Vse je tako kot pred sto leti Kmetje so sami sezidali šolp, a učitelja. jim nikdo ne pošlje. V »Politiki«; od 1» dec. t. 1. je priobčen iz Nevesinja sledeči zanimivi, od Milana Šantiča podpisani dopis. Vse je še tako kot pred sto leti. Brezpptrn iij, nprpdovitni hercegovinski Kras se iji; spcerrienil, niti za. laŁ. Hišicc pril^pjj^n^ ob 6kalo z nizkimi slamnatimi ali lesenimi strehami, a vasi raztresepe. Ni- tjj, boga^h, ravnin, ki se ,na jesen zlatija odi zrelega: rumenega klasja, niti širokih ulic, ki dehtijo po nasičenosti in bogastvu. Ceste o katerih se je stoletja sanjalo in pripovedovalo, niso pTepletle Hercegovine. Vse je še v znamenju pTičakovanja in pobožnega molka, vse še v znamenju vere, da bodo prišli boljši in srečnejši časi. Na žalost ti ne pridejo, a čas tepta grobo, neusmiljeno. Nadloge, vse težje od težkih lebdijo kot nekako prokletstvo nad tem krajem. Živi se od pripovedk in gosli, od izročil, ki prehajajo od roda do roda in od starega viteštva, ki se z neko čudn-o pieteto hrani v dušah lačnih gorcev, kot staro orožje v rnijzejih. In sreča je, da je tako. Ako ne bi bilo tega ogromnega optimizma, ako ne bi bilo praznih, sanj, ki omamljajo ta svet in ga uspayajp v njegovih praznih, nadah, ako bi ne bilo tega, bi bila Hercegovina obsojena na samomor. Hercegovinska vas ni danes željna samo kruha, soli in vode. Njena težnja za šolo in z.nanjem je prav tako zelo velika. Nešteto kmetov je prodalo zadnjega vpla, zadnjo ovcp, da bi poslali otroka v šolo. A na žalost, največje je število takih, ki nimajo ničesar prodati, ki ob največjih žrtvah ne morejo nuditi otrpku niti ono najprirpitivnejšo >z" Qbrazb<>. Oj šolah v. gQri»jii I^prcegovini se sploh ne more govoriti, ker jih imajo le v lr.gif} ip velikib xaseh. Niso redki primeri, da hQdij», otr,Qcii po deset dvanajst in tudi več kilometrov do najbližje šole. Toda kmetom ni žal truda ne časa in tudi ne prispevkov, v kolikoT sploh morejc kaj prispevati, da bi le prišli do šole. Njihove želje ostajajo v.edno le želje, ker jim država, ne more pomagati. To se mora končno tudi razumeti. — So pa primeri, ki se jih v resnici ne more razumeti. Kako zelo si hercegovinska vas želj priti do šole, bo najlepše pokazal primer Selima Eminoviča. Selim je edini, ki zna pisati in čitati v Kljunih, vasi, ki se je skrila v podnožju planine Crvnja sedemnaj&t kilometrov od Nevesinja. V tej vasi je 75 za šolp doraslih ofcrokr Selim jih je glŁ;dal, dan za dnem, kako skačejp bpsonogi za kpzami! Nikogar ni bilo, ki bi jih učil pisati in čitati. — A jaz vem, je rekel Selim, ki ima tridesetsedem Iet, kako zelo mi je v življenju služilo onih nekaj črk, ki sem se jih naučil še kot otrok. Tudi med vpjno mi je bilo vedno Iažje nego ostalim tovari&em. Bpg mi je dal in hiša mi je donašala... In odločil sem se sezidati šolo svoji vasi. Tako se jp tudi zgodilo. Selim je sklical vse moške iz zadruge Eminovičev, ki šteje štiridesetštiri člane in jirn je sppročil svoj namen. Možje so se spogledali in blagrovali to misel... — Bilo srečno ... zidaj brate! so soglasno vzkliknili vsi. Selim je sklical tudi pstale kmete in jim sporočil kai namerava. Nikdo mu ni odrekel pompči. Kladivo je kmalu zapelo in delo se je pričelo. Od zore do mraka so nosili kmetje zemljo, klesali kamen, zidali. Tako so delaji vse leto, ko je le čas dopuščal. Šola je bila sezidana in pokrita. Ni morda to kaka hišica, nego prava, pravcata šola. ki ima dve ogromni učilnici, svetli in popolnpma higienskp urejeni. V istem poslopju sta tudi dve stanovanji za učitelja, ki prideta v vas. A ni ostalo samo pri tem. Selim je pripeljal mizarje in dal napraviti šolske klopi in mize. Še več: kupil je zemljevide in jih obesil na stene, nabavil je šolske knjige in tudi zvezke. To vse je naredil Selirn Eminovid za 6yojo vas. Ampak vas še: vednp nima šple, čeprav je Selim stavil zgradbo na razpplagp rrjipistrstvu prpsvete, brezplačno in brez najemriine. Učitelj še vedno ni imenovan. K.rrietje že n^kam nezappno gledajo na Selima in so pripravljeni. da se mu nasrpejejp. — Kaj je z učiteljem, Selim? ga sprašujejo vsak dan. — A jaz ne vem, kako naj «e še nadalje izgovarjam, pripoveduje Selirn skoro s solzami v bčeh. Bile so že kpmisije tu, rešenje je tu, table so postavljene, vse, vse je, le učitelja ni od nikpder,. Zelo me je sram pred kmeti. Izgovarjam se, lažem in s težkim srcem delam. A še vedno čakamo... Ako se ministrstvp prpsvete usmili in pošlje učitelja tej nesrečni vasi, mu bp Selim zgradil prihodnjo pomlad tudi vpdnjak in postavil nanj črpalkp. — Tudi hlev mu bom zgradil in pripeljal mu bom konja. samo da bom mogel srečavati učitelja na vasi. Te šple bj se posluževalp pet okoliških vasi. Sedaj jih je štirinajst, ena zraven druge in vse so brez šole. To so: Luka, Bobanpviči, Zaborani, Dramiševo, Seljani, Kruševljani, Živapj, Grdača, Branješina. Kovačiči, Kljuni, Presjeka, Bprovčiči ip Crkoviči. Selim se je oddolžil Bpgu, svpji vasi in ljudem. Sedaj je vrsta na ministrstvu ...