SLOMŠEK KOT MLAD ŠKOF (olje, Ch. H. Hanson, 18447) B°ENOS AIRES AVGUST LETO 65 7 » » o 1998 Salezijanski misijonar Ludvik Zabret nam je poslal iz Indije nekaj listov ,,svetega" drevesa pipal. Poslani listi so bili ročno poslikani s podobnimi motivi, kot sta na levi objavljena vzorca. Lotung, Taivvan, 18. aprila 1998. P. Felice Check in instrumentarke, Nastop Kvarteta Šmartin v župnijski cerkvi v Dolskem ob 50-letnici oi medicinske sestre dr. Janeza Janeža, sprejemajo državno nagrado hoda dr. Janeza Janeža v misijone. Pred njegovim doprsjem fotograll formoske vlade, namenjeno dr. Janežu kot dobrotniku kitajskega državne nagrade, ki mu io ie Dodelila vlada otoka Formo^a tTaiwanl UVODNIK Dragi rojaki! Oznanjam vam veliko veselje za vse ljudstvo, za vse slovensko ljudstvo, doma v Sloveniji in za rojake po vsem svetu. V petek, 3. julija, je bila v Rimu slovesna in sklepna seja, na kateri je v navzočnosti svetega očeta Papeža Janeza Pavla II. in številnih kardinalov Kongregacije za svetniške procese razglasila, potrdila in podpisala, da je postopek za beatifikacijo škofa Antona Martina Slomška uspešno končan. Tako je izpolnjena obljuba in zaobljuba, ki jo je dal sveti oče na vseh treh mestih ob svojem obisku v Sloveniji, maja 1996. Da, zagorele so vse zelene luči za beatifikacijo, za razglasitev Prvega slovenskega svetnika pred vesoljno Cerkvijo. Na neki način bo razglašena svetost slovenskega naroda. Brez dvoma ima naš narod svoje svetnike, o tem ne dvomimo, vendar bo s Slomškovo beatifikacijo do sedaj anonimna svetost naroda dobila svojo vesoljno dimenzijo. Te potrditve pred vesoljno Cerkvijo smo potrebni Posebej v času priprave na slovensko sinodo oziroma *e sedaj v sinodalnem dogajanju v Sloveniji kot pripravi na vstop v tretje tisočletje. Z beatifikacijo služabnika škofa Slomška bomo dobili potrditev pred vesoljno Cerkvijo, da je slovenski narod v svojih koreninah zdrav narod, sposoben dati svetnika, sposoben krščanskega in evangeljskega he-r°izma, z vsemi duhovnimi, moralnimi, kulturnimi in nenazadnje pravimi narodnostnimi vrednotami. Z beatifikacijo Slomška bomo dobili svojega stalnega domačega zaveznika pri Bogu. Priprošnjika iz svojih vrst. ;Sem velikega vzornika v osebnem in občestvenem življenju. Z razglasitvijo častitega služabnika škofa Slomška za blaženega bo končan proces, ki se je začel že leta 1925 in je trajal s krajšimi ali daljšimi Premori ali prekinitvami vse do danes, to je dobrih 70 et- Te prekinitve so bile zaradi 2. svetovne vojne in Povojnih razmer, deloma pa tudi zaradi sprememb v Postulaturi ali na škofijskem sedežu in podobno. Vsem dosedanjim postulatorjem in vicepostulatorjem doma in P° svetu, posebej še sedanjemu postulatorju, prelatu Maksimilijanu Jezerniku in vicepostulatorju doktorju Marijanu Turnšku se iskreno zahvaljujem v svojem 'menu in v imenu vse škofije. Oba imenovana sta bila v Petek navzoča pri tej slovesni seji. Po tem slovesnem in zgodovinskem dogodku v Pimu, v Vatikanu, nas vodi pot k dogovoru o času, i3iu in načinu beatifikacije. To bo vsebina pogovorov sl°venske škofovske konference, se pravi vseh slovenskih škofov, voditeljev ali zastopnikov slovenske ržave in seveda državnega tajništva v Vatikanu oz. dogovora s samim svetim očetom, ki mu je Slovenija Zel° pri srcu, saj se svojega obiska pogosto spominja. Na razširjeni seji tajništva slovenske sinode smo sklenili, da bomo beatifikacijo škofa Slomška vključili, kar se največ da, v pripravo na slovensko sinodo vsega naroda, kajti Slomšek ni le svetnik mariborske škofije. Je sicer svetnik iz naše škofije, v resnici pa je svetnik za ves slovenski narod. Zato ga lahko v tem drugem primeru, ko se vsa Slovenija pripravlja na svojo sinodo in na vstop v tretje tisočletje, toliko bolj vključimo v našo redno in izredno pastoralno dejavnost. Ob koncu tega veselega sporočila vas, spoštovani rojaki, v domovini in po svetu, prisrčno pozdravljam s Slomškovim pozdravom: „Vrli sinovi in hčere matere Slave, Bog naj bo z vami.” Dr. Franc Kramberger mariborski škof Obsijan z zarjo blaženih škof DR. JANEZA JANEZA NA OLTAR! Anton Martin Slomšek bo kot prvi Slovenec uradno prištet zboru blaženih etek, 3. julija, leta Gospodove-f"^ga 1998, bo med Slovenci doma I in po svetu zapisan s posebnimi črkami: postopek za razglasitev mariborskega škofa Antona Martina Slomška za blaženega je dosegel zadnjo stopnjo in potrditev. Zbor kardinalov (konzistorij) na vatikanski Kongregaciji za zadeve svetnikov je ob navzočnosti papeža Janeza Pavla II. potrdil čudež po Slomškovem posredovanju. S to uradno potrditvijo je končan dolgotrajni postopek (v Slomškovem primeru se je začel v letu 1926, uradno pa leta 1936) in nagrajen trud mnogih, ki so molili, delali in se trudili, da bi ta slovenski velikan duha dosegel čast oltarja. To je zadnji odlok pred razglasitvijo za blaženega. Upamo, da bomo kmalu izvedeli tudi datum in kraj, kjer se bo to zgodovinsko dejanje izvršilo. Na konzistoriju so bili navzoči tudi mariborski škof dr. Franc Kramberger, Slomškov naslednik, in postulator postopka dr. Maksimiljan Jezernik ter njegov namestnik (vi-cepostulator) dr. Marijan Turnšek. Tokratni konzistorij je obravnaval 13 odlokov Kongregacije za zadeve svetnikov, med njimi pet odlokov o priznanju čudeža (sem sodi odlok o Slomšku), eden o priznanju mučeništva (kardinala Ste-pinca) ter sedem odlokov o priznanju junaških kreposti kandidatov za blažene. Vesela novica je v hipu obkrožila Slovenijo in slovenske skupnosti v svetu. Povsod se veselijo velikega dne, ko bo papež Janez Pavel II. slovesno razglasil Antona Mariina Slomška za blaženega in ga bomo častili na naših oltarjih. Upajmo, da bo to dejanje papež opravil na slovenskih tleh. Župnik Janez Grebenc iz župnije Sv. Helena-Dolsko je poslal delegatu Jožetu Škerbcu pismo, v katerem med drugim piše: ,,Vse kaže, da je dr. Janez Janež novi slovenski svetniški kandidat, ki je še kako usodno povezan z mnogimi Slovenci v Argentini, saj je z njimi delil usodo begunstva, vračanja in rešitve, pa tudi kot zdravnika so ga mnogi poznali. Žal mi zanje ne vemo, zato Vas prosimo, da vsebino pričujočega pisma objavite v časopisu in reviji, ki doseže Slovence v Argentini, s prošnjo, da nam pošljejo svoja pričevanja ali spomine na dr. Janeža. Pomembni so tudi morebitni dokumenti, ki so kakorkoli povezani z njim, vsaj kopije ali sporočila o njih. Seveda pa je dragocena tudi vsaka fotografija, pismo ali vsaj zapis v njegovem rokopisu. Ko bo snemanje filma, ki ga zelo resno pripravljamo, v teku, bo del tega filma posnet tudi v Argentini med ljudmi, ki so dr. Janeza Janeža poznali, bili z njim kakorkoli povezani. Pomembni so tudi drobni spomini na dogodke, preživete ali doživete z njim -tudi tisti zabavni, razigrani... Prosimo, objavite vsebino naslednjega besedila...” Spoštovani! Oglašamo se Vam iz župnije Sv. Helena - Dolsko pri Ljubljani. Gotovo Vam bo bliže, če povemo, da je to župnija, v kateri je bil rojen in krščen prvi slovenski laični misijonar zdravnik dr. Janez Janež. Kot zdravnik kirurg je 42 let deloval med Kitajci in jim posvetil svojo ljubezen in znanje. Razdajal se je najbolj potrebnim z vso nesebičnostjo zdravnika kristjana. O tem priča tudi nagrada, ki jo je vlada države Tajvan 18. aprila 1998 -torej 8 let po njegovi smrti - podelila njemu kot misijonarju ljubezni in največjemu dobrotniku kitajskega naroda. Prilagamo fotografijo, na kateri sprejema p. Felice Check, kamili-janski duhovnik v bolnišnici Sv. Marije v Lotungu, to nagrado v Janeževem imenu, ob njem pa so najožje Janeževe sodelavke - njegove instru-mentarke v operacijski sobi (Fotografijo objavljamo na drugi strani platnic). Ob 5. obletnici smrti smo mu 5. oktobra 1995 v rojstni župniji postavili spomenik, delo akademskega ki- parja Evgena Guština. V župniji preurejamo staro mežnarijo v Janežev dom, hišo, kjer bo zbrano in razstavljeno gradivo o življenju in delu našega velikega rojaka. Pripravljamo tudi knjigo o župniji in misijonarju Janežu, z založbo Družina pa sodelujemo v projektu priprave za snemanje dokumentarnega filma o dr. Janežu. Z veseljem in ponosom lahko povemo tudi, da je metropolit, nadškof dr. Franc Rode že poslal pobudo škofovski konferenci na Tajvan, da začne postopek za Janeževo beatifikacijo. Zanj molimo in se mu priporočamo prepričani, da pri Bogu prosi za nas. Prosimo vse, ki ste dr. Janeža poznali, z njim sodelovali, potovali FRANC RODE Kaj nam zagotavlja Marijina nebeška slava ENA IZMED NAS A M orda je danes marsikomu J\/l težko najti pravo razmerje do '*/ Marije. Vzrok so največkrat pobožna pretiravanja in osladnosti, ki se ijh nabožni pisci in pridigarji niso vedno izogibali. Vzrok je verjetno tudi hladni teološki racionalizem, ki bi najraje spremenil v abstrakcije vse krščanske resnico in tudi lik Kristusa. Abstrakcije pa ne Potrebujejo matere, kot pravi Karl Rah-ner. Ce hočemo torej najti pravi odnos do Marije, če hočemo, da nam bo njen zgled še danes govoril, jo moramo sPoznati tako, kot je v resnici bila. Marija je bila izredno preprosta, nje-n° življenje zelo navadno. Ne mislimo, da so si čudežni dogodki sledili v nje-nem življenju, da jo je Bog razsvetljeval °b vsakem pomembnejšem doživetju. °,/a je ,,brezmadežno spočeta", kot je rekla Bernardki v Lurdu, toda ona tega n' vedela. Šele ko je prišla v nebesa, je zvedela za vse čudovite darove, s kate-nmi jo je Bog obdaril. V svojem zeme-'Jskem življenju pa je Marija živela iz vere. Z duhom in srcem živi v svetu stare zaveze. Ena glavnih misli te dobe pa je, da se Bog razodeva v zgodovini, da sv°j načrt odrešenja uresničuje po zgodovinskih dogodkih in da njegovo voljo sP°znavamo po znamenjih, ki nam jih Pošilja iz dneva v dan. Biti prepričan, da kljub vsemu uresničuje svoje odreše-nle, biti prepričan, da mi govori po vsakdanjih dogodkih in po ljudeh, ki jih srečujem, videti božjo roko nad splošnim dogajanjem in nad mojim življen-lem, to pomeni verovati v starozavez- fl' doživeli njegovo pomoč ali spod-udno besedo kot bolniki - pišite nam o tem. Vsako, še tako drobno in Pa videz morda nepomembno priče-artje je za nas zelo dragoceno kot Pnča njegovega življenja in dela. Če-udi t)j bjij nevešči pisanja v slo ven-cini, nas to ne bo motilo. Pomem-no bo vsako Vaše sporočilo, more-'tne fotografije ali dokumenti ali pa saj kopije oziroma sporočilo o tem, a jih imate. Tudi kakšen predmet, ki as povezuje z misijonarjem, pa ste nem smislu. Tako je verovala Marija. Po znamenjih, ki jih je Bog pošiljal, je spoznavala božjo voljo, iz njih je razbrala, kaj Bog od nje pričakuje in kakšno vlogo ji daje v načrtu odrešenja. Ta znamenja v njenem življenju in v življenju njenega Sina pa so bila silno skromna: nenavadno Jezusovo rojstvo, obisk Modrih z vzhoda, Simeonova prerokba v templju in napoved prihodnjih bolečin. Marija je premišljevala ta znamenja ga pripravljeni pokazati (za knjigo in film), ali podariti za njegovo spominsko sobo v župniji, bo za nas dragocenost. Vse naslovite po pošti ali faksu na naslov: ŽUPNIJSKI URAD SV. HELENA -DOLSKO, KAMNICA 20, 1262 DOL pri Ljubljani, Slovenija, tel/fax 061 647-258 Hvaležni za vsako sporočilo Vas iskreno pozdravljamo. Jože Grebenc, župnik v svojem srcu. Polagoma je spoznavala pomen dogodkov in skrivnost svojega Sina. Vera zanjo ni bila nič lažja kot za nas, nasprotno, bila ji je težja. Ne mislimo, da so se v Jezusovih otroških letih vrstili čudeži, kot to pripovedujejo legende; ne mislimo, da je božanstvo kar žarelo iz njega. Marija je morala imeti močno vero, da je v tem otroku, ki je bil sad njenega telesa, ki ga je dojila, ki ji je bil podoben, ki se ni v ničemer razlikoval od drugih otrok na vasi, videla tudi svojega Gospoda in Boga. Bli-žina z Jezusom, ki v tridesetih letih življenja v Nazaretu ni storil nič izrednega, da bi kdo la-hko spoznal njegovo božanstvo, je terjala od Marije večjo vero, kot jo Bog zahteva od nas. Ali ne bi bilo prav, da bi si slovenski kristjani vzeli za zgled Marijino vero in zaupanje? Da bi v vseh zgodovinskih procesih, pa naj si bodo še tako boleči, videli božjo roko in uresničevanje skrivnosti načrtov nebeškega Očeta? MILOSTI POLNA M M orda je globoko v svojem srcu l\//vsak človek prepričan, da obs Ivi taja, da mora obstajati čisti ženski lik, žena brez madeža, vsa svetla in prosojna, polna miline in dobrote. To je ideal matere, ki ga nosimo v sebi. Želimo si, da bi bila naša mati taka, in zelo smo srečni, če lahko ugotovimo, da se temu idealu približuje. Morda navsezadnje tudi fant išče v svojem dekletu čisto in dovršeno ženskost, pomlajeni lik matere. Ta težnja pa se presenetljivo uresničuje v podobi Marije, Jezusove matere. Morda nam je ravno zaradi tega teženja k idealni ženskosti Marija tako daleč. Morda si jo ravno zato težko predstavljamo drugače kot kip, podobo ali medaljo. In vendar je bila Marija ženska iz krvi in mesa. Nevesta, žena, mati, vaščanka, soseda z zelo navad- a nim življenje. Od petnajstletne žaro- J PO NJENI POTI čenke do matere obsojenca na Kalvariji nam evangelij pove zelo malo; prikaže jo kot preprosto ženo, ki je blizu ljudem, ker je vsa odprta Bogu, kot ženo, ki ji je Bog odkazal izredno mesto v načrtu odrešenja. Ko je Marija prala plenice ali ko je šla na trg, ni imela na glavi svetniškega sija. Bila je ena izmed takih mladih žena, kot jih še danes lahko vidimo na Vzhodu. In vendar je angel tej preprosti ženi rekel,,milosti polna". Tu je eden od tistih nedoumljivih paradoksov krščanstva, ki najgloblje težnje duha in najbolj davne mite, speče na dnu človeške zavesti, uresničuje v zgodovinskem, v človeškem. (Ze zaradi tega krščanstvo ne more umreti.) Tako je krščanstvo uresničilo pratik žene in matere v izraelski deklici, v Mariji. Ob oznanjenju ji angel pravi,,milosti polna". Kakšen izraz! Kdo ni srečal človeka, v katerem je zapazil to milostno prvino? V njegovem pogledu je neka svetloba, v njegovem značaju neka ubranost, iz njega veje neka dobrota, ki je ne srečamo pogosto. Tak človek nima nobene volje, da bi drugim gospodoval. Daje vtis, da biva zastonj. Da je tu samo kot dar za druge. Od drugih noče ničesar. Brez dvoma je bila Marija taka že po svojem značaju. Brez dvoma je bila že po naravi polna milosti. Vendar je v njej še nekaj več. Cerkev je vedno čutila to, kar je pred sto štiriinpetdesetimi leti razglasil papež Pij IX., da je bila Marija od svojega spočetja prosta madeža izvirnega greha zaradi Kristusovega zasluženja. Se pravi, da je bila Marija prosta tiste skrivnostne krivde, ki se v njeni moči zapiramo vase, iščemo sebe, molimo sebe. Tiste krivde, ki zastruplja naša razmerja z Bogom in s človekom. Marija je bila od prvega trenutka svojega življenja vsa prosojna in urejena, popolnoma odprta Bogu in človeku. Ne mislimo, da to Marijo odtujuje od nas. Že po naravi so „milostni ljudje" silno priljubljeni, blizu drugim, polni razumevanja za sleherno človeško zablodo in stisko. Če pa je kdo še prost - kot je to Marija - tiste temeljne zmedenosti in zakrknjenosti, ki ji pravimo izvirni greh, potem to pri njem še posebej drži. To, kar nas odtujuje drug drugemu, je greh. Greh kvari naše medsebojne odnose. Greh nam brani, da bi se med seboj razumeli. Milost, dobrota, notranja urejenost - to nas druži, to nas zbližuje, to nam odpira srce in duha, da razumemo sočloveka in ga ljubimo. Marija nam je zato tako blizu, ker je polna milosti. iS'ako dolgo in nepredvidljivo pot je prehodila Marija od trenutka, ko * » jo je Bog pridružil načrtu odreše- nja, pa do njenega odhoda s tega sveta! Po podobni nepredvidljivi poti mora iti vsak, kdor hoče biti Jezusov učenec. Marija je živela v izrednem trenutku zgodovine. Ljudstva so čutila bližnjo polnost časov; najbolj tenkočutni so razbirali znamenja prihajajočega odločilnega dogodka. Marija se je pripravljala nanj s premišljevanjem in molitvijo. Bila je vsa odprta za prihajajoče, popolnoma na voljo Bogu. Tako se je pridružila hrepenenju svojega ljudstva in splošnemu pričakovanju človeštva. Ko ji je Bog ponudil, da postane mati obljubljenega Odrešenika, je to z gosposko privolitvijo sprejela. Potem pa se je prepustila božji volji, ki jo je vodila po nepredvidljivih potih. Verjetno je bila tudi ona pod vplivom splošnega mnenja in si je predstavljala Mesija kot kralja, kot nepremagljivega vojskovodja, ki bo vrgel iz dežele tujega zavojevalca. Verjetno je z vprašujočim pogledom spremljala tako paradoksno uresničevanje mesijanskih napovedi. Ni ji bilo lahko hoditi po poti vere. Ni vsega takoj razumela (Lk 2,50). Samo v premišljevanju in molitvi je spoznavala pomen nekaterih dogodkov: na primer to, da so bili začetki mesijanske dobe tako skromni, ali to, da jo je Jezus med svojim javnim delovanjem držal nekako ob strani. To jo je gotovo bolelo. Vendar je vse to sprejemala in se je očiščena preveč zemeljskega gledanja zopet približala Jezusu. Pot jo je vodila do Kalvarije. Tam je našla svojega Sina. Spremljala ga je z vsem sočutjem. Tam jo je ranil meč bolečin, kakor ji je bilo napovedano. Tam je doživela svojo smrt in privolila v odrešenje, ki se je dopolnilo drugače, kot si je sprva predstavljala. Marija je edina od svetih žena, ki na velikonočno jutro ni šla h grobu, verovala je brez prikazovanj. V njej se je združilo vse upanje in ves vzlet mlade Cerkve. V dvorani zadnje večerje je družila apostole in z molitvijo privabila ogenj Svetega Duha na apostolsko skupnost. Marija je žena, ki si jo je edini Sre-dnik izbral za sebi primerno pomočnico. Postavil jo je na stičišče, kjer se križata vertikala in horizontala, tja, kjer se uresničuje sprava med Bogom in ljudmi. Tudi kristjan mora ostati na tej točki s Sinom in Materjo. Tako združuje obe razsežnosti. Če se usmeri samo na vertikalo, potem dejansko beži, hoče uiti navzgor. Če se ustali na horizontali, potem ostane na površju. Ostati na stičišču med obema razsežnostma pomeni ostati na mestu, ki je edino učinkovito. To stičišče je križišče, je križ. Da si je Kristus pri svojem odre-šenjskem delu hotel pridružiti ženo, pomeni, da učlovečenje božjega Sina potrebuje žensko telo, da trpljenje kliče po sočutju (Kol 1,24), da seme ne more vzkliti brez zemlje, ki ga sprejme, da se Gospodova vrnitev v slavi pripravlja v porodnih bolečinah zgodovine. Bog se ni bal za svojo slavo, ko si je z božansko preprostostjo za delo odrešenja poiskal človeško pomočnico -Marijo. Brez njene navzočnosti pri odrešenju naša pot ne bi bila mogoča. Ona je prva, ki je šla po poti vere. S tem nam je odprla pot. V NEBEŠKI SLAVI arijina podoba ne bi bila popolna, če bi jo gledali samo v njenem zemeljskem življenju. Krščansko izročilo, potrjeno s slovesno izjavo nezmotljivega učiteljstva, nam govori tudi o Mariji v nebeški slavi. Marija ni samo judovska žena, ki je ponižno in preprosto sprejela božjo ponudbo in postala Odrešenikova mati; Marija ni samo skrbna in včasih zaskrbljena mati, ki težko žrtvuje vsa zemeljska pričakovanja (Mk 3,31-35); Marija ni samo mati na smrt obsojenega, stoječa poleg križa, ki prav tako kot njen Sin ne razume, zakaj jo je Bog zapustil (Mt 28,46); Marija ni samo toplo središče mlade krščanske skupnosti in zvesti spomin na Jezusove besede in dejanja po njegovem odhodu k Očetu. Marija je tudi žena, ovita v sonce, z mesecem pod nogami, z vencem dvanajstih zvezd, kot jo je videl sveti Janez v Razodetju. Je dovršena podoba novega človeka, poveličana v svoji duši in svojem telesu. Če nam je lahko v oporo Marijino zemeljsko življenje, ko vidimo, kako je morala v veri sprejemati dogodke, ki jih ni razumela, nam mora biti njena sedanja slava v veselje in upanje. V našem času se človek močno zanima zase, in sicer ne samo, kolikor je misleči duh, sposoben spoznavanja in napredovanja, temveč tudi kolikor je telo, kolikor je zemeljska usoda, vezana na borno in ogroženo telesnost. Koliko nege in skrbi, koliko časa in denarja Svetniki nas uče živeti rJ L., porabi danes človek, da bi telesu ohranil zdravje, lepoto in mladost! Ali današnji človek zares ljubi svoje telo? Brez večjih pomislekov streže njegovim muham in poželenju, toda v resnici svojega telesa ne ljubi, nad njim obupuje in ga prezira. Mar verjame, da jo namenjeno za kaj drugega, kot za to, da gnije v zemlji? Mar je prepričan, da ]o sposobno in vredno piti čašo večnega življenja? In kaj pravi krščanstvo? Zatrjuje nam, da se je ene izmed nas, ki je človek kot mi, že polastila božja slava 'n jo spremenila; spremenila in napolnila njeno dušo z neizmerno božjo svetlobo ter dala njenemu telesu trdnost in siiaj, prosojnost in globino, kot jih vidijo pri nekaterih telesih, ki sta jih naslikala Botticelli in El Greco. Da, krščanstvo nam pravi, da je bila Marija, potem *° je dokončala tek zemeljskega življenja, s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo, in da je k isti slavi poklican sleherni človek. O, velika čudovita vera, k' nam zagotavlja, da bo tudi naše telo betežno večnega življenja! Se nam zdi to nemogoče? Seveda, ko nam od vsepovsod dopovedujejo, da je smisel našega življenja pač smrt in uničenje; ko smo vzgojeni v duhovni plahosti, brez vsakega miselnega poguma. Zato se nam zdi vse to prelepo in preveliko. Ker Hom manjka junaštva duha, raje verjamemo, da smo narejeni za to, da ples-n'mo in gnijemo v blatu, iz katerega smo vzeti. Morda bo kmalu prišel čas, 0 bo človek zavrgel to filozofijo plazil-cev in pustil govoriti svoje srce, ki terja nesmrtnost, ki ve, da nismo ustvarjeni Za smrt, marveč za življenje. Marijina nebeška slava nam zagota-vJa< da zadnji cilj našega duha ni uni-Cenje, da zadnji cilj našega telesa ni strohnitev, temveč polnost veselja pri °°gu, večna radost pred njegovim obli- NAMENI APOSTOLATA MOLITVE ZA AVGUST Splošni: Da bi Sveti Duh vzbujal v Vetu pristne in vesele priče živega Boga. Misijonski: Da bi sredstva družbene-9a obveščanja postala povsod žarišče evangelija. Slovenski: Da bi slovenska javnost Poznala velikanski pomen religiozne vz-9 Je Pn katehezi in verskem pouku v šoli. Sv. Alfonz Marija Ligvorij, škof in cerkveni učitelj (1696-1787) 1. avgust Je zavetnik spovednikov in moralistov. Ko je odkril zapuščenost in nevednost ubogih, se jim je posvetil s svojimi sobrati, ki so ustanovili,.družbo presvetega Odrešenika”. Proti janzenistični strogosti je prihajal z božjo ljubeznijo odpuščanja. Njegov učenec Klemen Dvoržak je dal tega duha našemu Baragu. Danes bi se mu morali priporočati, da ne bi v moralnem pogledu zapadali ostrosti in pretiranosti, pa tudi ne laksiz-mu, moralni razpuščenosti. Božje zapovedi so vekovite, človekova vest ostane, greh obstaja, obstaja pa tudi nedoumljiva božja ljubezen, ki se z odpuščanjem razdaja v spovednicah. Danes nam je potrebna krščanska dozorelost, da ne odpademo od evangelija in da ne zapademo poganstvu. Vpraševati se moram: Ali imam prav oblikovano vest, se lovim za nedognanimi novotarijami ali se držim učiteljstva Cerkve, sem v svojem moralnem čutenju in življenju lahko miren, da sem na pravi poti. Veliko je namreč miselnih zmot in moralnih zablod. Sv. Janez Vianney, duhovnik (1786-1859) 4. avgust Znan je kot arški župnik, ki je s svojo preprostjostjo in gorečnostjo kot spovednik, pridigar in spokornik privedel mnogo ljudi h Kristusu. Tako težko se je učil, da so predstojniki imeli velik pomislek, če naj ga posvete v duhovnika ali ne. Pa je potem iz molitve in pokore dobil znanje dušnega pastirja brez primere. Poznan je bil kot neutruden spovednik od jutra do noči. In videl je v dušo, sam povedal grehe tistim, ki si jih niso upali povedati ali so jih pozabili. Živel je zelo spokorno, živel z zavestjo božje pričujočnosti, imel moč spreobračanja. Doživljal je huda obrekovanja, a živel je mirno pred svojim Bogom. Jezusova spremenitev na gori Tabor 6. avgust Jezus je šel zvečer molit na goro Sv. Janez Vianney Tabor z apostoli Petrom, Janezom in Jakobom. Apostoli so kmalu pospali, pa jih je prebudila silna svetloba. Jezusovo božanstvo seje pokazalo navzven. Njegov obraz se je zableščal kakor sonce in njegova obleka je bila bela kakor luč. Z njim sta se pogovarjala Mojzes in Elija. Jezus je to dopustil, da je apostole utrdil v veri v njegovo božanstvo, da so mogli vzdržati v katastrofi velikega petka. Vsi bi se morali truditi za to, da bi prišli v asketskem in molitvenem življenju do pridobljene kontemplacije -bogozrenja. To ni privilegij bogomisel-nih redov, dasi so oni prvi k temu poklicani. Vsaj za to pa se moramo truditi, da bi trajno živeli v božji pričujočnosti, četudi nam je vse zagrnjeno z zagrinjalom vere, da bi mogli vsak čas reči Bogu: v posvečeni hostiji si, pri meni si, v meni si, nekoč pa te bom gledal iz obličja v obličje. Sveta Klara, devica (1193-1253) 11. avgust Grajska gospodična, lepa, nadarjena, izobražena, bogatega snubca ima. Kako se ne bi vzdignil ves klan z mogočnim stricem Monaldom na čelu, ko je snubca odklonila: 19. marca 1212 je I pobegnila od doma in se zatekla kw ffmmnmvmfvmfmmfmmfffmm Frančišku Asiškemu. On ji je ostrigel j lase, ona je odložila razkošno obleko in za vedno oblekla raševino. Nastal je drugi ženski red sv. Frančiška. Vsa prigovarjanja niso zalegla. Za njo sta prišli še 2 sestri, teta in nazadnje še mati -vdova. Kaj govori zgled uboge svete Klare današnjim krščanskim dekletom in ženam? Še kaj več kot neko obliko skromnosti v načinu življenja? Vsaj to, naj v duhu uboštva hodimo za Jezusom. Sveti Maksimilijan Kolbe, duhovnik (1894-1941) 14. avgust Minoritski duhovnik sv. Maksimilijan Marija Kolbe se je rodil 7. januarja 1894 v Zdunjski Voli na Poljskem. Že v mladosti je začutil potrebo, da bi pomagal premagovati slabosti in odpravljati zmote, ki sta jih bila polna svet in tudi Cerkev. Odločil se je, da bo z vsemi svojimi močmi delal za to, da bodo ljudje spoznali svoje zmote in se odločili za pravo življenje. V Rimu, kamor je prišel izpopolnit svoje znanje, je 16. oktobra 1917 ustanovil marijansko gibanje Vojska Brezmadežne. Okrog Brezmadežne je hotel zbrati vse kristjane, ki so pripravljeni oznanjati krščanstvo na nov način. V dogmi o Marijinem brezmadežnem spočetju je videl predvsem resnico, ki naj bi prežarjala življenje kristjanov, da bi si v tesni povezanosti z njo, materjo in srednico vseh milosti, prizadevali pripeljati vse ljudi na pot svetosti, na pot proti Bogu. Kristjanom, ki hočejo doseči Maksimilijan Kolbe ta cilj, je predložil popolno posvetitev Brezmadežni - bili naj bi njena lastnina in orodje. To je lahko pravo izhodišče za življenje, združeno z Bogom, in za popolno razumevanje samega sebe kot uda Kristusovega telesa - Cerkve. Brezmadežno je postavil v središče svoje duhovnosti, apostolata in teologije. Ustanovil je Mesto Brezmadežne, Niepokalanov, kraj goreče molitve in zagnanega dela - šolo svetnikov, kakor se je sam izrazil. Iz tega mesta blizu Varšave je prihajalo na stotine izvodov različnega tiska. Njegovo delo je I. 1939 prekinila 2. svetovna vojna. V nekaj mesecih je bilo vse uničeno, on pa zaprt. 17. februarja 1941 so ga po mučenju na gestapu odpeljali v koncen- tracijsko taborišče Auschvvitz (Ošvi-en-cim). Tam je trpel približno dva meseca in pol. Z vero, upanjem in ljubeznijo je razsvetljeval ta kraj trpljenja, dokler se ni ponudil, da umre v bunkerju lakote namesto obupanega družinskega očeta. Ubit je bil z injekcijo fenola 14. avgusta 1941. 17. oktobra 1971 ga je papež Pavel VI. razglasil za blaženega kot spozna-valca vere, papež Janez Pavel II. pa 10 oktobra 1982 za svetnika kot mučenca. Slednji ga je večkrat predstavil kot zavetnika našega stoletja, saj se je vse življenje bojeval proti zlu, ki trpinči naš čas, in razglašal kot najvišji vrednoti resnico in ljubezen v imenu Brezmadežne, Matere resnice, Resnica pa je Kristus, Vir naše sreče. VETRINJ Totalitarni nagon uvožene ideologije je Slovencem 46 let preprečeval srečanja ob spominu na najbolj žalostne dogodke na usodnem Vetrinjskem polju v Avstriji. Kljub temu dogodek ni ostal pozabljen. Spremenjeni časi so omogočili množične oglede polja, na katerem je zorela smrt za mnoge. Letošnji obisk tragičnega kraja jc bil že sedmi po vrsti: 23. maja so sc ga udeležili sorodniki in znanci pobitih domobrancev, ki so s tega kraja odšli v smrt, ko so se z umikom iz Slovenije hoteli rešiti komunistične oblasti. Osrednji dogodek letošnjega srečanja v Vctrinju jc bilo somaševanje, ki ga je vodil dekan Anton Masnik iz Litije v navzočnosti 450 romarjev. V sočutni borni liji jc obujal spomine na čas pred 53 leti, ko je bil tudi sam eden med 300.000 taboriščnikov, ki so pribežali iz Slovenije pred tisto svobodo, v kateri sc jc dalo nekaznovano moriti. Sam je imel srečo, da jc pobegnil. Med drugim jc v govoru omenjal mašo, ki jo jc v taborišču daroval škof Rožman, in molitve, ki so sc ves čas vdano dvigale k Bogu v vetrinjski Marijini cerkvi. Z vso resnobo so med somaševanjem romarji podoživljali bolečo zgodovino in med daritvijo izražali prizadeto občutje srca s predano molitvijo pred Bogom. Pred odhodom s kraja žalostnega spomina so romarji opazovali zeleno polje, posvečeno s kratkim bivanjem tisočev pred kruto smrtjo. Organizatorji so udeležencem namenili nekaj resnih MISLI, SKLEPI, OBLJUBE Iz zakladnice Slovenskega katoliškega shoda • Ob zmedah in zablodah našega časa in okolja je treba skrbeti za zdravo rast naših družin, da se bodo v njih oblikovale zrele krščanske osebnosti. Načela o družinskem življenju bodo naši starši, vzgojitelji, pripravniki za zakon in mladi sploh, zajemali iz jasnega nauka Cerkve. (Sklep Č,1) • Pospeševali bomo velikodušno sprejemanje rodilnega daru v močnem in treznem zaupanju v božje varstvo in v soglasju z naravnimi omejitvami odgovornega očetovstva in materinstva. Številne družine bomo spoštovali in podpirali. Varovali bomo, da se ne izgublja čut za materinstvo in zavest o naravnem poslanstvu žene k vzreji in vzgoji otrok, kar naj bo res poglavitna skrb matere. Prikazovali bomo tudi neogibno potrebo po prisotnosti in sodelovanju očeta za celotno rast otrokove osebnosti. (Sklep Č,7) OB JORDANU JE VSTAL PREROK, ... KI JE PRIŠEL IZ PUŠČAVE_____ GLASNIK WILHELM HUNERMANN ^ T deželi je vzplamtel plamen upo %/ ra. Razširil se je po vseh mestih » in vaseh med Danom in Bersabo. Povsod so ogorčeno govorili o novih zahtevah, s katerimi je Poncy Pilat, novi Prokurator, ljudstvo do konca razkačil. Njegovi predniki so verskim čustvom svojih podložnikov vsaj nekoliko prizanašali. Novi deželni oblastnik pa je Vse to, kar jim je bilo sveto, brezobzirno oblatil. Kot ljubljenec vsemogočnega rimskega ministra Sejana, ki je izgnal Jude iz cesarskega mesta, je le-te tudi °n iz vse duše preziral. Norčeval in r°gal se je njihovim svetim nazorom in običajem. Iz obzirnosti do Judov so Rimljani do tedaj zagrinjali zlatega orla na svojih praporih, kadar so prihajali v Jeruzalem. Celo v denarju, ki so ga rabili v Judeji, ni bila vklesana cesarjeva podoba. Pilat ni nameraval nadaljevati politike svojih predhodnikov. Ukazal je, da so kohorte ponoči vkorakale v mesto. ^jutrty so lahko Judje občudovali na trdnjavi Antoniji v son-eu se leskatajočega orla, zraven pa podobo cesarja Tiberija. Ogorčeni nad tem javnim zasramovanem so se tisoči napotili v Cezarejo, oblegali nekdanjo Herodovo trdnjavo, v kateri je tedni bival Pilat, ter med nez-uosnim hrupom zahtevali, naj odstrani zasovražene podobe. Pet dni se niso premaknili niti za ped. Šestega dne pa jim je Pilat sporočil, naj se zbero na velikem hipodromu, kjer jim bo razglasil svojo odločitev. Ko pa so se tam zbrali, so prestrašeni opazili, da so obkoljeni. Tri vrste oboroženih legionarjev so jim zaprle vsak izhod. Vendar niso odnehali. Tedni je Pilat ukazal vojakom, naj potegnejo meče. Ko so Judje to slišali, so se vrgli na peščena tla in kričali, da rnje umrje-jo, kakor pa popustijo v stvari, ki jo ukazuje njihova postava. Deželni namestnik je besen stiskal pesti, vendar je moral spričo ljudske trmoglavosti končno popustiti in je dal iz Jeruzalema odstraniti rimska bojna znamenja. Sam pri sebi pa se je zaklel, da se jim bo za ta sramotni poraz ob prvi priložnosti kruto maščeval. Ne dolgo za tem je spet razsrdil ljudske množice. Sklenil je, da bo svoje ime ovekovečil z gradnjo vodovoda, po katerem naj bi Jeruzalem dobival vodo iz Salomonovih ribnikov. Da bi uresničil svojo zamisel, je z grabežljivo roko globoko segel v tempeljsko zakladnico. Ko je prišel nadzirat gradnjo, so se Judje na smrt razjarjeni zbrali pred pretorjem in zahtevali, nnj vrne naropano zlato. Po vsej deželi so govorili o tem. V kočah, kanih in pod zakrpanimi beduinskimi šotori se je v temnih očeh vžiga- lo sovraštvo in togotne pesti so se dvigale k uporu. Toda zavest, da so nasproti temu samozvancu skoraj brez moči, je ljudstvo spravljalo v obup. Hrepenenje po Mesiji, ki bo napravil konec tem ponižanjem, je bilo v teh težkih časih močnejše kakor kdaj koli poprej. V tistih dneh najglobljih ponižanj, se je neka nova vest, ki je delovala kakor požirek osvežujoče pijače onemoglemu, širila po deželi. Ob vseh vodnjakih in počivališčih so si Judje z novim upanjem v očeh šepetali: „Pri Bethabari, ob Jordanu je vstal prerok, svetnik, ki je prišel iz puščave. Vsakomur brez prizanašala pove resnico, tako poganom, kakor Izraelovim sinovom ter oznanja, da se bliža dan sodbe.” Ljudje so trudoma drli k Jordanu, da bi videli in slišali božjega klicarja. Trgovci na bazarju so zaprli svoje prodajalne, obrtniki so zapahnili vrata svojih delavnic, kmetje popustil plug na polju, pastirji svoje črede. Iz vseh mest in vasi so romali k Jordanu, se radovedno drenjali okoli gorečega oznanjevalca, ki je stal ob obrežju oblečen v kameljo kožo in opasan z usnjenim pasom. Puščavsko sonce je ožgalo njegov koščeni obraz. Preroški ogenj mu je sijal iz oči. Govoril je, kakor da bi goreči dih puščave vel iz njegovega glasu. Po obrežju, kjer so se nastanile množice, je kakor neustavljivo grmenje odmeval njegov glas. „Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj.” 1cscd, v katerih ni bilo mogoče najti P|avc tolažbe. Slovenski vojaki, tako je 11,0 rečeno, so se tukaj pripravljali, da °didejo v Italijo. Brez panike, brez malodušja so čakali na odhod v prepričanju, da sc kmalu vrnejo. V taborišču vetrinjske tragedije, ki se je .onoala 31. maja, sta vladala red in c lsciplina, da so jih angleški vojaki občudovali. Vsak dan so odpeljali dva hsoč petsto ljudi. Bili so izdani, zavest-n°’ Prikrito z lažjo. Šele med transporti11 so videli, v kakšno Italijo jih pcl-|CJ° in kdo jih je prevzel. Nihče sc ni opravičil, nihče nič pojasnil. - Pozabo l1aJ bi preprečil načrtovan spomenik z naPisom. Majhno spominsko znamenje z na-t*s?m v latinščini, ob oltarju vetrinjske rkve, ni sorazmerno s tragiko sionskega naroda na tem kraju. J.Č 23. maja 1998 se je na srečanju v Vetrinju zbralo 450 romarjev, sorodnikov in znancev pobitih domobrancev. ,,DREVO, KI NE RODI DOBREGA SADU, POSEKAJO IN VRŽEJO V OGENJ" S svojimi ostrimi besedami je zmedel farizeje, ki so si domišljali, da so že odrešeni. Tudi saduceje, njihove nasprotnike, ki so prišli, da bi se zaba-vjjali nad tem posebnežem, je Janez trdo prijel: „Gadja zalega, kdo vam je zagotovil, da ubežite prihodnji sodbi? Obrodite vendar vreden sad spreobrnjenja. Ne govorite si: Abrahama imamo za očeta; kajti povem vam, da more Bog iz teh kamnov Abrahamu obuditi otroke.” In zopet zakliče vsem skupaj: „Spreobrnite se, približalo seje namreč božje kraljestvo.” Kakor puščavski vihar hamsin, je glasnikova beseda zaviharila v dušah, kakor požar na izsušeni stepi je vžgala srca. Hoteli so vsaj slišati o Mesyi. Uživali so, ko so poslušali o dnevu sodbe, ko bo strta moč ošabnih Rimljanov. Ko pa je gromovnik naznanil, da bo bo^ja jeza zadela vse grešnike, tudi tiste iz Izraelove hiše, so se množice vrgle na kolena in obupno klicale: „Kaj naj torej storimo?” Odgovor je bil oster in neizprosen kot udarec meča: „Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki je nima; in kdor ima živež, naj stori enako. ” Moj Bog, kaj zahteva ta človek. Mar ni dovolj, če daješ od svojega preobilja? Puščavski pridigar ne zahteva poceni miloščine, zahteva brezobzirno delitev na polovico. Ena suknja zame, ena zate! Meni kos kruha, njemu prav tako! Kdo bi mogel spolnjevati tako težko zapoved? Skupina mitničarjev se je, ne meneč se za vzvišene poglede farizejev, prerinila v ospredje. Ti, od vseh prezirani, so vprašali božjega glasnika: „Učitelj, kaj naj storimo?” Ljudstvo je napeto pričakovalo odgovor. Če je bil Janez že farizeje imenoval gadjo zalego, kako ostro bo šele prijel te ničvredneže, ki so, služeč Rimljanom, plenili svoje rojake. Toda opomin, sicer jasen in nedvoumen, je bil neverjetno blag. Iz glasnikovih ust so pričakovali sveto jezo, on pa mimo odgovarja: „Ne terjajte več, kakor vam je določeno. ” Rimski vojaki, legionarji, so se pod jeklenimi šlemi počutili silno neprijetno. Jeruzalemski mestni poveljnik jih je poslal, naj pazijo na govornika in ga takoj primejo, kakor hitro bo rekel le besedo čez cesarja ali deželnega oblast- nika. Ti robati moiye pa so stali kakor preplašeni otroci pred mogočnim učiteljem. Vprašali so ga: ,,/n mi, kaj naj storimo?” Množica je pridržala dih. sedaj bo prav gotovo ostro obsodil poganske vsiljence in zahteval, npj zapustijo deželo, da bo ljudstvo spet deležno vseh svojih pravic. Toda tudi tokrat ni bilo čutiti v odgovoru nobenega sovraštva: ,,Nikogar ne izsiljujte in ne varajte, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo!” Nihče se mu ni upal upreti. Vse je prevzel svet strah. Neznosno jih je tlačilo breme krivde. Sem ter tja so nekateri začeli glasno priznavati svoje grehe. O, ko bi jih mogli odvreči kakor butaro, ki je ne moreš več nositi. Neki oderuh je kričal, da je dal vreči v ječo svoje dolžnike, drugi je priznal prešuštvo, gre-šnica svoje zavrženo življenje, mitničar zlorabo svoje službe. Kot naraščajoča povodenj je govornika preplavljalo vsesplošno javno priznavanje grehov. Tedaj so vsi planili, kakor da bi jih zgrabila nadčloveška roka, k Jordanu in zahtevali krst za odpuščanje grehov. Le farizeji se niso premaknili. V svoji zagledanosti vase niso priznali nobene krivde. Bledih obrazov so od strani zrli v moža, kije Jude, mitničarje, vlačuge in pogane krščeval v isti vodi. Naposled so celo vojaki odložili svoje plašče in stopili v vodo krščevapja. Nekaj farizejev, odposlancev sine-drija - velikega zbora v Jeruzalemu, se | je tedpj opogumilo. Ponosni na svoje j uradno poslanstvo so stopili pred Krstnika in ga vprašali: ,,Kdo si ti?” Odgovoril je: „Jaz nisem Kristus!” Olajšano so zadihali, saj je bil ta trdi puščavski pridigar tako malo podoben Mesiji njihovih želja. Poizvedovali so 1 naprej: „Kaj torej? Si mar Elija?” ,,Ne, tudi to nisem!” „Ali si prerok?” „Ne!” ,,Kdo si, da bomo mogli odgovorili tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?” Pomolčal je za trenutek. Široko odprtih oči se je zazrl nekam v brezkončno daljavo. S popolnoma spremenjenim glasom je odgovoril: „Jaz sem glas vpijočega v puščavi: zravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaija. ” „Tal v Ljubljani pri „Družini” je Zs a kpjiga, ki je bila kar nekaj let ‘v tisku’. V ryej obravnavam katoliški družbeni nauk. Z razliko od drugih knjig podobne vsebine pa se ne lotevam snovi po temah, temveč zgodovinsko, v časovnem zaporedju. Gre za pregled cerkvenega socialnega nauka v zadnjih sto petdesetih letih. Torej segaš v dobo pred okrožnico Ilerum novarum? V resnici pričenjam s 'Staro zavezo’, kjer najdemo prva izhodišča moralno utemeljenih družbenih smernic. Potem pa preskočim na manj poznane okrožnice Pjja IX. okoli leta 1850. S temi se, po mojem mnenju, začenja obdobje sodobnega katoliškega socialnega nauka. Ali ni nenavadno, da iščeš temelje krščanskega socialnega nauka v Stari zavezi? Morda ni nenavadno, a menim, da je koristno. Spomnim se nasveta, ki sem ga slišal pred dolgimi leti. „Kdor hoče razumeti sedanjost in predvidevati prihodnost, mora vedeti, kakšne strasti so pretresale svet pred tri tisoč leti, ker so iste prisotne še danes. Poznati mora ideje, ki so oblikovale družbo pred dva tisoč leti, ker je večji del teh živ še danes. Razumeti mora razloge, iz katerih so nastajala družbena ogrodja pred tisoč leti, ker mnoga od njih služijo še danes. Občutiti mora vsnj zadnjih sto petdeset let preteklosti svojega naroda, ker je za narod to še vedno 'danes’.” Znani španski filozof Julian Ma-rias pa je opozoril pred kratkim, nnj bi izobraženec govoril z jezikovnim zakladom vsnj zadnjih sto petdesetih let in znal v tem jeziku izražati tudi staro modrost. Modrost ne zastara. Ali ne bo tvoja knjiga za nas, navadne bralce, preveč strokovna, če obravnava, kot praviš, manj znane cerkvene dokumente? Ne boj se. Knjiga je pisana za naše razmere, to je za slovenske katoličane danes. Kar se pa ’mai\j poznanih cerkvenih dokumentov tiče’, skušam z njimi pokazati, da rastejo osnovne ideje, ki jih srečujemo kasneje v bolj znanih papeških okrožnicah, iz tradicije krščanskega moralnega nauka, kije hkrati v bistvenem nespremenljiv, pa tudi dinamičen. Dotikam se tem iz nad 60 cerkvenih dokumentov. Ti so sicer nastlali kot odgovor na probleme svojega časa, a vsebujejo snov, ki je še vedno aktualna in zanimiva. Upam, da se mi je pri tem posrečilo nakazati tudi neknj vzporednosti med cerkvenim naukom in dogujapji v naši polpretekli zgodovini, pa tudi drugje po svetu. Upajmo, da dobimo kmalu kak izvod tudi sem, čez morje. Zdaj bi ti pa rad zastavil nekaj vprašanj iz slovenske sedanjosti. Kar vprašuj. Upam, da nuj dem odgovor. Kako si razlagaš, da so verniki v Sloveniji glede komunistične revolucije in strahovlade, ki ji je sledila, še danes razdeljeni? Ali ni to nerazumljivo, če pomisliš, da je bila v teh letih Cerkev pri nas zatirana, njeno delovanje omejevano, vezal jermen na sandali. On vas bo drstil v Svetem Duhu in z ^9 njem. Velnico ima v roki, da ® °čistil svoj skedenj in spravil zito v svojo kaščo.” far JaneZOV P°g,ed se Je ostro zavrtal v lz'ti, zaslužijo ime „zmagovalci”? n njihove žrtve, prepričani demokrati, pripadniki ideje, ki je po h°l stoletja prevladala nad totali-urnim sistemom njihovih rabljev, H” so res „premaganci”? F tvojem vprašanju je že nakazan odgovor, s katerim se strinjam. Komunisti so bili pri nas osvajalci, ne zmago-a,ci. Njihova gverila ni skrajšala vojne ln je prinesla Slovencem že med vojno Voc žrtev kot okupatorju. Sicer pa ve-’n°, da je bil namen njihovega boja Predvsem revolucija. Slovenijo so zase-' 1 komunisti s pomočjo Tolbuhinove ^ovjetske armade, ki je Titove partiza-organizirala v jugoslovansko arma-P' domobrancev, kot znano, partizani is° nikdar premagali. Težke posledice n 1 *0VeRa režima pa bodo še dolgo bre-šae"lle naš narod. Med temi ni nnjmanj-nj Uu*a demografska in moralna praz-„ a’ ki je nastala v narodnem telesu komun°Žtnih P°bojih’ ki so iih zakrivili Res ni brez grenke ironije dejstvo, ki ga omenjaš. Ljuclje, ki so v imenu komunistične utopije pognali naš narod v krvavo revolucijo, so postali s premoženjem, ki so ga pokradli svojim žrtvam, premožni „ kapitalisti”. Zdaj so pripadniki sloja, ki so ga nekoč hoteli v krvi in nasilju zbrisati iz površja zemlje. Takrat so jim mnogi trezni Slovenci očitali, da skrivajo za obljubljano „so-cialno reformo” le osebni pohlep. Čas je pokazal, da je bilo to res. Sprava med Slovenci je potrebna. Nekateri katoličani, ki poudarjajo, da so „neobremenjcni”, menijo, da je za spravo potrebna pozaba. Kaj praviš? Tisti, ki tako govorijo, so nnjbrže pozabili, daje sprava zavestno dejanje, ki obsega priznanje, kesanje in odpuščanje. To pa je brez spomina nemogoče. Vsnj kristjani, katerih vera temelji na zgodovinskem spominu, bi to morali vedeti. Tako govorjenje dopolnjujejo navadno razni nasveti, kot znani, naj se katoličani odpovemo maščevanju. V resnici gre za propagando, ki nas hoče prikazati kot zakrknjene sovražnike miru in sprave. Seveda je to nova krivica. Kdor nas vsnj malo pozna, ve, da med nami ni maščevalnosti, da si sprave želimo, a da vemo, da je to mogoče doseči le na podlagi pravice in resnice. Poudarjanje „neobremenjenosti" pri nekaterih pa spominja na svetopisemskega farizeja, ki se je hvalil na podoben način. Kako si razlagaš dejstvo, da so si komunistični veljaki prilastili velika premoženja, pa jim tega nihče ne očita. Pomisli, kaj bi bilo, če bi zdaj kak demokrat poskusil kaj takega. Upravičeno bi vsi planili po Ujem. Do stare krgje pa se zdijo naši rojaki kar ravnodušni. Revolucionarji so kradli vidno in brezobzirno v času terorja. Kasneje je bila knya bolj prikrita, vseskozi pa je bila v državi njihova beseda zakon. Nad njihovimi dejanji ni bilo ne pravnega, ne medijskega nadzora. Demokracija je nastopila v Slove- niji z volitvami, kjer so resnični demokrati dosegli le pičlo večino. Komunisti so takrat spremenili svoj „libreto” in pričeli prepričevati ljudi, da je pri nas demokracija nekaka naravna kontinuiteta totalitarnega režima, kar je seveda čisti nesmisel. Z obvladanjem občil nekdanja partija še naprej usmerja javno mnenje in posredno nadzoruje tudi parlament. Gre za tipičen primer ,,leopar-dskih” sprememb, katerih glavni namen je, da se nič, ali čim manj, resnično spremeni. Vendar menim, da obdobje tako imenovane tranzicije še ni končano, in da bo potreba po sodelovaivju z evropsko skupnostjo končno le primorala slovensko vlado do kakih sprememb, med katerimi bo verjetno vsnj delno povračevanje ukradenih premoženj. Bati pa se je, da bodo povračila naložili na hrbet vsega ljudstva, medtem ko bo nakradeno premoženje ostalo nedotaknjeno v rokah včernjšnjih revolucionarjev. Ksi vidimo, daje katoliška Cerkev v Sloveniji vedno bolj napadana. Kaj je temu vzrok, ali gre res le za gozdove? Kaj praviš? Domobranska proslava v Našem domu San Justo Gozdovi so le majhen del celotne scene. Člani nekdanje partije predstavljajo danes gospodarsko najmočnejšo skupino v Sloveniji. Lahko bi rekli, da so edina gospodarsko-politična sila v državi. Obvladajo tudi večino medijskega in kulturnega prostora. Če so prej bili gospodarji Slovenije s politično prisilo, bi zdaj radi ohranjali večji del ob-la-sti z gospodarsko močjo. Katoliška Cerkev je zaenkrat edina večja skupnost, ki bi lahko bila neodvisna od nekdanjih oblastnikov, a to le v primeru, da bi mogla spet razpolagati s svojim premoženjem. Če se nekdanji partiji posreči, da to prepreči, bo Cerkev vedno v stiski za sredstva, katera ji bodo posojale razne banke, ki so v rokah njenih nasprotnikov, ali pa država. Svobodne in pokončne. Cerkve se nasprotniki bojijo. Če je ne morejo ukleniti druga-če, poskušajo to tako, dajo spravijo v položaj dolžnika. Z gozdovi pa bi se Cerkev lahko oprostila finančnih obveznosti, ki jo težijo in bi svobodneje zadihala. Kot člani Cerkve ne moremo in ne smemo prezreti priprav na sinodo, v kateri naj bi slovenski katoličani pregledali globoke vzroke in razloge za položaj, v katerem smo, in si nato zastavili naloge pri ohranjanju in poglabljanju življenja na pragu novega tisočletja. Kaj bi, po tvojem mnenju, mogli glede tega storiti mi v slovenski diaspori? Na vsak način je naša dolžnost in pravica pri sinodi sodelovati. Ker je izseljenstvo eden od bolečih problemov naše narodne in verske skupnosti, bo sinoda o i\jem gotovo spregovorila. Več kot čudno bi bilo, če bi bilo pri tem slišati le mner\ja iz očetnjave ne pa izkušenj in pogledov, ki smo jih v desetletjih nabrali rojaki v diaspori. Mislim, da se moramo vsi Slovenci sprijazniti z mislijo, da so glasovi iz zamejstva in iz zdomstva potrebni, če hočemo doseči polno ubranost našega narodnega in cerkvenega 'zbora’. Knj my pri tem storimo? Prepričan sem, da bodo dušni pastirji poslali na sinodo svoje prispevke. Laiki nnj bi posredovali misli in ideje izseljenskim duhovnikom, ki nnj bi jih povzeli ter odposlali naprej. Vsak vernik ima tudi pravico, da lahko napiše in odpošlje svoje poglede naravnost na tajništvo sinode v Sloveniji, bodisi po pošti ali po Internetu na: sinodamail.rkc.si. Pri tem bi rad spomnil, da je bil 'II. katoliški shod Slovencev v Argentini leta 1987’ nekak predhodnik sedanje sinode in da so tedanji sklepi v marsičem lahko vreden doprinos pri iskanju sodobnih odgovorov na vprašanja, ki jih zastavlja sedanji čas. Ali si to, kar svetuješ drugim, sam že storil? Kako nameravaš, če že nisi, sodelovati pri sinodi? Vsaj poskušal sem. Na omenjeni naslov sem poslal neknj misli. Ali lahko poveš, kaj si pisal na sinodo? Ker sem prepričan, da je za prihodnost slovenske Cerkve potreba ponovno ovrednotiti preroško osebnost škofa Rožmana, sem napisal o tem nekaj nisli. Dotaknil sem se tudi slovenskega demografskega problema, ki po mojem mnenju, pogojuje vsa ostala dušnopa-stirska in narodna vprašanja ali bolje, odgovore nanje, pa še odnosov med V revoluciji sta obe strani delali napake? Vsi so enaki, „eni” in,,drugi”? slovensko državo in Cerkvijo, predvsem ob sedanjem trenju glede povračil pokradene cerkvene lastnine. Kot vidiš, nič novega, a vse to so problemi naše cerkvene in narodne skupnosti, ki verjetno skrbijo in prizadevajo večino od nas. Za konec še osebno vprašanje, ki ga imam že dalj časa na jeziku. Pred leti je napisal dr. Dimitrij Rupel v svoji knjigi „Čas politike”, da sta pomladi leta 19!)J ti in dr. Bernik v nekem pogovoru s tedanjim predsednikom vlade, Peterletom, menda govorila proti slovenski državni osamosvojitvi. Kasneje sta povzela isto ’informacijo’, ob različnih priložnostih, tudi zakonca Hribar. Kaj je na tem? Zakaj nisi na to nikoli odgovoril? Res se mi ni zdelo vredno odgovarjati dr. Ruplu, ki tistih čenč verjetno ne bi objavil, če bi premislil, kaj piše. Ker pa stvar že omenjaš, ne morem reči drugega, kot da gre za izmišljotino. Rupel navnja neknj, kar my bi zvedel od nekoga, ki je baje vlekel na ušesa, kar naj bi se omenjeni trije pogovarjali. Po njegovem pisanju nnj bi bila z dr. Bernikom mnenja, da je ,,osamosvojitev Slovenije tvegana”, da pa moramo doseči »privatizacijo pocljetij”, kjer nnj bi »črni direktorji” zamenjali »rdeče”. Verjetno je knj podobnega Ruplu res tvezi 1 kak tovariš, ki je na pol slišal Bog ve knj, pa ni imel pojma, kako glede slovenske samostojnosti midva že od nekdaj misliva in čutiva. Ko bi avtor in njegov informator brala, na primer, tedanjo Demokracijo, bi lahko videla, kar sem izrazil o tem leto prej (8.5.90), povzeto v naslovu in natisnjeno čez dve strani: »Narod, ki je vreden suverenosti, si jo vzame.” Vsak količkni trezen človek ve, da brez osamosvojitve tudi s privatizacijo ne bi bilo nič, tako da namišljeni razgovor nima nobenega smisla. Ideja o zamenjavi direktorjev ene barve z direktorji druge barve pa spominja na marksistično miselnost. Po mojem mnenju naj bi privatizacija pomenila novo olastninjenje podjetij, na najširši možni osnovi. To je bila priložnost za resno družbeno reformo, kar je precej daleč od površne zamenjave direktorjev, pa tudi od sedanje privatizacijske prakse. Tudi o tem sem pisal že pred pomlacljo 1991. Kot vidiš, nekateri Ijuclje še vedno niso posebno tankovestni, kadar gre za dobro ime bližnjega. Starih navad se je očividno težko otresti... V zvezi z zgoraj omenjeno tvojo formulacijo o suverenosti naroda, kot jo je z velikimi črkami objavila tedanja Demokracija, sem že večkrat želel dobiti celoten pregled nad pisanjem slovenskih časopisov v dobi enega leta pred osamosvojitvijo o tej temi. Rad bi potrdil svoje osebno prepričanje, da noben drug slovenski politik ni tako krepko definiral svojega stališča kot ti. V to sem bil še bolj prepričan, odkar sem v tistih dneh poslušal magnetofonski trak o razpravljanju takratnega parlamenta, v katerem so vsi govorniki brez izjeme strašili z negativnimi gospodarskimi posledicami za Slovenijo, če bi se Slovenci odločili za osamosvojitev. Nihče od posnetih na trak, ki sem jih poslušal, se ni upal odkrito in jasno opredeliti zanjo, še manj pa narod navduševati za la korak. Odpreti moramo pot resnici! V spomin na poboj 10000 vrnjenih domobrancev leta 1945 Združenje ob lipi sprave je v nedeljo, 15. junija, pripravilo spominsko slovesnost v spomin na poboj 10.000 vrnjenih domobrancev leta 1945. Spominska slovesnost se je začela s sveto mašo, ki jo je v cerkvi Vseh svetili daroval ljubljanski nadškof in slovenski metropolit Franc Rode, nadaljevala pa seje na Žalah pri Lipi sprave in Odrešenikovem znamenju. Slavnostni govornik je bil predsednik Slovenskih krščanskih demokra-l°v (SKD) LOJZE PETERLE, katerega govor v celoti objavljamo: Ljubezen je ljubezen in resnica je resnica. O drugih zadevah govorijo dru-9e besede. Ne more biti svobode brez resnice, brez nje tudi ni mogoča sprava. O resnici se ne glasuje, o odnosu do nje lahko. Pred vsako spravo je soočenje z res-nico. Priznanje resnice odpira pot naprej. Noben napredek ni mogoč, dokler rrjed nami besede ne bodo zaživele v njihovem izvirnem, nepotvorjenem smis-u ' enoznačno, brez interesne poljubnosti in trikov. Slovensko vprašanje sprave je torej najprej vprašanje o odnosu do resnice. 0 ni zgolj osebno vprašanje tega ali onega, vprašanje Ljubljanske pokrajine, vprašanje komunistične ali protikomuniste strani, to je vprašanje slovenske na-C|js, ki jo je razdelil in zaznamoval projekt nasilnega prevzema oblasti z revolucijo. Ce hočemo uresničiti predpogoj za svobodo, spravo in našo prihodnost, moramo odpreti pot resnici. To je naš moral-ni' intelektualni, politični in narodni dolg. Kakršnakoli resnica že je ali bo še ugotovljena in kogarkoli zadeva - vzeti jo ^oramo nase, kot to stori zrel narod, amo tako lahko vzpostavimo nujni lok, 1 P°vezuje tisto, kar se je in kar se bo še zgodilo. Pravijo, da se resnice ne da sprem 1 '■ Nedvomno imajo prav. Nimajo rav, kadar nočejo razlikovati med zg ovino in zgodovinopisjem, med dejs n b?sedami o njih. ra i^8 b' med dejstvi in besedami ne b 2 'ke, kot jo je uvedlo partijsko zgod "o^je. bi slovenski zgodovinarji i lali, da bo treba našo medvojno vojno zgodovino napisati na novo. n °mor v Rogu desetletja ni bil pri voki- detstvo' 0 Kočevski reki smo g ni, sepetaje, na Teharjah so na kosti b ?ev leta in leta vozili odpadke. Do Ko a leta 1976 ni prodrlo na dan javr vprašanje: „Kako je bilo mogoče?”. Še dni lahko slišimo ljudi, ki pravijo: ,,Nismo vedeli, nihče nam ni povedal." Eno je zamolčanost, drugo so falsi-fikati ter številna sredstva, s katerimi je totalitarna oblast zgodovino prikrojila svojim potrebam in pripuščala v javno zavest, kar se ji je pač zahotelo. Dolgo smo bili ujetniki črnobele slike zmagovalcev, ki so poznali samo ,,naše” in ,,sovražnike”. Za drugačnost, kaj šele za tiste odtenke mišljenja, čustvovanja in ravnanja, ki se zgodi lahko samo v območju človeškega, se pravi osebnega, ni bilo prostora. Dar razlikovanja pri nas ni imel domovinske pravice. Tisti dar, ki nam omogoča razlikovanje med demokratičnimi in nedemokratičnimi nagibi, med domovinsko ljubeznijo in revolucionarno voljo, med resnično in taktično kolaboracijo, da razumemo moč inštitucije in moč posameznika v vojni vihri itd. Zamisel nove demokratične in povezave Evrope temelji na spravi. ,,Nikoli več vojne”, so dejali najprej Francozi in Nemci. Besede so vzeli zares in uspeli. Pri nas je drugače. Pri nas je nosilcem starega redu resnica še vedno sumljiva in seveda nevarna. Prizadevanja za resnico označujejo kot klic po revan-šizmu. Ker je tako, ker hočemo slovensko prihodnost iz zdravih osnov, smo dolžni vztrajati pri delu za resnico, pravičnost, popravo krivic in spravo. To prizadevanje je jasen NE laži, prevari, trikom, ideološki črnobelosti, ki na Slovenskem še naprej odpira nepotrebne fronte. Čim več bomo naredili za resnico, tem več za spravo in našo prihodnost. Dati prostor resnici, pomeni odpreti prostor človeku. Vsem, ki so padli za slovensko domovino, naj so se uprli fašizmu, nacizmu ali komunizmu, smo dolžni spomin, ki potrjuje njihovo človeško dostojanstvo. Naj počivajo v miru! KRIŽEV POT SLOVENCEV Več kot 6000 ljudi pri obletni maši v Kočevskem rogu 'S' etošnje, žc devete obletne maše ob morišču pod Krenom v Koče JL-J vskcm rogu za pobite domobrance in vse druge žrtve bratomorne vojne, in revolucije, se je v nedeljo, 21. junija, dopoldne udeležilo prek 6000 ljudi. Somaševanje 30 duhovnikov je vodil beograjski nadškof dr. Franc Perko. 53 let po grozovitem zločinu nad 4 nedolžnimi žrtvami je nadškof med * SPOMINI ŠESTNAJSTLETNEGA DEKLETA mašo blagoslovil prvi trajni spomenik: Križev pot Slovencev in nov daritveni oltar, delo in darilo akademskega kiparja Staneta Jarma iz Kočevja. Oboje je postavila s pomočjo nekaterih drugili ustanov in posameznikov kočevska župnija. V mašnem nagovoru je nadškof Perko govoril o veliki stiski slovenskega naroda v času druge svetovne vojne, ko sta ga ogrožali ..apokaliptični zveri” nacizem in komunizem. Nacizem je v imenu enega naroda hotel zagospodovati nad drugimi narodi, „zver komunističnega nasilja pa si je dovolila vse, kar je služilo revoluciji in tistim, ki so jo vodili”. Stari poganski narodi so sc držali humanitarnega pravila, da jc po zmagi poraženi strani potrebno vse odpustiti. Komunizem je ravnal drugače. Ni poznal odpuščanja, temveč nasilje in mesarsko klane - v Kočevskem rogu in drugod po Sloveniji. Kako jc to mogoče, sc jc vprašal nadškof. In odgovoril: Zato, ker jc v obeh ideologijah bilo nekaj satanskega. Niti turške morije Slovencem niso prizadele toliko hudega kot komunizem. Bog dopušča tudi takšne preizkušnje, da bi ljudji pripeljal do spreobrnjenja. Smrt nedolžnih žrtev ima pred Bogom veliko vrednost, saj jc bil tudi Kristus takšna nedolžna žrtev za odrešenje ljudi. Zaradi takšnih žrtev se jc komunizem nekaj desetletji kasneje zrušil sam v sebi. „Prav je, da te naše nedolžne žrtve slavimo, se jih spominjamo in jih častimo. Njihova moralna moč je vir življenja in življenjskega optimizma. Nadškof Perko jc zbrane vernike povabil, naj molijo tudi za tiste, „ki so streljali in klali”, kakor tudi za tiste, ki imajo še danes zaslepljene oči, da ne vidijo, kaj se je po koncu druge svetovne vojne pri nas zgodilo. Maši je sledil priložnostni kulturni program, ki ga je pripravila Nova slovenska zaveza. Govorili so prof. Andrej Meglič (Mestna občina Ljubljana, mestni svet), inž. Janez Žlindra (Kočevje) in pravnik Stanc Štcrbenk (Nova slovenska zaveza). Celotno prireditev so obogatili pevci cerkvenega pevskega zbora iz Cerkelj na Gorenjskem pod vodstvom prof. Damijana Močnika, solistka Marta Močnik in drugi. Za nemoten potek prireditve in varno počutje ljudi so poskrbeli zdravstveno osebje, gasilci, policija, redarji prostovoljci in številni drugi, za kar zaslužijo pohvalo in priznanje. Janez Gril Moje Teharje PAVČI EILETZ Bilo mi je šestnajst let, ko sva z dve leti starejšo sestro Polonco bili vrnjeni iz Vetrinja v Jugoslavijo in predani Titovi vojski. Ta zapis vsega prestanega je bil v glavnem napisan dve leti kasneje kot osebna izpoved v moj dnevnik. Morda je nastal kot potreba, nuja, neka katarza za moje duševno ravnovesje in pomiritev. "|% JW aja 1945, konec druge sveto I\j I vne vojne! Skoraj ves svet je .L V JLolctjšano zadihal. Zavezniki so slavili zmago nad nacizmom in fašizmom. Tudi mi, demokratični Slovenci, smo pričakovali prihod zaveznikov, da nas osvobodijo Nemcev in nas obranijo pred komunisti. A zavezniki so se ustavili v Trstu. Nismo vedeli, da je bila naša usoda zapečatena že februarja leta 1945 v Jalti, kjer so se sestali trije veliki državniki: Churchill, Roosevelt in Stalin in določili strategijo zadnje faze v tej vojni in si razdelili Evropo za dobo po njihovi zmagi. Jugoslavija in z njo Slovenija je padla pod sovjetsko interesno področje. Namesto zahodnih zaveznikov so prodirale od juga proti severu partizanske enote, okrepljene z od Angležev oboroženo divizijo bivših slovenskih ujetnikov, ki so jih zbrali v Egiptu in od tam izkrcali na Reki. S sestro Polonco sva študirali v Ljubljani in živeli v zavodu Šolskih sester v Šiški. Naši starši so se morali na hitro umakniti iz Logatca že 3. maja v smeri preko Rovt in Žiri, tako da naju niti niso mogli obvestiti. Dobili sva pa sporočilo o njihovem odhodu od nekega domobranca iz logaške čete, ki nama je svetoval, da lahko greva z njihovo enoto, ki seje umikala proti Ljubelju. Med njimi sta bila tudi dva najina strica in zaročenec starejše sestre Majde. 7. maja zvečer sva zapustili Ljubljano in prespali na Dobravi. Naslednji dan sva se pridružili reki beguncev, ki se je valila proti severu. Vozovi z vojaki in civilisti, kopji, vse je bilo pomešano in prestrašeno. Ob cesti so ležali mrtvi kopji, polomljeni vozovi, ljudje, ki so omagali in počivali. Slišali so se rezki streli. Nemški vojaki so nas prehitevali in zahtevali, da se jim umikamo. Naslednjo noč sva delno prespali kar na prostem, delno se pa pomikali napol omotičeni z ostalimi begunci po temnih cestah proti 'Tržiču. Porivali sva vsaka svoje kolo, ki nama je bilo včasih v pomoč in oporo, drugič pa v breme. Drugo jutro smo prišli do ljubeljskega predora, ki je bil natrpan z nemškimi vojaškimi vozili, množico vojakov različnih narodnosti in z begunci, katerim je uspelo zriniti se med pje. Po dolgem čakanju sva se odločili, da greva skupaj z drugimi begunci po stari cesti čez ljubeljski prelaz. Na vsak način sva hoteli čimprej dohiteti naše starše, ki so verjetno tedaj že prišli v Celovec. Strašno utrujeni sva dospeli na Vetrinjsko polje, kjer je mrgolelo vojakov in civilistov. Zasilni šotori iz drevesnega lubja in vej so nam bili streha in dom, dokler nisva dobili prenočišče pri neki dobri Avstrijki, kjer sva spali pod mizo v kuhinji. Tudi ona je čakala na vrnitev svojega moža s fronte. V Vetrinju sva takoj zvedeli, da so tisto dopoldne najini starši in ostali dve sestri že odšli s prvim transportom civilnih beguncev iz Celovca v Italijo. V ponedeljek, 28. maja, so nama I logaški domobranci povedali, da od- hajajo s transportom v Italijo. Pridružili sva se jima v upai\ju, da se tako čimpreje snideva z našimi. Popoldne nas je čakalo dvajset tovornjakov z razoroženimi domobranci - torej vojnimi pjetniki - in nekaterimi civilisti. Spremljali so nas oboroženi in motorizirani angleški vojaki. Med vožnjo je stotnik Benko razgrnil zemljevid in kmalu zaprepaščen zaklical: „Fantje, izdani smo! Ne peljejo nas v Italijo, prevarali so nas!” Mučna tišina je zavladala in nemir se nas je vseh polastil. Pogumnejši so mu ugovarjali: „Ne vznemirjajte nas! Morda so izbrali drugo pot.” Po daljši vožnji seje kolona ustavila. Poskakali smo zaprašeni in začudeni s tovornjakov in se spraševali, kaj bo pa sedaj? V tem zagledamo kraj ceste na močvirnatem travniku Angleže, ki so pregledovali domobrance in jim jemalo še kako skrito orožje, ure, fotoaparate in drugo, kar se jim je zdelo vredno. Z grozo in strahom sem zrla to početje. Uvrstili so nas v četverostope in prekoračili smo močvirnati del travnika. V čevlje sem zajela vodo, a ni bilo časa misliti na to. Odvedli so nas po cesti, zastraženi od angleških vojakov s puškami *n nas£yenimi bajoneti. Po nekaj minutah hoje, mimo valujočega žita, smo nenadoma zavili na desno in, o groza, smo se znašli pred železniško postajo Pliberk, kjer je bilo vse polno vojakov 2 rdečimi peterokrakimi zvezdami na kapah. Angleži so nas izdali, predali Partizanom, komunistom. To spoznanje se mi je kot fizična bolečina zapičila v možgane. Ozrla sem se okrog P° domobrancih, povsod samo prepa- deni in bolestni pogledi, polni razočaranja in groze, pa vzkliki in vzdihi, proseč božjo pomoč. Zdelo se mi je kot v sarjah, le solze so mi same drsele po licih. Med kriki in prerivapjem so nas napodili in natlačili v umazane živinske vagone. Vrata so se za nami zaprla in železni zapahi so oc^jeknili v naših možganih. Zbogom, svoboda! Tema nas je objela. Le kaj bo z nami? Ko so se oči privadile teme, sem videla vse pomešano, domobrance, moške in ženske civiliste, tam je bila žena z dojenčkom; nihče ni govoril. Molk je še povečaval našo tragiko. Polastila se nas je neka apatičnost, nemoč, globoka razočaranost. Po glavi je vrtalo in misli so se vrstile kot v začaranem krogu. Nismo mogli dojeti razsežnosti tega izdajstva. Po dolgi in mučni tišini se je oglasil močan, zrel mož: „V tolikih borbah sem že bil, prestal nešteto nevarnosti, zdaj pa sem padel v roke sovražnikov na tak sramoten in zvijačen način, nevreden poštenega borca.” Potem se je vlak premaknil. Nekateri smo začeli uničevati svoje dokumente, fotografije, dnevnike, oficirji in podoficirji so si trgali značke in epulete in jih metali skozi špranjo v podu vagona. Nekomu se je posrečilo odriniti zapah zamreženega okenca. V voz je planil pramen svetlobe, kot bi nas vabil v prostost. V kotu je mladi poročnik Martinjak držal v rokali fotografijo. Okleval je. Že jo je hotel raztrgati, nato pa je na hitro zapisal nekaj besed, se obrnil k meni in dejal: „Mala, ali mi hočeš napraviti uslugo, morda zadnjo. Tebi, še otroku, ne bodo nič storili. Ko se boš vrnila domov, izroči, prosim, to sliko moji zaročenki Vidi.” Nemo sem prikimala, dušile so me solze. Vzela sem sliko in jo čuvala kot svetipjo. Nihče ni poskušal zbežati. Vlak se je večkrat ustavljal, vrata so se odpirala in vsakič so partizani skočili v vagone in nam jemali, kar se jim je zdelo, tudi čevlje in obleko. Ob pol treh ponoči se vlak ustavi v Slovenj Gradcu, vrata se odpro in med kričanjem stražarjev smo poskakali na tla in močno zastraženi od Rusov in Mongolov odšli v neko šolo ali vojašnico zunaj Slovepj Gradca. Groza me je bilo, ko sem gledala temne postave kraj ceste z brzostrelkami in strojnicami in poslušala neznano govorico. Razdelili so nas po sobah, civiliste, moške posebej in ženske posebej, domobrance posebej. Pred vrata so postavili straže. Na stranišče in umivalnico smo smeli hoditi izmenoma, da se ne bi srečali z ostalimi. Končno se je sestri in potem še meni posrečilo smukniti mimo straže po hodniku. Po dolgem iskanju sva našli sobo, v kateri so bili zaprti logaški domobranci. Bili smo veseli, ker smo bili še živi. Domobranci so bili takrat še kar pogumni in so zaupali v božjo pomoč. Tu smo bili zaprti tri dni. Nekajkrat smo dobili tudi malo hrane, neko čudno juho in nekaj kavi podobnega. Partizanke, maline in čokate, so hodile po sobah in nas ogledovale kot zveri v kletkah. Norčevanja, psovanja in pleryer\ja ni bilo ne konca ne knya. Vsak dan so odpeljavali skupine do- j mobrancev. Žene so spoznale med nji- f mi svoje može, otrok očeta, mati sina, dekle fanta. Klicar\je, pritajen jok in prošpje k Mariji so rezale tišino v naši sobi, dokler nam niso partizani zagrozili s stretiai\jem, če bomo še stale pri oknih. Tretji dan so nas nagnali na hodnik, kjer so že po stopnicah navzdol drveli domobranci, se opotekali, padali in tekli naprej, medtem ko so jih partizani podili, tolkli s pasovi, se divje smejali in kričali. Za ryimi smo morale še me. Sestra je izbruhnila v krčevit jok. Dekleta sojo mirila: „Ne jokaj! Ne smemo jim pokazati naše bolečine! Ne smemo jim pustiti, da bi se je veselili in uživali nad našo bolestjo.” Znašli smo se na železniški postaji in spet so nas nagnali v vagone. Ponoči so nas po nekaj urah vožpje spodili iz vagonov v dolino krcu ceste. Ob robu je gorel ogery in metal pošastne sence. Mislila sem, da nas bo tu smrt rešila, a komaj smo posedle, je prišlo povelje, da moramo spet na cesto. To preganjanje s ceste v dolino in nazaj se je večkrat ponovilo, da smo se kot izgubljene ovce stiskale skupgj, ko jih strašijo volkovi. Potem so po cesti pritekli domobranci in me smo morale teči za njimi. Na obeh straneh ceste seje vrstila straža. Rezko seje glasilo povelje: „V red po osem!” V teku smo se nekako uredile. Medtem se je cesta zožala. Bila sem krcgna in sem nenadoma zdrsnila čez rob ceste. Komaj se mi je posrečilo, da nisem padla v dolino. Zaustavila sem se in tako zmešala vrsto. Stražar je klel in rohnel nad menoj. Noge so se mi tresle od utrujenosti, še bolj pa od strahu, zdelo se mi je, da imam v nogah svinec in da jih sploh ne morem premakniti. Zaklicala sem sestri: »Ne morem več!” „Moraš, tukaj ne smeva ostati, ubili naju bodo! Daj mi torbo!” To me je podžgalo, stisnila sem zobe in se zagnala naprej. Naramnice nahrbtnika so me rezale v ramena, a poti ni hotelo biti konec. Tedaj je luna posvetila izza oblakov in razsvetlila porušeni most. Spotaknila sem se ob ostro kamenje in skoraj padla. Na tleh sem zagledala temne madeže, ki so se vili še in še naprej. „Kaj je to? Kri? O groza, resje bila kri naših ubogih trpinov!” Kar sedla bi kraj poti in zaspala za vedno. Okrog treh ponoči smo se spet znašli na železniški postaji. Menda smo prehodili in pretekli osemnajst kilometrov, bolj mrtvi kot živi. V vagonu sem po takem fizičnem in psihičnem naporu zaspala. Prebudilo me je divje kričanje in razbijanje po vratih. Zapah je divje zarožljal in vrata so se odprla. Močno jutranje sonce je posijalo v vagon in nas oslepilo, da se nismo zavedale, kje pravzaprav smo in kaj je vse to streljanje, kričanje in psovanje, pravi sodni dan. Sestra mi prišepne: »Obudi kesanje, vse je končano." Na postaji smo videle napis »Ce^e”. Domobranci so ležali po tleh v prahu, partizani pa so na kopjih jahali med njimi in jih pretepali. Potem so morali vstati in spet leči ter kričati: »Jaz sem izdajalec.” Neki fant, invalid, ki se je opiral na palico, je bil prepočasen. Počil je strel in fant je obležal. Bil je praznik sv. Reš-njega telesa. Procesija trpinov se je usmerila proti Teharjem. Med stalnim psovapjem in pretepanjem, tudi streljanjem, so nas gnali naprej, nato spet nazaj, se ustavljali, pa spet gnali naprej. Za hip mi je zaživela pred očmi telovs- ka procesija doma v Logatcu, ko sem še kot majhna deklica trosila rože na pot, Kjer je župnik pod baldahinom nosil zlato monštranco z Najsvetejšim. Omahovale smo pod napol praznimi nahrbtniki in torbami in se opotekale. Še ta majhna teža je bila prevelika za nas oslabljene. Odmetavale smo še preostalo obleko in čevlje v jarek ob cesti. Partizani so to opazili in nam poslali na pomoč še bolj izmučene domobrance. Menije pomagal neki sovaščan, lasje so se mu lepili na čelu od pota in strjene krvi. Izsušene in razpokane ustnice so prosile vodo, a je ni bilo. Že peti dan smo bili na poti in ni bilo več sledu o tistih krepkih kmečkih sinovih, nekdanjih hrabrih borcih. Ko je sonce pošiljajo zadnje žarke, smo dospeli na vzpetino, kjer je bilo taborišče z barakami. Še zadpji pregledi in brskanje po torbah in nahrbtnikih. Zlatnina, ure, torbice, denar, dokumenti, prav vse, kar je še ostalo, je šlo z njimi, rekoč, da tu ne bomo ničesar potrebovali. Nato so napodili civiliste v barake, domobrance pa na dvorišče z ostrim kamenjem, ograjeno z visoko žično ograjo in obkroženo z jarkom. Z večerom je prišel hlad in fantje so bili slabo oblečeni, nekateri samo v spodnjem perilu, bosi, sestradani, žejni, pretepeni. Na povelje so morali leči in vstati le na povelje. V sobi, v katero sem prišla s sestro, so stali leseni pogradi, miza in polom^ena omara. Strašna je bila nadlega stenic in uši. V umivalnico in stranišče smo smele v določenem času, samo za nekaj minut. Zato je vladal v sobi večkrat neznosen smrad. Ležale smo kar na tleh, ker tam niso bile stenice tako hude. Srbelo nas je, peklo in bolelo. Zjutraj so nam dali neko temno tekočino z rezino kruha. Opoldne in zvečer pa juho iz pesnega perja s črvički. Partizani so prihajali v sobe in sc norčevali iz nas, včasih obljubljali svobodo, pa se spet znašali nad domobranci in škofom. Večkrat smo morale na zaslišanje. Spet stara zgodba: izpraševanje, norčevanje, zmerjapje in grožpje. Vidno smo pešale. Ko smo vstajale, se nam je meglilo od slabosti in opotekale smo se. Stražarji se z nami niso smeli pogovarjati. Glavni paznik, neki starejši partizan, katerega smo klicale »očka”, ker je bil z nami dober, nam je od časa do časa prinesel kak kos kruha. Tudi partizan, ki je pazil na stranišče, Prof. Tine Vivod na domobranski proslavi v San Justo je dal sestri nekajkrat kruh kar skozi okence. Kako smo bile hvaležne! Živo se tudi spomii\jam, kako so prve dni pridrveli v barako in kot nori kričali: »Kje je Kukoviča? Kje so Dežmanovi?” Me pa smo trepetale. Prve dni zapora na Teharjah nas je že iz tako mučnega spanja večkrat zbudil rezek pisk piščali in kriki: „Vse ženske na hodnik, vse ženske na hodnik, po dve in dve! Ne jemljite ničesar s seboj!” Vse omotične in otrple od strahu smo se postavile v dvostope in partizan je po spisku klical imena. Katero je poklical, je morala stopiti naprej in nato jih je odpeljal. Me smo se vrnile v sobo, polne dvomov o usodi odpeljanih. Res, nikoli več jih nismo videle. Ko smo nekoč prihajale od kuhinje vsaka s svojo menažko, v kateri je bila voda s kuhanim pesnim Perjem in črviči, nas ustavijo in rečejo. naj stopijo na levo stran tiste, ki 'majo pri domobrancih brate, očeta, fante ali druge sorodnike. Že sem hotela iz vrste, ker sem mislila, da bo drugje boljše, a sestra me ustavi rekoč: ..Ostaniva tu, nry bo, kar bo!” Precej se jih je javilo in so jih takoj odpeljali. Tudi te se niso vrnile. Eden °d stražnikov nam je dejal, da naj zahvalimo Boga, da smo ostale. Strahotno je bilo, ko so materam odvzeli otroke mlajše od štirinajstega K ta, češ da jih odpeljejo v vzgajališče v Colje, ker oni niso ničesar zakrivili. Matere so jokale in stiskale otroke, ki so se jih oklepali, jokali in drhteli v strahu, a so jim jih brez usmiljenja iztrgali. Že po nekpj dneh so začeli odvažati domobrance s tovornjaki neznanokam. Preostali so še naprej trpeli negibni na ostrem kamerju, kjer jih je čez dan žgalo sonce, ponoči pa so prezebali. Sestradani, žejni, pretepeni, zasramovani, bili so kot živi mrliči. V'sak dan in vsako noč smo . 'šale strele in kričanje. Grozna J0 bila tudi reakcija ob pobegu enajstih domobrancev. Tri so Ustrelili že takoj na begu, neka-p10 kasneje, le štirje so se rešili, knega so ujeli živega in ga po strahotnem mučenju končno ' udi pobili. Partizane je beg silno 'uzjaril. Znesli so se nad ostalimi | omobranci, še bolj sojih mučili 1,1 si izmišljali vedno nova tr-Pjnčer\ja. To smo videle skozi ukna in jokale, a tudi to so nam luepovedali. V kleti pod kuhinjo so imeli še posebno mučilnico. Toliko gorja in trpljenja je bilo nakopičenega v teh dneh, da se človek samo izprašuje, knj je gnalo partizane v tako satansko izživljanje. Ko so že vse domobrance odpeljali, so nam civilistom dovolili en sprehod po tem dvorišču, Kjer je bila na nasprotni strani baraka, v kateri so še bili zaprti mladoletni domobranci. Ko sva šli s sestro mimo te barake, nama je priletel pod noge kamenček zavit s papirčkom, na katerem je bila napisana prošnja, nuj obvestimo sestro Slavka Erznožnika iz Žirov, daje on tu kuj zaprt. Na prvo soboto, 7. julija, so nas civiliste odpeljali iz taborišča na vlak. Prej so nam povedali, da smo kaznovani, ker smo zapustili domovino. Za naša izdajstva pa nas bodo sodila ljudska sodišča v domačih krajih. Vlak se je ustavil pred ljubljanskim kolodvorom, v Mostah. Vrata vagona so bila odprta in ni bilo videti stražarjev. Z dvema sotipinkama sva zlezli iz vagona, prečkale železniške tire in se izgubile med vrtovi in hišami in končno prišle bolj mrtve kot žive na dom teh dveh deklet. Ostale civiliste so odpeljali v zapore v škofove zavode v Šentvidu. Naslednje jutro sva se z bojaznijo zatekli k teti za Bežigrad, ki naju je z ljubeznijo pogumno sprejela in negovala. Pri njej sem nekaj tednov oslabljena obležala v vročici in blodn- jah. Ponoči meje vznemiril vsak ropot avtomobila, ki se je ustavil blizu hiše, in sem samo čakala, kdaj potrkajo na vrata in pridejo po naju. Medtem so nujini starši, ki so bili v taborišču v Italiji, že navezali stike s teto. Očkov znanec, Tržačan, je prinašal in odnašal pošto. Z zdravniškim navodilom, da se moram pozdraviti na morju in da me mora kot mladoletno spremljati sestra, sva dobili preko zvez legalni potni list in se odpeljali z vlakom v Trst, kjer naju je čakala starejša sestra Majda. Na mamin rojstni dan 11. avgusta sva se srečni objeli z našimi dragimi v taborišču Monigo pri Trevisu. Od te tragedije je danes poteklo 53 let, vendar je vse to živo prisotno v mojem srcu, čeprav se mi včasih zdi, da so bile le hude sapje. Ne čutim sovraštva do nikogar, nasprotno, molim za nesrečne krvnike naših mučencev. Že davno sem vsem odpustila, a želela bi od njih priznanje in obžalovanje zločinov. Naj citiram sporočilo Marije, Kraljice miru, na Kureščku dne 18. avgusta 1995, ki pravi: „...Priporočajte se blaženim in svetnikom vaše dežele. Oni so veliki priprošnjiki za vas pri Bogu. Mučenci so s svojim trpljenjem in mučeniško smrtjo darovali življenje za vas. Priporočajte se jim v molitvah in prošnjah za milost sprave. ” Šolska mladina se poklanja spominu žrtev vojne in revolucije na ,,Alojzijevi proslavi . Foto: Marko Vombergar AVTOR KNJIGE ,,ZGODOVINA SLOVENSKEGA ORLA"________________________ France Pernišek 90-letnik Neutrudni javni delavec in globoko veren katoliški mož, Franc Pernišek, je lani v družinskem krogu obhajal devetdesetletnico svojega plodnega življenja. Na prošnjo urednika DŽ, naj nam kaj pove o svojih izkušnjah in doživetjih, nam je poslal nekaj utrinkov iz mladosti, pa tudi iz kasnejših let vse do svojega dela za Slovensko pristavo v Castelar-ju, ki mu je še vedno ostala pri srcu. To, kar sledi, je njegov zapis iz leta 1989. Rojen sem 23. novembra 1907 v Radečah pri Zidanem mostu. Sem pravi Dolenjec, z vsemi tipičnimi lastnostmi Dolenjca. Veliko naših ljudi me ima za Štajerca, ne vem, zakaj. Dijaška leta sem preživel v Celju, potem pa v Veržeju pri Ljutomeru na Štajerskem. V zavodu smo bili fantje iz vseh delov Slovenije: prvačili so Prleki in Prekmurci, za njimi smo bili Dolenjci, Notrapjci, Gorenjci in tudi nekaj fantov iz Goriške, Goriških Brd in Bovca, ki jih je iz begunskega taborišča v Stmišču pri Ptuju pripeljala v zavod in vzorno zanje skrbela njihova dobra učiteljica gdč. Stupica. Jezik, ki smo ga v zavodu govorili, je bil nekpj svojevrstnega. Učitelji in predstojniki na gimnaziji so zahtevali lepo in čisto slovensko govorico, vendar je prevladal štajersko panonski naglas. Tako bi rekel, da smo podobno govorili, kot mi danes v Argentini. Naši pravijo, da pojemo. Ko sem enkrat na leto prihajal domov na velike počitnice, so mi vsi rekli, da čudno govorim. V naših krajih so takrat govorili zelo popačen jezik, še pod vplivom germanizacije. Šele čez leta so se te spakedranosti oprostili. Od dijaških let pa mi je ostala še vedno besedica „tak” namesto tako. Prva svetovna vojna mi je vzela očeta in dom, zato je bila moja mladost težka in imam napjo polno grenkih spominov. Ljubljana me je preobrazila. V svojo veliko srečo sem prišel takoj v zelo dobro, mirno smem reči, v odlično družbo in ta me je od tedaj naprej oblikovala in izoblikovala. V moji prvi službi so name vplivali odlični katoli- ški izobraženci: prof. Ernest Tomec, moj dejanski šef in vzgojitelj, dr. Joža Basaj, strogi pa vendar očetovsko dober $)rof. Josip Ovsenek, prof. Vladimir Žitko in pjegov starejši brat dr. Stanko Žitko, prof. dr. Gregorij Rožman, stolni vikar France Zabret, dr. Karel Capuder in drugi. Takoj sem se tudi znašel v dobri družbi iskrenih prijateljev in sošolcev iz gimnazije in z drugimi katoliškimi akademiki, ki so prav radi pomagali v Orlu pri ,,težaških” opravkih. Z nekaterimi me še danes veže to prijateljstvo. Z pjimi sem prebil mnogo veselih fantovskih ur. V tej in taki družbi sem dobil pravo formacijo. Aleksandrova osebna diktatura je orle razgnala in se nismo več shajali v društvih in telovadnicah. Z nekaterimi sem pozneje prišel spet skupaj v novi službi na Okrožnem zavodu za zavarovanje delavcev v Ljubljani. Tukaj se pa začepja doba mojega zanimanja za delavsko vprašanje in za strokovne organizacije. Na Okrožnem uradu sem padel v čudno politično okolje. Moji novi stanovski tovariši so bili večji del stari, zgrajeni socialdemokrati avstrijskega kova, narodni socialisti - masarykovci, krščanski socialisti - že močno levo usmerjeni, nekateri celo vodilni, zavedni sokoli - trdi liberalci, pa tudi nekaj navadne žlindre. Med predstojniki, ki so name močno vplivali, moram s hvaležnostjo omeniti šefa zavarovalnega oddelka Jožeta Baša, predsednika Okrožnega urada Franceta Kremžarja in tajnika OUZD starega, zelo poštenega socialista Stankota Likarja, velikega prijatelja dr. Celestina Jelenca, ki sem ga spoznal prav v Likarjevi pisarni. Priznam, da je name močno vplival Likar, ki mi je že po službeni dolžnosti odpiral vpogled v delavsko živjjepje in mi vzbujal zanimanje za delavske razmere. V tem vplivanju sta se dopolnjevala z gospodom Kremžarjem, ki je zelo dobro poznal delavske in proletarske razmere in mi jih je osvetljeval s katoliškega zornega kota. V tem pogledu sem mnogo pridobil tudi pri univ. profesorju dr. Andreju Gosarju, ker sem pripadal študijskemu socialnemu krožku, v katerem je imel zbrane same mlade ljudi, ki so se zanimali za socialna vprašapja. Imeli smo dovoljenje, da smo se smeli udeleževati njegovih predavanj tudi na univerzi. Tudi privatno smo se z njim srečavali in je enega in drugega od nas povabil tudi na svoj dom na privatni pogovor. Na Okrožnem uraduje bilo ozračje prijateljsko, čeprav je bila velika večina starih uradnikov malo šolanih in so kot sposobni strokovničarji vodili bivše bolniške blagajne, katere so z novim zakonom iz leta 1922 bile vse s premožepjem in uradniki vred vključene v novo socialno zavarovalno delavsko ustanovo Okrožni urad. V nas mladih so gledali svoje konkurente, ne pa nasprotnike. Počasi pa so ti gospodje odhajali v redni službeni pokoj in nekateri tudi v večni pokoj-Tako so se nam odpirala mesta. Imeli smo stalno pragmatično nameščenje in razmeroma dobre plače v primerjavi s plačami državnih uslužbencev. Ker je delavni urnik znašal le G ur, smo imeli dovolj časa za študy in delo v strokovnih in drugih organizacijah Direktor zavoda je tiste, ki smo delovali v delavskih organizacijah, cenil, češ da je prav, da delavcem pomagamo, ker od njih živimo. Doba kraljeve diktature nam je zabrapjevala delovanje v katoliški telovadni in prosvetni organizaciji. Imeli smo razmeroma veliko prostega časa, zato smo se začeli zanimati za vprašaje, kateremu dotlej nismo posvečali posebne jjažpje. Začeli smo se ženiti in general Živkovič nas je v kratkem vse poženil. Na kaj imam posebno lepe spomine? Najprej na mojo orlovsko mladost. Začel sem kot naraščajnik-orlič. V ljudski šoli sem imel za učitelja telovadbe starega zagrizenega sokola. Imel me je na piki. Vedel je, da telovadim v Orlu. Če sem pri njegovi telovadni uri kaj pogrešil, mi je primazal krepko zaušnico. Nič koliko sem jih nabral! Pa sem bil ponosen, ker sem vedel, da me je sokol usekal zaradi mojega orlovskega prepričanja. Pa me je možak drugače imel rad in mi je večkrat podaril svinčnik, zvezek, peresa. Vedno je pa rekel: „To ti podarim, ker si priden učenec!” Torej sem klofute pravilno ocenjeval. Drugi moj učitelj, tudi hud sokol, mi je ob slovesu iz ljudske šole rekel: „Ne razumem, kako si mogel zaiti med čuke, ko si vendar naš!" Moj oče je bil namreč liberalec in učitelj je naivno sklepal, da mora zato sin biti sokol. In lepa leta in visoka šola v Orlu v mojih fantovskih letih! Moj prvi predstojnik in mentor je bil prof. Ernest Tomec. Naučil me je reda, natančnosti in discipline v poslovanju in delu, bodisi v pisarni kakor v občevanju s člani. Organizacije me je učil na mojih dnevnih napakah. Pri tem me je opozarjal na orlovska načela, na tankovestno zvestobo načelom, zlasti v pogovoru s fanti, ki so prihnjali po nasvete. Trda in težka je bila ta šola, pa je izoblikovala. Veliko me je naučil, utrdil moj značaj in pozneje me je Privedel na odgovorno mesto v Narodnem odboru Katoliške akcije, v kate-rem nti je po njegovem predlogu škof dr. Gregorij Rožman poveril referat in skrb za organizacijo Mladih katoliških delavcev. V Katoliški akciji so poteka-a odtlej moja zrela moška leta. Tukaj Sem od blizu opazoval, kaj pomeni v 0rganizaciji smotrno delo, kolike važ-nosti v apostolatu je zvestoba katarskim načelom in preizkušenim orga-Mzacijskim principom. Že iz šolanja v zavodu sem prinesel dobro vcepljeno zvestobo Cerkvi in sv. očetu. V KA se •je v meni vse to tako ukoreninilo, da udi pozneje v težkih preizkušnjah in /Pljenju nisem klonil, ampak sem os-u duhovno okrepljen, utrjen. Tomec dam je vedno govoril: „Na poti k zasoljenemu smotru pod nobenim po-S°jem in nikdar odnehati, ampak zve- sto in dosledno slediti cilju. Visoki ideali od človeka mnogo terjajo, zato je treba vzdržati. Borec v KA, v katerikoli njenih organizacij, naj ne pričakuje nobenih ugodnosti, častnih, visokih služb, ampak naj bo, kot pravi apostolski delavec, vedno pripravljen drugim služiti v resnici in ljubezni.” Vsi smo gojili in ohranjali visoko spoštovanje do škofa in to dosledno zahtevali od vseh članov. Med seboj smo bili dobri, odkritosrčni in zvesti prijatelji, se spoštovali. Na to dobo v NOKA imam najlepše spomine, zlasti na prof. Tomca, dr. Odarja in predsednike dr. Stankota Žitka, dr. Mateja Justina, dr. Jožeta Basaja. Tudi v najbolj kočljivih vprašanjih, ko smo imeli o kaki zadevi najbolj različna mnenja, smo se toliko časa pogovarjali, da smo dosegli enoten pogled na zadevo. Trudili smo se vsi za miren, obziren in vljuden pogovor. To je bila borba za vsestransko uveljavitev katoliških načel v življenju poedinca in družbe, za zmago božjega kraljestva v naši domovini in za lepše resnično katoliško življenje in delovanje. Vse je bilo, kljub mnogim oviram in nerazumevanju, tudi od strani naših dobrih ljudi, tako zastavljeno, da bi na Slovenskem zacvetela bujna katoliška pomlad. Druga svetovna vojna in komunistična revolucija sta lepo zastavljeno delo ustavili in podrli. Že zgodaj sem začel s pisanjem. Pri Orlu sem sodeloval v »Mladosti”, pri Fantovski zvezi v »Kresu”, v strokovni organizaciji sem urejeval in pisal nameščensko glasilo »Bodočnost”, pri Katoliški akciji sem urejeval glasilo za delavce »Mi mladi delavci” in pisal v revijo KA. V obrambo nove strokovne organizacije Zveze združenih delavcev sem napisal brošuro »Zakaj nismo krščanski socialisti”. V taboriščih v Avstriji, kjer sem preživel begunska leta, smo se trudili, CD >co CD "B j*: ro V) JZ 1° č/> i •§.§ c CD .1 o o O- CL -O O da bi dobro organizirali KA, v kolikor je to bilo mogoče narediti. V taborišču, tako v Peggetzu pri Lienzu kakor v Spittalu, me je čakalo mnogo dela Mons. Matija Škerbec in mons. dr. Jože Jagodic sta me povabila k sodelovapju v socialnem odboru, ki se je pozneje preimenoval v begunski svet in proti koncu v karitativno pisarno narodnega delegata. Prevzel sem tajniška opravila. V težkih dneh vedno ponavljajočih se groženj, preganjanj in zasledovanj, vsakovrstnih poniževapj in stalnega pritiska na ljudi za repatriacijo, je bilo potrebnih mnogo posredovanj na najrazličnejših odločpjočih mestih in vse to smo najbolje opravili po pisarni narodnega delegata, ki je tudi pri angleških in avstrijskih oblasteh užival velik ugled. Tiho, skrito in mimo smo delali. Iz te dobe ohrapjam naj lepše spomine na škofa dr. Rožmana in mons. Škcrb-ca. Škof je ostal, kar je vedno bil: zvest svojemu narodu, skrben in ljubezniv pastir svojih ovac. Veliko je trpel, zelo veliko premolil in se pokoril, pri tem je ostal vedno neustrašen, goreč in zvest škof svojemu ljudstvu in sinovsko vdan Cerkvi in sv. očetu tudi v največjem ponižanju in trpljenju. Sam revež, je pomagal drugim lpj-šati bedo. Mons. Škerbec je bil zelo izobražen, razgledan, v politiki preizkušen mož, silno delaven duhovnik, mož molitve. Spreten organizator in dober voditelj. Z pjim sodelovati je bil užitek. Tudi iz slovenske katoliške politične zgodovine mi je marsikaj odkril, česar prej nisem vedel. V odboru smo delali zelo složno in prijateljsko. Bila je to zares zvesta in prijateljska družba. 5. februarja leta 1949 sem stopil na argentinska tla. Začetek je bil težak, a s tem sem že vnaprej računal. Zaposlil sem se kot stavbeni mizar, čeprav sem o mizarstvu toliko vedel in znal, kot moji čevlji. Pa je šlo. Ker sem bil telesno zelo oslabljen in izčrpan, je bilo zame delo v tej stroki pretežko in sem po nekaj tednih zamenjal. Koncem marca 1. 1949 sem sprejel službo tajnika v Društvu Slovencev, kjer sem delal osem let, nato pa sem se zaposlil v industrijskem podjetju Ciudadela, kjer sem delal do upokojitve leta 1979, torej polnih 22 let, do svojega 73. leta starosti. Leta 1957 sem si postavil lasten dom v Castelarju in se preselil iz San Justa v Castelar in postal tako bližnji sosed Pristave, s katero sem se kmalu tesno povezal. K meni so prihajali: Ivan Kopač, Albin Kočar, župnik Mati- ja Lamovšek in me vabili, naj se jim pridružim, ker bi radi na Pristavi obnovili življenje, kakor je bilo od začetka, ko je mladina vsako soboto in nedeljo polnila Pristavo. Približal sem se, z njimi stopil v stik in začeli smo se pogovarjati, kje in kako naj zastavimo delo. Najprej je bilo treba razčistiti odnos Pristave do formalnih lastnikov, štirih podpisnikov kupne pogodbe in prepisa posesti, ki so s tem postali formalni lastniki te nepremičnine, in z Društvom Slovencev, ki se je tudi smatralo za upravičenega solastnika, ker je imelo v rokah večino delnic. Ti pogovori so se dolgo vlekli. Hitro smo bili na jasnem z Društvom Slovencev, ker smo v predsedniku Božotu Finku našli razumevajočega moža, ki nam je šel na roko. Težje je bilo s podpisniki, katerim se ni nikamor mudilo. Po nasvetu gospoda Finka smo najprej pripravili pravila za društvo, ki naj bi od Društva Slovencev prevzelo upravljanje in skrb za Pristavo, ker samo organizirani skupnosti morejo to izročiti. Ko smo vse lepo pripravili, smo za 1. maj leta 1966 sklicali ustanovni občni zbor društva ..Slovenska pristava”. V odbor smo bili izvoljeni sosedje Pristave: Ivan Kopač, Mirko Kopač, Polde Golob, Albin Kočar, Ja- Ivan Mehle Rojenje bil 12. nuya 1908 v kmečki družini v Jerovi vasi pri Grosoplju na Dolenjskem nekaj mesecev po očetovi smrti. Mati se je znova poročila in očim mu ni bil prijazen, zato Ivan ni imel lahke otroške dobe in mladih let. Kljub težavam se je izšolal na strokovni šoli v Ljubljani. Zaposlil se je pri tovarnarju in veletrgovcu Batel. Leta 1936 se je poročil z Alojzijo Janežič ter se preselil v Hrastje ob vnožju Magdalenske gore, kjer je kupil zemljišče in zgradil hišo. Rodili so se jima štirje otroci: Ivan, Slavka, Jože in France. Ko je imel doma lepo vpeljano delo v delavnici, se je v domovini začela rdeča revolucija, ki se J'je odločno uprl. Čudežno sije rešil življenje v temni noči, ko je šel s tisoči domobrancev na morišče v Kočevskem Rogu. Ušel je oboroženim stražarjem ter po dolgem tavanju dospel v begunsko taborišče v Senigaliji v Italiji. Leta 1948 se je izselil v Argentino ■n dobil službo v tovarni za gumijaste izdelke, kjer je delal do upokojitve }eta 1965. Odslej se je posvetil domu *n domačim opravkom. Vsa leta je nez Klemenčič, Nande Češarek, Janez Kralj, župnik Matiju Lamovšek in še nekaj drugih, mene pa so izvolili za Predsednika. Predsedoval sem Pristavi osem let zaporedoma od 1. maja 1966 do 11. avgusta 1974 in nato po Krajšem presledku še od 10. junija 1979 do 19. julija 1981. Vsega skupaj i°rej deset let. Z vso vnemo smo se vrgli na delo. Že na občnem zboru s>no postavili cilj: obnoviti in poživiti kulturno, prosvetno in družabno živl-Jei\je; urediti redno nedeljsko mašo in v doglednem času postaviti nov dom na Pristavi. Do tega ni kmalu prišlo, ker smo zahtevali, da se poprej uredi vprašanje skupnega lastništva. Pristava mora biti od štirih privatnikov prepisana na Društvo Slovencev, dokler Se to ne zgodi, ne zasadimo lopate in !'? kupimo niti komada opeke. To je >1 dolg postopek in za dosego tega je m°ralo Društvo Slovencev najprej do-’ti pravno osebnost. Ko je bilo to l*rejeno, se je vlekel postopek za prepis. . S potrpežljivostjo in neštetimi pot-1 se je tudi vse to uredilo in v nede- - 90-letnik zavzet naročnik in bralec naših listov: Duhovno življenje, Katoliški misijoni in Svobodna Slovenija ter Družina iz Ljubljane. Leta 1972 je postal na argentinski fari sv. Roze Limanske v Tabladi redni delilec svetega obhajila, kar je vneto opravljal do 88. leta. Med leti 1965-1998 je prestal 3 hude operacije. 24 let je vsak konec tedna obiskoval 8 bolnikov in jim nosil sveto obhajilo. Z ženo sta vsak dan pri sveti maši, ob nedeljah pa kar pri treh. Pred mašo moli že 35 let rožni venec. Danes so otroci poročeni in slavl- - mm m mam ljo, 21. januarja 1968, je bil blagoslovljen in vzidan temeljni kamen novega doma. Takoj po ustanovitvi društva Slovenska pristava pa se je začelo razgibano življenje: mladina se je preselila zopet na Pristavo, vsako soboto in nedeljo je bilo vse živo; kulturna in prosvetna predavanja so bila vsaj enkrat na mesec, poživilo seje družabno življenje in 18. septembra 1968 smo imeli prvo družinsko nedeljo. Pivo v slovenski skupnosti in od takrat so bile nekaj let mesečne, potem se je pa nabralo toliko raznih drugih prireditev, da smo jih morali imeti bolj poredko. Te nedetie, ki so še v navadi, so se lepo obnesle in močno poživile družabnost in medsebojno povezanost. Vpeljali so jih potem tudi drugi domovi. Danes stoji na Pristavi lep, moderen dom, z lepimi in velikimi prostori, z odrom na prostem, lepo urejenim parkom. Pristava se naprej izpopolnjuje. Ob sobotah dopoldne jo polnijo šolarji Prešernove šole, ki je najstarejša ustanova na Pristavi; tudi versko Blagoslovitev zvona za kapelo pri Aljaževem domu (29. 9. 1996). Ob ,.triglavskem župniku" Francetu Urbaniju stojita botra zvonov Bojan in Lojzka Okrogar Foto: Kazimir Keber jenec je praznoval svojo 90-letnico v krogu svojih otrok, vnukov in pravnukov. Slavljencu čestita tudi naša revija in mu želi še veliko zdravih in zadovoljnih let. ■ ■ man wm ’ * * ■#* življenje in redna nedeljska služba božja je lepo obiskovana. Pristavi bom pustil v spomin napisano kroniko Pristave, ki obsega deset kar zajetnih zvezkov in so popisani vsi dogodki pristavskega kulturnega, vzgojnega in družabnega življenja od začetka pa do letošnjega leta. Vse, kar seje na Pristavi pomembnega zgodilo, je popisano. Obsega dobo od 28. oktobra leta 1950 dalje. V društvenem odboru delujem vsa leta od ustanovitve, trenutno vršim tajniško delo. Življenje poteka v lepi slogi, medsebojnem razumevanju in spoštovanju in zadnja leta v velikem in napornem, pa zelo uspešnem delu. Odbor je dobro sestavljen in je zelo delaven. Sodeloval sem zlasti z dopisi s Pristave v Svobodni Sloveniji in pri zborniku Svobodne Slovenije s zgodovinskimi članki iz tukajšnjega in iz begunskega življenja, ki jih danes že tudi doma ponatisknjejo. Letos sem končal delo ..Zgodovina slovenskega Orla”. V Duhovnem življenju že tretje leto objavljam svoj begunski dnevnik. Pravijo, da je zanimiv. Umrl je Rudolf Smersu zadnji predsednik Slovenskega narodnega odbora Y udoll' Smersuje bil eden izmed že redkih javnih delavcev in -1- w narodnih voditeljev izpred druge svetovne vojne, ki je imel zadoščenje, da je dočakal poraz komunizma ter doživel svobodno in samostojno državo Slovenijo, kar je bil smisel vsega njegovega življenjskega političnega dela. Rudolf Smersu se je rodil 19. oktobra 1905 v Ljubljani. Doštudiral je na pravni fakulteti in tudi diplomiral. Prvo službeno mesto je nastopil na otoku Rabu v Dalmaciji kot politično-upravni uradnik. Leta 1931 se je poročil z Josipino Klančar; rodili so se jima štirje otroci: Miha, Jurij, Marjeta in Alenka. V času pred drugo svetovno vojno je deloval v mladinskih katoliških organizacijah, najprej v dijaških (Razor, Slovenska dijaška zveza, Marijanska kongregacija pri jezuitih in drugih), nato v akademskem Orlu in Zarji. Kot odličen telovadec in telovadni učitelj je prepotoval vso Slovenijo. Kasneje je posvečal veliko dela organizaciji mladine in predaval na številnih političnih sestankih in tečnih. Sodeloval je v Slovenski katoliški akciji in bil odbornik v prvem Narodnem odboru KA. Sindikalno delo ga je vedno zanimalo. Leta 1931 je postal pravni referent okrožnega urada za zavarovanje delavcev v Ljubljani. Ko se je Jugoslovanska strokovna zveza začela vedno bolj naslanjati na komunistično partijo, je bil med ustanovitelji nove Zveze združenih delavcev, ki jo je postavil na trdne katoliške temelje in v njej vodil odločno borbo proti komunizmu. V politiki je postal viden leta 1933, ko je v času diktature kralja Aleksandra postal član štirinajsto-rice, ki je v ilegali vodila Slovensko ljudsko stranko (SLS). Zasedal je razna mesta v strankarski strukturi, dokler ni bil leta 1938 izvoljen za poslanca za ljubljansko okolico. V beograjskem parlamentu se je ukvarjal zlasti z delavsko zakonodajo in njihovimi pravicami. Takoj po napadu Nemčije na Kraljevino Jugoslavijo, med vojno in okupacijo je bil določen, da postane voditelj Slovenske zaveze, ilegalne organizacije SLS, ki se je pripravljala na oborožen odpor proti okupatorju. To mesto je zasedal do leta 1943, ko gaje nadomestil major Marko Bitenc. Sodeloval je pri ustanovitvi vaških straž ter Slovenske legije. Dne 3. maja 1945 se je na Taboru v Ljubljani udeležil seje slovenskega parlamenta, na katerem je bila oklicana slovenska narodna država v okviru federativne Jugoslavije. Ob koncu vojne in po zmagi komunistične revolucije se je najprej umaknil na Koroško, potem pa v Italijo, kjer ga najdemo v taboriščih Mo-nigo, Scrvigliano, Senigallia in Barle-tta. V zadpjih dveh je bil tudi predsednik taboriščnega odbora. Pred petdesetimi leti je z vso družino ernigri-ral v Argentino, kjer si je kruh služil najprej kot tovarniški delavec, nato pa kot uradnik ministrstva za javna dela in ministrstva za pravosodje vse do upokojitve. NJEGOVO DELO V ARGENTINI V prvih letih se je udejstvoval v krogu Družabne pravde, ki je družila strokovno katoliško delavstvo v emigraciji, izdajala istoimenski list in razne strokovne knjige ter pripravljala Socialne dneve. Veliko let je bil odbornik Društva Slovencev, predhodnika današnje Zedinjene Slovenije. Veliko je predaval po raznih društvih, Domovih in mladinskih sestankih. Ko so se po Velikem Buenos Airesu začeli ustanavljati naši skupni Domovi, je seveda takoj sodeloval pri organizaciji Slovenskega doma v San Martinu. V tem okrpju se je naselil s svojo družino. Nadaljeval je tudi s političnim delom. Ves čas je sodeloval v SLS in bil član načelstva. Po smrti predsednika Slovenskega narodnega odbora Miloša Stareta je bil imenovan za pjego-vega naslednika. Pod njegovim vodstvom je to politično predstavništvo demokratičnih Slovencev v emigraciji povečalo svojo dejavnost v prelomnih dneh slovenske zgodovine za notranjo in zunanjo svobodo slovenskega naroda vse dotlej, ko je Slovenija postala samostojna in svobodna in je v pjej spet zavladala demokracija. Takrat se je Slovenski narodni odbor, ki je predstavljal na volišču izvoljeno ljudstvo, razpustil in vrnil ljudski mandat slovenskemu narodu, saj je ta spet lahko demokratično volil svoje predstavnike. Svoje poglede na dogodke, ki so pretresali slovenski narod, tako v matični domovini kot med nami po svetu, je objavljal v Svobodni Slovenci, v Zbornikih Svobodne Slovenije, v listu Družabna pravda, v Vestniku Društva slovenskih protikomunističnih borcev, v Duhovnem življenju, v Ameriški domovini in drugih listih v emigraciji. Njegovi jasni odgovori na anketo v Zborniku Svobodne Slovenije za leto 1966 so veren izraz zavzetosti za j svobodo slovenskega naroda. Več let je bil odbornik Počitniškega doma dr. Rudolfa Hanželiča in tako otroci šolske kolonpe kot drugi počitnikarji so ga kar nekaj sezon srečavali kot skrbnega administratorja doma v Doloresu. Društvo Zedipjena Slovenija mu je na praznovai\ju slovenske državnosti leta 1995 izdalo priznar\je za vse neumorno delo na tej strani Atlantika, kot skromen izraz hvaležnosti vseh, ki uživamo sadove pjegovega dela. Pod težo let sc mu je zdravje krhalo. Svoja zadnja leta je preživel v Domu sv. Vincencija v Slovenski vasi, kjer je preteklega 27. junija odšel po zasluženo plačilo k Bogu. SLOVO Od pokojnika smo se lahko poslovili v Slovenskem domu v San Martinu, kamor so ga prišli kropit rojaki z raznih krajev buenosaireškega predmestja. Pogrebno mašo zapj je opravil tamkajšnji župnik France Šenk, od rajnega pa so se poslovili lic. Vladko Voršič v imenu sanmartinskega doma, inž. Jernej Dobovšek v imenu SLS-SKD ter dr. Marko Kremžar, najo-šji sodelavec pokojnega Smersuja, čigar govor sledi na tem mestu. Dragi gospod Smersu! Zapuščate nas. Zapuščate svojo družino, zapuščate prijatelje, našo skupnost, pa tudi svoj slovenski narod, kateremu ste zvesto služili, ga Usmerjali in vodili več kot pol stoletja. Bilo je v pivih mesecih vojne, v Zasedeni Ljubljani, ko me je znanec Povabil, da sem vstopil v ilegalno Slovensko legijo. Takrat nisem vedel, da ste bili vi, gospod Smersu, kot najmlajši poslanec katoliško usmerjene ljudske stranke tisti, ki mu je bila potrjena naloga organizirati prvo narodno ilegalo proti okupatorju. Nihče ni takrat, slutil, da bo to združenje slovenskih narodnjakov dobilo naj hujše rane od rojakov, ki so takrat pričepja-u med nami revolucijo v znamenju sr-Pa in kladiva. Kmalu so tudi vam stregli po življenju. A ni bila božja volja. Hili ste ohranjeni, da ste mogli dolga ‘®ta velikodušno delovati na vseh področjih javnega življenja - za Slovence m za Slovenijo. Težko je povzeti vaše javno delo v [tekaj besedah. Smem pa reči, da so d da katoliška načela tiste smernice, k* so zaznamovale vse vaše napore. Trdno ste bili prepričani, da more prinesti slovenski družbi blaginjo in mir le pravična družbena ureditev, na podlagi evangeljskih resnic. V skladu s tem prerpičanjem ste delovali. Verovali ste v dobroto ljudi. Iskali ste skupnih izhodišč povsod, kjer je šlo za blagor slovenske domovine. Znali ste seštevati sile in razumevati ljudi take kot smo. Pod vašim predsedstvom je Slovenski narodni odbor, predstavništvo demokratičnih Slovencev v emigraciji, povečal svojo dejavnost v prelomnih dneh slovenske zgodovine. Vedno ste želeli, da bi domovina Slovenja končno dosegla pravo, notrapjo in zunanjo svobodo. Njena neodvisnost in konec totalitarnih spon, ld so jo oklepale, je bila del vaših tihih sanj, katerih uresničitev ste po bo^ji dobroti s hvaležnostjo dočakali. Vedno ste bili pripravljeni zagrabiti za delo, ne da bi pri tem iskali lastno korist in ugled. Svoje krščanstvo ste živeli dosledno in globoko. Bili ste pravi demokrat in neutruden glasnik cerkvenega socialnega nauka, pri tem pa velikodušno strpni do različno mislečih. Vaše delo je bilo javno, a vendarle tiho. Kljub temu ste bili celi generaciji Slovencev v tujini zgled. Bili ste zgled slovenskega garača, ki ob razumevanju in zaslombi svoje družine žrtvuje prosti čas in talente za delo na polju krščanskega slovenstva, ker vidi v tem voljo svojega Stvarnika. Bili sta iskrice Na Zahodu obstaja drugačna oblika uboštva. To je mnogo hujše. Ljudje ne verujejo v Boga in ne molijo. Mati Terezija, + Biti junak v eni minuti ali v eni uri je laiyc, kakor prenašati vsakodnevno življenje v tihem junaštvu. Fjodor Mikajlovič Dostojevski + Posebno si moramo prizadevati, da smo do ljudi dobri v majhnih stvareh. Brez cene so tiste visoke misli, ki včasih pridejo, kako velikodušno bomo ravnali z bližnjim. Naša ljubezen do bližnjega se mora kazati v vsakdanjih rečeh. Irenej Friderik Baraga nam zgled v delu in zgled v trpljepju. Zdaj odhajate, gospod Smersu, odhajate, eden od naših velikih mož, k Bogu po plačilo. Vaši rojaki in med njimi preostali člani Slovenskega narodnega odbora ostajamo, ob vrednotah, katerim ste bili vi zvesti vse življenje, na slovenstva nikdar do konca obdelani njivi. Počivajte v miru in na svidenje! Misijonar Rok Gajšek na 46. misijonski veletomboli v Slovenski vasi 19. aprila 1998 Umrl pisatelj dr. Stanko Kociper MARJAN EILETZ V' "% rav na kratko opišem Kociprov življenjski potek in njegov lite J- rarni opus: rojen 30. aprila 1917 v Mariboru se je v sedmem letu starosti s svojo materjo preselil v Kaj žar pri sv. Miklavžu v okolici Ormoža. V mariborski klasični gimnaziji se je začenjal v poeziji, misijonarski dramatiki ter v različnih črticah. Kot osmošolec je napisal izvirno dramo „SvitanjeLeta 1936 se je vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani, obenem pa pisal razne zgodovinske razprave pravnega značaja. Istočasno se je na prigovarjanje dr. Antona Korošca vključil v politiko takratne njegove stranke JRZ. V tej dobi je nastala drama Zasad, ki jo je leta 1940 kot njegovo prvo knjigo izdala Cirilova tiskarna v Mariboru. Nastale so tudi drame Prekletstvo ljubezni in Šentjurjevski provizor. V maju 1942. je Stanko Kociper diplomiral in že pripravil prvi riguroz za doktorat. Istočasno se je začelo tesnejše sodelovanje z dr. Tinetom Debeljakom, ki mu je objavil v Domu in svetu črtico Zemlja se je potegnila, septembra istega leta pa je izšel njegov prvi roman Goričanec v zbirki Naša kpjiga pri Ljudski knjigarni. Takrat pa se je Kociper že nahajal v internaciji v taborišču Chies-anuova, kjer se ostal škorcu do kapitulacije Italije. Medtem so mu podelili Prešernovo nagrado mesta Ljubljane za roman Goričanec. V istem času je nastala tudi novela Mertik, ki jo je dr. Tine Debelak objavil v Domu in svetu 1943 in 1944, v Slovenčevem koledarju pa je objavil črtico K materi. - V začetku oktobra 1943. je vstopil v Slovensko domobranstvo, kjer se je angažiral v propagandnem odseku. Iz te dobe so znani n.pr. radijski govor 10. oktobra, nato še vrsta drugih propaga-nističnih govorov, predavanj in člankov, uredištvo revije Slovensko domobranstvo in še mnogo drugih publikacij. - V tem času se je začelo stopnjevati njegovo sodelovai\jc z generalom Rupnikom, ki gaje maja 1944. imenoval za svojega tajnika. Spomladi 1945 se je poročil z Rupnikovo hčerko in se v usodnih majskih dneh zatekel v Avstrijo. Po težavnih mesecih v beguns- kih taboriščih in angleški internaciji, ki jih natančno in dramatično opisuje v svoji knjigi „Kar sem živel”, se je končno v maju 1947 izkrcal v Buenos Airesu. V Argentini se je kmalu vključil v krog kulturnikov v tesni povezavi z dr. Tinetom Debeljakom. Med leti 1950 in 1957 je objavil zgodbe v Zbornikih Svobodne Slovenije, v revijah Vrednote in Duhovno življenje ter v zborniku Čez Izaro pri Mohorjevi v Celovcu. Leta 1952 je predelal zgoraj omenjeno ■o 7 a 2. ■S 0 3 CD 2. g- 1 r aj i® m o f S II Bi O $! co 2 dramo Svitanje (verjetno na Jeloč-nikovo pobudo), kjer je pri gledališki skupini Gong doživela njegovo krstno predstavo. V letu 1954 je bila ustanovljena Slovenska kulturna akcija, kamor je bil povabljen na ustanovni sestanek. Ta organizacija je izdala že isto leto kot svojo prvo knjižno izdajo njegovo povest Mertik, leta 1957 pa roman Na božji dlani. Njegovo nadaljnje delo v emigraciji se je osredotočilo na pisanje člankov in razna predavanja, predvsem politične vsebine. V letu 1990, v polni »slovenski pomladi”, se je dr. Stanko Kociper pojavil najprej v Kcrmaunerjevih spisih, kasneje tudi v intervjujih in člankih v Zborniku Dom in svet, v Slovencu, v Večeru in v Dialogih. Izšla mu je tudi novela Tjašek Gomez počiva v pampi. Od leta 1994 naprej je izšla v Sloveniji vsako leto ena njegova knjiga in sicer roman Goričanec, zbirka Mertik ter skupek Kociprovih povojnih črtic pod naslovom Jeruzalemski zvonar. Leta 1993, ob priliki izdaje romana Goričanec, je dr. Kociper prvič po vojni obiskal Slovenijo. Ob tej priložnosti je bil tudi sprejet v Društvo slovenskih pisateljev. Zadnjo knjigo Kar sem živel je dr. Kociper začel pisati že v vojnih časih v obliki zapisov in spominov, končal pa v letu 1955. Izšla je leta 1997 pri Mladinski knjigi v Ljubljani. Posveča jo »Spominu generala Rupnika in njegovih domobrancev”. Knjiga ima 535 strani. Epilog ji je napisal zgodovinar Boris Mlakar. Umrl je v torek, 23. junija 1998. Naj počiva v miru in večna luč naj mu sveti! Spominska proslava v Mendozi 7. junija se je slovenska skupnost v zelo velikem številu zbrala v dvorani k slovesni maši, ki jo je daroval naš župnik Jože Hom za vse padle v drugi svetovni vojni in komunistični revoluciji. Pri maši je pel Slovenski pevski zbor pod vodstvom Roxane Munoz Mozartovo Ave Verum Corpus, Vra-bčevo Slovensko mašo, Zafošnikovo Darovanje, za konec pa Jelenov Oče naš v priredbi Marka Bajuka za mešani zbor. Ob oltarju je poleg križa in slike Marjje Pomagaj stala slovenska zastava s črnim trakom, ob vnožju pa kamna iz Kočevskega Roga, katera je prinesel iz Slovenije Ernest Hirscheg-ger. Ob enem od r\jyu je pokojni Rudolf Hirschegger izoblikoval umetniško delo, ki predstavlja umorjene domobrance ob križu. Poleg teh kamnov je gorela svečka. Mašo je vodil inž. agr. Marko Bajuk, prvo berilo je brala prof. Majda Nemanič, oba profesorja na Srednješolskem tečaju, drugega pa Mamška Štirn, učiteijica na osnovnem tečaju sv. Cirila in Metoda. Župnik Horn je v svojem nagovoru med drugim dejal: „Ponovno obhajamo spomin vseh naših slovenskih žrtev 2. svetovne vojne ter padlih v komunistični revoluciji in po i\jej. Lahko rečemo, da dokler se bomo teh naših mučencev, ki so dali svoje življepje za svobodo in vero slovenskega naroda, spomipjali, tako dolgo bo tudi Bog ohranjal naš narod v svojem obstoju. Ponosni smo na veliko število slovenskih mučencev, duhovnikov, redovnikov in krščanskih laikov, mož, žena, fantov, deklet in tudi otrok, ki so pričevali za Kristusa do Prelitja svoje kivi in darovali življenje na oltar- naroda za njegovo svobodo. A ne ostanimo samo pri spornimi na tiste, ki jih ni več. V polni zavesti si povejmo, da težav še ni ko-hec in da slovenski narod še ne živi Popolne svobode, pravice in miru. Oni, ki se svojih zločinov lepo opravičujejo, nas hočejo prepričati, da njihovi zločini sploh niso resnični in da naj pustimo stare prepire ob strani. Sami pa so spet privlekli na dan obsodbo škofa Rožmana, ponovno nas blatijo z izdajalci in objokujejo in obžalujejo, da so naših še Premalo pobili in da bi danes pono- vili isto, kar so storili takrat. Ni bilo dovoij, da so Brezjansko Marijo tako grdo omadeževali, da so ji Jezusa zamenjali s podgano v naročju. V Celju so šli še en korak naprej in so na pročelje gostilniške hiše obesili podobo Brezjanske Marije s prašičem v naročju. Janez Lamport, predsednik občinskega odbora v Celju, ki je napravil primerno pritožbo na policijo, je mnenja, da je to dejanje v posmeh vseh žrtev komunizma na bližnjem morišču v Teharjih in drugih, skupaj okrog 30 grobiščih v okolici Ceija. S tem, da nam dovolijo, da gremo na obisk v Slovenijo, da nekateri lahko tam študirajo ali pa se dokončno vrnejo v Slovenijo, še ni vse urejeno. Niso še popravljene krivice in mrtvim še ni dano pravično priznanje, ki jim gre. Če bomo tako v celoti cenili naše poslanstvo danes in za vso bodočnost, potem bo naš spomin vreden naših junakov in bomo mirne vesti prepričani, da smo tudi mi z naše strani doprinesli potrebne žrtve, da je slovenski narod ostal pri življenju.” Po maši so dekleta delile med navzočimi liste, na katerih je bilo v španščini razloženo, česa se spominjamo v teh junijskih dneh. Besedilo je sestavil inž. agr. Marko Bzyuk. V pred-dvorani je bila postavljena miza, na kateri so imeli navzoči priložnost, da Salezijanski misijonar LUDVIK ZABRET nam je pisal iz Indije Za veliko noč nas je razveselil s svojim pismom in pošiljko misijonar Ludvik Zabret SDB iz „lcpc, a vroče Gove”. „...S temi vrsticami se želim zahvaliti za redno in dolgoletno pošiljanje Vaše lepe revije, ki jo zelo rad berem. Prilagam nekaj listov, ki sem jih nabral pod indijskim svetim drevesom „pi-pal"...” (Priloženi listi so lepo poslikani s podobnimi motivi, kot jili bralci lahko sami vidijo na dveh primerih, objavljenih na 2. strani platnic.) so si ogledali knjige, ki so bile izdane v različnih časih in krajih o revoluciji (starejšim v spomin, mlajšim v informacijo). Po slovesni maši je bil drugi del prireditve na dvorišču pred spomenikom in prižgano plamenico, ki je bila izdelana lansko leto. Argentinska zastava do vrha, slovenska pa do pol droga sta spremljali počastitev padlih. V imenu vseh sta položila venec predsednik Društva Slovencev Davorin Hirschegger in predsednica Zveze slovenskih mater in žena Marjanca Smon Žumer. Po enominutnem molku v spomin na žrtve so sledile recitacije in 19. aprila 1998 je bil krščen v cerkvi Lurške Matere Božje LUKA MARTIN RAVNIK, sin Matjaža in Lenčke roj. Oblak. Krstitelj: Anton Bidovec; botra: Mirjam Oblak in Aleš Ravnik. Praznik slovenske državnosti v Bariločah V četrtek, 25. junija, smo se spomnili slovenskega državnega praznika. Na Trgu narodnostnih skupin se je ob opoldanski uri zbralo veliko število rojakov skupno z zastopniki oblasti in delegacijami drugih evropskih narodnosti. Pisana družba zastav in narodnih noš je dala posebno barvitost temu slavnostnemu sestanku. Bariloški župan Cesar Miguel in predsednik Slovenskega planinskega društva arh. Andrej Duh sta razvila slovensko in argentinsko zastavo in po petju obeh himen je spregovoril arh. Duh. V lepo pripravljenem nagovoru je pokazal na petdesetletno razdobje od prihoda povojne emigracije, in povedal, da so takratni izseljenci zapustili svoje domove z žalostjo in po sili ter se spomnil dvanzyst tisoč pobitih ob koncu vojne po oblastnikih stare domovine. Glede naselitve v deželi jezer je poudaril, da so številni novodošli Slovenci izbrali te kr^je za svoj novi dom, ker so našli tukaj dosti sličnosti z domačimi pokrajinami onkraj oceana. Pokazal je na slovenski doprinos k razvoju bariloškega planinstva, saj številna slovenska imena pričajo o pesmi, ki so bile povezane na kronološki in zgodovinsko poetični način (zamisel, izbor pesmi in tekst Marije Fink Grintal). Oktet fantov je zapel domobransko: Niy čiye nas Alojzija Mava. Nato je recitiral inž. Jože Šmon pesem Ljubelj že pokojnega patra Baziljja iz Avstralije. Sledila je recitacija Ocean pisateljice Lili Novy, ki jo je izvijala prof. Marija Fink Grintal. Končno je deklamiral Stane Grebenc pesem El emigrante Ivana Korošca. Ob zaključku smo skupaj zapeli Oče, mati. Mlada napovedovalca sta pred to pesmijo dodala še pomemben stavek: Ne bomo pozabili naših korenin!!! Bila sta to predsednica dekliške in predsednik fantovske organizacije: Milena Šmon in Vladko Žumer. Šopke za dekleta in fante, okrasitev Marijine podobe ter venec za poklon pred spomenikom je pripravila Anica Grintal Hirschegger, za zvok in tehnične pripomočke sta poleg predsednika preskrbela Jože in Tone Štirn. slovenski ljubezni do kordiljerskih predelov. Prav tako so se Slovenci vključili v krajevno kulturno dejavnost s sodelovalnem pri folklornih prireditvah in pri lepšanju mesta, Kjer pomagajo zasijati drevje ob pomembnih cestah. Govornik je podčrtal, da smo dospeli v Argentino skoraj brez vsega, a bili gostoljubno sprejeti. „Nosili smo v svojih srcih ljubezen do domovine in do Boga in Krajevne spominske proslave v spomin pobitih domobrancev in drugih žrtev revolucije so bile: v Slomškovem domu v soboto, 13. junija: po maši, med katero so peli mladi, seje razvil program, ki gaje pripravil dr. Štefan Godec: poezijo Vladimirja Kosa, Franceta Balantiča in Ivana Hribovška so recitirali Lojze Lavrič, Sonja Avguštin, Nežka Stcfe in Marjan Jože Loboda, vezno besedilo je bral Marko Selan, sceno so pripravili Tone Kržišnik, Stanc Snoj in Tone Kastelic, govoril je lic. Franci Markcž, otroci in drugi pa so za sklep nesli prižgane svečke pred spominsko ploščo, kjer se je komemoracija končala z molitvijo in pesmijo; v nedeljo, 14. junija, na Pristavi v Castclarju: govoril je domobranec Ivan oprti na te vrednote smo znali ubrati življepjsko pesem upanja v novi deželi, ki ji bomo zmeraj hvaležni.” Po svečanosti smo se podali v Planinski stan, Kjer so pridne roke pripravile tečno in skrbno izdelano zakusko. Slovenski praznik je doživel dokaj pozornosti. Predviyala ga je televizija, krajevni dnevnik „E1 Cordillera-no” pa je objavil skoraj dve strani dolg članek o naši srer\ji. Navedli so številne odstavke Duhovega govora pa prinesli razsežno in točno poročilo o delu Slovencev v bariloškem občestvu. VA Klemenčič; besedilo Martina Sušnika, ki veže misli na tragedijo z odnosom, ki ga ima mladi rod do teli dogodkov, so recitirali Metka Gascr Kopač, Mimi Kočar, Janez Jerebič in Marko Mele; recitacije so povezovale priložnostne ljudske in duhovne pesmi, ki sojih s spremljavo na orgle Anke Savelli Gascr prepevali vsi prisotni; komemoracijo je pripravila Marija Zurc Čeč; v Našem domu v San Justu je v nedeljo, 28. junija, na komemoraciji govoril prof. Tine Vivod, v Slovenskem domu v Carapachayu so isto nedeljo imeli komemoracijo za domobrance in slovenski holokavst ter proslavo 7. obletnice osamosvojitve Republike Slovenije; govoril je Stane Snoj; v Slovenskem domu v San Martinu je bila komemoracija v nedeljo, 12. junija. 4. aprila 1998 je bila krščena v cerkvi Marije Pomagaj MAGDALENA INES MAZIERES, hči Ariela in Marjane roj. Poznič. Krstitelj: Andrej Poznič; botra: Maria Cristina Lareu de Palermo in Carlos Balbin. IZ NAŠE KRONIKE GOSPOD, DAJ JIM VEČNI MIR IN POKOJ!________________________________ Dr. France Mihelič Njegov oče se je po končani prvi svetovni vojni naselil na domačiji v vasi Dane pri Ribnici, kjer so ga vsi poznali kot dobrega sovaščana. Z izredno voljo in napori je kljuboval borzni, ki so mu v strelskih jarkih v Galiciji načele trdno kmečko zdravje, in je ob skrbni negi svoje dobre žene prebrodil najhujša leta, dokler ni domačije Postavil na trdne noge. Bog iirna je dal pet otrok, tri fante in dve dekleti, ki so rasli v druži-n'> ki je bila vzor krščanske Povezanosti in ljubezni. Franceta, ki je bil rojen 26.1.1918, ie poslal študirat v Škofove zavode v Šentvidu. Od tam je zadnji dve leti prestopil na Klasno gimnazijo v Ljubljani. Po Maturi leta 1937, se je vpisal Pa Pravno fakulteto v Ljubljani, Ner je diplomiral v prvih medvojnih letih, nekaj let kasneje Pp tudi doktoriral. Že v razburkanih letih pred dru9o svetovno vojno se je Ffance vključil v ideološko °brambo proti bližajoči s komunistični revoluciji. Kot štu-dent se je vpisal v katoliški akademski klub Danica, ki pa ,e bil takrat v rokah krščanskih socialistov. Po dolgih zapletih, K° se je skupina pod vodstvom pr°f. Ehrlicha umaknila iz Da-n,ce in ustanovila klub Straža v vmarjUi je pa skUpjna kato- 'skih mladcev, ki jih je mobili-prof. Tomc, na občnem 2b°ru preglasovala krščanske ccialiste, ki so nato izstopili iz anice in ustanovili klub Zarja. France Mihelič je ostal v odboru Danice in postal v drugem obdobju tudi njen predsednik. Ko se je v Sloveniji kmalu po okupaciji razvnel požar boljševistične revolucije, ki je tako krvavo zaznamovala njegove rodne kraje pod Veliko goro pri Ribnici, je tudi njegovo družino doletela strahotna nesreča. Na Miklavžev večer leta 1942 je vdrl v njihovo hišo partizan, njihov znanec ali menda celo daljni sorodnik, ki je odvedel mater in jo z verigo uklenjeno prisilil, da se je morala po vseh štirih privleči na Veliko goro, kjer si je morala izkopati grob in jo je - kot so pripovedovali nekateri sosedje - po strašnem mučenju ubil. Nihče ne ve za njen grob. Materina smrt je bila strašen udarec za vso družino, še posebej za očeta, ki je spet začel bolehati in po petih letih trpljenja umrl. Najstarejšega brata Lojzeta so Italijani odvedli v internacijo, odkoder se je vrnil težko bolan in kmalu umrl. Tudi Franceta, ki je ostal v Ljubljani in se pripravljal za doktorat, so te novice hudo zaznamovale, vendar ga niso strle. Nikoli ni rad govoril o tragediji svoje družine. Hrabro je prenašal to bolečino brez vsake maščevalnosti. Kot diplomiran pravnik se je aktivno vključil v protirevolucionarne organizacije, kjer je deloval do konca vojske. Po končani vojni se je skupno z ostalimi domobranci umaknil v begunstvo, odkoder je koncem leta 1947 emigriral v Argentino. Tukaj je že od začetka sodeloval pri organiziranju slovenske skupnosti o-krog Društva Slovencev. Služboval je spočetka pri Obras Sanitarias de la Nacičn, kmalu pa je spoznal industrialca Igorja Domicelja, ki ga je povabil v svoje papirniško podjetje Vi-gor, ki se je kasneje razvilo v veliko kartonažno podjetje Pa-pelbril, kot najožjega administrativnega sodelavca. Tu je o-stal do svoje bolezni pred 3 leti. Umrl je 17. novembra 1997. Leta 1956 se je poročil z Eliso Carmelo. Rodila sta se jima 2 sinova: Luis Jose (Lojze), odvetnik, in Alejandro (Jure), arhitekt, ki je poročen z Metko Japelj v Miramaru. M.E. Marija Mlinar roj. Kavčič Dobro vemo, da je smrt sestavni del našega življenja in da je za nas kristjane smrt začetek novega življenja, a tedaj, ko pride, se od svojih dragih težko ločimo. Le ljudje, ki imajo močno vero, sprejemajo smrt brez strahu, saj se zavedajo, da je smrt prestop praga v srečno večnost. Mlinarjeva mama iz San Luisa je tako mirno izročila svoje zemeljsko življenje Bogu v nedeljo, 15. marca 1998. Rodila se je v Javorjevem dolu, župnija Ledine v koprski župniji, 9. novembra 1910. Njena starša sta bila Franc Kavčič in Ivana Albreht. V družini je bilo 9 otrok. Leta 1938 se je poročila z Jakobom Mlinarjem na kmetijo v Ravne (župnija Žiri). Kot močna žena je držala skupaj družino in gospodarstvo. Z veseljem je opravljala delo na njivah in na senožetih, rada je imela rože in domače živali. Doživela je strahote druge svetovne vojne in revolucije. Svojo domačijo je družina s štirimi otroki morala zapustiti že novembra 1943, ker so Italijani ravno za hišo postavili državno mejo in dom izropali do zadnjega. Na domu so domobranci imeli postojanko. Maja 1945 je družina odšla v begunstvo. V begunskem ta- borišču v Italiji je bila rojena še ena hčerka, po prihodu v Argentino pa še sin. Aprila 1948 je sanluiški škof Emilio Di Pasguo sprejel v svojo škofijo slovensko begunsko semenišče in tedaj se je vselilo v San Luis tudi 10 slovenskih družin. Za Mlinarjevo mamo je bil rožni venec tolažba, pomoč in upanje, vse življenje ga je vsak dan molila. Materinsko je skrbela za družino in dom in svojim otrokom vtisnila v srce ljubezen med njimi in do bližnjih. Po svojih najboljših močeh je pomagala tudi ubogim in osamljenim. Dušni pastir Franc Novak ji je redno prinašal sveto obhajilo v njeni bolezni in starosti, za kar mu je bila zelo hvaležna. Umrla je v 88. letu. V ponedeljek, 16. marca, je bila pokopana na pokopališču Del Rosario v San Luisu, zraven njenega moža Jakoba, ki je umrl avgusta 1987. Naj počivata v miru in večna luč naj ima svetil Ana Škulj roj. Mohar Rodila se je 1. junija 1921 v Leskovcu pri Krškem kot najstarejša v družini osmih otrok. Po končani osnovni šoli se je izučila za šiviljo in obenem obiskovala obrtno šolo. Ko se je izučila, se je zaposlila kot krojaška pomočnica, dokler se ni poročila z Rajkotom Jožetom Škuljem. Poročila sta se v farni cerkvi Device Marije v Polju. Ko se je ustanovila v Polju vaška straža, se ji je pridružil tudi mož, čeprav je ostal še zmeraj zaposlen v gradbenem podjetju. Ob ustanovitvi slovenskega domobranstva pa je mož zapustil privatno zaposlitev in se vključil v domobransko edinico tega kraja, s katero je odšel potem na različne položaje na Dolenjskem do umika v maju 1945. Ker so komunisti obsodili moževo družino na smrt, se je tudi Anica odločila za umik pred revolucionarji. V družbi svakinje je odšla v begunstvo z malima dvema, z Joškotom in Ireno. Vso pot iz Polja do Vetrinja je prehodila peš. Čez nekaj dni je odšla od doma tudi moževa družina. Na begunski poti so se našli ob izhodu iz ljubeljskega predora, kjer je Anica več dni čakala moža. Nato so nadaljevali težavno pot do Vetrinja, kot tisoči drugih, v negotovosti, a vendarle skupaj. V Vetrinju je okusila stisko mater z majhnimi otroki zaradi negotovih razmer glede hrane, brez stanovanja in doživela strah, ki so ga prestale žene domobrancev, dokler je tem grozila prisilna vrnitev v Jugoslavijo. Ostali begunci, ki smo se rešili vrnitve v Jugoslavijo, smo bili z vetrinjskega polja razposlani v razna taborišča po Avstriji. Kot drugi, se je tudi Anica vživela v tak način življenja. Mož si je poiskal zaposlitev, ona pa je skrbela za družino. Prišle pa so težke preizkušnje, zlasti ko je mož zbolel zaradi zlatence, katero je prebolel po 70 dneh. Ali potem, ko se je vrnil na delo in takoj zbolel za pljučnico s posledicami za TBC. Ko je po treh mesecih tudi to srečno prestal, so ga Angleži na zahtevo jugoslovanskih komunističnih oblasti internirali v taborišče ,.vojnih zločincev” v VVolfsberg. Ob istem času se jima je rodila tretja hčerka Marija. Po nekaj mesecih zapora so ga Angleži končno izpustili. Kljub skrbem in križem, ki so zadevali drug za drugim njeno družino, je Anica ohranila duševno trdnost in optimizem. Ko smo taboriščniki začeli misliti na izselitev v države, v katerih bi lahko spet začeli z življenjem nanovo, sta se z možem odločila za Argentino. Tu so se jima rodili še trije otroci; družina je narastla na šest otrok, katere sta vzgajala v veri in ljubezni. Poleg skrbi za številno družino se je Anica zaposlila na različnih področjih ter skupaj z možem in že odraslimi otroki zgradila svoj dom, toplo družinsko ognjišče, kamor se sinova in hčere še danes, že poročeni, radi vračajo s svojimi družinami. Vsi so poročeni, razen Monike, ki živi pri očetu, ter mu je v pomoč. Jože, najstarejši, živi z družino v Bariločah, Irena z možem Gabrijelom in družino, Marija z možem Marjanom in družino, Magdalena z možem Ladotom in družino - vse tri poročene s tremi brati Petkovški. Najmlajši Marko je poročen z Marto Jenko in imata tri fante. Od vnukov so poročeni: Veronika z možem Tonetom Jermanom in dvema otrokoma, Beti z Milošem Mavričem in dvema malima, Gabrijel, poročen z Moniko Pergar, in Sandra, poročena z Jožetom Beltramom. Imela je skupaj 17 vnukov in štiri pravnuke, peti je na poti. Pokojna Anica je imela zelo rada svoje vnuke. Še v bolezni jih je večkrat pazila, ko sta bila starša na delu. Bila je skrbna in ljubeča žena, mati in babica. Rada je imela vse. Bila je v prisrčnem odnosu z zeti in snahami. Bila je vedno sredi dogajanj. Ves čas njene bolezni jo je j duhovno oskrboval s tolažili svete vere sanmartinski župnik Franc Šenk. Podvrgla se je težki operaciji, katero je dobro prestala, a je po petih mesecih trpljenja mirno v Gospodu zaspala. Umrla je v torek, 16. junija, ob 15.50, pokopana pa je bila naslednji dan popoldne na bližnjem pokopališču Pargue Colonial, Av. Gaona in Pte. Murature, kjer je našla zadnje bivališče na zeleni trati sredi cvetja. Bog ji daj večni mir! Msgr. Janez Mohar 24. junija, na praznik svojega krstnega patrona, je v Curacautinu, škofija Temuco, kakih sedemsto kilometrov južneje od Santiaga de Chile, umrl monsinjor Janez Mohar, upokojeni župnik. Rojen je bil 15. avgusta 1912 v vasi Potov Vrh, župnija Novo mesto. Starši so imeli manjšo kmetijo ter sedem otrok, on pa je bil tisti, ki naj bi se šolal. ,,Do Šmihela smo imeli od Potov Vrha daleč, kar sedem kilometrov, zato smo otroci hodili od tam v šolo le po trikrat na teden. Ko sem se vpisal na nižjo gimnazijo v Novem mestu, je bilo učenja takoj več, saj je šola slovela kot stroga in solidna daleč naokrog,” je izjavil časnikarju, ko se je pred leti že upokojen vrnil v Slovenijo na obisk. Spominjal se je tudi in našteval, katere profesorje je imel, kako učeni in dobri so bili, ter sošolce, od katerih jih je precej postalo vidnih pisateljev in umetnikov ali kako drugače znanih javnih osebnosti. Maturiral je leta 1933, nato je študiral bogoslovje v Ljubljani in bil posvečen v mašnika 4. julija 1937. Novo mašo je bral | v Šmihelu pri Novem mestu. V Na ljubljanskih Žalah. Grob dr. Janeza Gnidovca CM (v sredi) in Ladislava Lenčka CM (prvi na levi). stari Jugoslaviji je seveda tudi služil vojsko in za razliko od mnogih drugih je imel na tisti čas kar lepe spomine. Služil je namreč brez orožja, kot je bil tiste čase običaj za duhovnike, zato pa je oborožil mnoge svoje tovariše iz vseh koncev Jugoslavije. Učil jih je namreč pismenosti, in to je bila res ena od najbolj koristnih stvari, ki so jih prinesli s sabo domov iz vojske. Nato je bil ves čas, do pobega pred partizani v tujino, kaplan v Šentjerneju. Iz Šentjerneja se je 8. maja 1945 podal sam na pot, ker so vsi drugi begunci odšli že prej. Po večtedenski hoji, polni smrtnih nevarnosti, je le mogel priti čez mejo v Avstrijo, v svobodo. Njegov popis te poti pod naslovom ,,Beg v svobodo” objavljamo v tej številki DŽ. V begunstvu na Koroškem je bil kaplan v Pliberku v Podjuni do meseca septembra 1948, ko je skupaj z nekaterimi slovenskimi duhovniki-begunci emigriral v Čile, kamor jih je istega leta Popeljala ladja Marco Polo. Kar pet slovenskih duhovnikov ie dobilo mesto v škofiji Temu-co. On je bil najprej kaplan v stolni cerkvi, po treh letih pa je Postal župnik v mestu Cura-cautin. Rad je obiskoval svoje slovenske kolege, ki so mu bili ®dina slovenska družba v tistem koncu Čila. K njim sta se s kaplanom Andrejem Pogačar-lem zatekala, kadar jima je bila Potrebna slovenska beseda in Pesem. Skupaj so nabavljali in s' med seboj izposojali slo-Vensko literaturo in si izmenjavali novice. V njegovi župniji Curacautin sicer ni bilo slo-venskih naseljencev. Večina je revnih Špancev in Indijancev iz Plemen Araucano in Mapuchi, nekaj pa tudi bogatih tujcev, Predvsem Nemcev. Dela mu ni Manjkalo, saj je bila župnija v Začetku dolga kar devetdeset 'lometrov. Sedemintrideset 'et: °d 1951 do 1987, je bil žu-Polk v tem kraju, vse dotlej, okler se ni upokojil. Izpolnil je v5 let življenja, ki je bilo vedno 2°rno duhovniško, kar mu je Poznala cerkvena oblast z odli-ovanjem naslova častnega ^elata sv. očeta Janeza Pavla j Zgoraj omenjeni slovenski j I Z NASE časnikar, ki je objavil svoj intervju z Janezom Moharjem v domovini pod zanimivim naslovom ,.Župnik z vnučki na kolenih”, je takole zaključil svoj zapis: „ Upokojeni župnik iz Cu-racautina se bo vrnil med svoje farane v vznožje Andov. Več kot polovico dosedanjega življenja je preživel med njimi in težko bi se sedaj od njih za vedno poslovil. Pravi, da so ljudje tam preprosti, prisrčni, odkriti. Morda malo revnejši kot tukaj, zato pa polni optimizma in ljubezni do otrok. Tam ga čaka tudi družina. Prav ste prebrali. Njej se sedaj upokojeni župnik predvsem posveča. Pred leti je vzel k sebi osemletnega španskega dečka Juana, ki je ostal brez staršev. Vzgajal ga je in mu preskrbel šolanje. Bil mu je kot drugi oče. Ta deček je sedaj že odrasel, ima inženirsko izobrazbo, ženo in štiri otroke. In upokojeni župnik sedaj živi v njihovem skupnem domu ter doživlja za upokojenega župnika verjetno zelo nenavadno starost: štirje temnolasi španski otroci se drenjajo na njegovih kolenih in potegujejo Na mesečnem sestanku Zveze žena-mati v San Martinu so sc marca članice pogovarjale o delu Zveze v tekočem letu, aprila jim je govoril prelat Jože Guštin o letu Svetega Duha, maja Franc Zorec o komunizmu in slovenski politiki, junija pa so posvetile spominu pomorjenim domobrancem. Na sestanku ZSMŽ 2. junija v Slovenski hiši, posvečenem žrtvam revolucije, je govorila Pavči Eiletz. Procesija sv. Rešnjega telesa je bila v nedeljo, 21. junija; ob 15,30 je bila v cerkvi Marije Pomočnice sveta maša za žive in rajne slovenske duhovnike v Argentini; maševal je mons. Jože Skcrbcc, ljudsko petje so vodili Andrej Selan, Janez Starič in Stanko Jelen ob orgelski spremljavi prof. Ivana Vombcr-garja; mašni napovedovalec je bil Janez Jereb, berili sta brala za njegovo naklonjenost. Morda pa je to tisto, kar ga vleče nazaj pod visoke Ande." Naj počiva v miru pri Bogu in skupaj z Marijo! Marija Fink Grintal in inž. Tone Podržaj; po maši je bila procesija po parku don Boscovega zavoda; na čelu procesije je nosil križ Martin Vombcrgcr; za križem so šli šolski otroci, možje in fantje ter družine z majhnimi otroki, pevci, ministranti, duhovniki z Najsvetejšim, zastopniki naše organizirane skupnosti, dekleta in žene; rožni venec sta vodila po zvočniku Bogdan Magister in Janez Krajnik, bandero so nosili Ivan Makovec, Franc Jcrovšck, Toni Kastelic in Ivan Zupanc; Najsvetejše je nosil mons. Škerbec, evangelije so peli dušni pastirji Anton Bidovec, Franc Šenk, Franci Cukjati in dr. Lojze Kukoviča DJ; po procesiji je bila v cerkvi zahvalna pesem in blagoslov. Na duhovniškem sestanku v Slovenski hiši mons. Antona Oreharja je v sredo, 24. junija, govoril dr. Alojzij Kukoviča o smernicah papeškega sveta za družino spovednikom o nekaterih vprašanjih zakonske morale. Veleposlanik RS prof. dr. Janez Žgajnar in soproga sta 25. junija priredila v svoji rezidenci sprejem predstavnikov Svečke in šopek nageljnov za slovenske mučence na ,,Alojzijevi proslavi . Foto: Marko Vombergar slovenskih ustanov ob praznovanju naše državnosti. Proslava slovenske državnosti v Slovenski hiši mons. Antona Oreharja v organizaciji društva Zedinjena Slovenija je bila v soboto 27. junija; v cerkvi Marije Pomagaj je bila ob 19 koncelebrirana maša za domovino in za žive in pokojne javne delavce; z mons. Jožetom Skerbcem, ki je imel mašni nagovor, so somaševali superior Janez Petek CM, prelat Jože Guštin in Franci Cukjati; ljudsko petje je spremljal na orglah prof. Ivan Vombergar; po maši je bil poklon pred spomenikom junakom in mučencev, slovenski šopek so položili predsednik ZS Marjan Loboda, podpredsednik ZS Lojze Rczelj in vodja pisarne Emil Cof; program slavnostne akademije v Dvorani škofa Rožmana je napovedoval Dominik Oblak: pozdravne besede predsednika ZS Marjana Lobode in veleposlanika RS dr. Janeza Žgajnarja, slavnostni govor arh. Jureta Vombergarja, koncertni nastop pianista prof Ivana Vombergarja (Beethoven, Sonata op.54, št.22, Vilko Ukmar (Ekspresije: Meditacije, Želja), Chopin, Polonesa, op.53 (Hcroica); sceno je izdelal Andrej Golob, luči sta urejala Bogdan Magister in Damjan Ahlin). Sledila je izročitev priznanj Zedinjene Slovenije za leto 1998 našim odlikovanim javnim delavcem. Predsednik ZS Marijan Loboda in tajnica Ivana Tekavec sta izročila slavnostne listine z obrazložitvijo ob ploskanju vseh prisotnih naslednjim javnim delavcem: Prelatu Jožetu Skerbcu: ,,Za Vaše neumorno delovanje v dušnem pastirstvu za slovenske rojake v Argentini, za Vaše zasluge za ohranitev našega verskega tiska, kot urednik častitljive revije Duhovno življenje, za Vaš dolgoletni trud kot katehet v naših sobotnih slovenskih šolah in kot profesor verouka v Srednješolskem tečaju ravnatelja Marka Bajuka in za Vašo skrb za duhovno oskrbo slovenske skupnosti kot delegat slovenskih dušnih pastirjev.” Župniku Janezu Petku CM: „Za Vaš odločilen doprinos pri duhovni oskrbi rojakov v edinem strnjenem slovenskem naselju v Argentini, Slovenski vasi pri La-nusu, kot tudi za njen vsestranski razvoj in napredek, kot prvi predstojnik župnije Marije Kraljice, v okviru katere ste vodili gradnjo prve slovenske cerkve v Južni Ameriki, pa tudi Baragovega misijonišča, starostnega doma sv. Vincencija in drugih ustanov, kakor tudi za Vaše pomembno udejstvovanje v katoliškem šolstvu.” Prof. Alojziju Geržiniču: „Za Vaše umorno in dolgoletno udejstvovanje kot šolnik, zlasti v letih našega begunstva in izseljenstva, kol soorganizator slovenskega šolstva na Tržaškem kot domobranski častnik, kot pisec in prevajalec številnih knjižnih izdanj, kot avtor neštetih člankov in razprav verske, kulturne in svetovnonazorske vsebine v našem tisku, kot kulturni organizator, predavatelj, pobudnik in sode-lovalec mnogih verskih in kulturnih organizacij in gibanj, kot priznani komponist in izvajalec odmevnih glasbenih stvaritev, kot priznani mojster v kraljevski šahovski igri.” Odlikovancem preteklih let so se pridružili gornji prejemniki častne listine, ki so te zaslužili za svoje neumorno, dolgoletno in nesebično delovanje za Slovence v Argentini oziroma za ves narod. Predsednik Slovenske kulturne akcije arh. Marjan Eilelz je nato opozoril na razstavo naših likovnih umetnikov (Ivan Bukovec, Andrcjka Dolinar, Helena Klemenc, Tone Kržišnik, Andrej Makck, Tilka Močnik, Adriana Omahna, Veronika Sparhakl, Milan Volovšck: Slovenska kulturna akcija je hvaležna društvu Zedinjena Slovenija, ki je želelo dati vsebino praznovanju tudi s tem pisanim šopkom likovnih umetnin slovenskih slikarjev in slikark, ki se danes razprostira pred nami v dvorani. Devet umetnikov s šestintridesetimi podobami priča o zvestobi svojemu poreklu, o svoji zasanjanosti v kontinuiteto slovenske kulture in o vztrajnosti svojega umetniškega ustvarjanja. Za konec slavnostne prireditve je bila pripravljena okusna slavnostna večerja, med katero so imeli rojaki priložnost pogovora, saj se na to prireditev zberejo iz vseh okrajev Velikega Buenos Airesa. Spremni list je ob priložnosti praznika umetniško izdelal slikar Milan Volovšck, proslavo je pripravil s sodelavci kulturni referent ZS arh. Ivan Kogovšek, večerjo pa društvo Slovenska Pristava. Slavju so sc pridružili s pozdravi in dobrimi željami Lojze Peterle, predsednik SKD, Dimitrij Kovačič, predsednik Mestnega sveta Mestne občine Ljubljana, in Janez Janša, predsednik SDS. Frančiškanska sestra Kristina Grilj je v soboto, 27. junija, napravila večne redovne zaobljube v Kapeli San Jose Obrcro v Reja Grande, Moreno. Spominska proslava za žrtve komunistične revolucije v Sloveniji je bila v Hariločah v nedeljo, 28. junija: pri maši, ki jo je daroval Branko Jan, je bila skupina otrok in mladih v narodnih nošah in s slovensko zastavo; akademija je bila v stanu Slovenskega planinskega društva: domobranca Ivan Arn-šek in Božo Eilctz sta položila vence pred spominsko ploščo, predsednik SPD arh. Andrej Duh je povedal uvodne besede, govor je imela Lija Kambič, besedilo Miha Žužka je prebral Ciril Markež, recitacijo Karla Mauscrja Matjaž Kambič ifl Mihaela Jerman, otroški zbof pod vodstvom Lučke Jerman pa je zapel pesmi Gozdič je ž< zelen, Srce je žalostno in M' slovenski smo vojaki. »Alojzijeva proslava” j£ proslava, ki jo vsako leto priredi šolski odsek Zedinjene Sle' Gregor vztraja. Iz mladosti je biI ministrant. ■rEe 14 15 tEd venije blizu godu sv. Alojzija, zavetnika mladine (21. junija), v Slovenski hiši; letos je bila v nedeljo 5. julija; ob 16. uri je nions. Jože Škerbec daroval v cerkvi Marije Pomagaj sveto mašo za pokojne učitelje in katehete; ljudsko petje so vodile učiteljice petja ob orglanju Prof. Ivana Vombergarja; po maši je bil poklon pred spomenikom junakov: učenca Baragove šole sta prinesla šopek in svečko, delegat Škerbec je vodil molitev, učenci Šole škofa Slomška so recitirali „In vendar nekoč bo” Zorka Simčiča, spominske besede je povedal šolski referent ZS France Vitlih, vsi Pa so zapeli ,,Očc, mati, bratje in sestre”; otroško igro „Zve-zdica Zaspanka” so zaigrali u-čenci in bivši učenci Šole škofa dr. Gregorija Rožmana v režiji Maksa Borštnika; igrali so Lucijana Dimnik, Metka Kahne, Danica Petkovšek, Mihaela Podržaj, Aleksander Mavrič, Marko Škulj, Viktor Leber, Jure Truden, Jože Rupnik, Jože Ska-ie, Andrej Peršuh, Zofija Kastc-'ie, Matjaž Peršuh, Tatjana Truden, Ana Rapctti, Marija Evgenija Santana, Monika Mavrič, mika Šenk, Nataša Rupnik, Sa-sika Podržaj, Marta Belec, Juliju Kastelic, Martin Jerman, An- drej Peršuh ml., Marjan Žero-vnik, Tomaž Kastelic, Ivan Dimnik, Leo Belec, Nikolaj Škulj, Maksi Hafner, Damjan Jerman, Daniel Leber, Boštjan Skale, Blaž Truden; pri režiji je sodelovala Vera Podržaj; ples: Angelca Miklič, šepctalki: Katica Dimnik in Saša Golob; luči in zvok: Damjan Ahlin, Janez Pet-kovšek *n Viktor I -chcn sccnii! VODORAVNO. 1. Reka, ki jo opeva Gregorčič. 4. Pomanjkanje upanja 7. Središče vrtenja. 8. Brez obutve. 10. Veznik. 11. Znižana nota E. 13. Samospev. 14. Besednjak. 16. Druga nota v glasbeni lestvici 18. Zanikani pomožni glagol. 19. Prva številka pri štetju. 21. Maček. 23. Biti vešč, biti naučen. 25. Žgana glina, zidak. 26. Vesel trenutek pri nogometni igri. „ .. , „ NAVPIČNO: 1. Oblika pomožnega glagola. 2. Vprežna žival. 3. Začetek abecede. 4. Zadirčen. 5. Huda graja. 6. Reka v severni Italiji. 7. Nadležna žuželka. 12. Naša prva luč. 14. Le, edino. 15. Osebni zaimek. 17. Moško ime. 20. Brez obleke. 22 Upanje. 23. Predlog. 24. Kazalni zaimek. Toni Kastelic, Viktor Leber in Tone Podržaj; pomočniki pri sceni: Tone, Andrej in Marjan Belec; obleka: Lučka Santana, Magdalena Belec, Regina Le- ber in starši in igralci sami; glasba; Lučka Kastelic; voditeljica šole Katica Dimnik in režiser Maks Borštnik sta ob koncu prejela šopke. S-B >cn og 8.2 3 m O 2 c ^ °UllovNO ŽIVLJENJE • Avgust 1998 Ker je gostitelj pozno ponoči gostov že sit, jih prijazno nagovori: „Nc vem, kaj bi vam ponudil. Ali bi bili zadovoljni s taksijem?” + + ,,Moj prvi mož je bil slikar. Zaradi njega sem sedela dve leti in mu pozirala.” „Kaj pa drugi mož?” „Drugi je bil blagajnik. Zaradi mene je sedel dve leti.” + + „Da seje zakrknjen samce Tone oženil?” ,,Ja, rekel je, da je sit samote.” ,,Pa si videl njegovo ženo?” „Sem.” - „In?” ,,Tone je moral biti samote res sit.” + + Potnik sprevodniku: „Nc pozabite, da živite od mene!” Sprevodnik: ,,Lahko mirno izstopite in me pustite umreti od lakote.” + + Na tabli pri vhodu neke tovarne sc je nekega dne pojavil napis: „Kako bi lahko dosegli, da bi bili ob znaku zvonca vsi delavci na svojih mestih?” Kmalu je nekdo pripisal: ,,Pustite, naj pozvoni tisti, ki pride zadnji.” + + Madžar in Rus gresta iskal zlato. Madžar ga kmalu najde veliko kepo. Rus mu reče: „Bratsko si ga bova razdelila.” ,,Nič bratsko,” pravi Madžar, „ampak pol in pol.” + + Dva ježa se srečata. ..Ločujem se.” „Zakaj pa?” „Žena me kar naprej zbada.” + + Če pripoveduješ Angležu smešnico, se smeje trikrat: prvič iz vljudnosti, drugič, ko mu jo pojasniš, tretjič, ko jo razume.” + + Med Cigani. „Kam pa greš?” ,,Hlače kupit.” ,,No, če te ne bodo dobili, kupi še zame ene.” + + Srečata se dva poslovneža. Prvi pravi: „Popolnoma suh sem.” Drugi odvrne: „Ti imaš še srečo, jaz sem do grla v vodi. + + „Ne, ne bom se življenjsko zavaroval,” pravi starejši gospod zastopniku zavarovalnice. „Vcstc, želim, da bi bili res vsi žalostni, ko umijem.” + + Zdravnik vpraša novopečenega zdravnika v bolnišnici: ,,Glejte, ta človek šepa, ker ima eno nogo krajšo od druge. Kaj bi vi naredili v takem primeru?” Zdravnik: ..Mislim, da bi tudi jaz šepal." + + ,,Z ženami je pa res križ,” loži Slapar. „Moja žena je nezanesljiva, kot vreme." „To še ni tako hudo,” pravi Kovač,” moja je nezanesljiva, kot vremenska napoved.” UVOŽENO M jlDVJj-JJJj 2D3fe 20 Mb. k s,*.'!.'!.!:?••£ v:i Vse, kar imam na vesti, spravljam v podzavest. Za grehe politikov delajo pokoro ljudske množice. Majhnim lopovom se snemajo glave, pred velikimi se snemajo klobuki. Kdor visoko leta, ima strica še višje. Vse si je pridobil z rokami. Vse življenje je ploskal. Tisti pri televiziji nam na mile viže dopovedujejo, da se jim je le posrečilo pretentati zakone razvoja: iz včerajšnjih plazilcev so sc prelevili v pokončna bitja. Spomenik revolucije sc nagiba, ker so ga postavili na kosteh. Kaj hočemo - zapravljali smo vsi, ostalo pa je le nekaterim. Liberalci okoli Mladine mislijo, da je demokracija demonokracija. Včasih so na Miklavževem semnju prodajali rdeče in črne parkeljčke. Naš Ciril Zlobec lahko Boga hvali za svoj priimek: saj je bil prej rdeč, zdaj je pa lahko črn. Tudi med sinovi domovine najdeš pan krte. KJE JE KAJ Svetnik za ves slovenski narod - Dr. Franc Kramberger...... 193 Obsijan z zarjo blaženih škof Anton Martin Slomšek.................... 194 Dr. Janeza Janeža na oltar! - Jože Grebenc, župnik....... 194 Kaj nam zagotavlja Marijina nebeška slava? - Franc Rode 195 Svetniki nas uče živeti..... 197 Glasnik - VVilhelm Hunermann 199 Pogovor 98 - Stane Snoj- Dr. Marko Kremžar.............201 Odpreti moramo pot resnici! - Lojze Peterle.................205 Križev pot Slovencev..........205 Moje Teharje - Pavči Eiletz.... 206 Ivan Mehle - 90-letnik........209 France Pernišek - 90-letnik... 210 Umrl je Rudolf Smersu.......214 Umrl pisatelj dr. Stanko Kociper......................216 Spominska proslava v Mendozi....................217 Praznik slovenske državnosti v Bariločah..................218 Odšli so.....................219 Iz naše kronike.........218, 221 DUHOVNO ŽIVLJENJE SLOVENSKA VERSKA REVIJA Izdaja ga Slovensko dušno pastirstvo. Urednik: Jože Škerbec • Ramdn L. Falcon 415S - (I407) Buenos Aires, Argentina - Tehnični urednik: Stane Snoj - Registru de la Propiedad Intelectual N810.877- Stavljenje, oblikovanje in tisk: Tallcres (,’raficos VILKO S.R.L.: F.F.. UU. 425 - (1101) Buenos Aires, Argentina -i Tel.: (54-1) 307-1044 - Fax: 307-1953 - U-mail: vilko@ciudad.com.ar POVERJENIKI ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ranimi L. Falcon 4158, Buenos Aires. ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair A ve., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. KANADA: Rado Krevs, 75 Trovvcll Avc. Toronto M6M - 11.5 Canada. ITALIJA: TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Tricste, Italla. GORICA, Riva Piazzuta 18, 34170 Gorizia, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. NAROČNINA Naročnina v Argentini za letu 1998: $ 55.- in izdatki za pošlo; drugod U$S 55,- Denarna nakazila na bančni (ne osebni) ček na ime: Jose Skcrbce, Kanton L. Falcon 4158 - (1407) Buenos Aires. Argentina, j Levo zgoraj: Še dva posnetka z letošnje telovske procesije v Ramos Mejiji. ®sno zgoraj: Ljubljanski nadškof metropolit dr. Franc Rode se ob zadnjem obisku °9ovarja z Rudolfom Smersujem, ki je umrl 27. junija 1998. Foto: s. Lavrencija. e$n° v sr&di in spodaj levo: Domobranska proslava v Našem domu San Justo v nedeljo, 28. junija Spodaj desno: Koncertni nastop pianista prof. Ivana Vombergarja na proslavi slovenske državnosti v Dvorani škofa Rožmana. - Foto: Marko Vombergar Proslava slovenske državnosti v Slovenski hiši msgr. Antona Oreharja. Zgoraj levo: Udeleženci slavnostne večerje med petjem obeh državnih himen. -Zgoraj desno in v sredi od leve: Letošnji odlikovanci Zedinjene Slovenije: Župnik Janez Petek CM, prelat Jože Škerbec in prof. Alojzij Geržinič. -Spodaj od leve: Pozdravne besede veleposlanika RS dr. Janeza Žgajnarja in besede arh. Marjana Eiletza o devetih slikarjih, ki so razstavljali svoja dela ob tem prazniku. - Foto: Marko Vomberaar ■ a Vitla Espirilual Ram. . _ , . R®yLs!a mensual religiosa. Editor: Misičn Catdlica Eslovena. Director: Jose Skerbec FRANOUEO PAGADO Concesičn N9 6395 TARIFA REDUCIDA Concesičn N9 2560