572
POLEMIKA
REPLIKA
Nerad se vnovič spuščam v polemiko, posebej ker ob takšnem pisanju stališča — omejena le na sporne točke — predstavljajo nujno delno deformacijo celotne podobe. Toda način polemike V. Melika (str. 472—476) zoper moje kratke popravke  (str. 166—168)  me vendarle sili k nekaj ugotovitvam:
1.  Sodim, da poudarek pomena dela našega protestantizma za »težko pot dozorevanja slovenskega ljudstva v narodno enoto«, ker je slovenskemu ljudstvu dal iorožje, brez katerega začetega boja ni bilo mogoče dokončati« in ki je »bistveno sodelovalo pri oblikovanju skupne zavesti«, ne govori le o »slovenski knjigi in knjižnem jeziku«, marveč tudi o epohalnem pomenu reformacije za slovenski narodni razvoj kot tak.
2.  Zoper premalo argumentirane nove trditve je vselej mogoče navesti odgovor, vsebovan v že objavljenih delih. Melik je kot »nesporne« navedel nekatere interpretacije puntarskih zahtev, ki pa so v resnici po starejših analizah (ZČ VIII, 1954) sporne in zato te analize iz leta 1954 odgovarjajo pač tudi na njegove trditve iz leta 1961,
3.  Čeprav Melik ni govoril o jezikovnih spremembah v 16. stoletju prav v Ljubljani, šteje pač tudi Ljubljana k slovenskim mestom. Novih podatkov o razvoju v tem mestu pa pač ni lahko združiti z Melikovim oporekanjem pomena Trubarjevih predpisov o »slovenski« in »nemški« šoli (pri tem je napačna tudi trditev, da bi imela v tej  »nemški« šoli latinščina poglavitno
mesto!) in prav tako ne z zatrjevanjem, da je uvedba slovenščine kot knjižnega jezika ijosebej »izraz teženj takratnega meščanstva«; to so trditve, zaradi katerih sem opozoril na podatke o naraščanju veljave nemščine v Ljubljani v tem času.
4.  Iz Melikovega odgovora postaja jasno, da je pri kritiki mojih izvajanj o prekrščevalstvu zamešal označbo ohranjenih virov o konkretnih prekrščevalcili in razpravljanje o prekrščevalstvu samem ter po prvem kritiziral drugo. Seveda bi mogel vzeti v roke vse vire ter povedati, ali se mu označba ne zdi pravilna, popolnoma napak pa je po tej opombi o virih trditi, da prekrščevalce »omejujem« na nemško meščanstvo in prekrščevalstvu dajem »značaj Slovencem tujega gibanja«, kajti ta trditev je res »v nasprotju s konkretnimi krajevnimi podatki v tekstu in na zemljevidu v Zgodovini«, kakor je — nemara nehote — sedaj sam zapisal.
5.  K Melikovim izvajanjem o naši reformaciji kot »enem velikih uporov proti fevdalizmu« se omejujem le na metodološke pripombe.
a)  Na opozorilo, da je mogla tudi reformacija »služiti kot streha zelo različnim družbenim težnjam«, odgovarja Melik, da je v primerjavi s katolicizmom nesporno demokratičnejša ureditev cerkvene organizacije in verskega življenja tudi »najbolj zmerne reformacijske cerkve« nujno »posredno rušila vero v fevdalni red« (474). Če razumemo pod »dogmatizmom« v zgodovinopisju dokazovanje s teoretičnimi postavkami, katerih veljavo bi moral historik najprej dokazati, pa te zahteve zgodovinske metodologije ne upošteva, je to tipičen primer dogmatičnega dokazovanja; ta postulat »teorije« je namreč nevzdržen, če ne vzdrži praktične preskušnje (v tem primeru dejstva, da so različne reformacijske cerkve z uspehom za več stoletij prevzele v celi vrsti evropskih držav in dežel za več stoletij prav takšno in tako močno ideološko obrambo fevdalnega reda, kakršno je dotlej in istočasno z njimi drugod nosila katoliška cerkev).
b)  Prav v to vrsto dokazovanja spada stališče, da je »meščanstvo« pri nas obrnjeno »proti fevdalizmu« in da kaže pri nas »meščanstvo« kot družbeni sloj — le tako je mogoče razumeti besede o »zaveznikih« plemstva — v 16. stoletju protifevdalne težnje. Da bi mogli takšno trditev sprejeti, bi moral Melik najprej pokazati, da vzdrži praktično preskušnjo vsega tega, kar so o težnjah našega meščanstva in stališčih protestantskega gibanja do njih ugotovili Albert Kos, Ferdo Gestrin in Josip Zontar.
c)   Prav tako spada v dogmatične postulate teorije trditev, da je uvajanje slovenskega jezika rezultat zahtev meščanstva kot družbenega sloja in koncesija plemstva svojim družbenim zaveznikom. Kje je dokaz za to stališče? Kje argument, da so predstavniki meščanstva ob povezovanju s plemstvom postavljali takšne zahteve? Ali ni tu — poleg zahtev same verske organizacije — osnovnega pomena predvsem tolikokrat izražena pretresljiva ljubezen do slovenskega kmečkega ljudstva (Trubar!), do tistega ljudstva, ki je neposredno pred reformacijo s kmečkimi upori dvignilo svoj glas in pokazalo svoj pomen? Tragedija teh naših velikih ljudi pa je bila seveda v tem, da jih je toliko openjala fevdalna miselnost, da jih iskrena in globoka ljubezen do ljudstva ni mogla združiti z ljudstvom tudi v njegovih družbenih težnjah. Očitno se niso niti zavedali globokih dialektičnih nasprotij med tem izhodiščem in družbenoideološko vsebino svojega dela; prav tu pa je temelj za zavračanje Melikovega izraza »upor
573
proti fevdalizmu«, kajti o uporu se da govoriti le, kadar stoji za njim družbena zavest!
č) In končno spada med te vrste dokazovanja tudi uporaba spoznanj 18. stoletja za oceno podobnih pojavov v 16. stoletju (o jeziku, str. 474; v 18. stoletju so na razpolago tudi še daljnosežne ocene, ki povezujejo ljudsko izobrazbo neposredno z vprašanji družbenega reda, se pravi s kmečkim upiranjem zoper graščinske zahteve!). Uvajanje ljudskega jezika ima pač različne razpone in pomene v 16., 18. in 19. stoletju, zato pa teh razponov in pomenov — pa tudi njihove ocene — ne gre mešati med seboj. Prav Bohoričev uvod, ki ga Melik navaja, bi mu pokazal v 16. stoletju razdaljo med jezikovnimi in političnimi koncepcijami — seveda bi ga pa moral uporabljati v originalu, ki ne razlikuje izrazov »slovenski« in »slovanski«, kakor jih loči prevod, marveč izrecno šteje vse Slovane, da so »enega jezika«.
Naj bo dovolj! V svoji knjigi o slovenskih kmečkih uporih sem se itak moral obsežneje in v širšem okviru lotiti tudi vprašanja razmerja med upori in reformacijo pri nas. Tam bo mogel bravec dobiti tudi popolnejšo sliko, ne pa posameznih iztrganih vprašanj, določenih po poti polemike in deformiranih s to potjo. Moram pa odkrito priznati, da sem ob grandiozni viziji kmečkih uporov v 16. stoletju le še enkrat zelo živo občutil, da so oni temeljna komponenta slovenskega razvoja v tej dobi, s katero ni mogoče postaviti v isto vrsto nobene druge. Če je podlaga za razhajanje z Melikom v tem, da ne morem izenačevati v tem pogledu reformacije z upori — in ne morem se znebiti vtisa, da plava nad njegovo polemiko prav ta misel — potem se pač tudi z nadaljevanjem tega razpravljanja ne bova mogla kaj prida zbližati v svojih historičnih ocenah.
Bogo   Grafenauer
574