_ boljše jedi, nego konjsko meso, vender ne pobijajo zdravih in mladih konj, ampak le stare in bolehne, katere nalašč kupujejo na ruskih semnjih; sicei' jedo pa tudi crknene konje. Jakuška nevesta mora svojemu ženinu prinesti kuhano konjsko glavo, obloženo s konjskimi klobasami. Tartar ne pije mleka precej po molžnji, ampak čaka, da zavre, kakor mošt pri nas, in da se premeni v pijačo, ki upijani človeka, kakor naše vino. Tartar je zaljubljen v to pijačo, imenuje jo kumis. Svoje konje ima Tartar po letu in po zimi vedno na stepi in večkrat si morajo pod snegom krme iskati. Doma jih obdrži le toliko, kolikor jih potrebuje za vsakdanjo rabo. Na stepi jih je časih po 1000 tudi 2000 skupaj, vsi so dobro rejeni, lepi in močni. Pastirja navadno nemajo, le jedenkrat na dan gre kak deček po nje in je pritira v vas, da se na¬ poje in pri tej priliki tudi pomolzejo kobile. O velikej vro¬ čini se ne pasejo, temveč postavijo se v krog z glavami skup, da si senco delajo in z repi mahajo. Žrebci se časih med seboj hudo bojujejo, kakor medvedje se postavijo na zadnje noge in se grizejo, potem se spuste na zemljo in obrnivši se strašno bijejo z zadnjimi nogami, človek bi mislil, da si mo¬ rejo vse kosti razdrobiti. Ako hoče Tartar iz črede ujeti odraslega konja, da bi ga udomačil in priučil na ježo, vrže mu okoli vratu zadrgo, ki jo ima na dolgem drogu privezano. Drugi možje mu za¬ plete vrv okoli nog ter ga vržejo na tla. Na tleh ležečega obrzdajo in mu denejo spone na noge. Sedaj ga spuste, da vstane, in držeči ga za ušesa ga osedlajo, sedlo pa zavihnejo naprej proti plečem. Tartar se vsede za sedlo na gol hrbet, vzame v roke uzdo in bič in ko so možje konju sneli spone, 51 požene ga v dir. Privihneno sedlo varuje jezdeca, da ga konj v skokih ne prevrže. Jezdec bije konja z bičem in jezdi tako dolgo, da se konj upeha in da se mu da voditi in kre- tati, kamor hoče in naposled se po velikih ovinkih zopet vrne v vas. Tu mu deno zopet spone na noge in uzdo mu privežejo k sedlu tako na kratko, da mora glavo po konci držati in se ne more pasti. Jesti mu ne dado skoro nič, drugo jutro ga napoje in jezdec se zopet vsede na-nj in jezdi nekoliko časa in to v sedlu, kakor po navadi. V dveh, treh dneh je konj popolnoma voljen in krotek. Celo v Evropi niso konji povsod tako vajeni staje, kakor pri nas. Na južnem Ruskem so konji večji del leta zunaj in se pasejo sami brez pastirja; skoro ravno tako tudi na ogerskih pustah. V severnej Evropi, posebno na Škotskem in na škot¬ skih otocih, pa tudi v Laponiji in Norvegiji živi neko majhno konjsko pleme, ponny imenovano, skoro popolnoma svo¬ bodno. Vse leto se klati po gozdih in močvirjih; človek jih gre iskat, kadar jih potrebuje, sicer ne rodi za nje. Razen severnih mrzlih krajev in nekoliko otokov je konj sedaj v mnogih pasmah razprostranjen po vsej zemlji. Ne¬ kateri štejejo čez 50 različnih konjskih pasem ali plemen, drugi zopet priznavajo samo pet glavnih pasem, namreč: lehki, težki, pritlikavi in goli konj in tarpan, tako namreč imenujejo divjega azijanskega konja. Med vsemi konji je po rasti in po umnih zmožnostih arabski konj prvi. Arab, posebno Beduinec, ne more ži¬ veti brez konja: na njem potuje v daljne kraje, na njem čuva svoje črede; konj ga nosi v krvavi boj in v zbore modrih mož, na konji jezdi v svate in v veselice. Ljubezen do konja mu je že prirojena in od svoje prve mladosti se uči konja spoštovati in ga ljubiti, ker vidi, da je konj ljubljenec vseh, da njemu streže vsa rodovina. Arab opazuje konjeve navade in posebnosti; -o konji zlaga pesmi, poje popevke in se sploh o konjih najrajši razgovarja. „Smešno je poslušati, pravi Brehm, kako Arabi hva¬ lijo svoje konje: Ne govori mi, da je to moj konj; reci rajši, da je moje dete. Vihar je nagel, ali moj konj ga prehiti; oko urno pregleda planjavo, moj konj jo še hitreje predirja. čist je kakor zlato. Njegovo oko je čisto in bistro, da v temi dlako vidi. V teku prehiti gazelo. Orlu veli: Jaz sem uren, kakor ti. Veselja rezgeče, ko čuje vriskanje deklic in srce mu se širi, ko sliši žvižgati krogle okoli glave. Iz ženskih rok si izprosi milostinjo, sovražnika bije s kopitom v lice. 4* 52 Ako more dirjati po volji srca, polij6 ga solze radosti. Naj bode nebo čisto ali naj vihar prikriva s prahom svetlo solnce, njemu je vse jedno, kajti plemeniti konj zasmehuje divjanje viharja. Na tem svetu ga ne najdeš, ki bi mu bil jednak. Lehak je, kakor lastavica, tako je lehak, da bi ti mogel plesati na prsih in ne bode te nadlegoval. Stopa ti tako rahlo, da v najhitrejšem diru lehko popiješ zdelico kave na njegovem hrbtu in kapljice ne bodeš razlil. Razume ti vse, kakor Adamov sin, samo govoriti ne zna.“ 4. Arabski konj. Zato pa.Arab tudi misli, da plemeniti konj more srečen biti samo v Arabovih rokah in greh se mu zdi, prodati konja „neverniku“, najmanj pa kristjanu. In res se malokedaj zgodi, da bi Arab prodal konja Evropejcu, dasitudi je po¬ hlepen za zlatom. O Abdel Kadru se pripoveduje, da je v onem času, ko je imel še oblast v rokah, vsacega svojih pod¬ ložnih k smrti obsodil, ako se je izvedelo, da je konja prodal Evropejcu. — Francoski konzul v Saidi je hotel svojega kralja Ludovika XIV. razveseliti z lepim arabskim konjem, ki ga je videl pri nekem revnem Beduinu. Dolgo, dolgo je 53 nagovarjal konzul siromaka, ki nikakor ni hotel privoliti v prodajo, no naposled ga preslepi kovano zlato. Na odločeni dan prijezdi na lepem konji do konzula, stopi s konja in pogleduje sedaj konja, sedaj sijajno zlato. Naposled stopi h konju in mu pravi z žalostnim glasom: „Komu sem te hotel dati? Evropejcem, ki bi te zvezali in bili, da bi bil nesrečen vse svoje žive dni! Pojdi rajši nazaj z menoj!“ Pri zadnjih besedah skoči na svojega ljubljenega konja, ki ga je kakor blisk nesel nazaj v puščavo. Arabi imajo sto in sto znamenj, po katerih poznajo do¬ broto in plemenitost svojih konj. Toliko je gotovo, da se morajo pred Arabi skriti vsi naši konjarji, ki mislijo, Bog ve kako dobro poznajo konje in njihove lastnosti. Arabski konj je srednje velikosti, na dolgem lepo ukrivljenem vratu nosi majhno suho glavo s širokima nosnicama in velikimi bistrimi in živimi očmi. Ušesa so majhna in gibčna, prsi široke, truplo ozko in stegneno, noge visoke in tenke, ali vender močne, kopita trda, črna in svetla. Upognen rep mu ne bije po nogah, ampak nosi ga prosto. Arab pa pozna dobrega konja tudi po drugih zna¬ menjih. Tako na primer dober konj ne je iz druge vreče nego iz svoje; vode ne pije, predno je ne gane bodi si z gobcem, bodi si s kopitom. Veseli ga, ako ugleda zelenje, drevesa in tekočo vodo in to veselje dober konj z rezgetanjem daje na znanje. Od dobre kobile zahteva Arab te lastnosti: Srce in čelo mora imeti merjasčevo, oko, usta in ljubkost gazelino, razumna in vesela mora biti kakor antilopa, hitra kakor ptica noj, rep pa mora imeti kratek, kakor gad. Arabi svojim kobilam, ki so pri njih v mnogo večjej časti nego žrebci, zdevljejo lepa imena, kakor: Nevesta, Srečna, Biser, Korala, Gazela, Nojka in dr.; ali sosebno gledajo na to, da se pleme čisto ohrani. Arabski konj je prava domača ali prihišna žival, kakor pri nas pes. Mlado žrebe stanuje pri svojem gospodarji pod istim šatorom in si igra ž njegovimi otroki. V poldrugem letu ga začno učiti in nauk traje do šestega, sedmega leta, ko je konj popolnoma dorasel. Nauk se začne s tem, da deček, ki se je z žrebetom do sedaj igral, vzame mladega konja v svojo skrb. Vodi ga na pašo ali jezdi na njem do vode, čisti ga in pere in sploh skrbi za vse njegove potrebe. Tako se privadi deček konju, konj pa dečku; oba se začneta ob jednem učiti, deček bode dober jezdec, konj pa izvrsten jahač. V tretjem letu ga osedla in pozneje tudi obrzda. Da se mladi 54 konj laglje navadi na uzdo, ovije mu jo iz začetka z volno, v slanej vodi namočeno. Arab svojega konja nikedar ne udari, še žal besede mu ne reče; izreja ga z največjo potrpežljivostjo in rahlostjo. Noč in dan sta skup, kakor dva najboljša prijatelja, vsacemu je težko biti samemu, precej pogreša tovariša. Pri arabskem konji se pa tudi izplača taka skrbna iz¬ reja. Časih mora po pet, tudi šest dnij po redu dirjati, na dan po -10, 12, celo 15 milj daleč. Arabski konj mora razen jezdeca nositi tudi njegovo orožje, rakna ali sukna, na ka¬ terih Arab spi in moli, potem hrano za gospodarja in za se in naposled bandero, brez katerega Arab ne potuje. Tako obložen mora iti po ves dan brez jedi in pijače. Arabski konj je jako trpežen in zadovoljen tudi s pičlo in slabo krmo. Abdel Kader pravi o arabskem konji: Zdrav konj mora storiti vse, kar od njega zahteva gospodar, ako mu je poprej dal toliko ječmena, kolikor ga potrebuje. Dober konj morajeden dan, tudi dva dni biti brez vode in če tudi nema dovolj hrane, mora vender v vsem ubogati svojega gospodarja. To dela navada, ker Arab pravi, da človeka in konja moraš v mladosti učiti in vaditi. Mlado vejo lehko upogneš, starega debla nikakor ne!“ H koncu še jedno povest, ki nam do¬ kazuje imenitnost arabskega konja: „Arabec s svojimi srenjčani je napadel v puščavi ka¬ ravano iz Damaska. Zmagali so popolnoma in že so začeli nakladati bogati plen, kar pridirjajo konjiki, katere je paša iz Akra poslal tej karavani naproti, pa se vržejo z vso močjo nad Arabe ter je v kratkem popolnoma premagajo. Mnogo jih je obležalo mrtvih, druge so ujeli, zvezali je in odpeljali, da jih darujejo paši v Akru. Abu-el-Marš, tako je bilo ime onemu Arabu, je bil ranjen.v ramo; krogla mu je ostala v rami, rana vender ni bila smrtna. Zato ga posade na vel¬ bloda, ujemo tudi njegovega konja, pa odpeljejo oba dva s seboj. Zvečer pred tistim dnevom, ko so morali priti v Aker, ostanejo s svojimi jetniki v jafadskih hribih, da tam prenoče. Ranjeni Arab je imel noge zvezane z jermenom, in je ležal zunaj blizu šatora, kjer so spali Turki. Rana ga je skelela in zato ni mogel spati po noči. Kar zasliši rezgetati svojega konja med drugimi konji, ki so bili privezani ne daleč okoli šatorov po navadi jutrovcev. Koj spozna njegov glas in taka žalost ga prime, da se ne more vzdržati, da se ne bi po¬ govoril še jedenkrat in to pač zadnjikrat s tovarišem svojega življenja. Z velikim trudom se začne plaziti po tleh z jedno 55 roko in po kolenih, pa se slednjič vender srečno priplazi do svojega konjiča. „Ubogi prijatelj! — mu reče -— kaj bodeš počel med Turki? Kak aga ali paša te bode zaprl v konjak s svojimi konji. Žene in otroci ti ne bodo nosili velblodjega mleka, ne bodo ti na perišči ponujali ječmena; ne bodeš več dirjal prost po puščavi jednak vetru v Egiptu; ne bodeš več s svojimi prsimi rezal valov Jordana, ki je močil tvojo grivo tako belo, kakor je njegova pena. Jaz sem suženj, o da bi vsaj ti svoboden ostal! Cuj, pojdi, vrni se k šatoru, ki veš dobro za-nj, pa reci, mojej ženi, da Abu-el-Marš nikedar več ne pride, pa pomoli glavo skoz zagrinjalo mojega šatora in obliži ročice mojih ubogih otrok. “ Tako je govoril Abu-el-Marš in med tem razgrizel vrv iz kozje žime, kakor jih navadno rabijo pri arabskih konjih, in konj je bil svoboden. Ali ko vidi gospodarja ranjenega in zvezanega, spozna zvesta in prebrisana žival sama od sebe, kar bi jej nobeden jezik ne bil mogel razložiti; pobesi glavo, poduha svojega gospodarja, pa ga zgrabi z zobmi za usnjati pas ter ga odnese kakor veter proti njegovej domačiji. Ko pridirja zvesti konj do njegovega šatora, položi ga v pesek pred ženo in otroke, še jedenkrat zasopiha in pogine od truda. Cela srenja je žalovala za njim, pesniki so skladali pesmi in še dan današnji je poje vsak Arab iz Jerihe. “ Za Arabi so Angleži^ prvi, ki se mnogo in pametno pe¬ čajo s konjsko odrejo. Že od nekedaj so skušali svojo do¬ mačo normansko pasmo oplemeniti z arabsko in to z velikim uspehom. Konjarstvo je na Angleškem prava in cela vednost, s katero se pečajo najimenitnejši in najbogatejši Angleži. Po¬ sebno imenitni so angleški brzci ali dirjalci, ki v tekališčih tekajo za stavo. Angleški brzec je še bolj stegnenega trupla, nego arabski konj, droben je in šibek, ali zraven vender žilav in močen, in to ga dela, da je neznano uren. Najimenitnejši brzec je bil Eklips, ki je jedenkrat v jednej minuti pre- dirjal jedno angleško miljo, ki je peti del naše milje. Njega nobeden drugi ni mogel zmagati, on je zmirom vse pretekel in naposled se nobeden več ni hotel ž njim natecati (meriti). V 17 mesecih je Eklips svojemu gospodarju zaslužil 250.000 goldinarjev in deset let po zadnjem tekanji je za-nj in za njegov zarod zahteval 250.000 gld. in še posebej do smrti 5000 gld. užitka na leto. Eklips je poginil v 25. letu. Prav lepo ravnajo tudi ruski vozniki — Rusi jim pra¬ vijo jemščeki — s svojimi konji, mnogo lepše, nego po na¬ vadi naši vozniki. Jeriša piše o ruskem vozniku: Razgovor- 56 nost naših voznikov obstoji skoraj vsa v biči in v kletvicah, z bičem in rotenjem se pogovarjajo z ubogimi konji. To je na Ruskem vse drugače. Jemščekov konj skoraj ne pozna biča; Rus tudi preveč ljubi to žlahtno žival, da bi tako grdo ravnal ž njo, kakor ljudje po drugih deželah. Jemščeku je njegov konj vse: njegov tovariš, njegov drug v veselji in ža¬ losti, njegov varuh po dnevi, njegova blazina po noči. Na potu se vedno razgovarja s konji. Predno požene, prime za vajeti, katerih je za štiri konje polna roka, vtakne bič, ki ga ne potrebuje, pod svoj sedež, ozre se še jedenkrat po potnikih in zavpije nad konji: Stopajte z Bogom! Tecite, tecite prijatelji! da nam dajo gospodje „na čaj“ (kakor pri nas na vino). In odslej ne neha pogovarjati se s svojimi konji, piskati in lopotati, da pridejo do prve postaje. „Tako, mladički, tako! le otresajte se vi mali gospodičih! hura! le naprej prijatelji!“— Sedaj jih zopet začne karati: „No, no! hitreje, hitreje, ve stare babe! Kaj omahuješ, vranko? Bolje pazi! čemu imaš pa oči? Hej srče! Kaj se plašiš?'Ne bodi beba, jaz ne vidim nikakega strašila!“ — Pri slabej cesti ali če gre navzgor, začne žvižgati, ploskati, kričati, z rokami in nogami mahati, kakor bi hotel svoje konje uveriti, daje sam vrag za njimi. Strašno zasuče korobač, toda le da bi konje ostrašil, ne pritisne nikoli. Sedaj pa sedaj jim tudi obljubi, da jim bode kaj lepega zapel, in večkrat jim zares, kljubu vetru in snegu, zapoje pesmico za pesmico. Tako lepo ravna ruski jemšček s .svojimi konji! Ponosni in bahati andaluski konj izvira tudi od arab¬ skega, zaljša ga sosebno dolga griva in košat rep. Trpežni in hitri so posebno tartarski konji, ki se po Ruskem, Ogerskem in tudi pri nas nahajajo sem ter tje. Težki konj, ki ga pogosto vidimo pri nas, je izgubil lepoto plemenitega konja, je debelih kostij in mesnat, vidi se mu, da je vstvarjen za težka dela. Največje in najtežje imajo Angleži. Jeden je meril od prednjih kopit do grebena, to je med vratom in plečmi, 21 pestij, vagal je 25 centov in v če¬ trtem letu je vlekel 60 centov. Pritlikavec ali ponny je komaj osem pestij visok, ima daljšo dlako, kratek vrat in 'kuštrasto glavo. Goli konj je srednje velikosti in sicer lep, toda nema dlake, niti grive niti žime v repu; koža je po vsem truplu svetla, gladka in mehka, kakor žamet. Do sedaj vemo malo o tem konji, celo o njegovej domovini še ni pravda dokon¬ čana. Nekateri potniki pripovedujejo, da so jih v velikih čre- 57 dah videli v Afganistanu v srednjej Aziji. V Evropo ga časih cigani pripeljejo in za denar kažejo. Se nekaj besed o tarpanu. Na prostranih mongolskih stepah in tudi vvelikej pu¬ ščavi Gobi žive skoz in skoz divji konji, o katerih mnogi mislijo, da so ostanki nekedanjih pravih divjih konj. Tarpan —■ tako namreč imenujejo Mongoli tega divjaka — je konj srednje velikosti, debele na čelu zbočene glave, špičastih, na¬ prej obrnenih ušes in majhnih šegavih očij. Na vratu nosi kratko, skoro kodravo grivo, rep je pa srednje dolgosti. Tar- 5. Težki konj. pani se pasejo v dolgih vrstah, po več sto skupaj in sicer zmirom proti vetru. Neznano pazljivi in boječi so, vedno se ozirajo okoli sebe, nastavljajo ušesa in vohljajo po zraku. Žrebci vodijo celo čredo, pa jo v nevarnosti tudi srčno bra¬ nijo. Ako jim preti nevarnost, pobegne vsa čreda, žrebeta in kobile naprej, žrebci pa zadaj kot brambovci. Volka se ne boje; ako se je ta grdoba približala čredi, ga žrebci rezge¬ tajo napadejo in s kopiti pomandrajo. Ni pa res, da bi pri takej priliki vsi glave steknili in z zadnjimi nogami bili po sovražniku; le toliko je resnice v tem, da žrebeta in kobile 58 vzemo v sredo med se. Kakor cimaroni v južnej Ameriki, tako tudi azijanski tarpani radi izvabijo in odpeljejo domače konje. Krotiti se ne dado in v stižnosti kmalu poginejo. Kobila ima samo po jedno žrebe, ki precej po rojstvu spregleda in more koj stati in hoditi. Prvo leto ima ku- štrasto, skoro volnato dlako in majhno stoječo grivo, drugo leto dobi pa gladko in svetlejšo dlako. Žrebe je jako živa in Segava žival, zmirom bi skakalo in igralo se. Starost se pri konjih pozna po prednjih zobeh. V prvih štirnajstih dneh dobi v gornjej in v dolnjej čeljusti v sredi po dva zoba; dva ali tri tedne pozneje izraste zgoraj in spodaj na vsakej strani še jeden in čez pol leta isto tako še j eden krajni zob, tako da ima žrebe potem zgoraj in zdolaj po šest prednikov. Ti zobje so popolnoma beli, Imenujejo se mlečni zobovi, ki po¬ zneje izpadejo in sicer v istem redu, kakor so rastli. V pol¬ tretjem letu namreč izpadeta srednja dva zgoraj in zdolaj, čez jedno leto bližnja dva in zopet čez jedno leto krajna dva. S krajnimi predniki predro tudi majhni očniki in to je znamenje, da je konj dorastel. Novi predniki imajo na venci podolgaste črnkaste jamice, ki se pri zobanji v odločenem redu obrusijo in izgladijo, a naposled izginejo. Jamice se iz¬ brusijo počenši na dolnjej čeljusti vsako leto na dveh zobeh in sicer v istem redu, kakor so zobje rastli; namreč najpred na srednjih dveh, tako da so konec osmega leta izginile vse jamice na dolnjej čeljusti. Za tem pridejo na vrsto zobje gornje čeljusti v istem redu. Konec jednajstega leta nema nobedne jamice več. Konji se po barvi dlake imenujejo: belec, sivec, plaveč, kostanjevec, rujavec, vranec, lisec, sireč i. t. d. Konj je podvržen mnogim boleznim in mnoge med njimi so kužne. Najnavadnejše bolezni so: Nakolenica, neki otok na nogi; griute, dlaka izgubi svetlost in rada izpada; smrkelj ali oz g er, vnetje nosnega hriplja, kužna in celo ljudem nevarna bolezen; smo lik a, nahod od prehlade; tiščavka, vnetje možganov; siva in črna mrena na očeh in še mnoge druge bolezni, zlasti na kopitu. V konjskem želodci in celo v nosu se razvijajo neki obadi in razen tega, ga ne samo v črevih, ampak tudi v ledvicah in celo v očesu zajedajo vsakeršne gliste. Konj lehko učaka 40 let, ako je v dobrih rokah; no navadno iznemore že v 20. letu, ker se skoro vsacemu konju na starost slabo godi: preoblagajo ga s težkim delom, jesti mu pa dado toliko, da živi. 59 Dokler je bil mlad gizdalin, so ga lišpali in razvadili, staro kljuso pa pošljejo konjedercu. Konj generala Lacya, ki je služil v turških vojskah, je bil star 46 let, ko je poginil; seveda je cesar zapovedal, da naj se mu streže do smrti. Škof v Meču je imel celo 50 let starega konja, ki je lehka dela opravljal do zadnjega leta. Na Angleškem je jeden konj še celo 62 let živel. Po večjih mestih so jeli sedaj ostarele konje rediti in pitati, da jih potem koljejo in njihovo meso prodajajo ubožnim ljudem, ki si ne morejo kupiti boljega mesa. V južnej Afriki živi še nekoliko so- sebno lepih kopitar¬ jev, kateri se zaradi temnih prog po jas- nej koži tudi ti¬ gra s t i k o n j i ime¬ nujejo. Kakor sploh vsi divji konji, so tudi ti jako skočne in urne, oprezne in plašne živali. Med njimi naj se posebno omeni če¬ bra, ki je po vsem životu bela in z ru¬ ti. Čebra. javimi ali črnimi progami poprek pisana. Zaradi te lepe pisane kože, ki ima prilično ceno, strastno love cebro vsi divjaki in tudi evropejski naselniki. Do sedaj je še ni bilo mogoče s pridom ukrotiti. 4. Osel. Če človek pogleda osla, veroval bi komaj, daje taborni sivec s konjem v najbližjem rodu. In vender je tako 1 Konj in osel sta si bližnja rojaka; lepa konjska podoba je v oslu le pohabljena in spačena. Osel je med našimi živalimi pravi trpin: po ves dan vozi ali nosi in vender še več palice užije, ko česa drugega. Grdo ravnanje in stradež, palica in gorjača so ubili v njem dobre lastnosti, ki jih ima od natore. Zato tako klaverno prestavlja noge in žalostno krevsa; zato tako malomarno gleda pred se v zemljo, kakor bi bil prepričan o ljudskej nehvaležnosti in o ničemurnosti posvetnih rečij. 60 Osel je manjši od konja; njegovo truplo ni tako zalito, kakor konjsko : prsi so ozke, trebuh napet, hrbtišče je bolj ko- ščato; vsa žival je nekako okorna in spominja človeka skoraj na govedo. Posebno njegov rep bi ravno tako lehko opletal kakej kravi po zadnjih bedrih; prav nič ni podoben konj¬ skemu, ker ima le na konci čop daljše dlake. Kratek vrat z majhno grivo drži naravnost naprej, ne more ga ukriviti, 7. Osel. zato tudi ne more gizdavo povzdigniti glave, kakor bi mu # bila pretežka. Glava je bolj široka in bolj mesnata, nego ’ konjska, očesi ste bolj razmakneni, no najprej ga je po¬ znati po dolgih ušesih, s katerimi vedno giblje. Ta dolga ušesa mu nevedni in nagajivi ljudje radi oponašajo, pa ne vedo, da ima osel tudi tako dober sluh, kakor malokatera žival. Noge ima sicer visoke, ali vender niso tako lepe, kakor konjske; zgoraj so bedra debela, proti kolenu pa suha, tudi 61 so kopita bolj podolgasta, nego konjska. Osel je medle sive dlake, časih jasnejše, časih temnejše, po hrbtu ima pa črno progo in na plečih tudi črno preko, tako da te dve progi delate podobo križa. Kar se tiče oslovih umnih lastnostij, pravijo, daje čmeren in trmast, da rad grize in z zadnjima nogama bije; celo nje¬ gov glas ljudem ni po godu. Pravijo, da tudi njegovo riganje oznanjuje upornost in trdovratnost. Sploh ima osla skoro vsak za neotesanega tepca in še večjega bedaka. Tako navadno opisujejo osla, ki gotovo ne zasluži, da ga tako zaničujejo, in ako je tudi nekaj resnice v tem opisu, vender jev njem še več krivice. Pred vsem je treba pomisliti, da je največ človek sam tega kriv, kar se najbolje vidi od tod, da osel ni povsodi tak, kakor bodemo videli pozneje. Pri nas mu že ne ugaja niti zemlja niti vreme in potem mu je tudi dolga sužnost pri samopridnih ljudeh spačila dobre telesne lastnosti in utopila in zbegala umne zmožnosti. Naj omenim najprej nekatere dobre lastnosti našega toliko obrekovanega osla. Kakor konj, zapomni si tudi osel vsak pot, po katerem je le jedenkrat šel; celo v popolnoma neznanem kraji ga neka čudna slutnja vodi na pravo stran. Tako na primer so v Gibraltaru vzeli na ladijo osla, da bi ga po morji peljali na otok Malta. Na potu po nesreči ladija obsedi na peščenem klečetu, in da bi ladijo zlajšali, pometali so v morje mornarji vse težje stvari na njej. Med drugimi stvarmi so vrgli tudi onega osla, misleči, da bode morebiti splaval na suho. In res pride za nekoliko dnij zopot nazaj v Gibraltar v isto stajo, kjer se mu je poprej dobro godilo. Gospodar je mislil, da po kakem naključji niso vzeli osla v ladijo in še le po¬ zneje, ko so se povrnili mornarji, se je razjasnilo, da je bistroumni osel moral 50 ur daleč hoditi v popolnoma neznanem kraji čez hribe in doline, dokler ni prišel k starim jaslim. Kjer se je jedenkrat osel spotaknil, onde se ne bode tako leliko drugikrat, ker se prišedši na ono mesto spominja prve nesreče. V mestu, kamor nosi razno robo, dobro pozna vsako hišo, kjer navadno robe oddaja, dasitudi je, zlasti v večjih mestih, hiša hiši podobna. Osel je mnogo boljši tovornik, nego konj; nesti more tri, tudi štiri cente, kar bi večjemu konju velike težave de¬ lalo. Osle, ki časih ni večje od teleta, čoka z najtežjim jez¬ decem neutrudno več ur ob največjej vročini in po prahu. Res je počasnejši od konja, zato pa hodi bolj varno in 62 oprezno; zaradi tega je sosebno imeniten v goratih krajih, kjer nemajo dobro udelahih potov. Premišljeno in mirno ko¬ raka po najstrmejših rebrih, mimo globocih prepadov. Zlata je pa vreden osel zastran zadovoljnosti in zmer¬ nosti. Med vsemi domačimi živalimi se mu najslabše godi; zadovoljen mora biti z malovredno krmo, katere niti krava niti konj noče pogledati. Suho listje, osat in druga bodeča zelišča so njegova navadna krma, dasitudi dobro ve, da je oves in seno boljše. Samo voda mora čista biti, sicer je ne pije, in potniki pripovedujejo, da je zlasti v puščavah z osli velika sitnost, ker nočejo piti kalne vode iz mehov, rajši žejo trpe. Tudi sicer je osel čista žival, le valja se rad, posebno kadar je tovor odložil; toda nikoli se ne bode valjal po mokrem, še manj pa po blatu. Tudi v vodo ne gre rad in sploh je videti, da mu moča ne de dobro; zato se menda tudi v naših bolj mokrotnih in mrzlotnih krajih ne počuti tako dobro, kakor v gorkejih, postavim že na Laškem, Špan¬ skem. Osel tudi ni tak tepec in neumnež, kakor so ga ljudje razvpiti. Ako je človek strpljiv, ga lehko nauči skoro vse umetnosti kakor konja. Res mu ne gre tako hitro in lehko v glavo, ali kar se je jedenkrat naučil, tega ne bode z lepa pozabil. Osel se nauči skakati skoz obroče, stopati in plesati po taktu muzike, tudi zna sprehajati se po stopnicah in z gobcem vrata odpirati. Moči ga je celo naučiti, da pozna na uro, da na gospodarjeva vprašanja prikimuje ali odkimuje. Naš sivec je tudi dober vremenski prorok. Ako pobesi glavo, ko ga spustiš iz staje in ako se začne drgati ob plot, na¬ stopilo bode kmalu grdo vreme; ako pa veselo skače, moreš se nadejati lepega vremena. Kakor je videti neumen in top, vender je časih zvit in prekanjen, da se mu mora človek čuditi. V Št. Maur-u na Francoskem je imela mlekarica oslico, ki jej je vsak dan mleko v mesto nosila in dasitudi je bila žival pridna, vender jo je neusmiljena žena pogosto z gorjačo nadevala, da so jej rebra pokala. Kaj je storila pametna žival? Pazila je, kedaj gospodinje ni doma, pa je prijela gorjačo v gobec ter jo je globoko v gnoj zakopala. Večkrat so tudi videli pametno oslico, da je nesrečno gorjačo nosila daleč od hiše na cesto, češ, da je gospodinja ne bode našla. Osel pozna gospodarja ali človeka, ki mu daje jesti, toda mu ni privržen kakor konj; sploh se za človeka malo peča. Tudi ima grdo napako, da ga časih primejo muhe; onda se potuhne ter ne gre z mesta, ako bi ga tepel do 63 mrtvega. Kadar ga- obide taka trma, vrže se tudi rad na tla ter hoče tovor s sebe stresti, tudi grize in bije okoli sebe. Nekateri mislijo, da je takemu obnašanju kriv njegov pre¬ tenki sluh, da so namreč njegova nemirna ušesa čula kak glas ali kak šum, katerega se boji. Na potu morajo oslu slu¬ žiti vsa čutila, sicer se ne gane. Ako mu zavežeš oči ali ako mu zamašiš ušesa, ne pojde koraka dalje. Čudno se vede osel v krajih, kjer čuti kako zver, ki bi ga mogla napasti. Brehm pripoveduje: „Pravo veselje ali pa pravo nadlogo —• kakor se komu zdi — ima potnik jezdeči na oslu po ozkih habesinskih dolinah. Osle povsod čuti nevarnost. Na vse strani se vrti in obrača, neznano pazljivo in nezaupno ogleduje skalo, za katero bi mogla biti skrita kaka zver, sedaj vrže glavo kvišku in posluša skrbno in boječe na vse strani, z jedno besedo: tare ga sto in sto skrbij in sto sumov ga sprehaja. Ako pa še celo nos potrdi, kar so ušesa sum- njala, potem je zastonj vse prigovarjanje. Nikakor ga ni spraviti z mesta. Baš tod je morebiti hodil prejšnjo noč kak lev, leopard ali hijena ali kaka druga zver in osel si misli, tukaj je treba opreznosti in previdnosti. Zato voha, gleda in posluša, ušesa mu skoro plešejo po glavi in ne bode ga storil koraka naprej, predno ne gre človek pred njim. Toliko je pameten, da si misli, ako je kaj, bode tega prvega raztrgalo. Ta misel ga umiri, da gre dalje. Ves drugačen nego naš sivec je osel v gorkejših krajih, 'na primer na Grškem in Španskem. Ti osli so mnogo večji od naših, skoro kakor srednji konj veliki, tudi imajo mečjo in glajšo dlako, daljšo grivo in lepši rep; vrh tega so bolj živi in bolj urni od naših. Najlepši osli so pa vender egiptovski in perzijanski. Egiptovski osel je skočna in lepa, pridna in trpežna žival ter je za one kraje bolj potrebna in več vredna nego konj. Se ve, da Egipčani drugače ž njim ravnajo, nego mi s svo¬ jim. V mladosti jih ne preoblagajo s težkim tovorom, dobro jih krmijo in mnogo gledajo na to, da se ohrani dobro in Čisto pleme. Zato se mora naš osel skriti pred jutrovskim, kar se tiče dobrih lastnostij. Lepi osli dobrega plemena imajo pa tudi veliko ceno v Egiptu in v Arabiji, in le bo¬ gataši in velikaši si jih morejo kupovati. Izvrstnega jahača cenijo kakor srednjega konja, in ne zdi se jim preveč za ta- cega osla plačati do 600 goldinarjev v našem denarji. Razen tega lepega osla imajo v teh krajih še jedno manjšo pasmo, ki je posebno pridna in z vsem zadovoljna. 64 V teh deželah nikdo ne hodi peš, tu vse jezdari na oslih; zato pa tudi največji siromak ne more biti brez njega. Celo berač ima svojega osla, na katerem berači po svetu. Po- kladajo jim suhi fižol in to po noči, po dnevi ne dobi nič, k večjemu ako mu vrže rokovet zelenja, in ob tej krmi mora trdo delati. „Nikjer se ne jezdari na oslih toliko — zopet pripove¬ duje Brehm — kolikor v Egiptu. V vseh večjih mestih SO' osli neobhodno potrebni, ker se ljudje tu ne vozijo v ko¬ čijah, temveč jezdijo na oslih. V Kairi, glavnem mestu Egipta, so oslarji poseben ceh in človek si brez njih ne more misliti mesta, kakor tudi ne brez palm in brez minaretov (turških turnov). Komaj si v Aleksandriji stopil iz ladije na suho, že te ob¬ sujejo oslarji in ti ponujajo svoje osle, ki od zgodnega jutra do poznega večera stoje po vseh trgih in čakajo, da bi jih kdo najel. Ti oslarji te nagovarjajo v nekej mešanici vseh jezikov, toda gorje ti, ako spregovoriš angleško besedo. Med seboj se stepo za te, kdo bo namreč na svojega osla dobil bogatega Angleža. Najbolje bodeš storil, ako se brez odloga vsedeš na prvega osla in odjahaš do gostilnice. Te oslarje pa le onda še le prav spoznaš, ako razumeš njihov arabski jezik. Veselilo te bode poslušati njihove prepire in pregovore, posebno pa se bodeš čudil, kako zna vsak hvaliti svojega osla. „Gospod! — tako te nagovori oslar — poglej tega osla, ki ti ga ponujam, pa ga prispodobi z drugimi, katere ti oni fantalini ponujajo! Saj se mora vsak pod teboj zru¬ šiti, to so slabi mački, ti si pa močen in krepek človek! Ali moj, moj! Hiter je kakor železnica, kakor gazela te bode hitro nesel. “ „To ti je pravi kairski osel — uteče se drugi oslar — on izvira od gazelca in od divje kobile. No Kairec! skoči, teci in pokaži gospodu, da govorim resnico! Nikar ne delaj sramote svojemu rodu! No pojdi v božjem imenu, teci ga- zelica moja, lastavica moja!“ Tretji ti bode, ako je mogoče, še bolj hvalil svojo žival, to ti gre brez konca in kraja, dokler nisi jednega zasedel. Oslar sedaj vleče in suje, tepe in zbada ubozega osla, da se spusti v dir s teboj; paglavec pa teče za njim in vedno na-nj kriči in vpije, nagovarja ga in spodbada. „Gospod! pazi na hrbet, na nogo: ogni se na desno, zakreni na levo! Pazi glave! He pozor! Konj gre, kamela, mula, osel! Varuj se, pazi na obraz, na roko! Ogni se, prijatelj! pusti naprej mene in mojega gospoda! Ne zabavljaj mojemu oslu, ti capin! Več 65 je vreden, nego tvoj ded! Nikar ne zameri, gospod1 da te je sunil ta potepuh.“ „Tako mu gre klepetalo v jedno mer, brez presledka, tako se motaš z oslom med jahači in jezdeci, med tačkami in vozovi, med kamelami in pešci. Tvoj osel se ne utrudi, zmirom je vesel in dobrovoljen, komaj ga moreš ustaviti, ko sta prišla v diru do cilja. Kairo je v resnici visoka šola za osle. Tukaj še le spoznaš, • kaj je vredna ta žival, tukaj se človek nauči ceniti jo in spoštovati/' Osel je iz Azije doma. Onde so ga najprej ukrotili in še dan danes se po azijanskih stepah v neomejenej svobodi pase mnogo divjih oslov. Divji osel je — imenujejo ga kulan — večji, lepši in spretneji-od domačega. Dlako ima kakor svila tenko in mehko, tudi je svetlejša in gladkejša od konjske. Kulan je belkast in se sveti srebrasto, le po glavi in na bo¬ kih je zagorele barve. Kakor divji konj tarpan, tako živi tudi kulan v čredah, katere vodi največji in najmočnejši osel. Kulan je neznano hiter, nobeden arabski konj ga ne more doteči in zraven se še zritava in skače sem ter tj e, kakor da bi se hotel igrati; videti je, da mu je taka gonja po godu. Kulan tenko čuje, bistro vidi in dobro voha, zato ga skoro ni mogoče zalezti na stepi. Krmi se s slanimi zelišči, ki navadno rasto po stepah, toda bodečega osatja neče jesti. Slano vodo rajši pije nego sladko, ho mora biti čista, za kalno ne mara. Vsi narodi v srednjej Aziji na vse mogoče načine zale- zavajo in love divje osle. Kirgizi ga streljajo iz skrivišča. Perzijani kopljejo globoke jame, jih nasteljejo z mehko travo, zgoraj jih pa pokrijejo z zelenjem. Potem zganjajo kulane v doline, kjer so te jame izkopane. Tako« ujeta mlada žrebeta perzijanski bogatini drago plačujejo, ker ž njimi potem bolj¬ šajo svoje domače pleme. Taki ukročeni divji osli so najboljši jahači, v Arabiji in v Perziji jih po 70 celo po 100 cekinov prodavajo. Kakor pravi divji kulani, so tudi ti ukročeni osli lepi, živi in hitri, zraven sosebno delavni, trpežni in z vsem zadovoljni. Kirgizi sosebno radi jedo divjega osla; takisto tudi Per¬ zijani in celo Arabi, ki so drugače jako izbirčni in natančni, ki bi za nič na svetu ne pokusili domačega osla, so mrtvi na kulanovo pečenko. Stari Rimljani, znani sladkosnedci, so si iz Azije naročevali divje osle in pri velikih pojedinah je bilo oslovsko meso največja slaščica. Tako nam vsaj pripoveduje Plinij, rimski pisec. Glasoviti Macena je pozneje, ko so se Živali v podobah. I. 5 66 menda kulani teže dobivali, mesto njih vpeljal navado, jesti mlade mule. Perzijani razven mesa rabijo tudi kulanov žolč kot dobro zdravilo za bolne oči. Buharji delajo pa iz kož neko usnje — šagren imenovano — ki se dobro plačuje. Oslica ima navadno le po jedno mlado, ki koj spregleda. Stara ga skrbno liže in sploh je zanj v velikih skrbeh. Čez pol leta ga odstavi, ali mladič še dolgo hodi za materjo. Oslič je jako živahna, vesela in Segava žival, rad skače in si igra, posebno veselo pa pozdravlja vsacega osla. Oslič ni izbirčen, že v prvej mladosti se nauči biti z vsem zadovoljen, tudi ob¬ čutljiv ni tako, kakor žrebe in zato tudi ne zboli tako lehko. V drugem letu je osel dorastel, ali k popolnej moči pride še le v tretjem letu. Osel ni podvržen tolikim boleznim, kakor konj in učaka tudi pri težkem delu 30 do 40, časih celo 50 let. Osličino mleko pravijo, da dobro de ljudem, ki na prsih bolujejo. V južnej Evropi jedo tudi oslovsko meso. Iz kože delajo pergament in močno usnje, tudi na bobne jo napenjajo. Od konja in osla se skoti polutan, ki ima nekaj kon¬ jevih, nekaj pa oslovih lastnostij. Od osla in kobile izvira mula, ki je skoro konjske velikosti in postave, le po glavi, po ušesih in po repu je podobna oslu in tudi glas je oslovski. Od konja in oslice se skoti mezeg, ki je sploh podoben oslu; le glava, rep in glas so konjski. Mezeg je sploh slabič in zato jih je le malo videti, razen na Španskem in v Abe- siniji; sosebno v zadnjej deželi imajo skoro same mezge. Toliko bolj imenitne in koristne so pa mule. Mula je srčna, hrabra in močna kakor konj, zraven pa tudi trpežna, zadovoljna, pohlevna in v hodu varna, kakor osel. V njej se res strinjajo najbolje lastnosti njenih starišev. V vseh goratih južnih krajih je mula’ neobhodno po¬ trebna domača žival. Po najtežavniših potih more nositi tri cente ter gre vsak dan po šest ali sedem milj daleč in to pri takej krmi, da bi je konj še ne povohal. Španske mule, s katerimi onde največ vozijo, so skoro drage, kakor konji. Španjolec se rad pobaha s svojimi mu¬ lami in obeša na-nje vsakeršne leskotne čirečare, rudeče čope in prevoze; pod sedlo jim prestira pisana podgrinjala, ali vender ž njimi ne ravna lepo. Jesti in piti jim sicer da, ali zato pa tudi od njih zahteva skoro nemogoče stvari in če ga precej 67 na besedo ne ubogajo, udriha z bičem po njih, bije jih z gerjačo, meče kamenje va-nje in jih celo z nožem zbada. Vožnja na španskej pošti je prava peklenska vožnja. Tu ti zaprežejo pet parov mul, druzega za drugim, na prvem sedi jezdec, zadaj na sedalu pa kočijaž z neznanskim bičem in zraven še gonjač s strašno gerjačo. Vsaka mula ima svoje ime, katero so jej prav za prav vbili v glavo in to tako: Mulo, ki je namenjena za poštarsko vožnjo, privežejo h kolu in vrhu tega jo drži še močen človek. Drugi vzame v roke velik bič in začne neusmiljeno udrihati po ubogej nedolžnej živali, kakor bi veljalo hudiča iz nje izgnati in ves čas jej na ušesa kriči ono ime, ki jej je namenjeno. Za četrt ure preneha in jej da dobro jesti. Drugi dan se ta strahoviti nauk začne z nova in tako poredoma nekoliko dnij. Osmi ali deseti dan si je svoje ime zapomnila za vse žive dni. Kakor sliši svoje ime, spominja se onega tepeža, pobesi ušesa in se spusti v tek. 5. Ovca. Ovca je mirna, krotka, potrpežljiva in dobročudna, ali zraven pa tudi neumna, trapasta, plaha in boječa žival. Med našimi domačimi živalimi je ni nobene, ki bi se bila po udo- mačenji toliko spremenila; ni je nobene, ki bi bila na toliko izgubila svoje naravne zmožnosti, kakor jih kažejo še vedno v popolnej prostosti in divjosti živeče ovce. Divje ovce so ži¬ vahne, gibke in skočne; kakor koze; pretečo nevarnost hitro spoznajo in se tudi branijo proti sovražnikom. Naša ovca je komaj senca njenih divjih sorodnikov, v človekovej službi je izgubila te lepe lastnosti, izgubila je vso naravno razumnost, dolga sužnost jo je popolnoma otopila in zbebala. Vse ovce so kratkega vrata, valjastega trupla in visečega krajšega ali daljšega repa. Tenke in suhe noge se končujejo v dva parkeljca, po katerih ovca hodi; zadaj ima pa še dva manjša krnasta, ki se tal ne dotikata. Ovca ima suho glavo, zbočen in dlakav nos in velike razmaknene oči, ušesa jej pa proč stoje. V gornjej čeljusti spredaj nema zob, spodaj ima pa osem prednikov in potem zadaj še 24 kočnikov, namreč na vsakej strani zgoraj in zdolaj po šest. Na glavi nosi votle, robate, polžasto zavite in počez nagrbane rogove, toda navadno so samo ovni rogati, le pri nekaterih pasmah nosijo tudi ovce manjše rogove. Pri nekaterih pasmah ima oven tudi 4 in celo 6 rogov. Razen glave in nog ima ovca po vsem truplu dolgo 5* 68 kodrasto, sedaj tanjšo, sedaj grobejšo dlako, ki jo navadno volna imenujemo. Omeniti moramo tukaj neko posebnost v prebavljanji, katere nemajo do sedaj opisane živali. Ovca namreč pre¬ življa, to je: hrano ali krmo dvakrat prežveka. To pa ni lastno samej ovci, temveč še mnogim drugim živalim, n. pr.: govedu, kozi, jelenu, srni, kameli in še drugim. Zato je pri vseh preživačih ali prežvekovalcih želodec razdeljen na štiri predele. Krma, ki jo ovca prvikrat le bolj površno zgrize, gre po požiralniku v prvi in največji predel, vamp imenovan; 8. Ovca. od tod se pomika v drugi manjši predaleč, kapica zvan. V kapici se začne krma prebavljati, ter se sprijema v kepice. Kadar živina ne je in tudi sicer počiva, povračajo se te kepe po požiralniku nazaj v usta, kjer je žival še jedenkrat do dobrega prežveče in oslini. Drobno semleta in oslinjena hrana gre sedaj po posebnem žlebiči med dvema gubama naravnost v tretji želodec, kateremu se devetogub pravi, ker je v njem koža na več gub zganena. Iz devetoguba gre hrana na¬ posled v zadnji želodec, siriščnjek imenovan, kjer se hrana popolnoma prekuha in prebavi. 69 Naša domača ovca se ojagnji navadno z jednim, redko kedaj z dvema jagnjetoma. Mladi janček je jako mila, nežna, vesela in ščegava žival, da ga je milina gledati na trati, kako brezskrbno poskakuje okoli matere. Iz početka so jagnjeta jako občutljiva za mrzlo in mokrotno vreme ; zato premladi v tacem vremenu ne smejo na pašo. V prvem mesecu dobi mlečne zobe, zadnji stalni zobje mu pa predrd še le v petem letu, toda po plemenu gre pa že v drugem letu. Naše ovce, posebno one, ki so v stajah zaprte, so mehke in občutljive živali ter so podvržene mnogim boleznim. Naj- navadnejša je vrtoglavost. Tej bolezni je kriv mehur- njak, to je neka mehurjasta glista, ki se pokaže v ovčjih možganih. Dolgo se ni vedelo, odkod ti črvi pridejo v ovčjo glavo. Najnovejše skušnje so pa dokazale, da ovca dobi to bolezen od psa, ki boluje na trakulji. Trakulja je dolga, oz¬ kemu traku podobna glista, ki je sestavljena iz mnogih in mnogih ploščnatih členov. Ti členi rastejo od glave, tako da so prvi najmlajši pri glavi najmanjši, zadnji pa najstarejši in polni jajec. Ti zadnji členi se trgajo drug za drugim od tra¬ kulje in izpadejo iz pesjega črevesa. Ovca, ki po naključji požre na paši tak člen poln jajec, ali tudi samo nekoliko jajec, ki so se izprezala iz tacega člena, dobi potem mehurnjaka v možganih in postane vrtoglava. Ko namreč trakuljina jajca pridejo v ovčji želodec, onde ožive, pa se prevrtajo skozi želodčevo kožo in dalje skozi drob in skozi meso, dokler ne pridejo v glavo, kjer ostanejo ter se spre¬ mene v tacega mehurnjaka, ki potem ovco nadleguje in jo naposled umori. Ako potem sicer zdrav pes poje možgane crknene ovce z mehurnjakom vred, spremeni se ta mrčez v psu v pravo trakuljo, ki spet trosi jajca, iz katerih se novi mehurnjaki v drugih zdravih ovcah izležejo. Trakulja in mehurnjak sta tedaj v tej istej zvezi, kakor metulj in gosenica. Kakor iz gosenice postane metulj, takisto se mehurnjak spremeni v trakuljo, in kakor metulj znese jajca, iz katerih se izvale spet gosenice, takisto tudi trakulja trosi jajca, iz katerih se izcimijo novi mehurnjaki, ako namreč ta jajca pridejo v ovčji želodec in od tod v možgane. Ako se tedaj v kakej čredi pokaže ta bolezen, naj gospodar najprej odpravi svojim psom trakulje, druga skrb naj mu bode, da psi — ki so znabiti še zdravi — nikedar ne dobe jesti možganov za vrtoglavico crknenih ovac. Druge navadne ovčje bolezni so: mrtvoud, volčič ali Sa¬ jevec na parkljih, garje, koze, bobniča in žabica. Vrhu tega 70 jo zajedajo na jetrih metljaji ali metulji in v plučih neki drugi črvi. Tudi neka muha jo muči. Na nos jej namreč znese ne¬ koliko jajec, in mali črviči ali ličinke, ki se iz njih izvale, zlezejo ovci v nos, kjer jej delajo velike bolečine. Ovca učaka 10, 12 celo 14 let, ali že v 10. letu jej na¬ vadno izpadejo zobje; tudi se stara ovca niti ne izpita lehko, niti nema več tako lepe volne; zato jih navadno že poprej zakoljejo. Od ovce se rabi vsaka, tudi najmanjša stvar. Jagnjetina ali bravetina —■ sosebno pečena — je jako dobra in tečna jed, iz sladkega ovčjega mleka se dela okusen sir, iz loja u- livajo sveče, iz raznih odpadkov in obrezkov kuhajo klej (lim), iz črev sučejo strune in tudi iz rogov se izdelujejo razni iz¬ delki. No največjo korist ima človek od ovčje volne in zarad volne ljudje največ rede ovce. Ovce, ki dajo mnogo lepe volne, imajo malo mesa; mesnate ovce dado slabejo in grobejo volno. Volna se striže navadno jedenkrat na leto in to okoli binkoštij. Iz volne se predo, pleto in tko vsakovrstne pletenine in tka¬ nine, od najtenšega sukna do debelega in grobega bukovca ali darovca. Iz ustrojene ovčje kože — irhovine — delajo mehke rokavice in druge stvari. Z volno ustrojena koža —■ krzno — se rabi za kožuhe in kučme. Naposled je ovčjek jako dober in zdaten gnoj. Ovca je gorjanka. Vse divje ovce stanujejo v goratih krajih, nekatere blizu večnega snega in tudi našim domačim ovcam bolje de paša na suhih hribih in prisojnih rebrih, nego po mokrotnih dolinah. Na gorah najde mnogo več dišečih in zdravih rastlin; po dolinah raste mnogo zelišč, za katera ne mara, nekatera so jej celo zoperna in škodljiva, kakor n. pr.: zlatica, podlesek, bomulica ali bradavičnih, mleček, loč in še nekatere druge. Ovce, kakor sploh prežvekalci, gredo rade za soljo, ki jim prav dobro tekne in jih varuje mnogih boleznij. Ovca je malomarna, neumna in plaha žival. Že njeno zoperno in prazno blejanje oznanjuje neumnost in bedalost. V nobednej stvari si ne zna pomagati; vsaka tudi najmanjša nenavadna stvar, postavim kak pok ali vrisk, plamen, ki ne¬ nadoma švigne pred čredo, pes, katerega še niso videle — vse to jih lahko tako preplaši, da brez zavednosti same silijo v nevarnost. Ako katerej živali, to je gotovo našej domačej ovci treba človeške pomočne roke in skrbnega očesa, brez človeka bi kmalu poginile vse. Zato pa tudi jeden sam pes lehko strahuje in ureduje po sto in še več ovac. 71 Ako se užge ovčja staja, ovce ne beže iz nje, le z naj¬ večjo silo jih je mogoče izvleči iz dima in plamena in ako le morejo, pobegnejo spet nazaj v ogenj. Rajše zgore vse do poslednje, nego da bi zbežale skozi odprta vrata. V nevar¬ nosti, dasitudi je večkrat samo namišljena, stiskajo se časih tako, da se mnoge od njih zaduše. Najbolj se boje groma in bliska. Pri nevihtah se stiskajo in gneto in z nikakeršno silo jih ni moči spraviti z nevarnega mesta v zavetje. Ako trešči v tak klobčič, obleži jako mnogo mrtvih. Za prvim ovnom, ki navadno vodi čredo, gredo slepo. Kar stori vodnik, to isto store za njim na istem mestu vse po redu. Ako vodnik na kacem mestu malo poskoči, poskoči za njim vsaka ovca, kadar pride na ono mesto. Ako' se on preplaši in brez glave lomasti dalje, peketajo zbegane vse za njim ne glede, kam jih vodi. Naj se vodnik prestrašen zapraši v vodo, pojdejo vse za njim, naj se vodnik prekucne v globok prepad, vse bodo poskakale za njim, dasitudi bi mogle videti, da so vse mrtve obležale, ki so skočile pred njimi. Zarad te neumne in nesrečne trme v nekaterih krajih pridado ovčjej čredi nekoliko koz, ki so v vsacem oziru pametnejše, da bi vodile topoglave ovce. Na Rusken, kjer se po južnih stepah pase mnogo tisoč ovac, imajo pastirji zarad teh napačnih ovčjih lastnostij mnogo truda in veliko skrbi. Pri nevihti ali mečavi (ko mete s snegom) časih kakor besne drve naprej v stepo, poskačejo v vodo, celo v morje; časih pa zopet stoje, kakor bi bile prirasle, na istem mestu, da jih zamete sneg in rajše na mestu zmrznejo, nego da bi šle za pastirjem v zatišje. Tako jih časih jeden dan na tisoče pogine. Potnik Kohl, ki je mnogo potoval po Ruskem, opisuje tak dogodek, kakor ga je čul iz ust starega pastirja. „V očakovskej stepi — pripoveduje pastir — nas je paslo sedem, imeli smo do 1000 ovac in 150 koz. Bilo je sušca meseca, gnali smo prvikrat onega leta. Vreme je bilo prijetno, paša je bila dobra in obilna, ker je trava že zelenela. Proti večeru začne deževati in mrzel veter je jel pihati. Dež se kmalu spremeni v sneg, mraz je pritiskal vse huje in huje, obleka na nas je zmrznila in po solnčnem zahodu je brila burja, da nam je šlo do kostij. Nismo bili daleč od staj in od hiš, pa smo skušali priti do njih. Med tem je veter ovce pognal, ter jih je tiral vedno dalje od staj in od hiš. Skušali smo, da bi obrnili kozle, ki so navadno vodili čredo; ali kakor so sicer jarci neustrašeni in srčni, mrzlih viharjev se vender boje. — Letali smo sem ter tje, tepli smo, gonili in pojali nazaj, upirali 72 smo se proti viharju in proti čredi; toda ovce so pritiskale in rivale naprej in ves klobčič se je vso noč neprenehoma valil zmirom dalje in dalje. Ko je drugo jutro napočil dan, nismo videli okoli sebe nič, nego povsodi sneg in sneg in vi¬ harno puščavo pred seboj in za seboj. Vihar je tudi po dnevi divjal z isto močjo in čreda se je še hitreje dalje pomikala, nego po noči, ko jo je gosta tema še nekoliko ustavljala. Udali smo se usodi. Hitro smo drvili dalje, mi naprej, ovce so beketale in trapale za nami; voli, ki so nam vozili živež, so copotali za nami, in zadaj so tulili naši psi. Ta dan smo izgubili vse koze, druga za drugo je onemogla in naš pot je bil zaznamovan z mrtvimi živalimi. Proti večeru je šlo malo zložneje, ker so ovce jele pešati nekaj od lakote, nekaj od truda. Toda tudi nam so upadale moči, dva od nas sta zbolela in sta se zarila v kožuhe na .vozu. Spet je nastopila noč, pa nikjer ni bilo videti niti vasi, niti hiše. To noč se nam je še huje godilo, nego prejšno in ker 'smo vedeli, da nas burja drvi proti morju, pričakovali smo vsak čas, da se bodemo z neumno živino vred prekucnili v morje. Na to zboli še tretji od nas. Ko se je jelo daniti, za¬ gledali smo na strani v sneženej megli nekoliko hiš. Bile so nam prav blizu, komaj 30 korakov od nas, ali bedasto žival ni bilo mogoče obrniti na ono stran, v jedno mer so bežale pred burjo. Vihar nas je imel tako v oblasti, da celo -mi, bo¬ reči se z ovcami, nismo mogli iti do hiš. Videli smo, kako se nam izgubljajo hiše izpred oči in dasitudi nam je bila tako blizu pomoč, bili bi vender izgubljeni, ko ljudje sami ne bi bili culi naših psov. Bili so naselniki, jeden je spoznal našo nevarnost ter je hitro sklical druge. Njih petnajst nam je prišlo v pomoč; s čilimi močmi so se vrgli med trudne ovce ter so zvlekli nje, nas in bolnike do svojih pohištev. Iz¬ gubili smo na tem strašnem potu vse koze in 500 ovac. No še tukaj v zavetji jih je mnogo poginilo, ker živali spa- zivše zatišje pri hišah in*stogih, so se tako strašansko gnetle in stiskale, kakor bi jim bil sam živ vrag za pe¬ tami, in tako se jih je mnogo zadušilo. Mi smo hvalili Boga in dobre naselnike, da so nas rešili gotove smrti; ker četrt ure za gostoljubnimi hišami zija 20 sežnjev globok prepad v morje.“ Mnogo spretnejše in tudi srčnejše so ovce, ki se brez vsacega varstva, skoro na pol divje, pasejo po goratem VValesu na Angleškem. Te ovce se ne drže v velicih Čredah, temveč razkrope se v manjše trope po 12 do 15 skupaj, ker jih skušnja 73 uči, da se tako laglje branijo proti sovražnikom. Tudi človeku ne upajo, boje se, da jim ne bi vzel ljube svobode. Zato vedno stavijo stražo na kak skalnat greben, in kakor se pokaže kaj sumnjivega, zabrlizgne straža in vsa čreda pobegne v goro na najstrmejše kraje, kamor preganjalec ne more za njimi. Valeška ovca se ne more zanašati na pastirjevo obrambo, zato se branijo same. Oven in tudi ovca se postavi psu in ga naj¬ večkrat premaga. Pri takej priliki se ovce zbero vse v jeden kup, v sredo med se vzemd jagnjeta in ovce, ovni pa moško pričakujejo sovražnika in ko se njim je približal, ga srčno napadejo. Ako prej ne odnese pete, telebne najmočnejši oven va-nj in ga na zemljo pobije. Dogodi se celo, da se tak oven loti bika in da ga premaga. Bik namreč pobesi glavo, bodi si, da zaničuje svojega majhnega protivnika, bodi si, da bi ga rad nabodel; oven se pa zaleti va-nj ter ga buti na čelo. Ta nepričakovani udarec bika tako pretrese in omami, da se na¬ vadno zgrudi na zemljo, človek, ki ima vedno le naše okorne in bebaste ovce pred očmi, bi komaj verjel, da more svoboda in samostalnost to žival tako spremeniti. Že v starodavnih časih si je človek udomačil ovco; no kakor pri vseh najimenitnejših domačih živalih, tako tudi ovci ne vemo za rod. Nekateri mislijo, daje naša ovca udomačeni zarod neke ovce, ki še sedaj živi divja na otocih Korzika in Sardinija; drugi zopet menijo, da izvira od azijske divje ovce, Argali zvane, drugi pa zopet trdijo, da so divji pradedi našej ovci že davno odmrli in da ta vrsta živi sedaj samo v do¬ mačih ovcah. Kakor od drugih domačih živalij, imamo tudi od ovce jako mnogo plemen ali pasem, ki se po številu, velikosti in zvijanji rogov, po dolgosti in tenkosti volne in naposled po repu jako spreminjajo. No predno govorimo o imenitnejših pasminah, ozrimo se malo na divje ovce. Muflon ali mufi a se imenuje divja sardinska in kor- zikanska ovca, ki živi v čredah, po 50—100 repov skup, na ondotnih strmih in visokih gorah. Muflon je zatrepanega krep¬ kega trupla, velicih, do 12 funtov težkih zavitih rogov in so- sebno kratkega repa, kakeršnega imajo sploh vse divje vrste. Dlaka je gladka in kratka, po zimi pa kodrasta in volnata, po hrbtu je rujava, sicer pa belkasta. Samo oven nosi roge in najmočnejši med njimi vodi čredo. Ti ovni se časih strašno trkajo med seboj in pri tej priliki se večkrat kateri zvrne čez skalovje. Muflon je jako plašen, najmanjša reč ga poplaši, da kakor blisk leti po strmih pečinah in čez meline. Muflonov je 74 vedno manj in manj, ker jih preveč zalezujejo in streljajo; časih pravijo, da so jih v jednem velikem lovu po 4000 in še več postrelili; sedaj je pa dober lov, ako jih dobe kacih 20. Mladega muflona je jako lehko krotiti, kmalu se udomači in na človeka privadi, da gre za njim, kakor pes; sicer pa ostane živahen in skočen, kakor divji. Po hiši stakne vse kote in vse prevrne. Kar se pa tiče drugih umnih zmožnostij, ni skoro nič bolji od naše domače ovce. — Mufla ima navadno po dva jagnjeta, ki precej po rojstvu gresta za materjo in že v nekoliko dneh delata tako predrzne skoke, kakor stari. Po samotnih planinah v srednjej Aziji, tja do Kitaja in celo v mrzlej Sibiriji živi velikan med divjimi ovcami, argali imenovan. Oven je 6 ’/ 2 črevljev dolg in 4 črevlje visok, velik je tedaj, kakor jednoletni junec. Težek je blizu tri cente in sami rogovi tehtajo 30 — 50 funtov. Sivkasto-rujava gornja dlaka je dolga in stremenasta, spodaj ima pa gosto in mehko kratko volno. Ovce so manjše in imajo tanje, skoro ravne ro¬ gove. Najmočnejši oven vodi po 10 —■ 12 repov; kakor drugi ovni, se tudi argali trkajo, da iskre švigajo. Po letu se pasejo po dolinah, po zimi pa mulijo mah in lišaj po skalovji. Za- lezti ga je jako težko, ker izvrstno čuje, vidi in voha in je zraven jako plašen. Ako spazi kaj sumnjivega, hitro zgine po skalovji, skače črez globoke prepade in spleza po največjih strminah, kjer človek ne bi vedel kam noge zastaviti. Lov je torej jako težaven in trud se ne bi izplačal, ako bi argali ne bil tako neumen in zvedav. Zato lovci v Sibiriji radi obešajo svojo obleko na kak drog, in sicer plašni argali se večkrat tako zagleda v to obleko, da ne zpazi lovca, ki se mu je pri¬ bližal od druge strani. Tudi jim nastavljajo zadrge na pote, po katerih navadno hodijo. Argalijeva pečenka je sosebno tečna in slastna, iz njegove kože si delajo ljudje odejo in obleko, iz rogov pa izdelujejo kupice, žlice4.11 drugo orodje. V severnej Afriki živi gr iv at a divja ovca, ki je sicer manjša od argalija, ali v drugih lastnostih se ž njim ujema. V glavo je bolj kozi nego ovci podobna, najbolje jo pa od vseh drugih loči dolga griva, ki jo nosi pod vratom tja do prsij. Tudi severna Amerika ima v zapadnih goratih in pustih krajih divjo ovco, debelorog zvano, ki ni nič manjša od ar¬ galija. Debelorog nema volne, temveč gladko kozjo dlako, sicer je pa plašen, uren in spreten v skakanji in plezanji, kakor argali. Med domačimi pasmami, katerih ne bodemo popisovali vseh, je najimenitnejša: merinovka, ki je že od nekedaj udomačena na Španskem in Portugalskem, kamor so jo bržčas 75 naselili iz severne Afrike. Merinovka je srednje velikosti, za- trepanega in polnega trupla, debele glave, zbodenega nosa in dolgega repa. Oven nosi močne, najprej navzdol in naprej, potem zopet venkaj in nazaj zavite roge. Noge ima nizke, ali močne in debel vrat z ohlapno kožo. Merinovka ima med vsemi ovcami najtanšo in najmečjo, rumenkasto in kodrasto volno. Na Španskem imajo te ovce neizmerno velike pašnike in v prej Snih časih — še pred 50 leti — so imeli kralj in nekateri prvi velikaši velike pravice zaradi paše. Tak velikaš je imel večkrat po 80.000 ovac, ki so hodile od pašnika do pašnika. Njihovi pastirji so imeli pravico goniti svoje črede po kmetovskej zemlji, tudi čez najbolj obdelane njive so smeli narediti 90 korakov široko cesto in na potu so smeli pasti na vsacem občinskem pašniku. Sedaj je to seveda drugače. Pozneje so merinovke z velikim pridom zaplodili tudi po drugih deželah, kjer se prav dobro obnašajo. Naša prosta ovca, ki ima dosti dobro meso ali slabšo volno, da se po merinov- kah tako v plemenu zboljšati, da je skoro popolnoma podobna merinovki. Merinovke in sploh ovce, katere ljudje drže zbog volne, se ne molzejo, ker bi po tem volna trpela. V laška ovca ima ravne, po konci stoječe in kakor vretence usukane rogove. Volna je dolga, ali groba, iz nje se tke najgrobejše sukno. Na Grškem, Vlaškem, Ogerskem, po¬ sebno pa na Turškem drže največ to ovco, ker je mesnata, in Turki najrajše jedo bravetino. Od tujih udomačenih ovac omenimo na kratko tolsto- guzo in tolstorepo ovco. Tolstoguza ima prav kratek rep, in na vsakej strani veliko tolsto gručo, da je ovca videti, kakor bi imela zadaj dve blazini privezani. Te dve gruči ste do 30 funtov težki. Ta ovca živi v srednjej Aziji in sedaj tudi v Afriki, nema volne, nego samo dlako. Mongolska tolstoguza je velika, kakor osel. Tolstorepka v prednjej Aziji in severnej Afriki ima dolg rep, v katerem se nabere toliko tolšče, da je 20 •— 30 funtov težek in da ga ovca komaj za seboj vleče. Da si ovca ne poškoduje repa na paši po ostrem kamenji, privežejo jej pod rep majhna kolca, kamor položijo rep, da ga ovca vozi za seboj. 6. Koza. Kar se tiče telesnih lastnostij, je koza z ovco v naj¬ bližjem rodu. Močne in ne previsoke noge nosijo zatrepano truplo s kratkim zafrknenim repkom. Na debelem vratu je na- 76 sajena suha glava z dolgimi špičastimi ušesi. Brada, ki jej visi od doljne čeljusti, dela jo nekako častitljivo, toda iz živih očij jej pa gleda ščegavost, porednost in nagajivost. Oba, samec in samica, imata na glavi roge, ki posebno njemu kaj lepo pristujejo. Rogovi so srpasto nazaj zaviti, od strani stisneni in robati, spredaj pa počez grčasti ali grbasti. Nahajajo se pa tudi brezrogi ali mulasti kozli in koze, ki pa ne nosijo glave tako moško in mogočno, kakor rogati. Parkeljci na nogah imajo na okoli ostre robove in zato znajo koze tako dobro plezati in skakati po pečevji. Koza ima po vrhu dolgo, grobo in kocasto, pod njo pa krajšo in mečjo volnasto dlako. 9. Koza. Kakor je pa sicer koza v truplu podobna ovci, toliko bolje se od nje razlikuje po umnih zmožnostih. Koza je ne¬ mirna, radovedna, nagajiva, malopridna in zraven pa tudi srčna žival. Že nekoliko tednov star kozlič ne ve, kaj bi počel od srboritosti. Ne samo da po trati dela čudne in smešne skoke, nego ga nekaj zmirom vleče na višave. Ni je kamnate groblje, niti drvene skladnice, kamor’ se spak ne bi skobacal. Ne neha, da se postavi na kako skalo, na zid, na streho ali vrh stopnic in od onod, svoje umetnosti vesel, gleda pod se in v največjih višavah brez strahu hodi okoli, ker ne pozna omotice. 77 Koza je jako krotka žival ter je rada v družbi s člove¬ kom, rajše nego kaka druga domača žival, razen psa seveda. Po gorah, kjer se po letu pašo koze, pridružijo se kaj rade potniku in ga časih več ur daleč spremljajo. Ako jim kaj da, postavim soli ali pa tudi tobaka, ga drugikrat od daleč spoz¬ najo, lete skup in meketaje beračijo za njim. No pri vsem tem je koza prevržna in muhasta. Danes te spremlja povsodi, kamor koli greš, povsodi ti je za petami, jutri te pa še po¬ gledala ne bode; ako jo tudi kličeš, ne zmeni se za te. Le glej jo, kako objestno se obnaša na paši. Sedaj gre ne¬ koliko korakov dalje, sedaj zopet postoji, skoči malo v stran, odgrize kako brst, zadovoljna pokima z brado, zamekeče, spne se ob grmu in je nekoliko časa, potem gre zopet malo dalje, postoji pri detelji, odmuli nekoliko stebelc, pa jo zopet pusti in se loti kacega ničevega dračja, no hipoma je zopet pri de¬ telji, sedaj veselo skače, sedaj zopet se drži žalostno. Vsak čas jej šine nekaj druzega v glavo, zatorej je koza res živa po¬ doba vihravosti in razuzdanosti. Koza bode rajše skočila čez seč, nego da bi iskala vrat; po potu ne pojde rada, rajše kolovrati po stranpotih, kraj utrte steze rajše praska po grdih strminah. Zraven je jako zvedava in radovedna, vse bi rada videla, povsodi bi bila rada zraven. Zato se koze na paši ne drže skup, kakor ovce; vsaka gre svojo pot, in zato ima kožar ž njimi veliko preglavico. Koza je mirna le tedaj, kadar preživlja. Kozel je bolj resen in se drži bolj moško in pristojno, nego koza, le brada in ščegavo oko ga dela smešnega. Kozli se med seboj radi trkajo in večkrat imajo strašanske poboje, in ne le kozli med seboj, ampak tudi koze, in še celo mulaste se trkajo z rogatimi, pa tudi z mutastimi. To trkanje nema ne konca ne kraja posebno onda, kadar je med čredo prišlo nekaj novincev. Pokanje in treskanje rogov se daleč razlega in človek bi mislil, da si morajo črepine razbiti ali da jih vsaj morajo omotiti ti silni udarci. Ali kozlu fli nič! Ko se v res¬ nici sprimejo, ne bijejo se samo z rogmi na roge, ampak kamor koli more buti protivnika, bodi si v trebuh, bodi si na gobec in ne jenjajo z lepa, dasitudi jim večkrat iz čela kri cur¬ koma lije. Kozla, ki se hočeta trkati, gresta malo ritensko, potem se zaletita in ko sta blizu, spneta se na zadnje noge, nagneta glave in v tem hipu, ko se spustita doli, ujameta se z rogmi. Kozli se ne bijejo samo med seboj, temveč se postav¬ ljajo tudi drugim živalim in celo človeku. Posebno so stari 78 kozli časih prav poredni in hudobni. Človeka zna iznenada butiti od zadaj in tako najmočnejšega človeka lehko na tla podere. Tschudi pripoveduje, da je popotni Anglež na švi- carskej planini Grimsel sedel na kladi z bukvami v rokah. Med branjem mu pride spanec in Anglež začne kimati z glavo. Blizu njega se pase kozel in pride radovedno bliže. Ko spazi to kimanje, misli si, da ga Anglež kliče na korajžo in bradač si ne premišlja dolgo. Postavi se, kakor ima navado pri takih prilikah, premeri prostor ter se tako silno zaleti v nesrečnega Angleža, da se prekucne čez klado in dolgopete noge kvišku pomoli. Anglež je klel na vse kriplje, kozel pa, kakor bi se čudil voljnosti angleške butice, stopi z jedno nogo na klado ter se radovedno ozira na kričečega in brcajočega Angleža. Kako srčna je koza, vidi se iz tega dogodka. Brue je imel krotkega štiriletnega leva. Necega dne je bil ta lev s svojim gospodom na dvorišči, ko so ravno prignali čredo novo kupljenih koz. Ko koze leva zagledajo, prestrašijo se tako, da se razbegnejo vse razun jedne. Jedna ostane, leva srpo gleda in z nogo cepeta. Potem stopi nekoliko korakov nazaj, zaleti se v leva ter ga z rogmi tako buti na čelo, daje bil lev omamljen, in še predno se prav zave, poči ga koza v drugo. Lev se je zbal rogate protivnice in se je skril za svojega gospodarja. Koza pa ni samo trkava in srčna, ampak tudi spretna in bistroumna žival in se nauči vsakeršnih umetnij. Med osta¬ limi mojstrijami ge nauči poznavati črke in sestavljati besede. Neki pastir v Kladskem je na paši svoje kozle in koze tako izuril, da so se vedli, kakor vojaki in so se med seboj tudi po vojaški bojevali. Ko jih je do dobrega izučil, šel je s temi umnimi bradači po svetu, ter jih je radoglednim ljudem kazal za denar. Prišel je tudi na Dunaj in cesar Franc je dal tem rogatim umetnikom napraviti razno vojaško obleko. Kozla tudi lehko privadijo, da se da vpregati pred majhna otroška kolca in z veseljem vozi dečke, ako lepo ravnajo ž njim; kakor ga pa preveč dražijo in po nepotrebnem mučijo, se jim ustavlja in se ne gane z mesta. Po večjih mestih, po¬ sebno v Parizi, človek pogosto na sprehajališčih vidi zapre- žene kozle. Toda ne samo izučene , temveč tudi navadne koze po- kazujejo dosti razumnosti. B rebrn pravi, daje njegova mati imela več koz, in tu se je večkrat primerilo, da. jih nemarne dekle niso dosti nakrmile. No gospa je to koj izvedela, še v hlev jej ni bilo treba hoditi. Samo pri oknu je vprašala, ali je vse v redu. Ko so koze zaslišale njene besede, začele so 79 žalostno meketati, ako se jim je kaka krivica godila, sicer so bile pa tiho. Uprav tako so se tudi obnašale, ako jih je kdo po krivičnem udaril. Ako so se prikradle na vrt in jih je kdo z bičem prepodil z gredic ali od drevja, ni nobena beknila; ako se je pa dekla v hlevu katere dotaknila, drla se je na grlo, kakor bi jo kdo živo na meh odiral. Koza je stvarjena za gore; posebno rada se pase na pri¬ sojnih rebrih, po melinah in pečinah, kjer med razsedenim skalovjem poganja kak grmič ali kaka druga sočna bilka. Kamor nobena druga domača žival ne more, onde ona veselo poskakuje in pleza po ozkih robovih in ostrih grebenih. Bolj ko je razpokano in raztrgano skalovje, bolj ko je divji kraj, toliko bolje jej ugaja. Tukaj se bolje počuti, nego v staji pri¬ vezana pri polnih jaslih. Suhi kraji so jej bolj ugodni, nego mokrotni in tudi dolga moča ob deževji jej ne de dobro. Ne¬ vihte in bliska se pa ne boji tako, kakor ovca. Kozo rede največ siromaki, ki ali nemajo s čim kupiti kako drugo žival, ali pa nemajo paše za njo. Pri nas vidimo največ koz po onih ubozih in žalostnih krajih, kjer so nepre¬ mišljeni ljudje posekali hladne gozde, ter nam tako lepe in rodovitne kraje spremenili v kamenite puščave. To je sploh na Krasu, posebno pa v Primorji, v gornjej granici in v Dal¬ maciji. Naše cesarstvo ima poldrugi milijon koz in Dalmacija sama redi skoro tretjino tega števila. Mnogo koz ima tudi Grška, kjer razen drobnice skoro ni videti druge domače ži¬ vali. Po golem sivem Velebitu, ki loči Liko od Dalmacije, človek ne vidi druge živali, nego koze in ovce, nekaj ličkih, nekaj dalmatinskih. Človek si ne more lehko misliti bornejega božjega stvora, kakor je lički kožar. Oguljena in z vsakeršnimi zaplatami obložena obleka mu le za silo pokriva telesno go¬ loto; bos, žejen in lačen pa ves božji dan lazi in stika po pekočem kamenji za nagajivo čredo. Zvečer pride truden domov, to je: v čudno kočo, ki je večkrat bolj podobna medvedjemu brlogu, nego ljudskemu stanu; tu si skuha nekaj koruzine moke na vodi in jo použije nezabeljeno in večkrat tudi ne¬ soljeno. Ako ima kako skorjo starega, okamenelega sira in košček sirkovega kruha, je revež vesel. Tako preživi kožar dan za dnevom od prve pomladi do pozne jeseni, sedaj na pol pečen od žarečega solnca, sedaj zopet premrl in otrpnen od mrzle burje. Po ves teden in še dalj ne vidi človeškega lica niti ne čuje govorice iz človeških ust, le vsacih štirnajst dnij mu prinese kdo od doma novega živeža. 80 Na Ruskem in tudi na Španskem imajo ovčarji pri svojih čredah navadno nekoliko koz, ki vodijo neumne ovce. No te koze, dasitudi so pastirjem potrebne in koristne, jim vender delajo veliko preglavico. „Verujte mi gospod!“ — tako je andaluški pastir na Sieri Nevadi tožil potujočemu Brehmu — „iz kože bi skočil časih, tako se moram jeziti na svoji dve kozi. Nikoli ne bodete storili tega, kar bi jaz rad, temveč uprav nasprotno — no kaj čem, moram delati po njunej volji. Danes me ni bila volja pasti tukaj, ali moji kozi ste po vsej sili hoteli ostati tu in moral sem jima pustiti voljo. Še celo moj pes pri njima nič ne opravi. Ako bi ga na nje naščuval, pokončali bi mi vso čredo. Na! le poglejte, kaj delate!“ S- temi besedami mi pokaže poredni kozi, ki ste ravno kar sple¬ zali na strm skalnat greben in prijazno meketaje ste vabili ovce k sebi v nevarno višavo. Pastir pošlje psa, da bi ju pre¬ podil in spravil doli. No to ni šlo tako lehko! Kozi ste se umaknili na najvišje sleme in pes se je zastonj trudil priple¬ zati do njiju. Zvesti služabnik je vsak pot zdrsnil po gladkej skali, no to ga še bolj pripali in res skobacal se je više in više. Kozi ste smrkali, pes je lajal jezno in že je mislil, da ima v pesteh objestni hudobnici — no v spretnem skoku pre¬ skočite psa in dve minuti pozneje ste bili že zopet na drugej špici in ista komedija se je z nova pričela. Ovce so se med tem izgubile po skalovji in so kakor obnorele letale po naj¬ ožjih robovih, da je pastirja in tudi mene jelo skrbeti. V strahu skliče psa k sebi in kozama je bilo to po godu. Koj ste se ovcam stavili za vodnici in. čez dobre pol ure ste vse ovce srečno izpeljali iz skalovja. V srednjej Afriki se pašo koze ves dan brez varuha, le zvečer jih zapro v trnjevo ograjo, da so varne pred krvoloč¬ nimi zvermi. „ Sredi prvotnega gozda — se glasi zopet B r e h m 1 — potnik pogosto srečava velike kozje črede in človek se mora čuditi, kako spretno znajo te živali prav po drevji ple¬ zati. Tudi sredi stepe te nenadoma obsujejo te vesele živali in beračijo okoli tebe. Blizu tod bodeš tudi naletel na kak raztrgan šator, v katerem stanujeta po dva razcapana, na solnci ogorela Araba, ki nemata nikakeršne naprave niti dru- zega orodja, nego vodni meh, žitno vrečo, dva kamena, s ka¬ terima tareta žito, in ilovnato pločo, na katerej pražita moč¬ nato jed. Po noči je kaj živo in glasno v takej ograji. Malo je živalij, ki bi tako malo spale in ki bi bile po noči tako ne¬ mirne, kakor so koze. Nekoliko je vedno budnih in te se pode, 81 trkajo in spenjajo v največjej temi. No ako se kaka zver, zlasti lev približa takej ograji, popade koze velik strah in nemir. Človeku se zdi, da se ob takej priliki vsaka koza glasi z de¬ setimi raznimi glasovi, toda ne mekečejo, temveč grdo blejajo in stočejo. Ako sedaj skoz ograjo celo ugledajo svetle zve- rinje oči, to je njih strah brez konca in kraja. Kakor besne dirjajo v ograji gori in doli, telebajo v ograjo in se vse zbe¬ gane na njo spenjajo. Ali nomade uči skušnja, da lev le v naj¬ večjej lakoti pograbi kozo, dočim je govedom zmirom nevaren. Kozam je leopard največji sovražnik." Koza je vsakeršno zelenjavo : travo, zelišča, listje; vender se najrajše spenja ob grmih in nizkih drevesih, tor objeda popke in mladike in smuče brstovje. Zato koz ni pasti po gozdih, kjer je mladovje, in zato so kozo v novejšem času opustili v mnogih krajih. Tudi je resnično, daje koza mnogo kriva, da se po Krasu, po Dalmaciji, po Grškem in po drugih krče¬ vinah ne more gora obrasti z novim gozdom, dedna sama koza v jednem letu dva orala mladovja dene v nič. Koza je pa tudi mnoge strupene rastline, katere ovcam in drugim živalim škodujejo, na primer: mleček, volčin, kr¬ vavi mlečnik, mišjek, pesji peteršilj, celo tobak, ki je prav strup mnogim živalim, gre oblizni kozi v slast. Tisa in pre- objeda pa tudi njej škodite. Koza je mrtva na sol. S soljo jo človek spravi, kamor koli hoče, in zato kožar na planinah vsak teden vsaj jeden- krat potrese svojim kozam nekoliko soli na stanovit kamen. Brez soli bi pastirju bilo nemogoče te lehkoumne živali držati skup. Na Švicarskem kozjej čredi ne dado zmirom pastirja, večkrat jo prepuste samej sebi. No to se ve, da se to more zgoditi samo v kacem pustem kraji, kjer koze ne morejo škode delati. A da se koze ne izgube, nese jim nekdo vsaj jeden- krat na teden nekoliko soli k odločenej skali in vse koze se v tem času zbero pri tej skali in težko čakajo zaželene slaščice. Koza skozi vzpomladi jednegaali tudi dva, redko kedaj več mladih, ki so koj jako okretni in že drugi dan tekajo in skačejo okoli, in za nekoliko dnij gredo povsodi za materjo. Mladi kozliči so mile, prijetne, burkaste in kratkočasne živalce, ki med seboj radi šale uganjajo, se igrajo, skačejo in kvišku lazijo. V drugem meseci mu že začno rožički poganjati, a konec prvega leta že doraste in gre po plemenu. Kakor ovca, živi tudi koza kacih dvanajst let. Koza je prav zato, ker prizadeva svojim gospodarjem majhne stroške, jako koristna žival. Kakor od ovce, rabi se Živali v podobah. 6 82 tudi od koze vse. Meso mladih kozličev in mlajših koz je prav dobra in tečna jed; od starega kozla je meso trdo in žilavo ter ima oni zoperni duh, ki je lasten sploh vsem kozam, so- sebno pa kozlom. Koza da mnogo mleka, ki nekoliko tudi diši po kozjem, ali sicer je prav zdravo in tečno in človek se lehko na-nje privadi. Posebno se priporoča otrokom in v bolezni oslabelim ljudem. Kozje maslo hudo diši, zatorej se navadno tudi ne dela; toliko bolji je pa kozji sir. Kozletina ali kozlova koža je jako močna in čvrsta; zato jo pri nas radi strojijo za irhaste hlače, tudi se iz nje delajo mehovi, roka¬ vice in druge jednake stvari. Na Jutrovem delajo iz kozjih kož sosebno imenitno usnje, safijan in kordovan imenovano. Kozja koža na meh odrta rabi se na Grškem mesto vinske, in v Afriki mesto vodne posode. Tudi loj, dlaka, rogovi in čreva se porabijo. Koza je že od nekedaj domača žival in sedaj razpro¬ stranjena po vsej zemlji v jako mnogih pasmah, ki se sosebno v rogovih, ušesih, potem v dolgosti in tenkosti dlake razlo¬ čujejo. Evropejci pri dohodu v Ameriko onde niso našli koze, pozneje so jo pa tudi ondukaj povsodi vpeljali in ravno tako v Avstralijo v novejšem času. Naj omenimo tukaj nekatere sosebno imenitne pasme. Na prvem mestu naj stoji angorska koza. Angorka je lepa velika žival na stran obrnenih zavitih rogov, katere nosita oba, samec in samica, samo da so samičini manjši in za ušesi doli zaviti; tudi sta oba bradata. No najimenitnejše na tej kozi je nenavadno lepa dlaka. Dlaka je dolga in tenka, mehka in svetla kakor svila, največ bela in malo kodrasta. Angorka je dobila ime od mesta Angora v malej Aziji, kjer imajo največ in najlepših koz. Celo leto se pasd zunaj, le po zimi, ko nemajo več paše, zapro jih v staje. Po letu jih večkrat pero, da ostane dlaka lepa in čista. Aprila meseca jih strižejo. Najlepšo dlako imajo koze v prvem letu, pozneje je vsako leto slabša in v šestem letu jih zakoljejo, ker dlaka starejše koze nema več cene. Samo mesto Angora pri¬ dela na leto na jeden milijon kil dlake, ki je vredna blizu dva milijona goldinarjev. Največ volne gre na Angleško. Ni še dolgo — kacih 100 let — da je ta koza znana v Evropi, in ljudje so koj poskušali, ali se ne bi tudi pri nas udomačila. Poskušali so na Spanjolskem in Francoskem, no prve skušnje niso posebno dobro kazale. Leta 1830 je z nova španjolski kralj Ferdinand VII. kupil sto angorskih koz, ki so 83 se v svojej novej domačiji hitro udomačile in tudi jako za¬ plodile. Zadnja leta so se tudi na Francoskem zopet jeli bolj pečati s to kozo in gospodarji se hvalijo, da se dobro obnaša. Toliko je gotovo, da daje več dobička, nego ovca. Po vestnih računih daje jedna koza deset goldinarjev srebra čistega do¬ bička na Francoskem, kjer jih skoz vse leto drže v stajah. Krmijo jih se senom, se slamo in z otrobmi, ker jej bolj tekne suha nego zelena in sočna krma. Piti morajo čisto vodo, pa časih se jim mora dati malo soli. Na Španskem in sploh v krajih, kjer je dosti suhih paš¬ nikov, bi dobiček moral biti še večji. Niti vročina, niti mraz jim ne škoduje, le po strizi so jako čutljive, lehko se prehlade in pocrkajo. Ne mara, da bi tudi naš Kras bil priličen kraj za nje. Nič manjšo, ako ne še večjo korist daje kašmirska koza. Že v starih časih so se dobivale iz Azije — zlasti iz Perzije in Tibeta — izvrstne tenke, mehke in tople tkanine, posebno ogrinjala ali šali, no ni se vedelo, katera žival daje to volno. Še le pred dve sto leti smo v Evropi zvedeli za to kozo. Kašmir k a je srednje velikosti, ima dolga viseča ušesa in velike vsukane, nazaj stoječe rogove. Razen glave ima po vsem životu — tudi po nogah — dolgo, stremenasto dlako, iz katere se tkd navadne tkanine, ali pod njo je ona krajša volnasta, iz katere se izdelujejo najlepši šali. Kašmirka je naj¬ več bela, nahajajo se pa tudi rumenkaste, rujavkaste in celo črne koze. Ta koza je doma v Tibetu in prebiva po letu in po zimi na gorah. Kozli dajo več volne nego koze, ali kozja je tenša in lepša. Po zimi jim naraste volna, pomladi pa izpada. Naj¬ večjo vrednost ima čista bela volna, ki je svili podobna; no jedna žival take volne ne da navadno več, nego deset do štir- najst dek. V prejšnih časih je v samem mestu Kašmiru živelo do 40.000 tkalcev, ali sedaj gre to tkalstvo rakovo pot. Kupčijo z volno in z izdelano robo ovirajo sedaj velika izvoznina in druge mnoge davščine. Nekedaj so kašmirski šali imeli ne¬ izrečeno veliko ceno, no sedaj jih izdelujejo tudi v Evropi, in zato jim je cena padla. Ali vender se pravi kašmirski šal še sedaj v Kašmiru ceni na 600 do 700 goldinarjev našega de¬ narja, ali pri nas mu cena že skoči na 1000 goldinarjev in še čez. Pravi šal se mora dati skoz prstan potegniti, ali potem ima pa tudi strašansko veiiko ceno. 6* 84 Francozi so si prvi zmislili udomačiti to izvrstno kozo. Kupili so 1300 koz, ali na morji jih je mnogo poginilo in le blizu 400 jih je živih prišlo na Francosko, in še te so bile tako slabe, da so mislili, da bode vseh konec. Pozneje so si vender opomogle in sedaj se prav dobro obnašajo, kajti na samem Francoskem dajo že sedaj osem milijonov goldinarjev dobička. Kašmirka ni izbirčna, z vsem je zadovoljna, samo po zimi mora biti na toplem, po letu je pa rada zunaj. Tudi s to kozo bi bilo vredno, da bi kdo pri nas poskušal, brž ko ne bi skušnja obveljala in reja bi se dobro izplačala. V Aziji — posebno v Palestini in dalje do Tartarije — imajo še jedno domačo kozo, ki je znana pod imenom mam- berska koza. Od drugih koz se razlikuje po nenavadno dol¬ gih in mahadravih ušesih, ki so dvakrat daljša od glave in jej vise čez vrat. Oba nosita brado in rogove, samec večje in bolj zavite. Dlake je goste, dolge in svetle. Tartari jej od- režejo ušesa, da jej na paši niso na poti. Že na starih egiptovskih spomenikih se vidi podoba neke egiptovske domače koze, katerej se pravi tebajska koza, od nekedanjega mesta Theben v gornjem Egiptu. Te bajk a je v nečem kozi, v nečem pa ovci podobna. Manjša je od naše v koze, toda je na višjih nogah in ima kratko rujavkasto dlako. Čudne je glave, nos je namreč grbasto zbočen, gobec je pa na kraji kakor izdolben in gornja ustnica je zavihnena, torej se vidijo prednji zobje v dolnjej čeljusti. Ušesa so dolga kakor glava in mahadrava. Brade nema ne on niti ona in navadno sta tudi brez rogov, ali pa so prav majhni in krnasti. Ako nas kdo vpraša, od katere divje koze izvira naša domača, ne vemo mu dati gotovega odgovora. Godi se nam, kakor sploh pri najimenitnejših in najkoristnejših domačih ži¬ valih — ne vemo jim imenovati njihovih divjih pradedov. Naj¬ več se misli učenjakov glede koze strinjajo v tem, da bi našej kozi bezoarska koza utegnila biti zarodnica. Druge koze, kakor na primer: tebajska in mamberska, bodo bržčas izvirale od kake druge divje vrste, ker si ni lehko misliti, da bi tako različne živali imele iste pradede. Bezoarka živi še dandanes divja po vseh gorah zapadne in srednje Azije, postavim: na Kavkazu, na Tavru, na jer¬ menskih in perzijanskih gorah in tudi na otoku Kandija. Naj- rajše prebiva po najvišjih slemenih, blizu večnega snega in leda. Star izkušen kozel vodi navadno kacih deset do dvanajst repov. Bezoarka je večia od naše domače koze, dolgo truplo z robatim hrbtiščem nosijo precej visok« 1 aoge. Kozel ima dolge 85 in močne roge, ki se mu na čelu skoro stikajo, potem gredo narazen ter so lepo nazaj ukrivljeni. Od obeh stranij so stis- neni in počez grbasti; starejši ko je kozel, več ima teh po- čeznih grb. Koza ima slabše rogove, no bradata sta oba. Dlaka je sivkasto-rujava, po trebuhu jasnejša in po vsem hrbtu not do kratkega prifrknenega repka ima črno progo. Bezoarka ima vse lastnosti naše koze. Bistro vidi, tenko čuje in sosebno dobro voha, tudi v daljavo. Plašna je in ne¬ znansko urna in skočna. Vzpomladi ima dva mlada, ki koj gresta za materjo in za njo praskata po najnevarnejših krajih. Ujeti kozliči se hitro udomačijo in privadijo človeku, zlasti ako so v druščini z drugimi domačimi kozami. Bezoarke ljudje jako preganjajo in zalezujejo in to naj¬ več zaradi bezoara. Bezoar se imenuje okrogel, zelenkasto rujav kamen, ki se najde v bezoarkinem želodci. Ta kamen časih ni večji od leče, časih se pa najde tudi kakor pest debela krogla. Jednake krogle in kameni se nahajajo dostikrat tudi v želodci drugih preživačev in celo v opicah. Bezoaru pripisujejo babjeverni in vražni azijanski na¬ rodi posebno čudne zdravilne moči, zlasti mislijo, da ta kamen vzame moč vsakeršnemu strupu. Zato ga še sedaj jako drago plačujejo. Pravi bezoar iz bezoarke se ceni po velikosti na 3000 — 10.000 pijastrov, to je prav toliko naših srebernih grošev. Zaradi te velike cene si kralji in glavarji prilastujejo pravico, da le oni sami smejo bezoare predavati. 7. Govedo« Razen ovce, koze, osla in velbloda si je človek že v sta¬ rodavnih časih ukrotil tudi govedo. V svetem pismu beremo, da so naši prvi očaki bili mirni pastirji, njihovo bogastvo so bile velike črede goved, ovac, oslov in koz. In še dan današnji merijo nomadje v nekih azijanskih in afrikanskih deželah svoj imetek po številu goved. Govedo je v zgodovini človeške omike in nravnosti naj¬ imenitnejša žival, kajti še le potem, ko si je človek udomačil govedo, mogel je misliti na poljedelstvo, ki je, kakor smo vi¬ deli v uvodu, prva stopinja omike. Sedaj je govedo razpro¬ stranjeno po vsej zemlji, razen najmrzlejših krajev, in vsi na¬ rodi so je imeli in je imajo še sedaj v posebnem čislu. Go¬ vedo je vsem narodom in spoznavalcem vseh ver — čista žival. Stari Egipčani so častili svojega boga Apisa v bikovej podobi, svojo boginjo Izis so slikali s kravjimi rogovi na glavi in 86 obema so na žrtvenike vole pokladali. V starej Libiji niso pobijali in jedli goved, samo kravje mleko so pili. V staro¬ indijskih pravljicah neki vol čuva jedna od dvojih nebeških vrat in tudi sedanjim Braminom v Indiji se zdi greh udariti kravo, in s smrtjo bi kaznovali vsacega, ki bi kravo ubil. Pri¬ devka „bik“ ali „vol“ pri nas res nikdo ni vesel, toda v Su¬ danu nikakor ni razžaljivo, ako se komu veli: bik ali vol. Su¬ dancu je to celo velika čast in jako imenitno se mu zdi, ako mu sosedje zdenejo to ime. Po zrasti in sploh po telesnih lastnostih se govedo ne more lepa žival imenovati. Glava je sicer daljša nego širja, ali vender nekako štirioglata; čelo je ploščnato, oči so sicer velike, ali pravega ognja nemajo; malomarno in topo gleda žival pred se in ta srpi pogled jo dela neumno. Govedo je širocega golega in mokrega gobca in ima tudi široko odprte nosnice. Rogovi so okrogli, gladki in votli ter so venkaj ali pa naprej ukrivljeni. Ušesa so precej velika in ohlapna. Truplo je debelo, težko in zatrepano, sosebno predji del, in človeku se zdi, kakor bi bila vsa moč zjedinjena v prsih, plečih, v tilniku in v kratkem vratu, pod katerim mu visi ohlapna mahadrava koža — podvratnik imenovana. Zadnji del je videti slabeji, zlasti pa zadnje noge ne¬ kako okorno švedrajo, kakor bi jim bilo težko prednjih dveh dohajati. Po bedrih opleta govedu dolg, na konci čopast rep, 87 s katerim se muham brani. Na vsakej nogi ima dva velika parklja, po katerih žival hodi, zadaj ima pa še dva manjša krnasta, ki ne sežeta do tal. Vse te lastnosti delajo govedo nekako okorno, počasno, štorasto in neukretno, ali zraven je pa zopet silno močno, strpljivo in trpežno tudi pri najtežjem delu. To ga posebno priporoča za težka dela pri oranji in sploh pri obdelovanji zemlje, zlasti v goratih krajih. O umnih zmožnostih naših domačih goved se ne da kaj posebnega povedati. Dasitudi ni popolnoma nemogoče, go¬ vedo kaj naučiti, kajti že rimski pisec Plinij pripoveduje, da zna kozolce prevračati, da na povelje na tla pade, pa zopet vstane, da se da po tleh vlačiti in da na hitro drdrajočem vozu kot voznik stoji na zadnjih dveh nogah, vender je za¬ muden in jalov posel, roginu kaj v glavo vbijati. Sploh se mora reči, da so goveda neumne in trepaste živali; veliko čredo drži v strahu pastirček, ki je komaj v hlače zlezel. Res je, da poznajo pastirja in njegovega psa in sploh vsacega, ki se ž njimi peča, tudi ubogajo na njegov glas, ali vse to delajo menda bolj od navade ali pa od strahu; o pravej privrženosti in udanosti se pri govedu ne more govoriti. Malomarno govedče nema niti iskre one časti- lakomnosti, kakor jo ima konj, in naj se tudi bodete dve kravi ali dva bika za prvenstvo pri čredi, vender se zmagana žival prav nič ne sramuje, in ona, ki je obladala, se ne .ve¬ seli svoje zmage in ne pokazuje nikakeršnega ponosa. Mirno, kakor bi "nič ne bilo, pase se dalje. Proti živalim, ki jim niso nevarne, so goveda krotka in prijazna, svoje sovražnike pa trmasto in srčno napadajo in se tudi proti največjej zveri dobro in uspešno branijo. Mnogo umnejši in spretnejši od krave ali vola je bik, ki z neznansko svojo močjo strinja tudi srčnost in drznost. Bik se vede, kakor gospodar črede, brani jo sovražnikov in se hrabro bori ž njimi. No ker si je v svesti svoje surove moči, je tudi hudoben; hipoma zakipi v njem togota in več¬ krat zaradi najmanjše stvarce napada celo človeka in raz¬ kačeni biki so uzrokovali že velike nesreče. Zato je najbolje, ogibati se bika pri vsakej priložnosti. Ako kaka nevihta zateče govedo na paši, posebno ako toča bije, poplaši se in z zavihanim repom in zaprtimi očmi bezlja proti domu. Ravno tako se tudi ponaša, ako v velikej vročini čuti v zraku obada, to je neko muho, ki bi mu rada pod kožo znesla nekoliko jajec. 88 Kakor pri vseh živalih, opaža se tudi pri govedih, da ona, ki se mnogo zunaj pašo in so bolj sama sebi prepuščena, zlasti pa podivjana goveda v vsacem oziru in pri vsakej pri¬ ložnosti pokazujejo več pameti in več premišljenosti. Naj omenim tukaj junaštvo neke krave. Na Francoskem je pasel Kletni pastirček krave, kar se pritepe velika vol¬ čiča iz bližnje hoste. Prestrašene krave se brž vstopijo v kolobar in volčiči roge pokažejo. Ali zver ni napadla krav, temveč zgrabi in mikasti pastirja. Volčiča bi ga bila umorila, da mu ni priskočila v pomoč jedna krava, ki seje drzno za¬ kadila v zver. Med tem, ko se je krava bodla z volčico, hotel jo je deček domov pobrisati, toda volčiča pusti kravo, skoči za njim in ga popade drugič. Ali tudi sedaj pride krava pa¬ stirju na pomaganje in ga res ubrani. Med tem so pritekli tudi ljudje z bližnjega polja ter so popolnoma pregnali grdo- gledo zverino. Pastir je bil sicer ranjen, ali je vender ostal živ. Krava mu je rešila življenje. Ako bi hoteli razvrstiti domače živali po koristi, ki jo dajo človeku, morali bi govedo staviti na prvo mesto. Že. od ne- kedaj pomaga človeku obdelovati zemljo, sosebno za oranje ledine je ni boljše živali od vola. Tudi za vožnjo je vol dober, dasitudi ni tako uren, kakor konj, ali je jako močen in trpežen, tudi bolj oprezen in premišljen, nego konj. Uprav zato ljudje po hribih rajše rede vole, nego konje. Tudi krave dobro vozijo in na Nemškem jih navadno zaprezajo takisto, kakor vole. Ako jih človek ne preoblaga in ako jih potem dobro krmi, nemajo zato skoro nič manj mleka. V Aziji in tudi pri nas v nekaterih krajih še sedaj voli vrše žito, v mnogih afrikanskih in azijanskih deželah nosijo tovore in celo za ježo je sedlajo. Govedo se kupi cenejše, laglje ga je krmiti in goveji gnoj je boljši in zdatnejši od konjskega. In naposled se voli, ko so nekoliko let delali, lehko spitajo in dobro prodajo. Spitan vol ima navadno tri meterske cente, nahajajo se pa tudi taki, ki so težki deset meterskih centov in še več. Kakor smo že omenili pri ovci in pri kozi, tudi na go¬ vedu ni stvari, katere človek ne bi sebi v prid obrnil. Po¬ mislimo samo na meso — na sočno, tečno in redilno gove¬ dino, katero, na mnogovrstne načine pripravljeno, človek uživa lehko vsak dan in vender se je ne preobje. Teletina sicer ni tako redilna, toda je bolj nežna in prhka, želodec jo laglje in hitreje prebavi, in zato se priporoča sosebno bol¬ nikom in drugim slabotnim ljudem. Kravje in volovske kože 89 se strojijo za podplate, telečje za mehko usnje. Z dlako se nadevajo vsakovrstna sedala, kakor n. pr. stoli, sedla i. dr. Iz rogov in celo iz parkljev izdelujejo strugači raznovrstne stvari, n. pr.: glavnike, žlice, gumbe, nožne platnice itd. Iz loja ulivajo se sveče in dela se milo (žajfa), s sežganimi kostmi in s krvjo se čisti sladkor ali cuker, iz kožnih od¬ padkov in druge drobnjave se kuha klej (lim), celo žolč ra¬ bijo barvarji, slikarji in lekarji. Od krave dobivamo najokusnejše mleko, katero pijemo ali samo ali pa je uživamo v raznih mlečnih jedilih. Iz sme¬ tane se umete surovo maslo in iz sesirjenega mleka delamo razne mastne in suhe sire ; kratkoma: govedo nam živo in mrtvo donaša obilne koristi. Hotentoti v južnej Afriki krotijo najmočnejše bike ter jih tomljajo za vojsko, kakor so tomljali v nekedanjih časih slone v Indiji. Ti biki jim tudi čuvajo njihove črede in pa¬ zijo, da se posamezne živali predaleč ne razkrope ; ako je treba, branijo jih tudi proti krvoločnim zverem. Tak bik — Hotentoti mu velijo baklej — pozna vsacega domačega člo¬ veka in mu nič ne stori, če gre med čredo. Kakor se pa kak tujec — zlasti Evropejec — sam brez Hotentota pri¬ bližuje čredi, baklej ga precej napade, nasadi ga na roge in konečno ga z nogami pomandra, ako človek ne more hitro splezati na kako drevo. Ali najsramotnejšo in najžalostnejšo službo opravljajo goveda pri Spanjolcih. Kakor so nekedaj stari Rimljani naj- rajše gledali zverske igre in krvavo mrcvarjenje, tako so še dandanes Španjolci zaljubljeni v hajke in boje z biki. Na veliko sramoto našega omikanega stoletja in vsega človeštva obhajajo se te surove in divje igre povsodi na Španskem in tudi v Ameriki po onih deželah, kamor so se Španjolci na¬ selili. Španjolcu so ti boji najugodnejša zabava in nobedna večja svečanost se ne more obhajati brez njih. V Madridu in v Sevilji se ti boji obdržavajo po letu vsako nedeljo ob lepem vremenu, po drugih manjših mestih pa navadno le jedenkrat na leto, no takrat traje veselica tri dni. Brehm kakor samovidec opisuje te boje z biki, in po njegovem obširnem popisu posnamemo v kratko nekoliko. Boj z bikom je bil napovedan neke nedelje popoldne. Komaj je poldne odzvonilo, že so po vseh ulicah vreli ljudje v gledališče, nekaj peš, nekaj na vozeh. Dasitudi so bila velika vrata že več ur odprta, bila je vender na vhodu strahovita stiska in gneča, ljudje so se suvali in odrivali, vpili in preklinjali, da je bilo 90 groza gledati in poslušati. Siromaki in kmetje iz okolice so že opoldne zasedli najboljša mesta in so se pet ur radi pekli na vročem solnci, samo da so mogli pozneje, ko se je igra pričela, v senci sede toliko ugodnejše uživati veselje. V amfi¬ teatru je vse gomazelo, kakor v mravljišči. Ljudje so vpili in vriskali, mnogi so tudi na rogove trobili, od strahovitega šuma in hruma tudi grmečega Boga ne bi bilo slišati. Borišče sredi amfiteatra je imelo kacih 80 korakov v premeru. Ograjeno je bilo s 4 1 / s črevljev visocimi plankami in na notranjej strani so bile poldrugi črevelj od tal na ograjo pribite letve, da bi borilec v nevarnosti pred bikom laglje planke preskočil. Za plankami so se vzdigovali sedeži za gledalce; med prvimi sedeži in med ograjo je bila le ozka ulica za borilce. Sedeži so se vzdigovali drug nad drugim okoli vsega borišča v vedno večjih krogih, kacih 30 po redu. Nad temi so se vrstili zaprti sedeži in naposled večji raz¬ deljeni prostori ali lože, v katerih so sedele gizdavo nališ- pane gospe. Gosposke in oblasti so imele poseben bogato opravljen oder. Nad ložami, to je, na strehah je bilo tudi vse živo, sto in sto ljudij je stalo onde z odprtimi velikimi dežniki, ki so jim senco delali. Ko človek to vse vidi na svoje oči, onda še le veruje, da ima 12—20.000 ljudij prostora v tacem amfiteatru. In vse to silno ljudstvo, čakaje napovedanih iger, vedlo se je uprav živinsko. Miren ni bil nobeden; ako ni imel v roki dežnika, palice, mahalca ali česa druzega, mahal je vsaj z rokama, drug je metal v druzega sadje, ogrizke in olupke, in zraven je vsak kričal in vikal, kolikor je mogel. Ob napovedanej uri pride mestni sodnik. Zdajci se odpro velika vrata in borilci se prikažejo na borišči. Pred vsemi jezdi berič, oblečen po starinskej šegi, za njim se vrste espade, bandariljeri in pikadori, in naposled voz s tremi bo¬ gato opravljenimi mulami. Tudi borilci so bili bogato in krasno oblečeni. Nosili so ozko, prekrasno z zlatom vezeno in z dragimi kameni prešito obleko in rudeče, z obilnim zla¬ tom vdelane žametne plašče. Na glavi so imeli črne kapice, na nogah pa lehke črevljice se srebernimi sponami. Banda¬ riljeri so bili tudi takisto opravljeni, samo mesto plašča so nosili preko rame kos pisanega sukna. Pikadori, ki so jezdili na starih pokvečenih kljusah, so bili drugače oblečeni. No¬ sili so trdne usnjate hlače, ki so bile po stegnih in po mečah z močnimi železnimi šinami obložene, glave so jim pokrivali klobuki širocih krajev, s katerih so jim viseli pisani trakovi. 91 Ko ti možje pridejo do sodnikove lože, se mu globoko poklonijo in potem tudi takisto pozdravijo zbrane gledalce. Berič potem prosi sodnika dovoljenja, da se igra začne. V znamenje dovoljenja mu sodnik vrže z odra ključ od bikovske voze ali ječe, in berič ga ujame v roke in ga izroči hlapcu, ki ž njim odklene vrata. Espade pomečejo sedaj plašče od sebe in vzemo v jedno roko kratek meč, v drugo pa pisano sukno, uprav takošno kakor bandariljeri. Pikadori pa jezdijo na drugo stran k nekemu oblastniku, ki jim deli dolge dro¬ gove, ki imaja na konci kratko, na tri rezi brušeno sulico. S tem so končane vse priprave. Bikovska voza je širok hodnik, kateremu so na jednej strani prizidana ozka predalca, ki so uprav tolika, da ima v vsacem j eden bik prostora. V tej tesnej ječi so že več ur pred igro zaprtega bika trapili in zbadali z ostrimi, kakor igle tenkimi špicami in to zato, da bi bika bolj razdražili. Lehko si je misliti, koliko trpi uboga žival, ki se v tej luknji še obrniti ne more. Predno mu odpro vrata, mu nekdo še zabode v hrbet železno ostvo, na katerej visi iz pisanih trakov sešita roža. Ta bolečina besnega bika še bolj razkači in ko se zdajci odpro vrata pred njim, plane ven, togotno puha in votlo za¬ rjove. Tolika množica ljudij ga malo osupne, toda se kmalu zopet zave, in ko ugleda bližnjega bandariljera, pobesi glavo in se zakadi va-nj. Bandariljer ga mirno počaka, razgrne pisano sukno pred njim ter se ročno umakne na stran in bik lomasti dalje proti pikadoru, katerega je sedaj ugledal. Pikadori, držeči dolge sulice v rokah, sede mirno na svojih kljusah, katerim zavežejo desno oko in jih zatorej zmirom tako obračajo, da bik pride od desne strani, kjer ga žival ne vidi. Ko bik prirohne do pikadora, malo postoji, grebe in bije s prednjima nogama po pesku, viha rep, obrača oči, hipoma pobesi glavo ter se zaleti v konja. V tem trenutku pikador nastavi sulico tako, da se priskočivšemu biku zadere v tilnik. Močni bik pahne slabo kljuse z jezdecem daleč nazaj, ali za sedaj se jima ni še nič hujšega dogodilo. Ranjen bik otresa krvaveči in raztrgani vrat, rjove od togote in bolečine’ pa se z nova zopet zakadi ali v bandariljera, ki vedno plešejo in skačejo okoli njega, in ga s pisanimi sukni še bolj razdražijo, ali pa v druzega pikadora. Pikador sedaj ni dobro nameril svoje sulice in zato bika ni zadel. Razkačen bik zasadi špičaste roge konju v 92 trebuh, ga razpori, in čreva mu šinejo ven. Za konja je ve¬ lika sreča, ako mu bik že prvikrat predere prsi, da hitro po¬ gine, ker ako je le kam v noge ali v trebuh ranjen, niso še končane njegove muke. Večkrat mu čreva vise iz trebuha in se vlečejo za njim, da po njih hodi, da je trga z lastnimi kopiti — in pikador ga vender z nova vodi proti biku. Ra¬ njeni konj se bolečine trese po vsem životu in čaka druzega, časih tudi tretjega udarca, ki ga še le reši strašanskih bo¬ lečin. Pikador, ki je ob konja, skoči ročno čez ograjo, in kmalu zopet pride na drugem konji. Ljudstvo je ploskalo sedaj pikadoru, ako je bika ujel na sulico, sedaj pa zopet biku, ako je prebodel konja. Su¬ rova množica je veselja vriskala, kadar se je zvrnil konj, smrtno ranjen. „He konjiček! pojdi se zdravit, pojdi! To ti je bik! No, ali sedaj vidiš, s kacim bikom imaš opraviti?“ Tako so ga nagovarjali nekateri, in brezčutno ljudstvo se je smijalo tem besedam. Navdušenega ploskanja in vriskanja pa ni bilo niti konca niti kraja, ako je bik preobladal kacega pikadora. Večkrat se je dogodilo, da je bik prevrgel konja in jezdeca, in jednega je tako treščil ob ograjo, da je ob¬ ležal, in že so mislili, da je mrtev. Bik bi ga bil prebodel, kakor je poprej nasadil njegovega konja, da niso priskočili bandariljeri in da niso s sukni bika k sebi zvabili. Pri tem delu so bili strašno drzni, jeden je ujel bika za rep in se je vrtel z bikom okoli, kar je bika strašno jezilo in vender mu ni mogel nič. Ako je bil kak bandariljer v velikej stiski, skočil je črez ograjo in se je tako rešil. Sedaj je pričel drugi del igre. — Trobec zatrobi, in pikadori, kar jih je še ostalo, odhajajo s pozorišča. Ne¬ koliko borilcev, ki so do sedaj bika le dražili s suknom, je vzelo v roke tako imenovane bandarilje, drugi so pa sukna pridržali. Bandarilja je dva komolca dolga, precej de¬ bela lesena palica, ki ima na jednem konci železno ostvo. Bandariljer vzame v vsako roko jedno tako palico, draži ž njima bika, in ko skoči bik proti njemu, zasadi mu obe pa¬ lici v vrat. Bik se besno otresa, ali ostva se čvrsto drže v mesu in ko vidi,' da jih ne more otresti, divja dalje. Kmalu mu visi na vratu po šest ali osem tacih palic, ki opletajo in ropočejo, kadar koli se strese. Trobec da sedaj znamenje za tretji in zadnji del igre. Prvi borilec ali espada se pokloni mestnemu sodniku in gle¬ dalcem, ter vzame v jedno roko ono že večkrat omenjeno sukno, v drugo pa kratek dvorezen meč, ki se tudi espada 93 zove. Espada gleda, da biku zabode ta meč med rebri v prsi. Ako ga ne zadene dobro, pusti meč tičati v biku, ki si ga potem otrese, in espada vzame drug meč, in to traje tako dolgo, da mu jednega porine v prsi. Sedaj bik postoji, ne¬ koliko časa se ne gane, potem mu kri udari iz nosa in gobca, še nekoliko korakov stori — pa se zgrudi na zemljo. Sedaj se mu približa še matador, ki mu porine širok nož v tilnik in mu iz hrbta potegne ono ostvo in rožo iz trakov. V znamenje pohvale zarjove ljudstvo in gromovito ploskanje se strinja s hrumečo muziko. Med tem otvežejo mrtvemu biku vrv okoli rogov, in mule ga hitro potegnejo '• borišča in takisto tudi vse mrtve ali le na pol crknene kljuse. Zunaj jim odrežejo grivo in rep, in naj so nekatere Še brcale okoli sebe, vender se ni našel usmiljen človek, ki oi bil crkajočim konjem končal strašne muke. Ko so bile vse mrhe pospravljene s pozorišča, potresli so krvne mlake s peskom in grozna igra se je z novim bikom v drugo pričela, pozneje še s tretjim, četrtim bikom in še le s šestim je bilo konec grozovitega mesarjenja. Take igre so pa tudi jako drage, jedna sama stane časih na 6000 gld. srebra, ker dobrega bika ni dobiti izpod 200 gld., časih velja pa tudi 600 gld.; tudi konje in drugo orodje se mora ku¬ piti, in borilci dobe dobro plačilo. Govedo je vsakeršno zelenje, frišno in suho, posebno r ado muli bujno mlado travo, tudi listje, zlasti pa ljubi vsa¬ keršno korenje. Nekatera zelišča so mu škodljiva, n. pr. lan, trobelika, ušivec, loč, mleček, podlesek, tisa, preobjeda, mlado hrastovje in orehovje in mokra sveža (frišna) detelja, ker ga strašno napenja, ter mu se mora lakotnica prebosti z nožem, da morejo vetrovi ven. V hlevu se poklada govedom rezanica z otrobi, seno, surovo ali kuhano korenstvo in tudi žito, po¬ sebno pitanim govedom. Tudi soli se jim mora dati. Ko se je govedo do sitega najedlo, se rado vleže in potem preživlja. Goveda le malo spe in sicer prav lehko, najmanjši šum jih Prebudi. Krava se oteli navadno le z jednim, redko z dvema tele¬ soma. Tele je koj toliko močno, da more stati in hoditi. Prednjih osem zob v spodnjej čeljusti že prinese seboj na Svet in ko je leto staro, začno se mu izmenjevati. Najprej lr >u izpadeta srednja dva in tako naprej vsako leto j eden par, tako da ima konec četrtega leta vse prave zobe. V petem 94 letu se začno zobje rumeniti, po 16. letu pa izpadejo. Govedo živi 25 do 30 let, toda že po 12. letu ni od velicega prida, zato se voli navadno že poprej izpitajo in zakoljejo, in tudi kravo je najbolje pitati in zaklati, ko se je otelila s šestim teletom. V 16. letu krava nema več mleka. Rogovi začno kmalu rasti, no še le v petem letu se naredi zdolaj pri ko¬ renu jedna brazda in potem vsako leto jedna, da je po teh brazdah mogoče precej dobro presoditi starost živinčetu. Govedo je podvrženo mnogoterim boleznim. Med vsemi najnevarnejša je devetogub niča ali goveja kuga, ki napada samo goveda, družili živalij pa ne. Med govedom se ta bolezen najhitreje širi, ker je med vsemi najbolj nalez¬ ljiva. Pri nas se ta kuga nikoli ne izcimi, k nam jo vselej zaneso iz Turškega, Vlaškega ali iz Ruskega prignana go¬ veda. Posebnih zunanjih znamenj ta bolezen nema. Kmalu potem, ko se je živina okužila, postane klaverna in slabotna, jesti se jej ne ljubi, pogosto pokašljuje, blato je suho in za¬ pečeno in iz nosa se jej cedi siv smrkelj. Naposled jo pri¬ tisne driska, žival se ne more več po konci držati in pogine navadno med 4. in 7. dnevom. Zdravila tej bolezni do sedaj še ne vemo. Najbolje je, ostro na to paziti, da se kuga ne širi dalje. Zato so ob tacem času kužni kraji zaprti za vsako trgovino z živino, z živinskimi odpadki in s krmo. Iz tacih sumnjivih krajev, kjer se večkrat pokaže ta bolezen, sme se živina samo na nekih za to odločenih mestih goniti čez mejo, kjer mora ostati ne¬ koliko dnij, da se vidi, ali je zdrava ali ne. Zaradi večje varnosti mora se pobiti vsa goveja živina onega hleva, v katerem se je pokazala ta bolezen, bodi si bolna ali zdrava. Ako 21 dnij potem, ko je poginila zadnja živina, ni nobedna več zbolela, sme se misliti, da je kuge V onem kraji konec. Potem se mora hlev razkužiti. Gnoj se mora namreč izkidati, tla se morajo razkopati, prst se mora izpeljati iz hleva in vsa staja se mora z novo prstjo nasuti. Zid se mora ostrgati in z nova pobeliti; jasli, gare in vsa posoda, ki se je rabila v hlevu, mora se z lugom dobro oprati. Tudi klaja in stelja, ako je bila nad hlevom, mora se odpraviti in sme se le konjem pokladati ali nastiljati. Druga jako kužna bolezen je črm ali vranični pri¬ sad. Črm se izcimi najrajše pri živini, ki pije gnilo, smradno vodo, katerej se poklada izpridjena in plesnjiva klaja, in ki prebiva v nizkih zaduhlih hlevih. Najbolj razsaja ta strašna 95 bolezen v vročini, po zimi pa ni tako huda. Napada zlasti močno živino in jo časih ugonobi v nekoliko urah. Žival, v katerej se cimi ta bolezen, je slaba in medla, noče jesti, trese se in opoteka, hitro sope, po udih jo začne trgati, da pade na tla in pogine. Crknena živina ima temno, smradno in gosto kri in vsa mrha se kaj hitro usmradi. Zakopati se mora kje daleč na samoti in potresti se z živim apnom. Ravno tako se mora kri in sploh vsi odpadki bolne ali crknene živine dobro zakopati in sosebno se mora paziti, da druge živali, sosebno svinje, psi in kuretnina ne pridejo do njih, da se ne okužijo. Takisto mora se tudi človek varovati, da se ne za¬ maže s kužnino, ker ta strašna bolezen kužna je tudi ljudem. Dogodilo se je že, da je človeka s črmom okužila muha, ki je, sede na takej mrhi, navzela se tega strupa in ga potem prenesla na človeka. Razume se samo ob sebi, da se na vra¬ ničnem prisadu bolna žival ne sme klati in jesti, tudi takrat ne, ako je bolezen samo sumnjiva, ker tako meso je strup za človeka. Sploh se ljudem pri tej bolezni ne more nikedar dosti premišljenosti in opreznosti priporočati. Ako imaš pri bolnej živini opraviti, operi si vselej roke z mlačno milnico (žajf- nico). Hlev, v katerem je stala crknena živina, mora se 14 dnij vetriti in ako je mogoče, s klorom kaditi. Živina, ki je znabiti prebolela to bolezen ali ki je stala v istem hlevu, mora se oprati z lugom. Ljudje, ki so imeli opraviti pri bolnej ali crknenej živini, morajo sebe in obleko svojo dobro očistiti; najbolje je pa, ako obleko sežgo. Tudi posoda v hlevu se mora do dobrega osnažiti, gnojne vile naj se pa v ognji razbelijo. Omeniti moramo še neko kravjo bolezen, ki je postala preimenitna za vse človeštvo. Mislimo koze ali osepnice. Koze ali ose pni c e se imenujejo prišči ali mozolji, ki se narede na kravjih sescih in tudi na vimenu. V teh mozoljih je neka kužnina, ki ima to čudno lastnost, da je človek, ka¬ teremu se je vcepila, več ali manj varen divjih človeških koz, ki so nekedaj pomorile mnogo ljudij, ali so jim jemale vid in jim drugače spakovale lica. Zato mora človeštvo sosebno hvaležno biti angleškemu doktorju Jennerju, ki je v Ev¬ ropi prvi poskušal in priporočal cepljenje s kravjimi kozami. Zamurci nemajo koz. Kinezi in Indi so pa znali cepiti davno pred nami. Druge pri govedih znane bolezni so: Črvi v ušesih, davica ali unetica grla, otok vimena, krvavo mleko, krvavo 96 scanje, driska, zlatenica, imetje možganov, unetje obisti, pljučni rak, gliste, kamen in še druge. Kakor sploh pri domačih živalih, tudi pri govedu ne vemo, od katere divje vrste jo je človek ukrotil. No ako s paznim očesom ogledujemo pri nas navadna goveda in ako vrhu tega še pomislimo na razna afrikanska in azijanska do¬ mača goveda, vrine nam se misel po sili, da je človek že v starodavnih časih v raznih krajih ukrotil razna goveda, ki so se potem med seboj plodila in se tako prevrgla v premnoge pasmo, ki jih imamo dandanes. Učenjaki razločujejo v Evropi pet glavnih govejih vrst, namreč: dolinsko, planinsko, holandsko, stepno in škotsko, od katerih vsaka zopet razpada na več ali manj pasem. Pri nas imajo ljudje največ dolinsko govedo, ki ima kratko glavo s širokim čelom, kratke, močne, na ven zavite roge, kratek debel vrat z dolgim gubastim podvratnikom. Trupla je stegnenega in zalitega, širocih prsij in kratkih, trščatih nog. Planinsko govedo rede posebno na Švicarskem in na Tirolskem. Holandska pasma je razprostranjena posebno v Ho¬ landiji, v Bretanji in v Normandiji, na severnem Nemškem, na Danskem in sem ter tje tudi pri nas. Krava te pasmine daje največ mleka. Stepno govedo, ki se pri nas tudi o g e r s k o ime¬ nuje, je sivkasto, časih skoro belo in se ponaša z velikan¬ skimi, široko razkrečenimi rogovi. To govedo se nahaja po srednjej Aziji, na južnem Ruskem, na Vlaškem, Turškem, Ogerskem in v južnej Italiji. Tudi pri nas se vidi tu in tam. Najznamenitejše govedo med evropskimi je škotsko, ki se ukročeno nahaja po Škotskem, popolnoma divje pa v petih velicih ograjenih gozdih na Angleškem in Škotskem. Ta goveda so bela, kakor mleko, le oči, trepalnice, rogovi in parklji so črni. Bik ima na vratu kratko grivo. Angleška velika gospoda si mnogo prizadeva, da ohrani to divje go¬ vedo v Evropi. Tudi domača goveda jako lehko podivjajo, ako niso pod človekovo pazko ter se sama sebi prepuščena vedno zunaj pasejo. V Evropi nahajamo samo na Španskem podiv¬ jane bike. Kakor že vemo, Španjolcem je največje veselje 97 in najljubša zabava, gledati hajke in boje z biki. Čim bolj divje se ponaša bik, tem bolj se narod raduje. Zato puščajo zlasti v Andaluziji nalašč cele črede mladih bikov brez vsega varstva, da v gorah podivjajo in da imajo potem večje ve¬ selje ž njimi. Ti biki so strašno hudobni in napadejo vsacega človeka, ki se jim približuje. Kadar jih potrebujejo za igro, jahajo pastirji v gore in ženo pred seboj krotka domača go¬ veda. Na paši se jim divji biki pridružijo in potem jih s pomočjo krotkih goved ženo tjekaj, kjer jih potrebujejo. Ven- dcr to ni tako lehko, kakor bi si kdo domišljal, pastirji so vedno v smrtnej nevarnosti. V Ameriki pri dohodu Evropejcev ni bilo našega krot¬ kega goveda, in Krištof Kolumb je na svojem drugem poto¬ vanji vzel s seboj nekoliko goved in jih je pustil na otoku svetega Dominika, kjer so se jako hitro zaplodila in dalje Širila. Pozneje so drugi možje preselili naše govedo tudi v južno Ameriko, kjer jim je obilna paša in vse drugo bilo tako po godu, da so se v kratkem času neznansko razmnožila, da jih človek ni več mogel imeti pod svojo pazko in zato so popolnoma podivjala. Neizmerne planjave v Laplatskih državah so bile polne teh goved in vsakdo jih je smel streljati in pobijati. Lovili so je le zaradi kože, meso in loj so pa prepustili do¬ mačim in podivjanim psom in lačnim jastrebom. Kože so se za strojbo predavale v Evropo, in iz samega Buenos-Ayres-a se je vsako leto 800.000 kož odpravilo v Evropo. No v no¬ vejšem času se je to nekoliko predrugačilo. Sedaj so tudi onde bolj varčni, razen kože se sedaj rabi tudi meso in loj. Tudi po ravninah srednje Azije in južne Ruske se pašo brezštevilne črede goved, ki uživajo veliko svobodo, ker se človek ne peča mnogo za-nje. Na Ruskem zjutraj čredo na¬ poje, potem jo zaženo v stepo, kjer ostane ves dan brez pa¬ stirja, zvečer pride pa sama domov. Voli ostanejo večji del tudi po zimi zunaj, le teleta in krave pridejo v staje. Ako hoče Rus mladega vola privaditi na jarem, vrže mu zadrgo na roge, ter ga priveže h kolu. Takisto stori z drugim, potem ju uklene v jarem in ju spusti zopet v stepo. Za nekoliko dnij, ko vidita, da ni moč jarma otresti, pri¬ vadita in sprijaznita se tako, da sta pozneje vedno skupaj, če tudi nista uprežena. Sosebno zanimivo je planšarstvo, kakor je navadno po vseh goratih planinskih krajih srednje Evrope, zlasti pa na Švicarskem. Tu se pase živina vse poletje po planinskih pašnikih. Živali v podobah. I. 7 98 Ko vzpomladi začne planšar zvoniti po dolini z ve¬ likim zvoncem, ki vodi živino na planino in jeseni s planine v dolino, postaja živina po hlevih nemirna. Krave, veselo mukajoče, se zbirajo in prevzetno poskakujejo. Največjej in najlepšej kravi, ki je vsej čredi vodnica, obesi se okoli vratu ta zvonec na lepem traku, in med roge se jej priveže šop cvetja. Ta zvonec je precej velik —• spodaj ima časih 1 čre- velj v premeru — in velja do 50 goldinarjev. Tudi druge krave dobe zvonce, nekatere večje, nekatere manje, in planšar posebno pazi na to, da se glasovi dobro ujemajo in šteje si v veliko čast, ako ima njegova čreda prijetno in skladno zvonilo. Vodnica hodi zmirom prva, in nobena si ne upa iti pred njo. Za njo gredo druge večje in močnejše krave zmi¬ rom v stanovitnem redu, kakor ima katera mogočnost in ve¬ ljavo pred drugimi. Ako pride nova krava v čredo, mora se bosti z vsemi po redu, in ta boj odloči, na katerem mestu bo hodila. Vodnica vodi čredo na paši, gre prva h koči, in sploh gre njej povsodi prvo mesto. Zato je pa tudi jako ošabna, in si mnogo domišlja zaradi te časti. Dogodilo se je že, da je krava žalosti obolela, ako so jej vzeli prvi zvonec, znamenje njene časti. Drugim kravam se molzni stolčki vtaknejo med roge, tovornemu konju se natovori posteljina, velik sirni kotel, drugo potrebno mlekarsko orodje, posoda in živež za ljudi. Ko je vse oskrbljeno, krene ves vlak. Popred gre pastirček, za njim mogočno stopa vodnica in za njo vsa čreda porodoma. Zadaj gre planšar s tovornim konjem. Zvonci žvenkljajo, krave mukajo, praznično oblečeni planšarji pa pojo in vriskajo, da se razlega po dolini. Tako se proti ozelenim goram porniče dolga vrsta, ki se v vsakej vasi pomnožava. Krave, ki ostanejo doma v dolini, je pri tej priliki težko vzdržati, in večkrat jo še pozneje marsikatera pobriše sama za pajdašicami. Živina je jako rada na planinah. Čisti planinski zrak jej bolje de, nego smradni in zaduhli v hlevu. Tukaj je, kadar se jej ljubi, v višavah tudi ni take vročine, kakor po dolinah, in sitne muhe in obadi je tolikanj ne nadlegujejo. Zato je živina na planinah bolj čvrsta, zdrava in vesela, in v tem času boleznim manj podvržena, nego pajdašice po hlevih. Planinska goveda so tudi pametnejša in razumnejša od dolinskih. Žival, ki mora sama za se skrbeti, je bolj pazna in previdna, in si vse bolje zapomni, nego ona, ki je vedno pri jaslih privezana in je navajena, da človek za njo skrbi. 99 Planinska krava pozna na planini vsak grm, vsako mlako; ve, kje je najboljša paša; ve, kedaj je čas molže; že od daleč pozna pastirjev glas. Njej je znano, kedaj je čas iti h koči ali na vodo, razločuje škodljiva zelišča od dobrih in sluti nevihto. Planinska krava pozna vse nevarne kraje in se jih ogiblje, no vender se zgodi večkrat, da pade kaka krava čez strmo skalo, ali da po kakej melini zdrči v prepad. Kadar vidi, da si ne more več pomagati, uda se žalostnej usodi, spusti se na vamp in zamežf. Največji sovražnik planinskih krav je medved, ki se na¬ haja še povsodi po planinah, zlasti na švicarskih. Pri suhem vremenu živina zavoha krvoločnega kosmatina že od daleč in se mu s pridom v bran postavi; v deževji in v megli ga pa krave ne zavohajo, in pri tacem vremenu se je že dogodilo, da je medved izmed črede pograbil in odvlekel kravo, in druge okoli nje v gostej megli sovražnika še čutile niso. V največjih stiskah in straheh je pa planšar, ako po noči vstane vihar z gromom in bliskom, kakor ga Švicar Tschudi živo opisuje. »Pastirji, trudni od dela in vročine, so baš pospali, in živina leži zunaj okoli koče. Kar zablisne nekde claleč na obnebji, in bližnji snežniki so nekoliko tre- notkov, kakor bi bili vsi v ognji. Temni težki oblaki se ko¬ pičijo nad vrhovi in od zapada drvi rumenkast oblak, v ka¬ terem neprenehoma blisketa. Po dolinah leži črna tema in pokriva mirno zemljo. Krave se prebude in postajajo ne¬ mirne, med čermi popuhava topel veter in šumi med grmi¬ častim dragomastnikom in po nizkem planinskem ruševji. Ledniki se začno tajati in potoki zašume, od daleč nekaj votlo bobni, v višavah se tepo vetrovi in nad naj višjimi go¬ rami švigajo ognjeni bliski. Krave vstajajo in se začno zbi¬ rati, vodnica zamolklo muka, in vsa čreda se gnete okoli koče. Na planoti leži sparna tišina, posamezne težke kaplje padajo po strani na streho, pod katero pastirji mirno spe. Zdajci švigne iz jasnega oblaka rumeni blisk kakor ognjena kača po pečinah, da očem jemlje vid. Povsodi na okoli se unamejo oblaki, grom zaropoče in stoterno odmeva od gora, da nebo doni in se zemlja trese. Sedaj se usuje gosta toča po živini, ki se meze, stokajoča in mukajoča, z zavihnenimi repi razbegne na vse strani. Na pol nagi planšarji, s povez- nenimi golidami na glavah, planejo med razletevšo se čredo. Planšar vpije in vabi, kolne in kliče na pomoč •—■ ali besna žival nič ne vidi, nič ne čuje. To je huda ura. Planšar si ne ve pomagati, okoli njega je sedaj temna noč, sedaj zopet 7* 100 svetli ogenj. Toča ropoče po golidi in ga seka po golili mečah in rokah. Naposled je vender zbral nekoliko živine, vetrovi so pregnali nevarne oblake na drugo stran, za točo se udere ploha, krave do kolena stoje v vodi, v blatu in v toči—toda jedna ali dve najlepših krav ležite v prepadu. “ Naj si je zanimivo to planšarstvo, vender je dokazano, da v tacih krajih živinoreja peša; čemur se ni čuditi, ako se pomisli, da je paše vedno manj in manj, in da je od leta do leta slabejša. Zato so na Švicarskem jeli opuščati planšarstvo in hvalijo se, da z mnogo večjim pridom rede živino doma v hlevih. Od dne do dne se v teh krajih živinoreja po¬ vzdiguje. V severnej Evropi, sosebno na Laponskem in Norveš¬ kem, kjer poletje le kratek čas traje, ne zraste toliko krme, da bi ž njo mogli prerediti živino vso dolgo zimo. Zato onde ljudje po letu nalove in posuše vsakeršnega morskega drača, mahovja, in pripravijo brezovega brstovja in listja, in to po zimi pokladajo govedom. Razen tega dobivajo onde krave še neko posebno krmo, za katero bi človek komaj veroval, da jo jedo, in vender so va-njo zaljubljene. To so namreč — ribe. Severni narodi zimski čas nalove neizmerno množico morskih rib, posebno neke vrste, ki se oslič imenuje. Glava, ki za človeka nema nikakeršne vrednosti, odreže se ribi, in te glave se potem kuhajo z morskimi halugami in mahovjem vred in sicer tako dolgo, da se celo kosti razkuhajo. In to čorbo krave neznansko rade jedo, in kakor je videti, jim tudi dobro tekne. Odri, na katerih se ribe na zraku suše, morajo biti tako visoki, da krave ne morejo do rib, ker sicer bi jih požrle. Dve ali tri sosebno imenitne pasme domačega goveda, ki azijanskim in afrikanskim narodom nadomestuje naše, bodemo tukaj v kratkem omenili. Po vseh deželah južne Azije in tudi nekoliko po Afriki živi zebu ali grbavi vol, ki ima na plečih večjo ali manjšo tolsto grbo, ki je časih 30 kil težka, in nekateri ima celo dve grbi. Od našega se to govedo razen grbe raz¬ ločuje v tem, da ima prav majhne ploščnate rožičke in da ne muka, temveč kruli kakor naš prešič. Zebu je neizrečeno krotko, živahno, veselo in dobro- čudno govedo in Braminom v vzhodnej Indiji je sveta žival. 101 Ker je hitreji in spretnejši od našega vola, zaprezajo ga in celo za ježo sedlajo. Tudi dober tovornik je, nese do 4’/ 2 met. centa in more s takim tovorom iti dan na dan sedem milj daleč. V Indiji jim zlate rogove, pokrivajo je z dragocenimi plahtami, obešajo na nje prelepe trakove, prevoze, zvončke in kraguljice. Tako nališpani vozijo vladarje in drugo visoko in plemenito gospodo v prekrasno opravljenih kočijah. Njemu podoben je sanga ali afrikanski grbavi vol, ki se pa loči od zebua po velikih, naprej obrnenih ro¬ govih. V Abesiniji, v srednjej in južnej Afriki se pasd ne¬ znansko velike črede teh grbavih goved, ki so jedino bo¬ gastvo celih narodov. Mnogi gospodarji imajo toliko živine, da sami ne vedo koliko. Konečno omenimo še jaka ali krulečega vola. Jak živi na mrzlih višavah tibetanskih, mongolskih in turkestan- skih, ki so velik del leta s snegom in ledom pokrite, po ka¬ terih tudi po letu le sem ter tje poganja pičla zelenjava. Divji jak je jako boječ in plašen, človeku se že od daleč umakne, in po teh puščavah ga je tudi težko slediti. Tudi on ne muka, temveč kruli skoro kakor svinja. Jak je lepo govedo in je nekoliko tudi konju in celo ovci podoben. Tenko, povsod lepo zalito truplo, gibke in skočne noge, ponosna hoja in dolgi rep spominjajo na konja. Dolga, gosta in volnasta dlaka, ki mu visi na straneh, po nogah in na vratu skoro do tal, dela ga zopet ovci podob¬ nega. Rogovi stoje malo više na temenu in so tenki in na konceh ostro špičasti. Podvratnika nema, v repu ima pa blizu meter dolgo, tenko in mehko dlako. Največ je črn, daljša dlaka je časih bela. Povsod, kjer sedaj živi divji jak, povsod so ga ljudje ukrotili in vzeli v svojo službo. Ali vender ni tako krotek, kakor so druga goveda; nekaj divjosti mu je še ostalo. Brz¬ dajo ga s tem, da mu skoz nos vtaknejo železni kolobarček, na katerem je vojka privezana. Na neznanega človeka se hu¬ duje in najbolje je, umakniti mu se. Jak nosi tovore po najtežavnejših in najstrmejših hribih, kjer ni nobedne ceste, niti steze. Kraj najglobokejših pre¬ padov gre tik roba tako varno, kakor po najlepšej cesti. Prodno obstane, vselej se nekoliko krati v krogu obrne. Vročina mu je jako nadležna. Ako je le malo toplejše. vreme, postavi se rad v senco in, če more, gre v vodo. Na nižje toplejše kraje ga ni moči privaditi. 102 Meso in mleko je dobro, no največjo vrednost ima v Tibetu, v Kini in sploh v Aziji jakov rep, sosebno ako. je bel. Repi jim služijo za muhalnike; posebno v templjih svojim malikom ali kumirom muhe ž njimi odganjajo. Glavarji in plemenitaši jih z zlatom okavajo in na sulice natikujejo v znamenje svoje časti. Bogati Kihezi je rudeče barvajo in no¬ sijo na klobukih. Lep bel rep tenke in svetle dlake se pro¬ daja po 4, tudi po 5 cekinov. 8. Bivol. V bližnjem rodu z našim govedom je bivol, ki se pa vender v mnogih rečeh od njega razločuje. Bivol je večji in močnejši od našega vola in tehta navadno 5‘/ 2 metercentov. Njegova debela koža sama je 60 kil težka. Kratek in debel vrat brez podvratnika nosi kratko in debelo glavo z zbočenim in kuštravim čelom. Močni rogovi so v korenu ploščati in na- grbani, na konci pa robati, ter so najprej nazaj, potem na¬ vzgor in naposled v rogljih zopet naprej zakrivljeni. Na¬ vadno je črnkast, dlaka je jako redka ali groba, skoro šče- tinasta; po hrbtu, po trebuhu in po nogah je skoraj popol¬ noma gol. Bivol je vstvarjen za tople in močvirne kraje, kjer ima obilne vode. Za-nj je največja slast, ako more po svojej volji plavati po vodi in ako se more valjati po blatu. V vodi se dobro počuti, veselja ne ve, kaj bi počel. Prevrača se v njej na vse strani, potaplja se in plavajoč si igra s svojimi to¬ variši. Časih se vleže na hrbet, raztegne se po všečnosti ter se ne gane, voda sama ga nese dalje. Bivol je vsak dan po 6 — 8 ur v vodi, in na vodi tudi preživlja z isto zadovolj¬ nostjo, kakor njegovi sorodniki na suhem. Ako ni dalj šaša mogel iti v vodo, postaja nemiren, trmast in hudoben. Več¬ krat se je že dogodilo, da so bivoli z vozom in z vsem, kar je bilo na vozu, kakor besni dirjali v vodo in tako sebe in kola pogreznili v valove. Sicer je bivol neizrečeno topa in malomarna žival, brez upora se da zapreči pred voz ali pred plug, napenja se, vozi, orje in nosi težke tovore. Ko je pa svoje delo storil, mora ga človek pustiti, da ugaja prirojen ej strasti, namreč da se zapraši v vodo ali pa, da se vleže v blato ter se valja po njem kakor svinja, kar mu neznansko dobro de. Vse hvale vredna je njegova zadovoljnost. V tem pre¬ kosi tudi osla, o katerem je znano, da je zadovoljen z 103 vsacim osatom in bodičjem, ali pri tem vender ne zametuje druge boljše krme. Bivol pa še ne mara za sladka in sočna zelišča, katera druga goveda rada hlastajo. Ako mu človek vrže sočne trave, detelje ali kako drugo slaščico, ne zmeni se za njo. Pustil jo bode in si bode zunaj poiskal kislih močvirnih trav, rezne ostrice, trstja in ločja, sploh zelišča, za katera nobena druga živina ne mara. Bivol je molčeča žival. Le krava, kadar miluje svoje tele, ali pa jako razdražen bik se časih oglasi s čudnim glasom, v katerem je nekaj govejega mukanja, nekaj svinj¬ skega kruljenja. 11. Kafrijski bivol. Bivol je jako koristna žival in prekosi celo naše go¬ vedo, ako pomislimo, da za-nj ni treba skoro nič skrbeti. Zato je zlasti v močvirnih krajih neprecenljive vrednosti. Bivolovo meso pa ni tako tečno in okusno, kakor od naših goved, temveč je trdo in žilavo, in tudi po mošku ali pižmu diši. Od telet in mladih juncev je pa dobro, in povsodi ga radi jedo. Vzhodna Indija je njegova domovina, kjer še sedaj živi divji, kjer so ga tudi najpoprej ukrotili, in od ondot se je širil po Perziji, Armeniji, Siriji, Palestini in Egiptu. Pozneje so ga uvedli tudi na Turško, Vlaško, Ogersko in v Italijo. Zlasti v Italiji je bivol preimenitna žival, ker v nezdravih, 104 kužnih močvirjih na Toskanskem, potem v Apuliji in Kala¬ briji pogine vsaka druga domača žival, jedini bivol se dobro počuti. Ali vender je ni morebiti dežele, ki bi bivolu tako ugajala, kakor Egipet. Egipet je raj za bivole. Tukaj se mogočna reka Nil trga na mnoge struge, povsod je dosti vode, povsod so globoke krnice in velikanske mlake. Lepo je videti veliko čredo bivolov, kadar plavajo čez glavno strugo, ki je skoro pol ure široka. Ako hoče človek iti čez Nil, vsede se na bivola, ki ga hitro in varno prenese v drugo stran. V indijskih gozdih žive še drugi divji bivoli, ki so stra¬ šanske živali, ki se tudi tigra ne ustrašijo, in zato je lov na te bivole — imenujejo jih arni — strašno nevaren. Wil- liamson pripoveduje, da se je besen arni zakadil v lovca, ki je na visokem slonu sedel in se je onde varnega mislil; po vsej sili je skušal slona nasaditi na roge, in gotovo bi ga bil hudo ranil, da ga ni od druge strani neki lovec še o pravem času s kroglo zadel. 1 Ali človek je ukrotil tudi tega silnega divjaka; kakor drugod druga goveda, opravlja sedaj ukročeni arni v Indiji poljska dela. Pa največja grdoba med vsemi je k atrijski bivol. Med vsemi je največji, najneukretnejši, najmočneji in naj- divjiši. Velikanski rogovi so v korenu tako debeli, da se na čelu stikajo, ter so potem nazaj oberneni. Oči so globoko vdrte, togota, srd in potuhnenost gleda iz njih, in dolga ušesa mu mahadrajo po vratu. Kafrijski bivol je strah in trepet vseh narodov v sred- njej in južnej Afriki, kjer se v večjih in manjših čredah pase po gozdih. Zamurci se ga boje bolj nego leva, ker razdra¬ ženega bivola ne more nobena stvar vzdržati; ne zboji se, naj gre še toliko oboroženih ljudij na-nj. Kar koli mu je na potu, vse podere in pomandra. Njega ne plaši niti voda, 1 In vender tudi tega korenjaka časih napade tiger, ako ga lakota žene. Ko bivol zapazi to progasto mačko, kako se potuhneno plazi od grma do grma, vedno bliže njemu, jo grdo in nezaupno gleda od strani, stresa z glavo, razširi nosnici in v svesti svoje moči grebe po pesku. Tiger ga oblezuje od vseh stranij, sedaj se mu bliža, sedaj se zopet umika in vedno preži, kedaj bo čas skočiti. Toda bivol ga ima zmirom na očeb, kamor koli skoči mačka, od katere koli strani se zopet priplazi, povsod je pripravljen bivolov špičasti rog, da jo sprejme. Sedaj je tiger ubral priliko, kakor bi trenil, pa mu sedi na hrbtu, zasadi kremplje v vrat in se že veseli zmage. Ali bivol zamahne srdito z glavo nazaj, nasadi krvoloka na roge, ga zavihti in zadrvi visoko med drevesa. Tiger teleba z veje na vejo, čreva mu se zapletajo med nje, in ko naposled pade na zemljo, ga že čaka bivol, da ga z nogami popolnoma potepta. 105 niti ogenj. Dogodilo se je, da je zapodil moža, ki je imel nekaj rudeče obleke na sebi, v morje in je šel za njim v vodo. Mož je znal dobro plavati in potapljati se in bivol ga je izgubil iz vida. In vender je še poldrugo uro daleč plaval po morji iskaje človeka z rudečo obleko. Konečno so ga z neke ladij e ustrelili iz topa. Kafrijski bivol se rad skrije v goščo ali za kako de¬ belo drevo in onde preži na mimogredoče ljudi. Bivol ni za¬ dovoljen, da človeka umori, temveč ga tudi pogazi z nogami in razmesari z rogovi, da mu potere vse kosti. Večkrat se še povrne in začne z nova premetavati nesrečno žrtvo. Na planem človeka ne napade, ampak le v gozdu, kjer se po dnevi skriva, po noči gre pa na polje. Bivol je pri vsej okornosti vender uren, njega tudi največja goščava ne vzdrži, zaraščeno grmovje in drevje potepta kakor travne bilke. Človek mu more le uiti, ako hitro spleza na kako drevo, ali pa če ima hitrega in čilega konja pod seboj. V Kafriji je več ljudij jezdilo po gozdu. Ko pridejo na neko planjavo, ugledajo velicega bivola pred seboj. Toda opazil jih je tudi on, skočil na noge, zarjul in se zaletel na prvega jezdeca. Ta hitro prevrže konja, pa se skrije za de¬ belo drevo. Bivol se zakadi v druzega jezdeca in mu prebode konja, da se je koj mrtev zgrudil. Oba jezdeca sta hitro splezala na drevo, in bivol nasadi na rogove druzega konja, na katerem pa po sreči ni bilo jezdeca. Drugi možje, vi- devši besnega bivola, so vsi zbežali na drevesa in tudi bivol se je izgubil v hosto. Dolgo se je mislilo, da tega bivola ni moči krotiti. No v novejšem času so dva pripeljali v Evropo, ki sta bila precej krotka. Iz črede so namreč ujeli tele ter so je potem med domačimi govedi odredili. Jednega tako ukročenega kafrij- skega bivola imeli so v dunajskem zverinjaku. 9. Svinja. S to požrešno nesnago končamo popis naših pravih domačih živalij, ker kunec ali domači zajček in morski pre¬ šibek, o katerih bodemo potem še v kratkem govorili, morejo se le na toliko domače živali imenovati, na koliko sem ter tje tudi za nje skrbi človek, dasi nemajo za-nj one vred¬ nosti, kakor druge do sedaj popisane živali. Svinja je precej neokretnega, od strani stisnenega trupla, koščenega in robatega hrbtišča in kratkega, smešno vsukanega 106 repka. Noge so tenke in suhe, ter so pri nekaterih tako kratke, da se trebuh skoro tal dotikuje. Vsaka noga ima štiri parkljece, srednja dva sta večja, krajna dva manjša sta pomaknena malo više, tako da žival stopa samo na srednja dva. Glava je podolgasta, mršava, pri ušesih debela, proti gobcu zašpičena. Uhlji so dolgi, ohlapni in največ naprej obrneni; oči so jako majhne in stoje na pošev. Gobec je podaljšan v gibek rilec, s katerim žival rije po zemlji. Zna¬ meniti so očnjaki, ki so sosebno močni, robati in navzgor za¬ krivljeni, mrjasec ima večje nego svinja; ž njimi se žival brani, ker druzega orožja nema. Take velike zakrivljene očnjake navadno imenujemo okla ali čekane. 12. Svinja. Svinja je obrasena z grobo, debelo dlako, ščetine imeno¬ vano, ki so posebno na hrbtišči dolge, debele in močne. Pri svinji je znamenito tudi to, da se jej pri obilnej krmi na¬ redi pod kožo nasad masti ali slanine (Špeha), ki je pri pi¬ tanih svinjah časih več palcev debela. Svinja kruli, star razdražen mrjasec tudi renči, mladi pujski pa cvilijo. Med vsemi živalimi je svinja najnečistejša in najpožreš- nejša. To ste njeni glavni lastnosti, zaradi katerih je povsod na slabem glasu in pridevki „svinja“, „prešič“ itd. so povsod nevšečni in razžaljivi. Svinja se rada valja po najgršem blatu in ni je tako smradne in gnusne stvari, da bi je njen rilec ne preril z največjo slastjo in dopadnostjo. Vrhu tega je še strašansko požrešna in pohlasta vse, ako se le da prebaviti. 107 V svinjaku se jej dajo iz kuhinje odpadki, olupki in pomije; vse te stvari samogoltno posreblje in požre, ako so tudi od¬ padki in olupki že plesnjivi, ako so tudi pomije že kisele. Svinja žre tudi vsakeršno mrho in drugi smrad. Celo svoj zarod večkrat požre, dasitudi nekateri mislijo, da pujska požre le takrat, ako ga je po naključji poležala in zadušila, ali pa onda, ako so mladiči bolni, in zatorej vedno cvilijo. Zunaj na paši prerivajo svinje zemljo, kjer iščejo miši, ogerce, črve, gliste in korenine, in zato je dobro in koristno puščati svinje na njive, ki v prahi leže. Sicer so pa povsod na obdelanej zemlji in tudi v gozdu škodljive. Akoprem je svinja nečista žival, gre vender rada v vodo in tudi dobro plava. Svinje, ki se zunaj pasejo, gredo več¬ krat po ure daleč, da pridejo do vode in vidi jim se, kako jim kopel dobro de; znano je, da celo zbole, ako se po letu ne morejo kopati. Zato se jako motijo vsi oni, ki mislijo, da v svinjakih ni treba gledati na čistoto in snažnost in da se svinja v smradu in blatu bolje redi. To ni res! Kar velja za človeka in za druge živali, velja tudi za svinjo. Čistota je pol življenja! Zato pametni gospodarji sedaj zidajo pro¬ storne, visoke in zračne svinjake, in vsi se hvalijo, da je v tacih svinjakih žival bolj zdrava in da se bolje redi. So- sebno angleški gospodarji dajo drugim lep vzgled in ves svet ve, da imajo Angleži najlepše, najboljše in najdebelejše prešiče. Svinja pri človeku svojih umnih zmožnostij ni izbistrila tako, kakor na primer: pes, konj, slon itd. Ostala je neumna, trapasta, uporna in potuhnena, morebiti največ zato, ker Človek, gledeč na svojo korist, ugaja le njenemu požrešnemu vampu. In vender imamo, več primerov, ki nam kažejo, da ima tudi prešič neko privrženost do Človeka, ki se ž njim peča, in da je moči, tudi neumnega in togega prasca kaj naučiti. Prešiči, katere je človek od mladega k sebi privadil, gredo povsod za gospodarjem kakor psi, poznajo njegov glas in priteko, ako jih kliče po imenu. Prešič ima jako dober nos in tenek sluh, in lehko ga je naučiti, da po gozdu in po polji išče imenitne in drage gobe, sosebno gomoljike in smrčke. Wood nam celo pripoveduje o nekem angleškem prasci, ki je bil izvrsten lovec, vkljub najboljemu prepeli- čarju. Sl ud — tako je bilo ime temu prešiču — je bil strasten lovec na vsakeršno divjačino, samo za zajce ni maral. 108 Psi so bili jako nevoljni na tega lovskega dobrovoljca, ker je navadno on poprej zavohal divjačino, in naposled niso hteli več slediti v njegovem društvu. Slud je divjačino ovohal na 40, 50 korakov daleč, jo je sledil kakor pes in je obstal pred njo, kakor pravi prepeličar. Slud je bil več let v lovskej službi, toda naposled so ga morali ubiti, ker ni ovac mogel trpeti; ako je le mogel, je katero raztrgal. V Londonu so kazali svinjo, ki je iz črk sestavljala be¬ sede, katere jej je njen gospodar narekoval in je poznala tudi na uro. Drugi so svinje naučili voziti. Kmet iz okolice Št. Al¬ banske se je v mesto s štirimi prešiči vozil na trg. Na An¬ gleškem je neki kmet na svojej svinji jezdaril za stavo štiri angleške milje daleč, kar je skoro 1 naša milja ali 7 kilometrov. Ko je bil francoski kralj LjudovikXI. hudo bolan, po¬ skušali so njegovi dvorjani in služabniki vse mogoče, da bi razvedrili otožnega kralja. Ali vse je bilo zastonj, dokler ga niso naposled izučeni prešički na toliko udobrovoljili, da se je bolni kralj celo smejal. Zvita buča si je domislila naučiti mlade pujske, da so skakali in plesali, kakor jim je nekdo dudlal na dudle. Oblekel jih je od nog do glave, kakor naj¬ višje kraljeve služabnike. V lepo oslecanih suknjicah in hla- čicah, s klobučkom na glavi, z lepo pasico prepasani in z mečem o boku so se moško sprehajali in se sploh jako giz- davo ponašali. Bili so jako dobro izurjeni in ubogljivi; kakor se jim je velevalo, tako so skakali, prav spretno plesali in se sosebno priljudno priklanjali. Le nekaj jim je delalo ve¬ like sitnosti, po zadnjih dveh nogah so namreč težko hodili, in kakor so se speli na zadnje noge, so že omahovali in po¬ padali; zraven pa so tako smešno krulili, da se jim je kralj moral smejati. Med psi in med svinjami je veliko sovraštvo. Ako je prišel pes v svinjsko krdelo, je izgubljen. Tako ga razmesa¬ rijo in udelajo, da ni poznati, kaka žival je to bila. Kakor svinje ugledajo psa, postanejo nemirne, začno kruliti in celo krdelo kakor podivjano dere za njim, in človek, ki še ni videl tega, bi komaj veroval, kako urne so svinje. Na polji ali v gozdu jim pes redko kedaj uide. Svinje, ki se večjidel pašo zunaj, kakor na primer: na Hrvaškem, na Ogerskem, v Srbiji itd. so bolj divje ter napadejo v gozdu celo človeka, ki ni tako oblečen, kakor je njihov pastir. Posebno lovci, ki imajo pse seboj, so v velikej nevarnosti, ako pridejo med svinje, in ako ni svinjarja blizu. Skoro vsak lovec ti bode 109 znal pripovedati, v kacih straheh je bil zaradi svinj tu ali tam. Pes pred svinjami pribeži navadno h gospodarju, misleč, da ga bode ubranil, ali dogodilo se je že, da so svinje raz¬ trgale psa in človeka, ako ni mogel še o pravem času zbe¬ žati na kako drevo. Pravijo, da ako človek streli med raz¬ kačene svinje in ako katero ubije ali rani, dajo druge svinje hitro raztrgajo in požro. Čudno je pa, da psa, katerega sicer tako togotno preganjajo, ne pokusijo. Pogosto se čuje tudi o nesrečah, da se je svinja lotila v zibeli otroka, ki ga je neskrbna mati samega pustila doma, da mu je odgrizla roko, da mu je spačila obraz, ali pa tudi, da je vsega požrla. Prašiča se oprasf navadno dvakrat na leto in sprasi 4 do 6, časih tudi do 12 in še več mladih. Povprek se računi 14 mladih od jedne prašiče na leto. Kakor sploh mlade ži¬ vali, so tudi mladi pujski prijetne in šegave živalce, in prav kratkočasno jih je gledati, ko veselo in prevzetno skačejo po dvorišči. Človeku se zdi skoro neverjetno, da bodo ti ne¬ mirni paglavci za nekoliko časa oni grdi in leni požeruhi. Prašiči ni videti, da bi svoj zarod posebno rada imela, in kakor smo že jedenkrat omenili, zgodi se večkrat, da svinja požre nekoliko svojih otrok, zlasti ako jih ima mnogo. Mnogo pujskov ali odojkov se poje, dokler so še pri sesci. Mladi hitro rasto in gredo po plemenu, ko še niso leto stari. Pri nobenej domačej živali ni med mladimi toliko spakov, kakor pri domačem prešiči. O koristi, ki jo uživa človek od svinje, mi ni treba mnogo govoriti, vsacemu je znano, da od zaklanega prasca nič v zgubo ne gre. Celo kri se podela v klobase in tudi ščetine, zlasti one na hrbtu, se potrebujejo za dreto, za krtače, za omela in druga jednaka orodja. No glavni dobiček pri svinji je meso, Špeh in salo. Svinjetina se je presna, ku¬ hana, pražena in pečena, ali pa se nasoli in v dimu posuši. Suho in dobro prekajeno ali prevojeno meso je tečno in okusno in se drži več let. Kjer imajo velike hrastove gozde, kakor na primer: na Hrvaškem, v Slavoniji, v Bački, v Srbiji, na Turškem, na Vlaškem in na Ruskem, so svinje celo poletje — v nekaterih krajih tudi vse leto — v gozdih, in se jeseni, ko je želod dozorel, dobro spitajo. Drugde jih pitajo v svinjakih, kjer se še bolj debele. Časih se tako spi¬ tajo, da ne morejo več hoditi, niti stati, da se še ne morejo braniti mišim in podganam, ki rade nadlegujejo take debe¬ luhe in jim celo luknje v Špeh izjedajo. Pri nas ima spitana 110 svinja okoli dva meterska centa; drugde, sosebno na Angleš¬ kem, imajo še večje prešiče, ki navadno vagajo 3, 4 in tudi 5 meterskih centov. Najtežja svinja je imela celo nad 714 kil. Svinje sploh, zlasti pa one, ki se rede po smradnih in blatnih svinjakih, so podvržene mnogim in mnogim boleznim, in nekatere med njimi so celo človeku nevarne. Najbolj na¬ vadne bolezni so: Davica, božjast, griža, črm ali vranični prisad, plučnica, ikre in trihine. O zadnjih dveh bodemo tu nekoliko povedali. V nekaterih svinjah se nahajajo v mesu kakor ječmenovo zrno veliki mehurčki, na katerih je videti, ako človek pazno ogleduje, majhno glavico s štirimi jamicami. Te mehurčke imenujemo ikre. Ako človek poje živo ikro, je želodec ne more prebaviti, in zato gre živa iz želodca dalje v čreva. Ko pride v črevo, prime se ona glavica s štirimi jamicami čre¬ vesa, mehurček se odtrga in gre dalje, mesto njega pa začno od glavice rasti podolgasti, ozki členi, drug za drugim, da naraste žival časih nad 6 metrov dolga. Tega črva imenu¬ jemo trakuljo. Iz tega vidimo, da je med svinjsko ikro in med človeško trakuljo ravno taka zveza, kakor smo jo po¬ pisali med mehurnjakom iz ovčjih možganov in med pasjo trakuljo. In res je tako! Sedaj se pa vpraša: Od kod pa svinja dobi ikre? Na to vprašanje nam ne bode težko odgovarjati, ako samo pomislimo, kaj je zaradi tega bilo rečeno pri ovčjem mehurnjaku in pasjej trakulji. Takisto, kakor je bilo pove¬ dano pri pasjej trakulji, trgajo se tudi pri človeškej zadnji z jajci napolnjeni členi drug za drugim, in gredo z blatom vred od človeka. Kako je pa potem svinja dobi v se, mi ni treba praviti. V svinjskem želodci jajca ožive in se skoz kožo želodčevo prevrtajo in rijejo dalje v meso, kjer ostanejo in se spremene v onega mehurnjaka, kateremu pravimo svinjska ikra. Da je to res tako, prepričali so se večkrat učeni možje, ki so se dosti trudili, da so to stvar do kraja dognali. Dali so namreč popolnoma zdravim prešičem jesti nekoliko členov človeške trakulje in ko so za nekoliko časa potem zaklali te prešiče, bili so vsi ikravi. Največ na trakulji bolnih ljudij je v severnih krajih, kjer mnogi jedo surovo svinjetino ali pa surove klobase, ple¬ četa in gnjati, ki so sicer bile v dimu, ali niso dosti pre¬ kajene, kakeršne pa tudi pri nas nekateri surove jedo. V takih gnjatih in klobasah ostanejo ikre žive in človek si z jednim grižljejem tacega mesa lehko pribavi črva, ki mu več- 111 krat dela strašne bolečine. Ako je pa svinjetina, tudi ikrasta, bila dobro skuhana ali prepečena, ikre poginejo in človeku ne morejo škodovati. Iz tega se zopet vidi, da bi človek že zaradi svojega lastnega zdravja moral gledati na čistoto pri svinjah. V novejšem času smo v svinjskem mesu zalotili še hu- jega sovražnika, nego so ikre. To so namreč trihine, ki so pred nekoliko leti napravile velik hrup po vsej Evropi. Svinjetina je namreč časih polna predrobnih belih pikic, kakor bi bilo meso posejano z drobnimi zrnci. Ako pre¬ režemo tako zrno, najdemo v njem majhnega, kakor las ten¬ kega črviča, ki kakor neizmerno majčkena kačica zvit leži v votlem zrnu. To so razvpite trihine. Ako človek je tako s trihinami napolnjeno surovo ali premalo prekajeno svinjetino, odpro se ta zrnca v črevih, in zviti črvički izležejo iz njih. Trihine se tukaj zaplodijo neznano hitro, in tisoči in tisoči teh črvov se previjajo po črevih, kakor kače. Čreva so zno¬ traj jako v nežna in čutljiva, človek zato oboli in zdravnik pravi: Čreva so se mu vnela. Ali ti črviči ne ostanejo tukaj. Ko so dorasli, prevrtajo se skoz čreva in skoz dro¬ bovje in pridejo v meso, po katerem dalje rijejo, da najdejo ugodno, njim všečno mesto. Tukaj se črv zvije, okoli njega se naredi kožica, ki pozneje vedno trja prihaja in tako po¬ stanejo ona zrna v mesu, katera smo zgoraj omenili. Predno trihine pridejo iz črev v meso, trpi človek stra¬ šanske bolečine; mnogi umro pa že na prvej bolezni, namreč na vnetji črev. Ali ako je človek to bolezen prebolel, začne se druga. Človeka boli meso po vsem životu, posebno v nogah in rokah; niti kolena, niti komolca ne more preganiti, kakor bi ga mrtvoud zadel. Ako je človek bil sicer zdrav in močen, in ako ni preveč trihin dobil v se, more za nekoliko tednov tudi to drugo bolezen preboleti in počasi okrevati; bolehni in slabotni ljudje pa navadno umrjo. Pri nas se menda ta bolezen še ni pokazala, morebiti da se ni zato, ker pri nas ni navada jesti surovo svinjetino, kakor jo na primer jedo na severnem Nemškem in Danskem; mogoče je pa tudi, da ni vsak zdravnik bolezni prav spoznal in je mislil, da se je bolnik prehladil. Leta 1863. je dogodek v Hettstedtu blizu Eislebena na Nemškem jako prestrašil vse, ki se radi maste s svinjsko pe¬ čenko in s klobasami. Obhajali so neko svečanost, pri ka- terej se je, kakor je že navada povsod ob tacih prilikah, jedlo in pilo. Ali kmalu potem oboli v Hettstedtu na jeden- 112 krat 90 ljudij, ki so vsi bili pri pojedini, in vsem so se čreva vnela. Predno je preteklo mesec dnij, jih je umrlo 20. Ko so sodniki in zdravniki pozneje preiskavah to stvar, izvedelo se je, da je mesar v Hettstedtu za to svečanost zaklal trihi- navega prešiča, ga je podelal v klobase, katere so ljudje jedli na pol pečene, in od tod ta velika nesreča. Še večji hrup je vstal leta 1865., ko je v Hederslebenu na Nemškem jeseni na trihinah zbolelo blizu 300 ljudij, od katerih jih je po¬ mrlo 120. Ako je pa človek prebolel obe bolezni, namreč vnetje v črevih in bolečino v udih, ako so se trihine zaprle v zrna, onda ne čuti, da nosi v sebi trihine, in ako je sicer zdrav, lehko živi leta in leta. Morebiti bode kdo vprašal: Odkod pa svinja dobi tri¬ hine, ker ti črvi ne gredo iz one živali, v katerej so se za¬ plodili, ampak ostanejo v njej, zaprti v onih belih zrnih. Tri¬ hine more tedaj dobiti le ona žival, ki požre kos trihina- vega mesa. Na to vprašanje še ne vemo gotovega odgovora. Mnogi mislijo, da svinja dobi trihine, ako požre trihinavo podgano, in res so tudi v podganah našli trihine. Toda popolnoma do¬ ločena ta stvar še ni. Svinje so razprostranjene skoro po vsem svetu, vender se mora reči, da jim ravnina in močvirje bolj ugaja nego gorati in peščeni kraji. Zato jih v tacih krajih rajše rede po svinjakih, v onih se pa večjidel zunaj pašo. Tudi svinja se je sprevrgla v premnoge pasmine; ali pri vsem tem se ve za gotovo, da naš domači prešič izvira od divjega prasca ali mrjasca, ki še sedaj živi v nekaterih krajih po Evropi, nekedaj so bili pa prav navadni po vseh večjih močvirnih gozdih. V Aziji, v Afriki in na avstralijskih otocih rede ljudje druge vrste domačih prešičev, ki so si jih udomačili od drugih divjih mrjascev, živečih v njihovih krajih. Amerikanski domači prešiči so pa naseljeni še le po Evropejcih. Ameri- kanci od svojih divjih prešičev niso nobenega ukrotili, in jim skoro tudi ni to potrebno, ker se onde naš evropejski prešič tako dobro obnaša, kakor malo kje pri nas. Gotovo se nikjer na svetu ljudje ne pečajo toliko s svinjarstvom, kakor v severnej Ameriki. No najimenitnejše in najglasovi- tejše mesto zaradi svinjarstva je mesto Cincinati v združenih 113 državah severne Amerike. Samo to mesto zakolje vsacega leta do dva milijona prešičev. V velikih krdelih se po letu pašo ti prešiči v gozdih in po poljih, ki so navlašč zaradi svinj obdelana in z ovsom, ržjo, grahom, koruzo in ajdo pose¬ jana. Jeseni se spitajo s kuhano koruzo, s krompirjem in z bu¬ čami, in potem je tirajo v mesnice, kjer je zakoljejo, po¬ parijo, razsečejo, nasole, v dimu posuše in potem v sodeh predavajo. V Evropi se zlasti v južnih deželah, postavim na južnem Ruskem, na Vlaškem, v Srbiji, na Hrvaškem, v Italiji in na Španskem mnogo pečajo s svinjarstvom, in v vseh teh deželah je žival skoro vse leto zunaj na paši. Ozrimo se sedaj še na zarodnika naših domačih pre¬ šičev, na divjega merjasca. Star divji merjasec je strašansko močna, brez repa se- ženj dolga zver, in je v postavi in rasti podoben domačemu prešiču. Razlikuje se vender od njega v tem, da je krajšega in bolj zatrepanega trupla, močnejih nog in daljše glave. Ušesa stoje po konci in so tudi bolj špičasta, nego pri do¬ mačem prešiči. Velika robata okla so zakrivljena v obeh če¬ ljustih navzgor in so sosebno pri starem merjasci strašno, tudi človeku jako nevarno orožje. Okli v dolnjej čeljusti ste mnogo večji, ostrejši in bolj zakrivljeni, in z njima skuša razdražen merjasec razporiti trebuh svojemu sovražniku. Divji merjasci so navadno črnikasti. Divja svinja živi rada v družbi, le stari samci žive kakor puščavniki za-se. Po dnevi leže lene v kotanjah, katere so si z rilcem napravile. V mraku se pa vzdignejo in začno riti, ali pa si poprej poiščejo mlako, da se v njej povaljajo, kar jim mora sosebno ugajati, ker gredo časih ure daleč iskat tacih mlak. Po gozdu iščejo gobe, korenine, črve, ogrce in drugi mrčes; jeseni pa pobirajo želod, žir, lešnjake, kostanj in lesnike, in sploh žro vse, kakor domača svinja. Po noči, ko je vse mirno, gredo na obdelano polje, in delajo onde veliko škodo, ker ne samo da mnogo požro in pohlastajo, ampak še več poteptajo. V drugih lastnostih in umnih zmožnostih je divji mer¬ jasec podoben domačej svinji, samo da je spretnejši in hrab- rejši od nje. Neznansko je uren, skoz največjo goščavo dere tako hitro, kakor nobena druga žival, in ravno tako dobro tudi plava. Živali v podobah. I. 8 114 t ■ Divji merjasijc je previdna in oprezna žival, jako tenko sliši in dobro voha, ali slabo vidi. Ako ga nič ne razjezi, je dosti dobročuden in miren; za človeka, ki gre mirno po svojem potu, se še ne zmeni, ali pa se mu še umakne v go¬ ščavo. Psa pa tudi divja svinja ne more videti, in ga povsod strastno preganja. Toda strašanski je merjasec, ako ga človek s čim razdraži, zlasti ako ga rani. Kakor besen plane na človeka, zamahne z glavo in ga skuša z oklom raniti. V oklu ima silno moč, ako je človeka ravsnil v stegno, mu prereže meso do kosti; ako je zadel v trebuh, ga razpori, da čreva ven udarijo, in celo konju lehko trebuh raztrga. No lovci pripovedujejo, da on na sovražnika le jedenkrat zamahne, potem pa dere dalje in da se z lepa ne povrne. Zato se človek, ako v nevarnosti ni ob zavednost, lehko reši s tem, da mirno čaka merjasca, da prav blizu njega pride, in da potem hitro skoči za kako drevo ali pa tudi le na stran —■ in merjasec lomasti dalje. Tudi pravijo, da je dobro, ako se človek vleže na tla, ker merjasec more le navzgor ravsniti. Divja svinja ni tako togotna in tudi ni tako nevarna, ker nema tako velicih oklov, kakor samec. Strašanska in ne¬ varna je pa svinja takrat, ako jej je človek mladiča vzel. Kakor le pujsek zacvili, že je stara človeku za petami in ne neha, da dobi nazaj, kar jej je bilo odvzeto. Svinja ne bije samo z okli, temveč grize z zobmi in trga kosove mesa s človeka. Kakor psica mlado ščene, nosi tudi svinja odvzetega pujska v zobeh nazaj. V prvej pomladi sprasi divja svinja 4 — 12 pujskov v kotanji, katero si je izrila v samotnej goščavi in jo nastlala z mehkim mahovjem in listjem. Nekoliko dnij skrbno skriva svoj zarod in ga zapusti le za kratek čas, kadar si mora iti živeža iskat. Mladiči so jako nemirne, živahne in šegave ži¬ valce, katerim pisana suknjiča prav dobro pristuje. Mladiči namreč niso črni, temveč so rudečkasti in po dolgem rumen¬ kasto progasti. Divji merjasec živi 20—25 let. V prejšnjih časih je bil divji merjasec po vsej Evropi, razen mrzlega severja in goratih planinskih krajev, povsod navadna žival, in od njega izvirajo naši domači prešiči. No ker v gozdu, še bolj pa na polji, dela ljudem veliko škodo, zato so ga povsod hudo preganjali in v mnogih krajih srednje Evrope je popolnoma izginil. Le sem ter tje jih še vzdržuje velika gospoda v posebnih zaprtih gozdih, da ima zabavo z lovom na divjake. Popolnoma divji pa se še nahajajo na 115 južnem Ruskem, Poljskem, Ogerskem, Grškem in Španskem. Se več jih je v Aziji in v severnej Afriki, zlasti v Egiptu. Meso divjega merjasca ljudje rajše jedo, nego od doma¬ čega, ker ima okus po divjačini in je sploh prav tečno in okusno, sosebno od pujskov. Tudi klobase so dobre; zato Evropejci vsacega leta v Egiptu postreljajo mnogo divjih svinj, ter jih podelajo v klobase, ki se v Evropi drago prodajajo. Muhamedani in Židi (Judje) ne jedo nikakeršne svinjetine, ker jim je svinja nečista žival. V Aziji in Afriki živi razen našega divjega merjasca še mnogo drugih divjih merjascev, katere so si ondotni narodi tudi večjidel udomačili, ker sploh je morebiti ni živali, ki bi se tako lehko ukrotila, kakor svinja. Vsi so manjši od našega. Vjužnej Ameriki živi neka divja svinja, pekari zvana, ki je pa v vseh lastnostih, zaradi katerih je človek udomačil svinje, slabejša od naše; zato je ni ukrotil; in po vsej Ame¬ riki rede same tuje, največ evropejske prešiče. 10. Domači kunec ali zajček. S svinjo smo prav za prav končali popis naših domačih živalij, ali vender si ne moremo kaj, da ne bi tudi kunca vtaknili med nje. Kajti tudi njega redi človek zaradi svoje koristi, dasitudi ni tolika, kolika pri drugih. Domači kunec izvira od divjega kunca, ki se še pogosto nahaja po vsej južnej Evropi in skoro po vseh otocih sred¬ njega morja. Kunec je najbližji sorodnik našega, povsod dobro poznanega, divjega poljskega zajca, in vender se kljubu bližnjemu rodu med seboj grdo gledata. Kunec je manjši in mlajši od poljskega zajca, ušesa ima sicer tudi dolga, ali vender so krajša od glave, in ako je človek zavihne naprej, ne sežejo do gobca. Zadnji nogi ste tudi krajši, nego pri pravem poljskem zajci, in zato tudi ni tako uren, kakor oni. Divji kunec je rudečkasto-sive dlake, domači so pa najrajše beli, črni ali sivi, vmes pa tudi rudeč- kasti, rumenkasti in pisani. Belci imajo rudeče oči. Ulovljeni in udomačeni kunci že v prvih zarodih spre¬ mene barvo, ravno tako pa tudi domači zajčki, ako zopet podivjajo, dobe dlako divjih živalij. 8* 116 Kunec ima spredaj v vsakej čeljusti dva nekoliko ukriv¬ ljena, dletasta zoba, na straneh ste čeljusti prazni in še le daleč zadaj ima ploščate kočnike. Kadar zajček je, pomika dolnjo čeljust prav hitro naprej in nazaj, dolnja dva dle¬ tasta zoba drgneta ob gornja dva in zmeljeta krmo. Vse ži¬ vali, ki imajo tako zobovje, imenujemo glodalce in po¬ zneje, ako Bog da, seznanimo se z nekimi našimi poljskimi in gozdnimi glodalci. Ker se gledalcu vedno brusi zob ob zob, ostanejo prednji zobje zmirom rezni in ker se nekoliko zoba odbrusi, zato mu zob vedno raste in ostane zmirom jednak. Ako pa zajček iz¬ gubi po naključji jeden zob, onda se drugi nema ob kaj bru¬ siti in raste vedno dalje, da žival zaradi tacega dolzega in krivega zoba skoro jesti ne more. 13. Domači kunec ali zajček. Domači kunec je jako krotka in dobročudna žival in se človeka tako privadi, da pride k njemu, ako ga kliče, da mu je iz roke, da mu se da božati in Čehljati. Med seboj se radi igrajo, pojajo se in šegavo skačejo in se stavijo na zadnje noge. V strahu glasno kriče. Nevšečno in večkrat tudi škodljivo je njihovo rovanje in kopanje pod zemljo. Kunec mora grebsti in kopati, sicer ni zadovoljen in srečen, in se tudi v tej stvari loči od polj¬ skega divjega zajca. Luknjo naredi ozko in dolgo, in jo raz¬ pelje sem ter tje, da kaka požrešna zver ne more lehko do njega. Na konci luknje si pa izkoplje večjo kotanjo, kjer leži in kamor samica skrije mlade. Kakor poljski zajec, je tudi kunec vsakerŠno zelenje, travo, deteljo, zelje itd., po zimi pa tudi seno in oves. 117 Pri nas vidimo domače zajčke pogosto v hlevih in v stajah, kjer pa časih veliko škodo delajo, ker podkopavajo zidove in prerijejo vso zemljo. Najbolje je, ako jim se v zidu narede s kameni obložene luknje, kamor se morejo skrivati, ali dalje kopati ne morejo. V nekaterih krajih jim dado ograjen ali obzidan velik kup prsti in peska, kjer smejo ko¬ pati, kakor hočejo. Domači kunci so neznano rodovitni. Zajklja ima šest- do osemkrat na leto mlade, vsakikrat po 5 do 7, časih pa tudi po več mladih, in nekdo je preračunil, da se od jednega samega para nakoti v štirih letih neznansko število od 1,200.000 zajčkov. Kunec koristi človeku z mesom in s kožo. Meso je prav prhko in tečno, ali vender ni tako okusno, kakor od divjega kunca. Koža da dobro kožuhovino, ki ima samo to napako, da dolgo ne traje. Iz mehke volnaste dlake se dela klobučina. S kunčevo rejo se ljudje največ pečajo v Belgiji in je prodavajo na Angleško. Iz primorskih mest Gent in Ostende gre vsak teden 50 — 100.000 domačih kuncev v London. V nekaterih krajih se je domači kunec sprevrgel. Tako na primer je ruski kunec siv, le glava in ušesa so rujav- kasta, na podbradku mu pa visi ohlapna koža. A n gorski kunec ima gosto in dolgo, kakor svila mehko dlako, ki se da presti, in iz te preje se pleto rokavice in nogavice, ki se dobro prodajajo. Ta kunec je doma iz Angore v malej Aziji, kjer se tudi dragocena angorska koza nahaja. Sedaj ga rede tudi na Angleškem. Vsacih osem tednov gajedenkrat oskubejo. Kunčeva domovina so dežele okoli srednjega morja in premnogi otoci v tem morji. Stari pisci imenujejo Špansko pravo domovino tega glodalca in mnogi tudi mislijo, da je zemlja od te živali dobila ime, ker v teniškem jeziku beseda „span“ pomeni kunca. P linij piše, da so se kunci na balearskih otocih jeden- krat tako razplodili, da so vse zelenje pohlastali in da je zaradi njih nastala velika lakota. Ljudje jim niso mogli kaj, in so prosili cesarja Avgusta, da naj jim pošlje vojake na pomoč proti temu požrešnemu sovražniku. Tudi na nekih grških otocih, zlasti na Kikladih, vse mrgoli divjih kuncev, ali čudno je to, da na tacem otoku ni najti poljskega zajca, in takisto zopet na onih, kjer živi poljski zajec, ni videti kunca. Iz teh dežel so je zanesli na Laško, Francosko, Nemško in Angleško, kjer so povsod popolnoma podivjali in na nekaterih 118 krajih ljudem celo delajo veliko preglavico, zlasti v Holan¬ diji, kjer so zaradi rovanja in podkapanja jezov in morskih nasipov jako škodljivi. Po lokah in dobravah okoli Dunaja je vse polno divjih kuncev, in tako so predrzni, da se po dnevi brez strahu pasd in da pred človekom niti ne beže. Divji kunci žive najrajše na peščenih gričih, po raz¬ pokanem in zveženem skalovji, ki je z grmovjem in z dru¬ gimi zelišči obraseno. V vsacem'rovu stanuje j eden par, in ne trpi nobene druge živali zraven sebe. Po dnevi sede po luknjah, po noči se pa pašo zunaj, toda nikoli ne gredo daleč od svojega rova. Na paši so jako oprezni in kadar čutijo kako nevarnost, bijejo z zadnjo nogo ob tla in s tem drugim dajo znamenje za beg. Kunec slabo vidi, ali jako tenko sliši; ako le pesek zaškrtne pod lovčevo nogo, že sluti lovca in zbeži v luknjo. Na ravnem nikoli ne teče v jedno mer, ampak skače sem ter tje in se potuhuje in skriva, ker ve, da bi ga sicer pes pretekel. Njegovi največji sovražniki so podlasice, dihurji, in kune, ker te krvoločne zveri gredo za njim v luknjo in ga izvlečejo. Po noči jih pa na paši sove davijo. Kjer je mnogo divjih kuncev, imajo ljudje neko krotko podlasico, ki je pa kakor dihur velika in bledo rumenkasta. Ta zverka — ime¬ nuje se vretica — je največja sovražnica kuncev, na gospo¬ darjevo besedo hodi iz luknje v luknjo, in vlači kunca za kuncem pred gospodarja. Meso divjega kunca je okusneje, nego od domačega; iz dlake se delajo klobuki in tudi kožice se strojijo. Za nameček domačim živalim privržemo še morskega prešička, katerega tudi pri nas sem ter tje vidimo po hišah. Dasitudi tako rekoč človeku ni za ifobeno hasen, je vender prava domača žival, ker se nikjer ne nahaja v pr- votnej divjosti, temveč povsod le udomačen v človekovej družbi in pod njegovim varstvom. Morski prešiček je dobro ped dolga žival okroglega in valjastega, proti zadku debelejšega trupla na nizkih in tenkih nogah. Glave je debele, gobca topega, ušes velikih, repa pa nema. Hodi po golih podplatih, in ima na prednjih nogah štiri, na zadnjih samo tri prste s topimi in širocimi krem¬ peljci. Zaradi cvilečega in krulečega glasa, ki nekoliko spo¬ minja na pujska, so mu zdeli ime prešiček; zato pa, ker je 119 k nam prišel čez morje, pravimo mu morski prešiček. Oblečen je v jako pristojno, lepo pisano suknjo, akoprem dlaka ni sosebno tenka in mehka. Največ ima tri barve, namreč: belo, črno in rujavo ali rumenkasto. Dvobarvni ali celo jednobarvni prešički so jako redki. On je glodalec. Pred kacimi 200 leti smo dobili to živalco iz južne Amerike, kjer pa sedaj ni več divjih, ampak povsod je le do¬ mača žival, kakor pri nas. Amerikanci celo trdijo, da so ga od nas dobili in tako siromak še domovine nema. Godi se mu, kakor mnogim drugim domačim živalim. Morski prešiček je jako čista, živahna, mila in prijetna živalca, ki je zadovoljna z vsakeršnim zelenjem, po zimi tudi s senom in ovsom. Sploh je vse, kar zajčku tekne. Kadar je, se časih vsede in s sprednjima nogama nosi krmo v usta. Ako ima le dosti jesti, je zadovoljen in človeku se ni treba dalje za-nj pečati. Jako je nemiren in živ, v staji, ali kjer koli so zaprti, vedno tekajo sem ter tje, najraje ob zidu, drug za drugim, kakor v procesiji. Med seboj žive v miru in videti je, da se imajo radi, drug liže in čisti druzega. Samo stari samci se časih med seboj skoljejo, škrtajo z zobmi, brcajo z nogami in se celo grizejo. človeka se ne boji, da se ti v roko vzeti in vse lehko počenjaš ž njim, in ni se bati, da bi te ugriznil. Zato se so¬ sebno otroci radi ž njimi igrajo in največ je tudi rede otrokom za ljubav. Morski prešički se jako hitro razplodijo. Pri nas imajo tri- do petkrat na leto mlade, vsakikrat po tri do pet, časih pa tudi po več. Mladiči so jako spretni, precej spregledajo in nekoliko ur pozneje že gredo za materjo in drugi ali treji dan že jedo s starimi vred. Samica je ima neznano rada, vedno je liže in snaži, brani je v nevarnosti in je uči jesti. Samec je pa s početka pisano gleda, časih celo katerega za¬ davi in požre. V petem ali šestem meseci so mladiči že za pleme. Suhota in toplota jim dobro de, mraz in mokrota jim pa škoduje. Ubožnejši ljudje jih tudi pri nas jedo, kožica pa ni mnogo vredna, ker je jako tenka in slaba. Zagovor. uvodu smo rekli, da je človek gospodar na zemlji. Ali kako te- W žavno — da ne rečemo skoro nemogoče — bi bilo njegovo gospostvo, ako si ne bi znal pridobiti zvestih in močnih pomagačev. Ti po- Y magači so: domače živali. In ravno v tem je pokazal človek največje svoje gospostvo, da si je med neizmerno množico živalij vedel odbrati najboljše tovariše, da jih je znal z lepa ali z grda ukrotiti, sebi privaditi in jih tako rekoč prikleniti na svoje posestvo. Kako siromašno, kako trudapolno bi bilo naše življenje, ako bi s svojimi lastnimi rokami morali delati vsa dela, katera namesto nas opravlja naša domača živina! Vse naše dejanje in nehanje bilo bi utopljeno v skrbi za „vsakdanji kruh“, za vzdržavanje borega telesa; dušni darovi in umne zmožnosti bi pa spale v nas. Bili bi divjaki — brez vsaeega hre¬ penenja za vednostjo, za omiko. Nekatere živali redi človek največ zaradi poljskega dela, druge mu tudi delajo in zraven so mu še drugače koristne, ker mu dajo meso, mleko, mast, kožo, volno, ščetine, rogove itd. za razne potrebe. Ako si človek hoče postaviti hišo, koj zvažajo in znašajo konji, voli in osli za zidanje potrebno kamenje, les, vodo, pesek, apno itd. Ako hoče obdelati zemljo, zapreže pred plug vole ali konje, ki strpljivo orjejo, brazdijo in setev z brano zabranajo. Ko je setev dozorila, zvozi jo zopet živina domov in večkrat tudi vrši žito na gumnu. Ako hoče obiskati v daljavi stanujoče prijatelje, znance, srcu ljube in drage ljudi, zapreže hitrega konjiča pred voz ali pa se mu vsede na hrbet, in umna žival podirja ž njim urno do zaželenega kraja. Da mu v skednji in v žitnicah ne pojedo pridelkov njegovega truda nadležni in škodljivi požeruhi, in da ga isti nemirnjaki ne hude iz slad¬ kega kropečega spanja, spusti med nje mačka, ki hitro ustrahuje in pre¬ žene male sitneže. Ako hoče človek zatreti škodljivo zver, ali ako si hoče privoščiti divjačine, vzame puško in pokliče psa, ki zagledavši orožje v gospodar¬ jevih rokah, veselja poskakuje in vriska. Pes ga vodi na pravo sled, ovoha skrito žival in jo tira gospodarju pred puško. Okoli domače živine se vrti poljedelčev svet, živina je njegovo bo¬ gastvo, njegova sreča, brez nje je siromak Živinoreja in poljedelstvo sta tesno zvezana med seboj, drugo se oslanja na drugo. Brez živinoreje ni poljedelstva, in oboje skup še le imenujemo gospodarstvo ali kmetijstvo. Za obdelavanje zemlje je treba živinskih močij; v živinskem gnoji pa zemlji zopet povračamo, kar smo jej odvzeli v podobi žita, slame, ko- renstva, zelenjave itd. Naš kmet veliko drži do lepe živine, in se rad pobaha ž njo in jej zdeva lepa imena. Srce se mu širi, ko vidi, da mu se ,,ljuba živinica" dobro redi, da mu lepo obdelano polje obeta bogato žetvo, in zadovoljen poje po besedah našega starega pevca: Mi brazdjo konjiči ■ Za ajdo, pšenico, Neutrudni dekliči Pa bel’jo tenčico. Drugi del. Tuje domače in divje četveronoge živali. •iflt' I’ ''° lu ” ( *- oina ^ 1 - ’ n tujih živalij". ki ga je -fc®?4r za leto 1868. svojim družbenikom podala družba ^■svetega Mohora, opisal sem naše domače četveronožce. Y V nastopnem II. delu sem poprijel nit, kjer mi se je utrgala lani, ter sem začel z živalimi, katere si je drugod po širocem svetu človek udomačil in je v službo vzel. Za njimi se vrste v dolgej vrsti divje četveronoge živali, ki žive po svoje več ali manj svobodne, nestoječe pod človekovim varstvom. Med temi sem na prvo mesto postavil ono nadležno drhal, ki se drži človeka proti njegovej volji in gre šiloma povsod za njim, ter jo mora rediti, rad ali nerad. Za temi gredo živali, prebivajoče v našem sosedstvu, časi celo pod našo streho; potem se seznanimo z našimi poljskimi in gozd¬ nimi divjaki in ne puščamo v nemar tudi manj znanih gorskih in morskih prebivalcev. Tako postopamo od bližnjega do daljnega, od bolj zna¬ nega do manj znanega, naposled gremo iz Evrope in po¬ iščemo po drugih delih sveta najimenitnejše četveronožce. H koncu pripeljemo v kratkem pregledu še jedenkrat bralcu pred oči vse opisane sesalce, razvrščene po njihovih telesnih lastnostih v večja krdela in manjše rodbe. Pisatelj. I. Živali po tujih krajih udomačene. 1. Severni jelen. ti je ljubo, blagovoljni bralec, zapustiva za kratek čas naše domače kraje in popotujva proti severu, fep V duhu preletiva hitro mnoge dežele, naposled se ustaviva na bregovih ledenega morja. To je res čudna zemlja, vsa drugača nego naša slovenska. Za nami se vzdi- gajo na dolgo raztegnene gore s pečinami in skalovjem, pred nami se pa razgrinja ravnica dolga in široka, neizmerna in nedogledna našim očem. To ravnico večji del leta pokriva debel sneg, le na kake tri mesece se spremeni v velika mo¬ čvirja. Tu in tam stoji kak jelov gozd, namešan z brezami, jelšami in vrbami, sicer pa rastd po zemlji mahovi in lišaji. Za kratkim vročim poletjem pride dolga dolga zima. Tukaj traje najdaljši dan tri mesece, ker po letu solnce ne zapada in skoro tri mesece stoji vedno na obnebji. Takisto dolga je pa tudi najdaljša noč po zimi. In vender ti pusti kraji niso mrtvi; tudi tu se človek veseli življenja, in Laponcu se njegova zemlja zdi zemeljski raj, nikakor je ne bi hotel zameniti za najbogatejšo in naj- rodovitnejšo. Naše domače živali v teh mrzlih in puščobnih krajih ne morejo živeti, samo pes je, kakor povsod, tudi tu človeku zvest tovariš. Da pa more Laponec živeti, dal mu je Bog žival, ki mu nadomeščuje konja in govedo, kozo in ovco. Ta žival je severni jelen. Od njega dobiva Laponec meso in mleko, kožo in kite, kdsti in roge. Jelen prenaša tovore in prevaža v saneh go¬ spodarja z družino in vsem drugim imetkom. Brez njega bi bili ti severnjaki največji siromaki,. celo živeti ne bi mogli — vsaj v teh krajih ne. Po njihovih mislih more človek na zemlji samo tedaj srečno živeti, ako ima vsaj sto jelenov. So pa tudi Laponci, ki imajo po 1000 glav in tudi več. La¬ ponec je sicer velik poštenjak, tujega zlata ali srebra se ne 126 bo dotaknil; ali slabost ga obide, ako vidi samega jelena kje na paši in, če le more, ga ukrade. Ze ime in tudi podoba nas spominja na našega jelena, ali vender se razlikuje v nekaterih lastnostih od njega. Se¬ verni jelen je bolj zatrepanega trupla, nižjih trščatih nog, debelejšega vrata, telebaste glave in trobastega gobca. Tudi se ne nosi tako mogočno in imenitno, kakor pravi jelen. Parklji so mu široki in globoko razklani, zadnji parkelj ci se pa tal dotikajo. Pri vsakej stopinji parkeljci široko regnejo 1. Severni jelen. in pri hoji se sliši neko pokanje. Na dolnjej strani vratu mu visi precej dolga griva. Oba — samec in samica — nosita na glavi rogljato rogovje; vsaka rogljiča je na konci ploščata, ona nad očmi je pa prav lopatasta. Vsako zimo obema ro¬ govje odpade, in koj potem jima začne novo poganjati. Severni jelen pa ne prebiva samo v severnej Evropi, temveč tudi v Aziji in Ameriki, in povsod v teh pokrajinah žive še sedaj divji severni jeleni zraven krotkih. Tudi' pri tej živali, kakor pri vseh udomačenih, je videti, da je divja lepša, živahnejša, razumnejša in v vsem spretnejša nego ukročena. 127 Dasitudi so udomačeni jeleni krotki, vender ni tako lehko ž njimi ravnati, kakor z našo živino. Jeleni so svoje- glavni in trmasti. Pasejo se, kjer koli jih je volja, sedaj na gorah, sedaj na nižavi, sedaj v gozdu, sedaj zopet na močvirji, in človek mora iti za njimi in zato ne more imeti stalnega stanovanja. Z letno vročino se prikažejo goste trume obadov in komarjev, in tedaj uboga žival pred temi krvoločniki beži v gore; ko se pa bliža zima, vračajo se zopet v nižave. Po¬ glavitna hrana severnim jelenom je neki lišaj, ki povsod na severu obilno raste in po zimi si ga žival s parklji koplje izpod snega. Zato Laponcu ni treba spravljati krme za zimo, žival si zna sama pomagati. Laponski pastir je velik siromak. Vedno mora hoditi za čredo, da se mu preveč ne razkropi. Po letu ga koljejo komarji, po zimi pa zmrzuje, ker dostikrat nema drv, da bi si zakuril in si ogrel premrle ude. Ako je moral iti predaleč za živaljo, večkrat mu zmanjka živeža, pritisne ga lakota in prisiljen je jesti najgnusnejše stvari. Obupati bi moral, da nema pametnega in ubogljivega psa, ki drži čredo v redu, ki z gospodarjem vred zmrzuje in strada, pa se tudi ž njim gosti in veseli, kadar pridejo boljši časi. Zvečer ženo psi čredo v neko ograjo, kjer se košute pomolzejo. Pastir vrže košuti zadrgo na roge ali okoli vratu in jo potem priveže za kako klado, ker mu se drugači ne da molzti. Po molži spusti živino zopet na pašo. Mleko je sladko in jako mastno. Laponci delajo iz njega dober sir. Laponci koljejo jeseni, ko so jeleni najdebelejši. Jelena zvežejo in polože na tla. Potem mu j eden porine nož v prsi do ročaja in ga pusti v rani, da se ne bi izgubila kaka kaplja krvi. Strpljiva žival globoko vzdihne in milo obrača velike oči po ljudeh, kakor bi jih klicala na pomoč. Prsi se kmalu žalijo s krvjo, žival se začne tresti in za nekoliko minut je mrtva. Od zaklane živali Laponcu nič v zgubo ne gre. Iz krvi si kuhajo neko juho; iz mesa pripravljajo mnogovrstna je¬ dila in celo mladi rogovi, dokler so še mehki, se pohrustajo; iz mesa izrežejo vse bele kite, katere potem čehajo na tenke niti za šivanje. Iz kosmatih kož si krojijo in šivajo vso svojo obleko, iz strojenih kož si delajo svoje koče, na kožah leže, s kožami se pokrivajo, iz kož naposled si režejo jermenje, uzde in vojke za vprežene jelene. In tudi iz parkljev, iz rogov in celo iz kostij si delajo vsakeršno potrebno orodje. 128 Naj večja nesreča zadene Laponce, ako se kaka kužna bolezen pokaže med čredami. Tudi velik mraz jim umori mnogo telet in škoduje tudi starim, posebno ako po dežji zmrzne sneg, ker žival ne more prebiti trde skorje in ne more do lišaja. Severnjaki pa ne žive samo ob domačih jelenih, ampak love in streljajo tudi divje, kjer in kakor le morejo. No ker ta rogin neznano dobro voha, bistro vidi in tenko čuje, zato ga je jako težko zalezovati. Samo Laponca, ki je spreten in vajen vsakeršnega truda in trpljenja, veseli tudi neizrečeno težavni lov na divje jelene. Divji severni jelen je planinska žival, ki se po letu naj¬ raje pase po višavah blizu snega in leda, kjer ga pikajoči mrčes toliko ne nadleguje; jeseni se pa zopet pripaše z gora v nižave. V Sibiriji in v Ameriki, kjer pohajajo še sedaj ve¬ likanske črede divjih jelenov, potujejo živali jeseni v velikih tropih z višav v nižje gozde, kjer dobe več krme in ni toli- cega mraza. Ko pa pride zopet leto in ž njim krvožejne žu¬ želke, vračajo se po istem potu zopet v gore. Ob tem času so jeleni mršavi in suhi, po životu imajo rano pri rani, ule pri ulesu, in zato niti koža niti meso nema nobene vred¬ nosti. Drugače je pa to na zimskem potu, ko pridejo jeleni z gor. Takrat so dobro rejeni, grde rane so se jim zacelile in koža je zopet gladka. Sibirci in Indijani v Ameriki imajo sedaj zlate čase, katerih se že vse leto naprej vesele. Lovci se poskrijejo po goščavi najraje pri kakej reki, kjer vedo, da jeleni po navadi preko vode plavajo. Jeleni pridejo, vsa čreda se zapraši v vodo — zdajci pa od vseh stranij pla¬ nejo lovci v majhnih čolničih med nje, tolčejo z betmi po glaveh in prebadajo s sulicami preplašene jelene. V kratkem času jih mnogo pobijejo. Toda brez nevarnosti tudi ta lov ni. Jeleni se namreč branijo z rogmi in zobmi in tudi s prednjimi nogami skačejo na lehke čolne in je skušajo pre¬ vrniti. Lovec, ki je padel iz čolna, izmota se težko težko živ iz tega klobčiča. Indijani še drugače love divje jelene. Naš rojak Ba¬ raga, ki je bil mnoga leta škof v Ameriki, piše o tem lovu tako: „Kadar Indijani posebno dober pot najdejo, po katerem navadno velike črede jelenov hodijo, narede na nekem kraji okoli pota veliko ograjo iz kolov in debelih vej, tako da gre pot skoz sredo ograje. Take ograje so večkrat prav velike in široke. Na tistem kraji, kjer pot v ograjo drži, je velika vrzel narejena. Na obeh straneh pota še tudi Indijani ne- 129 koliko vej v zemljo zasade, katere od vrzeli dalje z mir om bolj narazen drže. V ograji pa več zank iz trdnih vrvij na- rede. Potem si majhne hišice blizu ograje postavijo in jelenov čakajo. Kadar jih zagledajo, gredo od zadaj in od obeh stranij proti njim, in jeleni hitro proti ograji in v ograjo zbeže, ker mislijo, da je navadna gozdna goščava. Indijani pa hitro za njimi teko in vrzel zadelajo. Tako so jeleni v ograjo zaprti in se ali v stave ujamejo ali pa je Indijani s puščicami po- streljajo. Taka ograja je potem še za druge čase dobra.“ Razen človeka imajo ti jeleni še dosti drugih sovraž¬ nikov. Hudi so volkovi, ki so jim radi za petami in združeno planejo nad zbegano čredo. Tudi medved in ris koljeta, kjer le moreta, no najhujši trapilci so neke majhne in neznatne žuželke. To je namreč jeden komar in dva obada. Komarji so neznano nadležni in sitni, vse poletje pikajo in pij6 kri pasočim se jelenom, da so vsi polni krvavih mozoljev. Se huji so obadje. Jeden znese svoja jajca jelenu na hrbet, iz vsacega jajca se izvali ličinka ali črvič, ki se zavleče pod kožo in pod njo dalje rije. Naredi se ule ali tur, meso se začne gnojiti in v tem gnoji živi ličinka. Ko je dorasla, iz- kobaca se iz ulesa, pade na zemljo, kjer se zabubi. V bubi se spremeni črvič v novega obada, ki izleti in zopet išče je¬ lena, da na-nj jajca znese. Drugi obad znese jajca jelenu na nos. Crviči zlezejo v nosnice in pririjejo celo do možganov in delajo živali strašne bolečine, da se kakor nora vedno v krogu vrti. Mnogo mladih jelenov pogine zaradi teh obadovih črvičev. Še le, ko so se črviči izredili, more je jelen izkihati. Največji prijatelji je¬ lenov so neke ptice, ki rade sedajo na nje in jim vlečejo in zobljejo črve iz gnojnih ran. 2. Velblod, ali kamela. Prestavimo se v mislih iz studenih snežnih poljan v ža¬ rečo puščavo, ki se jednako peščenemu morju razprostira po velikem delu Afrike in po sosednih azijanskih zemljah. Brez- konečna dobrota in modrost božja je skrbela tudi za te vroče puščave, katerih ne oživlja živa voda, po katerih žareče sape sežgo vsako bilko, ki bi morebiti hotela poganjati v jalovem pesku. Tem deželam je Bog podaril kamelo. Brez te živali bi nam bila neznana puščava sama in neznane bi nam bile vse dežele za njo. Puščava bi ločila narode, ki prebivajo ob njenih robeh, ravno tako, kakor nas Živali v podobah. I. 9 130 od Amerike loči široko morje. Ali kakor nas po morji pla¬ vajoče ladije vežejo in seznanjajo z Ameriko in z drugimi prekmorskimi deželami, tako je tudi kamela nam in našej kupčiji tako rekoč odprla bogate dežele, ki leže onkraj puščave. Zato razumni Arabec imenuje kamelo: ladij a v pu¬ ščavi, in Egipčan posebno za troje Bogu hvalo daje, namreč za reko Nil, za kamelo in za dateljevo palmo. Na kameli nam najprej pade v oči visoka grba sredi hrbta. Grba je od same masti, zato pa tudi pri istej živali ni zmirom jednaka. Ako ima namreč kamela dobro in obilno pašo, hitro se jej grba napolni in napne, in taka polna grba tehtaj' časih do 17 kil. Ako je pa krma slaba in pičla, grba 2. Kamela. hitro upade in splahne, da je komaj 3 do 3*/ B kile težka. Iz tega se vidi, da ima kamela v tolstej grbi zalogo za hude čase, ko mora na dolgem potu živeti o prepičlej in malo- pridnej krmi. Velblod je višji od vsacega konja. Na dolgem zvitem vratu se ziblje majhna, skoro ovčja glava s trobastim gobcem, majhnimi ušesi in velikimi ali topimi bebastimi očmi. Okrogli nabuhneni vamp visi med dolgimi suhobedrimi no¬ gami, in čopasti rep jej opleta po zadnjih bedrih. Na vsakej nogi ima dva majhna parkeljca, po katerih pa ne hodi, kakor drugi parklježi, temveč stopa na žuljave podplate, ki so mesnatim blazinicam podobni in prav prikladni za hojo po pesku, ker se ne vdirajo, kakor bi se vdirala n. pr. konjska kopita. 131 Na prsih, na kolenih in na gležnjih ima trde žulje, na katere se spusti, kadar počiva ali kadar se jej tovor naklada ali razklada. Razen teh žuljev je povsod pokrita z razmršeno rujavkasto ali sivkasto dlako, ki je na temenu, na podvratku, na plečih in na grbi daljša nego po drugod. Velblod krmo prežveka ali preživa in spada torej med preživače, kakor ovca, koza, jelen itd., akoprem se v zobeh od vseh razločuje. Ima namreč v gornjej čeljusti spredaj dva zoba in tudi zgoraj in spodaj po dva velika očnjaka, s ka¬ terimi se dobro brani, ker ima v njih tako moč, da človeku lehko na mah roko zdrobi ali celo glavo odtrga. Velblod je močna, trpežna in hitra žival. Na daljših potih nosi do 3 met. centov dan na dan od jutranjega svita do večernega mraka brez počitka. No tudi med velblodom in velblodom je razloček. Arabci razlikujejo zlasti dve pasmi, namreč pustinjsko in poljsko. Pustinjska kamela je sploh ležja, šibkeja in hitreja; poljska pa, ki živi na obdelanej zemlji, je težja, okornejša in počasnejša. Prva je izvrsten jahač, druga pa močen tovornik. Dober jahač preteče za 12 ur 25 milj daljave; Sonini celo pripoveduje, daje neki Beduin na svojej kameli jahal iz Kahire v Egiptu do arabske Meke, to je 200 naših milj, in da ni več potreboval kakor 5 dnij, to pa skoro ni verjetno. To so res lepe lastnosti, toda neprecenljiva in največje hvale vredna je kamela zaradi svoje zmernosti in zadovolj¬ nosti. Ni je menda živali na svetu, ki bi bila zadovoljna s tako malovredno in osorno krmo. Rada je najpustejši drač in najreznejši osat, v slast jej gre tudi suhljad in trhljad, celo jekleno trnje, ki je tako ostro, da človeku predere pod¬ plat na črevljih in še nogo zraven, pohrusta tako tečno, kakor da bi bil najsočnejši datelj. Ob takej krmi živi po ves teden in zraven neutrudna prenaša najtežje tovore. To pa je, da se jej tedaj grba suši. V sili pohlasta tudi star koš in v Sudanu morajo ljudje svoje pletene kolibe s trnjevo ogrado varovati pred kamelami, ki bi jim sicer vso hišo do tal požrle. Ni mi pa menda treba omenjati, da tudi velblod rad kaj boljšega poje, sosebno rad zoblje fižol, grah in drugo zrnje, tudi žito. Na dolgih potih mu Arabec navadno zvečer vrže kako prgišče ječmena. Tudi sol mu dobro tekne. Za brezvodne puščave je pa kamela še posebno ime¬ nitna, ker more tudi ob suhej krmi po več dnij biti brez vode. Vender so jo starši pisci zaradi tega čez mero hvalili. Tri — največ 4 dni — more pri suhej krmi žejati, potem 9* 132 pa mora piti, sicer tudi ona žeje pogine. Tudi je izmišljeno, da ima za vodo poseben želodec in da potniki, ako je mori žeja, zakoljejo kamelo ter se napijo vode iz njenega želodca. Te vode, ako bi je res kaj bilo v želodci, nikdo ne bi mogel piti zaradi strašnega smrada. To je pa resnica, da velbloda vodi neki poseben nagon tudi po neznanih potih in da že od daleč čuti vodo. Dolgi vrat zvija in steguje na vse strani in vohlja po zraku. Ako je zavohal vodo, spusti se v dir in ko pride do nje, neznano mnogo pije, da mu je trebuh napet kakor boben. V vodo pa ne gre, ker ne zna plavati. Kraja, kjer se je jedenkrat napil, nikedar več ne pozabi. Kamela pa Arabcu ne služi samo za ježo in za tovorjenje, temveč mu tudi po smrti daje užitka. Meso — dasi je suho in trdo —■ kožo, mleko, dlako in celo gnoj ve Arabec porabiti za svoje potrebe. V puščavi, kjer ni drv, Arabec skrbno pobere zju¬ traj suhe bobe in ž njimi zvečer zakuri. Da bodemo pa pravični tudi na drugo stran, moramo povedati, da ima velblod tudi napake in grde navade, ki tudi dobrosrčnega Arabca časih razjeze, da ga preklinja in z gor¬ jačo nadeva. Sploh so kameline umne zmožnosti slabe in bolj k hudemu nego k dobremu nagnene. Vedno je nevoljna, če¬ merna in uporna. Gospodarju ni prav nič privržena, draži ga, kjer in kakor ga more, kar jej človek zapoveduje, stori vse narobe. Časih je uprav hudobna. Ako čuti, da jo je za¬ sedel novinec, ki še ne pozna kamele, strese ga raz sebe in vrže v pesek, še predno se je dobro v sedlo vsedel. Le Boga mora hvaliti, ako ga ni tudi brcnila ali ugriznila. Ako je pa človek že čvrsto v sedlu, nagaja mu vender, kar največ more. Ako jo hočeš kreniti na desno, pojde ti gotovo na levo, ako hočeš iti v koraku, bode se spustila v dir. Kratko rečeno, jezi te, kakor najbolje ve in zna. Kadar jo popade trma — in to se pogosto zgodi — ne premakne se z mesta, ako bi jej tudi uzda gobec raztrgala, dokler je izvedenec v strah ne prime. Jezdec, ki se ni od mladih nog učil kamelo jahati, na njej vedno poskakuje in omahuje, zato ga ježa neznano zdela in utrudi, tudi ga začne rada glava boleti. Sitno je tudi za potnika, da je ta žival neznano strahopetna in mevžasta. Da brusi pete, ko sliši leva rjuti, tega bi jej človek že ne zameril, ta strah ima vsaj nekaj v sebi; ali da se ta velikan trese pred opico, pred psom in celo pred majhnim kuščarjem, to pa človeku vender preseda. Čudno je pa to, da je kamela konju najbolj zoperna žival. Ne more je videti. Ako še povemo, da kamela zelo 133 smrdi — smrad se jej cedi iz tilnika — in da njen grgrajoči, renčeči in rjoveči glas trga ušesa, moramo verovati potnikom, da ježa na kameli ni ugodna. Uporno se tudi obnaša, ko se jej tovor naklada. Človek jej mora dolgo prigovarjati in prošnjo z bičem poudarjati, predno se renče in zobe kazaje spusti na kolena. Jeden jej stopi na kolena in jo zgrabi za nosni hripelj, drugi jej na¬ kladajo. Ako le more, hlastne po kom, rjove, skuša poskočiti na noge ter s^sebe tovor stresti. Ko je natovorjena, udari jo z bičem. Žival še jedenkrat grozno zarjove, potem skoči na noge in gre svoj pot. Ves dan ne da več glasu od sebe. Molče trpi. Da pa ne poreče kdo, da kameli krivico delamo, mo¬ ramo pritrditi, da je največ človek sam kriv njenej trmi in upornosti. Kakor lepo ravna Arabec s svojim konjem, tako zanemarja in zaničuje kamelo. Zato se ni čuditi, da se je spačila. Velblod živi sedaj povsod le kakor domača žival, divjih ni nikjer. Brž ko ne so ga že v starodavnih časih ukrotili v Arabiji in od onod se je razprostranil po vsej severnej Afriki in prednjej Aziji tje do Indije. Gorati kraji niso za-nj, ker si po trdem kamenji ožuli podplate. Kakor še dandanes v Arabiji, ravno tako so že v starih časih merili bogastvo po kamelah. V svetem pismu se bere, da je Job imel 3000 kamel in pozneje, ko je prebil hudo skušnjo, dal mu jih je Bog še jedenkrat toliko. Na daljšem potu skoz puščavo se zaradi večje varnosti pred tatovi in razbojniki združi več trgovcev s svojimi ka¬ melami in poganjači. Tak vlak šteje časih do 3000 kamel in se imenuje karavana, kadar pod večer kamele pešajo, predno pridejo na odločeno postajo, začno jim poganjači pre¬ pevati svoje tožne narodne pesmi. Kamele nastavljajo ušesa in videti je, kakor bi jih petje krepilo in spodbadalo. Ne¬ kako veselejše in spešnejše korakajo dalje. Kakor sploh domače živali, podvržene so tudi kamele mnogim boleznim. No največ jih pokosi: sam um, tako se namreč imenuje žareči in strupeni viher v afrikanskih pu¬ ščavah. Živali ga slutijo po zagatnej soparici in zato drepljejo kar hitreje morejo, da bi ušle smrtonosnemu vetru. Ko se jim bliža sam um, vržejo sev pesek, z glavo od vetra obr- nene, stegnejo vrat in polože glavo na zemljo. Človek je po tem vetru neznano truden in slab, komaj se more držati po konci. Zdi se mu, kakor bi mu bili vsi udje prebiti. Ravno 134 tako trpi pa tudi kamela, sosebno ako ni vode blizu, da bi si ugasila žgočo žejo. Videti je, da jej vsaka stopinja dela velike bolečine, žival omahuje in se naposled zgrudi na zemljo. Niti dobra beseda, niti bič je ne spravi več po konci, z ob- steklenimi očmi milo pogleduje okoli sebe, napoj hladne vode bi jo morebiti še rešil — ali kje bi ga dobil? S težkim srcem jo raztovori gospodar in s solznimi očmi hiti dalje, da čim prej pride do krepilne vode. Še predno je kamela prav mrtva, že se vijo nad njo lačni jastrebi, ki jej razporijo trebuh in zvečer se jim pridruži še požrešna bijena in se¬ stradana lisica. Ta zanikerna drhal se kolje in grize za ostanke. Kamela ima samo jedno mlado, ki je prav šegavo, ve¬ selo in srborito. Do tretjega ali četrtega leta teka brez to¬ vora s karavano, da se priuči dolgemu potu. V četrtem letu pride tudi ona pod tovor, katerega se potem ne znebi do smrti. Kakih 30 — 40 let je vedno na nogah. Arabec tudi s staro kamelo nema usmiljenja, stareja ko je, bolj je vajena tovora, misli si samopridnež, in zato največ kamel pogine na potu. Znamenitejša pota po puščavi so povsod zaznamovana s kamelinimi kostmi, ki se belijo na vročem pesku. 3. Dvogrba kamela. Ako je že jednogrba kamela grda spaka, to je dvogrba prava nakaza med četvernogimi živalimi. Od prve se raz¬ likuje sosebno s tem, da ima na hrbtu dve grbi, da je še bolj štramasta in da ima gostejšo in daljšo dlako. Kakor je jednogrbi velblod ustvarjen za vroče peščene puščave, takisto služi dvogrbi narodom na hladnih in visokih planotah v zadnjej Aziji. Mongoli, Kalmuki, Tartari in Kinezi bi skoro ne mogli živeti brez te koristne živali, ki jim po neudelanih potih po letu in po zimi neutrudoma prenaša vso kupčijsko robo med Kino in Rusijo. Kalmuk s svojo rodovino klati se po stepah in kamela mu daje vse, česar potrebuje za življenje. Vse, kar smo prej povedali o jednogrbej, velja tudi o tej, zato nam nje in njenega življenja ni treba po tanje opisovati. Samo to moramo dodati, da živi v hladnejih deželah in da jej tudi sneg ne škoduje. Zato so že pred 200 leti z dobrim uspehom udomačili dvogrbo kamelo na Laškem blizu mesta Pize, in kamele, ki Jih sem ter tam videvamo pri nas, so iz Laškega. Tudi na Španskem se dobro počuti, in pred dese¬ timi leti so poskusili s to kamelo v severnej Ameriki, kjer 135 se od reke Misisipi tj e do velicega ali tihega morja razpro¬ stirajo velike pustinje. Skušnja je obveljala popolnoma in sedaj so jo preselili tudi v gorato južno Ameriko na otok Kuba. 4. Lama. Novi svet, to je: Amerika in Avstralija, nam ni dal nobene domače živali. Avstralija ni imela in še sedaj nema nobene svoje domače živali, vse je prejela od evropejskih na¬ seljencev, in Amerika skoro ravno tako. Ko so prvi Evrop- 3. Dvogrba kamela. Ijani prišli v Ameriko, našli so onde samo psa in v južnej Ameriki tudi lamo udomačeno. Vse druge so pozneje evro¬ pejski naseljenci tje preselili. O psu je bilo že drugej go¬ vorjeno, ostane nam tedaj samo še lama, o katerej bodemo na kratko nekoliko povedali. Z njo končamo popis do¬ mačih živalij. Kakor je imeniten severnijelen za severne pokrajine, ravno tako je lama za gorate kraje v južnej Ameriki. Kar je bilo rečeno pri mnogih domačih živalih, da se namreč od njihovega trupla ničesa ne zavrže, to velja tudi za lamo ; zraven je tudi dobra tovornica in človeku sploh prizadeva malo skrbi in malo truda. 136 Lama je jelenove velikosti in je prav za prav majhna kamela brez grbe. Tudi ona ima žulje na prsih in na gležnih, in takisto hodi tudi po blazinastih podplatih. Od kamele jo loči raven in tenek vrat, suha podolgasta glava in velika ušesa. Njene noge so tanje, parkeljci bolj razklani in dlaka je daljša in mehkejša, skoro volnata. Navadno je bela, rujava ali črna, nahajajo se pa tudi lisaste. Lama je planinska žival, le hladni gorski zrak jej dobro de, v nižavah hira in gine. Divjih lam ni več. Ta krotka, prijazna in dobročudna žival je jako rada v družbi, bodi si z ljudmi, bodi si s svojimi sestricami, sama se dolgočasi in žalosti. Južno - amerikanskim Indijanom je lama najkoristnejša žival, že pred dohodom Evropljanov jim je tovorila, kakor še dandanes. Z lamami se lenemu Indijanu ni treba mnogo ukvarjati. Ako jih ne potrebuje za tovorjenje, spusti jih zjutraj na pašo, in zvečer pridejo same domov. Pastirja jim ni treba. Lepo je videti tovoreče lame, ki prenašajo v Boliviji srebro iz rudnikov do mesta Potosi. Kačih 300.000 lam je onde zmirom na potu. V dolgej vrsti gre druga za drugo po naj- grših stezah varno in oprezno. Vodnica je lepše opravljena, na vratu ima zvonček, na glavi pa banderce, ona hodi zmirom prva, druge za njo v najlepšem redu. Vsaka nosi 80, moč¬ nejše tudi nad 100 kil. Poganjač ne potrebuje biča, ker ubogajo na besedo, le ako na potu vidijo kaj neznanega, splašijo se in razlete na vse strani, potem ima poganjač dosti opraviti, da je zopet zbere. Ako je kdo razdraži, polože ušesa nazaj in pljujejo na-nj. Kadar se lami naklada, poklekne kakor kamela; ako se jej pa preveč naloži, tudi ne vstane, predno se jej breme ne zlajša. Do dvanajstega leta tovori, potem začne slabeti in .tedaj jo navadno zakoljejo. Lamino meso je prav dobro in tečno. Tudi lame rade bolehajo, posebno se časih prikažejo neke čudne garje, ki so jako kužne ter mnogo živalij po¬ končajo. Samica ima po jedno mlado. Razen te lame rede v južnej Ameriki še neko manjšo vrsto, ki je navadno črna ali bela in ima mnogo daljšo in mečjo dlako, iz katere se predejo jako lepe tkanine. Ta žival se imenuje pako in je v drugih lastnostih podobna lami. Zastran tenke in lepe dlake so jo preselili tudi na škotske gore in ljudje se hvalijo ž njo. 137 Razen teh dveh udomačenih vrst žive v južno - ameri- kanskih gorah še sedaj dve divji vrsti, namreč g v a n a k o in v i k u n j a. Gvanako ima debelejšo dlako in živi po naj višjih gorah. Jako je skočen in uren, pase se v tropih, toda jeden vedno stoji na straži. Ko se kaj nevarnega bliža, zabekeče straža in ves trop izgine. 4. Gvanako. Tudi vikunja živi po istih krajih. Njena dlaka je sosebno tenka, mehka in dolga in zaradi nje jo jako pre¬ ganjajo. Mlada vikunja se hitro privadi človeka in po¬ stane krotka. II. Divje četveronoge živali. „ 5. M i š. ,G> r ^^®Mido ne P ozna te sladkosnede, razposajene in zvite ta- *« tiče? Povsodi je dosti mrčesa—in še preveč. Clo- fep vek se ne more odkrižati tega nadležnega gosta, ki J' f hoče jesti tudi tam, kjer ga niso vabili in klicali. Kjer koli si človek postavi hišo, bodi si v mestu, bodi si v sa¬ moti, v gori ali na polji, koj se pod njegovo streho naseli miška in brezskrbno živi od tega, kar si je človek v potu svojega obraza pridobil. Pred njenimi ostrimi dletastimi zobci ni nič varno. Po kletih in hramih gloda kruh in žito, slanino (Špeh) in maslo, svečo in sir, liže smetano, pije mleko in posreblje olje iz lampice. Ako ima priložnost, naloka se tudi sladkega žganja, da se potem valja pijana in uganja vsakeršne burke. Mnoge stvari, katerih ne je, zgrize in ogloje samo iz objesti. Tako na primer spridi po skrinjah in omarah: perje, papir, bukve, usnje in sploh vse, kar ni od kamena ali železa. Gotovo mnogo več škode stori s tem, kar pokvari, nego kar poje. Lasi je miš budna tudi po dnevi, vender se pravo živ¬ ljenje začne z nočjo, 'ko gredo ljudje k pokoju. V hiši, kjer ni mačka, vso noč ni miru, tekajo in preganjajo se po izbah, škrabljajo in. cvilijo za stenami, da človek ne more spati. Kakor so sicer plašne in boječe, postanejo vender predrzne in nesramne, ako vedo, da se jim ni bati — kadar namreč mačjega strahu ni pri hiši. Po dnevi tekajo očitno pred člo¬ vekom sem ter tam, po noči splezajo tudi k njemu na po¬ steljo in skučmo prešerno po spečem, češ: kaj pa nam moreš, akoravno si velik, mrr smo pa majhne. Poglejmo pa sedaj miš tudi od druge strani in pozabimo za čas na škodo, ki nam jo dela. Ako jo pregledamo od vseh stranij, moramo reči, da je miška lepa, živahna in okretna 139 živalca, dasiravno nam ženske skoro gotovo ne bodo pritrdile, ker je znano, da se je hudo boje. Če tudi ta strah ni opra¬ vičen, jim vender v tolažbo povemo, da niso one same v strahu pred mišjo, kajti tudi velikanski slon trepeče pred njo. Lepo zalito, zadaj debelejše ali vender vitko truplo, špičasti gobček, zale nožiče, velike črne in svetle oči so go¬ tovo lepe telesne lastnosti, in tudi sivi svilnati kožušek jej kaj lepo pristuje. Samo precej dolgi repek jo malo kazi, ker je skoro popolnoma gol, toda za živalco je imeniten, ker se ž njim oprijemlje, kadar pleza na kako šibko stvar. Tudi njeno vedenje je prav šegavo in kratkočasno. Jako je urna in skočna, nemirna in zvedava, srborito teka in skače, če pa 5. Miš. Z kje kaj zaškrtne, hitro zmuzne v luknjico, toda kmalu se zopet zasvetijo črna očesca, ako čuti, da ni nevarnosti. Rada se vseda tudi na zadnje noge in sosebno prijetno jo je gle¬ dati, ko se sedeč liže in umiva s prednjima nožicama. V vodo ne gre rada, ako pa pade va-njo, plava prav dobro. Miška vedno krči in viha mali gobček, kar je znamenje, da dobro voha, zraven ima pa tudi dober vid in zlasti tenek sluh. Nekaj posebnega ima v tem, da neznano rada posluša muziko, kakeršno koli. Muzika jo izvabi iz luknje', po belem dnevi pride v izbo in je tako zamaknem./ da pozabi na svojo varnost. Človeku se hitro privadi, zlasti mlada. Je mu iz roke, pride k njemu, ako jo pokliče, in se sploh prav uljudno obnaša. Zato imajo nekateri ljudje radi miši — posebno bele 140 — v tičjih kletkah ali gajbicah zaprte, da jim veselje delajo. Toda mora se jim gajbica pogosto čistiti, sicer kmalu za¬ smradijo vso izbo. Baron Trenk si je v ječi privadil prijazno miško, da je na njegov klic prišla iz luknjice ter mu je splezala na ramo. Jetničar mu jo je vzel, ali verna miška je ušla no¬ vemu gospodarju, stisnila se je v kotiček pred vrata Tren- kove ječe, in ko so se vrata odprla, smuknila je zopet k svojemu prijatelju. Se jedenkrat jo je pozneje odnesel jet¬ ničar ter jo je zaprl v lepo gajbico, toda miška ni hotela nič jesti in je poginila tretji dan. Vredno je, da tukaj omenimo neke stvari, o katerej se je že. mnogo govorilo in pisalo, namreč: o pojočih miših, ki neki znajo tako ugodno prepevati kakor kanarček. Naj si za sedaj ta stvar ni še popolnoma utrjena, vender se kaže po novejših skušnjah, da bode resnica. Anglež Bampfield piše, da je bilo v njegovej kuhinji za neko leseno steno gnezdo z mladimi mišimi. V kuhinji je imel kanarca, ki je prav lepo pel. Kako se začudi mož, ko čuje, da so mlade miši jele posnemati kanarčevo petje s kraja slabo, pozneje vedno lepše in popolnejše, če tudi glas ni bil tako močan, kakor tičev. Posebno rade so pele zvečer in po noči, ko je kanarec spal, in ljudje, ki so, nevedoč za te pevce, prišli v kuhinjo, so mislili, da kanarec poje. Tudi doktor Eichel- berg pripoveduje, da je imel v svojej hiši pojočo miš. Pri Kinezih je pa neki prav navadno, da imajo namesto tičev pojoče miši po hišah. Miši se, kakor sploh vsi gledalci, neznano hitro plode. Miš skoti po petkrat ali šestkrat na leto mlade, vsakikrat po 4 — 6, tudi po osem in še več. Torej ni čudo, da se v kacem kraji časih tako hitro razmnože. Mlade miši so gole in slepe ter prav hitro rastd. Starka je ima jako rada in jih v nevarnosti nikoli ne zapusti. Rajša ž njimi vred pogine. Največji sovražnik jim je maček, toda tudi sova, jež, dihur in podlasica ugonobe mnogo misij. Razun hišne miši stanuje pri nas po vrtih in gozdih: . Gozdna miš, ki je sivo rujavkaste dlake in je tudi sicer v vsem podobna hišnej, samo da je nekoliko večja. Po zimi, ko pritisne mraz, priklati se rada v hiše in najrajše prebiva po skednjih in pod strehami. Za zimo se preskrbi z vsakeršnim živežem. 141 No najškodljivejša in najpožrešnejša naša miš, ki pre¬ rije zemljo na vse strani ter zgloda in požre vse, kar raste na njej, je: Poljska miš, s kratkim gobčekom, kratkim repom in debelejšo glavo. Neizrečeno hitro se razploduje, posebno v toplih letih, in potem pokonča vse poljske pridelke. Zato so jo že v starih časih imeli ljudje za šibo božjo. Ako so v jednem kraji vse požrle, gredo v velikih krdelih dalje od kraja do kraja. Teh misij ne vzdrže niti visoke gore niti glo¬ boke vode. Ako nemajo več živeža na polji, planejo v gozde, kjer pokončajo mnogo mladovja, oglodavše mu mlado skorjo. Pa ne samo, da mnogo požrd po letu, temveč delajo škodo tudi s tem, da si za zimo znašajo v svoje luknje vsakovrst¬ nega žita in druzega živeža. Leta 1854 so poljske miši na Hrvaškem veliko škodo delale. To je še sreča, da se tudi pri tem mrčesu večkrat kužne bolezni prikažejo, tudi mokre po¬ mladi in zgodnji jesenski mrazi jih mnogo pokončajo. Največ poljskih misij vender le požro nekatere ptice, na primer: sove, kanje, zlasti pa postolke. Tudi dihurji, pod¬ lasice, kune in domače mačke jim v tem poslu prav pridno pomagajo. Torej vsem kmetom in gospodarjem zaradi njihove lastne koristi živo priporočamo, naj nikar ne streljajo svojih najboljših prijateljev. Še celo gledati bi morali, kako bi več kanj in postolk privabili na svoja polja. Posebno ustregel bodeš tem koristnim pticam, ako jim na njivo zasadiš visok drog, na katerem je zgoraj deščica poprek pribiti. Kanje rade sedajo na nje in od onod preže na miši. Drog se ti bode gotovo izplačal. H koncu se ozrimo še na dve miši, ki se po severnih pokrajinah pokažejo v tako silnej množavi, da ljudje onde mislijo, da padajo živali izpod neba. Prva je: Norveška miš ali le mi n g, ki je znatno večja od naše miši in ima prav kratek rep. V nekaterih letih se vzdig¬ nejo z nerodovitnih bregov ledenega morja in planejo v la¬ ponske doline kakor živa reka in gredo časih po šestdeset milj daleč. Na potu jih nič ne uzdrži. Široke reke in jezera preplavajo, strmo skalovje preplezajo, in tako se drve na¬ prej zmirom v jedno mer. Ako pridejo do kopice sena, ne gredo okoli nje, temveč jo prerijejo; ako jih na vodi sreča ladija, ne ognejo se jej, rajše splezajo na njo in na drugej strani zopet v vodo poskačejo. Za one kraje, po katerih po¬ tujejo, so te miši velika nesreča. Kadar pridejo, nič ne po¬ maga zoper nje. Vse, kar je rastlini podobno, pokončajo, in rt 142 ne samo, da bi travo do korenin postrigle, temveč tudi zemljo prerijejo in pobero vsako semensko zrno. Ali čim dalje pride ta živa reka, tem manjša je. Zveri in ujede jih davijo in ko¬ ljejo, lačni Laponci jih love in jedo, tisoč in tisoč jih pa potone ali počepa na potu, ostale se pogube, domov se pa nobena ne vrne. Na veliko srečo pridejo te miši največ jeden- krat v desetih letih. Druga popotnica je: Kamčadalska miš. V brezštevilnih trumah—jeden sam vlak je časih po dve uri dolg — vzpomladi zapuste Kam¬ čatko in gredo po več sto milj daleč proti zapadu. Meseca kozo- prska se pa zopet vrnejo, kar jih namreč ni na potu po¬ ginilo. Za Kamčadale so to veseli dnevi, ker za mišimi ho¬ dijo vsakeršne zveri v dragocenih kožuhih, zaradi katerih jih pobijajo. Imenitna je pa ta miš za te ljudi tudi v drugem obziru. Spravlja si namreč za zimo vsakeršne koreninice z velikim trudom, potem pa pride lačen Kamčadal ter jej po¬ bere zalogo. Pridna miš pa strada in sline cedi. 6. Podgana. Podgana je prav za prav velika, grda in gnusna miš, ki ima na sebi vse slabe mišje lastnosti, zraven pa še svojih poln koš. Nadležna in poškodna je kakor miš, vrhu tega pa še neznano požrešna, nesramna, togotna, svadljiva in za- grizna. Trebušno truplo na nizkih nogah se skoro tal do- tikuje, in za njim se še vleče dolg luskav rep. Ako zraven tudi pomislimo na zamazane in smradne kraje, po katerih se potikuje, bode nam jasno, zakaj je podgana vsacemu človeku nagnusna žival. Pri nas živite dve podgani, namreč črna in siva, črna podgana ima 'nekoliko daljši rep nego truplo ter je črnikaste dlake; siva je sploh večja, ali ima krajši rep nego truplo in je rujavkasto-sive dlake. Od nje se sem ter tam tudi nahajajo belke, ki so popolnoma bele ter imajo ru- deče oči. Obe podgani ste se priklatili k nam od nekod iz Azije, toda črna mnogo prej nego siva. Prva je gotovo že kacih 600 let pri nas in je šla še dalje proti zapadu, razprostra¬ nila se je po vsej Evropi in Afriki, in ladije so jo zanesle tudi v Ameriko, in gotovo ga ni tako majhnega in pustega otoka v morji, da ne bi bilo podgan na njem. Pred kacimi 100 leti je prišla za njo siva podgana, in koj seje med njima 143 vnelo veliko sovraštvo in krvav boj. Močneja, divjiša in srč- neja sivka je preobladala črnico. Kjer koli so se pokazale sivke, poklale in požrle so slabejše črnice; kar jih je ostalo, pobegnile so v samotnejše kraje, potaknile so se po odročnih kmetijah in gozdnih selih. Če tudi se črnice še sedaj najdejo po vseh deželah, vender so le posamezne, nikjer se ne po¬ kažejo v takej množici, da bi znatno škodo delale. Toliko huje in silnejše pa zato gospodari sedaj sivka pri nas. V svojih navadah in razvadah, lastnostih in napakah ste si obedve podgani jako podobni in zato mi ne bode treba vsake posebej opisovati. Toliko je vender razločka med njima, da črna živi rajše na suhem, posebno pod strehami, po hlevih, svislih in hramih, sivki pa bolj ugajajo mokrotni in zamazani kraji, kakor so na primer: kleti, zahodi, jarki, mes¬ nice, bregovi smradnih potokov, zlasti tam, kjer so jarki iz hiš v vodo speljani. Povsod je te nesnage dosti, največ pa po mestih in po morskih barkah. Velikanski mesti London in Pariz ste na glasu zastran brezštevilne množave teh dolgorepih grdob. Pariz si veliko prizadeva, da bi je uganobil. Zadnjih 70 let je mesto po¬ trošilo čez 100 milijonov goldinarjev na podgane, pa vse za¬ stonj. Love jih pa tako: Pod zemljo so sem ter tam visoko obzidane jame, v katere so iz mestnih jarkov nalašč napeljana pota za podgane. V te jame namečejo vsakeršne mrhovine — najrajše crknene konje in potem odpro vse luknje. Podgane se začno zbirati okoli mrhe, zmirom več in več jih prihaja. V jami je živo gibanje in cmokanje. Zdajci se na mah zapro vsa vratca -— in podgane so vse ujete. Možje, ki so nalašč 144 za to najeti, poskačejo s psi med podgane. Možje imajo trdne škorne in usnjate hlače, v jednej roki bakljo, v drugej pa kol. Začne se gnusno klanje in pobijanje. Časih v jednej noči pobijejo 50.00U podgan. Ako je pa podgana že po svojej vnanjej podobi zoperna človeku, pristudila mu se je največ zaradi strašanske požreš¬ nosti. Podgana je vse, kar se sploh jesti more — in skoraj bi rekli tudi to, kar se ne more. Hlastno prebrba najsmrad- nejše odpadke, najgnusnejše blato prežveka z največjo slastjo. Kadar ne more do kake tekoče stvari z glavo, vtakne va-njo rep in ga potem obliže. Te požrešnice se ni moči ubraniti. Ako ovoha kje kako slaščico, ne neha, predno ne pride do nje. Pregloda debele deske in trame, spleza na drevo, spod¬ koplje zid in še celo skoz zid si naredi luknjo. Tudi voda je ne uzdrži, še celo rada gre va-njo, ker zna dobro plavati in potapljati se. Podgana je tako predrzna, da se loti tudi živali, ki je večja od nje. Znano je, da po kurnikih kolje perotnino, kakor pravi dihur; neskrbno račico, ki veselo plava po vodi, potegne za noge pod vodo in ko se je zadušila, gre ž njo na kopno in jo požre. Spitano svinjo, ki se zastran debelosti ne more geniti, načne in naredi veliko luknjo v Špehu, in dovolj žalostnih dogodkov spričuje, da so se podgane lotile otroka v zibki. Neapeljski kralj je na otoku Proceda redil mnogo fa¬ zanov in jerebic, in zato je zapovedal, da se morajo odpraviti vse mačke, češ, da bodo njegove ptice varne pred njimi. Ali v kratkem času so se podgane tako razmnožile, da je rodo¬ vitnemu otoku žugala strašna lakota. Pred temi požrešnicami ni bilo nič varno, napadale so otroke v zibelih, mrliče na odrih, žrle so žito po žitnicah in jedi ljudem izpred očij. Ni bilo drugače, kralj je moral zopet dati stare pravice mačkam, ki so kmalu ugnale samosnedno nesnago. Tudi nekedaj mogočnemu cesarju Napoleonu, ki je po nesrečnih zgodah bil naposled prognan na otok svete Helene, bile so ondukaj podgane velika preglavica. Med obedom SO' prišle v izbo in njegovi služabniki in prijatelji so imeli dosti opraviti, da so jih odganjali od skled, jedenkrat celo niso imeli nič jesti, ker so bile podgane v hramu vse požrle. Ko je cesar jedenkrat hotel si pokriti glavo, skočila je velika, podgana iz klobuka. Podgane se plode tako hitro, kakor druge miši, in bilo bi jih še več, ko se ne bi tudi med seboj klale in žrle. 145 Mladim podganam, dokler so še vse skupaj v gnezdu, se časih mastni repi med seboj tako prepleto in sprimejo, da se naposled ne dado več razvozlati. Take podgane morajo vedno skupaj ostati, niti ne morejo iti z mesta, niti si ne morejo same živeža iskati. Druge podgane so tako usmiljene in je pitajo. Jedenkrat so našli na Nemškem celo 28 z repi zrasenih podgan. Nemci jim pravijo „podganski kralj “, ker so nekedaj mislili, da ima na tacih podganah svoj sedež pod¬ gan ski kralj z zlato kronico na glavi. Kanje, sove, podlasice, mačke in nekateri psi so njeni največji sovražniki. Mačka navadno podgan ne je, nekatera se celo ne upa jih loviti. Tudi človek jim je napovedal vojsko in preganja je, kakor le ve in zna. Nastavlja jim vsakovrstne pasti in progle, lovi je v globoke posode z gladkimi stenami, naposled jim potresa otrovanega živeža. Zadnjega pomočka ne bi priporočali, ker vemo, da otrovane podgane strup rade izbljujejo in tako lehko otrujejo ljudski ali živinski živež. Najbolje storiš, ako ječmenovemu sladu, iz katerega se kuha pivo ali ol, primešaš živega apna in to zmes postaviš pred podgane. Ko se bodo nažrle, jih bode žejalo, napile se bodo vode in ugašeno apno jih bode pokončalo. Kakor nam je podgana nevšečna in zoperna, moramo vender pritrditi, da ni brez umnih zmožnostij. Privadi se človeku, pride pred-nj, ako jo z imenom pokliče, navadi se plesati in po vrvi hoditi. — V Starem gradu na Nemškem je bil poštar, ki je vsak dan po kosilu poklical svoje živali k polnej skledi, ki jo jim je postavil na tla. Ko je zažvižgal, pristopili so k skledi: mesarski pes, lepa mačka, star krokar in velika podgana s kraguljcem na vratu. Vsi štirje so mirno jedli iz iste sklede in potem so se vlegli skupaj k peči. V tej hiši ni bilo niti miši niti podgan, ker je kragulj ec vse prepodil. Podgana pa ni vsem ljudem tako ostudna, kakor nam. To je videti iz tega, da jo v nekaterih krajih ljudje jedo. Kinez si vse prste obliže, ko je pečeno podgano pojedel. 7. Hrček ali skriček. Predno se ločimo od mišjega plemena, ne moremo si kaj, da ne bi še ošteli nekega starega tihotapca, tudi bi mu ne škodovalo, ako bi mu pisano suknjo malo izprašili. Hrček se imenuje ta potepuh, na Nemškem je pa doma, toda se nahaja tudi na Poljskem in Ruskem tje do Sibirije. Živali v podobah. I. 10 146 Hrček je podganine velikosti, samo da je bolj trščatega in postavnega telesa in prav kratkega kosmatega repa. Po hrbtu je rujavkast, po trebuhu črn, gobček in nožiče so pa bele, česar nemajo drugi glodalci, ima hrček, namreč v ustih na vsakej strani precej veliko mošnjico, v katerih nosi žito v svoje stanovanje. Na strnenih njivah si izkoplje 1—2 metra globoko pod zemljo svoj stan, do katerega ima dvojna vrata. Jedna luknja gre namreč navpik do njegovega stanovanja, druga je pa na pošev izpeljana. Kadar nosi žito domov ali kadar je v nevarnosti, se skoz prvo luknjo prekucne na glavo, po drugej luknji pa hodi z doma. Zraven izbe, kjer stanuje in spi, ima svoje hrame, kamor nanosi za zimo žita, sočivja, ko- renstva itd. 7. Hrček. Tu notri živi čemerikavi lakomnik sam za-se, svoje bo¬ gate zaklade čuva sam sebi in gorje si ga poljskej miši, ako bi o hudem zimskem času prišla trkat na skopuhova vrata. Pri tej priči bi jo samogoltnik zadavil in požrl. Tudi s svo¬ jim rodom živi hrček v največjem sovraštvu. Ako hrček zunaj na svojih potih sreča svojega brata, koj se začneta pisano gledati, hrčita in brundata, dokler se ne spopadeta, in boja je še le konec, — ko je jeden mrtev. Zmagalec potem mrt¬ veca požre z mirno vestjo. Samec tudi samice večji del leta ne moro videti, da jej ne bi kazal zob. Ali tudi ona ni nič prida. Svoje mlade prav zgodaj zapodi od sebe, večkrat mo¬ rajo iti po svetu s trebuhom za kruhom, še predno prav vedo, kaj in kako. Hrček pa ne napada samo manjših živalij, temveč tudi večjim ne da mini. Ako le vidi kako žival, precej mu jeza zakipi, psu ali mački skoči v gobec, konja popade za nogo 147 in celo v človeka se zažene. Kadar se je v kaj zagrizel, ne izpusti z lepa, rajši se da ubiti. Zlati časi za hrčka so o vročem poletji, ko se vsako¬ vrstno žito rumeni, ko se začne težko klasje priklanjati. Ta¬ krat je hrček vso noč na delu, ako je okoli vse tiho in varno, tudi po dnevi. Pri delu se vsede na zadnjico, s prednjima nožicama pa pripogiblje klasje in si ga smuče skoz usta. Iz- luščeno zrnje maši v mošnjice in ko so polne, hlača domov. Najedenkrat nese 10 dkgr. žita in tedaj ga človek lehko prime, ker ne more grizti. Toda kakor spazi neprijatelja, vsede se hitro in s prednjima nogama izprazni mošnjici in potem je zopet pripravljen na boj. Do pozne jeseni, dokler je kaj na polji, znaša hrček neutrudoma vsakovrstni živež: žito, lan, mak, sočivje, ko- renstvo, krompir itd., zraven lovi pa tudi miši, kuščarje, kače in drugi mrčes. Ko je prvi hram poln, naredi si druzega, tretjega in tudi več. Potem je lehko verjetno, da ima časih j eden sam starec po dva, tudi tri vagane vsakeršnega žita in sadeža. Lehko si je tudi misliti, koliko škodo delajo ti potuhnenci, ako so se v kakem kraji zaplodili. Ko začno jesenski mrzli vetrovi briti po strniščih, za¬ dela hrček oboja vrata s prstjo, potem si izkoplje novo stano¬ vanje nekoliko čevljev globokejše od prvega, kamor prenese tudi vso zalogo. Ko je to storjeno, začne jesti, da se prav udebeli, potem se vleže na postelj, katero si je nastlal z naj¬ in ečjo travo — in zaspi. V svitek zvit spi vso zimo kakor mrtev, nič ne sliši, nič ne čuti. Nekateri pa mislijo, da se tudi v zimi časih prebudi in da gre jest. Smešno je gledati hrčka vzpomladi, ko se zbudi iz dol- zega spanja. Najprej leno steguje otrpnele ude, zazeha in zarenči, kakor bi mu bilo še prezgodaj iti s postelje. Zatem začne pomežkovati, rad bi se vsedel, pa ne gre prav, opoteka se, kakor bi bil pijan. No počasi se vender zdrami, se oliže in opere, gre jest in kmalu je zopet stari grešnik ravno tak, kakor je bil. Hrčica skoti dvakrat na leto po 6—18 golih in slepih mladičev, katere pa že v 14 dneh zapodi od sebe. V nevar¬ nosti jih ne brani, temveč mevžasto pobegne od njih. Hrčkovi največji sovražniki so dihurji in podlasice, ki jih pogumno slede celo po luknjah, tudi kanje, sove in kro¬ karji jih dosti pokončajo. Ali najhuje je preganja človek, da se vsaj nekoliko odškoduje z žitom, ki ga najde v hrčkovem stanu. Na Nemškem, kjer se časih jako zaplode, hodijo jeseni 10* 148 siromašni ljudje po njivah, iščejo hrčkov ter je izkapajo. Ubi¬ temu hrčku vzame žito, potem mu odere pisano kožico, ki je dobra za podstavo, meso pa poje. 8. Kune. Ni z lepa nesramnejšib tatic in bolj grdogledih roparic nego so kune vse povprek. Kolikor so manjše in slabejše, toliko so drznejše in krvoločnejše. Divja pohlepnost in krvo¬ željnost jim gleda iz vsacega očesa. Vse kune so vitkega zleknenega trupla na kratkih, ali močnih nogah z ostrimi kremplji, majhne ploščate glave, brkatega gobca, velicih očij, širokih ušes in sosebno ostrih zob. Ti prežgani in pretkani, drzoviti in pogumni krvoloki love največ po noči, po dnevi se skrivajo po vsakeršnih 8. Kuna. luknjah. Neznano so gibke in urne, ročne in skočne, splazijo se skoz najmanje luknje in razpoke, izvrstno plezajo in tudi dobro plavajo. Razkačene hrče in puhajo, v strahu pa puš¬ čajo strahovit smrad iz dveh žlez pod repom. Kuna zlatica, tudi gozdna in plemenita kuna imenovana, je med našimi kunami največja. Od glave do repa meri pol metra, metlast rep pa tudi 30 centimetrov. Mehko in gosto krzno je kostanjeve barve, le na grlu ima lepo ru¬ meno liso. Dalje na severu so večje od naših in imajo tudi lepši kožuh. Zlatica prebiva pri nas povsod po velicih hostah in samotnih gozdih. Po dnevi leži v kakem duplu ali gnezdu, katerega si pa ni sama naredila, ampak si ga je prilastila od divjega goloba ali pa od veverice. Ko se solnce pomika na zaton, oživi in gre na lov. Nobena četveronožna manjša žival, nobena ptica ni varna pred njenim zobom, bodi si zajec 149 ali miš na zemlji, veverica ali polh na drevesu, bodi si jere¬ bica ali rušovec—vse jej je po godi. Celo srne, zlasti mlade, zlatica rada napada in tudi oblada. Tiho in oprezno se pri¬ plazi do speče ali pasoče se živali, lazi okoli nje in ko ubere ugoden hip — skoči in visi preplašenej živali na vratu. Ve¬ verico pa tudi preganja od drevesa do drevesa, dokler je ne upeha. Ako čuti race ali druge ptice na vodi, gre v vodo in plava do njih. Žival pograbi najrajše za vrat, jej pregrizne žile in slastno liže in sreblje vročo kri. Po zimi se jej časih slabo godi, tedaj jo prisili lakota, da se pritepe po noči do ljudskega stanovanja in gorje ko¬ košim in golobom, ako pride v kurnjak. To je strašen boj in joj! Vse podavi in zakolje, odnese pa jedno samo. Jeseni pleni tudi divje bučele ter sploh je sladko in sočno sadje. Zlatica skoti 3 — 5 mladih v mehkem gnezdu. Mlade kmalu gredo za starimi, ki jih uče skakati in plezati ter so v kratkem času ravno tako vešči skakalci in plezalci, pa tudi ročni in grozoviti roparji. Mlada zlatica se nekoliko privadi človeku, toda divja ostane zmirom in zato človek nema po¬ sebnega veselja ž njo. Nekaj zastran škode, katero dela med drugimi živalimi, še več pa zaradi prelepe in dragocene kože, zlatico ljudje povsod jako preganjajo. Streljajo jo z drevja, ali pa jej nastavljajo vsakeršne progle in pasti. Pravijo, da se časih stisne k veji in potuhne, in da ne zbeži z lepa, lovec lehko drugič streli po njej, ako je prvikrat ni zadel. Manj verjetna je pa lovska pravljica, da se zlatica tako zagleda v lovčevo suknjo, ki jo je pred njo na kol obesil, da lovec lehko domov po puško gre, ako je ni imel seboj. Kuna belica, tudi domača kuna imenovana, je manjša ter nema tako dolge in lepe dlake in lisa na grlu je bela, zato se imenuje belica. Belica stanuje povsod, kjer zlatica, ali drži se rajše ljudskih pohištev nego zlatica. Po dnevi leži v kakej luknji ali v kacem duplu blizu hiš, tudi se rada skriva po drvnih skladalnicah, grobljah in starih zidovih, potika se celo po skednjih in svislih, kjer se globoko zarije v seno ali slamo. Belica je po svojih lastnostih vsa podobna zlatici. Malo¬ pridna in krvi željna je kakor ona druga in toliko bolj škod¬ ljiva, ker je bliže človeka ter ima več prilike, mu škodo de¬ lati. Skakati, plezati, plavati, zalezovati in klati zna kakor njena imenitnejša sestra v gozdu. Skozi majhno luknjo, ki jo je znabiti podgana izglodala, prevleče se spak tako hitro, 150 da se mu moraš čuditi. Ako le more, pritepe se v kurnjak ali golobnjak in ne neha daviti, dokler še kaj živega čuti. Je vse, kar zlatica, posebno rada tudi jajca in sladko sadje, jeseni spleza celo na drevje in se naje sladkih sliv in mednih hrušek. Mlade belice so prav šegave in zvedave živalce, člo¬ veka razveseljujejo s prevzetnimi skoki in kratkočasnimi igrami, starejše pa presedajo zaradi hudega smradu. Videl sem dve mladi belici, ki ste se po živahnosti in smešnem ve¬ denji vsacemu prikupili. Nikedar niste bili mirni, igrali ste se kakor mlade mačke, posebno radi ste se gonili po stolih, mizah, omarah, policah in med knjigami; drdranja in po- janja ni bilo ni konca ni kraja. Najsmešnejše ste se vedli, ako se jima je dalo jedi v kako steklenico (flašo). Spenjali ste se ob njej, kukali va-njo, preobračali jo in vrteli, dokler niste po velikem trudu izmuzali slaščice. Tudi beličina kožica da dobro krzno, toda nema tolike vrednosti kakor — zlatičina. Sedaj si pa, dragi bralec, zatisni nos, kajti opraviti imamo z dihurjem, čegar smrdljivost je prišla celo v pre¬ govor. „Smrdiš kakor dihur“, „tukaj smrdi, kakor bi di¬ hurje drli“, velimo, ako hočemo zaznamovati največji smrad. Že poprej je bilo rečeno, da vse kune smrde, ali v tem mu gre prednost pred vsemi, dihur je smrduh vseh smrduhov. Dihur je manjši od belice, zlasti rep je krajši, niti ni tako metlast. Po trebuhu je zamoklo rujav, po hrbtu ko¬ stanjev, po vratu in po bokih pa rumenkasto rujav, gobček je pa bel. Razen mrzlih severnih krajev živi dihur po vsej Evropi in tudi daleč po Aziji, če tudi nikjer ne prav po gostem. Najrajše prebiva po hišah, posebno po kmečkih, ali vsaj blizu hiš, med drvi, v grobljah in duplih, časi tudi v kakej podzemeljskej luknji, katero si je za silo sam izkopal. Prevejan je in presukan, oprezen in nezaupljiv, kakor vsa njegova rodba. Ako je v škripci ter nevedoč si drugače pomagati, pušča strašen smrad proti sovražniku in ga za ne¬ koliko hipov tako omami, da ne more koj za njim, in tako mu uide. Kakor druge kune, je tudi dihur neusmiljen mo¬ rilec, no vender pravijo, da med perotnino ne kolje tako gro¬ zovito, kakor belica ali zlatica. Da pa ne bi kdo rekel, da prikrivamo smrdljivčeve hudobije, moramo povedati, da se je dihur tudi lotil deteta v zibeli. Tako se je prigodilo v mestu Riga na Ruskem, da je dihur prišel v izbo in je zaklal otroka v zibelki. 151 Brez vse koristi pa tudi dihur ni, zlasti je velik so¬ vražnik vseli misij in podgan, tudi žabe in krte, kače in celo gade srdito preganja, čudovito je to, da mu najstrupenejši gad ne more nahuditi, naj ga grize in pika, kolikor hoče, spak se ne zmeni. Dihur rad znaša živeža v svojo luknjo, kar druge kune nemajo v navadi. Človek ne bi veroval, kako trdoživ je dihur, ni ga moči z lepa ubiti. Desetkrat bodeš mislil: no, sedaj si mrtev! pa bode zopet oživel. S preklano glavo, z razporjenim trebuhom in s predrtimi prsmi bode še na-te hreščal in puhal. Kožica je dobra, le škoda, da skoro nikedar ni moči iz nje popolnoma odpraviti nevšečnega smradu. Mesa nobena žival ne okusi. Podlasica ali lasica je najmanjša, najzaljša, pa tudi najsrboritejša med kunami. Živalca na šibkih, nizkih nožicah s kratkim repom vred je komaj ped dolga, tenko !). Dihur. zlekneno truplo ni nikjer širje od glavice. Zgoraj je rujava, zdolaj bela, po zimi pa tudi na hrbtu dobiva večje ali manje lise in proge. Krvoločna roparica stanuje povsod po drevesnih luknjah in v podzemeljskih rovih med trnjem na polji, v grobljah konec njiv, pa tudi po hlevih in svislih. Proti ve¬ čeru ali, če je mirno, tudi po dnevi gre iz svojega skrivišča, ogledava se na vse strani, poskakuje nemirno in zvedavo, preišče vsako luknjo, malo postoji, poluka pod kamen, skoči na grm, vse sliši, vse vidi, vedno vohljaj e z malim smrčkom, smuk! kakor senca šine zopet iz grma, sedaj se postavi na zadnji nogi, sedaj se kot kača plazi po travi, vedno misleč na moritev. Vsemu, kar po zemlji hodi in plazi, napovedala je podlasica vojsko. Urnej miški, dolgorepej podgani, rovar- skemu krtu, dolgouhemu zajcu je ravno tako nevarna, kakor ptici in njenim jajcem, kakor brezskrbnim kobilicam, kuščar¬ jem, kačam, žabam in celo ribam in rakom v vodi. Ako je 152 hudomušna, zažene se tudi v psa, v konja in tudi človeku skoči za vrat. Babjeverni ljudje se podlasice boje, češ, daje strupena ali kaj-li. Lasiča ima svoje mlade, katerih skoti 3—8, neizrečeno rada, v nevarnosti je prenese v varnejši kraj, ako je treba, je brani nevarnosti neustrašena do zadnjega diha. Mlade se igrajo kakor male mucke, da je prav kratkočasno jih gle¬ dati. Mlado lasico je prav lehko ukrotiti. Podlasica ne stori človeku velike škode, toliko več pa ugonobi drugih škodljivih in požrešnih živalij, zato ni pametno jo loviti in pobijati. Razen te male lasice nahaja se pri nas povsod tudi velika lasica ali hermelin, ki je po lastnostih in tudi po vnanjosti malej sestrični vsa podobna, samo da ima ne¬ koliko daljši čopast rep, ki je na konci lepo črn, tudi po zimi, ko žival vsa pobeli. Na severu so večje ter imajo tudi lepšo kožico, ki se je že od nekedaj drago plačevala, zato so v prejšnjih časih le cesarji in kralji in druga bogata in ime¬ nitna gospoda nosili plašče z hermelinjimi kožicami obšite. S oboi. Med vsemi kunami je zastran prelepega krzna najimenitnejši sobol, ki prebiva po mrzlih sibirskih pokra¬ jinah. Velik je kakor zlatica in tudi sicer jej je podoben, ali visoko ga povzdiguje lepa, svilasta in svetla dlaka, zaradi ka¬ tere se njegova koža tako drago plačuje. Nekedaj je bilo toliko sobolov, da jih je jeden mož v jednej zimi brez po¬ sebnega truda 80 nalovil. Ko so Rusi dobili Kamčatko, smijali so se Kamčadali ruskim kozakom, ki so ž njimi menjavali po nož za meh. Ali sedaj se je to drugače presuknilo. Sobolov je manj od leta do leta, ker je love na vse kriplje; sedaj lepa kožica velja 100 gld. in tudi več. Lov na sobole je jako težavna in ne¬ varna. Navadno se zbere lovska družba jeseni na znanih lo¬ viščih, do kamor so jim psi na saneh pripeljali živeža za ne¬ koliko mesecev. Ko so si postavili kolibice v snegu, začno slediti sobole, iščejo jih po duplih in žlamborih, po luknjah in razpokah. Ako je lovec našel sled, poseka drevo, in ubije sobola s puščicami ali iz puške, ali pa mu nastavlja pasti in mreže. Po najreznejši burji, po največjem snegu kolovrati ves dan lačen in truden po hribih in dolinah in dostikrat mu se trud še ne izplača. Večkrat pride lisica ali kaka druga zver pred njim pogledat v past ali v mrežo in požre ujetega sobola, pustivši lovcu kak kosec dragocenega krzna za spomin. 153 Potem se ni čuditi, da kožuh iz samih lepih sobolovih kožic stane na 10.000 gld. 9. Vidra. Ne moremo se ločiti od roparskega kunjega plemena, da ne bi spregovorili o vidri, ki je prav za prav tudi neka vodna kuna. Povsod ob potocih, zlasti ob gorskih, ki so polni plemenitih postrvij, pa tudi ob večjih rekah in jezerih, z grmovjem in trstjem zarasenih, gospodari ribičev največji strah, — namreč vidra. Ta vodna zver ima svoj stan naj- rajša pod koreninami kacega drevesa, kamor si je iz vode navzgor izkopala ozko luknjo ter jo je zgoraj razširila v večji 10. Vidra. kotel, kjer prelezi ves dan na mehko postlanej postelji. Tihi večer, posebno ob mesečini, jo izvabi ven na lov, po samotah se upa tudi ob dnevi. Ako jej povoden zalije stanovanje, zbeži na kako drevo, najrajša v duplo. Vidrino valjasto truplo se v hoji vleče skoro po tleh, ker ga nosijo jako nizke noge, kožica med prsti razpeta spri- čuje plavajočo žival. Glave je zabuhle ali ploščate, majhnih zaokroženih ušes, malih očij, dolžili brk in ostrega krepkega zobovja. Truplo meri poltretji črevelj, močan rep je za polo¬ vico krajši. Kratka ali gosta in svetla dlaka se v vodi ne zmoči ter je zgoraj temnorujava, spodaj pa bledejša, po licih skoraj sivkasta. 154 Daši je vidra vstvarjena za vodo, vender na suhem tudi dosti hitro teče, zvijaje se s truplom kakor kača. Veselje je pa gledati vidro v vodi, v njenem življi. Plava in potaplja se čudovito lehko in spretno, vidi se, da jej to ne prizadeva nikakeršne težave, zato se pa tudi nikedar ne utrudi. Vidri je vse jedno, ali plava z vodo ali proti vodi, na dnu ali na vrhu, v vodi se preobrača in prekucuje na vse strani, ako se jej zdi, plava po hrbtu ali po strani ležeča. Plavajoča miga z glavo in zvija se kakor kača, z dolgim repom pa kor- mani. Časih pomoli glavo iz vode, da si oddahne; po zimi, ko so vode zamrznene, pride sopst k luknjam, od ribiča ribam za dušek izsekanim. Vidra se hrani največ z ribami, ali prežgana tatica tudi ve, kaj je dobro, kajti postrvi jej gredo posebno v slast. Ako ni postrvij, tudi ne zameta drugih rib, to se ve da, zraven žre pa tudi rake, žabe in vodne ptice. V plitkih potocih maha z repom in prestraši ribe, da se skrijejo v globeli in pod kamenje, kjer jih toliko bolj gotovo zasači. V globokih vodah rada sede na kamen ali parobek ter od onod preži; kakor ugleda ribo, plane za njo in le redko katera uide. Kjer čuti velike ribe, plava na dnu in pograbi zgoraj plavajočo ribo za trebuh. Kar vidra pograbi, ne spusti več, tudi človeka ne, ako se je va-nj zagrizla, rajša se da ubiti. Manjšo ribo po¬ hrusta v vodi, pomolivši samo glavo iznad vode, večjo pa iz¬ nese na suho. Ker je požrešna, kakor vse kune, nalovi več, nego more pojesti; večkrat iztrga samo iz hrbta kos mesa, drugo pa pusti. Glave in repa pa sploh nikedar ne poje. Vidra plava daleč po vodi, iz jednega potoka v drugi, ako se je navadila v ribnjak, hitro ga izprazni. Zaradi te škodljive požrešnosti, zraven pa tudi zastran mesa in kože, jo srdito preganjajo, toda zvitej buči je težko priti do živega. Čakajo jo pri mesečini, ali vidra ima dober sluh in izvrsten nos ter čuti človeka že iz daljave; s kolmi zagradijo vodo in puste le nekoliko verzelij, v katere nastavljajo železne pasti, in res se marsikatera vidra ujame tako. Večkrat tudi katera obtiči v mreži, ki jo je ribič ribam nastavil, in se zaduši. Vidra skoti 2 — 4 mlade, ki so prav ljubke živalce. Starka jih pa tudi skrbno goji in redi in brani proti vsakemu sovražniku. Mlado vidro je čudovito lehko ukrotiti, celo stara se kmalu sprijazni s človekom. Mlada se tako privadi na mleko in na kuhano zelenjavo, da ne mara niti za ribo niti za meso. Gospodar jo lehko priuči, da gre na zapoved v vodo ribe 155 lovit in zvesto prinese vsako njemu v roke. Sploh je domača in gospodarju privržena kakor pes, pride k njemu, če jo po imenu pokliče, dobrika se mu in drga ob noge, rada leže v njegovo znožje, še raj še pa v naročje, akojej dovoli, povsod ga spremlja, po noči je najbolji čuvaj in ako je treba, brani gospodarja, kakor najvrlejši pes. Vidrino meso velja za postno jed, sam Bog si ga vedi zakaj! Meso, zlasti od stare vidre, je žilavo in ni za slab želodec, toliko več je pa vredna koža, ki se stroji in podeluje v raznovrstno kožuhovino. Vidrovina je pri nas sosebno v čislih za kape „vidrovke“. 10. Jež. Prijatelj! ako hočeš videti čudnega ponočnjaka, pojdi z menoj. Solnce je zatonilo za gorami, v gozdu so za čas umolknili razni glasovi, rosa je jela rositi. Ustavimo se na porobji in stopimo za gosti grm. Sedaj je v gošči nekaj za- šumelo med suhim listjem, sedaj zopet, vedno bliže nas, no! zdajci se je zgenilo dračje, iz grmičja se prikaže špičast rilček in precej za njim čudna žival starikavega nagrbanega lica, kratkega repa, nizkih podplatastih nog in oblega trupla v bodečej sivej suknji. Daši je videti okoren, vender hlasta sem ter tje, stika po luknjali, prevrača listje in rije z rilcem kakor svinja. Izpod kamena je prepodil martinčeka, hitro plane za njim, živalca bi se zvijala in branila, ali ni časa, jež jo je že pohrustal in sedaj zopet nemudoma išče živeža. Zdajci je poknila suha vejica pod našimi nogami, jež se zdrzne, malo posluša, pa hipoma skrči glavo in noge ter se zvije v klopčič. Akoravno je našopiril bodice, vender ga rahlo vzamemo v roke ter ga nesemo domov na vrt. Jež je čuden svat. V svojem vedenji je res malo ne¬ roden in telebast, ali vender pošten skozi in skozi, celo šegav in šaljiv, vsaj hudobe ni v njem nobene in prav po nedolžnem trpi, če ga surovi nevedneži preganjajo. Godi se mu kakor sploh poštenjakom, hudobni svet mu je natvezel pregrehe, za katere obrekovani siromak ne ve. Govori se o njem, da na skrivnem piščeta kolje, krave sesa in Bog si ga vedi, kaj še, kar je pa vse izmišljeno. Plašni samotarec žedf ves dan v kakej seči, ali v luknji pod kako korenino ali pod kupom suhljadi in še le zvečer si upa zapustiti skrivišče. Boječe caplja okoli z mokrim rilcem, vedno slede miši, žabe, kuš¬ čarje, kače, črve, ogerce, polže in drugi mrčes. Najrajše žre 156 miši, zato ga ljudje tudi jemljo v hiše, kjei- razen misij lovi še neko drugo nesnago, za katero nemarno strahu pri hiši, to so namreč šurki ali Švabi, katerim je zaklet sovražnik. Ako ne dobi dosti mesne jedi, loti se tudi sadja. Znamenito je pri njem sosebno to, da tudi najstrupenejšega gada požre brez vse škode, naj ga gad še tako seka in pika v gobec ali kamor hoče, jež se ne zmeni za to, le malo oblizne se, potem strupovitej kači lepo stare glavo ter jo požre vso do repa. Tudi drugi strup, ki bi usmrtil mnogo večjo žival, mu ne pokvari niti zdravja, niti volje do jedi. Tako se jež pošteno preživi do jeseni. Ko začne listje padati z dreves, skrbi tudi on za zimo, izkoplje si globoko jamo ter nanosi va-njo listja, mahu in trave, da je vsa polna. Smešno je gledati ježa, kako si posteljo znaša, povalja se 11. Jež. namreč po listji in mahovji, kar se je nabodlo na bodice, to nese domov in če se zraven nasadi še kaka lesnika ali hruška, mu je tudi prav. Zima' nastane, jež se zarije v steljo, se zvije in zaspi tako trdno, kakor znabiti nobena druga žival. Človek bi rekel: mrtev je, ako mu ne bi utripalo srce. Ježev je povsod, na ravnem in v gorah. Navadno mislijo ljudje, da sta dva ježa pri nas, pesji in svinjski; pravijo, da je svinjski dober za jed, pesji pa ne. Ali to so prazne bajke, pri nas je samo jedna vrsta, le toliko je res, da ima samica navadno daljši rilec, in brž ko ne je to svinjski jež. Cigani ježa radi jedo. Mladi ježi se kmalu privadijo hiše in bili bi človeku všeč, ko bi po noči ne bili tako nemirni, in ko ne bi smr¬ deli. Na vrteh so pa neizrečeno dobri in pameten gospodar 157 hi je moral vabiti, ne pa odganjati in ubijati, ker škode ni- kakeršne ne delajo, druzega požrešnega in sitnega mrčesa pa mnogo pokončajo. Ježevi najhuji sovražniki so psi, kjer ga ovohajo, ne dado mu miru. Siromak si ne ve drugače pomagati, da se zvije in tako preganjalcem da priliko, da si nosove okrvave na bodicah. Bolj napečna je premetena lisica, ona bodeči klopčič s prednjima nogama beza in vali do bližnje vode, kjer se klopčič hitro razvije. Še huje pa podkuri prestrašenemu ježu, ako ga porosi s svojo smradno vodo, tedaj hitro pokaže glavo izmed bodic, lisica hlastne po njej — in ježa ni več. 11. Krt. Dosle smo opisovali in opazovali samo živali po zemlji in nad zemljo, pogledimo jedenkrat malo pod zemljo. Tam doli krt kraljuje, zato jo tudi imenujemo „krtovo deželo“. Pogledimo danes v temno kraljestvo, kako po njem gospodari mnogo psovani in hudo zatirani krt. Dolžili so ga in dolže ga še dandanes, da je zanikaren tihotapec, da grize korenine sadežem, ki morajo potem usekniti. Ako bi bilo to resnično, gotovo bi zaslužil hudodelec, da ga na smrt obsodimo. Ali že pri mnogih živalih smo se preverili, da jih svet krivično sodi, in zato tudi krta nečemo soditi prenaglo, predno se ne prepričamo na svoje oči, kaj je v stvari. Poglejmo si najpred obtoženca. Kačih 5 palcev dolgo truplo je valjarju podobno, skoro bi dejal, da je v plečih močneje, nego zadaj, vratu ni videti, od krepkega tilnika se glava zožuje v precej dolg rilček. Uhljev nema, tudi očes ni videti, ima ju pa vender, le majhni ste in v dlaki skriti. Noge so kratke in slabe, da se na nje ne more mnogo opi¬ rati, zlasti velja to za zadnji, in krt res ne hodi toliko po nogah, kolikor se prav za prav plazi po izritih cevih in hod¬ nikih. Prednji nogi, dasitudi kratki, ste vender močni, široki lopatasti in na stran obrneni. Rep je kratek in tenek. Črna dlaka ni dolga, ali je gosta, svetla in se malo na modro spreminja. Odprimo mu še gobček. Oho! kaj je pa to? Vsi zobje so ostri in špičasti kakor igle. Hm! hm! to bi čudno bilo, ko bi ta žival korenine žrla, kajti vse ostrozobe živali se žive z mesom ali pa z drugimi malimi žuželkami in s črvi. Da bi baš krt v tem bil drugačen — ni verjetno. Ali človek je že tak, da časih raji veruje praznovernim in nevednim 158 ljudem, nego lastnim očem. Torej ženimo stvar do kraja! Razporimo ga ter mu pogledimo v želodec! Kar je pojedel, to se bode našlo v njem. Pa kaj najdemo? Nekaj mišje dlake, nekoliko na pol prebavljenih črvov in hroščevih kož. Ne¬ dolžen je! Neumni njegovi obrekovalci so modrovali tako: „Tukaj je več objedenih useh- nelih sadik, zasačili smo pa tudi krta, tedaj nihče drugi ni to zakvaril, nego krt. Križajmo ga.“ Taki ljudje so tako kratke pameti, da ne premislijo, da so samo zato pri usehnelih rast¬ linah ujeli krta, ker je onde hrustal bramorje in ogerce, ki so korenine podgrizavali. V praznem kozolci ni vrabcev, temveč v polnem. Ako bi znabiti še kdo stresal z glavo, naredimo mu še jedno poskušnjo. Denimo nekoliko živih krtov v skrinjo z zemljo napolnjeno, med zemljo jim zme¬ šajmo sladkih sočnih korenin, bramorjev, žab, črvov, ogercev in zrezanega mesa. Krti kmalu začno riti; za kratek čas čr¬ vom, ogercem, žabam in mesu ni sledu ni tiru, vse so požrli, korenja se pa nobeden ni do¬ taknil. Ako jim hitro ne damo zopet jesti, bodo se jeli med seboj klati in žreti, in zadnji bo tudi hitro lakote poginil. Ni je skoro tako požrešne živali, krt namreč poje vsak dan to¬ liko, kolikor sam vaga, ali rast¬ line ne povoha. Mislim, da bo sedaj vsak prepričan, da krt ni naš sovražnik, ampak prijatelj. Ni torej pametno, krta na vse kriplje preganjati. Res je, da rije po zemlji in da dela nevšečne krtine po travnikih. Ali treba je pomisliti, da tako rahljanje zemlji ni na kvar, krtine pa z grabljami poravnaj, pa bo vse prav. Toliko se sme reči, da se škoda ne da pri- 159 meriti s koristjo, ki jo imamo od krta. Le v vitih je siten zaradi vednega rovanja. Krt ima neizrečeno dober nos in tenek sluh, tudi je čudovito uren, posebno pod zemljo, in celo na zemlji ga človek težko dohaja; ako je treba, tudi plava črez široko reko. Največji mojster je pa v rovanji in kopanji. Z rilcem rahlja zemljo, z lopatastima prednjima nogama koplje, z glavo in s tilnikom pa peha prst pred seboj, dokler je kvišku ne izmeče v podobi krtine. Pod zemljo ima prav umetno iz¬ delano hišo, namreč mehko nastlan kotliček, okoli katerega gresta dva rova, ali dve poti, jedna nad drugo, iz gornjega rova se gre v hišo, iz katere drži še jedna pot navzdol na veliko cesto. Ona prva dva okrogla rova sta med seboj v zvezi z nekoliko poti, in od velike ceste so razpeljane manjše na vse strani, po njih hodi krt na lov, in po lovu se zopet vrača domov. V hišo hodi na gornja vrata, iz hiše pa na spodnja. Blizu hiše nekod ima tudi vodo, kamor hodi pit; ako ni v sosedstvu kake mlake, naredi si sam kapnico, kamor se voda zbira. Krtica ima posebno hišo, kjer na mehkej postelji skoti 3—5 mladih krtičkov, ki niso večji od boba; oba, samec in samica, skrbita za nje ter jim donašata hrano. V nevarnosti je krtica skriva in prenaša v gobci. Krt je po noči bolj delaven nego po dnevi, po zimi ravno tako, kakor po letu. Sovražnikov ima med pticami in med četveronogimi živalimi dosti. V južnej Afriki živi krt, ki ima posebno lepo bliščečo dlako, ki se iz zelene barve preliva na zlato, zato mu tudi pravijo: zlati krt. 12. Rovka. Krtu je po lastnostih in v ponašanji zelo podobna rovka, ki je pa ljudem sploh manj znana, nekaj ker je ponočnja- kinja, nekaj pa ker je jako majhna in jo človek lehko zgreši. V svojej vnanjosti človeka spominja na miš, toda je še manjša in tanša ter ima dlakav rep in dolg špičast gobček, zato jo tudi v nekaterih krajih špičmoh imenujejo. Kakor krt ima tudi ona prav majhni v dlaki skriti očesi in ušesi, in tudi kakor iglice ostre zobe. Glas jej je tiho prijetno čvrčanje ali cikanje. Vsa živalca diši po pižmu ali mošku, zato je niti mačka, niti pes ne je, zadavi jo pač, ali mrtvo pusti z mirom. 160 Rovka je najmanjša med sesalci, ali vender je pritli- kovka požrešna in krvoločna, kakor katera koli druga žival. Tako je predrzna, da napada mnogo večje in močnejše živali in je tudi oblada. V sili se med seboj koljejo in žro. Po noči vedno stika po luknjah, po starih zidovih, po grobljah in sečih in po dnevi tudi po krtovej oblastniji. Dolgi rilček nikedar ni miren, vedno viha in vohlja ž njim in vsacemu mrčesu je koj za petami. 13. Kovka. Povodna rovka stanuje v luknjah ob vodi in se hrani z manjšimi vodnimi živalcami, ker zna jako dobro pla¬ vati in potapljati se. Kako je drzen in pežrešen mali spaček, vidi se iz tega, da celo velike ribe nadleguje iti je tudi usmrti. Skoči jim namreč na glavo, izkoplje jim oči, pregrize glavo in požre možgane. 13. Netopirji. Ko poletnega večera tihi mrak prepreza vse stvari na zemlji, planejo iz vsakeršnih temnih votlin netopirji in pr¬ hutajo po zraku kakor'črne vešče. Netopirje čuden polutan! Pol tiča, pol miši, zato mu po nekaterih krajih pravijo šiš- miš. Priprostemu, nepoučenemu človeku je netopir skriv¬ nostna, grozna, skoro pošastna prikazen. Nočna ura, ob ka- terej oživi to strašilo; njegova polutanska natora, katere si neuk človek ne more prav razjasniti; tenka, mrzla in mastna mrena, ki v podobi plašča obdaja njegovo truplo in ga nosi po zraku; omahlo, vegasto letanje; velika ušesa in majhne oči in zraven še čudni kožnati izrastki v lici — vse to se strinja v netopirji ter ga dela groznega. Kar mu pa še manjka, dodaje živa domišljija — pak je pošast gotova. Brez skrbi rečemo, da ljudje o nobenej naših živalij sploh tako malo ne 161 vedo, kakor o netopirji, zato se pa tudi o nobenej ne pri¬ poveduje toliko — največ prav neslanih — pravljic. Tudi pri tej živali se potrjuje resnica, da je nevednost mati ne¬ umnih vraž. Kjer ni pravega znanja, tam se duhov rado po¬ lasti praznoverje. Najpred si poglejmo živalco bolj natanko. Prednja uda sta vsa predrugačena in nista prav nič podobna zadnjima, vse kosti so daljše in močnejše; sosebno štirje prsti so ne¬ znano dolgi in tenki, le palec je kratek in nosi močan za¬ krivljen krempelj. Med podaljšanimi štirimi prsti je pa raz- prežena tenka gola mrenica, kakor na mareli tkanina med šibinicami. Mrenica se začne na vratu, razprostira se med prsti, gre ob truplu do zadnjih nog in obdaja tudi rep. Zadnji nogi ste slabi, prsti na njih so kratki, s kremplji oboroženi in brez vezalne mrenice. Trupla je majhnega in zajetnega, kratkega vratu in precej debele zašpičene glave. 14. Netopir ušati. Oči so prav majhne in skoro v dlaki skrite, ušesa so pa gola in dolga, pri nekaterih daljša od trupla, in časi tudi oba uhlja na dnu skup zraseta. Tudi okoli nosa imajo nekateri čudno prirezane kožnate izrastke, ki delajo žival tem bolj ostudno in pošastno,^ ker se pri nobenem drugem četvero- nožci ne nahajajo. Čeljusti so globoko razklane in polne ostrih špičastih zob. Razen mrene, ušes in ličnih kožic je ostalo truplo obraseno z mehko gosto dlako. Netopir dobro vidi, še bolje voha, neznano tenko sliši in preizvrstno čuti. To tenko čutje ga menda po noči največ vodi, kar so tudi potrdile mnoge skušnje, ki so bile večkrat grozovitno ne¬ usmiljene. Netopirjem so izteknili oči in potem so je iz¬ pustili po izbi, v katerej so od stropa visele niti in bile tudi križem razpeljane, sem ter tam so bile razstavljene veje in goreče sveče. Po tacih prostorih so letali oslepljeni netopirji ravno tako hitro in spretno kakor videči, nikoli se ni no- Živali v podobah. I. 11 162 beden v steno zaletel, nikoli se ni zadel ob kako stvar, zmirom se je znal ogniti o pravem času, sosebno človeškej roki so se že od daleč izogibali. Slepi so našli luknje in se va-nje poskrili. Ravno tako so se obnašali, ako so jim ušesa s čim zamašili, le ako so jim glavo zavili v kako krpo — in naj si je bila najlažja tenčica — tedaj niso hoteli izleteti. Iz teh skušenj bi se dalo posneti, da razen letne mrenice posebno one nosne kožice čutijo vsako stvar že od daleč, če je tudi oko ne vidi. Vsi netopirji so ponočnjaki. Po dnevi spe v vsakeršnih luknjah in votlinah, po duplih, v starih zidovih in dimnjakih, pod strehami, v cerkvenih zvonikih in drugod. Po Slovenskem živi mnogo teh mračnjakov tudi v podzemeljskih jamah in podmolih, ki se pri nas pogosto nahajajo. Večkrat so v kakej jami netopirji tako nakopičeni, da je strop ves črn od njih. V miru se obesi netopir za krempeljce na zadnjih nogah, stisne mrenico ob sebi kakor’ plašček, podvije rep in visi po ves dan z glavo doli obrnem Ako hoče zleteti, namaže si poprej letno mreno z neko smradno mastjo, ki mu se cedi iz žlez blizu nosa, potem privzdigne glavo, razprostre prednja uda in prste, raztegne rep, se požene in sfrči. Netopirjevo letanje je nekako izgubljeno, kakor brez pravega namena in cilja ter se ne more primerjati tičjemu letanju. Z vednim plahutanjem se vzdrži v zraku, prha sem ter tam, ali zraku ne more rezati, niti viseti niti sukati se v zraku po tičje. Tudi se kmalu utrudi, zato pogosto počiva, obešaje se za veje ali za druge stvari. Ako pade na zemljo, vzdigne se z veliko težavo; ako more, rad spleza na kako drevo ali na kamen in odondod zopet prhne. Vender tudi na zemlji ni tako neroden, kakor bi si človek mislil, pomaga si s sprednjima in zadnjima nogama, kakor ve in zna. Najhitreje pleza zatikaje ostre krempeljce v hrapavo skorjo ali pa v razkav zid. O netopirjih se sploh misli, da se zapraše človeku radi v glavo in da mu se zapletd v lase, zlasti ženskam, kar je pa vse le izmišljeno. Naši netopirji jedo samo žuželke, zlasti nočne hrošče, metulje in mušice, katere že od daleč čujejo brenčati po zraku. Prav lepo je videti, kako netopir muhe lovi: s kre- lutjo namreč mahne po muhi, puhne si jo proti trebuhu in omamljeno prestreže v repno kožo, katero je kakor košek naprej zavihnil. Vsi netopirji so jako požrešni, in ker oni nočni metulji in hrošči nam po vrteh, poljih in gozdih škodo delajo, bode vsak previdel, da so netopirji prav ko- 163 ristne živalce; tudi sicer- človeku nič žalega ne store, niti ga ne nadlegujejo, zato bi jih ne smeli meni nič tebi nič po¬ bijati in preganjati. Med nami je zelo ukoreninjena vraža, da netopir žre Špeh in slanino brž ko ne zato, ker netopir res rad zahaja v dimnjake, kjer se slanina suši, in ravno tako leta skozi odprta okna v kašče in hrame, kamor se mesnina spravlja. To je vse res, ali s tem še ni nič krivičnega dokazano. Zakaj zahaja netopir na ta mesta? Precej bodemo videli! Na sla¬ nini in v mesu se prav radi rede vsakeršne žuželke, n. pr.: Špehar in mokar, tudi molji in muhe in še drugi mrčes. Za¬ radi te nesnage obiskuje netopir dimnjake, hrame in kašče, nje lovi in hrusta, Špeha in mesa se ne dotakne. Tolike in tolike skušnje z ujetimi netopirji so dostojno dokazale, da žival od strada in glada raji pogine, nego da bi Špeh okusila. Ako je v kašči slanina oglodana, znamenje je, da je bila miš ali podgana pri njej. Iz tega je tudi videti, da ni dosti, hrama z gostimi mrežami varovati samo proti navidez¬ nemu sovražniku netopirju, ker pravi škodljivci so tako majhni, da lehko skozi hodijo, njih sovražnik in preganjalec pa ne more za njimi. To velja pa samo za naše netopirje. V južnih vročih krajih so netopirji večji, nekateri med njimi so tudi škodljivi po njivah in vrtih, drugi pa trapijo živino in celo ljudi, se¬ sajoč jim kri v spanji. O teh bodemo na konci nekaj ob kratko spregovorili. Netopirjem godi toplota. Zato jih mrzli kraji nemajo, tudi pri nas ne živi mnogo vrst; kolikor pa dalje gremo proti jugu, več jih je. Že na južnem Laškem in Grškem zvečer se gomazi po zraku, ali dalje v vročej Afriki in južnej Aziji ti mračnjaki zvečer uprav zatemnijo obnebje. Kakor pri nas o poletnih večerih plešejo po zraku cele megle drobnih mušic in komarjev, ravno tako se ondukaj poganjajo črni roji večjih in manjših netopirjev. Vrt in polje, trg in ulica, hiša in veža, vse črni od netopirjevih kreljut. Naši netopirji zimo prespe. Po sto in več se jih časi stisne skup v kako zatišje; kakor po dnevi, vise tudi vso zimo z glavo navzdol, držeč se z zadnjima nogama. Ob južnem vremenu se tudi po zimi prebude in malo izlete, pa gredo zopet spat. V hudej zimi jih mnogo zmrzne. Daši ima polutan na sebi nekaj tičjega, vender je pravi sesalec, kakor drugi četveronožci. Netopirka ima navadno po dva mlada, ki se koj po rojstvu spneta starki na prsi, onde se prisesata 11* 164 in ne gresta od nje, dokler ne vzraseta toliko, da moreta sama letati ter si hrane iskati. Starka leta okoli za živežem, noseč svoja mlada na prsih. Netopirji žive radi v druščini, posebno živali te iste vrste se rade drže skupaj, razne vrste se pa tudi koljejo in grizejo, celo more se in žro. Žival ni tako topa, kakor se sploh o njej misli. Človek netopirja, zlasti mladega, lehko privadi, da leta za njim ter mu jemlje muhe iz rok. Naši najnavadnejši netopirji so: Zgodnji netopir je v truplu 12 cm. dolg, z raz¬ petimi kreljutmi meri pa 42 centim. Zgoraj je dimast, zdolaj sivkasto-bel, ušesa so dolga kakor glava. Med našimi je naj¬ večji, navadno izleti zvečer prvi, časi že za solnca. Leta prav dobro. Uhan ali ušati netopir ima ušesa dolga za dve glavi, v truplu je dolg nekaj čez 7 cm., razpet meri 23 cm., dlake je sivo-rujavkaste, po trebuhu jasnejše. Uhan je naš najnavadnejši netopir in leta pozneje v noči. Kadar spi, zgiblje dolga ušesa pod pazuhe. Po jamah in podmolih prebiva pri nas v velikej množici: Podkovnjak, ki ima na nosu široko kožnato krpo v podobi podkve vrezano, nad njo zdolbeno jamico, vrh nje pa špičast rogljiček. Leteči pes je med vsemi največji netopir, po dolgem meri tretjino metra, črez razpeti kreljuti pa okoli 1 ’/ s metra. V glavo je ves psu podoben, odtod je tudi dobil ime, v lici nema nikakeršnih izrast¬ kov, dolga špičasta ušesa in letna mrena so gola, sicer je kosmat. Brez repa je. Leteči psi žive po ve¬ likih južno-azijanskih oto- cih, ob dnevi vise po vejah v mreno kakor v črn plašč zagrneni; po sto jih visi časi na jednem drevesu 15. Leteči pes. vsi kakor mrtvi, človek bi 1G5 od daleč mislil, da po drevji vise velikanski posušeni sadovi. V mraku se pa začno počasi gibati in hreščati, prvi razpne kreljuti in prhne z drevesa, drugi za njim, za drugim tretji in vsa družina se je zopet zbrala na drevesu, ki se šibi pod sočnim in mehkim sadjem. Dober nos je vodi na drevesa, kjer so najlepši in najslajši plodovi. Taka družina oklesti v jednej noči največje drevo, naj si bode še tako polno. Ako je družba velika, opleni v jednej noči lehko velik vrt. Strel iz puške je le prežene na drugo drevo, ljudje si varujejo sadje, da močne mreže razpno črez drevesa. Skoro še večjo škodo delajo po vinogradih, ker so jako izbirčni. Kadar v kacem kraji nemajo več jesti, lete dalje, celo čez morje od otoka do otoka. Ako jih kaj prestraši ali vznemirjuje, gagajo skoro kakor gosi. Daši jako smrdi, vender ga ljudje streljajo in jedo, nobene večje pojedine ne opravijo brez pečenega letečega psa. Ne glede na kvarno požrešnost moramo pa pritrditi, da je leteči pes umnejši, nego kateri koli netopir. Za čudo hitro se udomači in sprijazni s človekom, da mu se čebljati in je iz roke. V Egiptu živi neki manjši leteči pes. Poglavje o netopirjih kon¬ čamo z najbujim strašilom, imenuje se: Krvoses ali vampir, ki je bil in je nevednim in praznovernim ljudem še sedaj najgroznejša pošast. Pa kako ne bi? Le poslušajte, kaj grdoba počenja. Po noči neki prileti tiho k spečemu člo¬ veku, pregrizne žilo in mu izpije vročo kri. Da se ne¬ srečnik tako hitro ne pre¬ budi, pihlja mu s kreljutmi mahaje hladečo sapo v obraz. To je res strašno — ko bi samo še resnično bilo. No na vso srečo ni tako hudo, kakor se pripoveduje. Možje, ki so vampirja opazovali v nje- govej domovini, opisujejo ga tako-le: Vampirje skoro pet¬ najst cm. dolg in okoli ’/ 3 metra širok z razpetima kreljutma, 166 glave je debele, gobca dolzega, ušes velicili in širocih. Pod brado ima na vsakej strani veliko bradavico, nad nosom mu pa štrli zgoraj zašpičen kožnat rogljiček. Krvoses živi po toplih deželah južne Amerike, največ jih je v Gvijani. Po dnevi so skriti v gozdu, po noči pa love gomazen po zraku, zraven jedo pa tudi sočno sadje. Razen tega navadnega živeža pa tudi radi kri pij 6, zlasti o hladnem in deževnem vremenu, ko žuželke ne letajo. Tedaj iščejo konj in goved na paši ter spečim sedajo na pleči ali pa se jim obešajo za noge ali na vrat, bedeča živina jim pa ne da na se. Vampir živinčetu nagrize kožo in potem liže ciljajočo kri, to vse pa dela tako rahlo, da se živinče še ne prebudi, tedaj gotovo ne čuti nikakeršne bolečine. Ranica je plitka in majhna in se kmalu zaceli. Živini ni videti, da bi jej to baš škodilo, le tačas, kadar je več krvosesov in po več noči za¬ poredoma sesalo, nekoliko oslabi, posebno zato, ker je ob tem času tudi paša slaba. Sem ter tam se tudi časi pripeti, da človeku, spečemu pod milim nebom, krvoses pregrize kožo na nožnem palci, ako more do njega. Človek ne čuti nič, rana ni večja nego od pijavke in drugi dan hodi kakor po navadi brez bolečine. Ni pa res, da bi človeka s kre- Ijutma pihljal. Iz vsega tega se vidi, da so ljudje poprej iz komarja delali vola. Gotovo je pa tudi, da so te bajke in čenčarije tudi naše nedolžne in poštene netopirje spravile v slab glas. 14. Veverica. Kdo še ni z veseljem gledal lehkonoge veverice, bodi-si v tihem gozdu, kjer prav za prav skazuje svoje spretnosti in umetnosti, bodi-si sirotico zaprto v tesnej gajbici. Zmirom je vesela, zmirom bodra, nikedar ne miruje, vedno je pri¬ pravljena na dir in skok. Veverica je res lepa živalca. Rujavkasta mehka šuba je po letu jasneja, po zimi temneja in udarja na sivo, od vrata dalje po trebuhu je pa zmirom bela. Posebno jo pa krasi dolgi in metlasti, na dvoje razčesani rep, katerega zna posebno gizdavo in prevzetno zavihniti, in tudi dlakavi šopki na ušesih jej lepo pristujejo. Sem ter tam se dobi tudi črna, prav redko pa vsa bela veverica. Živahna in razposajena veverica nas v svojem ponašanji nekoliko spominja na opico. Nikoli ne more biti dolgo na istem mestu, vsak čas si najde novega opravila. Vidiš jo, 167 ravno kar je priplezala doli po deblu, objestno poskoči sedaj sem, sedaj tj e, povoha to, povoha ono in zraven se plaho ozira na vse strani. Sedaj je našla lešnjak, hitro sede na zadnji nogi, privihne rep, s prednjima nogama prime lešnjak ter ga začne dolbsti in sukati na vse strani, pa kmalu ga zopet spusti in se začne lizati in umivati, zopet popade lešnjak in zoblje sladko jedro, ko pa nekaj zaškrtne blizu nje, vrže ga proč in kakor misel hitro šine po smreki v gosto krošnjo. Tam gori se je stisnila v rogovilo, od onod črne oči oprezno kukajo doli, ali res preti kaka nevarnost. Ko vidi, da se jej ni ničesar bati, odgrizne v vrhu dolg češarek, prime ga v prednji nogi in ga začne z zobmi mi¬ kastiti in obdelavati, da luske in iveri daleč okoli lete. Naveliča se tudi tega dela, za kratek čas se malo poziblje na šibkej vejici, skoči na spodnjo močnejšo vejo, potem se zavihti na drugo smreko, ki stoji dva sežnja od prve. Kakor strela gre sedaj od smreke do smreke in predno jomoremo ujeti z očmi, že je ona Bog si ga vedi kje v toplem gnezdu. Veverica je samo po dnevi tako živa in to samo ob lepem vremenu, ob deževji in tudi o ve- likej vročini pa leži v svojem gnezdu. Njena hišica je na¬ vadno kje na visokem drevesu med rogovilami, redko kedaj v duplu. Iz vejic in mahu je prav umetno spletena in notri prav ugodna in mehko nastlana. Vrata so na spodnjej strani, da ne more v gnezdo deževati, in kadar je živalca doma, tudi ta vrata zadela ob grdem vremenu. Tudi kako zapuščeno tičje gnezdo, . zlasti od srake ali vrane, si prilasti veverica, se ve, da ga pred popravi in streho na-nje postavi. Navadno ima pa veverica več gnezd, poletno je bolj zračno, zimsko pa bolj toplo in proti burji in mečavi zavarovano. 168 V tem ugodnem gnezdu tudi skoti samica vzpomladi 3 do 7 mladih, ki so 9 dnij slepi. Ko spregledajo, kmalu silijo iz gnezda in ko so malo odrasli, igrajo se in skrivajo, cukajo in skačejo po ves božji dan s starimi vred. Ako starka čuti kako nevarnost za mlade, prenese je druzega za drugim v zavetje, časih jako daleč od prejšnjega gnezda. Ko je prva mladina odrasla in samosvoja, ima starka po letu v drugič mlade, navadno nekoliko manj nego prvikrat. Mlade veverice se hitro sprijaznijo s človekom in po¬ stanejo s časom prav krotke in domače. Zato je ljudje radi drže v gajbah, in ker so čiste in smešne v svojem ponašanji, zato ima človek veselje ž njimi. Ali v starosti se navadno potuhnejo in rade grizejo. V strahu pišči, v veselji pa muklja. Veverica živi po vsej Evropi v gozdih, najrajše v je¬ lovih, kjer tudi po zimi v snegu dobi jesti.’ Živi se najrajše z vsakeršnimi jederci, posebno z borovim, smrekovim in je¬ lovim semenjem, rada dolbe tudi lešnjake in orehe, v ne¬ katere gobe je prav zaljubljena in zraven izpije tudi kako jajce iz tičjega gnezda. Ker zime ne prespi, znaša si hrane jeseni na stanovita mesta. Njena največja sovražnica je gozdna kuna ali zlatica, ki zna ravno tako hitro plezati in okretno skakati. Največ jih podavi zlatica, posebno mladih, ki še niso tako utrjene v plezanji niti zvite in prekanjene v skrivanji. Tudi ljudje postrele mnogo veveric zastran lepe kožice in okusnega mesa. V Sibiriji imajo veverice še mnbgo lepše krzno, nego naše, in velika množina se jih vsako pomlad polovi v pasti in progle, Tunguzi je pa streljajo s topimi strelami, da se koža ne pokvari. V severnej Ameriki veliko škodo dela siva veverica, ki se v dobrih letih tako zaplodi, da vse gomazi od nje in potem potuje v obdelane kraje, kjer požre vse, kar je ob¬ rodilo. Leta 1749. so pobili 1,280.000 sivih veveric. 15. Polh. Srčno nam bodi pozdravljen, njergavi sivosuknjik! Ako ravno nisi tako ljubezniv, kakor je tvoja strina veverica, vender si za nas Slovence mnogo mnogo imenitnejši. Radi te imamo in zato ti želimo, da bi ti leto na leto obilno ro¬ dila gabrica in bukvica in še želod in kostanj po vrhu. In skoro bi rekel, da so tudi tebi naši slovenski kraji posebno 169 všeč, ker tvoj rod v tolikej množini oživlja naše gozde in mnoge siromake — rad ali nerad — oskrbuje s tolsto pe¬ čenko. Povsod se radi maste s teboj, ko v maščobi cveteš, in zakaj se ne bi, ker si dober kakor ne vem kaj. Da pa svet ne bi rekel, da samo mi Slovenci tebi hvalo pojemo, pokličemo v pričo tudi stare Rimljane, ki so gotovo vedeli, kaj je dobro na svetu. Ti sladkosnedi so hrepeneli po polšjej pečenki, in zato so jih redili in pitali v posebnih polšnjakih. Polh je v telesnej postavi podoben veverici, toda le manjši in trščatejši. Dolgi rep je tudi kosmat in na dvoje raz- česan, ali ni tako metlast kakor veveričin. Zgoraj je sive, spodaj pa bele dlake. Polh rad seda na zadnje noge, kakor veverica. Tudi je čist, torej se pogosto liže in gladi. Sploh je jako plašen, po dnevi je skrit po luknjah v duplih in žlamborih, ako ga 18. Polh. človek draži, godrnja in tudi grize. Po noči se še le začne življenje za-nj. Kdor hoče poznati polha, mora biti po noči v gozdu, mora sam čuti ono čudno drdranje in škrabljanje, dleskanje in pokanje po vejah, ki še le proti jutru prestane. Polh je jako požrešen, neprenehoma bi hrustal in tri, po pravici se more reči, da ni nikedar sit. Izbirčen tudi ni, bodi si žir ali želod, lešnjak ali kostanj, vse mu gre v ne- nasitljivo golt, ni skoro treba pristavljati, da tudi sočnega sadja ne zameta, pravijo, da se ob lakoti med seboj ko¬ ljejo in žrd. Jeseni se polh udebeli in potem se spravi spat na po¬ stlano postelj v duplu — seveda samo tisti, katerega polhar ni ujel. Na postelji se zvije v svitek, skrčivši glavo, noge in rep, otrpne in zaspi. Spečega polha človek lehko v roko vzame, razteza, zatoči po zemlji, celo ubosti bi ga smel — in vender se ne bode prebudil, tako trdno spi. Ali v dolgej 170 zimi se vender sam časih zdrami toliko, da se na pol speč naje iz zaloge, ki si jo je bil jeseni nanesel v ta namen. Za tem zopet zaspi. Polh živi sploh po južnej Evropi, razen naših krajev tudi na Španskem, Laškem, Hrvaškem, Ogerskem in južnem Ruskem. Polšica ima 3 — 6 golih in slepih mladih. Razen človeka, ki jih lovi zaradi mesa in kožice, preganjajo ga še mnoge druge živali, na primer: divja mačka, kuna, podlasica in sove. Zanimiva je polšja lov, kakor je v navadi po naših do- lenjih krajih. Poslušajmo samovidca Jurčiča, kako on po¬ pisuje to lov. „Slovenski polhar ne hodi tolikanj zavoljo prida in do¬ bička na lov te živalce, ampak največ zavoljo tega, ker ga veseli, rekel bi, romantični in nekaj čudoviti način, kako polhe lovi. Stare pravljice, katere Slovenec kakor mladenič rad posluša in kakor sivoglav starec rad pripoveduje, črna polnoč in samotni temni gozd zbujajo mu živo domišljijo, in to ravno je večjidel uzrok, da ljubijo stari in mladi polharji svojo lov nad vse. Ko jesensko solnce že zahaja za žalostnimi gorami na zatonu, zbero se polšji možje za vasjo. Vsak ima na hrhtu v naramnem koši ali v malhi premetalnici ali pa na trto v rešto nabrane polšje pasti, samostrine ali škatlje imenovane. Cela zbrana tovaršija stopa počasi za vodnikom, starim pol¬ harjem v hosto. Med potoma sodijo in ugibljejo na boljši ali slabejši uspeh nocojšne noči. Kakor je že to leto več ali manj želoda, gabrice in drobnic obrodilo, kakor je dnevno vreme, in čas dalje ali bliže sv. Simona in Juda, tako sklepa izvedeni starec svoje razsodke. Prišedši sred gozda, izbero si kraj navadno v globokej dolini na starem kurišči, kjer suhe brsti nanesd za ogenj, potem se razidejo okoli in okoli nastavljat, Samostrine so lesene izvotljene škatlje, s podolgastim, ukrivljenim železnim, špičastim repom, za kateri se pasti v rogovilo na izbrano drevo zapičijo. Z oljem ali mehko hruško namazana notranja stran privabi tolsto žival iz drevesnega dupla ali z veje zvedavo pogledat in povohat v odprto past. Komaj pa potakne polh rejeni vrat v luknjo, sproži se že¬ lezno raztegljivo pero in zgrabi ubozega stanovalca žlam- borov. Zastonj cvili in brca z vsem životom, železne klešče ga zmirom tesneje prijemljejo, kmalu pade zadavljen polharju v požrešno vrečo. 171 Ko je vsakateri ali z roko ali pa z dolgo palico obesil past na rogovilo starega gabra, trnjeve drobnice ali kriven- častega želodovega hrasta, zberd se zopet v naznamovanej dolini. Nastane noč. Veselo poka ogenj, poskakuje plamen in čudovito odseva od obrazov krog sedečih polharjev. Tam sedi seženj od ognja na trhlem panji star očanec z malo pipico v sesušenih čeljustih in počasno in pretrgoma pravi svoje in svojih prednikov čudne zgode na polšjih lovih in druge stare pripovedi. Mladenič pak, mlade domišljije, ki peče in z utrin¬ kom preobrača v žrjavici krompir ali pa zleknen po pra¬ proti tiho leži, skrbno posluša starčeve besede in veruje nje¬ govim vražam malo manj ko svetim resnicam. Mnogovrstne polharske pravljice se oslanjajo večjidel na vražo, ki je domača med Slovenci že iz starodavnih časov, kakor že pred dve sto leti živeči kranjski zgodopisec Val¬ vazor trdi, da namreč hudič pase polhe in gospoduje čez nje. Kdor je bil na polšjej lovi v črnej oblačnej noči, kadar se polhi posebno radi love, in kdor je slišal čudovito pra¬ skanje in drdranje te živalce po hrastovej skorji, kleščenje ostrega, želod in gabrico teročega polšjega zoba, in je čul zraven pisk in piš burje po žlamborih in duplih, ta si raz¬ loži to vražo lehko po naravnej poti. Samoten polhar, ki je kedaj zadremal pri svojem ognji in je vezal resnico krog sebe s svojimi' sanjami, menil je zares videti kosmatega in groznega moža, ki je z bičem podil nakupičeno tropo polhov po gošči, mislil je v resnici videti velikana, ki se je njemu k ognju prisedel, mu pečene polhe pojedel ali ga iz hoste podil. Od ust do ust je šla potem njegova pripoved, mnogo pre- menjena in z dostavki pomnožena. Jednake pravljice in druga pripovedovanja pretrgajo se le tačas, kadar stari vodnik reče, da je čas iti v pasti po¬ gledat in polhov pobrat, kar se ne zgodi čez štiri- ali pet¬ krat v jednej noči, če ni lov posebno dobra. Še le ko se jutranja zarija začne žariti izmed sivobradih lišajevih hrastov in vlažna megla zmirom bolj moči, pobero samostrine in gredo domov s polnimi vrečami ali koši. In da razumeš slovensko polharstvo do zadnjega, znati ti je še poslednji prigon, ki pešonogega starca kakor čilega mlade¬ niča žene namesto v gorko postelj — v temni gozd in hladno meglo; mislim namreč polno skledo tolstih polhov, v krom¬ pirji kuhanih, katera pride drugo jutro polharju in njegovej družini na mizo.“ 172 16. Zajec. Zajec je glodalec in sicer naš največji. Zobovje ima kakor sploh glodalci, le v tem ima nekaj posebnega, da mu za gornjima prednjima zobema stojita še dva manjša in tanša. Strahopetcu je Bog dal dolge in urne zadnje noge, da se hitro umakne vsakej nevarnosti, katero čutijo ušesa, daljša od glave. Debelih izbuljenih očij ne more pokriti, ker so tre¬ palnice premajhne, zato spi z odprtimi očmi. Gornja ustnica je zarezana, kratek rep nosi zafrknen. Mehka in gosta dlaka je razen bele potrebušine sploh prstene barve, toda se menja, kakor nanese letni čas, vedno je pa taka, da ga je težko razločiti. Zajčja plahota in boječnost je prišla v pregovor. Ali vender ni tako neumen, kakor se navadno misli. Kadar mu gre za kožo, tedaj je oprezen in prepekan, da mu se moraš čuditi. Ako ga lovi lisica, nikoli ne teče v jedno mer, temveč skače in šviga sem ter tam, da izbegana lisica izgubi sled. To je, da precej brusi pete, ker nema druzega orožja, da bi se branil. Najmanjši šum, ako martinček švigne ali miška zašumi po suhem listji, zapodi ga v beg, zato tudi hostni zajec jeseni pobegne na polje, ker ga padajoče listje vedno vznemirjuje. Malokatera žival se more ponašati s tako tenkim sluhom kakor zajec, tudi dosti dobro voha, samo vid mu ni 173 kaj priden. V hrib teče bolje, nego s hriba, v nevarnosti gre tudi v vodo in prav dobro plava. Strašljivec je nočna žival, ali vender se gre že proti večeru past in jutranje solnce ga še tudi na paši najde; po zimi pa, ko je pičla krma, pase se tudi po dnevi. Za dne žedi navadno skrčen v ležišči, ki si ga je izkopal sredi ra¬ zora tako globoko, da se skoro ves va-nje skrije. V ležišče ne gre nikedar naravnost, temveč teče dalje, potem se vrne po svojem sledu, poskoči sem ter tam na desno, na levo in zadnjič z velikim skokom v kotel. V begu rad postoji, po- treplje z nogo, ogledava se za sovražnikom, postavi se tudi na zadnji nogi in prevrača ušesa. Med seboj se zlasti samci radi stepo, dajo si zaušnice, tudi se grizejo in lasajo, da dlaka okrog leti. Ako ga človek živega dobi v roke, grize in praska, brca in veči, kakor malo dete. Deževno in sneženo vreme mu ne godi, ob lepem vremenu se pa radi igrajo med seboj. Zajec stanuje po vsej srednjej Evropi; na severu in na jugu in po drugih krajih žive pa druge, našemu več ali manj podobne vrste. Pri nas prebiva povsod na polji in po hostah, po gorah in v gozdih, le po najvišjih planinah ga zameni njegov brat planinec. Zajec je vsakeršno sočno zelenjavo, posebno rad repo, zelje, deteljo in ozimino, po vrtih mu pa peteršilj najbolje diši. Rad ostane na mestu, kjer se je izlegel, ako ga le preveč ne preganjajo. Po letu se rad skriva v žitu, jeseni po strniščih, po zimi se pa umakne v hosto, le zvečer pride na polje. Po zimi ga večkrat zamete sneg, ker se v mečavi ne umakne iz ležišča. Ako sneg zmrzne, tačas ga pri¬ tisne stradež, ker ne more do trave, takrat objeda drevje, zlasti mladovje v bosti, in tudi po vrteli na cepovih veliko škodo dela. Kakor sploh glodalci, tako se tudi zajci hitro plodijo. Zajka ima po štirikrat na leto mlade, prvikrat in zadnjikrat navadno po dva, sicer po tri, štiri, tudi pet. Mladički precej spregledajo in se koj sami začno čistiti in lizati. Starka jim ni posebno dobra mati, peti ali šesti dan je že zapusti, le časjh se še prikaže in kliče mladiče s klapanjem ušes k sescu. Pred sovražnikom pobegne pustivši mu svoje otroke, le redki primeri so znani, da jih je pogumno branila. Zato toliko malih zajčkov pogine in vkljub hitremu plodenju se vender nikoli ne pomnože tako, da bi znamenito škodo delali, tem manj, ker imajo tudi stari neizrečeno mnogo sovražnikov. Na nje preži mačka, kuna, podlasica, lisica, pes, volk, orel, sova 174 in tudi krokar, celo stari zajec mladičke klofuta in je me- kasti neusmiljeno. Najhuji neprijatelj mu je pa človek, ki ga preganja zaradi mesa in kože. Ako srečno uide tolikim ne¬ varnostim, učaka 7—8 let in vaga 4 do 5 kil. Gorski zajec je navadno nekoliko večji od poljskega. Zajčje meso je prav tečno in okusno; že stari Rimljani so je imeli v čislih, češ, da daje licu lepoto. Mohamedanom in Zidom je pa nečista žival. Iz zajčje dlake delajo se klo¬ buki, kožice se strojijo za pergament. Pri vsem tem je škoda večja nego dobiček. Mladi zajčki se lehko privadijo na človeka, postanejo krotki, da jedo iz roke in moči jih je tudi kaj malega naučiti. Planinski zajec, ki se pri nas nahaja po vseh višjih planinah, pobeli v zimi ko sneg, le ušesni robovi osta¬ nejo zmirom črni. 17. Srna. Naši lesovi nemajo skoro tako brdke in ljubeznive živali, kakor je nedolžna srna. Milo jo je gledati, kakor koli se gane, naj stoji ali leži, naj muli travo, naj se plaho ozira 20. Srna, ali naj na urnih nogah beži v goščavo. Na njej je vse polno, okroglo, zraven je pa vender lehka in hitra ko strela. Pre¬ drzno skače črez široke rove, preko visokih plotov, pre¬ plava tudi prostrano vodo in se spretno spenja po strmem skalovji. 170 Na njenem telesu je vse v lepem razmerji. Tenke in visoke noge z malimi parkeljci nosijo lepo vzraseno in zalito, ali vender ne okorno truplo brez repa. Majhno glavico s kratkim prisekanim gobčekom oživljajo velike prijazne oči, srnjaka pa še posebno krasi kratko rogovilasto rogovje. Gosta in gladka h koži pritisnena dlaka menja se, kakor letni čas nanese: po letu je rujava, po zimi pa sivkasta, na trebuhu zmirom jasnejša. Mlade so pa lisaste. Nahajajo se pa tudi bele srne in celo svetlo-črne, ali zadnje so redke. Srnjakovo rogovje ni votlo, kakor je na primer ovčji, kozji ali goveji rog, temveč je iz celega in se od pravega roga tudi razlikuje v tem, da je iz prva kosmato in da vsako leto odpade. Že v četrtem meseci začno se mlademu srnjaku napenjati dve bunki na čelu, iz katerih mu do zime vzrasete dve kosmati špici, vzpomladi oguli kosmatine in pod zimo mu špici odpadete. Ali za tri mesece ima že zopet novo in sicer viličasto rogovje, v tretjem letu mu pa iz glavne raglje požene še jeden rogelj ali parožek, tako da ima potem na obeh ragljah šest parožkov, ' namreč na vsakej po tri. Redko- kedaj nastavi srnjak še četrti ali peti parožek, vender sem na Hrvaškem že videl srnjaka z desetimi roglji, časih starim srnam tudi začno rogovi poganjati. Pristaviti pa moramo, da se nobenej živali rogovje tako rado ne spači, kakor srnjaku. Srna prebiva pri nas po vseh večjih gozdih, vender rajša v listnatih nego v jelovih, tudi jej je gora milejša od ravnine. Po letu se rada pase po višavah, v velikej zimi se pa umakne v nižave. Srna je družna žival, navadno vodi srnjak svojo rodovino, namreč dve ali tri srne z zadnjimi mladiči. Srnci in srnice, ki so materam že odrasli, drže se v posebnej družbi. Jeseni gredo po plemenu in tačas se srnjaki med seboj hudo bojujejo, zaletavajo in trkajo se kakor kozli. V letu srna za¬ pusti družbo, poišče si varno goščavo in onde skoti jedno mlado, starejša srna tudi dva ali celo tri mlade. Mlada srna je prav prijetna in ljubka živalca, kmalu skaklja za materjo, ki jo neizrečeno ljubi, na njo pazi, za njo skrbi več, nego za-se. Pri najmanjšej nevarnosti jej da znamenje, da se skrije, ako še ne more bežati za njo. Ako jej jo človek vzame, gre za njim in plaka žalostno za izgubljenim otrokom. Ko je mladič malo odrasel, poišče starka zopet družbo in pelje mladička srnjaku, ki ga je prav vesel, Srna na paši izbira mlada in sočna zelišča in brstje, tudi sol rada liže, zraven mora pa imeti čiste vode. 176 Srne streljajo zaradi dobrega mesa, kože, dlake in rogov. Tudi volkovi, divje mačke, risi, lisice in celo kune je davijo in koljejo. Mlade srne so prav krotke, človeka se tako privadijo, da več ne gredo od njega. Spremljajo ga povsod in tudi same hodijo v gozd, pa pridejo zopet nazaj. Srnjak pa navadno ostane divji, drzovit in potuhnen, napade človeka, zlasti ženske in otroke. 18. Jelen. V prejšnjih časih je po naših večjih lesovih pohajal tudi mogočni jelen. Nobena naših gozdnih živalij nema tako le¬ pega in postavnega trupla, nobena ne stopa tako gizdavo in moško, nobena ne nosi z rogovilastim rogovjem ozaljšane glave tako pristojno in ponosno, kakor jelen, zato se pa po vsej pravici imenuje: gosposki jelen. Kakor srna je tudi jelen tenek, gibek in skokonog, zraven pa vender zajeten in krepak. Po dolgem meri čez ‘2 metra, na plečih je visok 1 ‘/ 2 metra. Truplo je zalito, obokani križ je-otočen proti kratkemu repu, dolgi in tenki vrat pa nosi podolgasto glavo z velikimi raz- maknenimi očmi in s špičastimi gibčnimi ušesi. Pod očesom ima podolgasto jamico, v katerej se nabira neka rujavkasta mastna tvar. Iz čelnih bunk mu poganja rogovje, ki je izprva hrustančasto in kosmato, pozneje pa koščeno in golo. Raglje so okrogle in po dolgem razkave, samo roglji so obli in gladki. Kakor je bilo povedano pri srnjaku, ravno tako menja tudi jelen rogovje vsako leto, zvrže ga namreč na¬ vadno meseca svečana in koj potem mu začne rasti novo, ki ima skoro zmirom jeden parožek več od lanskega. Po šte¬ vilu parožkov tedaj človek lehko spozna jelenovo starost, ah natora se ne drži zmirom strogo tega pravila; časih jelen preskoči število, ali pa zaostane, in celo nazaj gre, kar pa le vešč lovec ve razsoditi. Se sedaj se nahajajo jeleni s 16, 18, 20, tudi 22 ali celo 24 parožki. Rogovje srednjega jelena vaga kacih 8 kil, dohode se pa tudi 17 in še več kil težko. Samica košuta je manjša in slabejša, nje tudi ne krasi rogovje, in sploh je bolj pohlevna, blaga in krotka, prav kakor se ženski spodobi. Jelenova dlaka je po zimi svetlejša in sivejša, po letu pa rujavkasta, teleta so pa belo lisasta. Jelen ima čudovito bistro oko, dober nos in tenek sluh. Vse vidi, vse čuje, ako pade list z drevesa, že se ogleduje in vohlja, človeka gredočega za vetrom čuti na 400 tudi 500 korakov. Jelena veseli muzika; ako čuje trobiti na rog 177 ali pa piskati na kako piščal, obstane, vleče na ušesa in ako ve, da se mu ni treba ničesar bati, pride tudi bliže. Ako pa čuti sovražnika, poda se v beg in hitre noge ga nesd črez široka grabna, preko grmovja in trnja, da se vse praši za njim ; ako je treba, preplava tudi deročo reko in široko jezero. Kjer so se jeleni preverili, da se jim ni bati lovca ali druzega kakega sovražnika, kmalu se prevzemo in postanejo 21. Jelen. prav predrzni. V lepih dobravah blizu Dunaja, v tako ime¬ novanem Prateru, kamor dunajska gospoda rada hodi na sprehode, živi mnogo prav krotkih jelenov; pasoč se še ne zmenijo za sprehajalce, večkrat pridejo tudi na cesto ogle¬ dovat si ljudi in kočije, pridružijo se tudi gostom, ki v hladnej senci sedeč jedo in pijo, in beračijo okoli njih. V gostilnico z napisom „pri jelenu" je zahajal posebno pameten Živali v podobah. I. 12 178 jelen, vse ga je rado imelo, tudi iz moje roke je večkrat dobil kosec kruha. Hudobni so pa ujeti in zaprti jeleni, najmanjša stvar je lehko razdraži, zato mu človek nikedar ne sme upati. Hi¬ poma začne krčiti nos, sicer lepe oči zasvetijo mu se zlobno, zdajci pobesi glavo in tako hitro plane na človeka, da mu se ne more dosti zgodaj umakniti. O hudobnej jezi zaprtih jelenov nam spričuje dosti žalostnih dogodeb. Tako na primer je ujet jelen v Gothi zabodel skoz oko v možgane svojega strežaja, s katerim sta se sicer prav dobro razumela. Strežaj je bil precej mrtev. Drug jelen v Potsdamu je razmesaril v jezi svojega gospodarja, s katerim sta bila sicer prijatelja. V gozdu živeč jelen je pa dobročuden, miren in boječ, le tačas skoči tudi proti lovcu, ako ga ni dobro zadel in mu pride preblizu. Nekedaj je bilo jelenov po vsej Evropi, razen v mrzlih severnih deželah, no sedaj so jih v nekaterih krajih že popol¬ noma iztrebili, tako na primer na Švicarskem in tudi sem ter tje po Nemškem. Pri nas se še najdejo po velicih gozdih, toda redki so. Ali še pred kacimi 20 leti jih je bilo toliko, da so jih v Kočevji o zimskem času otroci po cesti podili. Prišlo je pa leto 1848., ko je vsak krotovičar našel kak pu- halnik in je šel na jelene. Onega leta so jih mnogo pobili in od onda si pri nas na Kranjskem niso več opomogli. Po¬ samezni se še nahajajo v kočevskih gozdih, na Javorniku in znabiti tudi okoli Krima. Več jih imajo pa na Štajerskem in Koroškem, posebno pa v Galiciji, na Poljskem/ Češkem, Oger- skem in Šedmograškem, največ pa v Kavkazu. Lesovi po gorah mu bolj gode, nego hoste po ravnem. Gorski jelen je tudi večji od poljskega. Le stari rogini se pašo sami za-se, košute in mlajši zarod se pa radi drže v večjih ali manjših družbah. V jednej družbi je navadno več košut s svojimi mladimi istega, lanskega in predlanskega leta, odrasli jeleni so pa zopet za-se v jednej družbi. Jeleni se radi drže istega kraja, da le imajo dovolj paše in miru. Po dnevi leže mirno v kakej goščavi in prežvekavajo, proti ve¬ čeru gredo na pašo ter se pašo vso noč do jutranje zore, o katerej se zopet umaknejo v svoja ležišča. Jeseni gredo po plemenu, tačas se jeleni pridružijo košutam in začno med seboj strašanski boj na življenje in smrt, glasno in votlo ru* kaje, da se glas v noči daleč razlega. Kakor kozli zaletavajo se drug v druzega, rogovje poka in treska, da je groza. 179 Časih se dva rogina tako ujameta z rogovilami, da ne mo¬ reta več saksebi, oba moreta glada in strada poginiti. Po letu se košuta loči od družbe, poišče si v samoti mirno in varno mesto, kjer skoti mladiča, ki je prve dni prav slab, da ne more iti nikamor za materjo. Košuta se ne gane od njega in je za-nj vedno v velikih skrbeh in straheh. Ako se jima bliža kaj nevarnega, da glasno znamenje ali pa z nogo zacepeta, mladiček to razume in se skrije in potuhne, ona pa ne zbeži naravnost, temveč skače sem ter tje, in izvabi sovražnika k sebi, da se spusti za-njo. Z vsakeršnimi zvijačami ga zbega tako, da izgubi ves sled in potem se hitro zopet vrne in poišče mladega. Ko je jelenček dva tedna star, gre za^ starko vsekod. človek je najhuji jelenov sovražnik, in v nekaterih krajih ga je iztrebil popolnoma. Lovi ga in strelja zaradi mesa, kože, dlake in rogov. Navadni jelen ima po 1 ‘/ 2 do 2, celo črez 3 met. cente, toda taki so sedaj že redki. Razen človeka preži na-nj tudi volk, ris in časih tudi medved. Volk ga sledi in goni naj¬ rajši po snegu, dokler ga ne upeha in ne zadavi, ris mu pa najrajši iz viška skoči na vrat. Kakor severnega jelena, mučijo tudi našega obadi, po letu je koža kacega jelena vsa luknjasta. Podvržen je razen tega mnogim boleznim, zlasti ako nema čiste vode. Mlade jelene človek prav lehko ukroti; kmalu se udo¬ mačijo ter se naučijo tudi vsakeršnih umetnostij, kakor konj. Ali v starosti postane vsak hudoben in jeznorit. Jelene je tudi moči naučiti voziti. Poljski kralj Avgust II. se je vozaril z osmimi jeleni in tudi o glasovitem Marmontu, ki je bil pod francoskim cesarjem Napoleonom I. poglavar v Ljubljani, se pripoveduje, da je pred svojo kočijo časih jelene zapregal. Ker je lov na jelene velikej gospodi ugodna zabava, zato je na mnogih krajih drže v velikih zagrajenih gozdih. Ali taka zabava je draga, ker je škoda zmirom večja od koristi. Sem ter tam rede po tacih košutnjakih tudi: damjeka ali lanjca, ki je mnogo manjši od navad¬ nega jelena, v truplu je pa debeleji, tudi je krajših nog in ušes, rep ima pa daljši. Po letu je belo-pegast, po zimi pa temno-rujave dlake. Rogovje je pri korenu okroglo, zgoraj je pa lopatasto ter se na kraji razdeli na roglje kakor prsti na roki. Meso je prav tečna in okusna divjačina, koža ima pa še posebno ceno, ker je voljna in močna. 12* 180 19. Los. Popis jelenjega plemena končamo z največjim, najgrjim in najokornejim, namreč z losom. Los je velikanski jelen dolžili nog, debelega neokretnega trupla, kratkega mesnatega vrata in širocega lopatastega, na robeh razrezanega in roglja- tega rogovja. Dolg je 2‘/ 2 metra, 2 metra visok, navadno 3‘/ 2 , tudi 4 1 / 2 — 5% met. cent, težak. Posebno grdega ga dela za¬ buhla, skoro oslovska glava, velik trobast in po dolgem brazdast gobec in dolga ušesa. Dlaka je kocinasta, na vratu in tudi 22. Los. na podvratku je pa podaljšana v 15 cm. dolgo grivo. Samica je manjša in nema rogovja niti tako dolge podvratne grive. Los je živel v starodavnih časih skoro po vsej srednjej in severnej Evropi, ali dandanes se je vzdržal le še po sa¬ motnih močvirnih ruskih in skandinavskih gozdih, kjer ga ne sme vsak streljati. Onde se pase v večjih družbah, objeda skorjo, popke in mladike vrbove, jelševe, brezove, borove in smrekove, posebno spretno zna z zobmi guliti skorjo z dreves in s tem škoduje mlademu drevju. Iz gozda se ne upa na polje, ker je plah in boječ. Kakor je neroden videti, vender je hiter, pravijo, da v jednem dnevi predirja 50 milj daljave. Kjer ga blatno močvirje ne drži, vrže se na tla, stegne 181 prednji nogi, zasadi parklje, z zadnjima nogama pa brca in se poganja dalje. Tako se plazi in pomika precej hitro po najmečjem grezu, kamor noben sovražnik ne more za njim. Od tega čudnega brcanja na tleh se je razširila med ljudmi vraža, da je los podvržen padavici, to je, da ga božjast meče, ter da se ozdravlja s tem, da se z zadnjima nogama za ušesi praska. Zato so v prejšnjih časih iz losovih parkljev delali prstane in kozarce, babjeverni ljudje so je radi kupovali za drag denar, prstane so nosili na prstih, iz kozarcev so pa pili, misleč, da jih bode to varovalo te grozne bolezni. Druge navade ima jelenove, zato jih ne bodemo po¬ navljali; s severnim jelenom vred ima to lastnost, da mu med hojo v gležnjih nekaj poka. Losovo meso jedo, dasitudi je trdo in žilavo, jezik in ušesa so pa neki posebno dobra. Losova koža je od nekedaj slovela, da je nobena krogla ne predere, zato so vojaki njega dni radi nosili ovratnike in na- prsnike iz losovine. Lov na lose je dosti nevarna; razdražena žival se zažene v človeka, ga podere z rogmi in srdito po¬ tepta z nogami. Ravno tako izplača tudi volka. Najbolj ne¬ varen mu je ris, obesi mu se namreč na vrat, pa mu ne more kaj. Ujeti losi kmalu poginejo. Zmirom so hudobni in se ne pajdašijo radi z drugo živaljo. V severnej Ameriki živi še večji los s 28—34 kil težkim rogovjem. Indijani ga strastno love posebno zaradi mesa. In- dijan pravi, ako se naje losovega mesa, gre brez vse težave trikrat tako daleč, nego ob drugej hrani. Po visokih planinah srednje in severne Azije prebiva našej srni podobna, plaha kabarga ali pižmar. Samec se razlikuje od druzih jelenov, da nema rogovja, da mu iz gornje čeljusti molita dva dolga očnjaka in da ima na trebuhu žlezo ali mošnjico, v katerej se zbira neko mazilo, mošak ali pižem, ki ima silen duh, ter se potrebuje za razne dišave in tudi za krepilna zdravila. Zaradi te imenitne dišave za- lezavajo pižmarja in ga love v zanke ter mu izrežejo ono žlezo, meso pa puste, ker se zaradi silnega pižmovega duha ne more jesti. Samica nema vrednosti. Star pižmar ima 3 dkgr., časih tudi še več pižma, ki je vreden 5—20 gld. Sibirski ima naj¬ manjšo, tibetanski pa, s katerim posebno Kinezi trgujejo, največjo ceno. V Sibiriji vsako leto polove kacih 50.000 piž- 182 marjev, med njimi je pa komaj peti del samcev, človek, ki je imel tako mošnjico v rokah, več dnij diši po pižmu, naj si pere roke, kolikor hoče, tudi obleka se navzame tega duha in koder gre tak človek po ulici, duhti pišem od njega. Vsa je prilika, da bi se pižmar privadil tudi na naše planine. 20. Lisica. Lisica je med našimi gozdnimi zvermi najbolj znana, pa tudi najbolj razupita. 0 nobenej drugej ne vedo ljudje toliko povedati, nobena se ne slavi v tolikih pravljicah, no- 23. Lisica. benej ni na čast zloženih toliko basni, kakor baš lisici. Njena pretkanost in -zvitost ste prišli v pregovor. Vsako delo, vsako stopinjo poprej premišlja in preudarja na vse strani, slepej strasti se ne uda z lepa, v največjih skušnjavah se zna zatajevati, nikoli ne izgubi zavednosti, nikedar ni v zadregi, v najhuji stiski si ve še pomagati. Zvita buča je polna muh in zvijač. Zaradi drzne tatice so v strahu gospo¬ dinje po samotah za perotnino, še večja preglavica je pa lovcem, ker jim med divjaščino neusmiljeno gospodari. Pre- vejana ciganka se zna uklanjati vsem nevarnostim in vodi za nos najveščega lovca. Lisica je pa tudi ustvarjena za roparsko rokodelstvo in za vsakeršno sleparijo. Tenke in kratke noge nosijo šibko 183 in gibko truplo tako tiho in rahlo, da skoro ne puščajo sledu za seboj. Široka glava se hitro spušča v dolg tenek gobček, ki vse zavoha, špičasta ušesa stoje po konci in ujemo vsak glas, pod čelom svetijo se jej bistre poželjive oči, kadar pa zine, zasvetijo se vrste belih ostrih zob. Kaj lepo jej pristuje dolgi metlasti rep, v hodu ga vlači za seboj, v teku ga pa prizdigne. Oblečena je v rujav z belimi, črnimi in sivimi dla¬ kami izpremešan kožuh, le na prsih je bela, po trebuhu pa sivkasto-bela; sploh pa tudi ona spreminja dlako po letnem času, vedno je taka, da jo je težko ločiti od listja, trave ali zemlje. Po vsem tem moramo pritrditi, da je lisica lepa žival in. popolna zver. Kar jej znabiti manjka moči, to jej obilno nadomestuje pretkanost in drznost. Prebrisana vlačuga stanuje daleč po svetu, kajti razen vse Evrope nahaja se tudi v severnej Afriki, zapadnej Aziji in tudi v Ameriki. Ni ga skoro kraja brez nje; kjer nobena druga zver ne more prebiti, ona se zna preživiti, dasitudi časih z revščino oteplje. Iz okolice, kamor se je naselila, ne umakne se z lepa, naj jo še tako preganjajo. Pod zemljo si izkoplje svoje stanovanje, do katerega ima zmirom več vrat, troja vsaj. Tudi ima zlasti v gorah po več stanovanj, stanuje pa v onem, ki se jej za tačas zdi naj- priročnejše in najvarnejše. V stiski se tudi skrije v tujo lisi¬ čino. Ako stakne kje kacega jazbeca, ne koplje si sama jame, ker je to za-njo nevšečno in dolgočasno delo, rajša tuhta in premišlja, kje bi se zvečer najbrže pečenka dobila. Jazbec ima čistoto v čislih, to tudi ve lisica, pa se prikrade v jaz¬ bino in trapastemu sivcu zasmradi stanovanje. Čemernemu samotarcu se ne more hujega zgoditi, godrnjaje zapusti ugodni stan ter si gre druzega kopat. V njegovih zapuščenih dvorih steguje se potem po všečnosti lena vlačuga. V takej podzemeljskej hiši skoti lisica vzpomladi 4 — 6, tudi 8 ali 9 slepih mladih, katerim je neznano skrbna mati. Prvi čas skoro nikedar ne gre od njih in samec jo preskrb- Ijuje z živežem. Ako starka čuti nevarnost, prenese je v gobci na drug kraj. Ko mladi malo odrašto, hodita oba stara na lov in jim donašata vsakeršni plen, ako je mogoče tudi živo miš ali živega mladega zajčka. Mladi se med tem igrajo na solnci pred hišo in željno pričakujejo starih; ako ju le pre¬ dolgo ni od nobene strani, je mladim dolg čas, in začno la¬ jati in bevskati. Z živimi živalimi ima mladina veliko veselje, ž njimi se igrajo, ob jednem jih tudi stara poučujeta v ro- 184 parskem rokodelstvu, in nauk jim gre za čudo hitro v glavo. Ko sleko svojo prvo volnasto obleko, dobe pravo dlako; sedaj začno po malem loviti na svojo roko, do jeseni se popolnoma izuče rokonaštva, potem se razkrope in vsak skrbi sam za se. Kakor sploh vsi tatovi in klateži, tudi lisica ne mara za družbo, najrajša sama premišljuje svoje hudobije. Po dnevi leži doma, ako je vse varno in tiho okoli nje, pretegne se ob lepem vremenu rada na solnci, kar jej neizrečeno dobro de. Tako predremlje in presanja ves dan in zraven snuje nova hudodelstva. Proti večeru se pa napoti na tihotapstvo. Previdno in oprezno stopa dalje, ozira se nazaj, pogleduje na desno in na levo, nastavlja ušesa, viha nos, voha po zemlji, malo postoji in razmišlja, zamiži in zazeha, pa gre zopet dalje. Po uglajenej stezi, po utrtem potu ne hodi rada, rajša se plazi po grmovji, stisne se ob skalovje ali pa se po¬ tuhne v travo. Sedaj je ugledala mladega zajca, hipoma se potuhne na zemljo, človek bi rekel, da nema nog, tako se po kačje plazi bliže — skok — in zajček zaveči in strepeče — po njem je. Ravno tako zalezuje mlado srno ter jo zakolje, ako jej mati ne prihiti na pomoč. Zraven lovi pa tudi miši, sledi ptice po grmovji, išče gnezda ter iz njih izpije jajca ali požre mlade. Za silo pa tudi je črve, kobilice, hrošče in drugi mrčes. Mrhe se ne loti ..rada, ker se boji, da je ni znabiti človek njej pod¬ vrgel. Ob gorskem potoku preži na ribo, zgrabi tudi raka in če čuti ptico na vodi, plava daleč do nje. Pritepe se tudi do samotnih hiš, stikuje za perotnino in ako se jej po sreči iz¬ teče, zakolje več, nego jej je potrebno. Ako jo je skušnja izučila, da se jej v kacem kraji ni bati psov in druzih so¬ vražnikov, postane strašno prevzetna in predrzna. Celo po dnevi pride na dvorišče in ljudem spred očij odnese kokoš. — Ujela se je lisica po noči v svislih, zjutraj so se ljudje pripravljali, kako jo bodo s kolmi, vilami, cepci in drugim orodjem pobili, ali prežgana tatica jim srečno uide na polje. Tu so se pasle gosi. V begu skoči mimogredoč med nje, za¬ kolje hitro dve in odnese jedno kričečim ljudem izpred nosa. Pri vsem svojem dejanji in nehanji misli lisica vender najpred na svojo varnost. Zato ne ropa rada v bližnjem so- sestvu, boječ se, da je to ne bi izdalo. Najmanjša stvarca, ka¬ tere druga žival ne bi zapazila, zdi se lisici premisleka vredna, nezaupno obstoji pred mastno pečenko, katero jej je človek v skritem železnem skobci nastavil. Daši je lačna, vender se premaga in gre dalje ali pa beza in dreza strahoma od 185 strani, da se skobec sproži, in potem vado z mirno vestjo použije. Ravno tako se brez premisleka loti v skobec ujete živali, naj si bo tudi lisica. Ako so jej psi za petami, šviga skozi grmovje kakor strela in ker more po ves dan brez po¬ čitka teči, zato jo psi težko dohajajo. In če jo je tudi do- tekel in že misli, da jo ima v zobeh, skazi mu veselje s kakim predrznim skokom. Hipoma puhne na poldrugi seženj vi¬ soko skalo, ali pa skoči brez škode v globoko brezno. Tudi od lovcev zajeta se ne misli udati, v največjej sili se domisli kake zvijače, ako ni drugače, drzno predere vrsto onde, kjer se lovci najmanj nadejajo. Tako se lisica preživi po letu. V vinskih krajih zahaja jeseni rada v vinograde in se tam do sitega nazoblje grozdja, tudi druzega sladkega sadja ne zametuje. Ali za jesenijo pride zima, časih huda zima z debelim snegom. Tedaj se začno za njo hudi časi, tačas jo je tudi v noči pogosto čuti lajati in zavijati. Godi se jej, kakor poje narodna pesem: Lisica, lisjak Sta pila tobak. Tobaka ni b’16, Sta pila vodo. Ob tem času lovci največ lisic pobijejo, ker jih sled po snegu izda, in tudi v železje se marsikatera ujame, Gorje pa lisici, ako jo je lovec le ranil, kajti če tudi njemu uteče, raztrgale in požrle jo bodo druge tovarišice. V tem je lisica podobna volku. — Lovec je ustrelil staro lisico, ki je imela mlade doma. Radoveden, kaj bodo delale mlade s starko, vtakne jim jo v luknjo. Ko pride gledat nazaj, našel je same kosti, otroci so mater požrli. Nasproti temu se je pa zlasti pri ujetih lisicah zgodilo, da je mati svoje otroke snedla. Zanimivo je gledati po zimi lačno lisico, kako lazi okoli vade, katero jej je lovec nastavil. Sestradana lisica pricaplja, obstane in viha nos, sedaj je zavohala meso, počasi in ne- zaupno se mu bliža, ogleduje ga od vseh stranij, vsede se zraven njega, poželjivo steza nogo po njem, ali sprehaja jo strah in sum. Obrne se proč, kakor bi hotela oditi, pa se zopet povrne, zopet hodi okoli dišečega mesa, obotavlja se, sede, oči se jej ognjijo, brezupna hlastne po mesu in skobec jo zgrabi za vrat — ali pa tudi ne. Lisica, ki je gladna, da se skozi njo vidi, premaga se večkrat in se obrne od za¬ peljive skušnjave. Našli so sestradano lisico pred vabljivo vado crkneno. 186 Ako jo je zgrabil železni skobec, ne vpije, temveč trpi mirno, skuša se iznebiti strašnih klešč, ali ko vidi, da ni mogoče, uda se osodi. Pred lovcem se rada pritaji in se dela mrtvo, marsikatera lisica je kašo upihala lovcu, ko jo je kakor mrtvo rešil iz železja. Ako se je ujela za nogo, ne premišlja se dolgo, odgrizne si jo in s pogumnim srcem od- šanta na treh nogah. Sploh jo zavednost ne zapusti, dokler je še iskrice življenja v njej, kar potrdi tudi ta-]e dogodek. Lovec je lisici prestrelil pod plečetom prednjo nogo skozi in skozi, odstreljena noga se je le še za kožo držala in je be- žečej živali sitno opletala okoli glave. Lisico je to jezilo in motilo v begu, torej hitro hlastne nazaj, odgrizne nogo in beži dalje, kakor bi se jej ne bilo nič dogodilo. Kakor njenej zavednosti in premišljenosti, moramo se tudi čuditi njenej čudovitej trdoživosti. Marsikatera lisica, katero je lovec kakor mrtvo v torbo stlačil, ali jo z zvezanima ali celo pre- taknenima zadnjima nogama na kol ali na pušo obesil, oživela je nenadoma ter se je izmuznila zapanjenemu lovcu. Tudi se je dogodilo, da je lisica ugriznila človeka, ko jo je odiral in jej kožo že črez ušesa vlekel. Največji lisičji sovražnik je vender le človek, preganja jo skozi vse leto; kakor volku, tako je tudi njej zmirom napovedana vojska, vender se jih v zimi največ pobije. Ako je lovec našel sled, počaka žival pred luknjo zgodaj v jutro, ko se vrača domov, ali spusti pse na sled, on pa čaka pred lisičino, in ustreli domov pribežavšo. Ako je lisica doma, za¬ maši jej vsa vrata do jednih, potem jo ali izkoplje, ali pošlje psa jazbečarja po njo, ali pa v ona odprta vrata nastavi past, ali skobec ali rogovile. Takrat lisica ne gre z lepa iz doma, po ves teden časih strada, predno jo lakota na to prisili. Lisičje meso je trdo in žilavo, in tudi smrdi. Pri nas ljudje ne jedo lisic, ali starim Rimljanom je bila z grozdjem pitana lisica slastna pečenka. Lisičjo mast so nekedaj lovci drago prodajali in jo sem ter tje še prodajajo za vsakeršna domača zdravila, razen tega je pa koža zmirom vredna 2 do 3 gld. Mlade lisice ni težko ukrotiti. Kmalu postane tako do¬ mača, da gre kakor pes za človekom. No vender nema ž njo posebnega veselja, koristi pa nikakeršne, temveč škodo. Ko malo odraste, navadno pobegne in se svojega prejšnjega go¬ spodarja k večjemu na toliko spominja, da mu pride po noči perotnino krast. In ako tudi ostane pri hiši, vender je le 187 hinavska tatica in rokonaška. Neki dohtar si je ukrotil lisico, ki je po dnevi okoli hodila, po noči je bila pa privezana. Prekanjena žival je spazila, da se ovratnik da črez glavo sneti, pa si ga je po noči snela in šla k sosedovim kokošim v vas, zjutraj pred dnevom si je pa ovratnik zopet nateknila. Sosed je toževal, da mu nekdo kokoši krade, ali lisice ni nobeden dolžil, ker je bila vsako jutro privezana, dokler je niso jedenkrat zasačili pri krvavem delu. — Stara lisica se pa ne udomači in zraven je tudi neznosna zaradi hudega smradu. Kakor njen sorodnik pes, podvržena je tudi lisica mno¬ gim boleznim, med drugimi tudi strašnej steklini. Stekla lisica pride tudi v vas, grize pse, mačke, otroke, sploh vse, kar jej pride pod gobec. No po Tschudij e ve m sporočilu steklina ni ravno tako nevarna bolezen, kakor se navadno misli. On pripoveduje, da je v curiškem kantonu leta 1805. in 1806. bilo od steklih psov popadenih 50 ljudij, umrla je pa samo jedna za ustno ugrizena žena. Od leta 1813. do 1823. ozdravljali so v curiškej bolnišnici 34 od steklih psov in 30 od steklih maček popadenih ljudij, od vseh teh bol¬ nikov nikdo ni umrl. V deželah ob ledenem severnem morji živi neka manjša lisica, ki je po zimi lepo bela. Imenujejo jo: Severna lisica, Rusi jej pa pravijo pešec. Pešci so tako predrzni, da pridejo v hiše in odneso vse, kar le morejo, zraven so pa neznano neumni in trapasti, kakor nam spričuje kratek opis, posnet po S tel le rji, katerega je pred 130 leti poslala ruska vlada, da preiskuje zemljo in otoke ledenega morja. Na Beringovem otoku se je razbila ladija in cela družba je bila prisiljena prebiti 10 mesecev v tej pustej in mrzlej samoti. Steller piše o tej lisici: Niti po noči niti po dnevi nismo imeli mirti pred njimi, hodile so v naša stanovanja ter so nam odnašale vse, kar so mogle, tudi stvari, s katerimi niso vedele nič početi, na primer: nože, palice, črevlje, kape i. dr. Iz naše zaloge so odvalile težke sode ter so nam iz njih požrle meso. Ako smo kako žival iz kože devali, z nožmi zaklali smo zraven po dve ali tri lisice, ker so nam hotele meso iz rok iztrgati. Obešali smo stvari na visoke stebre, da bi bile varne pred njimi; ali lisica je sple¬ zala gori kakor mačka in je vrgla spravljeno stvar svojim tovarišicam na zemljo. Kamor koli smo hodili, povsod so nam 188 bile za petami, vedno nas opazovaje, kaj delamo. Kadar je morje vrglo kako žival na suho, našle so jo one pred nami, ter so jo na našo veliko škodo ali na mestu požrle, ali pa odvlekle in v pesek zakopale. Pri tem poslu so nekatere stale na straži in so pazile na nas. Ko smo po noči spali pod milim nebom, slačile so nam rokavice z rok, jemale nam kape raz glav, odvlekle so nam odejo in izpod nas so izpulile bo¬ brove kože, na katerih smo ležali. Torej smo morali vedno imeti palice v rokah za brambo. Ako smo kje sedeli in po¬ čivali, prišle so pred nas, vohale so naše črevlje in dostikrat so nam požrle jermenje ž njih. Pri našem prihodu so našim mrličem, med tem ko smo mi za-nje jamo kopali, trgale in žrle nosove in prste iz rok in nog, celo bolnike so napadale. Zato smo jih pa tudi mi neusmiljeno pobijali. 21. Volk. Volk je najbližnji sorodnik našemu domačemu psu, od katerega pa nema niti jedne dobre lastnosti. Tudi botra lisica mu je v rodu, toda ga tudi ona prekosi v prevejanosti in spretnosti, zlasti pa v hrabrosti. Grdogledemu potepuhu sploh od vseh prednostij pesjega plemena nobena ni dana, lastne so mu samo napake in gnusobe. Kar ga je od gobca do repa, ves nam je oduren in mrzek. Vse mu se ogiblje, vse ga sovraži. Pred volkom je vse v strahu. Matere razposajene in cerkljive otroke strašijo z volkom, časih so se pa ljudje celo bali imenovati ga, boječ se, da res ne bi prišel, od tod iz¬ vira tudi pregovor: Mi od volka, volk iz lesa. Vse gozdne živali plaho pred njim pobegnejo, konji strahu drgetajo, go¬ veda se stiskajo, svinjam se ščetine ježijo in se boječe umi¬ kajo nikoli sitemu požeruhu. Bebaste ovce strah tako pre¬ vzame, da ne vedo, kaj bi. Gnjeto se in stiskajo v klobčič in čakajo, da si volk jedno izbere, potem zbeže malo dalje, pa se zopet ustavijo in beketaje čakajo, da pride po drugo. S svojima sorodnikoma, namreč s psom in z lisico, živi tudi v najhujem sovraštvu. Lisico koj raztrga in požre, toda jo redkokedaj dobi med zobe. Majhni psi pred volkom stis¬ nejo rep med noge in beže kar jih noge nesd, le večji psi, zlasti mesarski, pastirski in lovski so naprežni na-nj, strastno ga slede ter se brez strahu zakade va-nj in ne nehajo, dokler količko kaj gibati morejo. Mrtvega volka psi ne pokusijo, volk pa psa strastno raztrga in požre. 189 Po velikosti in zastavnosti je volk podoben mesarskemu psu; posebno ako sedi ali leži, človeka lehko premoti. Ako ga pa bolje pogledamo, kmalu vidimo, da je debelejega til¬ nika in močnejšega vratu, sploh je v predujem delu života bolj trden in zastaven, nego v zadnjem. Zadnja stran je slabša in nekako skolčena, kakor bi bila mrtvoudna, tudi repa ne zaviha po pesje, ampak ga pobeša. Špičasta ušesa mu stoje po konci, široko žrelo je nasajeno z jeklenimi ostrimi zobmi, največ ga pa izdaje hudi srpi pogled. Neizrečeno je pogolten in požrešen, vedno bi žrl; ali nič mu ne zaleže, zmirom je lačen in suh ko trta. Zraven je pa krepak in močan, dasi je ves videti trhel in medel. No 24. Volk. pri vsej svojej moči je vender le potuhnen in mevžast, po¬ štenega boja s sovražnikom se ogiblje in zato se tudi na¬ vadno ne upa na človeka. Le dolgi stradež ga ohrabri tako, da je slep za vsako nevarnost in takrat se loti tudi Človeka. Ako je jedenkrat okusil človeško meso, postane neumno drzen in kolje ljudi, zlasti otroke, tudi o belem dnevi. Dasi' ljudje zatirajo in pobijajo grdogledo zver na vse kriplje, nahaja se skoro po vsej Evropi, le na Nemškem so ga večjidel že iztrebili. Tudi pri nas na Slovenskem jih je še zmirom več kot preveč, vsako leto se jih nekoliko pobije. Največ volkov potikuje se po notranjem Kranjskem, kamor prehajajo iz Hrvaškega; v notranjskih gozdih imajo dobra 190 skrivališča in tudi mnogo ovac se ondukaj pase. Posebno odkar je odpravljena streljina na volkove, tožijo ljudje, da so se volkovi zelo pomnožili. Se več nego pri nas je volkov na Hrvaškem, Ogerskem, Erdeljskem in v Galiciji, največ pa na Ruskem, kjer je prav navadna zver, tako da se po zimi nobeden ne upa iti po noči iz hiše brez orožja. Po dnevi se skriva po hostah ali po trstovji, v ruskih stepah leži v globokih jamah, po noči gre pa na rop, na¬ vadno sam, največ dva skupaj. S pobešenim repom dirjasti nemirno in plaho kakor brez pravega namena od hoste do hoste, voha po tleh in po zraku, gleda in posluša, kje bi se kaj dobilo za nenasitni želodec. Druzega mu ni mar nego žrtje, naj si že bo kaj živega ali kaj mrtvega, vse mu je všeč, naj bo še tako smradno in gnusno. Na porobji preži na miši, po grmovji zalezava zajce in jerebice, za silo so tudi dobre žabe, martinčeki in belouške, celo hrošči. Ako vzdigne kako večjo žival, n. pr. srno, jelena ali losa, preganja jo tako dolgo, da upehana in utrujena ne more več dalje, tedaj jej skoči na vrat ter jo zakolje. Na paši se primuza tiho po visokej travi, oblazuje srbo- rito žrebe ali neskrbno telico, ki se je preveč udaljila od skrbne matere, zakadi se med svinje in za gostim grmom skrit streže na objestno kozo. Najrajši pa napada trapaste ovce, bodi si na paši, ako spazi, da ni psa blizu, bodi si po noči v staji. Tedaj kolje neusmiljeno, mnogo več podavi, nego mu je potrebno. Z ovco v gobci skoči črez plot in noseč jo drži tako visoko, da mu se ne vleče po tleh. Konjskej ali govejej čredi si pa ne upa blizu, ker ve, da bi ga s težkimi kopiti in z ostrimi rogmi sprejeli. Posameznega konja se pa tudi loti, ako je lačen, in če konj ni posebno spreten in uren, oblada ga mrhar. Kakor je že bilo rečeno, je volk tudi vsakeršno mrho, spazili so ga celo, da je mrtvece (mrliče) iz grobov vlekel in žrl. Ob času velikih vojska hodijo volčja krdela za arma¬ dami, na bojiščih povsod najdejo dosti živeža in dostikrat so grde pošasti napadle celo žive ranjene in oslabele vojake, ki so zaostali za armado. Leta 1813. in 1814. so volkovi spremlje- vali nesrečno francosko armado, ko se je umikala iz Ruskega in Nemškega, ter so jo sledili tje do reke Rajne. Po zimi je volk še bolj gladoven. Sestradan, da se skoro skoz-nj vidi, tava po snegu, tedaj pogoltne stare črevlje, cunje in drugo sodrgo, da si le s čim želodec napolni. Tačas ] 91 se radi zbirajo v večje trope, lačni se potepajo s hriba v hrib in po noči strašno tulijo in zavijajo, da človeka groza obhaja. Predrta lakota jih goni na polje, ob cestah kolovra¬ tijo, priklatijo se v vas in takrat tudi človeka napadajo. To¬ gotno planejo na peš-popotnika, zaganjajo se v konjika in slede vozove na cesti. Več milj daleč brusi shujšana drhal za vozom s penečim gobcem ob tleh, in gorje popotnikom, ako niso dobro oboroženi ali ako jim konji opešajo, predno so prišli v varno zavetje. Ako streliš med nje in si jednega zadel, koj grdobe padejo na-nj, naj si bo mrtev ali le ranjen, raztrgajo ga in požro — potem se zopet udero za vozom. Od ubitega volka človek nema baš velike koristi. Meso nema nobene vrednosti, ker ga celo druge živali nečejo jesti, menda zaradi zopernega duha; le mlade lisice sem videl, da so ga nekoliko dnij rade jedle, pa so se ga kmalu preobjedle. Kalmuki in Tunguzi v Aziji pa umejo volčino tako pripraviti, da ni neprijetna jed, seveda samo za njihova usta. Le sem ter tje tudi pri nas rabijo volčje meso, še več pa mast, za vsa- keršna vražna zdravila, zlasti pri živini. Jedini volkov kožuh je nekaj vreden; največjo ceno imajo ruski in švedski vol¬ kovi, njihove kože se cenijo na 8 — 12 gld. Grdobno in škodljivo zver zatirajo in pobijajo povsod ob vsakem času. Poprej so jim nastavljali zanke, kopali so jim jame, ali pa se je po več vasij vzdignilo na volčjo hajko, jedni so gonili, drugi pa streljali, toda take hajke so volkove večjidel le prepodile v drug kraj. Sedaj pa volkovom lovci najrajši zavdajo. Podvržejo jim namreč mesa otrovanega s strašnim strupom strihninom. Zver komaj požre meso, že je mrtva. — Pastirji na ruskih stepah pa preganjajo volka na hitrih konjih, volk beži, pastir na konji za njim, dokler volk ne začne pešati. Truden se zvrne na zemljo, ko pa za¬ gleda jezdeca, vzdigne se z zadnjimi močmi in svedra dalje, ali sedaj prileti va-nj pastirjeva palica z železno butico, ki ga tako dobro zadene, da ga na mestu ubije ali pa vsaj smrtno rani. — Laponci pa love volke le po zimi, ko prvi sneg še ni pomrznil. Privežejo si snežne črevlje na noge, vzemo sulico v roko in gredo iskat volkov. V globokem rahlem snegu volk kmalu onemore in Laponec ga zabode s sulico. Meseca aprila skoti volčiča v kakej skrivnej jami 4 do 9 slepih mladih, ki še le črez 10 — 14 dnij spregledajo. Kakor sploh vse mlade živali, so tudi volčki brdke živalce v sivkasto rumenih volnastih kožuških. Mati volčiča jih ima neizrečeno rada, kakor najbolja mati skrbi za nje; največ preglavice jej 192 dela stari volk, pred katerim mora skrbno skrivati svoje otroke, ako bi jih našel same, precej bi jih požrl. Mladi volk se hitro sprijazni s človekom, priuči se na pesji živež in časih se sprijatelji tudi z domačim psom. Ali že v drugem letu se pokaže hudobna volčja čud in staremu volku ni nikedar upati. Na zagrebškej realki smo imeli prav krotkega volka, ki je do sedmega meseca prost hodil po dvorišči. Posebno veselje je imel z učenci, ki so mu zjutraj in popoludne nosili kruha, sadja in drugih stvarij. Svoje prijatelje je dobro poznal, do¬ brikal se jim je in skakal pred njimi prav po pesje in rad stikal po njihovih žepih. Pozneje smo ga priklenili. Jeden- krat se je v noči odtrgal, ali iz dvorišča ni pobegnil, čakal je zjutraj pri stopnicah svojih prijateljev, jim je po navadi preiskal žepe in je šel za njimi po stopnicah v šolo. Brez upora se je dal zopet prikleniti. V zimskih nočeh je močno tulil, s tem se je zameril sosedom, ki niso mogli spati in zato smo ga morali otrovati. Dali smo mu strihnina v ja¬ bolku. Komaj je pogoltnil jabelko, že ste mu se šibili zadnji nogi, jel se je tresti, sedel je, po udih ga je trgalo, hipoma ga je vrglo na tla, milo je pogledal na nas, zavilo ga je v križi in tilniku — pa je bil mrtev v dveh minutah. Po severnej Afriki in Aziji, tudi na Grškem in sem ter tje celo po Dalmaciji prebiva žival, ki v svojej velikosti in v svojih lastnostih omahuje med volkom in lisico, imenuje se šakal j. To je ona lisica, o katerej se bere v svetem pismu, da jih je nalovil močni Samson ter ž njimi filistejska polja zažgal. Te zveri je mnogo po vseh jutrovih deželah, po dnevi se skrivajo po razvalinah ali po luknjah v puščavi, po noči se pa strašno dero, tulijo, lajajo in zavijajo in se s tem skli¬ cujejo, ker vedno hodijo v družbi na rop. Kjer ni psov, da bi jih odganjali, so šakalji nesramni in predrzni, brez strahu stikujejo po hišah in odneso, kar le morejo. Po puščavi slede večje zveri in pojedo, kar je onim ostalo ali pa od daleč spremljajo karavano in preže, kedaj bo onemogla kaka kamela. 22. Ris. Od krvoločne zveradi mačjega plemena živi pri nas razen divje mačke jedini ris, in tudi ta od leta do leta bolj gine iz naših gozdov. Na Slovenskem je menda ris samo na Kranj¬ skem v notranjskih gozdih še dandanes stalna zver, kajti ne 193 mine skoro leto, da ne bi kacega ustrelili ali vsaj zasledili. V zimi na leto 1855. sem videl na jedenkrat tri ubite rise iz borovniških gozdov. Bolj pogostem stanujejo pa ti krvoloki v severnej Evropi, posebno na Švedskem in Ruskem. Na Nemškem so ga popolnoma iztrebili. Ris je sicer mačka, ali vender se v nekaterih stvareh razlikuje od druzih maček. Zastavno in zatrepano truplo je do tri čevlje dolgo, nosijo ga močne, širokocapaste in visoke noge, v zadnjej polovici črn rep je pa kratek in debel. Mačja glava je po licih obrasena z dolgo dlako, kakor da bi im el brado, žareče mačje oči imajo podolgasto punčico, zašpičena 25. Ris. ušesa mu krase črni sršeči čopki, po njih ga je lehko spo¬ znati, ker druge mačke kaj tacega nemajo. Sivkasto rudeča dlaka posuta je več ali menj z rujavkastimi lisami in pikami. Ruski in švedski risi so večji in lepše pisani. Samica je bolj rudečkasta in ni tako lepo pikasta, mladiči so pa bledi. Ris prebiva po samotnih gorskih gozdih, v najtemnejših skrivnih goščavah, svoj brlog ima najraji v kakej suhej jami, v votlih pečinah ali med razsedenim skalovjem. Kakor sploh mačke tudi ris nema dobrega nosu ter ne more slediti ži¬ vali, zato se spne na kako višavo in od onod po mačje skače na mimogredoče živali. Rad se stisne v kakovo raz¬ poko, vleže se na visoko čer, počene na star parobek ali pa se zlekne po širokej veji mogočnega drevesa. Živali v podobah. I. 13 194 časih po več dnij leži na istem mestu, z nobenim udom ne gane, človek bi sodil, da je mrtev, ali nastavljeno uho vse sliši, bistro oko vse vidi. Risov ostri vid slavi se v pre¬ govoru ; nekedaj so celo mislili, da lehko skozi zid vidi. Ako se približa risovemu skrivišču kaka žival, bodi si zajec, jazbec, srna ali jelen, kakor strel skoči na-njo, zasadi ostre kremplje in se zagrize v vrat. Kadar pa skoka ni dobro pomeril, ne skoči v drugo, niti ne preganja dalje živali, temveč se vrne zopet na prežo. Majhno žival na mestu oblada; srna, jelen ali los pa večkrat še daleč dirja s pisano mačko na hrbtu, ali uiti jej ne more. Ris pregrizne glavne žile na vratu in poželjivo sreblje vročo kri, žival se zdrzne, omahuje, zvrne se in pogine. Ko se je nalokal krvi, razporje trebuh, požre drobovje, časih iztrga tudi malo mesa iz vratu, drugo pa pusti lisicam in volkovom. S tem si pa krvožejnosti še ni pogasil; ako ugleda drugo žival, precej bode planil na njo in jo bode zaklal, tretjo in četrto pa ravno tako. Jeden sam ris je v jednej noči zaklal 30 ovac. Zaradi te nenasitljive krvoločnosti je ris v lesovih, kjer se drži divjačina, najškodljivejša zver. Ako mu več dnij ni nič prišlo pod kremplje, tedaj po noči lačen tuli skoro kakor pes in se daleč okoli klati po lovi. Sestradan ris zalezava ovce in koze na paši, in na¬ pada celo goveda. Vzpomladi skoti risa v brlogu 2 — 3 mačeta. Ujeti mladiči se lehko ukrote, privadijo se človeka in hodijo za njim, ali posebnega veselja mu ne delajo in navadno tudi kmalu poginejo. Domača mačka se ž njimi ne more sprijazniti. Škodljivo zver povsod hudo zatirajo. Najlaže je risa ustreliti na preži, ker ne beži pred lovcem. Strmo ga gleda in ne umakne očesa od njega. Ako lovec nema puške pri sebi, lehko svojo suknjo obesi na grm in gre domov po stre¬ livo. V suknjo zamaknen počaka ga ris na svojem mestu. Ali sedaj je treba dobro pomeriti, kajti ako je ris samo ranjen, plane razkačen na lovca, zasadi mu kremplje v prsi in se tako togotno zagrize, da se ne da z lepa odtrgati, tudi se take rane nerade celijo. Risova koža daje imenitno kožuhovino. Od ruskega risa prodaja se koža po 20—30 goldinarjev, od sibirskega je pa še dražja. V Sibiriji jedo tudi risovo meso in tudi Švaj- carjem se ne gnusi. V prejšnjih časih pa ni bilo imenitne velikanke pojedine brez risovine. 195 23. Divja mačka. Nič menj krvoločna od risa je divja mačka, ki se še sedaj nahaja skoro po vsej Evropi, dasitudi nikjer ppgostoma. Čudno je pa, da je ni niti na Ruskem niti na Švedskem, kjer je sicer največ risov. Pri nas se dobi še po vseli večjih gozdih, zlasti po jelovih. Ni pa misliti, da so vse mačke, ki se ustrele v gozdu, res divje mačke. Mnogo je med ta- cimi domačih, ki so zlasti od samotnih selišč pobegnile v gozd, so onde popolnoma podivjale in so na videz res divjim podobne, vender se po nekaterih znamenjih od njih razlikujejo. Divja mačka je zmirom večja od domače, časih je še jedenkrat tolika; 8 kilogramov težki divji mački niso ravno redki. Najprej se pozna divji maček po repu, ki je krajši in skozi jednako debel, v sredi črno pasast, na konci pa zmirom črn; domači maček ima pa daljši in proti koncu tanši rep. Tudi je divji močnejših zob, večjih brk in hujega skoro groznega pogleda. Gosta in dolga dlaka je pri mačku temno siva, pri mački pa rumenkasto siva, po vratu gredo štiri črne proge, ki se na hrbtu zjedinijo v jedno, in tudi črez trebuh ima nejasne črne maroge, na prsih pa rumen¬ kasto liso. Divja mačka živi ravno tako kakor ris, in ima vse nje¬ gove navade, zato nam ni potrebno ponavljati, kar je ravno¬ kar bilo povedano. \ Daši se divja mačka ogiblje človeka dirk ker je slabša, ni tako nevarna kakor ris-, vensu, s tem se po¬ našajo in gledajo zaničljivo na druge, ki nosijo samo opične repe. Mladega ni težko na toliko ukrotiti, da pozna človeka, da se mu da čebljati in božati in da mu liže roko. Kakor pa pride iz gajbe, je spet zver in mačka. Rimljani so ga iz Afrike naročevali za svoje zverske igre. V Afriki ga jedo. V Aziji živi visokonogi gepard, katerega v Indiji tomljajo za lov. 39. Hijena. Že nekolikokrat omenjena hijena je grda in zoperna zver. Njena postava opominja nas na psa, toda tudi pasja podoba je v njej le spačena in pokvečena. Trupla je zastav¬ nega in trčastega, vrata debelega in neukretnega, glave de- belkaste, gobca močnega. Nemirne oči se jej po noči zelen¬ kasto svetijo, potuhnenost in hudoba gleda iz njih. Prednji nogi ste višji od zadnjih, in grivast hrbet spušča se strmo do košatega repa. Pri hoji se zadnji nogi udajate v kolenih (kleca) in človeku se zdi, kakor bi bila hroma. Pod repom ima s smradnim sokom napolnjeno žlezo, od katere smrdi Živali v podobah. I. 17 258 vsa žival. Zamazano siva dlaka je pri jednej povprek temno- rujavo progasta, pri jednej pa samo pegasta, prva se zato imenuje progasta, druga pa pegasta hijena. Tudi njihov glas je zopern, nevšečno vrišče, zamolklo rjove in zavijajo ali pa se porogljivo krohotajo, da človeka zona prehaja. Zato Arabci mislijo, da so to od Boga prokleti veščeci (copernjaki), ki se po noči v hijene spremene. Tudi hijenine lastnosti in navade so malopridne, ostudne in zoperne. Neizrečeno je lakomna in požrešna, pohlepno pogoltne vse, bodi-si presno meso ali mrha, kost ali kri, ni ga tako gnusnega živinskega odpadka, da ga ne bi ona po- 259 hlastala. Mrho ovoha iz daljave, rjoveča prihaja druga za drugo, vsaka bi rada vse sama požrla, režanja in odrivanja ni konca ni kraja, dokler je še kaka troha, tako dolgo se za-njo grizejo in koljejo. Za karavanami se zmirom klati trop gladnih hijen, kakor bi vedele, da jim mora zapasti onemogla kamela. Resnica je, da v srednjej Afriki izkopava plitko zakopane mrliče, sem ter tam jim celo ljudje prosto¬ voljno prepuste siromašnega mrtveca, katerega nikdo noče zakopati. No pri vsej požrešnosti je hijena vender plaha in bo¬ jazljiva žival. Pastirski pes jo odžene od staj in cel trop zbeži, ako človek vrže kamen med nje. Celo svoje tri ali štiri mladiče, ako so le malo odrasli in spregledali, v ne¬ varnosti malodušno prepusti sovražniku. Hijena je nočna zver. Po dnevi leži v podzemeljskej jami ali pa v skalnatem brlogu in ga zapusti še le, ko se je noč vlegla na zemljo. Tedaj rjoveča dirjasti za žretjem, druga drugej odgovarja in kmalu se zbere trop. Poželjivo stiku- jejo in oprezovajo okoli trnjevih ograj, kjer čutijo drobnico ali svinje, ki strahu mekečejo in krulijo. Kakor pa psi pla¬ nejo na-nje, precej se razkrope, toda se od druge strani spet pritepo in skušajo v ograji napraviti vrzel. Sploh na¬ padajo le slabše živali, ki se ne morejo braniti, goveda ali konja si navadno ne upajo. Kar je hijena zgrabila, ne spusti z lepa, prej bi se dala ubiti. Pozno v noči prihajajo tudi v mesta in pobirajo vsakeršne smradne ostanke in mrho, ka¬ tere Muhamedani ne zakopavajo. S tem, da pobero vsakeršni smrad, so res koristne; ali vender na drugej strani delajo človeku večjo škodo med domačimi živalimi, zlasti ako se po¬ misli, da bi to kužnino tudi druge manj škodljive živali s pota spravile. Škodljivo zver love v jame, nastavljajo jej pasti in progle ali pa jej zavdajo z otrovanim mesom. Mlado hijeno je moči s tepežem in gladom ukrotiti, da gre za človekom kakor pes. Po zverinjakih tomljači navadno pri hijenah kažejo svojo umetnost. Progasta hijena živi po severnej Afriki in južnej Aziji, velika je kakor mesarski pes, jako je bojazljiva, na človeka si nikedar ne upa. V zverinjakih kažejo navadno pro¬ gasto hijeno. Pegasta hijena je močnejša in tudi hudobnejša od progaste, in je časih tudi človeku nevarna; dogodilo se je, da je zgrabila in odvlekla otroka in napadla je celo spečega 17* 260 možaka. Ruppel pravi o njej: Pegasta hijena je sicer plahe čudi, toda lakota jo ohrabri do neverjetne drzovitosti. Lačna hijena pritepe se celo ob dnevi v hišo in odnese dete, na odraslega človeka si vender le ne upa. Ko se zvečer vračajo ovce iz paše, skoči med zadnje, pograbi jedno in jo odnese vkljub pastirjevej potiri. Pegasta hijena živi v srednjej in južnej Afriki. 40. Žirafa. Ako prebiramo kakove bukve z živalskimi podobami, ali če stopimo v velik zverinjak, ustavi se nam oko nehote na živali čudovite vzrasti — na žirafi. Žirafa je naj višja četvero- noga žival, od prednjih parkljev do vrh glave meri 6 metrov, prednji nogi ste za 60 cm. višji od zadnjih, zato jej hrbet od pleč strmo visi proti čopastemu repu. Truplo — dasi polno in zalito — je za tako visokost nekam prekratko, meri namreč samo 220 cm. Na kratkogrivnatem od strani stis- nenem vratu ziblje se suha, lepo izrezana, skoro bi rekel konjska glava, iz katere krotko in milo gledate veliki in pri¬ jazni očesi. In kakor bi žival še ne bila dosti visoka, kra¬ sita jej glavo dva s kožo obrasla roglja, ki pa ne odpadeta, kakor pri jelenih. Rumeno-belkasta, na hrbtu temnejša, na trebuhu jasnejša dlaka posuta je z nepravilnimi oglastimi lisami, čop na repu je pa črnikast. Razklani parklji na tenkih nogah so majhni, kolena so žuljava, na nje poklekne, ako hoče leči. Dorasla žival odvaga 560 kilogr. Ta posebna in čudovita žival živi po planjavah srednje in južne Afrike v majhnih tropih, po 8 — 10 skupaj, videvali so pa lovci tudi po 40 glav v jednem tropu. Zaradi dolzega vratu in visocih prednjih nog se ne more pasti po zemlji, toliko laže pa objeda listje in brstovje, posebno ker ima tudi dolg in hrapav jezik. Ž njim prijemlje mladike, osmuče listje in zmaši v usta; jezik jej tedaj služi pri jedi skoro ravno tako kakor slonu trobec. Kadar kaj od tal pobira ali pije, razkorači prednji nogi tako široko, da more z gobcem do zemlje ali do vode. Žirafa navadno mogočno in pristojno prestavlja noge ter ima v hoji in držanji nekaj veličanskega. Vsa drugačna je pa, ako se uplašena spusti v dir. Bežeča žirafa sili človeka na smeh, kajti ne moreš si skoro misliti kaj bolj neukretnega in bolj štramastega. Zaradi velike te- žine v prednjem životu se ne more pognati naprej, zato pa vrže vrat nazaj in si s tem zlajša prednji nogi, da poskoči ž 261 njima korak dalje, ob jednem pa zopet zažene vrat naprej in se požene tudi z zadnjima nogama. Žirafa tedaj prav za prav ne dirja, temveč skače in pri tem skakanji se nepre¬ nehoma ziblje dolgi vrat, sedaj nazaj, se¬ daj naprej. Ali pri vsem tem nerodnem skakanji je vender le urna, ker ima velik korak; dober konj jo težko do¬ haja in se upeha po¬ prej nego ona. Kakor sploh preživači (prežveko¬ valci), je tudi žirafa mirna, krotka in dobročudna žival. Pred sovražnikom pobegne in le v sili se brani z zadnjima nogama, v katerih ima toliko moč, da tudi leva na tla po¬ bije. Zlasti kadar svo¬ jega mladiča brani, se jej ni varno bli¬ žati brez orožja. Žirafina koža se stroji za usnje in jirhovino, iz parkljev se delajo razne po¬ sode in druge stvari, največ je pa vredno meso, ki je prav okusno, zlasti od mladih je neki bolje od teletine. Lov na to žival je prav te¬ žaven, tedne in tedne hodijo časih lovci za njimi, predno jih najdejo. Stare po- streljajo, mlade pa, ako je mogoče, žive ujamejo, ker se lehko prodado. Mlada žirafa se kmalu udomači in postane krotka 262 kakor krava ali ovca. V vročih krajih živi dolgo v sužnosti, pri nas pa boleha in navadno kmalu pogine. Julij Cezar je prvi osupelim Rimljanom v gledališče pripeljal živo žirafo, pozneje je v Evropi ni bilo videti do leta 1834. Sedaj jo pa drže po vseh večjih zverinjakih. 41. Povodni konj. Predno se ločimo od Afrike, pogledimo si še silnega velikana — povodnega konja. Ni mnogo manjši od slona, ali je še bolj neroden in telebast. Dolgemu sodu podobno vampasto truplo vleče mu se skoro po tleh, ker so štoraste noge s štirimi parklji jako kratke. Se grša je glava. Za¬ buhli gobec z visečimi čobami je tako širok kakor čelo, glava je skoro štirivoglata in kako vej kladi podobna. Majhne be¬ baste oči in v razmerji še manjša špičasta ušesa so pomak- nena na čelo in tudi nosnice stoje visoko na gobci. V žrelu nam koj padejo v oči veliki zakrivljeni očnjaki, posebno ona dva v spodnjej čeljusti sta neznano velika in pri starem samci časih 80 cm. dolga, in vender ne molita iz ust. Temno- rujava zgoraj zamolkla, zdolaj bledejša koža je skoro gola in je podstavljena s Špehom nekoliko palcev debelim. Star po¬ vodni konj je do 4 metre dolg, brez 45 cm. dolzega repa, visok pa samo nekaj črez 150 cm. Tak velikan tehta črez 2800 kilogr., debela koža sama vaga 450 — 560 kilogr. Po¬ vodni konj je na suhem najgrji in najneukretnejši četveronožec. Ta pošastni teleban živi družbeno po rekah in vodah srednje in južne Afrike. Sv. pismo ga imenuje Begemot in pravi o njem „da rad leži v senčnatem trstji in v blatu, da reko v se požira in da si domišljuje, da bi reko Jordan izpil“. Nekedaj je živel tudi v dolnjem Nilu — zato so ga tudi imenovali nilski konj — sedaj se nahajajo samo še v modrej in belej reki,'predno se stekate v veliki Nil, mnogo več jih pa prebiva po drugih afrikanskih rekah. Potnik Lander sporočuje: Vozeči se po Nigru naleteli smo na nekaj, na kar nismo mislili poprej. Prikazala se je neznan¬ ska množica povodnih konj, dvigali so glave okoli naših čolnov, sopihali so in ploskali po vodi in se zopet potapljali. Mislili smo, da jih bodemo prepodili, ako strelimo med nje — ali strel je iz bližnjih tomunov privabil še druge in kmalu jih je bilo vse črno okoli nas. Naši brodarji so strahu vpili in tarnali rekoč, da še nikedar niso bili v takej nevarnosti. Pri¬ povedovali so, da ti konji prevračajo čolne in da smo potem 263 vsi izgubljeni. Prišli so tako blizu, da bi jih bili lehko po glavah mahali. S prvim strelom sem menda ranil jednega, kajti grozeči so se vsi prikazali iz vode in so tako hitro pri¬ tiskali za nami, da smo jim komaj ušli. Po drugem strelu so jezno zarjoveli, ali k sreči smo jih pustili za seboj. Po dnevi muli vodna zelišča, plavajoč pod vodo pomoli nosnice iz vode, kadar mu je treba dehniti, tudi se rad solnči na pesku ali pa se valja po blatu kakor svinja. Po noči gre iz vode na pašo v gozd ali na bližnja polja in ljudem dela veliko škodo, ker desetkrat več potepta nego požre, ali pa še celo povalja se po njivi. Odganjajo ga z ognjem in bob¬ nanjem. Zamorci mislijo, da se je sam živ peklenšček v po¬ vodnega konja spremenil, samo da njim preglavico dela. 48. Povodni konj. Mirnega človeka navadno ne napada, le debelo ga gleda, ako ga je pa s čim razdražil, zakipi togota v njem. Togoten povodni konj je strahovita pošast. Vse, kar vidi, popade, podere, potlači in pomandra, v vodi prevrne velik čoln in ga razdrobi; jedenkrat je jeden štiri vole ob jednem pretrl in podrobil. Lehko si je misliti, kako težaven in nevaren je lov na povodnega konja. Navadno je love po noči, zamorci je ubi¬ jajo s težkimi ostvami in sulicami, evropski lovci je pa tudi streljajo z dobrimi puškami in debelimi kroglami, ker na¬ vadne ne morejo kože predreti. Lovec najraje meri v oko, ker drugde skoro ni moči črepinje prebiti. Sem ter tam mu 264 zamorci tudi kopljejo globoke jame, v katere pada na noč¬ nih potih. Lov se dobro izplača. Meso je neki prav dobro, zlasti od mladega, še večjo ceno ima pa mast, ki je boljša od svinj¬ ske. Jezik in noge se čislajo kakor posebna slaščica. Star konj ima po 450—560 kilogr. masti. Iz kože se režejo biči in jermeni, očnjaki veljajo za slonovo kost, iz njih se pona¬ rejajo človeški zobje. Še teže nego mrtvega je dobiti v pest živega povod¬ nega konja, star se nikakor ne da ujeti in tudi mladi težko, ker mati nad njim skrbno čuje. Najpred morajo ubiti staro, ako je ona mrtva, potem ni ravno težko obladati mladega, ki se ne gane od mrtve matere. S početka res razsaja, ali pozneje se umiri in celo tako se privadi človeka, da hodi za njim. Take na pol krotke mladiče imajo sedaj skoro vsi zve¬ rinjaki po večjih evropskih mestih, kjer se dosti dobro po¬ čutijo. Stari Rimljani so pa za svoje priljubljene igre do¬ bivali tudi i r ] e ,’’e povodne konje. Razun človeka ta žival nema nobenega sovražnika, vsaj nobeden se ga ne upa lotiti. Največ ga mučijo krvopijne žuželke in pijavke, ki se skrivajo po kožnih gubah. Največji prijatelji in verni drugovi so mu nekatere ptice, ki po njem pobirajo in zobljejo nadležne goste. 42. Nosorog. Nosorog nas po svojej neotesanej vnanjosti nekoliko opominja na povodnega konja. Tudi on je vampastega trupla in kratkih stebrastih nog, na katerih ima pa samo po tri parklje. Kratek vrat nosi podolgasto glavo, na njej nam precej pade v oči do 60 cm. dolg špičast rog, od katerega je žival do¬ bila ime. Ta rog stoji nad gobcem in je videti, kakor bi bil iz samih ščetin zrastel. Majhni brljavi očesi slabo vidite, toliko bolje pa slišite špičasti ušesi in tudi nos neizrečeno dobro voha. Gornja ustnica je podaljšana v mesnat rogljiček, ž njim prijema in trga krmo, očnjakov nema in tudi prednji zobje mu zgodaj izpadejo, navadno ima tedaj same kočnike. Temnosiva, kakor deska debela koža je gola, razpokana in po globokih gubah na rožene ščite razdeljena. No pri vsej debelosti ni tako trdna, kakor bi človek mislil, kajti sulica jo lehko prebode in tudi krogla iz puške jo prebije. Star nosorog je brez repa 320 — 380 cm. dolg, 160—220 cm. visok in blizu 28 met. centov težak. 265 Ta strahoviti lomast prebiva v južnej Aziji, posebno v Indiji, sem ter tam tudi v Kini. Onde živi v majhnih družbah po močvirnih krajih blizu velikih rek, kjer ima vedno dosti paše. Največje veselje mu je, ako se more po všečnosti va¬ ljati po blatu, takrat tudi kruli in hroče kakor svinja. Dasi- ravno je tudi po dnevi buden, vender je po noči živahneji, ob vročini se skrije v gosto grmovje in spi. Nosorog ima čudovito trdno spanje in zraven glasno smrči in hrči, da ga je čuti od daleč. Spečemu se lovci brez strahu približajo in ga takrat najlaže ubijejo. V krmi ni izbirčen, zadovoljen je z ločjem in trnjem, ali po noči časih pride tudi na obde¬ lano polje in dela veliko škodo, ker še mnogo več zgazi nego požre. Nosorog je sploh malomarna, lena in topa žival, raz¬ hudi se le, ako ga kaj ujezi, kar se pa časih neznano hitro zgodi. Večkrat ga razvname najmanjša stvarca, zoperne so mu vse žive barve, zlasti rudeča. Razkačen nosorog skače sem ter tja, z rogom razkopava zemljo, podira in tepta grmovje in drevje, naposled pobesi glavo in se zaleti v sovražnika. Takrat ne pozna strahu, slepo se zakadi na veliko množico oboroženih ljudij in ne neha, predno ni ugonobil sovražnika, dokler da sam mrtev ne obleži. Ako ne more neprijatelju do živega, izkali svojo jezo nad drugimi stvarmi, z rogom 266 rije po zemlji, ruje in. lomi debela drevesa. Posebno so starke potnikom nevarne, ki imajo mladiče pri sebi. Kakor druge debeluhe zajeda tudi njega vsakeršni mrčes, kajti njegova koža, kakor je debela, je vender jako občut¬ ljiva. Največjo preglavico mu delajo brenclji in obadi, da bi se jih rešil, valja se po blatu tako dolgo, da se ga prime debela blatna skorja. Ali ta skorja se posuši in odpade, zlasti v gubah, in nadležna golazen ga tukaj najhuje pika. Narede se mu kraste, v katere te sitne žuželke pokladajo svoja jajca, iz katerih vampežu izrastejo novi trapilci. Najvernejši, nerazdružni nosorogov prijatelj je neki tič, kljun o rož e c imenovan, ki mu po koži in po hrastah po¬ bira ono nadležno nesnago. Po dnevi in po noči je tič vedno na nosorogu, naj se ta pase ali spi. Potniki celo pripove¬ dujejo, da ta tič prebudi spečega nosoroga, ako mu preti nevarnost od kake strani. Glasoviti lovec C u m m i n g piše, da je po noči ustrelil nosoroga, ki je prišel na vodo pit. Tič je ostal do .jutra na nosorogu misleč, da spi in ko je zjutraj lovec blizu prišel, je tič vse mogoče počenjal, da bi prija¬ telja prebudil in ga rešil nevarnosti. Nosoroga vse živali puste z mirom, le j edini človek ga povsod strastno lovi in preganja. Ranjeni nosorog strašno divja, s pobešeno glavo se mižeč zakadi na lovca, toda spreten strelec skoči v stran in besna žival dere naprej. Zato lov na nosoroge ravno ni tako nevaren, kakor bi si kdo mislil. Od ubitega velikana se porabi vse. Meso in mast se použije, iz kože se delajo ščiti in oklepi. Posebno ceno ima rog. Azijanci najrajše pijo iz tacega roga, ker imajo prazno vero, da v njem zakipi vsaka strupena (otrovna) pijača. Ujet nosorog, zlasti mlad, se s časom ukroti, ali vedno ostane pust in top, človek ga ne more biti vesel. Pompej je prvega nosoroga pripeljal v rimsko gledališče. Drugde žive še drugi nosorogi. Na otoku Sumatra živi nosorog z dvema rogoma, ki stojita jeden za drugim, zadnji je manjši. Afrika ima tudi nekoliko vrst nosorogov, vsi imajo po dva roga in koža jim ni tako razgubana, kakor indijskemu. 43. Tapir. Preverili smo se že pri mačkah in opicah, da so ame- rikanske živali manjše in slabše od sorodnih afrikanskih in azijanskih. To isto velja tudi za debelokožce. Slonu, po- 267 vodnemu konju in nosorogu je v rodu: tapir. Tapir je naj¬ večja pozemeljska žival v Ameriki in je svojim mogočnejšim sorodnikom podoben v vnanjosti in tudi v navadah. Loči ga sivo-rujavkasta, kratka in gosta dlaka, ki na vratu dela kratko grivo, v kratek, gibek rilec podaljšan nos in kratek rep. Na prednjih nogah ima po 4, na zadnjih po 3 parklje. Po dol¬ gem meri 2 metra, visok je pa samo nekaj črez jeden meter. Tapir živi v gostih gozdih vroče južne Amerike. Po dnevi leži v senci ali pa se valja po blatu, zvečer vstane in trapa vso noč okoli in pride zaradi dobre paše tudi na polje. Na svojih potih hodi zmirom po istih stezah, stikaje z rilcem po zemlji kakor svinja. Plaha in mirna žival pobegne pri najmanjšej nevarnosti; ako le zavoha in začuje kaj nenavad- 50. Tapir. nega in sumljivega, koj plane v vodo — ako je blizu — ali pa se zakadi v goščavo, pred seboj vse podirajoč in teptajoč. Od začetka dere strašno hitro naprej, no s časom se utrudi in urni psi ga doidejo. Lov ni prav nič nevarna, le redkokedaj se zgodi, da bi se postavila lovcu tapirka braneča svojega mladiča. Tapirovo meso je jako dobro, podobno je skoro govedini, tudi mast in koža se porabi. Razun človeka nevarne so mu — zlasti mladim — velike mačke. Ujet tapir udomači se za nekoliko dnij. Vsacemu se da čebljati in praskati, posebno privržen je strežaju ali go¬ spodarju, povsod gre za njim kakor pes. V sužnosti je vse, kakor svinja, posebno rad zoblje sol. V Indiji živeči šabrakar je večji in ima tudi večji rilec. 268 44. Bober ali čLaber. Imeli smo dosle že večkrat priložnost občudovati ne¬ katere živali zaradi posebne ročnosti in spretnosti, ki jo po- kazujejo pri napravi svojih stanovanj. Toda vsi ti umetniki naj se skrijejo pred mojstrom, katerega, ljubi bralec, vidiš v podobi pred seboj. To je namreč bober ali daber, tudi p ib er imenovan. No, predno se seznanimo ž njegovo umet¬ nostjo, pogledimo si malo bliže mojstra samega. Bober je debelega in okornega trupla, visocega hrbta in kratkih nog; zato mu se ohlapna potrebuščina v hoji vlači po tleh. Od brkastega gobca do repa meri skoro jeden meter, in luskav ploščnat rep je blizu 30 cm. dolg. V kratkej 51. Bober ali daber. glavi svetijo mu se majhne črne oči, ušesa se pa skoro ne vidijo iz dlake. Štirje ostri dletasti zobovi, namreč v vsakej čeljusti jeden par, nam oznanjujejo gledalca. Na prednjih nogah ima ostre kremplje, na zadnjih so pa prsti zvezani s plavno kožico, kar nam spričuje povodno žival. Med bedri ima dve žlezi, v katerih se zbira neka rumenkasta, jako di¬ šeča in zdravilna mast grenkega okusa, imenitna in draga bobrovina ali pibrovina. Bober ima dvojno dlako, spodnja rujavo-rumenkasta je neizrečeno gosta in mehka, gornja daljša je pa svetlo-rujava. Pisani bobri so zelo redki, beli pa še redkeji. Star bober vaga 22 — 28 kilogr. Ta glodalec je nekedaj prebival povsod v Evropi kraj vseh večjih rek in jezer, ali danes je po srednjej Evropi — in tedaj tudi pri nas — skoro povsod že iztrebljen in zatrt, 269 vsaj v večjej družbi tukaj ne živi več. Posamezni pari na¬ hajajo se še sem ter tam po Nemškem okoli Donave, Odre, Labe in Vezere, kjer jim prizanašajo. Več bobrov prebiva še sedaj na Ruskem, Švedskem in Norveškem, zlasti pa v Sibiriji. Najbolje mu pa vender ugajajo vodnate puščave po severnej Ameriki, toda tudi tamkaj ginejo od leta do leta, kajti dobička željan lovec jim tudi ondukaj ne da miru. Po Evropi stanujejo bobri v luknjah, katere si izkop¬ ljejo na bregovih z gostim grmovjem obraščenih; le v Aziji in v Ameriki si delajo hiše še po starej navadi, in kdor hoče njihovo zanimivo življenje opazovati, mora je poiskati v teh krajih. Bober je pravi povodnjak, izvrsten plavač in potapljač, najrajši je v vodi, na suho gre le takrat, kadar si mora zunaj vode živeža iskati. Plava samo z zadnjima nogama, prednji nogi stisne pod glavo, z repom pa kormani. Na kopnem je neroden in počasen, človek ga lehko doide, ali ne uda se z lepa, krepko se stavi v bran in posebno z zobmi hlasta okoli sebe. In baš v zobeh je vsa njegova moč, psu na mah pre¬ grizne in zdrobi nogo, zato se ga tudi vse živali ogibljejo, jedina vidra se ukrade časih v njihovo hišo in podavi mlade, ako stare ni doma. Kadar vidi, da na suhem človeku ne more uiti, niti mu se ne more ubraniti, začne vekati kakor majhno dete. Bober je vsakeršno korenstvo vodnih zelišč, najrajši pa gloda skorjo vrbovo, jelševo, brezovo in topolovo. Ali iz sto¬ ječega debla ne more glodati, kakor n. pr. zajec in drugi glodalci, temveč mora drevo poprej posekati. Prst debelo šibo z jednim grizom odstriže, kakor bi jo z naj ostrejšim nožem odrezal. Loti se pa tudi debelih dreves, posebno tacih, ki stoje blizu vode; to se ve, da mu tako drevo da več opra¬ viti. Najprej si drevo dobro ogleda, potem se vsede k njemu in je začne glodati in dolbsti od vseh stranij. Med delom večkrat preneha in hodi gledat, kam drevo visi in na katero stran bi je bilo najbolje podreti. Najrajši je podere tako, da pade v vodo ali vsaj blizu vode. Posekanemu in na tleh ležečemu drevesu najprej odreže vse veje in je razreže na meter dolge palice in porungeljne. Skorjo na mestu ogloje in poje, ali pa jo le oguli in nese spravit za zimo. Jedoč se vsede na zadnje noge, prime vejo s prednjima kakor z rokama in jo silno hitro vrti pod zobmi pridno glodaj e. Lesa ne je, ali oglojene šibe in porungeljne potrebuje za zidanje svoje hiše. Po letu so po hišah same samice z mladimi, 270 samci se pa klatijo okoli, niti spat ne hodijo domov, ampak prespe zunaj v kakej goščavi, kjer si iz trave in dračja na¬ pravijo gnezdo. Meseca velikega srpana pa navadno začno zidati nove hiše. Stanovanje postavijo najrajši blizu meh¬ kega brega, kjer ni skalovja, ali pa sred vode pri kacem otoku. Najpred začno izpod brega kopati zemljo, med iz¬ kopano prst vtikajo debelejše veje, med nje namečejo šibe in da je stavba trdnejša, vdelajo tudi trstovja, peska in ka¬ menja. Neutrudljivo kopljejo prst in blato, donašajo veje in šibe in nagromadijo veliko okroglasto kopico. Pri delu in sploh zmirom so neizrečeno previdni in oprezni in postav¬ ljajo tudi posebno stražo, ki na zadnjici sedeča skrbno gleda in posluša, Kakor čuti ali sluti najmanjšo nevarnost, koj za- brlizgne in vsa zidarska družba izgine v globočine. Kopica je do 220 cm. visoka, na dnu 380 cm. dolga in 280 cm. široka. Znotraj je otla in velikej krušnej peči podobna, njene stene so 60 cm. debele in dno ali pod je toliko nad vodo, da ga voda ne more poplaviti. Iz hiše so izpeljane dve ali tri poti pod vodo, od zunaj pa ni nikjer nobenih vrat. Zunaj pred hišo ima vsaka družina pod vodo svoje hrame, kjer si hrani korenstvo, oguljeno skorjo in šibe za dolgo zimo. Te šare je časih toliko, da bi je na vozu ne mogel odpeljati. Voda mora nad vrati stati 120 cm., sicer bi jim po zimi vrata zamrznila, bobri ne bi mogli v svoje hrame in bi morali od lakote poginiti. Toda tudi tej nesreči znajo te živali v okom priti. Ravno tako, kakor so poprej zidali hišo, zidajo si za hišo jez, ki ustavlja vodo, da se nabira pred hišo. Tudi ti jezovi so iz kolov, med katere so prepletene šibe in vse je z dračjem, trstovjem in z ilovico zadelano in zamazano, da voda nikjer skozi ne more. Jezovi so spodaj do 380 cm. široki, zgoraj se pa bolj in bolj zožujejo in nad. vodo niso širji nego 60 cm., dolgi so pa časih do 32 metrov in tako trdi, da more človek po njih hoditi, kakor po brvi. Bobri so delavni, dokler vode ne zamrznejo, y potem še le ostanejo doma in se žive s svojimi zalogi. Časih ostanejo bobri po več let v tej istej hiši, časih si pa vsako leto de¬ lajo novo stanovanje, večkrat pa staro zapuščeno stanico samo malo popravijo. Mladi se radi naselijo zraven svojih starišev, še večkrat pa ostanejo v rojstnej hiši, in stari si zidajo novo. V letu skoti bobrovka 2 — 4 slepe mladiče, s katerimi prav ljubeznivo ravna. Za 6 tednov je izpelje v vodo in je po malem priučava na skorjevo hrano. V tretjem letu do- rasejo in do tega časa vsa rodbina ostane skupaj. 271 Mlade boberčke je lehko ukrotiti, kmalu se privadijo človeku. Pri Indijanih v Ameriki se pogostoma vidijo bobri, ki so domači kakor psi. Zmirom se drže hiše, še celo vode se odvadijo, samo pit hodijo v vodo. Gospodarja poznajo in ga veselo pozdravljajo, dobrikajo mu se, ter so žalostni, ako ga dolgo ne vidijo. Jedo vse, kar ljudem ostane, celo na ribe in meso se priuče. Bobra zaradi dragocene kože in zdravilne bobrovice hudo preganjajo, zato jih je vedno manj in tudi ti se vedno bolj umikajo v samote. Lovci je streljajo in love v stave in progle, po zimi jim sekajo duške v led in je čakajo, da se pridejo oddehnit; kakor se pokaže iz luknje, poči ga lovec po glavi. Daljša dlaka se izpuka in se iz nje delajo naj¬ dražji klobuki, ostala koža s kratko volnasto dlako se stroji in da lepo krzno. Bobrova koža se iz prve roke prodava po 15 — 30 gld. Bobrovica je zdravilo zoper krče in se po le- karnicah prav drago plačuje, 17 gramov pride po priliki na 10 goldinarjev. Pravijo, da je meso po letu prav okusno, dva kilograma težki rep je pa mnogočislan oblizek, katerega so časih s cekinom plačevali. Koliko je moralo časih biti bobrov v Ameriki, lehko se posname iz tega, da je nekedaj j eden lovec v jednem letu nalovil po 15 — 20.000 bobrov. Leta 1823. je na Angleško prišlo poldrugi milijon bobrovih kož, sedaj jih pa ne do¬ haja še 100.000 ne. 45. Kenguruj ali klokan. Ako primerjamo posamezne dele zemlje glede njihovih lastnih sesalcev, kmalu se prepričamo, da je Avstralija naj- siromašnejša, kar se tiče števila, in da tudi v tem številu ni one mnogovrstnosti, kakor jo nahajamo po drugih krajih in kakor bi jo po pravici mogli pričakovati pod toplim pod¬ nebjem. Tu ne najdemo nobene opice, nobene mačke, sploh razen jednega divjega psa nobene zveri in nobenega park¬ ljarja, ki so drugod velikani med sesalci. Avstralija tudi nema, kakor je že jedenkrat bilo povedano, nobene svoje udomačene živali, kajti konja in govedo, ovco in kozo, kakor tudi svinjo so še le evropski naselniki s seboj pripeljali in onde udomačili. Avstralska največja žival je klokan ali kenguruj, ki je v mnogem obziru čudna in zanimiva žival, že v svojej zunanjej podobi ima nekaj posebnega. V glavo je največ po- 272 doben srni, ali od pleč se začne truplo proti repu nenavadno širiti in debeliti. Tudi v nogah je nerazmerno velik raz¬ loček, prednji ste kratki in tenki, drobnim ročicam podobni; zadnji ste pa petkrat daljši, močni in debeli, zlasti v mes¬ natih bedrih. Tudi meter dolgi rep je močen in zastaven. Že iz tega je lehko soditi, da žival ne more ho¬ diti po vseh štirih, ampak da mora skakati z zad¬ njima nogama. In res v miru žival sedi sključena na zadnjih nogah in se podpira z de- . belim repom. Ka- ~ kor ga pa kaj 5 vznemirjuje, koj se spne, pritegne 7= prednji nožiči k •== sebi, se požene s in skoči seženj g visoko in štiri sež- W nje daleko; ka- kor bi letel, skače črez grmovje in prek grabnov ter je na dveh nogah tako uren, kakor jelen na štirih. V begu rad postoji in se ozira nazaj za sovražnikom. Po ravnem se več ur ne utrudi; huja se mu godi, kadar mora be¬ žati navzdol, ker se lehko prekucne. Sedeč kenguruj je člo¬ vekove velikosti, kadar se pa spne na zadnjih nogah, meri od krempljev do vrh glave 250 cm. Na prednjih nogah ima 5 majhnih na zadnjih pa 4 velike in ostre kremplje, s katerimi se brani v nevarnosti. Tudi s krepkim repom bije okoli sebe. 273 Ta žival ima še nekaj posebnega, kar doslej še pri no- benej nismo opazili. Samica ima namreč na trebuhu med zgubano kožo neko torbo ali vrečo, kamor dene svojega mla¬ diča, ki pride na svet slab in nezrel. Kengurujev mladič je po rojstvu samo jeden palec dolg, slep in gol; nog mu skoro ni videti in vsa živalca je več debelemu črvu nego komu drugemu podobna. Precej po rojstvu prime samica mladega z gobcem, odpre si s prednjima nogama torbo na trebuhu, in ga dene k sescu. V tej vreči ostane mladič do 8 mesecev, da se popolnoma zgodi. Ko si je malo opomogel, rad gleda iz torbe, kako se mati pase, in sem ter tam tudi on odgrizne kakovo bilko. Ko je dorasel, gre iz vreče ter se pase z dru¬ gimi, pri nevarnosti pa še tudi pozneje rad skoči v varno torbo in mati z urnimi skoki odnese sebe in svoj zarod. Vse sesalce, ki imajo na trebuhu tako vrečo za nezrele mladiče, imenujemo vrečarje. Avstralija je domovina vre¬ čarjev, kajti od 140 avstralskih sesalcev je 110 vrečarjev, tudi v južnej Ameriki jih živi nekoliko. Evropa ne premore nobenega in tudi Azija in Afrika ste brez njih. Kenguruj je mirna in boječa žival brez velikih umnih zmožnostij. Po neizmernih planjavah nove Holandije pase se navadno 10—30 glav skupaj, ali ne drže stalne druščine. Prva nevarnost je razkropi na vse vetrove in vsak se pri¬ druži prvemu krdelu, na katerega naleti. Pasoč se spusti na prednji nogi in nerodno kobaca po vseh štirih in muli travo. Ako je našel dober založaj, prime ga s prednjima no¬ gama ter ga sedeč zložno pohlasta. O velikej vročini počiva v senci ležeč. Po noči počene na vse štiri noge in rep pod- vije pod trebuh. Kenguruja love posebno evropski naselniki zaradi mesa in kože, zato blizu evropskih selišč gine, in gotovo ga bodo zatrli, ako ne bodo skrbeli, da bi si ga udomačili, kar menda ne bi bilo težko. Love ga v zanke in mreže, še rajši ga pa gonijo s psi. Posamezen pes pri njem nič ne opravi, če ga tudi doide. Kenguruj obstane in če more, stisne se h kacemu drevesu, da ima hrbet zavarovan. Ako pride pes preblizu, objame ga s prednjima nogama, pritisne k sebi in razporje mu trebuh z ostrim krempljem zadnje noge. Tudi v vodo pred psi rad pobegne in se zna tudi več psov ubraniti; on namreč na svojih dolgih nogah lehko stoji v globokej vodi, kjer morajo psi plavati. Kakor se mu približa plavajoč pes, ga pograbi s prednjima nogama, ga potopi in drži tako dolgo pod vodo, da se zaduši, če ga med tem drugi tovariši ne Živali v podobah. I. 18 274 rešijo iz sovražnikovih krempljev. Psa, ki je živ utekel ken¬ guruju, lovec ne bode ni z lepa ni z grda spravil drugič v vodo. Star klokan da 85—100 kilogr. dobrega mesa. Klokan se privadi tudi na naše podnebje, sem ter tam so v zverinjakih že živeli 10—15 let, ali ostali so zmirom plašni in boječi. Naj omenimo še jednega avstralskega vrečarja, namreč: trapastega vombata, ki je nekoliko našemu jazbecu po¬ doben, samo da je težji in okornejši. Vombat je znabiti naj- bedastejši sesalec, pravi jjzaletel'' je, zmirom gre v jedno mer, ne zmenivši se za nič, kar se godi okoli njega. Zadovoljen je, da ima le jesti, za vse drugo ne mara. Ako ga človek vzame k sebi v hišo in mu da jesti, mu je to prav všeč, ali za človeka se ne zmeni kratko ni malo. Teleban je nočna žival, po dnevi leži v luknji, ki si jo je izkopal globoko pod zemljo. 46. Kljunaš. Razen vrečarjev ima Avstralija med svojimi živalimi še druge prav čudne in nenavadne prikazni. Jedna najskriv- nostnejših in najčudovitejših živalij je kljunaš iz nove Holandije. Ni še tega ravno dolgo, kar se je učeni svet pre¬ piral zaradi te živali; nekateri so trdili, da nese jajca s trdo lupino, drugi so pa dokazovali, da koti žive mlade. Sedaj sicer vemo, daje kljunaš sesalec, kakor kateri koli doslej opisanih, ali vender ne moremo reči, da to čudno žival po¬ znamo popolnoma, še sedaj je na njej marsikaj nejasno. Na prvi pogled vidimo, da je kljunaš povodna žival; o tem nas poučuje med prsti razpeta plavna kožica, ki na pred¬ njih nogah sega daleč črez prste in črez kremplje. Še bolj čudna so usta. Največ so podobna širocemu ploščatemu kljunu, ki je spredaj zaokrožen in zobčast na robeh, kakor račji kljun. Spredaj ste nosnici, zadaj je pa kljunova koža nagubana in proti očem kakor klobasa privihana, ravno tako na spodnjej strani. V čeljustih ima na vsakej strani po dva rožena zoba in tudi jezik je z roženimi špicami obrasen. Iz goste sivkasto-rujave dlake svetijo se majhne črne oči, uhljev pa nema. Samec ima na zadnjih nogah neki rožen trn, od katerega se je poprej govorilo, da je strupen in da more žival ž njim človeka otrovati, kar pa ni res. Ta trn nas spominja na petelinove ostroge, in sploh je kljunaš razen kljuna tudi v notranjej rasti nekoliko pticam 275 podoben in zaradi tega je sosebno za učenjaka znamenita žival. Sicer je v truplu precej podoben vidri, samo da je manjši in da 'ima bolj košat rep. Po dolgem meri z repom vred do 60 cm. Kljunaš prebiva pri rekah in stoječih vodah. Najljubši so mu senčnati in mirni kraji, kjer je voda s travami in vsakeršnim dračjem prerasena. Tu si izkoplje na bregu iz vode navzgor dolgo zavito luknjo, ki pelje v večjo s suho travo nastlano kotanjo. V hišo ima dvoja vrata, jedna pod vodo, druga pa malo nad vodo; kotanja leži pa tako visoko, da tudi pri večjih povodnjih suha ostane. V mirnih vodah ga je tudi po dnevi časih videti, vender večji del dneva pre- 53. Kljunaš. spi. Najživahnejši je o mraku. Vsa njegova gibanja spri- čujejo pravega povodnjaka, brez najmanjšega upora plava sem ter tja, sedaj z vodo, sedaj proti vodi. Vsaki čas zgine pod vodo, brodi s kljunom po blatu in med vodnim zeliščem. Kakor raca prebrba in prežveka blato in grez, kjer žive mnoge žuželke, črvi, polži in druge male živalce. Vodo in blato precedi skozi nazobčan kljun, živalce pa spravlja v ustne mošnjice in je pozneje zunaj vode zložno poje. Kakor vsaka s pluči dihajoča žival tudi kljunaš ne more dolgo pod vodo ostati, za nekoliko minut se pride od- dehnit. Ako je bistro oko zagledalo kaj nenavadnega, ali tenko uho zaslišalo kaj sumnjivega, koj se skrije in potem 18* < 276 ga ni tako hitro videti. Na suhem se rad liže, čisti in pere s kljunom, kakor raca. Ujeti mladi kljunaši so prav lepe in prijazne živalce. Človeku se dado potipati in čebljati, samo za kljun jih ne sme prijeti, bojda je jako čutljiv. Spe, kadar se jim zdi, po dnevi in po noči, speči leže na hrbtu ali pa se zvij6 v klobčič in kljun z repom pokrijejo. V spanji se jim tudi sanja in če jih kdo vznemirjuje, renče in momljajo. Budni se med seboj igrajo, tekajo sem ter tja, grizejo se in preklicujejo, kakor mladi psi, tudi človeka za šalo v prst grizejo. V plitkej vodi so prav veseli in razposajeni, v globokej se pa kmalu utrudijo in če ne morejo ven, se zaduše. Prišedši iz vode se čistijo in gladijo. Stari so nemirni, zlasti po noči, kopljejo in praskajo in skušajo pobegniti. Škoda, da ujetih ni moči dolgo živih ohraniti, celo v Avstraliji ne. Anglež Bennett popotoval je dvakrat v Av¬ stralijo nalašč zato, da je kljunaše opazoval. Mnogo si je prizadeval, da bi jih ohranil žive in peljal seboj v Evropo —■ ali vse zastonj. Živega kljunaša v Evropi še ni bilo videti. 47. Lenivec. Tudi južna Amerika ima razun že popisanih sesalcev še nekoliko prečudnih živalij, ki tako rekoč osamljene brez bliž¬ njih sorodnikov životarijo topasto in žalostno, kakor bi se jim dozdevalo, da ne spadajo v današnji svet. Med temi je tudi lenivec. Lenivec je na suhem jedina četveronoga žival, ki ne more niti stati niti hoditi, temveč samo plezati in je zato za vse življenje obsojen na drevo. Na drevesu se rodi, na drevesu živi, na drevesu tudi pogine. Zato je pa tudi nje¬ govo telo ustvarjeno za tako življenje. S prednjima daljšima nogama se oklene drevesa ali veje kakor z rokama in zasadi va-nje dolge in močne, kakor srp zakrivljene kremplje. S temi kremplji se drži, kakor bi bil k veji pribit in ni ga moči odtrgati. Z ostrimi kremplji se tudi brani sovražnikom, komur je zasadi, ta je izgubljen, ker se ne more rešiti je¬ klenih kavljev. Pravijo, da celo močni jaguar pogine v le- nivčevih krempljih in da ž njimi tudi velikanskim kačam trebuh raztrga. Akoravno je vsaka noga za se dosti močna nositi težo njegovega telesa, vender se zmirom drži vsaj s tremi nogami. Varno in oprezno pomakne jedno nogo naprej, poskuša, ali 277 je veja dosti močna ali ne, in ko se je prepričal, da ga more nositi, poprime se z drugo, potem s tretjo in naposled s če- tvrto nogo. Tako lazi počasi od veje do veje in ker v go¬ ščavi stoji drevo pri drevesu ter segajo veje med veje, tudi gre od drevesa do drevesa. Najhuje mu se godi, ako po kacem naključji pade na zemljo. Noge niso ustvarjene, da bi nosile truplo, zato mora ležati na trebuhu in vse štiri od sebe moliti. Ko vidi, da tako ne pride naprej, upre z veliko težavo jedno zadnjo nogo ob zemljo in ob jednem poseže s prednjo nogo iste strani malo dalje, zasadi kremplje v zemljo in se s celim truplom težavno pomakne malo naprej, potem ravno tako na drugej strani. Tako se dovleče do bližnjega drevesa. Čudno je pa, da ta pokveka še precej dobro plava, ako pade v vodo. Po noči ali kadar je utrujen, objame vejo z vsemi štirimi in viseč ob veji spi in počiva. Časih po več dnij visi na jed¬ nem in istem mestu, kakor bi bil mrtev. Tako počivajočega tudi ostrovidni Indijan jako težko zapazi, ker je groba suha dlaka siva kakor 54. Lenivec. skorja ali mah na drevesu. Do 45 cm. dolga žival je okrogle glave in plošč- natega skoro golega lica ter je v glavo nekoliko opici po¬ dobna, toda v medlem in topem očesu kakor tudi na na¬ grbančenem starikavem lici ni videti nikakeršnega življenja. Lenivec ne pokaže nikedar kacega veselja ali strahu, ni- kakeršne zadovoljnosti ali razdraženosti, ven in ven je če¬ meren in žalosten. Malomarno in otožno gleda tja v svet, videti je, kakor bi bil vedno bolan, in tudi žalostno tožeči glas: ai, ai, s katerim se časih glasi, bi človeka le potrdil v tej misli. Zraven je neobčutljiv za vsako bolečino, ne zmeni se, naj bo še tako hudo ranjen, najhuji strup ga umori le počasi in brez vidnega trpljenja. Čuditi se moramo tudi njegovej trdoživosti; ni ga skoro moči ubiti. Srce izrezano iz ubitega še pol ure bije in tudi noge se še dolgo po smrti 278 krčijo in segajo naprej kakor bi hotel dalje plezati. Lenivec živi po gostih temnih lesovih vroče južne Amerike. Onde trga listje in brstovje s trdimi ustnicami; prednjih zob nema, ampak same kočnjake. Škode po drevji ne dela, ker je onde rastlinstvo jako hobato in bujno, in obgrizene veje hitro spet ozelene z novim listjem. Ako je potrebno, strada tudi lehko več tednov. Ni mi treba praviti, da ne hodi na zemljo pit, temveč zadovoljen je z roso, ki jo zjutraj najde na listji. Mladič se precej po rojstvu oklene z nogami svoje ma¬ tere, kakor mlada opica, in starka se plazi ž njim po vejah, dokler ne odrase. Indijani ga love in jedo njegovo meso. 48. Pasanec. Pasanec je soroden z lenivcem, akoravno mu po vna- njosti ni prav nič podoben, v svojem življenji in ponašanji pa ravno nasproten. Živi namreč, kakor naš jazbec, v pod¬ zemeljskih luknjah, katerih nobena žival ne zna tako ročno kopati, kakor on. V kopanji je mojster. Ako čuti kacega sovražnika za seboj, ne misli na beg, kajti dobro ve, da se na urnost svojih nog ne more zanašati, toliko hitreje pa začne kopati in v treh minutah si izrije luknjo, da se ves va-njo skrije, akoravno je 45 cm. dolg. S prednjima koplje, z zadnjima pa izkopano prst meče iz rova. Pasanec pa ni samo izvrsten kopač, ampak tudi močan korenjak. Ako je z vsem truplom v luknji, se z nogami in truplom tako upre, da ga tudi najmočnejši možak ne more za rep izvleči. Pa- sančev rov je črez seženj dolg, navzgor in navzdol izpeljan ter se konča z večjo kotanjo, da se more v njej obračati. V tej hiši prelezi ves dan in še le mrak ga izvabi ven. Pogledimo si malo bliže čudnega puščavca. Pasanec nas po svojej postavi skoro spominja na ve¬ likansko podgano; glava, ušesa, nizke noge in dolgi rep bi vsakej podgani čast delali. Nekaj posebnega, nam doslej še neznanega ima pa pasanec v svojem pokrivalu. Njegovo za- trepano in polno truplo je namreč po hrbtu in po straneh pokrito s trdim koščenim oklepom, ki je videti, kakor bi človek rožene niške na žival poveznil. Oklep je prav za prav sestavljen iz dveh črepin, namreč iz prednje ali plečne in zadnje ali križne, med njima je pa 7-*-9 gibčnih pasov ali obročev, da se more žival zvijati in obračati, in po teh paseh se tudi imenuje: pasanec. Crepina kakor tudi pasovi so 279 vodi nos, ker brljave oči niso baš 55. Pasanec. zloženi iz oglatih roženih pločic v kožo vr&senih. Tudi glava in noge so obložene s tacimi pločicami, rep pa ves tiči v ro¬ ženih kolobarjih. Po trebuhu je obrasen s ščetinastimi dla¬ kami in tudi med pasovi in med oklepovimi ploščicami je sem ter tam videti kaka dlaka. Naposled moramo še ome¬ niti velike in močne kremplje na prednjih nogah, ki ga de¬ lajo izvrstnega grebača. Pasanec je plaha, topasta in dolgočasna žival, nemareča za družbo. V mraku pride iz luknje in potem vso noč capa okoli in stikuje za črvi in žuželkami, zlasti za mravljami, je pa tudi sadje in korenje in tudi mrhovine ne zameta. Na nočnih potih ga največ vodi nos, ker brljave oči niso baš pridne. Ko napoči zarij a, vrne se v luk¬ njo ali pa si tam, kjer ga najde dan, izkoplje novo. Ako je na svojih ponoč¬ nih potih našel mrav¬ ljišče, precej si pod njim izgrebe luknjo in ostane v njej, do¬ kler je kaj mrav¬ ljincev v mravljišči. Samica skoti 3 do 9 mladih, ki pa kmalu zapuste staro ter se razkrope, ne zmenivši se drug za druzega. Južno-amerikan- ski Indijani pobijajo pasanca zaradi okusnega mesa, ki tudi Evropejcem ni zo- perno. Iščejo ga v mesečnih nočeh s psi. Ako ga pes zaloti zunaj jame, izgubljen je. Pasanec se zvije ali potuhne, pes ga pa z nogami in z gobcem tišči tako dolgo, da pride lovec, ter ga udari s palico po glavi. Tudi ga izkapajo iz lukenj, ali mu nastavljajo pasti, ali pa ga žalijo z vodo in ga tako prisilijo, da mora priti iz luknje. Iz oklepa delajo Indijani košare. Tudi druge zveri strežejo na-nj, posebno volk in lisica. Po hišah so nevšečni zaradi vednega rovanja in kopanja in človek s to bedasto živaljo nema nikakeršnega veselja. Proti strupu je neobčutljiv. 280 49. Mravljinčar. 5G. Mravljinčar. V sosestvu dolgočasnih puščavcev, lenivca in pasanca, živi še jeden pust samotarec, s katerim končamo popis če- tveronogih živalij. To je namreč mravljinčar. Do 130 cm. dolga žival in tudi 1 meter dolgi metlasti rep obrasen je z dolgo kocasto dlako, ki je po vratu in po hrbtu v grivo po¬ daljšana. Stegnena glava se konča v valjast proti koncu tanji gobec z neznano majhnimi usti. Usta so prav za prav samo majhna luknjica, skoz katero pomoli tenek in lepljiv jezik, ki je najbolj podoben dolgemu slinastemu črvu. Usta so brez zob, oči in ušesa so majhna. Čvrste noge, posebno pred¬ nje, oborožene so z močnimi zakrivljenimi kremplji. Mravljinčar je počasen, mi¬ ren in tih sa¬ motarec. S po- vzdignenim re¬ pom krivenca nerodno po skr¬ čenih kremp¬ ljih in z gob¬ cem ob tleh sti- kuje za mrav¬ ljami. Ako najde mrav¬ ljišče, razkoplje ga s prednjima nogama, potakne gobec va¬ nje in spusti skoro 50 cm. dolgi glistasti jezik med razdra¬ žene mravlje. Srdite živalce planejo na jezik ter se zagri¬ zejo va-nj, kar je mravljinčarju prav všeč. Ko je jezik poln mravelj, smukne ž njim hitro v usta in požre na stotine mravelj, koj pa zopet spusti jezik med razkačeno druščino, neprestano mu igra jezik, sedaj v usta, sedaj iz ust, v jednej samej minuti ga more 50 krat iztegniti in zopet nazaj po¬ tegniti. To je pa tudi potrebno, da se precej velika žival nasiti majhnih in drobnih mravljincev. Ravno tako je povsod 281 za petami zelo škodljivim belim mravljam ali termitom, ki si zidajo iz gline in peska do dva sežnja visoka poslopja, pečem podobna, ki so tako trdna, da jih človek more samo z že¬ leznim orodjem razrušiti; mravljinčar je pa razkoplje z ve¬ likimi jeklenimi kremplji in polovi z jezikom prestrašene prebivalce. Mravljinčar tava brez stalnega domovanja po polji, in po gozdih; ako pride do vode, plava črez njo z povzdignenim repom. Kjer ga noč prehiti, onde se vleže in prespi v travi ali v grmovji. V nevarnosti se brundajoč spne na zadnji nogi in se brani s prednjima. Strašne kremplje sovražniku zasadi tako globoko, da jih časih sam ne more ven potegniti. Samica jedinega mladiča nosi s seboj na hrbtu tako dolgo, da pride k moči. Indijani pobijajo s palicami to koristno žival zaradi mesa in kože. V postavi in rasti in tudi po navadah je mravljinčarju podoben luskovec, samo da je mesto dlake obrasen s trdimi, na robeh ostrimi roženimi luskami, ki se pokrivajo druga drugo, kakor črep na strehi. Žival je nekoliko po¬ dobna velikemu smrekovemu češarku. V nevarnosti se zvije in takrat se luske vzdignejo in srše kakor noževe špice na vse strani. Dolgorepi luskovec živi v Afriki, kratkorepi pa v vzhodnej Indiji. Pregled sesalcev. Vse v prvem in drugem delu tega zvezka opisane živali, naj si že žive na kopnem ali v vodi, naj si bodo po velikosti, po vnanjosti in po vedenji še tako razločne, ujemajo se vender v tem, da imajo rudečo toplo kri, da dihajo s pluči in da kote (rajajo) žive mlade, katere v prvej mladosti sesajo mleko, in zato vse te živali imenujemo sesalce. Navadno ima vsak sesalec štiri ude za gibanje, no ti udje so pri raznih sesalcih različni, o čemer se prepričamo na prvi pogled. Nekateri imajo na udih gibljive prste z nohtom ali krempljem na konci; pri drugih so pa prsti obuti 282 v rožene nožnice ali parklje; naposled so pri nekaterih prsti negibčni, v kožo zaviti in ves ud je spremenjen v plavuto. Po tem razdelimo sesalce lehko na tri krdela, namreč na: prstarje, parkljarje in plavutarje. Pogledimo si ta krdela malo bliže. V prvem krdelu kmalu zapazimo nekatere, ki imajo na vseh štirih udih roke za prijemanje, ker se palec na vseh lehko stiče z vsakim drugim prstom. Zobovje je pri njih po¬ polno brez škrbin in oči so naprej obrnene. Vse take se¬ salce imenujemo: . Opice. G-orila, šimpanz, pongo ali orangutan, magot, pavijan, mandril, vriskač so opice. Nekateri prstarji imajo na prednjih udih sosebno dolge in tenke prste, med njimi je razprostrta gola mrenica, ki sega ob životu do zadnjih nog in tudi rep objema. Zobovje je popolno, nekateri jedo žuželke, nekateri pa sočno sadje. Nočne živali so, z ono mreno ne morejo prav za prav letati, ampak le prhutajo, zato jim pravimo: . . . Pr butar ji. Prhutarji so: Netopirji, krvoses in leteči psi. Drugi imajo na prstih ostre zakrivljene kremplje, po¬ polno in ostro zobovje, posebno so očnjaki dolgi in špičasti. Ti sesalci strežejo na druge živali, je napadajo in koljejo, pijo kri in žro meso, le nekateri jedo mrho in nekoliko njih se razen mesa hrani tudi z rastlinami. To so: . Zveri. Med zveri spadajo: Psi (domači pes, lisica, volk, šakalj, pešec), mačke (domača mačka, divja mačka, ris, tiger, lev, jaguar, leopard, panter) hijena, kune (kuna zlatica in belica, dihur, podlasica, hermelin, sobol), vidra, jazbec, smrdljivec, medvedje (rujavi, beli, črni, hudi medved), jez, krt, rovka. Nekoliko je sesalcev, ki so sicer po vnanjosti podobni zverem ali glodalcem, ali se od njih ločijo v tem, da imajo na trebuhu neko kožnato torbo ali vrečo, v katerej se nji¬ hovi nezreli in slabi mladiči gode. Zaradi te vreče jim j e zdeto ime: . Vrečarji. Kenguruj ali klokan in vombat sta vrečarja. Med sesalci jih je mnogo, ki imajo v vsakej čeljusti spredaj po dva dletasta ostra zoba; očnjakov nemajo in zato je med prednjimi zobmi in med kočnjaki prazen prostor. 283 S prednjimi dletastimi zobmi grizejo in glodajo, zato se jim pravi: CHodalci. Med gledalce se uvrstujejo: Miši in podgane, veverica, polh, hrček, svizec ali marmotica, zajec (divji in domači), ježevec, morski prešiček in bober. V vročej Ameriki in v Avstraliji prebiva nekoliko čud¬ nih sesalcev, ki so drugim prav malo podobni in tudi med seboj se jako razločujejo, le v tem se vsi ujemajo, da imajo nepopolno zobovje. Prednjih zob nema nobeden in nekateri so celo brez zob, zato jim po pravici gre ime: Reditozobi. Kljunaš, lenivec, pasanec, luskovec in mravljinčar se prištevajo redkozobom. Pri parkljarjih nam koj pade v oči, da se med se¬ boj razločujejo po številu parkljev. Nekoliko jih je, ki imajo na vsakej nogi jeden velik parkelj, katerega navadno kopito imenujemo, in tem ži¬ valim zato pravimo: Kopitarji. Konj, osel, mula, kulan, zebra so kopitarji. Drugimje pa videti, kakor bi bilo kopito po sredi razklano, imajo tedaj dva parklja in imenujemo je: »voparltljarji. Vsi dvoparkljarji imajo to posebnost, da se jim pri po¬ čitku pogoltnena krma iz želodca povrača v usta, kjer jo žival drugikrat do dobrega zmelje in zopet pogoltne. Zaradi tega prežvekanja ali preživanja jim velimo tudi: prežvekači ali preživači. Med dvoparkljarje ali preživače štejemo: goveda, ovce, koze, bivola, zubra (tura), bizona, gazelo, divjo kozo (gamsa), kozoroga, srno, jelena, losa, žirafo, jedno- in dvogrbo kamelo, lamo in gvanako. Naposled so še taki parkljarji, ki imajo na vsakej nogi več nego dva parklja, namreč tri, štiri ali pet. To so: Mnogoparkljarji. Zavoljo debele kože pravimo jim tudi debelokožci. Med nje spadajo: svinja (domača in divja), sloni, noso¬ rogi, povodni konj in tapir. Tudi med plavutarji je razloček. Nekateri imajo vse štiri ude spremenjene v plavute, zad¬ nji nogi ste negibčni in nazaj obrneni. Koža je dlakava, zo- 284 bovje zversko. Na suhem so neukretni in ne gredo daleč od vode. Zaradi plavutastih nog se zovejo: Plavutonožci. Plavutonožcem prištevamo: Tulnja, mroža, morskega leva, morskega medveda, morskega slona. Poslednjič so plavutarji, ki so po svojem golem telesu in po vnanjosti bolj ribam nego sesalcem podobni. Prednja uda sta v plavuti spremenjena, mesto zadnjih udov imajo samo ve¬ liko repno plavuto. Iz vode nikoli ne gredo. Po najimenit¬ nejšem med njimi, namreč po kitu imenujemo je: Kitovce. Rasen kita uvrstujemo semkaj tudi: glavača ali kaše- lota, pliskavko ali delfina, in narvala ali samoroga. Imenik živalij v tem zvezku opisanih ali omenjenih. I’rvi del. Naše domače četveronoge živali. Stran Angorka.82 Argali. 74 Arni.104 Bezoarka.84 Bivol ..102 „ kafrijski.104 Čebra. 59 Cimaron.47 Doga.24 Defcelorog. 74 Govedo.85 Hrt.20 Jak.101 Jazbečar.27 Koder.30 Konj.43 „ angleški.55 „ arabski.51 „ goli.56 . tartarski.50 Stran Konj težki.56 Koza.75 „ angorska.82 „ kašmirska.83 „ mamberska.84 „ tebajska.84 Kulan. G5 Kunec.115 „ angorski.117 „ inski.117 Maček.36 Merinovka.74 Mezeg.66 Merjasec divji.113 Muflon.73 Mula.66 Mustang.48 Opičar.32 Osel.59 Ovca.67 Stran Ovca griva ta.74 „ tolstoguza.75 „ tolstorepa.75 „ vlaška.75 Pekari.115 Pes. 14 „ bernardinski.26 „ iz novega Fundlanda . . 29 „ kamčaški.34 „ mesarski.23 „ ovčarski.33 Pinč.31 Prepeličar.28 Stran Prešiček morski.118 Ptičar .28 Ponny.51 Samsov.23 Sanga.101 Svinja.105 Špic.33 Tarpan.65 Vol grbavi.100 „ kruleči.101 Zajček domači.115 Zebu.100 Drugi del. Tuje domače in divje četveronoge živali. Antilopa.212 Baribal.207 Bivol amerikanski .... 221 Bizon.221 Bober.268 Daber.268 Damjek.179 Delfin.233 Dihur.150 Gams.208 Gazela.212 „ skokonoga .... 213 Gepard.257 Glavač.233 Gorila.243 Grizli.207 Gvanako.137 Hermelin.152 Hijena.257 „ pegasta.258 Hrček.145 Jaguar.255 Jazbec.196 Jelen.176 „ severni.125 Jež.155 Ježevec . . 222 Kabarga.181 Kamela.129 „ dvogrba.134 Kašelot.233 Kenguruj.271 Kit.229 Kljunaš.274 Klokan.271 Konj povodni.262 Kosatka.231 Kot.226 Koza divja . ..208 Kozorog.214 Krt.157 „ zlati.159 Krvoses.165 Kuguar.252 Kuna belica.149 „ zlatica.148 Lama.135 Lanjec.179 Leming.141 Lenivec.276 Leopard.257 Lev.249 Stran Lev amerikanski.252 „ morski.226 Lisica.182 „ severna.187 Los.180 Luskovec.281 Mačka divja.195 Magot.245 Mandril.247 Marmotica.216 Medved.199 „ beli.206 „ črni.207 „ hudi.207 „ morski.226 Miš.138 „ gozdna.140 „ kamčadalska.142 „ norveška.141 „ poljska.141 Mravljinčar.280 Mrož.228 Narval.233 Netopir.160 „ ušati.164 n zgodnji.164 Nosorog.264 Opice.. . 240 Opica turška.• . 245 Orangutan. . 245 Pako.136 Pasanec.278 Pavijan.246 Pešec.187 Pes leteči.164 „ morski.223 Piber.268 Pižmai'.181 Pliskavka.233 Podgana.142 Podkovnjak.164 Stran Podlasica.151 Polh.168 Pongo.245 Psoglavec.246 Puma.252 Ris.192 Rovka.159 „ povodna.160 Samorog.233 Skriček.145 Slon afrikanski.240 „ indijski.234 „ morski.227 Smrdljivec.199 Sobol.152 Som.231 Srna.174 Svizec.216 Šabrakar.267 Šakalj.192 Šimpanz.244 Špičmoh.159 Tapir.266 Tiger.252 Tulenj.223 Tulivec.247 Tur.218 Uhan.164 Vampir.165 Velblod.129 Veverica.166 „ siva.168 Vidra.153 Vikunja.137 Volk.188 Vombat.274 Vriskač.248 Zajec.172 „ planinski.173 Zuber.218 Žirafa.260 Kazalo prvega dela. Uvod. Stran I. Pomladanski dan. J II. Mnogovrstnost živalij. 1 III. Človek. 8 IV. človek je gospodar na zemlji.10 V. Ne muči živalij!.11 VI. Ljubi bralec!.12 Živalske podobe. 1. Pes.14 2. Maček.36 3. Konj.43 4. Osel .59 5. Ovca.67 6. Koza.75 7. Govedo.85 8. Bivol.102 9. Svinja.105 10. Domači kunec ali zajček.115 Kazalo drugega dela. —- tujih krajih udomačene. I. Živali po Stran 1. Severni jelen.125 2. Velblod ali kamela . . . 129 Stran 3. Dvogrba kamela .... 134 4. Lama.135 II. Divje četveronoge živali. 5. Miš.138 6. Podgana.142 7. Hrček ali skriček . . . 145 8. Kune.148 9. Vidra.153 10. Jež.155 11. Krt.157 12. Rovka.159 13. Netopirji.160 14. Veverica.166 15. Polh.168 16. Zajec.172 17. Srna.174 18. Jelen.176 19. Los.180 20. Lisica.182 21. Volk.188 22. Ris.192 23. Divja mačka.195 24. Jazbec.196 25. Medved.199 26. Divja koza ali gams . . 208 27. Kozorog.214 28. Svizec ali marmotica . . 216 29. Zuber (Tur).218 30. Ježevec.222 31. Tulenj ali morski pes . 223 32. Mrož.228 33. Kit.229 III. Tujezemske eetveronoge živali. 34. Slon.234 35. Opice.240 36. Lev. . . . 248 37. Tiger.252 38. Jaguar.255 39. Hijena.257 40. Žirafa.260 41. Povodni konj .... 262 42. Nosorog .264 43. Tapir.266 44. Bober ali daber .... 268 45. Kenguruj ali klokan . . 271 46. Kjunaš.274 47. Lenivec.276 48. Pasanec.278 49. Mravljinčar.280 Pregled vseh sesalcev . . . 281 Imenik živalij.284