38 Likovna umetnost Umetnostne publikacije V prvih letih po vojni, ko so se sprostile dotlej zadržavane slovenske tvorne moči, je bilo ob pomlajenem likovnem ustvarjanju mnogo razpravljanja o umetnosti. Ne le, da so revije stalno prinašale poročila o važnejših likovnih prireditvah, celo dnevniki so posvečali precej zanimanja iej panogi umetnosti in so se glavne debate, mladostno ognjevite in cesto pretirane, vršile prav v njihovih stolpcih. Pozneje pa se je publicistika utrudila. Več imen je ugasnilo in ob popolni pasivnosti literatov, ko se je celo med publicisti malokdo čutil poklicanega, da bi napisal kritiko ali razpravo, so glavno delo opravili novinarji, likovna umetnost pa je dalje ustvarjala, a njeni mojstri so zašli v čisto nevajen položaj. O njih se redkokdaj kaj izve in še manj o njihovem ustvarjanju, da je čas presenetljivo podoben letom pred rojstvom slovenskega intelektualnega meščanstva. Razred misli, da je z umetnostjo saturiran in umetnik ter njegovo delo sta mu postala nezanimiva. Če v takih zadušljivih časih izide slovenska publikacija o likovni umetnosti z namenom, podati globlji smisel umetnostnega ustvarjanja, je tako dejstvo dvojno razveseljivo. Dokazuje, da naša umetnost ne živi le za današnji dan in da pri nas še ustvarjajo umetniki, ki se niso čisto podvrgli in postali sokrivi splošnega uravnovešanja, ki je zelo podobno občemu poplitvenju duhov. I. Pred dvema letoma je izšla lepo opremljena knjiga o slikarju Božidarju Jakcu, ki je začudo malo znana naši publicistiki. (Božidar Jakac. Tretje izdan je Umetniške matice. Ljubljana 1932. 20 strani ilustriranega besedila in 82 tabel, od teh ena v barvah). Knjigo je uredil in uvod napisal dr. Kari Dobida, ki se je odločil za obsežnejšo zbirko dobrih reprodukcij Jakčevih del ter s tem dal glavno besedo likovnemu delu samemu. Na uvodno mesto je postavljen slikarjev življenjepis in opis njegovega dela kot nekako literarno opravičilo hvalevredne izdaje. Navadno se mladim slikarjem sredi dela ne tiskajo albumi s panegiriki. Take stvari doživljajo mladi udarniki po prvih uspešnih revolucionarnih nastopih ali pa že ustaljeni, mirno ustvarjajoči jubilejniki, ki so poželi plod svojih mladostnih setev. Jakca ni mogoče prišteti ne enim, ne drugim. Njegova slikarska revolucija se je izvršila na samem, kot docela privatna zadeva njegovega umetniškega genija, a njegova narava je taka, da se bo najbrže umirila šele v jami. Dobida pravi v uvodu, da je knjiga potrebna bralcem, ki so videli na Jakčevih razstavah preobilo stvari brez kritične izbere ter Jakcu samemu, ki naj se že končno umiri in prične pokojno dovrševati „veliko delo". Kakor rečeno, je ob Jakčevi sunkovito razgibani naravi, ki iz skritih korenin večno hrepeni za novim neznanim, za novimi poleti in izrazi, taka argumentacija skorajda šolmašterska. Za presojo umetnika in za oblikovanje njegove podobe bi bila večja odmaknjenost od njegovega meščanskega življenja in njegovega celokupnega delovanja že kar potrebna, kajti brez nje so globlja spoznanja očividno precej težavna. Po Taineovskem razmotrivanju, zakaj doslej Dolenjska ni imela slikarjev, izvemo, da ima Jakac vse omejujoče značajne posebnosti Dolenjca: čuv-stvenost s smislom za realnost, pomanjkanje smisla za dramatičnost, romantičnost v odnosu do sveta, pomanjkanje posluha za dinamiko in strastno stremljenje za oblikovno dovršenostjo. Po takem naštevanju skorajda nezdružljivih človeških in umetniških lastnosti je obravnavan Jakčev rod in slikarjeva mladost, ki jo preživi v Novem mestu in v zadnjih vojnih letih v Idriji, kjer si kot šibko razvit fant s telesnim delom služi kruh, dokler ga ne pobere vojaščina in porine na fronto. Tu so prvi začetki Jakčevega risanja, zmerni, v naturalistični radovednosti prebujajočega se slikarja in prav tako neinteresirani na vojnih grozotah, kakor bi Eili nastali v letih najglobljega miru in meščanske urejenosti. Tedaj mu je mentor njegov rojak Ivan Vavpotič. Po vojni riše Jakac rahle pastele v novomeški okolici, a kmalu se odpravi v Prago, kjer vstopi v akademijo in prvič stoji v določenem razmerju do svetovne umetnosti ter do tujih umetnikov. Živi po večini z nemškimi tovariši — njegovi dve specialni šoli sta vodila Thiele in silno priljubljeni August Bromse —, potuje po stari Pragi in se največ peča z grafiko. Konča z letno razstavo na šoli in z obiskom Berlina, kjer je nameraval stopiti v Orlikovo šolo. Vrača se v Prago, častno sodeluje z lesorezom v ekskluzivni mapi „Die Pilger" ter doživi razstavo svojih del, ki jo je uredil profesor 39 Bromse. Pri ponovnem bivanju v Berlinu slika norveškega komponista Ha-ralda Saeveruda, eno najmočnejših Jakčevih del sploh, in se vrne v Prago, kjer tedaj živi cela vrsta mladih slovenskih umetnikov. Po preselitvi v Ljubljano reže lesoreze za dnevni tisk, a že 1925. potuje kot štipendist v Pariz, kjer se ni vživel in odtod na kratek obisk v Tunis. Vrnitev v Ljubljano mu prinaša profesuro na gimnaziji, potovanje v Italijo in Istro ter hrepenenje po odhodu. Vdrugič poseti Afriko 1. 1928., a leto kesneje je v Severni Ameriki. Tu je ostal čez dve leti, potem se je vrnil v domovino, baje s spoznanjem, da je mladosti konec in z njo iskanja, po-skušanja in romanja. Ob teh zunanjih podatkih opisuje Dobida tudi Jakčevo razvojno pot, ki izhaja iz slovenskega impresionizma in ki ostane dolgo odločilen za njegovo izražanjie. Začetni Munchov upliv je hitro prebolel in gradi tudi v abstraktnem izražanju z impresionističnimi sredsvi. Današnja pot da ga vodi v ekspresionizem kot ojačeni umetnostni izraz. Po Ameriki je postal bolj stvaren celo v dolenjski krajini, ki je sedaj smotreno zgrajena in otipljivo telesna. V grafiki je najtočnejši izraz tega poduhovljenega naturalističnega načina; po Dobidovem mnenju je čisto linearna, brez razglabljanja in brez refleksivnih stranpoti. Poleg tega je pa glavna Jakčeva moč v pastelu, ker je v tej tehniki izvršil one ameriške portrete, ki dokazujejo Jakčevo zo-ritev v moža: trezni so in nič zasanjani, objektivistični in njihov mojster jih je zabeležil kot kronist. Romantik je pa le v bistvu ostal. Med precej neskladnimi trditvami pri koncu življenjepisa je ena važna: avtorju se je »čisto slučajno in nehote" pokazalo, da je Jakac predvsem grafik, in to prvi slovenski grafik. In tako je! Življenjepis tega umetnika, ki nosi v svojem delu dobršen kos dobrega slovesa naše mlajše generacije, bi moral tu vsaditi svoj glavni povdarek. V maniriranem jeziku napisani uvod ima dokaj življenskih podatkov in je napisan z dobrohotnostjo, ki je hvalevredna, dokler se ne vmešava avtoritativno v prefino tkivo umetniškega življenja, a ne zadošča za globlje pojmovanje in še celo ne za plastično oblikovanje slikarjevega razvoja. Mlad človek, ki išče svojo pot, jo išče po nagonu svoje impulzivne narave in prav ta okoliščina je za Jakca važna, ker ga vodi do prezanimivih umetnostnih spoznanj in doživetij. Nikoli, pa prav nikoli ni le »kronist utripov življenja", ker jih s prelestno občutljivo dušo doživlja in s finimi živci reproducira. Temelj Jakčevega nemira je boj s pojavi sveta, pa tudi boj za izraz in za izrazna sredstva. Prvo in najmočnejše razživljanje njegovega slikarskega talenta po prihodu v Prago, ki je pomenilo dragoceno formiranje njegovega razmerja do sveta, nesluteno bogastvo vizij in opredeljevanje za uporno in težko tehniko, se zdi življenjepiscu »prenagel skok" iz Novega mesta na akademijo. In prav ta doba je tudi za onega, ki jo pozna le po reprodukcijah obravnavane knjige najsočnejša in naravnost čudovito polna ljubezni do sveta, ki se v tem primeru imenuje stara Praga z njenimi pol-mračnimi ulicami, spomeniki, razgledi in večernimi razoploženji. Tu ne more biti govora o »Lepoti gole linije", ne o »refleksivnih stranpoteh", ampak še prav celo o globokem doživljanju in razmišljanju o fenomenih, ki je vse prežeto z edinozveličavnim vodilom: z ljubeznijo in radostnim potrjevanjem. Zato je Jakac tudi mogel zavzeti osrednje mesto med takratnimi slovenskimi slikarji v Pragi; v njegovi nizozemsko prenapolnjeni 40 41 delavnici na Mali Strani se je vršil marsikateri razgovor o umetnosti in med tovariši, ki so tu dobili celo prve grafične nauke, je bil tudi Tone Kralj. Po praški dobi, ki je dala vsemu Jakčevemu delu pečat svobodnega in samostojnega razvoja, ki je dosegel v grafiki in še prav posebno v ilustraciji lirike svoje najfinejše možnosti, se nam zdi celo važna tudi ameriška doba. Važna za Jakca-človeka, ki je v čisto tujem svetu v drugič in sedaj zavedno odkril smisel svoje domovine in pa za Jakca-slikarja, ki je tu trčil ob novi problem stvarne oblike. Kakor da je v trezni deželi ostal sam z nemirom svoje umetniške notranjosti: s silo se je ukrotil in ugladil svojo formo, toda s tem je žrtvoval dober del svojega bistva. Kasnejša dela bodo pokazala, če se bo opomogel od epizode, ki je kot slana pomorila prej tako očito individualno občutje. Po ekspresivni poglobljenosti v lastno dušo, po begu v svet, iz katerega prinaša bengalične luči afrikanske in odsev neke tuje olikanosti, se viečno vznetljivi slikar vrača v domovino. Ali naj mu z Dobido želimo končnega miru? Sebi in času bo bolj zvest, če se bo v živi krivulji dalje boril za svoj izraz in premagoval premico miru. S takim delom pa si je že pošteno zaslužil knjigo v Umetniški matici, ki nas sili k razmišljanju o delu slovenskega slikarja. France Mesesnel.