Delo je najlepša igra
Romana Savnlk je med tistimi predanlmi Ijudmi, kl vsak dan znova z veseljem odhajajo v službo. Delo sekretarke zveze prijateljev mladfne v občini Centerji pomeni mnogo več kot služba, in ga opravlja z Ijubez-nijo.
akcije, ki so jih pionirji nedav-no opravili pod vodstvom na-še sobesednice.
Letos so, na primer, obirali jabolka na Kresnicah, o če-mer smo že pisali. Vsako leto gre kakih 40 šolarjev v krajev-no skupnost v Turje nad Hrastnikom, kjer opravljajo različna kmečka dela in spoz-navajo življenje na kmetih. Zdaj se pogovarjajo z goz-dnim gospodarstvom, da bi šli pogozdovat. Za novo leto so zbirali naročila za voščilni-ce in tako dobili nekaj denarja za palestinske otroke.
»Otroci znajo razmišljati. Ko smo imeli občinsko pro-blemsko konferenco o stabili-zaciji, so imeli vrsto predlo-gov, kako bi lahko bili varč-nejši, pri čemer so pokazali na kruh, ki ga mečemo v smeti, na vožnje z avtomobili, na uč-benike in tako dalje.«
Zal vsi ljudje niso tako pri-zadevni in pionirji nimajo povsod svoje besede.
»Ja, velika je luknja v kra-jevnih skupnostih, kjer mladi skoraj nimajo možnosti, da bi se uveljavljali kot krajani. Pa bi radi kaj pametnega delali. Če bi društva prijateljev mla-dine po krajevnih skupnostih zaživela, kot bi morala, bi bilo drugače. Manjka nam aktivi-stov, ki bi znali pritegniti otroke. Pritožujemo se nad pasivnimi krajani, pozablja-mo pa na vzgojo mladih.«
Seveda, vsi niso takšni, kot je Romana Savnik, ki je pripe-ljala pionirsko organizacijo do polnokrvnega življenja. Organizacija ni zastonj prejela priznanja za svoje uspešno delo.
»Velikokrat zazeva prazni-na za aktivne pioriirje takoj, ko pridejo med mladince, kaj-ti mladinska organizacija po-zablja na novince iz osmih ra-zredov osnovnih šol,« je ra-zmišljala Romana Savnik.
Sama se dobesedno razdaja organizaciji in mnogokrat je s pionirji tudi ob prostem času, popoldne, ob sobotah, nede-ljah, praznjkih. Med pionirji
»Rada imam otroke. Redko razočarajo, prej te odrasli. Le prisluhniti jim ]e treba, upo-števati njihovo mnenje, jih spoštovati in biti z njimi iskren - pa je čudovito delati z njimi,« je dejala takoj na za-četku pogovora, kajti najbolj jo boli vse prepogosti »glej, kakšna je današnja mladina,« ob tem pa se nihče ne vpraša, kaj je storil zanjo, da bi bila boljša.
»A otroci so voljni delati, ustvarjati, le spodbuditi jih je treba,« je rekla in takoj prešla na konkretne, ne papimate
akcije, ki so jih pionirji nedav-no opravili pod vodstvom na-še sobesednice.
Letos so, na primer, obirali jabolka na Kresnicah, o če-mer smo že pisali. Vsako leto gre kakih 40 šolarjev v krajev-no skupnost v Turje nad Hrastnikom, kjer opravljajo različna kmečka dela in spoz-navajo življenje na kmetih. Zdaj se pogovarjajo z goz-dnim gospodarstvom, da bi šli pogozdovat. Za novo leto so zbirali naročila za voščilni-ce in tako dobili nekaj denarja za palestinske otroke.
»Otroci znajo razmišljati. Ko smo imeli občinsko pro-blemsko konferenco o stabili-zaciji, so imeli vrsto predlo-gov, kako bi lahko bili varč-nejši, pri čemer so pokazali na kruh, ki ga mečemo v smeti, na vožnje z avtomobili, na uč-benike in tako dalje.«
Zal vsi ljudje niso tako pri-zadevni in pionirji nimajo povsod svoje besede.
»Ja, velika je luknja v kra-jevnih skupnostih, kjer mladi skoraj nimajo možnosti, da bi se uveljavljali kot krajani. Pa bi radi kaj pametnega delali. Če bi društva prijateljev mla-dine po krajevnih skupnostih zaživela, kot bi morala, bi bilo drugače. Manjka nam aktivi-stov, ki bi znali pritegniti otroke. Pritožujemo se nad pasivnimi krajani, pozablja-mo pa na vzgojo mladih.«
Seveda, vsi niso takšni, kot je Romana Savnik, ki je pripe-ljala pionirsko organizacijo do polnokrvnega življenja. Organizacija ni zastonj prejela priznanja za svoje uspešno delo.
»Velikokrat zazeva prazni-na za aktivne pioriirje takoj, ko pridejo med mladince, kaj-ti mladinska organizacija po-zablja na novince iz osmih ra-zredov osnovnih šol,« je ra-zmišljala Romana Savnik.
Sama se dobesedno razdaja organizaciji in mnogokrat je s pionirji tudi ob prostem času, popoldne, ob sobotah, nede-ljah, praznjkih. Med pionirji
se počuti doma, del njih, če, hočete. Akcij je skorajda ne-šteto. Pomembne so, na pri-mer, Kurirčkpva pot, potem tekmovanje mladih zgodovi-narjev, skrb za spomenike NOB, srečanja z borci in druge.
»Zapišite, da naša zveza po-sveča pozornost tudi ciciba-nom, čeprav v precej manj-šem obsegu, kot pionirjem, a bo treba tudi na tem področju večje aktivnosti v skrbi, da bi jih ne izpustili.« Z navduše-njem je pripovedovala o po-hodu cicibanov po poteh OF in v počastitev 1. maja, ki je bilo letos prvič in zelo prisrč-no, zlasti ob Vidmarjevi vili, kjer so imeli program. Ob kul-turnem prazniku bodo ciciba-ne po vrtcih obiskali pisatelji, pesniki, ilustratorji. Po skupi-nah bodo obiskovali Prirodo-slovni muzej. V vtrce bodo prišli na obisk gasilci, borci NOB, vse na pobudo zveze prijateljev mladine, in tako zasejejo semena, ki potem vzklijejo v pionirski organiza-ciji.
Še bi lahko opisovali, kaj vse se dogaja pod okriljem zveze prijateljev mladine v naši občini, kajti Romana Savnik vse to počne s srcem, tak človek pa ima veliko po-vedati - brez fraz.
A. Adamič