LET SKIJPNE SLOVENSKE UCITELJSItE ORGANIZACIJE Učiteljska organizacija je po naravi poklicnega dela svojega članstva, ki je imelo v vseh dobah viden odraz v njenem snovanju, razširila svoje udejstvovanje daleko preko ozkega stanovskega področja, ki jc odmerjeno drugim stanovskim organizacijam. Njeno delo je bilo eminentne važnosti za slovenski narod, za njegovo kulturno in gospodarsko življenje, za njegovo borbo proti ponemčevanju in odtujevanju slovenski narodni skupnosti in za njegovo osvoboditev. Velikega pomena pa je bilo in je to delo tudi za našo narodno državo, za Jugoslavijc, ki sta ji slovensko učiteljstvo in njegova organizacija pred osvobojenjem slovenskega naroda pripravljala pot, po njeni ustanovitvi pa zastavljali vse svoje sile za njeno notranjo izgraditev in utrditev. Zaradi tega isvoieg?. dela je učitcljska organizacija važen činitelj v našem narodnem in državnem življenju. Naš jubilej zato ni samo manifestacija 50 letne stanovske borbe slovenskega učiteljstva v skupni organizaciji, marveč hkrati manifestacija našega 50 letnega vztrajnega in uspcšnega organiziranega, kulturnega, gospodarskega in nacionalnega dela. Prvi začetki slovenske učiteljske organizacije segajo daleč preko 50 let nazaj. Doba borb za ustavo, ki je v 70 letih preteklega stoletja razgibala vse javno živIjenje v Avstriji, je prinesla gibanje tudi v vrstah neuvaževanih, slabo situiranih, nezadostno Izobraženih in v vsakem oziru na, vse strani odvisnih konkordatskih učiteljev. Potreba po zboljšanju položaja, po razširitvi splošne in poglobitvi strokovne izobrazbe je bila sila, ki je sprožila med njimi gibanje združevanja v easu, ki je zaradi vsesplošnega kipenja in hotenja po novi ureditvi obetal uspehe. V tej dobi so nastala prva učiteljska društva, katerih glavni cilj je bila ureditev ueiteljskega položaja in položaja šole z ustavo in državnim šolskim zakonom. V letu 1868. izdana ustava in državni šolski zakon, ki je sledil naslednje leto, sta prinesla za šolstvo več važnih določb. Državni šolski zakon pa je uredil tudi vprašanje učiteljstva, njegove izobrazbe in službenega razmerja in ga rešil popolne negotovosti in spon vsestranske odvisnosti. Ta zakon je s tem dejansko ustvaril učiteljski stan, kar je ugodno vplivalo na vse nadaljnje dclo učiteljstva pa tudi na njegovo združevanje v stanovskih društvih. Slab isocialni položaj in mučno občutena potreba po razširitvi izobrazbe sta odločala o prvih učiteljskih ustanovah na Slovenskem. V decembru 1. 1860. je bilo v Ljubljani ustanovljeno »Društvo v pomoč učit. vdovam in sirotam na Kranjskem«, ki je najstarejša učiteljska ustanova pri nas. Društvo je po Zedinjenju prenehalo poslovati. Njegov skromni sklad, iz katerega se morejo dajati še skrcmnejše podpore, upravlja danes Učiteljski dom v Ljubljani. Istega leta je bil ustanovljen v Ljubljani tudi »Učiteljski tovariš«, današnje glasilo slovenske učiteljske organizacije, ki je izšel prvikrat 1. januarja 1861. leta, Sprva je služil zgolj obravnavi vzgojnih in šolskih vprašanj, priobčeval obvestila o osebnih izpremembah učiteljstva in šolske uradne objave, pozneje pa je svoje področje razširil na obravnavo stanovskih vprašanj in vprašanj učiteljske organizacije. S tema dvema ustanovama so se vidno pokazali začetki učiteljskega pokreta pri nas. Prvo slovensko učiteljsko društvo je bilo ustanovljeno na Koroškem v velikovški dekaniji 1. 1866. Ostalo pa je brez vsakesa vpliva na stanovsko gibanje slovenskega učiteljstva in na snovanje drugih učiteljskih stanovskih društev na Slovenskem. Brez teh zvez je že kmalu neopaženo zamrlo. Že 1. 1868. pa sta bili ustanovljeni dve novi slovenski učiteljski društvi: v Dravogradu in v Ptuju, leta 1869. »Učiteljsko društvo za Kranjsko« v Ljubljani, naslednje leto »Celjsko učiteljsko društvo«. V kratki dobi so sledila nato nova učiteljska društva po drugih okrajih. Z učiteljskima društvima v Dravogradu in Ptuju 1. 1868. začne rasti učiteljska organizacija po vsem Slovenskem, zato štejcmo to leto za začetno leto stanovskega združenia slovenskcga učiteljstva. Vsa našteta, pa tudi druaa. pozneje ustanovljena slovenska učiteljska društva so delovala osamljeno vsako zase, vsako po svoji lastni uvidevnosti in preudarku, brez kake mcdsebojne povezanosti, ako izvzamemo nekatcra društva na bivšem Štajerskem. ki so bila včlanjena celo v graškem nemškem »Lehrerbundu«. Zaradi tega tudi ni bilo mogoče misliti na kake vcčjc uspehc Potreba Po vzajemnem delu je postala kmalu živa. Prvo iniciativo za to je dalo »Učitelisko društvo za Kranjsko«, ki je z namero, pritegniti v svoje okrilje vse slovenske učiteljc, leta 1872. izpremenilo svoja pravila, razširilo svoj delokrog in se preimenovalo v »Slovensko učiteljsko društvo s sedežem v Ljubljani«. Zamisel, organizirati vse slovenske učitelje v enem samem društvu, pa je bila preveč neživljenjska, da bi se dala izvcsti. Njeno oživotvorjenje bi zahtevalo likvidacijo že obstoječih okrajnih društev, kar nki malo ni bilo simpatično, niti bi ne bilo koristno. Skupna slovenska učiteljska organizaci.ja bi kot eno samo društvo tudi nc mogla uspešno delati, ker bi bilo preveliko in Drcneokretno telc. Svoje člane bi lahko zbralo na zborovanje komaj enkrat na letc, kar bi jim onemogočalo vpliv na delo in vpogled vanj. To stanje bi samo po sebi prepuščalo vso organizacijo izključni volji vodstva, kar ni bilo samo nedemokratično, marveč tudi drugače ni bilo privlačno. Iniciatorji te zamisli tudi niso pomislili na tt^da je del štajerskih slovcriakih ' IHifFiPI1!" ¦t'^i*'1 , >M*t^P a drustva so nnela^y^tako e slovensk- ! ¦ 'i-jaiprorganiI&zurnevv, Jffj strani bi brez uteme- ¦ga, pi) Ul'Ug7^)a bi ne zamcnjala tema dela na zvezni z neokretna društveni osnovi in celo ne tne likvidacije in samoodpovedi tične osnove. učiteljskh »Lehrerbun, ureditev e zacije naj ne želela ljenega ra prožnosti nim siste za ceno na demo Miseli teijske o nila. Na pristašev njič ko a osr no, prido rolagoma je doz etno izoblikovala prepričariTu, da je možno stv ostvaritvijo te in take organi' če se ustanovi kot zveza že ob skih društev. sta bolj i ' "<;retne u l nenrtki nacio tudi ^^^^^ stali v 'ediT^^^^^bil izstop e izstopilo 1. 18j je 1. 1887. Lju ariborsko jslovenske učiiu ni usahIno več se slediju in iti z fdaj, fclj- Potreba tivno nare, začel vl nasilnej »Lehrcr trenja. štev. Pr štvo, sle Celjsko i prej hoteli " in je tako ri ugasnilo. Kmalu so lolj im"k.'raKo » je em vjT štajer^ ino em i in drudruuštvo, 'lista že Bunda« ^ njem samo !T tudi druga dru- štva. Položaj je bil seda.j za izvedbo misli nad vse ugoden. Prvi je javno nastopil za ustanovitev zveze slovenskih učiteljskih društev Franc Kocbek, takrat podučitelj v Zalcu. Na zbcrovanju Celjskega društva v Celju je imel v mesecu novembru 1887. leta obširen referat, v katerem je prikazal nujnost takojšnega pristopa k delu. Celjsko učiteljsko društvo si je njegove misli soglasno in v celoti osvojilo in prevzelo nase obvezo, izvršiti vsa pnpravljena dela. Bodoči zvezi so bile določene sledeče naloge; potegovati se za šolske in učiteljske interese, ustanoviti podporno društvo za slovenske učitelje, postaviti »Slovenski učiteljski dom« za obolele in okrevanja potrebne učitelje, izdajati pedagoške knjige, skrbeti za dcbro slovensko mladinsko knjigo in osnovati svoje društveno glasilo. To so naloge, ki jim je slovenska učiteljska oraanizacija pozneje tudi služila in ki tvorijo tudi še danes bistveni del njenega programa. Sestava pravil in vse organizatorično in propagandno delo je bilo poverjeno na tem zborovanju posebnemu odboru. v katerem so bili že omenjeni Franc Kocbek, podučitelj v Žalcu, Anton Brezovnik, učitelj v Vojniku ter predsednik Celjskega učiteljskega društva, in Armin Gradišnik, podučitelj v Hrastniku. Že v letu 1888, je bilo za ustanovitev zveze vse pripravljeno. Ustanovni občni zbor naj bi se vršil v Celju. Zaradi ovir, ki so jih stavljale avstrijske upravne oblasti novo sc snujoči organizaciji učiteljstva vseh slovenskih dežel, v kateri so videle nevarno panslavistično ustanovo, pa je bila ustanovitev preložena in prenesena v Ljubljano. Tu je bila dne 22. aprila 1889. ustanovljena »Z a v e z a slovenskih učiteljskih društev«. Za njeno glasilo je bil proglašen »P o p o t n i k«. Od ustanovitve prvega slovenskega društva 1. 1868. do »Zaveze« je preteklo 21 let. V tem času je slovensko učiteljstvo na zunaj svojo organizacijo dogradilc. Treba je bilo pa še obilo dela za njeno utrditev. Prvo slovensko učiteljsko društvo Ptujsko je imelo v začetku 15 članov, Zaveza je štela ob ustanovitvi 18 društev, in sicer: 4 na Kranjskem, 4 na Primorskem in 10 na Štajerskem, s skupaj 789 člani. Že 10 let pozneje pa je imelo 32 društev s 1748 člani. Danes, ko je velik del slovenske zemlje odrezan od telesa naše države, šteje skupna slovenska učiteljska organizacija 34 učiteljskih društev in ima 3220 članov. Z ozirom na obsežno delovno področje je bilo nemogoče pričakovati, da bi vodstvo »Zaveze« samo uspešno vršilo vse dclo. Zato se je že takoj ob ustanovitvi delo razdelilo na odseke, ki jim je bilo vsakemu določeno posebno področje. Slomškov odsek je imel nalogo izdajati Slomškove pedagoške spise, vrtnarski odsek nalogo pospeševati zanimanje za vrtnarstvo med učiteljstvom, odsek za ocenjevanjc mladinskih knjig je ocenjeval izišle mladinske knjige in skrbel za dobro mladinsko slovstvo, obrambni odsek je skrbel za pravne, gmotne in moralne koristi učitelistva, delo za stanovsko gospodarsko in socialno okrepitev pa jc vršil osrednji odsek. Prva leta je združevala »Zaveza« učitelje ne glede na svetovni nazor in politično prepričanje. Pod vplivom dela političnih strank pa so se zanesla^y^^a tudi v učiteljske vrste. Že vLg^^B^^i^Bfc^do razkroja. Učitelji kj*jj^^H|a nazin^^ka začeli izdajati svoj^^^^^tenski uči^^^^^jc prvič izšel 1899. Dnt^^^Btembra 1900. i slovenskj^HHRH»ke.aa shoda ustanovili ^K>jo las no učiteljcijo »S 1 o ^Bk o v c z v e z o«, ačela snov^Bsvoje crajne pomškova zM^pi 1 uževala v poklicne H^ j katoliških čitelje, uči*^Ecc, ka hete, provrst šol i^Rrijatclj šole. Vsi so ostali -^Kiavezi« itev je ime^Ka posli ico vedno duhov m^Bučiteli! vom. Obe ^^^^^^^ ta prišli pt^fcdločil« vpliv pol^^^^^^^Bk, številčn^Kočnejš »Zaveza« HBii^Barodne na-Hne str; ike, Slomjva z^H Pod vpli-^Katolišk narodne fankc. ^M njimi so li^Kalc osti borbe, od Sar sta^leli tako slcHfekoužJtvo kakor |tcljstv4Mamo škodo, 2e z^M zgodaj je ^^¦^^¦avezi« do |aza stnHjenje po či^^^^^^Hovezanosti lrvatsl^H in srbskirr^HpHHBm. Zaradi ravne ^ldelitve, po^B^n^l prinadali Slavonijo p^K-^d^ upravo, ni misliti na ^HHc učiteljstvo žel mogl^^^Hrfiti »Zavezi«. Ł obstfl-^^B^Dalmacijo. Init učiteljskih dru- štev« je dalmatlnsko učiteljstvo sprejelo in s slovenskim učiteljstvom leta 1900. preosnovalo »Zavezo slovenskih učiteljskih društev« v »Zavezo avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev«. Potrebo tesne povezanosti slovenskih narodov je živo občutilo tudi slovensko učiteljstvo v »Zavezi«. Na njeno iniciativo so bile izvršene vse predpriprave in avgusta meseca leta 1908. je bila v Pragi ustanovljena »Z v e za slovanskega učiteljstva v Avs t r i j i«. Kljub vsem težavam in oviram avstrijske uprave se z jugoslovanskim duhom prežeta učiteljska organizacija ni nikdar odpovedala svojemu cilju, ustvariti čim tesnejše sodelovanje s hrvatskim, srbskim in bolgarskim učiteljstvom. Slovenski učitelji, zlasti vodilni člani njihove organizacije, so vedno vzdrževali najožje prijateljske zveze z vodilnimi člani učiteljskih organizacij hrvatskega in srbskega učiteljstva v Hrvatski. Slavoniji, Bosni in Hercegovini in v bivši kraljevini Srbiji. V letu 1906. je Zavezina skupščina slednjič sklenila, da je treba izvršiti vse priprave za ustanovitev enotne zveze vseh učiteljskih organizacij južnih slovanskih narodov. Istega leta je bila ta iniciativa sprejeta na kongresu srbske učiteljske organizacije v Bcogradu, ki so mu prisostvovali tudi zastopniki slovenskega, hrvatskega in bolgarskeča učiteljstva. Ostvaritev zamisli so preprečili gledeči politični dogodki I. 1908., ki so končali z avstrijsko aneksijo Bosne in Hercegovine. Ta aneksija je prikrajšala Srbijo za njene pravice, k medsebojni povezanosti in skupni borbi za ustvaritev nacionalnih smotrov stremeče učiteljstvo vseh južnih slovanskih dežel pa je prisilila, da je moralo od svojega načrta odstopiti. Zaradi vsega tega dela so morali učiteljska organizacija in njeni vodilni člani prestati od avstrijske uprave mnogo neprijetnosti in šikan. Zlasti je bil njih položaj težak med vojno. Organizačno glasilo »Učiteljski tovariš« je prišel na indeks srbofilskih listov in celo vsak njegov naročnik in prejemnik je bil označen za politično sumljivega in nezanesljivega. Osvobojenje in Zedinjenje sta prinesla »Zavezi« nove možnosti dela in razmaha. Takoj po prevratu je drugič izpremenila svoje ime v »Zavezo jusoslovanskeca u č i t c 1 j s t v a« in začela intenzivno delati na ostvaritvi svoje stare zamisli. na ustano- vitvi ene same učiteljske organizacije slovenskega, hrvatskega in srbskega učitelistva. V letu 1920. je likvidirala in se priključila kot posebno poverjeništvo s sedežem v Ljubljani vsedržavni organizaciji, »U druženju jugoslovanskega učiteljstva« (kratica: UJU), ki je bilo ustanovljeno na prvem kongresu učiteljstva Jugoslavije v Beogradu dne 18. junija 1920. Kljub izpremembi imena in kljub priključitvi državni učiteljski organizaciji pa je ostala organizacija še vedno pod vplivom demokratske stranke. kakor je še vedno stala pod vplivom SLS druga slovenska učiteljska organizacija »Slomškova zveza«. Zaradi vedno večjega vpliva povojnih političnih strank na prosvetno personalno politiko sta učiteljstvo in šola močno trpeli. Vsakokratna izprememba političnega režima je imela za posledico nove premestitve učiteljstva, s katerimi se je vedno ena od obeh učiteljskih organizacij solidarizirala. dočim je bila druga kot opozicijska napram vodilnim osebam nove politične situacije brez vsakega vpliva in moči. Zato je vstala v učiteljskih vrstah misel po popolni depolitizaciji učiteljske organizacije. Misel je dobivala vedno več pristašev in propagatorjev. Glasniki za depoIitizacijo so nastopali v ljubljanskem poverjeništvu UJU, pa tudi v »Slomškovi zvezi«. Na pokrajinski skupščini poverjeništva UJU v Celju dne 18. julija 1926. je ta misel popolnoma zmagala. Skupščina se je s slovesno izjavo »Deklaracijo« izjavila za čisto stanovsko, od strankarsko političnih vplivov nezavisno organizacijo, ki bo mogla zastopati interese učiteljstva in šolstva na vse strani. Druga sloven. učiteljska organizaciia »Slomškova zveza« je zato izgubila svoj pomen. Deklaracija je globoko delovala tudi na njene člane, ki so jo skoraj soglasno odobravali. Še istega leta je zato »Slomškova zveza« likvidirala, njeno člansvo pa je pristopilo v UJU. Po 26 letih medsebojne brezplodne in škodljive borbe se je slovensko učiteljstvo tako zopet združilo v eni sami stanovski organizaciji. Po likvidaciji »Slomškove zveze« so si njeni bivši člani osnovali svo.jo kulturno »Slomškovo družbo« s ciljem razvijanja in propagiranja krščanskih pedagoških načel, svobodomiselno učiteljstvo za osnovanje posebne kulturne organizacije tedai ni čutilo potrebe in je tudi do danes ni osnovalo. S sprejetjem deklaracije, z likvidacijo »Slomškove zveze« in pristopom njenih članov v ljubljansko poverjeništvo UJU so prenehali stari spori, vendar organizacija še vedno ni prišla do svojega miru. Z deklaracijo in z iz nje izvirajočo konsekvenco popolne depolitizacije se mnogi stari člani poverjeništva UJU, ki so delovali v njem še izza časov »Zaveze«, niso strinjali in iso vztrajali na tem, da ostane organizacija svetovno nazorsko in kulturno opredeljena. Več teh članov je tedaj odstopilo. Ustanovili so lastno društvo »Edinstvo« in pod istim imenom so začeli izdajati tudi svoj list. Med obema organizacijama se je vodila ostra borba, ki se je zlasti odražala v obeh glasilih. Borba »Edinstva« pa je postajala brezupna. Maloštevilni člani niso mogli vzdrževati lista, poleg tega se je njih število vedno bolj krčilo. Tudi med njimi je bolj in bolj prodiralo spoznanje pravilnosti deklaračnih načel, zato so se jeli vračati v UJU. Leta 1928. je slednjič borba utihnila, »Edinstvo« pa je likvidiralo. Po dobrem letu nove borbe je zavladal mir v učiteljski organizaciji. Leta 1931. je dobila organizacija nova pravila, s katerimi je zopet, že četrtič, menjala ime. UJU — poverjeništvo Ljubljana, se je tedaj izpremenilo v »Jugoslovensko učiteljsko udruženje — sekcija za dravsko banovino v Ljub1 j a n i«. Dvakrat po letu 1926. je bila enotnost naše organizacije močno ogrožana, obakrat po vplivu in prizadevanju političnih strank, ki so skušale učiteljstvo stanovsko organizirati na političncm programu. To bi pomenilo borbo in razkol v naši organizaciji. Prvi poizkus je naredila 1. 1933. Jugoslovanska nacionalna stranka, ki je hotela organizirati učiteljske klube JNS. Poizkus pa zaradi odločnega odpora naših članov, baš najizrazitejših pristašev te stranke, ni uspel. Namera ustanovitvc učiteljskih klubov JNS jc na ustanovnem občnem zboru avgusta 1933. propadla za vso državo. V letu 1937, pa je začela ustanavljati svoje učiteljske klubc Jugoslovanska radikalna zajednica. Jeseni tega lcta je bil tudi v Ljubljani ustanovljcn tak klub, ki na se ni mogel razširiti. V letu 1938. ga jc zato stranka razpustila. Deklaracija je zmagala tudi ro pot. Tok svetovnih dogodkov je leta 1918. velik del slovenske zemlje priključil Italiji. Slovenska učiteljska društva v zascdenem ozemlju so se skupno s hrvatskimi učiteljskimi društvi v Istri leta 1900. združila v »Zvezi slovans-kih učiteljskih društev v 11 a 1 i j i«. Njeni ustanovitelji so bili: tržaški učitelj Anton Germek, ki jo je tudi vodil od ustanovitve do njene prisilne likvidacije leta 1926., Alojzij Hrcščak, učitelj v Lokvi, in Jože Pahor, učitelj v Sežani. »Zveza« si je osnovala svoje društvcno glasilo »U č i t e 1 j s k i 1 i s t« in izda.jala mladinski list »N o v i r o d«. Ustanovila je tudi svoj učiteljske pevski zbor. Z razpustom »Zveze« 1. 1926. so prenehale tudi vse njene ustanove. Tem kratkim obrisom zgodovine učiteljske organizacijc in njenega razvoja od njenih prvih začetkov do danes naj sledi še kratek prikaz njenega dela. Sile, ki so sprožile v učiteljskih vrstah gibanje združevanja, t. j. ureditev gmotncga, družbenega in pravnega vprašanja učiteljstva, so določile tudi osnovno nalogo organizaciji, ki si jo je ustanovil stan predvsem v zaščito lastncga položaja. Učiteljska organizacija je zato v prvi vrsti borbena formacija učiteljskega stanu. Zaradi tega je tudi vso dobo svojcga obstoja dosledno in odločno branila učiteljeve človečanske, družbene in državljanske pravice. Borila se je, da se mu ustvari pravna sigurnost in se vsa zakonodaja izvede tako, da bo imcl v njej pri svojem delu in za to dclo potrebno oporo. Ker pa more učitelj kljub gornjim pogojem uspešno vršiti svoje težke in odgovorne naloge le tedaj, če je prost morečih skrbi za svojo in eksistenco svoje družine, se je organizacija vedno prizadcvala, doseči tudi izboljšanje njcgovega gmotnega položaja. Pri vsem tem njenem delu in stremljcnju jo je vedno najizdatneje podpiralo njeno glasilo »Učiteljski tovariš«, ki je že 79 let javna tribuna učiteljskih pravic in zahtev. »Učiteljski tovariš« je najstarejši obstoječi slovenski list sploh in gre torej učiteljstvu častno mesto tudi na področju našcga novinarstva. Šlovensko učiteljstvo je bilo pred 50 leti ob ustanovitvi skupne organizacije v skrajno slabem gmotnem in socialnem položaju. Navezano zgolj nase in svo.jo lastno moč, je začelo sedaj kaj kmalu stvarno misliti na izboljšanje svojih težkih razmer. Iz organizacije je zrasla iniciativa in z njenim delom in pomočjo si je ustvarilo učiteljstvo v teku let ceio vrsto solidnih gospodarskih in socialnih ustanov. Plod tega dela so: »U č i t e 1 j is k a samopomoč« in »Samopomoč za učiteljske otroke«, trije učiteljski domovi: v Ljubljani, Mariboru in Rogaški Slatini, »D o m u č i t e ljic v Ljubljani«, dva denarna zavoda v Ljubljani in Celju in »U č iteljskatiskarnavLjubljani«s knjigarno in podružnico v Mariboru. Zbirajo pa se tudi že sredstva za učiteljsko okrevališče v Omišlju na Krku. Vseh teh 10 ustanov si je zgradilo učiteljstvo v teku ne polnih 50 let sdmo, brez vsake tuje pomoči. Največjo skrb in pažnjo je posvečala slovenska učiteljska organizacija v vsej dobi svojega obstoja slovenski šoli in njenemu razvoju. V spoznanju, da je najvažnejši činitelj v našem šolstvu učitclj kot osebnost i.n učiteljstvo kot stan, si je nenehno trudila doseči ostvaritev tistih pogojev, ki bodo učitelja postavili v položaj, da bo z uspehom delal na izgraditvi in razvoju našega šolstva. Od tod prvenstvena njena skrb in delo za razširitev splošne in poglobitev strokovne izobrazbe učiteljstva in zato tudi vsa njena borba za ureditev pravnega in gmotnega položaja učiteljskcmu stanu. V teku 50 let je njeno dclo po višji izobrazbi učiteljstva parkrat uspelo, vendar uspehi niso nikdar zadovoljili. Delo učitelja, duhovno izoblikovati otroka, t. j. najdražje in najplemenitejše, kar narod sploh premore, je tako važno, da je upravičcn klic učiteljstva po akademski izobrazbi. Organizacija pa tudi sama neposredno skrbi za učiteljevo izobrazbo. Prircja strokovna in splošna kulturna predavanja, izobraževalnc tečaje in ankcte. Razširitvi pedagoškega znanja in poglobitvi v pedagoška vprašanja šolske prakse služi »P o p o t n i k«, ki ga izdaja organizacija. »Popotnik« izhaja 60 let in jc najstarejši in edini samo pcdagoški slovcnski list. Vedno je delala organizacija tudi na vseh drugih vprašanjih, ki zadevajo šola. Predvscm si jc prizadevala doseči v šolski zakonodaji takc določbe, ki bodo ustrezale vsem stremljenjem šolc po naprcdku. Skrbela je za sestavo dobrih pedagoškim in mladinoslovnim izsledkom ustrezajočih učnih načrtov, za dobre šolske knjige in učila. Z uvedbo šolskih radio ur, ki jih organizira in vodi poseben njen odsek, je mnogo doprinesla k poživitvi pouka. Pa ne samo za osnovno, tudi za nadaljevalno šostvo je vedno skrbela. V njenem okrilju so obstojali posebni odseki z a kmetske in gospodinjske ter trgovske in obrtno nadal.jevalne š o 1 e, vsak s svojimi poscbnimi nalogami. Ko motrimo danes vse to delo, mirno in z vso stvarnostjo lahko trdimo, da je današnja visoka raven našcga šolstva plod požrtvovalnega dela slovenskega učiteljstva. Slovenska učiteljska organizacija se nikdar v teku svojega obstoja ni omejevala na področje stanovskega dela. Vedno je čutila za svojo primarno dolžnost, neposredno služiti interesom svojega naroda. Predvsem sta slovensko učiteljstvo in njegova organizacija v vseh časih odločno odbijala vse poizkuse, oropati slovenski narod njegove narodne individualnosti. Val germanizacije, ki je ob koncu preteklega stoletja grozil preplaviti slovcnsko zemljo, jc bil s pomočjo učiteljstva in ob njegovem delu ustavljen in razbit. Da smo ohranili naše današnje narodnostne meje, gre zato v veliki meri zasluga tudi slovenskemu učitelju in organizaciji, ki mu je dajala moralno oporo in napotke za delo, je pa. to dclo po svojih močeh tudi materialno podpirala. Tudi po osvobojenju in zedinjenju učiteljska organizacija in slovensko učitcljstvo nista nikoli smatrali, da je ta nacionalna naloga končana. Vso skrb sta tudi nadalje posvečali vzgoji krepkih narodno zavednih značajev. Vedno in požrtvovalno sta delali za dviganje narodne zavesti in narodnega ponosa med našim ljudstvom in se borili proti raznarodovanju in proti odtujevanju našega človcka slovenski narodni in jugoslovanski državni skupnosti. Če katcri stan, potem je učiteljski stan tudi v tem oziru storil svojo dolžnost. Za sistematično izvajanje narodnoobrambncga dela je imelo in ima učiteljstvo še danes pri organizaciji svoj odsek. Za potrebe svojega naroda je imelo slovensko učiteljstvo vedno polno razumevanje. V zavesti, da se moreta šolstvo in prosvcta razvijati le v gospodarsko dobrih razmerah, je učiteljska organizacija v svoj program prevzela tudi skrb za vzgojo učiteljev gospodarskih delavcev. Sama je prirejala vrtnarske, zadružno gospodarske in knjigovodske tečaje in izposlovala, da so se taki in kmetijski tečaji za učiteljstvo prirejali tudi iz javnih sredstev. Poleg tega pa je vedno podpirala in tudi danes podpira delo številnih nacionalnih, kulturnih, socialnih in zdravstvenih organizacij. Slovenski učitelj je vedno delal tudi izven šole. Deloval je pri prosvetnih, gospodarskih, narodno - obrambnih, dobrodelnih in drugih društvih, ki jih je često tudi sam ustanavljal. Vse to delo je bilo dolgo prepuščeno poedincu samemu, ki ga je opravljal po lastni uvidevnosti. Da bi rodilo izvenšolsko delo čim več uspehov, ga je bilo trcba posplošiti, organizirati in sistemizirati. Organizacija je s tem namenom kmalu po ustanovitvi Jugoslavijc ustanovila poseben odsek. Izkušnje pri delu samem so odsek prisililc, da je svoj program izpreminjal in izpopolnjeval. S tem v zvczi se je izpreminjalo tudi imc odseka. Prvotni »P r o s v e t n i o d s e k« so je izpremenil v »O dsek za izvenšolsko delo«, pozneje v »Klub prijatel.jev vaš k e k u 11 u r e« in slednjič v »U č i t e 1 j ski p o k r e t«. Program Učitelj. pokrcta je sociološki študij otroškc okolice in somatološko ter psihološko proučevan.je otroka v tej zvezi. Iz teh študijskih zaključkov samo po scbi izhajajo konkretne naloge za izvenšolsko delo učitelja v kraju službovanja. Učiteljstvo spoznava potrebo dela predvscm na gospodarskem polju. Iz gospodarskega dcla naj raste in izhaja tudi kulturno delo. Za organizacijo in sistemizacijo izvenšolskega dcla med učiteljstvom izdaja učitcljska organizacija poseben list »P r o s v e t a«, ki je zaključila letos svoj 9. letnik. Od svoje ustanovitve dalje po<sveča organizacija vso skrb dobri mladinski literaturi. Leta 1895. je ustanovila »Knjižnico z a m 1 a d i n o«, leta 1906. »J a n L e g o v o knjižnico« in pozneje »M 1 a d i n s k o k n j i ž n i c o«. Leta 1900. je začela izdajati mladinsko revijo »Z v o n č e k«. Po opustitvi »Zvončka« je organizirala 1. 1928. v svojem okrilju posebno mladinsko založbo »M 1 a dinsko m a t i c o«. Ta izdaja mesečno revijo »N a š r o d« in letno redno 3 do 4 knjižice. »Naš rod« in publikacije Mladinske matice so najbolj razširjena mladinska izdanja in dosezajo najvišjo naklado od vseh mladinskih listov v Jugoslaviji. Po svoji kvalitcti dosegajo višino najboljših mladinskih izdanj velikih narodov. V teku 11 let je razširila Mladinska matica med slovcnsko mladino knjig v skupni nakladi nad 1,200.000 izvodov. Važnost Mladinske matice pa ni samo v tem, da skrbi naši mladini za dobro knjigo. Važno kulturno misijo vrši tudi zlasti s tem, kcr vzgaja nov rod mladih mladinskih pisateljev in umetnikov-ilustratorjev. Slično nalogo kot Mladinska matica na literarnem, ima »Učiteljski pevski z b o r« na polju vokalne glasbe. Pri njem sodelujejo učitelji in učiteljice iz vseh predelov Slovenije, zato nalaga njegovo vzdrževanje organizaciji velikih gmotnih žrtev. terja pa te žrtve in mnogo truda in napora tudi od pevcev in pevk samih. Zbor goji predvsem slovensko in jugoslovanska narodno in umetno pesem. Sam naroča in zalaga tudi novc skladbe, s čimer v znatni meri pomaga razvoju in dvigu naše glasbene produkcije. Poleg tega skrbi za izdajo mladinskih pesmaric, za organizacijo mladinskih pevskih zborov in za vzgojo pevovodij. Učiteljstvo se je vedno zavcdalo tudi tcga, da je člen velike družine državnih nameščencev. Imelo je polno razumevanic za potrebe drugih namcščenskih strok in stanov. Učitcljska organizacija je vzdrževala prijateljske stike z vsemi drugimi stanovskimi organizacijami, jih podpirala v njihovih posebnih zahtevah, v primerih potrcbe pa je vcdno z njimi vrcd ramo ob rami stala v borbi za skupne interese. Časten delež je zato doprinesla tudi pri delu za skupne pridobitve državnih uslužbcncev. Čc prcglcdamo danes, ko se ob proslavi 50 lctnice oziramo naza j, vse delo organizacije, vidimo, da skoraj ni področja našega javnega življenja, na katcro bi slovenska učiteljska organizacija ne bila prenesla svojega delovanja. Na nacionalncm, narodno-obrambnem, gospodarskem, kulturnem, šolskem, pedagoškem, stanovskcm in stanovsko gospodarskem in socialncm polju, povsod se je požrtvovalno, častno in z uspehom uvcliavljala. S tem delom je ustvarila dobrine učiteljskcmu stanu, v še večji meri pa svojemu narodu. Za vse, kar smo učitelji z dol(?olctnim organiziranim dclom dosegli in kar danes imamo, gre v prvi vrsti zasluga tistim žc pokojnim in živcčim tovarišcm, ki so nam pokazali pravo pot za naše delo. Snovalccm prvih učiteljskih društev, buditel.jcm učiteljskc zavesti, tvorccm skupne učiteljskc organizacije, borcem za naše pravice in vscm tistim številnim ncimenovanim in neznanim učiteljem in učitcljicam, ki so kakor koli pomagali pri izgraditvi organizacije in pri n.jenem delu za dosego zastavljenih smotrov, bo naša hvaležnost in hvaležnost bodočih učiteljskih generacij trajen spomin. Imcna Andrej Praprotnik, Mihacl Nerat, Franc Kocbek, Armin Gradišnik, Anton Brczovnik, dr. Tomaž Romih Vojtch Ribnikar, Anton Germek in vseh drugih neimcnovanih učiteljskih organizatorjev in voditeliev bodo trajno blestela v zgodovini slovenske učiteljskc organizacije, Zahvala pa gre tudi vscm učiteljem in učiteljicam, ki so doprinašali in doprinašajo žrtve za našo skupno stvar, vsem. ki so s svojim delom pripravljali boljšo usodo sedanji učitcljski generaciji, in vsem ki stoje danes sredi dela in ustvarjajo pogoje za še lepšo usodo bodočih učiteljskih rodov. Metod Kumelj. Armin Gradišnik, ustanovmk Zaveze Fran Kocbek, ustanovnik Zaveze Anton Brezovnik, ustanovnik Zaveze Vojteh Ribnikar, predsednik Zaveze Dr. Tomaž Romih, predsednik Zaveze