NAS DOM
Zbirka povesti, pesmi in narodnega blaga, zanimivosti itd.
X- Zvezek.
„Cesarjevič in sestri dvojčkinji".
i
Krajevna kronika „Teharskih plemičeV".
V Celji 1897.
Uredil, izdal in založil Dragotin Hribar.
Tiskal Dragotin Hribar v Celji.
16804//-,
sm a/
¿f.f./fff.
Predgovor.
■
Na željo čestitih odjemalcev knjižnice „Naš dom" priredil sem tudi še I. zvezek, tako, da bode delo celotno Koncem vsacega leta oskrbeti hočem lepe in cene platnice, katere naj posamezne zvezke te knjižnice združijo v lično knjigo.
k '
Dragotin Hribar.
Cesarjevic in sestri
d» V I ■	■ ■
vojckinji.
Bajka.
Ruski spisala A. Dorohova. — Poslovenil Krutogorski.
I.
Živela sta svoje dni cesar in cesarica živela sta mirno in soglasno, a sebi na radost, na uteho svoje starosti sta izgojevala jedinega sina in naslednika.
Cesarjevič je bil živahno dete, podne je igral s svojimi vrstniki, ali se kratkočasil s petjem ter pravljicami, — pesni pele in bajne pravljice pravile so mu dojilke njegove in pestunje, — no, ponoči pa, komaj da zadremlje, prispejo k njemu sanje krilate, in kaj vse se mu ne sanja: leteči konji, troglavi zmaji, ognjene pošasti, krasoti ce z zvezdami v čelu, palače segajoče do samih nebes, in zakleti gozd. . . Ko se prebudi, pa jame pripovedovati, — oči se mu žare liki zvezde, po obrazu se razlije rudečica,
l
svileni kodri se vsujejo po ramenih z zlatimi konci, a srčice v prsih tako utriplje, tako tre-peče, kakor ujeta preplašena ptička.
Dorasel je tako cesarjevič; iz knjig si je bil nabavil uma-razuma, naučil se pri pametnih ljudeh vsega, kar je cesarjeviču znati treba, a one sanje pa nemirne, sladke ter strašne so priletele ponoči v njegovo sobico, obkrožile kodrasto glavo in frfotale nad njo s pestrimi krili.
Cesar se je bil med tem časom postaral in jel sina mesto sebe na vojno pošiljati. Mnogo junaških činov je zvršil cesarjevič, mnogo zemelj privojeval, mnogo narodov premagal, in že sta začela cesar in cesarica misliti na to, da bi bilo čas ga oženiti. Cesarjeviču samemu je bila že-nitev po volji, samo da si ni mogel najti prave neveste.
Nekega znojnega poletnega dne se je šel cesarjevič sprehajat, ogledat si božjo naravo; došel je do studene rečice, legel na breg, zagledal se v sinje valove, v zelene gozde, v pisane cvetlice, v jasna nebesa z bisernimi oblački ter niti zapazil ni, kako je zadremal.
A po tej rečici, v izrezlanem, pozlačenem brodiču vozili sta se dve zali dvojčkinji, hčerki
mogočne čarovnice. Podobni' sta bili druga drugi, kakor dve biserni rosi. Mati sama jih je tru-doma razločevala, a radi razlike je oblačila jedno — to, ki se je zvala Ljubav — v svetlo obleko iz solnčnih sojev tkano, a drugo, imenovano Žalost, v temno krilo, spleteno iz nočnih senc ter iz somrakov.
Priplavali sta sestri k bregu, stopili na zemljo, — glej: pred njima spava krasen mladenič, izleknjen po svileni travi.
Zdajci si je Ljubav, nagajiva porednica izmislila stopiti k njemu, a Žalost jo je jela zadrževati: „Ne nadleguj ga, sestrica mila, poglej, kako sladko spi. . . In ne pozna, srček, ne ve, koliko gorja ga še čaka spredaj! . . "
Izgovorila je, in iz jasnih očes sta priko-tali na zemljo dve čisti solzi, in na mesto, kamor sta kanili, zrasli sta iz zemlje dve čudo-tvorni travi.
Ljubav se je v odgovor nasmehnila, pohi tela k spečemu cesarjeviču in z jedva slišnim šepetom govoričila:
„Zadosti je spal! Pa jaz ga itak ne zbudim, samo poljubim ga; naj vidi v sanjah mene, devico."
Kako je rekla, tako je i naredila: nagnila se je, poljubila cesarjeviča na rajne ustnice, se nasmejala ter stekla k čolniču. A koder je tekla in se smejala, izklilo je za njo krasno cvetje neizrečene lepote, a dubtenja takega, da ga človeški jezik niti povedati ne more.
Vkrcali sta se sestrici v brodič in odpluli preje, nego je utegnil cesarjevič odpreti oči. Ali v sanjah je on videl Ljubav, kakor živo, a ko se je prebudil, pa začutil nad seboj vonjavo njenega cvetja, — v glavi se mu je zavrtelo, srce bolestno zaplalo tako sladko, kar iz sebe je skočil na nogi. Ozrl se je, nikoga vže ni več bilo blizu, samo cvetelo je okrog kakor v rajskem vrtu in cvetovi so majali z nežnimi glavicami...
Zavzel se je cesarjevič, sklonil glavo in korakal domov zamišljen. Mnogo je videl čudnih in bajno-privlačnih sanj, a o taki krasoti, o taki radosti še nikdar sanjal ni.
II.
Od tega časa je postal cesarjevič otožen, žalosten. Zapustile so ga bujne domišljije, minil ga je spanec, a ob jednem ž njim je izginila raz njegovega lica sveža rdečica, v očeh so vgasnile jasne zvezde, razkuštrali so se svileni
bodri. In ničesar ga ni veselilo: niti veda, niti slava, niti bujne parade, niti pojedine, niti lovske zabave. Iz njegovega spomina ni izginila ona čudna krasotica, ki se mu je vtisnila na na bregu, in on je bil pripravljen žrtvovati polovico svojega življenja, da bi vsaj za hipeo gledal njen ljubki smehljaj, slušal njeno zvonko smejanje, vsled katerega je vzraslo ob njenih nogah cvetje duhteče.
Cesar in cesarica sta opazila spremembo na svojem ljubem sinu, in sama sta se razža-lostila. Ničesar, ničesar nista opustila, da bi potešila svoje jedino dete, — česar mu, jasnemu sokolu, neki še manjka? Končno sta ga pozvala pred se in ga vprašala:
„O čem ti, najino ljubo dete, tako ža'uješ? Že dolgo te opazujemo, da te mori neka tajna žalost. Ne skrivaj se, najin ljubljenec, pred roditeljema, odkrij svojo dušo. Če te tare kaka nadloga, kdo ti naj pomore, če ne oče in mati?"
Cesarjevič je uprl oči v zemljo, pomislil in dejal:
„Za vajino ljubezen, skrb in laskanje — hvala vama, ljubeznjiva roditelja. Ali pomagati v moji bšdi mi vidva ne moreta. Zaljubil sem
se, zaljubil z vso dušo v jedno devico. A kdo je ona? kje živi? in li me ljubi? nič ne vem! Zbok tega me boli srce, radi tega nimam ne podne ne ponoči pokoja. Ako se vama smili vajin sin, blaga roditelja, potem me pustita potovati v širni svet, dokler ne najdem svoje krasoti ce."
„Čemu tebi, cesarskemu sinu, potovati?" sta mu odgovorila cesar in cesarica. Ali nimaš slug, dete? Midva precej pošljeva gonjače na vse kraje, naj oni privedejo v naš dvorec vse krasotice iz celega našega cesarstva. Po takem ne bo izostala tudi tvoja ljuba."
In izdal je cesar ukaz pripeljati v dvorec iz vsake rodovine, kjer so dorasle hčere — neveste za možitev — po jedno devico. Izbrati je ukazal najkrasnejšo.
Splašilo se je zdajci vso prostrano cesarstvo. Zdirjali so gonjači na vse strani, zbegale so se matere — vsaka lišpa svoje hčerke, vsaka se nadeja, da se morda v njeno zavezuje ce-sarjevič ?
Zašli so gonjači i k mogočni čarovnici, materi Ljubavi in Žalosti.
„Ali imaš," jo vprašajo, „dorasle hčere, godne za možitev?"
„Kako naj bi ne imela," pravi „imam dve hčerki dvojčkinji."
„Pokaži ju nam," dejo, „mi jedno izberemo in jo popeljemo cesarjeviču pokazat."
In šla je mati v sobo, kjer sta njeni hčeri ob tem času sedeli pri kolovratu, ter ju pozove pred cesarske poslanike.
Žalost, kot ubogljiva hčerka in pokorna, — je takoj vstala, se oblekla in bila pripravljena iti za materjo. Ljubav pa se celo z mesta ganila ni. Le zardela je, namršila sobolje obrvi, z očmi srepo pogledala in se obrnila strani.
„Ne grem," pravi, „kazati se cesarskim poslanikom, nikakega cesarjeviča nočem poznati! Naj on sam k meni pride, če me želi imeti, a jaz ga ne potrebujem."
A ko sta ji jeli mati in sestra prigovarjati, — ničesar več ni odvrnila lepotica, stekla je na vrt in se skrila v gostem listju. Videli so jo samo . . .
Kaj se hoče: mati je privedla pred poslanike Žalost, in deje:
„Evo vam moje krasne hčerke! Peljite jo k cesarjeviču."
Ko so zazrli cesarski odposlaniki Žalost, so kar ostrmeli: zala je bila liki večerna zarja. Očij nij bilo možno od nje odtrgati. Nizko so se poklonili poslaniki njej in njeni materi; nežno so jo posadili v zlati koleselj in naglo oddrdrali ž njo k cesarjeviču.
III.
Pripelje se Žalost v dvorec, a dvorec ta je že natlačeno poln; vse krasotice celega cesarstva so se zbrale tukaj in čakajo, kadar jih ce-sarjevič pozove pred svoje jasne oči.
Vrnili so se vsi gonjači, ki so bili razposlani, pričakovati ni bilo nikogar, in cssar je zaukazal vsem zbranim stopiti v največjo in najsvetlejšo sobano in tjakaj pozvati cesarjeviča.
Ko je vstopil cesarjevič, ko se je ozrl po dekletih, — obvisel je njegov pogled na Žalosti, a srce v prsih mu je kar zamrlo. Brez obotav-ljenja je pristopil k njej in jo prijel za roko.
„Glejte jo — mojo izvoljenko!" tako je dejal z gromkim glasom. „Njo sem videl v sanjah, jedino na njo mislim dan in noč!"
In zapovedal je cesarjevič zvoniti pri vseh cerkvah in objaviti vsemu narodu svojemu, da se on z Žalostjo ženi.
Zapeli so zvonovi po celem širnem cesarstvu, priredila se je pojedina po vsem svetu, odprle so se sobane v palači cesarjevičevi in povedel je on svojo nevesto v te bogate sobane. A koder je ona šla, velel je stlati tlak z žametastimi preprogami, sipati vonjavo cvetje, pred pragom svoje palače pa je izsul pred njo vse svoje zaklade: grude srebra in zlata, biserov, diamantov in dragocenega kamenja. Potem jo je popeljal v skrivno sobo, kamor ni imel nihče pristopa razven njegove ljube. Tu je stopil pred njo z jasnim smehljajem, pogledal jej naravnost v oči in rekel.
„Nu, zdajci hodi, moja krasotica, obleci se v ono svetlo obleko, ki je sijala na tebi kakor solnce, nasmejaj se mi z onim ljubkim smehom, od kojega so izklile in zacvetele pri tvojih nogah cvetlice duhteče. In sedaj se vresniči moj divni sen, in jaz najdem popolno, neizrečeno srečo. .
A na ta ogovor mu je Žalost s skromno po-vešenimi očmi odgovorila;
„Nimam jaz oblačil svetlih in ne ljubkega nasmeha. Ne morem ustvariti jaz pri svojih nogah cvetja vonjave. Obžalujem te, krasen cesar-jevič, da nisi našel v meni tega, česar je iskalo tvoje srce, no popraviti krivde ni v moji oblasti. Jaz moram le plakati pri tem."
In pretočila je Žalost dve čisti solzi, a na mestu, kamor sta kanili oni solzi, zrastli sta dve zdravstveni rastlini.
Tedaj je cesarjevič snel s svoje desnice dragocen prstan, ki ga je bil prejel v dar pri krstu od svojega botra, in nataknil ga na njeno belo ročico; razpahnil je baršunasto suknjo in vzel iz prsij talisman — dar njegove krstne botre — in ga obesil na njen Iabudji vrat; sam pa je pal pred njene noge, jel prositi in rotiti, da bi se mu nasmejala:
„Sedaj se mi bodeš menda vendar nasmejala, moja dragica, — dal sem ti vse, kar mi je bilo drago, ničesar nisem pridržal zase, prosim te samo jednega ljubkega nasmeha! Po onem smehu je koprnelo moje srce, ne morem dalje živeti brez njega, ne morem zreti na božji svet, ne morem dihati svobodno! .
Ko je čula Žalost tako govorico, so se ji kar ulile solze, in iz vsake njene solze je vsklila zdravstvena trava, a ko se je skozi solzo nasmejala, razcvetele so po travi male cvetke.
Glej, o tem čudu sta izvedela tudi cesar in cesarica. Začudila sta se in se razveselila.
„Aj to je devica! aj to je nevesta našega ljubega sina!" — tako sta dejala vladarja, a za njima so ponovili dvorniki, a za dvorniki vso prostrano cesarstvo. „Varuj, ljubi jo, dete, na vsem svetu ne najdeš boljšega zaklada: vsako tvojo bol, vsako bolezen ona ozdravi."
A cesarjevič je od tega časa postal še tu-robneji. Ni podne ni ponoči ni poznal ni spanca ni pokoja. Bledo njegovo lice je ovenelo, na čelu so se zbrali nekaki črni oblaki, oči so pre-pregle megle.
In ni našla Žalost niti jedne rastline, ki bi mogla ozdraviti njegovo neznano bolezen.
In odšel je cesarjevič, kamor so ga oči nesle, da bi se otresel gorjupe svoje otožnosti. Šel je, šel — in prišel baš na isti breg, kjer je nekoč sanjal o Ljubavi. Zagledal se je v one sinje valove, v one zelene gozde, v one pestre
cvetlice, v jasna nebesa z oblaki bisernimi, — zagledal se in bridko razjokal.
A Ljubav se je med tem v sosednjem logu igrala s svojimi razposajenimi tovarišicami. Zdajci zbeži ona, zauka, — ter steče na poljano, naravnost proti cesarjeviču.
Ljubav: „ah!" in hotela je zbežati nazaj, a cesarjevič jo je krepko prijel za obe beli roki, drži jo in jej gleda naravnost v oči, s pogledom svetlim kakor solnce.
„Ne, sedaj mi pa že ne utečeš več, moja zarja jasna!" tako jej je rekel. „Tako torej se me izogiblješ? Tako skrivaš pred menoj svoje igre in svoja svitla ofclačila?! .. . Tako ne sme dalje biti! Ne umaknem jaz očij s stebe, moja ljuba, ne dovolim ti v temnih oblačilih hoditi, ne dovolim ti solze točiti. Spet te popeljem v moje sobane bogate, spet ukažem vsemu narodu mojemu praznovati, in prirediti dam tako gostijo, kakršne še nikoli nikdo videl ni! .
V odgovor na tako govorico se je Ljubav molče nasmejala, udano je ponudila cesarjeviču belo svojo roko in šla ž njim trdih korakov. A njen nasmeh je bil jačji od solnca zlatega, od njenega sijaja svetlozarnega se je zabliščalo v
očeh cesarjevičevih, pozabil je bil pot k palači svoji in povedel svojo krasotico po neznani cesti, a kam jo je peljal, on sam ni znal: zmedla se je srčeku pamet. Za njima pa se je dvigal cvetoči vrt. In kaj vse pač ni bilo na tem vrtu! I cvetlice, i južna drevesa, žvrgolele so v njem rajske ptice, žuboreli srebrni potoki, iz zemlje so vreli vrelci biserni.
Hodil — hodil je cesarjevič z Ljubavjo, že se je solnce jelo nagibati k zapadu, že sta ga začeli nogi boleti, tresti se in upogibati, — a bogate palače pa le ni, in je ni. Oziral se je cesarjevič naprej, na desno, gledal na levo, obrnil se nazaj, — povsod krog njega se širi neskončen vrt. In že je jel cesarjevič iskati prostora, kjer bi se odpočil od dolge hoje.
No nagajiva Ljubav ni poznala utrujenosti. Zbežala je naprej, ozrla se, in se zvonko, veselo smejala utrujenemu cesarjeviču.
Razsrdil se je cesarjevič, namršil obrvi in zakričal z jeznim glasom:
„Kje je moja pot, prava pot k mojemu carskemu dvoru? Premini ti vrt za vselej in ne zabrani mi doseči mojih okrašenih soban!"
Izgovoril je in vdaril z nogo ob tla, a iz pod njegovih nog so izrasli iz zemlje: grenak pelin, bodoče trnje, ter strupene rastline. Visoko so se povspele te rastline, se razšopirile in postale gosta stena pred cesarjevičem in njegovo družico dražestno. . .
Ko je došlo do Ljubavi puhtenje strupenih trav, ko jo je zbodlo ostro trnje naravnost v bele prsi, — je ona prebledela, golobica nežna, — niti trohice krvi ni bilo v njenem licu; prebledela je, pogledala cesarjeviča ... in taka turobnost, taka smrtna muka je odsevala v tem poslednjem pogledu, da so cvetlice okrog mahoma ovenele, povesile glave, umolknile rajske ptice, posušili se srebrni potoki, vsahnili biserni vrelci. A ona sama, — labodica bela — je nagnila glavo in padla na vlažno zemljo mrtva. Iz njenih prs pa je zletela bela ptica, bolj bela od čistega snega; z zvonko pesnijo, kopaje se v solnčnih žarkih, se je vzdignila ta ptica v oblake, izginila v modrem nebu, razpršila se liki oblaček... A na onem mestu, kamor se je vzdignila ona, je zasinila ono noč nova zvezda, svetlejša od vseh zvezd na nebu.
V.
Ni verjel cesarjevič, da je umrla Ljubav, njegovo solnčice. Vzdignil jo je s tal previdno, pritisnil na junaške prsi, in jo na močnih rokah nesel dalje, skozi pelin, trnje in strupene rastline.
„Prinesem te, moja ljuba, segrejem te s svojim dihanjem, položim te v posteljo toplo, obdam s cvetjem rajskim, dan in noč bodem sedel pri tebi, dan in noč bodem gledal na-te, dokler te ne naprosim odpreti jasne oči! .
Tako je govoril cesarjevič, a Ljubav je ležala v njegovem naročju brez dihanja. Z nogami je gazil in teptal grenak pelin, bodeče trnje mu je trgalo obleko in lase, do krvi mu je ranilo obraz in roki, od vonja strupenih rastlin se mu je jelo motiti v glavi in ožile so se mu prsa junaška, zdaj je onemogel in padel, zdaj zopet po vsej sili vstal, a vsekakor šel naprej, dokler ni prodrl skozi goščo, dokler ni prišel na piano. Bil je na planem, — gleda: pred njim daleč stoji njegov bogati dvorec, čegar izrezlani stolpi se vspenjajo v sinje nebo.
Ali cesarjevič ni imel več moči korakati dalje. Oblit s krvjo, skoraj brez zavesti se je
zgrudil z Ljubavjo na zemljo, o svoji usodi se je jel gorko pritoževati:
„Vidim, da mi je sojeno umreti bridke smrti s teboj, moja milica. Nikogar ni, da bi mi pomagal, nikogar, da bi mi izmil moje rane, nikogar, da bi se usmilil mene, reveža. . . Nekoč so bile rastle iz tvojih solz zdravstvene rastline. S temi rastlinami bi mi še mogoče bilo poma-gano, no zatisnili sta se sedaj svetli tvoji očesi, ne gledate, nočete se me usmiliti, nočete točiti solz blagonosnih! .
A Žalost — golobičica je ta čas stala pri dvorcu osamljena in zrla v daljo z bistrimi očmi. Iz daleka je zagledala cesarjeviča, zazrla na njegovih rokah mrtvo svojo sestrico, — zagledala, bridko se razjokala in se stajala v teh gorkih solzah.
Spojile so se te solze v čisto rečico, in voda te rečice ni bila navadna, — ozdravila je vse rane in bolezni. Privalila je ona reka svoje vode k nogam nesrečnega cesarjeviča. Padel je k njej cesarjevič žejnih ust, napil se, izmil krvave svoje rane, izkopal v njej utrujene svoje ude, a ko je znova prišel na breg, — zacelile so se one globoke rane, zasople so svobodno široke prsi in oči mu je zatisnila blažena dremota.
Kakor v sanjah je dospel do svojih soban, položil Ljubav na svojo bogato cesarsko posteljo, a sam se je zgrudil pri njenih nogah ter zaspal stoletno, globoko spanje, kakršno ni spal niti v otroških, niti v mladeniških letih.
A ko se je prebudil, je imel hrbet sključen, kodri lasje so bili beli liki sneg, a o prejšnji moči ni bilo ne duha ne sluha. Predramil se je, dvignil glavo in pogledal na ono mesto, kjer je ležala Ljubav, njegova miljenka. A Ljubavi že ni bilo več na onem prostoru; sedela je pa tam poleg ognja na klopi stara ženica in tolkla nekaj v stopi.
Vskipelo je srce cesarjeviču. Skočil je kvišku in začel jezno izpraševati starko:
„Povej mi, stara, kje je moja ljubljena soproga, ki je ležala tu v bogati moji postelji, vsa z rajskimi cvetlicami obdana?"
Ozrla se je vanj starka s svojimi motnimi očmi in rekla:
„Ni je in ne išči je, očka." No cesarjevič se je še bolj razljutil. „Kako ti veš, da je ni, in da je nikjer ne najdem?" je nadaljeval izpraševati. „Kdo pa si
2
ti, da si se drznila vsesti na njeno mesto, na mesto moje ljube?"
„Jaz sem starka — Navada, dragec moj," mu je odvrnila ženica, „a sedim pa zato tukaj, ker me je sama Ljubav. tvoja krasotica, mesto sebe semkaj poslala, tebi streči. Nikar ne jadi-kuj, moj ljubi, in se ne srdi; poglej kako mehko posteljo sem ti postlala kakšno toplo odejo sem ti stkala. Sem-le se vsedi, bliže k mojemu ognju in si segrej svoje stare kosti. A če si bolan, le povej, pa te kar ozdravim. Imam zastonj nabrane in posušene vse one zdravstvene rastline, ki so nekoč zrasle iz solz Žalosti. Vidiš? glej sedaj hočem iž njih za te zdravilo napraviti. Ako ti postane dolg čas, ako se ti vgnezdi v srce bridka tuga — le potoži mi. Zavoljo tega sem posušila in shranila ono cvetje, katero je porodila s svojim jasnim smehom krog sebe Ljubav. Njegovo duhtenje je še sedaj močno".
Poslušal je cesarjevič to pripovedovanje in razljučen vdaril z nogo ob tla.
„Dosti dolgo si me, stara, za norca imela. Ali je možno to, da bi brez sledu preminila Ljubav, moje solnčice. Že vem, neki hudobnež mi jo je odnesel, dokler sem spal. Oblekel bodem
svoje oklepje, vzel v roke oster meč in poiščem jo, golobico, iz morskega dna jo vzdignem, imeti jo moram, naj me stane kar hoče! .
Kakor je dejal cesarjevič, tako je tudi učinil: oblekel je železno oklepje, prijel v roke bridek meč, no jedva je stopil iz sobe, — zaši-bili sta se mu koleni, roka je zatrepetala in spustila meč, stari hrbet ga je zaskelel in se zgubančil v tri gube. Obstal je, pomislil, zavrgel železno oklepje in tiho stopical nazaj v kot Navade-babice.
Vsedel se je na mehko klop, ki mu je pripravila ona, izleknil nogi bliže k ognju, pohrcal, zastokal, dovolil jej namazati mu hrbet, a ko ga je namazala in odela, — jo je plaho poprosil, naj mu prinese vsaj suhega cvetja Ljubavi, njegove golobičice. A ko mu je podala Navada onega cvetja, ko je "dahnil vase njegovo vonjavo, sedaj že oslabljeno, — srce mu je zaplalo, kakor je bilo plalo nekdaj v mladosti; sladko in bolestno mu je postalo, v oči so mu stopile solze, a na ustnih je zaigral blaženi smehljaj. . .

II.
Krajevna kronika
Teharskih plemičev"
• spisal Jožef Pečnak.

Današnji zarod naše domovine, posebno pa mladina, v resnici le malo ali celo ničesar ne ve o našem nekdaj toli znamenitem kraju, o plemščini Teharski; morda ve celo manje kakor daljna tujina. Zatoraj se mi zdi času primerno, da nekoliko oživim spomin o naši plemščini ter podam to krajevno kroniko vsem prijateljem krajevne zgodovine.
Zanimiva pa je plemščina Teharska za nas Štajerce posebno že zategadelj, ker je edini kra naše dežele, v kterem so bili vsi posestniki-krajani s svojimi družinami vred plemeniti ter so imeli gospoščinsko patrimonijelno sodnost.
Marsikteri tujec ne bo vedel, kje leži ta znameniti kraj. — Poslušaj, dragi bralec! V najlepšem in najrodovitnejšem delu, reči se mora, v raju Štajerske. Kdo pač ne pozna lepe Savinjske doline in njene celjske okolice?
Teharje leži slabe pol ure vstočno od Celja na okrajni cesti, ki gre iz Celja čez Svet Jur, Šmarje v Slatino. Razprostira se na mali višini, v ktere okrilju prebiva 26 posestnikov v svojih
hišah. — To nekdaj jako znamenito vasico krasč današnji dan tri lepe in vredne vile, kakor vila gospoda Engel iz Trsta z zemljiščem do 44 oral in lepim parkom, dalje vila gospoda grofa Dzieduszyki z krasnim vrtom in mnozimi zemljišči in vila gospoda J. Pečnaka.
V sredini Teharj stoji cerkev sv. Štefana. Krog nje je prosti svet pol 3 oral obsežen, z lepo zeleno trato, kjer se križate okrajni cesti. Malo više stoji župna cerkev z lepim župniščem. Kakih 15 minut više se razprostira Anski hrib z jako staro, v 14. stoletju postavljeno cerkvijo. Ta hrib je vreden, da ga poseti vsak tujec. Raz njega se mu odpira najlepši razgled čez celo Savinjsko dolino, na kranjske, koroške in Solčavske planine, kakor na vse predgorje in tudi na ves greben znatnega Pohorja, — res razgled, ki mu je malo enakih.
Naš kraj pa je tudi izjemno zdravega podnebja, kajti statistika epidemičnih boleznij, kakor kolera itd. nima tukaj čisto ničesar pripovedovati o teh nezgodah.
Na južnem vznožji Anskega hriba leži tik železnice Štorjanska tovarna, od koder je lahko voziti se na sever, jug ali večer. — Že v pra-
starih časih je moral ta kraj biti znamenit, ker so že v 11. stoletji imeli grofi Hajnburški tukaj svoje sodstvo.
Podam tedaj prijaznemu bralcu te sestavke s prošnjo, da ne kritikuje prestrogo mojega težavnega dela gledč na logiko in besedostavje; kajti jaz sem preprost poznavalec naših krajevnih razmer, ktere sem že nad šestdeset let imel priložnost opazovati, a pisatelj nisem.
Posebno pa polagam tebi na srce, mladina Teharska: Hrani in čitaj pridno te sestavke in skrbi, da se izogneš tistim zmotam in pomotam, ktere so naši predniki zakrivili sebi na škodo in na žalost svojim vnukom.
V Teharjih, meseca malega travna 1897.
Jožef Pečnak.
II.
Dne 10. decembra 1892. se je igrala, — kakor znano — v novem deželnem gledališču v Ljubljani prvič narodna slovenska opera „Teharski plemiči" s popolnim vspehom. Ocena tega proizvoda je gotovo razveselila vse prijatelje Slovanov, posebno pa nas Teharjane, ker je tej igri*; dal naš kraj, teharska plemščina, zgodovinsko snov.
Ta opera je zopet oživela zgodovino nekdanjih Teharjanov in grofov Celjskih, ktero je današnji zarod že skoraj popolnoma pozabil, ali pa jo pozna le v popačeni obliki. Današnja mladina ve samo to, kar ji je pripovedovala pri zibelki dobra mati. Ne morem pa uganiti, kaj je krivo, da so v prejšnjih letih posebno politične oblasti skušale zanikati zgodovinska dejstva, zadevajoča našo teharsko plemščino. Še zdaj živi gotovo marsikteri Celjan, ki je slišal od pokojnih glavarjev: pl. Schmelcer, pl. Lichtenegger itd besede: „Vsi teharski kmetje so eden plemič". Zahvaljam tuje prijatelje domače zgodovine, ki so spisali opero „Teharski plemiči", kar mi daje priložnost, razkriti zgodovinski del plemščine teharske.
Celjski listič „Deutsche Wacht" št. 104 z dne 29. grudna leta 1892. je prinesel ponatis iz „Ljubljanskega Wochenblatt-a" oceno o operi „Teharski plemiči". Ali sta ta nemška lista prinesla hudomušni sestavek, kot novoletno darilo Nemcem v zabavo, Slovencem pa v jezo, mi ni znano. Glede na trditev, da Teharjanov niso popleme-nitili celjski grofi, nočem podrobno odgovarjati, marveč se hočem pozvati na zgodovinska dejstva,
na kronike in listine, ktere potrdijo plemenitev Teharjanov. K sreči priznava člankar v gornjih listih, gospod K. J. Schmid sam, da še ne pozna dobro našega kraja. Ravno tako je tudi misliti, da ne pozna mnogih kronik, ki govore o grofih Celjskih, da ni čital mnogih zgodovinskih spisov R. Kalchberga, Hana, Muharja, R Kronesa, Orožna itd. O predpravicah in sloboščinah Teharjanov, kakor je videti — nikdar ničesar ni slišal, kakor tudi ne o dostojanstvenih znamenjih, (pečatih in grbih s tremi gorami, Buče, Srebotnik in Tolst, nad kterimi se bleste v modrem polju 3 zlate zvezde; srebrnega, 2 čevlja dolgega žezla; prastare in novejše zastave z grbom; helebard in predpravičnih listin), kakor vse kaže tudi nikoli ni videl. Že ta, v krajevnem muzeju v Celji razstavljena zgodovinska znamenja sama bi mu dokazala, da so ravno celjski grofi poplemenitili Teharjane ter jih obdarili z predpravicami in sloboščinami.
Gospod Schmid sega nazaj v rimske čase in trdi, da so že Svebi prišli v deželo kot samo-svojci t. j. kot plemiči iz Nemškega in so se pozneje naselili tukaj.
Na to imam sledeče odgovoriti: S tem, kar se je godilo pred tisoč in več leti, s tem se ne moremo in nočemo pečati. Za nas Teharjane ima doba gospodov Saneških, pozneje grofov Celjskih posebno in pomenljivo vrednost. Ta doba se prične z 12. stoletjem in konča s smrtjo zadnjega grofa Urha II., sina Friderika II. in srbske kneginje Katarine.
Grof Urh II. je umrl 1. 1456. Ž njim je ugasnil rod grofov Celjskih. Večji del grofovin pa je prišel na hišo Habsburško.
Za dokaz, da so mogli Teharjani pridobiti plemstvo le v dobi grofov Celjskih, je treba na zaj poseči v 12. stoletje ter pregledati zgodovino grofoy Hajnburških in gospodov Saneških.
Gospodje Saneški so si že 1. 1322. pridobili velik del hajnburških graščin in gradov, deloma po dedščini, deloma pa kupčiji, tako n. pr. znamenite gradove: Celje, Mozirje, Šoštanj, Forhtenek itd. s pripadajočimi desetimi sodstvi. V nobeni pogodbi, ki se je sklenila glede graščin v naši bližini ni besede o teharskih plemič h. Iz tega je izvajati, da pred dobo grofov Celjskih ni bilo teharskih plemičev. In tedaj je trditev „Ljubljanskega Wochenblatt-a": češ, teharski plemiči
morejo biti samo potomci bojevitih Svebov iz Nemčije, (lipske okolice) — neosnovana.
Da so edino le grofi Celjski poplemenitili Teharjane, je popolnoma nedvomno. Treba je samo uvaževati, v kterem času in kteri grof Celjski je podaril Teharjanom plemski diplom, poplemenitelno listino ? Dalje je vprašanje, ali je imel poplemenitelj pravico plemenititi, ker je bila ta oblast le last vrhovnim vladarjem. Gospodje Saneški so bili le samosvojci, po današnjem dostojanstvu baroni, jako premožni in ugledni, vendar vladarji niso bili.
Friderik Saneški je imel že 124 graščin in gospodščin (glej Han in Krones) Nemški C6sar Ludovik Bavarec je tega Friderika Saneškega, ker se je s svojimi predniki odlikoval v službi za cesarja in državo, (z milostnico dne Mona-kovo 16. aprila 1341) pogrofil.
Friderik I. je umcl 1. 1359. in zapustil dva sina: Urha I. in Hermana I. Cesar Karol IV., kralj Češki, je obema tema grofoma, neglede na to, da je že cesar Ludovik pogrofil njunega očeta Friderika I. (z milostnico dne Brno 30. sept. 1362,) z nova podaril grofovsko dostojanstvo in habsburška vojvoda Albreht III. in Leopold III.,

sina Albrehta II., „po božji milosti vojvoda avstrijska, štajerska, koroška in kranjska itd." sta z milostnico dne Nürnberg, v soboto pred Martinom 1. 1362. temu pritrdila.
Grof Urh I. je umrl že 26. malega srpana 1. 1368. zapustivši sina jedinca, Viljema, kteri se mu je rodil iz zakona z grofico Ortenburško (umrla 17. avgusta 1391). Stari grof Herman I, je umrl 21. sušca 1385. Njegov sin Herman II., ban hrvaški in deže)& slovenskih se je mnogo trudil za povzdigo celjskih grofovin do 1. 1392. v prid svojemu bratu Frideriku II. kot prvorojencu. Friderik II. se je poročil z Elizabeto, hčerjo mogočnega hrvaškega velikaša grofa Frankopana-Modruškega; njegova sestra Barbara pa se je poročila s Sigmundom nemškim cesarjem, za-jedno kraljem ogerskim (1408).
Mladi grof Friderik II, ki je bil tedaj svak Sigmundov, je zavzemal že prvenstvo med oger-skimi velikaši (Krones). Cesar Sigmund je poklical starogrofa Hermana II. k sebi v Požun, z namenom, povišati ga v dostojanstvu. Herman se je odzval cesarskemu poklicu, pa je zbolel pri svojem zetu (cesarju Sigmundu) v Požunu, kjer je tudi umrl dne 13. vinotoka 1435.
Cesar Sigmund je bil velik dolžnik grofom Celjskim, in je podaril zato sinovoma umrlega grofa Hermana II., Frideriku II. in Urbu II. z milostnico 1. 1436. dostojanstvo rimskih, pokne-ženih in samosvojih grofov Celjskih na grofovi-nah Celje, Ortenburg in Sternberg. (Han, Krones). Ta pokneženi in osamosvojeni grof Friderik II. Celjski je bil prvi izmed grofov Celjskih, ki je imel oblast, podeljevati poplemeniteljna pisma in tudi kovati svoj denar. (Bergmann).
Iz navedenega gradiva je razvidno, da so si Teharjani mrgli pridobiti plemstvo le po grofih Celjskih in sicer po letu 1436. Vprašati še je le, ali je poplemenitil Teharjane grof Friderih II. ali njegov sin Urh II.?
Na to vprašanje omenjajo kronike (Krones, Han, Kalchberg), da je Friderih poplemenitil Teharjane. Ravno tako nam pripoveduje tudi ustno poročilo. Ker se namreč prisvaja ustanovitev sv. Anske cerkve grofu Frideriku v 15. stoletju (Orožen), je tedaj tudi domnevati, da je on sam podaril Teharjanom poplemenitelno pismo, njegov sin Urh II. pa jo Teharjanom slovesno izročil.
Grof Urh I., ki je živel 88 let poprej, ni bil samosvoj in se tedaj ne more jemati v poštev,
Hočemo pa tukaj navesti dogodek, ki se je baje pripetil njegovemu sinu jedincu Viljemu v Teharjih.
Mladi grof se je vzgojil na dunajskem dvoru (1379—1380). V počitnicah v Celji se je seznanil z Elizabeto, lepo hčerko vaškega sodnika in sodniškega oskrnika v Teharjih in je bil tudi pogosto gost v njegovi hiši. Ne dolgo potem pa so teharski fantje očitali njenemu očetu, da vasuje mestni gospodič po noči pri njegovi hčerki. Oče se je protivil takemu očitanju ter je imel vse za obrekovanje. Fantje pa so tem previdnejše pazili na prvo priložnost, ki se jim je skoraj ponudila.
Vedoč, da je Viljem v hiši, poklicali so očeta, da se prepriča o resnici njihove trditve. Oče ukaže fantom, naj stražijo vsa okna in vrata, da di jim ne ušel mestni gospodič. Ko pa Viljem izprevidi nevarnost, reče sodniku: „Ne srdi se, jaz nisem imel nobenih slabih namenov s tvojo hčerko". Na to pa potegne meč iz nožnice in zapreti fantom: „Kdor se mi približa, glavo mu razcepim. Vedite, jaz sem sin vašega gospoda, grofa Urha I. Celjskega." Potem je Vilhelm zahteval prisego od vseh navzočih, da ne povedo ne besedice o tem njegovemu očetu ter jim ob-
ljubil, da jih kraljevo poplača, ko pride na prestol svojega očeta. Vsi so prisegli.
Viljem je prišel v daljno vzgojo na poljski dvor h kralju Kazimiru. Urh I. je umrl 1368. Viljem se je oženil z Elizabeto, hčerjo grofa Majnhardta VII. Goriškega (1873). V drugi zakon je vzel Ano, hčer poljskega kralja Kazimira. Ko je Viljem podedoval pokrajine svojega očeta, spomnili so ga Teharjani nesrečne, lepe hčere vaškega sodnika, ki je umrla pri porodu z novorojencem vred, in spomnili so ga nekdanje njegove obljube. Viljem pa je spolnil svojo obljubo s tem, da jim je podelil okoli 600 plugov gozda pod Marijino cerkvijo v Svetini in mnogo ravnine. (Histor. G. R. Kalchberg). Grof Viljem je umrl 1393. v 30. letu svoje starosti. — Drugo enako dogodbo je doživel v Teharjih Urh II., 50 ali 56 let pozneje, o kteri dogodbi pripoveduje podrobneje knjižica „Mlinarjev Janez!"
Vse te pravljice seveda nimajo pristne vrednosti.
Vse drugače pa je z listino (takozvani Willebrief 25. maja 1537), s ktero Ferdinand, cesar rimski, kralj češki, ogerski, infant španski, vojvoda avstrijski, štajerski, koroški itd., prizna
Teharjane kot plemiče ter jim potrjuje in obnavlja svoboščine in predpravice, ktere jim je, kakor gre pravljica, podelil Friderik II.
To se je zgodilo 79 let potem, ko je izmrl rod grofov Celjskih.
Ta listina ovrže že sama na sebi trditev, da ne bi ravno celjski grofi poplemenitili Te-harjanov.
Izvirnik te listine (diplome) se je izgubil Teharjanom še le v našem stoletji, najbrž leta 1849., ko so se zemljiške in sirotinske knjige oddale c. kr. okrajnemu sodišču v Celji. Drugo-pis hrani deželni arhiv. V posnetku te listine (Orožen III. V. str. 328 in ravnotako glavni urbar teharske plemščine), prizna in pritrjuje nadvojvoda Karol „po božji milosti vojvoda avstrijski, burgunski, brabandski, štajarski, kranjski, koroški itd., grof svete rimske države," vse svoboščine, predpravice itd., ktere je potrdil in ponovil rajnki cesar Ferdinand z listino dne 25. vel. travna 1537. Ta listina se navaja od be sede do besede. V njej so tudi davki navedeni, katere so morali posestniki od svojih zemljišč dajati plemičem. Ta urbar je 32 let po izdaji Ferdinandove listine potrjen. (II. arh. Gradec).
Iz vseh dosedaj navedenih dokazov bo ljubljanski „Wochenblatt" in celjska „Deutsche Wacht" pač lahko posnela, da nima snov spevoigre „Teharski plemiči" samo pravlj:ce za svojo podlago, ampak zgodovinska dejstva.
Vredno je opomniti, da so bili Teharski plemiči na svoje plemstvo neizmerno ponosni.
Celih 300 let, to je do časov Marije Terezije niso dopustili, da bi se kak fant iz sosednjih krajev priženil v Teharje. Teharski fantje pa so bili tudi do nove vojaške postave (konskriptni Edikt 1777) kot plemiči prosti vojaščine. O svečanostih vršečih se pri svečani podelitvi plem-skega diploma Teharjanom, pripoveduje podrobno knjižica „Mlinarjev Janez".
V nedaljnem času bode sledila spomenica o plemščini teharski kot gospoščini, o prostostih in predpravicah Teharjanov, o patrimoni-jalni sodnosti njihovega starešinstva, o sodnikih, prisednikih in senijorih, o njihovem posestvu in premnogih podložnikih v bližini in v oddaljenih krajih do odprave vseh gosposkih pravic 1848. —1854. letu
Teharje, svečana 1897.
J. Pečnak, 3*
III.
Krajevna kronika teharskih plemiče v.
V listu „Südsteirische Post" z dne 18. svečana 1894. št. 14, sem zadostno ovrgel trditev ljubljanekega „Wochenblatta" in celjske „Deutsche Wacht", češ, da Teharjanov niso poplemenitili grofi Celjski. Zajedno pa sem obljubil, kolikor moči dokazati, ktere okoljščine so dovedle Te-harjanom toliko časti.
Prvo delo je bilo mudno, vendar lahko, ker se naslanja na pristne listine. Težaven pa je dokaz, kaj je napotilo grofe Celjske, da so poplemenitili revne Teharjane, da so ravno njim podarili gospoščinske pravice, svoboščine in pred-pravice. Kajti vsekako so imeli grofi Celjski, ki so bili mogočni in velepremožni gospodje, tudi drugje dovolj zaslužnih prijateljev. In vendar ničesar ni znano o tem, da bi razun Teharjanov bili poplemenitili tudi koga drugega. Tudi se do sedaj ni oglasil noben zgodovinar, ki bi zgodovinsko dognal, ktere posebne zasluge za grofe Celjske so rodile plemstvo Teharjanom.
Ni nam tedaj drugega, nego slediti ustnemu poročilu.
Kar nam pravite dogodbi, kteri sta baje doživela v Teharjih grof Viljem I. in grof Urh II., zadnji svojega rodu, ni povsem neverjetno. Da bi pa ti dogodki sami in prizanašanje teharskih fantov že premoglo grofe Celjske, podariti vsem vaščanom plemsko čast, je težko verjeti, tem težje, ker so bili vsi teharski posestniki fevdniki in podložniki grofov Celjskih. V daljni okolici ceJjski je bilo njihovih 124 gospoščin, ktere Han imenoma našteva. Grofi Celjski so bili bojevit zarod in se Teharjanov gotovo niso bali. Povodov teharskemu plemstvu je tedaj iskati vse drugje. V mali slovenski knjižici je čitati življenje grofov Celjskih, popisane so njih dobre in slabe lastnosti. Ta knjižica je gotovo posneta po knjigi, ktero je spisal v nemškem jeziku neki nadduhovnik minorit.
Imel jo je neki lončar v sedanjih Kolodvorskih ulicah poleg gospoda Wambrechtsamerja. Ko sem v letih 1834—36 obiskoval celjske šole, sem bil tam domači učitelj in sem sam čital to knjižico. Dobro še se spominjam, kako je ta nadduhovnik opisal življenje in nehanje grofov Celjskih, njih dobre in slabe lastnosti, osobito grofa Hermana II. in osamosvojenega, pokneže-
nega grofa Friderika II. Med drugim pripoveduje: kako je Friderik II. svojo prvo ženo Elizabeto, hčer hrvaškega velikaša Frankopana-Modruškega po 341etnem zakonu umoril v postelji, da bi se mogel oženiti z ljubljeno Veroniko Dezeniško. Friderik je živel z Veroniko samo pet let v skrivnem zakonu. Stari grof Herman II. se je maščeval nad njo ter jo dal leta 1427. v kopeli utopiti po svojih vitezih. Istotako nam pripoveduje do današnjega dne ustno poročilo. Seveda mladina o tem že ničesar več ne ve. Ta duhovnik popisuje tudi, kako so terjali Celjski grofi od trgovcev veliko prevoznino, ki je bila čestokrat večja nego vrednost prevaža-nega blaga, da so po takem poti silno obogateli, in da krasni spol nikjer ni bil varen pred njimi. Če jim izvoljenke niso sledile samovoljno, so jih šiloma odvedli na svoja posestva, posebno na Teharje, kjer so imeli svoja strelišča.
Omenjena knjiga pripoveduje tudi, da so imeli grofi Celjski mnogo postranskih otrok, ktere so dajali v rejo Teharjanom z naročilom, da jih vzamejo za svoje in jih dobro odgajajo. Zato pa so jih bogato obdarili z posestvi in z denarjem. Ta večstoletna navada ni bila neznana pokne-
ženima grofoma Frideriku II., in Urhu II. marveč sta oba dobro vedela, da se pretaka po Tehar-janih mnogo grofovske krvi. Zato je najverjetneje, da sta podelila grofa Friderik II. in Urh II. iz tega vzroka plemstvo vsem Teharjanom. Svečano pa je izvršil to povišanje grof Urh v Teharjih samih
V starših letih je grofa Friderika pekla vest zaradi grešnega življenja In ko mu noben duhovnik ni mogel dati odveze, moral je dvakrat iti v Rim k papežu, ki mu je za pokoro naložil, da mora podpirati cerkve in samostane in po mogočnosti popraviti vse svoje krivice. In Friderik je zares to pokoro obilo izvršil Sezidal je cerkev v Svetini, cerkev sv. Ane v Teharjih, ustanovil samostan v Lepoglavi na Hrvaškem itd.
Da so pa že pred povišanjem v plemstvo celjski grofi b:li posebno naklonjeni Teharjanom, sledi že iz tega, da je vedno le njim pripadla straža celjskega gradu, kjer so grofi imeli shrambo svojih zakladov. To se je večkrat dogodilo, če so morali celjski grofi odriniti z doma na boj.
Tudi so rabili celjskim grofom teharski dečki o svečanih prilikah kot strežniki — paži. V poplemenitelni listini se ta služba navaja kot že od nekdaj navadna, terja se kakor od nekdaj.
V prvem delu se je omenilo, da je pople-menitelna listina po 79 letih Teharjanom zgorela in da jim je cesar Ferdinand dne 25. maj-nika 1537. ponovil in potrdil poplemenitelno pismo z vsemi svoboščinami in predpravicami. Ta milostnica se glasi na kratko sledeče: (Orožen 3. del, Dekanat Cilli, str. 328). Teharski plemiči poročajo, kako so uživali s svojimi zemljišči, takozvano plemščino, ki se razprostira po njihovem poročilu čez 100 dvorišč in ognjišč, obljudenih in neobljudenih (obljudena so stanišča, neobljudena gospodarske stavbe), — da so uživali s svojimi zemljišči posebne svoboščine, podeljene jim po grofih Celjskih.
Ta svoboščinska pisma pa so jim zgorela. Za to jim cesar ponovi svobodnico na njihovo prošnjo ter jo potrdi. Svoboščine v ti svobod-nici naštete so tele: pravica voliti svojega sodnika, kterega potrdi deželni namestnik v Celji, njemu so prideljeni štirje sosedi kot svetovalci in starešini. Sodnik razsojuje vse, izvzemši hudo-
delstva, na njegovo razsodbo gre pritožba na deželnega namestnika v Celji. Sodnik potrjuje vsa pogodbena pisma, kupne in prodajalne pogodbe s pečatom teharskih plemičev. Plemiči uživajo v okrožju svoje plemščine vso in vsako varstvo, morajo pa dajati na deželno-gosposkih davkih 18 funtov, 4 šilinge, 7 in pol dl črnega denarja, 2 merici pšenice, 20 meric ovsa, 50 celjskih veder vina in 350 jajc vsako leto deželnemu na-mestništvu. Razun tega je moral vsak plemič, izvzemši sodnika in 4 starašine, k namestništvu hoditi na roboto. ¿a to pa je dobil hleb kruha, bokal vina kakor od nekdaj. Glede razpisanih davkov ni izvzet noben plemič. V časih vojske je dolžnost plemičev kakor od nekdaj z orožjem bianiti grad Nadcelje. (d. a.). 30 let pozneje, leta 1567. je sin cesarja Ferdinanda, nadvojvoda Karol Avstrijski z nova priznal in potrdil Tehar-janom vse miloščine in svoboščine od besede do besede, kakor so jih prejeli od pokojnih naših prednikov, knezov Avstrijskih in grofov Celjskih, ktere jim je tudi nedavno potrdil naš ljubi oče cesar Ferdinand; nadvojvoda Karol jim je potrdil vse pravice z besedami: To hočemo resno v izpričbo tega pisma potrditi s svojim pridja-
nim pečatom. V našem mestu v Gradci deveti dan meseca ržnega cveta po rojstvu Krista, našega ljubega Gospoda 1567.
Z ozirom na vse te okoliščine in glede na to, da nam nedostaja nobenega pristnega proti-dokaza, moramo navedene zgodovinske podatke priznati resničnimi. Iž njih pa sledi, da je bil samo kraj Tebarje obdaijen s poplemenitelnimi in svoboščinskimi pismi, ker se drugje nikjer v nobeni kroniki grofov Celjskih ali v drugih zgodovinskih knjigah, ni v nobenih poplemenitel-nih in svoboščinskih pismih ali svobodnicah ne omenja nobena druga, v bližini ležeča vas niti z najmanjšo besedico. Zato pa se je glasilo vse plemsko povišanje itd. samo v prid kraja Teharje. Če bi se raztezale te pravice na širšo pokrajino, bi se bližnja in lepa vas Bukovžlak, ki je bila večja nego Teharje, gotovo omenjala. To se pa ni zgodilo, marveč so vse bližnje vasi, Bukovžlak in Slance z 25 posestniki kot pod-ložniki, Vrbe z 5 posestniki, Lipičev s tremi, Pe-čovje s štirimi, Kresnike in Štore z desetimi, Gornja Osenica z šestimi, Spodnja s štirimi, Sevce, Cret s sedmimi, — imenoma naštete kot davkodolžne, in sicer z natankimi navedbami,
koliko je moral vsak posestnik dajati v gotovini, koliko v pridelkih. Ta sela s teharsko plemščino vred so združena od leta 1848., od ustanovljenja političnih občin, v sedanjo občino Teharje.
Iz teh pristnih podatkov je dognan dokaz, da bližnje, izvan Teharja ležeče vasi, niso bile istotne s selom Teharskim in tudi niso vknjižene v deželni zemljiški knjigi.
Razun navedenih bližnjih sel so imeli teharski plemiči še sedem sel v Savinjski dolini kot zemljiškoknjižne podložnike, o čemur se bode pozneje govorilo. S tem do zdaj navedenimi razlogi je pač smatrati kot dognano, da so le Teharje edino selo, v katerem so vsi posestniki dosegli dostojanstvo plemstva, svoboščine itd., in da seje plemščina Teharska podelila samo njim.
Neveščake bo morda zanimalo poizvedeti, kako so postale velike in male gospoščine in kako so nastali njihovi podložniki. O tem nas pouči knjiga-spomenica: „Natančni opis vojvo-dine Štajerske", izdana po štaj. gosposki zadrugi (Labučberg).
Vsa zemlja štajerska je bila nekdaj neomejena lastnina velikašev. Ker pa jim velike pokrajine, večinoma gozdi niso dajali nobene ko
risti, oddali so jih fevdnikom, vazalom v last, pridržeč si nadlastninsko pravico. Fevdniki so namreč obdelovali prodana jim zemljišča kakor svoja, in je tudi prehajala last očeta na sina, vendar so pripoznali prvotnega lastnika kot nadgospodarja s tem, da so mu plačevali fevd-nino. Tako so nastale male gospoščine.
Ko je leta 791. Karol Veliki osvojil Norik in veliki del Štajerske in pregnal iz dežele Avare, narod severnoazijskih step, turškega plemena, izurjen konjenik, Slovanom vedno sovražnik, znan po svojih grozovitostih po vsem Štajarskem, ki je vedno po zimi prihrul v deželo (kronist Fredeger), — proglasil je vse one pokrajine, ki niso imele svojega gospodarja deloma kot državni svet, deloma jih je obdržal za se. Za se pridržani svet pa je zopet razdelil plemičem, vojaškim dostojanstvenikom, duhovščini in Nemcem naselnikom v velikih delih. Mjogo sveta pa je razdelil nemaničem v last proti temu, da so mu plačevali določene vsakoletne svote. Tako so nastala podložna kmečka posestva. Kakor Karol Veliki v prastarih letih, tako so tudi stoletja pozneje vladarji štajerski razdeljevali dr-
žavna posestva podložnikom, mnogokrat cela mesta škofijam, samostanom in duhovnikom. Vladarji, kakor vsi drugi lastniki velikih zemljišč, so namreč kmalu razvideli, da jim vsa velika zemljišča malo ali nič koristi ne donašajo. Zato so pa razdelili svoja posestva v manjše deleže in jih dali nemaničem v last. Dobivali so v plačilo letne doneske v pridelkih. Tako se je kmečki stan polagoma pomnožil. Vsa kmečka posestva pa so bila že v teh časih razvrščena v dve vrsti, v kmečka in gospoščinska posestva. Kmečka posestva so bila tista, ki so jih prejeli kmetje v last že pred letom 1542. od velikih gospoščin in so bila za to na boljšem, ker so plačevala manjše deželne davke. Posestniki, ki so plačevali določeno večino davkov, pa so bili celo prosti vojaščine do prvih desetletij našega stoletja. Gospoščinska posestva pa so bila tista, ktera so si posestniki pridobili od velika šev po letu 1542. Bila so označena z gospoščin-skimi številkami ter morala plačevati večje davke. Ta zemljišča so bila razvrščena v cela zemljišča, tričetrtinska, polovična in četrtinska zemljišča ter kočarije, in so se njim odmerjali tudi davki po tej razvrstitvi.

Gospoščine so bile primorane vse davke, ktere so dobivali od podložnih zemljišč v posebnih knjigah, takozvanih urbarih natanko zapisovati, in so morale te knjige biti poverjene in potrjene po deželnem vladarju.
Patent z 7. grudna 1768. za časa Marije Terezije, je določil, da so se morali vsi veliki pašniki v enem letu razmeriti, bodi si, da so bili izključljiva last goapoščinam ali občinam samim, bodi si, da ste jih imeli v solasti gospo-ščina in občina. Razmerjem pašniki pa so se morali razdeliti podložnikom, in sioer vsakemu po velikosti njegovega zemljišča primerni del, ki se je moral k njegovemu zemljišču pripisati za malo odpisnino. Vsled te naredbe je morala tudi plemščina Teharska vse svoje skupne pašnike med Teharji in Bukovimžlakom do Ložnice in v Sevcah pri Čretu razdeliti med svoje pod-ložnike in pripisati k njihovim zemljiščem kot dominikalna, gospoščinska zemljišča.
Vsa zemljišča so lasti: prvič državi, drugič cerkvi, tretjič nekdanjim gospoščinam, četrtič občinam in petič kmetom in meščanom.
Oglejmo si nekoliko ono dobo, ko so grofi Celjski podarili Teharjanom plemščino in gospo-
ščinske pravice. Misliti si moramo, da se je to vse zgodilo v prijaznem in srčnem razmerju, in da so Teharjani ob enem prevzeli in nadaljevali sodstvo, ustanovljeno pred stoletji po grofih Hajnburških s takratno upravo vred. Kako je bilo to sodstvo urejeno, to se da zopet posneti iz miloatnice, poverjene in potrjene po cesarju Ferdinandu, ktera se je izdala komaj kakih 70 let po smrti zadnjega grofa Celjskega, tedaj še v živem spominu poverjenih dogodb. To se da posneti tudi iz glavnega urbarja, kterega je potrdil 99 let pozneje Ferdinandov sin nadvojvoda Karol, vojvoda Štajarski. Sodništvo je imelo: sod-nika-nadzornika in 4 svetnike starešine, ktere so volili plemiči med seboj. To starešinstvo je oskrbovalo ves posel, ki je označen v milostnici in v glavnem urbarju. Izterjevalo je dovoljene davke v gotovini in v pridelkih za teharsko plemščino in oddajalo vedno določen del deželnemu namestniku v Celji. Koliko let so se izpolnjevale te dolžnosti, ni znano, vsekako pa do odprave na-mestništva v Celji, to je do časa, ko je grofo-vina Celjska prešla na cesarsko hišo HabsLurško. Tukaj pač ni odveč omeniti, da je mala plem-ščina Teharska imela svoje posebno sodstvo,

česar ni najti pri nobeni večji gospoščini v okolici (čeprav so bile vse te gospoščine lastnina grofov Celjskih ob času njihovega gospodovanja).
Med znamenji pravosodstva, ktere je imela plemščina Teharska in še jih deloma ima, je omenjati posebno srebrnega, dva čevlja dolgega žezla, ki se še dandanašnji hrani kot zgodovinski spomin.
Meč, dva čevlja dolg z nad dva prsta širokim rezilom pa se je v letih 1825 do 1835 izgubil. Ta znamenja so rabila v prejšnih sto letjih nadsodniku pri razglaševanju sodbe. Sodnik je držal v eni roki žezlo, v drugi pa meč in je govoril: „Po sklepu gospodov starešinov ste krivi kot tožitelj ali toženec, in je z geslom kazal na njega. Kdor ni zadovoljen, pritoži se." Starešinstvo te vrste je imelo 5 oseb do odprave gospoščin leta 1848. Samo da je moralo imeti od časov Marije Terezije še veščaka pravnika kot oskrbnika in knjigovodjo. Obravnave so se vršile samo ustmeno. Razsodbe in razlogi pa so se izdajali v nemškem jeziku. Glasom glavnega urbarja je razsojevalo to starešinstvo v starih časih o hudodelstvih (kaznjivih djanjih), če je teharski plemič kaj takega zakrivil. V urbarju
se dotično mesto prilično tako-le glasi: Proti krivcu naj dokončno postopajo, kakor je bilo od nekdaj, tako tudi v prihodnosti. Tujci, ki so si v Teharjih iskali zavetja, se niso smeli preganjati. Tak begun pa se je moral v treh dneh zaslišati in oddati namestniku v Celje. Kterega leta se je odpravila ta pravica, ni znano. Vendar ima ta stara pripovest resnično podlago, ker jo navaja tudi glavni urbar. Glasom tega urbarja je imela plemščina Teharska mnogo oddaljenih kmetov, da, cele vasi kot podložnike, kterih posestva so že pred letom 1576. po zapiskih tega urbarja imela dajati Teharjanom davke v gotovini in pridelkih. Iz gornje Savinjske doline so na priliko imenoma navedene vasi: Kazaze s 16 podložniki, Sešce z 9, Spodnje Kazaze z 7, Liboje z 2, Podgorice z 4, Sale z 9, Čepla s 4, Vrbje s 3, Podlog s 4, Petrovče z 1 in nekteri podložniki v Polzeli in Št. Ilju. Razun tega je navedeno 27 kmetov, ki so plačevali v vinu po celjskih vedrah.
Najbrž so spadala ta posestva že za časa sodništva, celo za časa grofov Hajnburških pod Teharje, ker se nobena poznejša pridobitev pod-ložnikov nikjer ne da dokazati.
Stara pravljica, da so gospoščine mnogokrat plačevale s tem, da se je pripustilo dobi-valcu nekaj podložnikov, ali celo vasij, če jim je pri igri pošel denar, je pač mogoča in verjetna le med posameznimi graščaki, nikakor pa ne pri naši plemščini Teharski, že za tega del ne, ker naša plemščina ni bila last sodnikov in starešin, ampak vseh posestnikov v Teharjih.
Iz neke listine iz leta 1699., katera se je spisala po naročbi sodnika in starešinstva plem-ščine Teharske gledž zidanja kapelice pri sodišču, je sicer posneti, da so si ti voljeni zastopniki plemščine re8 pripisovali tako oblast in moč. Vendar se ta oblast ni dala zlorabljati tudi glede zgubljenih iger. Kajti s tem. če je sodnik in starešinstvo zidalo cerkev so bili gotovo zadovoljni vsi Teharjani, nikakor pa ne s tem, da bi zastopniki zaigravali njihova posestva.
Listina o zidanju sodne kapelice se tako-le glasi: „Mi sodnik in starešinstvo plemščine Te harske priznavamo s tem za se in za svoje naslednike v sodišču, da hočemo zaradi veče spodbudnosti božjega proslavljenja in posebnega češčenja mučenika sv. Štefana, staviti cerkev, in da smo se k temu odločili po volji in odobre-
nju duhovne oblasti, da se ima na praznik sv. Štefana v tej kapeli brati sv. maša. Zato smo podarili in posvetili proste volje, neprisiljeni in ob času, ko smo imeli za to moč in oblast, torišče, kjer stoji omenjena kapelica, tako daleč kakor seza strešni kap. Vendar si pridržimo to pravico, da mi sodnik in starešinstvo prostovoljno in brezovirno nastavljamo duhovnika in da tudi sami oskrbujemo potrebščine omenjene kapelice; da smemo tudi, kakor v obeh drugih tukajš njih cerkvah se vdeležiti svete maše. Zato pa se nasprotno tudi zavezujemo za se in za svoje na slednike, če bi omenjena kapelica ne imela za dosti svojih dohodkov, oskrbovati ustanovo in cerkev z lučjo in vsem potrebnim na svoje troške.
Ravno tako se zavežemo tudi tukajšnjemu g. župniku za opravljanje svetih maš dajati ka kor od nekdaj, od te kapelice 2 gld. in od miloščine vsako leto tretji del, v poravnanem znesku po 4 gld. V pričbo tega; da sta te dve listini istobesedni, ste potrjeni z pečatom višje tukajšnje duhovne oblasti in s pečatom plemščine Teharske. Eden izvod te listine se je dostavil tukajšnji preč. duhovni oblasti, drugi izvod pa

se je shranil pri sodišču. Tako se je zgodilo dvajsetega dne meseca grudna leta 1669.
Ustanovnico, kakor je gori napisana, sem jaz podpisani upravnik župnije Teharje ex auto-risato ordinari (pooblaščenec duhovne nadoblasti) potrdil in odobril. Pisano v Zatičini, dne 16. ržnega cveta 1700. Antonius opat in nadduhovnik v Zatični (Župn. arh.).
V	bližini teharski sta imeli samo gospoščini Novocelje in Rifnik taki kapelici z duhovnim dovoljenjem, da se opravlja v njih javno sv. maša.
V	tem, kar sem dosedaj povedal, mi je bila naloga dokazati, da sta bila le osamosvojena grofa Celjska, Friderik II. in Urh II., ki sta podelila plemstvo Teharjanom. V tem delu pa se preiskuje, kteri razlogi so napotili grofe Celjske, da so odlikovali c^lo vas s plemskim dostojanstvom. Označil sem tudi, kako je nastala plemščina Teharska s svojimi pravicami itd.
Zagovor:
Da podam današnjemu zarodu, osobito pa Teharjanom in vsem onim, ki so do leta 1848. še bili podložniki plemščme Teharske in še dandanašnji spadajo pod Teharje, da jim podam
vestno spomenico, zdelo se mi je Času primerno, oživiti edino pravo in resnično zgodovino plem-ščine Teharske.
Onim tujcem pa, ki so v novejšem času postali članovi naše občine, bo mogoče poka zati s tem, da so na krivem poti, če se dajo poučevati po praznem govoričenju takih ljudi, ki o nekdanji plemščini ničesar ne vedo; in če mislijo, da je moči samemu zanikanju ob veljavo in pri mladini v pozabo spraviti pristno zgodovino teharskih plemičev in njihovih poverjenih pravic.
Knjižnice in arhivi bodo se kot zgodovinska dejstva hranili še tisoče let za nami.
Kdor me pa more o tem, kar sem povedal dosedaj, na podlagi pristnih virov bolje poučiti, mu bom jako hvaležen. Jaz nisem človek, ki bi se ne hotel dati poučiti, in rad odstopim od svojih, po zgodovinskih dejstvih izrečenih trditev takoj, ko me kdo drugi na podlagi zgodovinskih virov s čim boljšim pouči. Do tedaj pa smatram navedeno gradivo kot neovrženo resnico. Po svoji starosti 82 let se spominjam na izjave starih mož in sega tedaj moj spomin nazaj najmanje 120 let ustnega poročila.
IV.
Uprava teharske plemščine.
Sedaj še mi je navesti najvažnejše iz uprave plemščine Teharske v starih časih. Največji pogrešek, ki so ga zakrivili teharski plemiči, je bil ta, da so odnehali od pravice, voliti sodnika in starešine le iz svoje sredine; kajti po besedah glavnega, po nadvojvodu Karolu pred 319 leti potrjenega urbarja, se je imela vršiti volitev sodnika in starešin na sledeči način: „Plemiči si volijo od nekdaj vsako leto sodnika, ki je vešč in zmožen takemu poslu ter morajo v potrdilo dati njegovo izvolitev deželnemu namestniku v Celje. Ravnotako imenujejo plemiči po isti pravici kot starešine in svetovalce štiri sosede, kteri so za vse posle sodnikove sposobni in stalni. Soditi ima med njimi pravico sodnik in sicer soditi vse zmote in prepire razun zločinov. Na njegovo sodbo gre pritožba na deželnega namestnika v Celji. Sodniku rabi tudi posebni pečat, s kterim pečati vse sodnijske reči, pogodbe in listine o zemljiščih, vendar le v soglasju z namestnikom v Celji".
Plemiči so že 10. velikega travna 1755 izvolili Celjana Eisenhuta za starešino, in pozneje
dne 7. prosinca 1762'tudi Celjana Jožefa Sta-mer ja, in so njima dali za to službo pravico do pogoščenja zemljeknjižno zavarovati v deželni knjigi na zemljišča plemščine Teharske. Ali je bilo to goščenje določeno za vse dni ali samo za uradne dneve, ne morem povedati, ker nisem sam čital listine, ampak samo vknjižbo. Še pozneje je bil Celjan gospod Senica, oče mesarja Senice, v sedajnih Kolodvorskih ulicah, izvoljen za starešino Teharski. Proti koncu 17. stoletja je neki gospod Virgil Holzbauer sodni upravitelj te imovine. V tem času se je zapravilo in za-gospodarilo 4446 gld. 88 kr. sirotinskega denarja, za kterega je moral jamčiti odgovorni upravitelj, Gospod Franc Anton pl. Firnberg je posodil upravitelju to svoto proti petletnemu odplačilu, pa samo s tem pogojem, da so se takratni nadsod-nik gospod Gorišek, po domače Majhenšek in starešina Ivan Zupane in Martin Mravljak, ne-razdeljno zavezali, dati mu za gornjo svoto po-roško listino urada teharske plemščine in zastaviti mu gospoščinske davke in vknjižiti to listino v deželni zemljiški knjigi na zemljišče teharske plemščine. Tako se je zgodilo v svetovalnici teharske plemščine dne 1. prosinca 1795.
Tako slabo gospodarstvo je bilo le zato mogoče, ker so se vsiljevali tuji slojevi iz Celja. Pa to še ni bilo zadosti, da bi se Teharjani spametovali, ker so pri poznejših volitvah zopet volili podložnike iz okolice kot starešine in celo nemškega upravitelja. Obravnave so se vršile vedno v slovenskem jeziku, zapisovalo pa se je v zapisnik vse samo v nemščini. Upravitelj je dobival posebno plačo, služba sodnika in starešinstva pa je bila častna služba. Plača za to službo je bila po stari šegi pojedina vsaki uradni dan, vsaki ponedeljek, ktere pojedine se je smel vde-ležiti tudi vsak teharski posestnik in ktera je mnogokrat trajala pozno v noč. Tudi izvante-harski znamenitnejši posestniki so bili k tej pojedini povabljeni. Na tak način se je porabila večina dohodkov plemščine. (Če je pa v denarnici pošel denar, pa se je povišala pisnina pri pogodbah in zapuščinskih obravnavah). Te pojedine so se najbrž uvedle že onega časa, ko se niso več oddajali davki v denarju in pridelkih namestniku v Celji. Vsekako pa je dalo tako nezaračunjeno oskrbovanje sodnikom in starešinom najmanje posla. Kajti, če bi bili prihranili večje svote, morali bi jih razdeliti teharskim posest-
nikom. Zato je bila njihova korist, če so vse kar sproti porabili in če so živeli z podložniki, in posebno s teharskimi veljaki v miru in prijateljstvu. Umeli so pri čaši dobrega vinca za-treti vsak upor, in tako je prišlo, da so isti sodniki in starešine dolga leta neprenehoma opravljali svojo službo.
Načelo sodnika in starešinstva je bilo to, da so z izvanteharskimi podložniki in z domačini Teharjani popolnoma enako ravnali in postopali. S tem pa se je izgubil vsak razloček med teharskimi plemiči in njihovimi podložniki iz sosednjih vasij v teku časa, tako, da se je polagoma utrdilo mnenje, da spadajo tudi sosednje izvanteharske vasi k teharski plemščini in da so njene solastnice. Pravih zgodovinskih razmer nikdo ni poznal, in tudi duhovščina ni bila na pravi poti, ker je tu in tam v krstno knjigo kakega novorojenca iz ktere sosedne vasi vpisala kot teharskega plemiča.
In v tej veri je rasla mladina, zaradi česar se ni čuditi, če je bil mnogokteri kmet iz okolice že iz mlada uverjen o tem mnenji. Tudi jaz sera bil v mladih letih tega mnenja, ter sem se vedno podpisal s pristavkom „plemič teharski".
Še le ko sem v poznejših letih kot dijak spoznal, kaj plemščina prav za prav pomeni in kako se pridobi, sem popustil to mnenje, da sem rojen teharski plemič, ker je moj oče bil za mojega rojstva še posestnik v Štorah in je tedaj v onem času bil še podložnik tej gospoščini.
0 pristnosti teharskih plemičev se dandanes ne da več mnogo govoriti, ker se ob svojem času ni nikdo domislil, da bi sestavil rodovnik vseh Teharjanov ter ga nadaljeval. Ali kaj pomaga ime brez sredstev, ker je Teharjanom ne-dostajalo potrebne izobrazbe, in tako je tudi izostal rodovnik.
Za nekatere osebe bi bilo še danes mogoče dokazati, da so zares potomci onih prastarišev, kateri so bili ob svojem času še pristno-plemeniti, ker se da dokazati, da do časov Marije Terezije teharski plemiči niso trpeli, da bi kak moški iz drugega kraja nakupil si v Teharji kako zemljišče, ali da bi se smel kak neplemič priženiti v Teharje. Zatorej so bili do časa okoli srede 17. stoletja vsi članovi teharskih rodovin še plemeniti. Še žive možje, katerih prastariši so bili pravi domačini v onem času. To so Resniki, katerih potomec je bil pok. vitez Resin
ger v Celji; današnja rodovina Andreja Ostrož-nika, Gorišeka, kteri imate še iz nenapominanih časov isto rodbinsko in hišno domače ime; drugi Gorišeki z domačim imenom Majhenšek, kterih praded je bil lastnik kmetskega posestva, tedanje lastnine gosp. H. Engel in je bil proti koncu sodnik v Teharjih, in še nekateri drugi. Teharsko selo kot tako je ter se imenuje v zgodovini vedno teharska plemščina. Vsakočasni posestniki so tedaj pravopravni dedni nasledniki onih prastarišev, kterih nedotakljiva lastnina je bila gospoščina z vsemi občinskimi posestvi, svoboščinskimi predpraviškimi znaki in vsemi zgodovinskimi znamenji.
Med posestvi, ktere so dobili Teharjani od grofa Viljema Celjskega, edinega sina Urha I. v last, je omeniti posebno veliki bukov gozd pod Marijino goro Svetinsko v obsegu 600 plugov. Ker pa ta gozd plemščini ni prinašal malone nič koristi, ker je bila dobava lesa dražja, kakor se isto drugje kupi, so Teharjani ta gozd na ravno isti način razdelili krajanom in bližnjim podložnikom v last, kakor tudi velike pašnike. Ta prostovoljna razdelitev je bila mogoča samo po vplivu inorodnih starešin.
Poprej sem po pravici omenil, da so zunanji svetovalci, starešine bili boljši politiki kakor plemiči domačini. Razun navedenega svetinskega gozda imela je plemščina Teharska še tu in tam manjše gozde, kterih se je nekaj prodalo in denar potrošil ob uradnih dnevih.
Še le leta 1844. je bilo mogoče po mojem uporu in posredovanju zatreti stoletno navado, da se gostuje ob vsakem uradnem dnevu; to se je zgodilo na sodniškem dvoru Cvibušeka, z domačim imenom Kuneša. Po Cvibušeku je bil izvoljen sodnikom Miha Gorišek, pravi Teharjan. Oskrbnik (sindik) H. Duller se je odrekel svojemu dostojanstvu zaradi starosti. Na njegovo mesto je bil stari gospod Sajovic izvoljen kot pravnik in oskrbnik. Sedaj se je gospodarilo in uradovalo tudi brez goščenja po stari navadi do upornega leta 1848.
Še le to leto je prineslo korenito spremembo glede državne uprave, kakor tudi glede razmerja podložnih kmetov do graščin.
Na prvem državnem zboru leta 1849. so se sklenili novi zakoni: najvažnejši je bil oče-vidno zakon, po kterem so se oprostili skozi stoletja podložni kmeti mnogokterih davkov do
gospoščin, ter so se tako osamostojili. Glas o tem zakonu je zbudil med narodi veliko veselega hrupa in radosti. Mnogi se tega še spominjajo. V tem je prišel pokojni c. kr. okrajni glavar gospod Schmelcer v Teharje in je uradno naznanil sodnikom in starešinam ter drugemu zbranemu ljudstvu, tako-le: „Glejte, moji ljubi teharski plemiči, kaj so vam zdaj vaše slo-boščine? Zdaj bodete zgubili svojo sodstvo, zgubili zemljiško in sirotinsko knjigo, ter dečinski denar itd., vse to bodete morali oddati v nekaterih dneh v Celje in se nikakor ne smete pro-tiviti. Gotovo so ob tej novici gospodje starešine delali kisle obraze. Kmalu potem so oddali sodnik in starešine teharske plemščine vse akte in knjige novo ustanovljenemu c. kr. sodišču v Celji. Potem pa se je kmalu ustanovil začasni občinski red. Pri prvi volitvi je bil županom izvoljen gosp. Fran Ostrožnik. On je prevzel vse plemščini še ostale akte, knjige, pisma in raznolike listine, ter je obdržal tudi starega oskrbnika, gospoda Sajovica, kot občinskega uradnika. Med tem se je začela razbremenitev zemljišč, in kmalu se je razvidelo, kolika napaka je bila, da ni bilo o dohodkih plemščine nobenih natančnih raču-
nov in da se niso izterjavali davki v pridelkih. Iz tega razloga je imela teharska gospoščina tudi najslabši izkaz o dohodkih, zato pa je tudi dobila samo 10.042 gld. 15 kr. k. v. odškodnine za odpravljene zemljiške davke, med tem ko je naše župnišče dobilo samo na desetini 15.059 gld. 55 kr. k. v.
Ko bi teharska plemščina izkoristila svoje pravice kakor druge gospoščine, in ko bi imela knjigovodstvo v redu, dobila bi gotovo vsled velikega števila njenih bivših podložnikov odškodnine najmanj 60.000 gld. Davkoopravičene gospoščine so se morale odškodovati. Le malo se je videlo, da so posestniki svojo davčno svobodo morali na drugi način drago plačati. Kmalu je prinesla davčna knjižica novi oddelek „razbre menilni prispevek", kteri je nehal komaj po dolgi vrsti let. Gopoščine dobe 5% zemljiško-razbremenilne izsrečkalne zaveznice (obligacije) v odškodnino. Vse patrimonijalno sodstvo, ktero so izvajale gospoščine, prešlo je na c. kr. okrajna sodišča. Samo graščinska posestva in zasebna prava so ostala gospoščinskim posestnikom.
Do sedaj smo površno pregledali drugo dobo postanka teharske plemščine od sredine
14. stoletja do občnega razveljavljenja vseh go spoščinskih patrimonijalnih sodišč itd. leta 1848. Ne morem si kaj, da ne bi omenil, kako malo so umeli Teharjani varovati svoje pravice in svojo lastnino ob času izročitve. Gotovo se je takrat, ko so se izročile zemljiške, sirotinske in zapuščinske obravnave itd. c. kr. okrajnemu so dišču v Celji, sestavil zapisnik (inventar) ter se izročil plemščini. Ravno tako so se morale popisati tudi vse druge reči, ki so ostale plemščini 1 er veljale kot posebna svojina Teharjanov in se zato njim prepustila. Vse te stvari je izročil sodnik Miha Gorišek novo ustanovljeni občini v roke prvega občinskega predstojnika v varstvo.
Ko sem po večletni odsotnosti zopet se nastanil v svoji domačiji (1886) ter vse našel drugače kakor sem zapustil, zanimala me je pretekla doba od leta 1848. in pogled v pre-podajna pisma. Ker se o tem ničesar ni našlo v občinski uradnici, vprašal sem takrat še živega, zadnjega sodnika in upravitelja, Miho Gorišeka, kje bi se nahajal zapisnik in prepodajne listine, in kdo izmed Teharjanov je sprejel dotična potrdila. Gorišekov odgovor je bil: „Vse se je zapisalo ter izročilo občinskemu uradu v shrambo.

Glede treh živinskih in letnih sejmov pa so se dogovorila posebna določila. Občina plačuje za naša zemljišča, katera še imamo, davke, zato pa sprejema prostornino ob sejmih: kajti Tehar-jani nimamo nobenega uradnika in nobenega služabnika več, in med dohodki in izdatki je velik razloček. O vseh teh določilih in o takratnih zapisnikih sedaj pri občini ali ni več sledu, ali pa zadnji občinski predstojnik ni hotel pu stiti vpogleda. Da bi zadostil svoji želji vsaj deloma, motal sem dalje časa prebiti v Gradcu, kjer sem imel priložnost, podučiti se po izvirnikih v zgodovinskih zadevah naše nekdanje teharske plemščine v deželnem arhivu, v Joanejski knjižnici, pri sodiških veščakih ter pri c. kr. deželnemu sodišču o razbremenitvi te plemščine. In glej, kaj sem našel v razbremenilnih aktih! Poslušajte in strmite, a potem sodite vi nekdanji teharski plemiči! Ko je ravnateljstvo zemljiško-razbremenilnega zaklada z odločbo dne 1. malega srpana 1854, št. 43, spoznalo pravico teharske plemščine kot opravičeno, in ko je izračunilo odškodninsko svoto po 10.042 gld. 15 kr. k. v., se je ta odločba z razlogi vred doposlala c. kr. okrajnemu sodišču v Celji, da se dostavi spre-
jem o opraviCeni teharski plemščini. Sodni izvrševalec Kristovič je izročil občinskemu predstojniku Francu Ostrožniku te akte, ki se glase: Če sprejemniki niso zadovoljni s to odškodnino, morajo v teku 14 dni pritožiti se pri visokem c. kr. ministerstvu za notranje zadeve. Le ta je poslal dostavljalca h gospej Frančiški Štunzer (ženi dvornega izdelovatelja odej) na Dunaj, ktera je imela tukaj v Teharjih svojo vilo (danes Engel) s pristavkom, da je ona imovnica te teharske plemščine. Gospa Frančiška Štunzer je potrdila sprejem te odločbe glasom potrdilnega lista št. 71, deželne zemljiške knjige 42, št. 6400, z dne 1. vinotoka 1855, dostavljalec pa je oddal ta akt občinskemu predstojniku Fr. Ostrožniku. Podpis g. Štunzerjeve je pristen, jaz ga poznam natanko, ker sem mnoga leta ž njo občeval, in ker sem njej prodal svoje posestvo tukaj v Teharjih. Vendar moram pripomniti, da ta stara gospa o vsem tem ni razumela ničesar in tudi ni imela nobene veče pravice kakor vsak drugi teharski posestnik: namreč solastninsko pravico, glede teharske plemščine. Občinski predstojnik Franc Ostrožnik pa je bil dolžan, dostavljalca poslati k zadnjemu opravičencu plemščine, k
sodniku Mihi Gorišeku ali pa k vsem sprejemo-opravičenim teharskim stanovnikom. Na ta način niso Teharjani ničesar zvedeli o odškodnini. Občinski predstojnik Franc Ostrožnik in njegov stari uradnik sta sama rešila vso zemljiško-raz-bremenilno zadevo, ne da bi v kljub dolgoletnemu uradovanju o tem koga obvestila. Niti občinski odborniki, kterih še morda nekaj živi, niso zvedeli ničesar o tem. Vzrok je pač bil ta, da bi Teharjani, ki se niso brigali za nič, ostali glede prisojene jim odškodnine v nevednosti. Ko se je leta 1860. izvolil novi občinski predstojnik, Jakob Žohar, je tudi ta vse navedeno zamolčal. Zatrjevaje samo, da ima občina srečko, in da dobi 10.042 gld. 15 kr. v gotovini, če se posreči ta srečka. Da je pa ta srečka bila 5% zemljiško-razbremenilna zaveznica (obligacija) kot odškodnina za zgubljene pravice Teharjanov, o tem se ni podučil nikdo. To postopanje da dvoje sumiti: in sicer, da se je s tem vedoma pripravljalo na poznejšo prilastitev glavnice v prid celi politični občini Teharski, ali da se je hotelo občanom pokazati, kako dobro se je gospodarilo. Tako postopanje pa je bilo mogoče le za to, ker takrat med vsem občinskim zborom ni bilo no-
benega veščaka. Dne 31, vinotoka 1862. se je izsrečkala ta zaveznica (obligacija) in je občinski predstojnik, Jakob Žohar, sprejel, denar 1. velikega travna 1863, izdal pobotnico in denar vložil občinski blagajni. Ljudje so ob tem dobitku veselja vriskali. Denar je Žohar vičinoma izposodil na dolžna pisma. Le-ta so se pa glasila na ime občine, mesto na ime krajine teharske. Dvomljivo je vprašanje: Ali je Žohar pod imenom občine mislil na celo veliko politično občino, ali pa samo na krajevino teharsko? Na ta način je spoznavala občina to imovino s časom kot občinsko lastnino, ter jo je tudi postavila v sestavnik imetja. Ali je pa občina v pravedni posestvi te glavnice, to bodo pač pravniki mogli odločiti.
Prvi občinski predstojnik Franc Ostrožnik, ki nikakor ni prevzel velike glavnice, ampak samo nektere zaostale davke za teharsko plem ščino in, ki je prva leta prejemal le male odstotke občinskih doklad in tako tudi njegov naslednik Jakob Žohar, ki je bil leta 1860. izvoljen, sta oba jako dobro gospodarila, kar z radovolj-nostjo priznamo. Jakob Žohar je izkazal v svojem računu 1860. leta 25.914 gld. 67 kr. imetja
5 *
in ga je tudi izročil svojemu nasledniku občinskemu predstojniku Andreju Ostrožniku. Iz te povečane glavnice se razvidi, da so se tudi izkoriščale obresti zemljiško-razbremenilne zaveznice (obligacije) in da so se tudi pridjale glavnici one denarne svote, ktere je prejel Žohar za nektera prodana zemljišča. S poračunanjem teh dohodkov se strinja namreč navedena svota. Iz teh dejstev pač tudi nestrokovnjaku ni težko razsoditi, kdo je pravedni lastnik te zemljiškorazbremenilne svote, ali krajina teharska ali pa cela politična teharska občina. 0 tem predmetu še do zdaj ni bilo pravdnega razmotrivanja ter še isti vedno čaka na svojo dokončno rešitev. Za vse slučaje pa je treba tej glavnici posebnega oskrbovanja in vknjiževanja.
Kakor rečeno, je bil po Žoharjevem odstopu Andrej Ostrožnik izvoljen občinskim predstojnikom. On je bil ljubljenec tovarniškega ravnateljstva v Štorah. Ravnatelj Avgust Frey je postal občinski svetovalec in uradni vodja občinski. Ker občinski odborniki niso imeli nikake strokovne izobrazbe, moral je ravnatelj Frey prevzeti dolžnosti občinskega predstojnika in je zato tem lažje vodil vso občinsko oskrbovanje po
svoji glavi. On sam je imel prvo besedo, ali ža-libog bil je vešč samo nemškemu jeziku in ga zato tretjina odbornikov ni razumela. Opozicija je bila tudi nemogoča, ker nikdo ni bil zmožen, segati mu v mmško besedo in ker se je protiv-niku bilo bati, da zgubi zaslužek pri tovarni.
Kako pa je prospevala teharska občina pod vodstvom tega preveč poznatega pristnega Nemca, to bo pokazala v obili meri zgradba nove občinske in šolske hiše iz poznejše dobe.
Že za Žoharjevih časov se je sklenilo opustiti staro šolo poleg župne cerkve in zgraditi v to svrho novo poslopje v teharskem selu samem. Prva misel je bila, zidati omenjeno poslopje poleg Štefanove cerkve za glavnim altar-jem, poznejše pa, zgraditi jo v isti vrsti z vilo gospe Frančiške Štunzerjeve in baronice de Jordis. Izvršila se je pa ta zadeva še le za županovanja Andreja Ostrožnika. Glavni voditelj te zadeve je bil pač občinski svet in v tem vodja urado-vanja Avgust Frey, ravnatelj štorske tovarne. Teharske krajane so vprašali po okrožnici, ali so voljni prepustiti zgradbeni prostor zastonj ali za plačilo. Večina je odločila zastonj. Gospa Frančiška Štunzer se je protivila prvi uradbeni

nameri, ker bi se ji s tako zgradbo zaprl prosti razgled proti Vojniku. Baronici de Jordis pa je bil krik in vrišč šolske mladine nadležen, in zato je bila tudi ona proti zgradbi ob Štefanski cerkvi. Gospi sta se obrnili do ravnatelja Freya za pomoč.
Ravnatelj Frey se je hotel gospema prikupiti in je preložil zgradbeni prostor v sredo kraja med okrajno in zasebno cesto v tako ne-prilično lego, kakor da bi novo poslopje padlo iz neba, in ni v nobeni vrsti z drugimi hišami na večno jezo in kvar Teharjanom. Tej zgradbi so Teharjani kot posestniki oporekali, se celo pravdah za to in je pravda stala 95 gld. Ali zastonj, beseda Nemca je veljala političnim oblastim več kakor beseda vseh Teharjanov. Razun tega pa je ravnatelj Frey tudi pretil oporekalcem, da jim odtegne zaslužek pri štorski tovarni, osobito privažanje premoga iz Laškega trga. Šola pa se jo zgradila proti volji lastnikov 1869. na prostoru, katerega je on odločil. Zidarstvo in veča dela so se oddala po dražbi, mnogo pa se je zidalo na lastne troške. Stvarno in strokov-njaško se ni nič ukrepalo, posebno se ni oziralo na jakost lesa. Za stropne prečke se je jemalo
drevje, na kterem so še dan poprej pevali ptički. Nasledek temu je bil, da se je že po treh letih stropni les zveznil in se strop hotel podreti. Poprava pa je več stala nego nova zgradba. Razun tega se je moralo tudi znotrajno prostorje mnoge drugače razdeliti. Pri tej šolski zgradbi je bil ravnatelj Frey glavni vodja in glavna oseba za vse in vsako stvar. Občinskega predstojnika je bilo samo ime. In glej, k zgradbi te šole in občinske hiše ni bilo nobenega računa. Niti občinski predstojnik, niti svetovalec, niti odbornik onega in poznejšega časa ni vedel ničesa o kakem računu, in tudi dandanes nikdo ne ve, koliko je stala ta zgradba.
To dejstvo dokazuje ali da vsaj sumiti, da se o tej zgradbi ni sestavil noben račun; zanemar-jenje pa je očitna krivda ravnatelja Freya, takratnega občinskega vodje.
Poprej smo omenili, da je občinski predstojnik Žohar pri odstopu izročil nasledniku Francu Ostrožniku 25.914 gld. 69 kr. premoženja in ta je zopet izročil svojemu nasledniku Štefanu Štanteju po šestletnem županovanju samo svoto 10.042 gld. 15 kr. k. r. ali 10.542 gld. 83 kr., ktera svota se je pridobila iz zemljiško-razbre-
menilne zaveznice 1863. Ko bi tedaj občina ne imela občinskih doklad in drugih dohodkov, moralo bi se misliti, da se je porabil dohodek za zgradbo šole. A nikjer niso zaračunjene 5% obresti zemljiško-razbremenilne glavnice, zatorej se tudi niso porabile. S tem se noče prikrajšati čast kterega člana občinskega zastopa, pač pa se mora vsemu takratnemu občinskemu zastopu očitati malomarnost. In kako je to mogoče? Prav lahko. Ravnatelj Frey je prednašal vse v nemščini, več kot polovica odbornikov pa nemščine ni razumela, pa tudi druga polovica ni bila toliko vešča, da bi mogla posegati v razpravo, in tako je vse šlo, kakor je hotelo. — Franc Ostrožnik in tudi predstojniki pred Jakob Zoharjem so bili sicer navadni kmetje, pa vendar toliko izobraženi, da so vodili občino mnogo bolje kakor ravnatelj Frey. Gospodarili so dobro, in kakor se je izkazalo, nekaj prihranili. Nam Teharjanom je bil ravnatelj Frey prava nesreča ; kajti šola na tem prostoru je pač žalostno znamenje in neposebna čast našemu času.
Radi bi povedali vsakemu zavednemu tujcu, ki obišče in razmotruje naše lepo, zgodovinsko-važno selo, teharsko plemščino, da niso bili do-
mačini, ki so zidali to, po zunajnem vtisu ne-slabo šolsko poslopje na tako nesrečnem prostoru, ampak da so bili premoteni po ravnatelju Freyu. Kolikor nam znano, nimamo nobenega računa o zgradbi šole.
Naslednik Andreju Ostrožniku je bil leta 1874. Štefan Štante izvoljen županom in je prevzel, kakor smo omenili, ravno samo ono svoto 10.542 gld, 83 kr. premičnega premoženja, ktera se je 1863 pridobila za zemljiško-razbre-menilno zaveznico. Za županovanja tega predstojnika so se izdali izvanredno veliki izdatki. Šola se je morala s troški čez 900 gld. popraviti, ravko tako kakor Tratenšekov most s troški z nad 900 gld. Tudi župnišče se je popravilo in za popravek izdalo nad 600 gld. Vkljub tem izvanrednim izdatkom poveč kot 2400 gld. se občinske doklade niso povišale nad 10%- Občina pa se je odškodila s tem, da je tovarništvo v Štorah napovedalo konkurz, zbok česar so izostale štiriletne občinske priklade od tega podjetja in tudi v užitninskem davku je nastala velika razlika in izguba za občinsko blagajno.
Ni tedaj čudo, če je ta občinski predstojnik pri svojem odstopu moral za 2469 gld.
manje izročiti nasledniku Valentin Kovaču kakor je sprejel. Ta svota pa je nastala vsled navedenih izvanrednih izdatkov.
Ohranimo si one številke o občinskem premoženju, kterega je izročil Jakob Žohar A. Ostrožniku za vodstva ravnatelja Freya, in kterega je zopet izročil Štefanu Štanteju, Štefan Štante pa Valentin Kovaču, potem pač lahko spregledamo, ktero uradovanje je bilo boljše za teharsko občino.
Valentin Kovač je začel županovati sušca 1880. Njegov pomočnik je bil občinski sluga Jožef Zupane, potem Ludvik Peer, kot občinski uradnik (poprej tajnik pri c. kr. okrajnem glavarstvu v Celji) in tudi kot prvi svetovalec, in tembolj, ker ni znal Valentin Kavač ne brati ne pisati. Odborniki so mu bili v prvi volilni dobi Jakob Kresnik, Slovenec, dober gospodar, drugo pa nič, Jernej Resnik, pristen Slovenec, doma iz Trnovelj, precej vešč čitanju in pisanju, pa povsem mehek in popustljiv in štorjanski tovarniški ravnatelj Karol Jelek. Le ta pristen Nemec pa je žalibog slovenščine popolnoma nevešč. Iz med osmerih odbornikov, kteri so vsi rojeni in vzgojeni Slovenci, je znala ena polovica neko
liko nemški, druga pa nič. Ker tedaj v tem zastopstvu občinski predstojnik ni bil zmožen da vodi urad in razpravo, zato je moral opravljati te posle, ki jih je izvrševati predstojniku samemu, ravnatelj Jelek mesto njega. Ta namestnik pa je vešč samo nemščini. Zato se je tudi vršila vsaka razprava in se je tudi glasovalo v nemščini.
Ker sem že toliko povedal, moram še navesti nektera dejstva, ktera naj me opravičijo, da se me ne bo krivo sodilo, in da se ne bo smatralo moje razpravljanje zlobnem obrekovanju. Odkrito moram priznati, da se potegujem ter se borim za teharsko plemščino oziroma za njene prebivalce le zato, da bi ljudem, kterim gré, odpreti oči, da malo pomislimo, ali je vse prav, kar se pri občini godi, in ali more vse prenesti resnico.
Največ napak se dogaja vsled nepoznanja pravih razmer. Zato je čitalcu te krajevne kronike potreba, da vse sam premotri, in samo-spoznanje mu bo potem odprlo resnico.
Gospoščina teharske plemščine, nekdanji teharski plemiči, ima še nektere ostanke zemljišč izpred dobe 1848. Njih glavni del je vse
kako travnik (ledina) Štefanske cerkve v velikosti dva in pol oralov, nekdanji sedež teharske plemščine. Z deželno knjižno vlogo št. 1599, knjiga IX. stran 1252 je razdeljen ta prostor v 5 domačih in 5 zunanjih skupin, tedaj 10 parcel.
Prvo delo predstojnika V. Kovača je bilo, da se je vdeležil leta 1880—81 kot zaupni mož novosestavljenja zemljiščnih knjig, in da sta on in njegov sluga Jožef Zupane izjavila pri sodišču, da nimajo ta zemljišča, ki so rabila Teharjanom, nobenega knjižnjega posestnika.
Dotični zapisek št. 75 se nahaja v zemljiški knjigi v Celju: „Teh 12 parcel do sedaj ni bilo v nobeni zemljiški knjigi in so lastnina cele občine. Župan tedaj prosi, da se priredi za ta zemljišča nova zemljeknjižna vloga. Zapisnik so podpisali: Fladung, p. r. pristav, Fordermayer s. r., Valentin Kovač, obč. predstojnik s. r., Jožef Zupane obč. sluga s. r., Martin Stojan, načelnik okrajnega šolskega sveta, in Janez Gorišek, od bornik". Pripomniti je, da Janez Gorišek in Martin Stojan nista bila navzoča pri tem zapisovanju ampak sta zapisek podpisala pozneje. Nova vloga je dobila št. 116 in se glasi na ime cele občine Teharske.
Predstojnik, če tudi ne Teharjan, pa vendar doma iz bližnje sošeščine, in tako premeten sluga, kakor Jožef Zupane, bi pač morala vedeti, da je nemogoče, da bi toliko tako znamenitih zemljišč, kakor naš teharski prostor, od kterega se vsako leto plačuje 16 gld. davka, se ne nahajalo v nobeni zemljiški knjigi. Že ime kraje-vina ali selo teharske plemščine kaže, da spadajo ta zemljišča v deželno zemljiško knjigo. Zato je bila predstojnikova dolžnost, pobriniti se, kdo je posestnik teh zemljišč, da more od njih podati prava pojasnila. On bi moral pred vsem vprašati stare teharske posestnike. Ko bi razodel podpisalcema zapisnika, Stojanu in Go-rišeku resnico o tem, kar je bilo zapisano, bi ta gotovo ne bila podpisala.
Ko bi bil Kovač izjavil sodniku, da so bila ta zemljišča do leta 1848. teharski plemščini v rabi in v oskrbovanju, bil bi on takoj sam uganil, da so to deželno knjižna posestva. To se pa uradniku ni povedalo, in tako je ostala nova vloga št. 116 v celjski zemljiški knjigi, glaseča se na ime teharske občine. S tem pa je prišla občina v krivično posest in bila v krivični posesti do leta 1887.
Nobeden Teharjan ni zvedel ničesar o tej vknjižbi do tega leta. Samo predstojnik Valentin Kovač in sluga Jožef Zupane.
Vse je ostalo pri starem, dokler nisem leta 1887., ko si je hotel ravno ta sluga prilastiti malo parcelo z vrtičem, in ko ga je podpiral pri tem predstojnik z izpiskom celjske zemljiške knjige, dokler nisem sam pogledal v celjsko zemljiško knjigo in se prepričal, kako je stvar.
Takoj sem se peljal v Gradec, da bi se prepričal, na kateri način so naša, še nam ostala zemljišča prešla iz deželne zemljiške knjige v zemljiško knjigo c. kr. okrajnega sodišča v Celji. Na svoje veselje nisem našel v deželni zemljiški knjigi nobene premene. Naših 10 parcel je bilo tedaj vseh šest let. vknjiženih istočasno v dveh zemljiških knjigah, in sicer v deželni zemljiški knjigi na ime teharske plemščine in v celjski na ime politične občine Teharske.
Potrudil sem se zato k teharskemu predstojniku, da se izposluje poprava pri c. kr. okrajnem sodišču v Celji. Po nekterih poizvedbah je dobilo c. kr. okrajno sodišče v Celji od c. kr. deželnosodnega predsedništva opozoritev,
da izknjiži novo vlogo št. 116 in da razpravlja potem s teharskimi krajani in občino.
Pri natančnejšem razmotrivanju te vknjižbe pač nehote mislimo, da sta predstojnik Valentin Kovač in sluga Jože Zupane hotela vže za vre-janja novih zemljiških knjig 1881 ta zemljišča prilastiti celi teharski občini. To mnenje potrdi tudi dejstvo, da se je trudil Kovač še po iz-knjižbi na vse mogoče načine, da bi prilastitev dosegel s pravdo, in je vse poskusil, da bi pridobil pripomočke svojemu namenu. Tako je sklical 24. velikega travna odborovo sejo ter določil vspored: Občinski odbor blagovoli skleniti, kdo je lastnik prostora (ledine) v sredini teharske plemščine, ali teharsko selo samo, ali pa cela politična občina? Dalje, ali je cela politična občina Teharska ravno ista soseska kakor teharska plemščina in kako daleč sega teharska plemščina? Odbor je res mislil, da je pristojen tudi sklepati o lastninskih rečeh. Za pristojnost se ne briga niti uradni vodja, niti predstojnik.
Ker pa po vpljivu štorske tovarne ni bil noben odbornik Teharjan, se je tudi sklenil vsak sklep po misli in želji občinskega predstojnika brez oporekanja.
Vsled tega sklepa se je proglasila ledina v Teharjih za občinsko last in bi tedaj spadala v občinsko samooskrbo vanje. Za vprašanje, ktera zemljišča je smatrati po zakonu občinskimi, in ktere posebnosti morajo imeti, da so občinska, se ni brigal nikdo. Predstojniku je ostalo pač vendarle še bridko vprašanje, kako je iztrgati selskemu zastopu ta zemljišča. Ali njegovim svetovalcem se je tudi to kmalu posrečilo.
Uradoma se je uložila po pokojnem občinskem uradniku, Ludoviku Peeru, spisana neote-meljena pritožba, da opravičeni občani teharski vsa štiri leta ničesar ne zvejo o tem, kako se uporabljajo dohodki zemljišč, če ravno se je izvolil takratni selski zastop še le malega travna 1886, tedaj zares še le posloval 17 mesecev. Trava pa se je po stari navadi vedno javno dražbala na kak praznik po večernicah na licu mesta.
Vkljub tem dejstvom se je posrečilo občinskemu pisarju Peeru pridobiti šest podpisov. Predstojnik Kovač bi bil pač mogel in moral vedeti, da je ta pritožba krivična. Vendar pa je porabil pritožbo v seji 25. vinotoka v ta namen,
da je po odborovem sklepu odvzel selu samo oskrbovanje.
Oči vidno smo bili Teharjani primorani, pritožiti se zaradi krivice na deželni odbor, in to tembolj, ker smo natančno vedeli, da so navedena zemljišča samo naša last od nekdaj, da smo jo tudi sami rabili, in zato ne morejo biti občinska last. V pritožbi smo navedli vse do sedaj povedano, ter smo predlagali dokaz po pričah; kajti pismenih dokazil do tedaj nismo imeli pri roki. Popravljanje zemljiške knjige se je še le začelo, in kar smo imeli, priložili smo tej razpravi, a občinski predstojnik je mogel predložiti in podpreti začasno posest občine z izpiskom celjske zemljiške knjige, ter v podporo tega predložiti tudi zapisnik seje 24. velikega travna 1887 in zapisnik 25. vinotoka 1887 glede odvzetega samooskrbovanja.
Deželni odbor se tni potrudil natanko pre iskati in premotriti nasprotniških, po nepristoj nem potu predloženih prilog in naših temeljitih ugovorov, češ, da naša zemljišča niso občinska last, ampak posebna last teharskega sela.
Samo na tak način smo izgubili samo-oskrbovanje svojih zemljišč. Ostala pa nam je
6
vendar ta dobrota, da njih dohodki niso romali v občinsko blagajno, kakor je to občina pričakovala in pismeno zahtevala. Razsodba c. kr. upravnega sodišča pa ne pove ničesar drugega, kakor to, da je bila odločba deželnega odbora po takratnih aktih pravilna, in povdarja izrečno, da se hasek zemljišč ne more odvzeti pritoži-teljem in je v tem ztnislu potrdila določbo deželnega odbora.
Razprava o popravljanju zemljiške knjige je trajala cela 4 leta in končala s tem, da se je vknjižila vsled odloka z dne 28. listopada 1890 št. 31297 lastninska pravica teharske plemščine v deželni zemljiški knjigi št. 1599 knjiga IX. stran 1252 na ime teharskega sela.
Pravda je bila tedaj od strani občine pač svojeglavna, kajti jaz sem skoraj vsem odbor nikom, posebno pa uradniškemu vodji Karlu Je-leku v njegovi pisarni pokazal pred pravdo stari zemljeknjižni, kakor tudi deželnoknjižni, na ime teharskega sela glaseči se izpisek. Dokazal sem jim tudi s temi listinami, da so bili in morejo biti le teharski seljani lastniki teharske go-spoščine. Neglede na mojo opozoritev je predstojnik povzročil občinski sklep, da se ga po-
oblasti, začeti pravdo za prilastenje naših zemljišč, kterih vknjižba se je krivično spravila v celjsko zemljiško knjigo na ime teharske občine. Dosegel je tudi, da so se dotični pravdni stroški plačali iz občinske blagajne. Predstojnik je pač mislil: Teharjani ne bodo segli v svoj žep, da bi se spuščali z občino v drago pravdo, pri tem je pa pozabil, da smo tudi Teharjani solastniki občinske blagajne, in da ne bomo dvakrat plačevali. Teharjani pa so pooblastili mene, da jih zastopam po svoji vednosti in vesti. Nasledek je bil ta, kakor sem ga poprej omenil.
Pa tudi v gospodarstvenem oziru je mnogo pripomniti gledč oskrbovanja naše občine.
Za Kovača se je zgradilo ob Anskem bregu na peščeni zemlji pokopališče. Najvažnejše delo je bilo prostor poravnati in s zidom podpreti. Proračun je bil previsok. Pokojni župnik Jeretin se je ponudil, izvršiti to delo v prostovoljni roboti župljanov v dveh letih. Denar bi se potreboval samo za mrtvašnico in za podporno zi-dovje. Občina pa je sklenila, oddati zgradbe in vsa dela po javni dražbi, in tako se je zgodilo. Stroški za pokopališče so znašali nad 4000 gld. Kamenje je prodajal V. Kovač po 22 gld. in
nekaj krajcarjev za kubični seženj, med tem ko prodaja kamne iz istega kamnoloma in v isti meri v Celje po 13 gld. K apnu je bil gotovo določen potočni pesek, ki bi stal po 1 gld. za meter, jemal se je pa največ na gradišči samem in bil zato tudi neraben. Podporno zidovje se je zidalo preslabo in se je moralo pozneje s zidanimi stebri podpreti, ktero delo se je moralo posebe plačati. Pri tem je pa tudi poravnavanje zemljišča napačno, zato ker se ni poravnalo v ravnino, ampak pošev, in sedaj vsak dež od-plavlja pota in tla. Mrtvašnica že sedaj več nima skoro nobenega temelja.
Pri šoli so se popravljala stranišča. Prej so bila znotraj glavnega obzidja, sedaj pa se je prigradilo od zunaj novo stranišče. Komaj 14 let je bilo tega, kar se je zgradila ta šola, o kteri sem že prej poročal, sedaj pa je povzročila že zopet nove stroške. Štirje stari razpre dali naenkrat niso več zadostovali, zato se jih je zgradilo osem. Trdilo se je, da je prenovitev stranišč nujno potrebna. To pa zaradi tega, da bi še pred dokončano popravo zemljiške knjige lažje dosegli svoj namen, dokler namreč še je bil zgradbeni prostor vknjižen na ime občine in
še pravda ni bila odločena. Teharjani smo se namreč pritožili proti prizidanju stranišč od zunaj iz dveh vzrokov. Prvič bi se stem prizi-dom na sredi tako lepega kraja ogrdilo, drugače tako lepo šolsko poslopje, in drugič smo bili mi od nekdaj lastniki tega stavbišča in upali smo, da se reši pravda v našo korist. Proračun je bil glede na potrebo staviva, opeke, kamenja, apna, previsok, vendar glede posameznih cen primeren.
Pri dražbi se je to izkoristilo občini v škodo.
Zgradba se je izvršila s6 stroški po 1400 gld. V resnici pa bi ta zgradba pri nekoliki pozornosti lahko stala k večjemu 700 do 800 goldinarjev.
Pri tem pa se je še napravila ta neprilika, da so je moral prostor za straniščine sode po zimi kuriti.
Da pa ti popravki niso bili nujno potrebni, dokaz temu so straniščne cevi, ki so se izvrgle še skoraj nove. K temu pa še pride neprilika, da so se stranišča zidala na naši zemlji in se mora odškodnina za stavbišče še le izračuniti.
Iz vsega, kar se je dosedaj reklo o gospodarstvu naše občine, je nastalo prepričanje, da
je občinsko predstojništvo mnogo te,ga, kar se mu je naročilo, slabo začelo, in da je vse stalo več, kakor je bilo treba.
Treba je samo premisliti, kako je postopalo predstojništvo v zadevi prastarega javnega pešpota med Teharji in Štorami. Ravno tako je glede stavbe koleriščnice ž njenimi nedostatki; gledč samolastnega posekanja več kot 80 dreves za stavbeni les za koleriščnioo iz gozda, ki je \ knjižen na ime teharskega sela; tako je glede sestavnika občinskega premoženja; tako glede preložitve sejmišča koncem grudna 1892; tako glede nakupljenib zemljišč in dragocenih novih zgradeb.
Premnoge pravde so močno oškodile občino posebno pa teharsko selo.
Pravdni stroški znašajo do sušca 1894 pri obeh strankah več ko 1600 gld., vsak novec se je izdal zastonj, kar se bo izvedlo iz te knjižice.
Štorsko tovarništvo je skušalo 1892/93 za-graditi in s tem zabraniti prastari javni pešpot. Potniki pa so bili drugega mnenja in so za-grajo razvrgli in odstranili. In ker se je to večkrat ponovilo, so poizvedeli storilca, tožili ga in je bil le-ta obsojen na malo kazen. Ko se je pa
tak slučaj zopet ponovil, so si storilci najeli odvetnika zagovornika in bili oproščeni. In ko se je pot zopet zagradil, so potniki zagrajo zopet razdrli. Štorsko tovarništvo pa je s tem spoznalo, da ne more zabraniti pota s6 samooblastjo, zato pa se je obrnilo do občinskega urada s prošnjo: Občina blagovoli skleniti, ali je ta pot javna ali zasebna.
V seji 13. malega srpana 1893 se je sklenilo, da občina ne potrebuje tega pota, zato ga je proglasila kot zasebni pot in zato je tovarni prosto dopustiti ga ali pa zabraniti, ker gre čez njeno polje.
Ta občinski sklep je povzročil veliki nemir med domačimi in daljnimi soseščani, tembolj, ker sklepovni nagibi niso resnični, in ker je ta sklep kratil tudi potno pravico drugim sosednim občinam.
Iz tega vzroka se je pritožila občina Sv. Lovrenca ob Prožinu pri okrajnem zastopu, vsled tega pota se je vršil krajevni ogled in izpraševanje strank na licu mesta. Več kot 50 oseb je bilo kot priče zaslišanih. Vsi so proglasili ta pot kot starodaven. Zaslišali so se pa samo najstarejši možje, vsi so to potrdili in pri-

stavili, da tega pota do tedaj ni branil nikdo. Pa tudi nam teharskim domačinom se je s tem sklepom godila krivica, in zato smo bili primo-rani tudi mi, pritožiti se v pritožbi z 59 podpisi kot nezaupnico na občinski odbor.
Predstojništvo pa ni dalo prečitati nezaupnice v nobeni seji, ampak jo je vrglo v kot. Zato jo pa navajamo tukaj od besede do besede.
Slavnemu občinskemu odboru v Teharjih!
Štorska tovarna je predložila občini Teharski sledečo prošnjo: Občina naj proglasi pešpot ob železnici in Voglajni od štorskega do Tratinšekovega mosta v Teharjih kot zaseben pot. Ta predmet, s kterim si je tovarna že mnoga leta belila glavo, naj se po občinskem sklepu dožene in reši po želji tovarne. Naše obč. predstojništvo je spravilo ta predmet 13. malega srpana 1893 na dnevni red. Glasom zapisnika se je o tem razpravljalo in v navzočnosti 9 članov s petimi proti tremi glasovi sklenilo. Ta pot se proglasi zaradi tega, ker se ob njem na-važa premogov pepel in žlindra, nevarnim javnemu prometu in zarad izpuhtečih plinov zdravju škodljivim potom. Ker pa ta pot ne rabi občanom, bodi prosto štorski tovarni, prepustiti ga
javnemu prometu ali pa za graditi Podpisani so: „Kovač, Resnik, And. Štor, Jožef Žukelj, M. Ko-štomaj, F. Ostrožnik, Jur. Kresnik, Jakob Kres-nik in K. Jelek."
Sedaj pa je potrebno bliže si ogledati to stvar. Kaki nagibi so povzročili ravno našo ob čino k razsodbi, ali je ta že stoletja stari pot javen ali zaseben, o tem so prebivalci iz Štor, Gorice, Sv. Lovrenca, Prožina, Straž itd. naj boljše priče, ker so sami hodili neštevilnokrat po tem potu, in mnogi še živijo, ki ga dobro poznajo, in ki so pred zgradbo železnice in tovarne hodili po njem. Pot je tedaj star, in že od nekdaj obstoječ. Ali je potreben, o tem ni dvoma, drugače bi se ne prepirali za njega. Ljudje so ga vedno rabili, in ga rabijo še sedaj.
Čuden je pač nagib tega sklepa, namreč, da se je še-le po tolikih letih iznašlo, da sta pepel m žlindra, ki se že leta in leta tam od-kladata, naenkrat nevarna in zdravju škodljiva. Kteri odbornik je pač to opazoval? Do sedaj še ni znano, da bi kdo zbolel zaradi izpuhtečih plinov, (kljubu temu da nabirajo vbogi otroci vsaki dan premog iz pepela). Ce bi pa res bila kaka nevarnost, tedaj bi pa tovarna sploh ne
smela odkladati škodljivih odpadkov pod milim nebom, ampak morala bi skrbeti, da se poprej že v tovarni udušijo odpadki, ter se jim odvzame škodljivost.
Da ljudje branijo zagraditev tega pota, ni zlobnost in prepirljivost, ampak živa potreba. Pred vsem ga potrebujejo mnogi teharski občani, in Bukovžlačani sami, ki imajo vinograde v Gorici, pri Sv. Lovrencu in Prožinu. Dalje imajo dve podružnici, Sv. Lovrenc in Sv. Ivan, in un-stranska sela imajo v Teharjih svojo župno cerkev. Ali se tedaj župljani naj odrečemo temu potu? Ali je tedaj prav, če pravi občinski sklep, da Teharjani ne potrebujemo tega pota.
Ozirati se je tudi na to, da je ta pot jako kratek in zato že od nekdaj priljubljen. Drugič pa traja mnogokrat prevažanje in prelaganje vlakov ob privozišču tako dolgo, da se med tem lahko pride po tem potu v Teharje. Mnogokrat imajo ljudje nositi težka bremena, in naj mari tedaj čakajo četrt ure ali še več, dokler se odpravi vlak? Ali se jim mnogokrat ne zgodi, da gre duhovnik na nujno spoved v onstranske občine, ali naj mari Bog ve kako dolgo čaka na
kolodvoru s6 svetim obhajilom? In vendar je to občini dobro znano.
Iz pritožbe je tedaj razvidno, da občinski odbor po svoji večini ni kos svojim dolžnostim. Zato pa se čutimo vsi podpisani pritožniki poklicani povedati predstojništvu, da zaslužijo vsi, ki so glasovali v tej zadevi z „da" in ki so podpisali zapisnik brez opombe, naše popolno nezaupanje in ga s tem tudi dobijo.
Teharje, 21. kimovca 1893.
59 podpisov.
Tudi ta vloga se odboru ni prečitala, am pak vrgla v kot.
Istočasno smo se pritožili tudi na c. kr. okrajno glavarstvo proti sklepu z dne 13. malega srpana 1893. Priložili smo pritožbi nezaup nico v prepisu in jo oddali 23. kimovca 1893. Prosili smo na podlagi 91. o. r. da se razveljavi občinski sklep zaradi prikrajšanja naših in tujih pravic.
Koliko nam znano, je okrajni zastop proglasil pot kot javen, proti temu se je pritožila štorska tovarna na dež. odbor. Pokazalo se bo s kakim uspehom.
Rad bi še omenil nepremišljenih občinskih sklepov, kako se je zgradila predraga koleriščnica in koliko je stala nepotrebna preložitev sejmišč, in kako se je s temi sejmišči pokvaril najlepši prostor v Teharjih. Ker pa še te zadeve deloma so komaj začete, jih ne omenjam zdaj, ampak bom to storil svoj čas v posebni knjižici.