Podobice v abecedniku. XII. z — zvon. 1. Pripovedovanje. Močni Janez. ipDila je nekdaj močna žena, katera je imela fanta, ki so ga imenovali, akoravno je bil šele sedem let star, močni Janezek. ,,Mi smo ubožni ljudje", pravi mu raati nekdaj, ,,zato glej in poišci si kako službo. Poprej pa pojdi v gozd in prinesi precej drv, da bom videla, ako si že dovolj močan, da te pošljem v tujino. Janezek je zelo žalosten ter prinese le malo butaro drv domov. Zato doma ostane še sedem let. Cez sedem let ga zopet pošlje mati v gozd. Sedaj je pa bilo drugače. Smreke je izdiral kot bi bile bilke ter nosil domov, kot bt bile žveplenke. Mati ima sedaj dovolj kuriva za več let in Janez se poda v tujino. Vstopi v službo k skopemu kmetu ter ne zahteva za letno plačilo nič druzega, kot da sme kmetu ob letu jedno zaušnico dati. Kmet ga pošlje drugi dan v gozd, da naj zvozi posekani les domov. Ker pa konjema preveč naloži, ne moreta se z mesta premakniti. Jezen izpreže Janez konje, jih vrže k lesu na voz ter voz privleče kot veter domov. Ko kmet to vidi, se prestraši ter z grozo misli na obljubljeno zaušnico. Ne reče vender nič, ampak se vsede z vso družino h kosilu. Tu se gospodar prepriča, da Janez potrebuje več, kot vsa druga družina skupaj. Prepriča se, da mu Janez poje v jednem letu hišo in kmetijo. Preraišljuje, kako bi se ga iznebil. Slednjic rau reče: ,,Moji ženi je padel pred par dnevi prstan v vodnjak. Splezaj doli in poišči ga. Janez uboga. Komaj pa je bil doli, vržeta kinet in hlapec debele kamene nanj. ,,Stran s kokošimi zgoraj'', vpije Janez, ,,one brskajo pesek v vodnjak". Sedaj vzame kmet s hlapci v kapelici z v o n ter ga vrže v vodnjak. Ta naj pokrije Janeza. ,,Kako čedna kapica za mene!" sliši se iz globine. Sedaj jim ne ostane nič druzega kot mlinski karnen. Arržejo torej tudi mlinski kanien nanj. ,,Stojte!" vpije Janez, ,,sedaj imani prstan, pojdite rai iz luči, jaz pridem!" Zvon na glavi in mlinski kamen na roki se prikaže Janez. Kniet se zopet z grozo spomni na zaušnico, katero bo od Janeza ob letu dobil. Podari torej veliko denarja Janezu, da ga zapusti. Mocni Jaaez je potoval se več let po svetu ter si s svojo močjo pridobil veliko bogastva. Slednjič se poda k svoji niateri ter živi ž njo veliko let v zadovoljnosti. Pouk. Janez je bil vsikdar svoji materi pokoren. Bog nm je dal zaradi tega veliko telesno moč. Ker je bil ubog, nioral si je po svetu svoj kruh služiti. Bog ga je obvaroval vseh nesreo. Vrnil se je domov zdrav, vesel in bogat. Preprieal se je, kako resničen je rek: Le delaven in priden bod', Zakladov našel boš povsod! Nazorni nauk. Tu vidite z v o n č e k. Take zvončke imaino pri vratih, da pozvonimo. Iz česa je zvonček? Kaj ima 4 sredi? V visokem zvoniku visi več zvonov. Zvon vas zjutraj pokliče, da morate ustati, moliti in iti v šolo. Opoludne vas opominja zopet, da je čas molitve in kosila. Zvečer kliče vam zopet: -Molite in zaspite!" V nedeljo in ob praznikih naznanja vam, da je gospodov dan ter vas kliče v cerkev. Ako v niestu ali vasi kaka nevarnost preti, ako gori ali preti povodenj, toča, oglaša se zopet zvon. Ko pa umremo, spremi nas do groba. XIII. ž — žaga. 1. Pripovedovanje. Mož v luni. Bil je mož, ki ni spoštoval ne petka ne svetka. Neko nedeljo se napoti v gozd. Vzame svojo žago, ter odžaga ž njo drevo ter naredi butaro. Na butaro priveže svojo žago ter nese vse domov. Medpotoma ga sreoa lep mož v nedeljski obleki, kateri je bil na potu v cerkev. Obstane in vpraša moža: _Ali ne veš, da je danes nedelja? Ali ne veš, da je Bog na ta dan počival, ko je ustvaril nebo in zemljo? Ali ne veš, da stoji v tretji božji zapovedi: Posvecuj nedeljo in praznik?'' Lep mož v nedeljski obleki je bil Bog, a mož mu trdovratno odgovori: -Nedelja na zemlji in ponedeljek v nebesih, kaj meni to mar in kaj tebi to mar?" ,,N6si svojo butaro vecno", pravi Gospod, ,,in ker ne spoštuješ na zemlji nedelje, imej večni delavnik. V strašilo za iste, kateri skrunijo nedeljo, pa stoj v luni." Od istega časa stoji v lvmi še vedno tnož z butaro in tako bo ostalo na večne case. Pouk. Ta mož je bil zelo brezbožen. Spoštoval ni ne petka ne svetka. Zato je pa tudi občutil ostro božjo kazen. Bog človeka kaznuje, ako greši, torej : Varuj človek greha se, Vir nesreče vsake je. 2. Nazorni nauk. Kaj vidite tu ? (Zago). Zaga ima podstavek in rezilo. Iz česa je podstavek? Iz česa je rezilo? Rezilo je iz železa in je tanko. Iraa ostre zobove. Z žago žagamo les. Imamo pa tudi žage, katere goni voda. S teini žagami prežaga žagar hlode v deske. 3. Uganki. a) Itnara zobe in vender ne jem, režem in vender nisem nož. Kaj je to? Kdo ima zobe pa ne grize? XIV. s — srp. 1. Pripovedovanje. Ženjice. Jutro je bilo. Pridne žanjice vzamejo s r p e in začnejo žeti zlato pšenico. Ko pridejo do srede njive,,zagledajo gnezdo s sedmimi še negodnimi inladiči. Zalostno obletavajo stare prepelice gnezdo. Mislile so, da bodo žanjice raladiče vzele domov. Toda tem se male ptičice smilijo. Dolgo premišljujejo, kako bi jih rešile. Slednjič pustijo isti kraj v miru in požanjejo ostalo pšenico. Stare prepelice z veseljera krraijo svoje mladiče in kmalu zrastejo mladieem peroti, da morejo odletcti. Dobre žanjice požanjejo med tera časom druge njive ter so vesele, da so rešile nedolžne ptičice. 2/Nazorni nauk. Krivo rezalo, kratko držalo? Kdor ne ugane, ta ve kaj malo, kaj je to! Kaj ima rezalo ? Ali ima nož krivo rezalo ? Kaj ima še rezalo ? Ali ima kosa krivo rezalo ? Kaj iina torej krivo rezalo in kratko držalo ? Kakšno držalo ima srp ? Iz česa je rezalo? Iz česa je držalo? Cemu rabitno srp: XV. Š. — ŠilO. 1. Pripovedovanje. Jurijče in Zorka. Jurijče je bil hudoben deček. Velikokrat so ga kaznovali v šoli in doma, če se je zvedelo, da je jemal pličja gnezda in brezčutno gledal, kako so ubogi ptički žalostno čivkali in plaho iskali mladičev, katere je bil že zdavna potisnil v žep! Kolikrat so ga kregali Ijudje, če je lučal kamenje na kure in pse! Ali nič ni pomagalo. Jurijče je ostal vedno isti hudobnik. Zategadelj ga ni maral nihče. Pridni in uljudni otroci so se ga izogibali že od daleč, zlasti Zorka, modrooka, živahna, plavolasa deklica, ki je rada s svojim kruhora pitala uboge ptiče. Bala se ga je posebno zato, ker jo je dražil. Kaj rad je namreč lučal kamenito točo, kadar je potresala krilatim gostom, da so se hipotna razpršili. Zorka je imela ljubeznjivega psička. Snežnobel je bil, samo na levem ušesi je je imel orno liso. Jurijče ga je rad vabil k sebi. Kadar pa je bil dosti blizu, polil ga je s tinto ali z barvilom. Ig. Stiasny.