FESTIVAL MANJŠIN str. 3
GOSTI IZ AVSTRALIJE str. 4-5
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 18. oktobra 2001	Leto XI, št. 21
Svetovni den za starejše lüdi
V mejseci oktobri skurok na vsakši den pride kakšen svetovni den. 1. oktober je den starejši lüdi. Te den so svetili po cejlom svejti starejše. Te den smo si „mogli” talati z dnevom glasbe (zenei világnap) tü. Nikak tak je tau vöprišle, ka nam Starejšim več ranč na leto gnauk eden cejli den ne odi. Na te den so v Monoštri tü meli več programov, starejše - vküp ji je prišlo kakšni tristau - je pozdravo žüpan Varaša Károly Bauer. V kulturnom programi so gorastaupile domanje skupine pa umetniki iz Budimpešte.
Gda od starejši lüdi gučimo, največkrat - sploj pa mladi - samo na tau mislijo, ka je starost podjiblenost, beteg. S starejšimi si že prej žmetno kaj začne držina pa rosag tü. Če smo pravični, zatok nej tak. Nej je vsakši starejši človek pogübleni, sploj pa nej te, če se sam tü ne drži za tau. Vsakša starost ma svojo lepoto tü. Na dosta pa dosta starejše ešče
računajo doma pa der in-drik tü. Samo si zmislite, kelko mladi žensk bi nej moglo delati, če nej bi bilau v družini stare matere ali staroga očo. Kelkokrat vidimo, ka iz vrtca male mlajše babica domau pela, kelkokrat nam prav pride, ka babica kakšen obed sküja, večerjo pripravi... Pa za tau največkrat ne čaka plačilo. Ali pa kaj vi nej! Čaka človeško rejč, lejpo besedo... Tau pa nika ne košta! Ne pozabimo, ne pozabite! Vsakši stari grata, če zadobi.
Kak je tau pri nas v Porabji? Inda svejta so bile velke držine, po šest, osem, deset mlajšov. Te sé je starišom nej trbelo bojati, ka na stara lejta sami ostanejo. Nakak od mlajšov je doma osto pa opravlo starejše, če je potrejbno bilau. Zdaj so že po naši vasnicaj tü vse bole rejdke takše familije, gde več generacij vküper živi. Cajt je prineso svoje. Ranč tak, kak po svejti vsenakraje. Ovak Živemo kak gnauksvejta. Človek dosta baukše ške živeti, lepše do-
move si zidamo, baukšo (h)rano gejmo, lepe obleke nosimo, z autonom se vozimo... Za tau se moremo „klati” po fabrikaj, gde ne moreš samo tak doma ostati, nej delat titi. Vsakši se tere, da bi na stare dni penzijo emo, ka ovak prej ne preživeš. K tomi pa pri nas do 62 lejt starosti trbej trdo delati. Pa te leko povejš, ka si že sam stari grato.
Naj nišče ne brodi, ka prej na starost ešče cajt mam misliti. Nišče ne vörje, kak lejta taščuknejo, sploj
pa v gnešnjom svejti. Zatok si pa te prva moremo premisliti, liki bi samo mladimi krivili za vse, ka se lagvo, slabo godi s starejšimi.
Pelda je važna. Kak mi delamo z našimi starci, tak do naši mlajši delali z nami. Tau bi zatok prosila od mladi, svojim leko so na pomauč, ka gde je mogauče, naj baudejo pri svojih. Pa naj se ne čüje kaj takšoga, ka prej že pa penzionisti pa Zakoj njim trbej več penzije dati, njim več tak nika nej potrejbno. Tau nas, starejše boli. Vörvajte nam, če de nam baukše, de vam mladim tü.
Pa te mi je tau tü napamet prišlo, ka je toga ipa ešče tau dobra pa se tomi leko radüjemo, ka v meri živemo. Istina, ka ne vejmo, kak dugo, nigdar je nej vedati, ka de te zbesnjani svejt čütijo, kak da se zaničavo.
Mir pa porazmenja naj baude med nami, tak ne znamo, kak dugo mo se leko veselili tomi svejti.
I. Barber
2
Rodiš se sam, umreš sam, vmes je življenje
Takšen je bil del odgovora mlade madžarske pesnice iz Prekmurja Judit Zagorec-Csuka, ko sem jo vprašala, zakaj so v njeni prvi pesniški zbirki pesmi razdeljene na pesmi življenja in pesmi smrti (elet-versek, halal-versek). Po prvi zbirki v materinščini (Viharverten, 1997) so leta 2001 izšle njene pesmi v slovenskem prevodu. Zbirka V ognjenem kresu je izšla v samozaložbi, uredila jo je Marjanca Mihelič, ki je pesmi tudi prevedla. Izid zbirke so omogočili Občina Lendava, Pomurska madžarska. samoupravna narodna skupnost in Zveza Slovencev na Madžarskem. Avtorica se je na predstavitvi v Monoštru, ki je bila 9. oktobra, posebej zahvalila gospodu Gezi Bačiču, svetovalcu slovenske vlade za narodnosti, za njegovo pomoč pri izidu pesniške zbirke.
O svojem ustvarjanju, dvomih in ciljih je povedala naslednje: Menim, da pomeni biti pesnik privilegij in čast. lllyes Gyula je v svojo spominsko knjigo napisal sledeče:,, ljubimo svoje sovražnike. Toliko mi je že uspelo, da poštene izmed njih: da. Vendar pa naj ljubimo tudi nečastne, tiste, ki nas napadajo iz podlosti? Pismo ne razlikuje tek vendar pa jih
tudi ne združuje. Če ljubim tudi podle sovražnike, sem izdajalec borbe za pravičnost. ” Morda bi lahko bile te misli glavna opora moje pesniške veroizpovedi. Težko priznam še sebi, da sem pesnica,
saj sem le pred nedavnim začela pisati pesmi. Že v otroštvu so bila moja čustva
globoka in določna. Bila sem borbena in v mojih dejanjih je bilo neko bor-
beno hotenje, resnicoljubje. Menim, da sem vse to kot popotnico podedovala od staršev, ki so preprosti ljudje, kmetovalci in ki ljubijo zemljo in naravo. So iskreni, saj niso imeli s kom biti dvolični. V svojih dejanjih so zmeraj sledili svojim mislim - torej so neoporečni v svoji preprostosti. Neoporečnost pa je
dandanes redek pojav, le malo ljudi se ima lahko za take. Od svojih staršev sem podedovala tisto čistost, iskrenost, ki biju rada izrazila in ohranila tudi v svojih pesmih.
Rada imam pomursko grudo, najbolj tisti kraj, kjer sem se rodila, ki nikoli ni bil popolnoma slovenski in nikoli popolnoma madžarski. V tem obmejnem kraju sem zrasla in od tedaj hodim dan za dnem na meji med pesnikom in bralcem ter na meji med vasjo in mestom. Enkrat spadam sem, drugič tja. Večni notranji boj: le kam naj spadam - pišem odmačim, na tej in na oni strani meje. Verujem v tiste, ki tudi verujejo vame, vendar pa ne bi rada nikogar morila s seboj.
Ne pišem pesmi zato, ker bi bila rada nesmrtna, temveč zato, ker bi rada videla popolnejšo sliko o sebi in o svetu, o svojem mikro in makrokozmosu.
Poezija je: zapeljevanje, uresničitev, drama, samoprevara, lepota in privlačnost Pesniki današnjih dni so potomci pregnanih bogov, ki v svetu brez oltarjev živijo v iluziji stvarjenja oltarjev.
V kakšni meri uspeva pesnici ustvarjati »oltarje«, se lahko tudi sami prepričate, če poiščete njeno knjigo v šolskih knjižnicah, mestni knjižnici v Monoštru, v Slovenskem domu. Avtorica je namreč petdeset izvodov zbirke V ognjenem kresu podarila porabskim bralcem.
M. S.
Zagorec Csuka Judit
VII. Mednarodna etnološka konferenca o raziskovanju narodnostnih manjšin
Madžarsko etnološko društvo je v sodelovanju s sponzorji že sedmič organiziralo Mednarodno etnološko konferenco o raziskovanju narodnostnih manjšin. Konferenca je potekala od 2. do 4. oktobra v Bekescsabi na Madžarskem. Tema letošnje konference je bila »Kultura manjšin ob prelomu tisočletja (Priložnosti, možnosti, izzivi)«.
Dr. Imre Grafik, generalni sekretar Madžarskega etnološkega društva, je v uvodniku publikacije (izšla je pred konferenco v treh jezikih in je vsebovala teze za konferenco) poudaril: »Da že dejstvo, da smo vstopili v 21. stoletje, pomeni za družboslovce, med njimi tudi za etnologe, poseben izziv... Opazni globalizacijski trendi po svetu delno siromašijo, delno kvarijo narodno ter regionalno oziroma narodnostno in manjšinsko kulturo. Na drugi strani je zaznati tudi nasprotni proces. Narodne ali regionalne (etnične) kulture s poudarjanjem svojih identitet poskušajo nasprotovati vplivom homogenizacije. Predvsem s privrženostjo do svojega jezika, folklore, običajev in včasih z manifestacijo teh plasirajo v zgodovini izoblikovano entiteto, katero želijo prevzeti tudi v prihodnje. Glede na večtisočletne izkušnje je nedopustno sprijazniti se z reprodukcijo nepretrganih in ponavljajočih se konfliktov. Na podlagi znanja, ki se je nabralo v stoletjih nacionalnih držav, še posebno v zadnjih desetletjih - pogosto tragičnih - je neizogibno ponovno premisliti načine in oblike družbenega sobivanja. Treba je razkriti tiste pozitivne procese (npr. dvo- in večjezičnost, multikulturno bivanje, vzajemno toleranco, različne avtonomije), ki so primerni za to, da bi se izognili konfliktom in ki namesto izolacije omogočajo prehod med kulturami in prostovoljno adaptacijo brez asimilacije. «
V okviru centralne teme so udeleženci konference iskali odgovore in možne rešitve na vprašanja na naslednjih tematskih področjih: identiteta, avtonomija, segregacija, raba jezika in interetnični odnosi.
Na konferenci je bilo registriranih 136 udeležencev iz 11 držav (večina iz srednje in vzhodne Evrope). Med številnimi raziskovalci sta letos na konferenci sodelovali dve raziskovalki z Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani. Predstavili sta izsledke raziskave Etnična identiteta in medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru, ki se nanašajo tudi na Porabje (mag. Mojca Medvešek, Doživljanje etnične identitete prebivalcev Lendave in Monoštra, dr. Katalin Munda Hirnök, Spremljanje množičnih medijev na narodno mešanih območjih /primer Lendava, Monošter/).
Konferenca se je zaključila s plenarno sejo, kjer so organizatorji med drugim izpostavili, da so raznovrstne aktualne teme in diskusije v sekcijah upravičile izbiro centralne teme. Največ diskusij je bilo v zvezi s stereotipi ter o kulturni avtonomiji. Poleg tradicionalnih etnoloških pristopov se je na letošnji konferenci pokazalo, da raziskovalci v svoja raziskovanja vključujejo tudi novejše metodološke pristope (recimo na področju sociologije in kulturne antropologije). To je bilo opazno zlasti pri mlajših raziskovalcih.
Določeni izsledki raziskav, ki so bile predstavljene na konferenci, bodo lahko služili kot model, ki ga lahko uporabljajo tudi druge vede izven etnologije.
KMH
Porabje, 1 8. oktobra 2001
3
Papiri pripovejdajo
Šlo leko sedi?
Vömicke s Trdkove so 21. decembra 1928 pismo pisali sombotelskomi püšpeki paulek stolic v cerkvi na Gorenjom Siniki. Trdkovčani so do 1923. leta slišali k siničkoj fari. Gda so grajnco potegnili, so več nej smeli na Gorenji Sinik k meši ojti. Pau vesi je ojdlo v Gornje Petrovce, pau vesi pa v Gornjo Lendavo ali Grad. Té cerkve so deset kilomejtarov bole daleč od Trdkove kak Gorenji Sinik. Zaradi toga so napisali edno prošnjo prejdnjim, pa so njim dovolila ka so od 1928. leta mau pá na Gorenji Sinik ojdli k meši.
„ Stolice v cerkvi na Gorenjom Siniki so zvekšoga nase, mi smo je dali naredti. Tak smo čüli, ka Sinčarge škejo te stolice odati. Prosimo Vas, Gospaud Püšpek, nedovolite, ka bi té stolice odau. Naše stolice bi mi radi nücali tačas, ka leko na Gorenji Sinik Odimo k meši. ” - so se taužili Trdkovčani püšpeki.
Püšpek je piso gospaudi Vinceni Kosi, ka cerkvene kotrige morajo o tome odlaučiti. Cerkvene kotrige so meli svoj djilejš 31. decembra 1928. V zapisniki (jegyzőköny) leko štemo, ka „ več starejši lidi je prosilo plebanoša, naj leko sedijo v tisti stolicaj v šteraj sedijo Trdkovčani. V farije dosta takši starejši lidi, šteri morajo stali v maloj cerkvi. Mlade ženske, dekle pa eške podje s Trdkove pa sedijo, ka prej so stolice uniküpli." Gospaud Kos so predlagati, ka bi -tačas, ka Trdkova nede pá na Madžarskom - Trdkovčani nej smeli v stolicaj sejti v cerkvi na Gorenjom Siniki. V té stolicaj bi leko sejdli starejši lidgé z Gorenjoga Sinika pa iz Ritkarovec.
Gospaud püšpek so tak odgovorili, ka Sinčarge leko sedijo v stolicaj Trdkovčanov, na mesti tisti, šteri do začetka meše ne pridejo v cerkev.
Marija Kozar
XVIII. okrožje v Budimpešti
Festival manjšin
Samouprava XVIII. okrožja madžarskega glavnega mesta (Pestszentlorinc - Pestszentimre) se je skupaj s tamkajšnjimi manjšinskimi samoupravami odločila, da bo letošnji festival manjšin priredila 29. septembra v okviru L i. dnevov Havanna. Lani so festival priredili na dan sv. Lorenca, ko je v tem okrožju proščenje.
Osrednji program letošnjega festivala manjšin je bila svečana otvoritev Narodnostnega parka. V samem kulturnem programu so sodelovale kulturne skupine manjšin, ki živijo v tem okrožju Budimpešte.
Slovenska manjšinska samouprava je povabila tamburaški orkester s Cankove, ki deluje kot sekcija kulturnega društva Avgust Pavel. Tamburaši so že večkrat uspešno sodelovali na raznih prireditvah na Madžarskem.
Od vodje ansambla Draga Rojka smo zvedeli, da so se ustanovili pred tremi leti, imenujejo se Odpisani in imajo 8 članov. Kot zanimi-
vost naj omenim, da skupaj igrajo v tem ansamblu dedek (star je 91 let) sin in vnuk. Ansambel je v Budimpešto pospremila gospa Hilda Vogrinčič, predsednica turističnega društva na Cankovi. S svojim programom so tam-
renc Kranjec vsem tistim, ki so si prizadevali za uresničitev tega plemenitega cilja. Prireditev so počastili tudi predstavniki diplomatskih predstavništev matičnih držav ter predsedniki državnih manjšinkih samouprav.
Veselilo nas je, da se je našemu vabilu odzvala veleposlanica R Slovenije v Budimpešti gospa Ida Močivnik, ki je obiskala tudi prostore slovenske samouprave in se srečala s člani samouprave ter s tamburaši.
Fetival manjšin smo zaključili s plesom, kjer so se skupaj veselile vse manjšine našega okrožja.
Naslednji dan
buraši navdušili publiko ter poželi veliko aplavza. Popoldne se je otvoril Narodnostni park, ki so ga uredili v središču naselja Havanna. Svečana nagovora sta imela dr. Jeno Kaltenbach, varuh manjšinskih in narodnostnih pravic, ter župan XVIII. okraja dr. Laszld Mester. V imenu manjšinskih skupnosti, ki živijo v tem okraju, se je zahvalil predsednik slovenske manjšinske samouprave Fe-
smo našim gostom s Cankove pokazali nekatere znamenitosti madžarskega glavnega mesta.
V imenu Slovenske samouprave XVIII. okrožja se zahvaljujem vsem gostom, da so se udeležili naše skupne prireditve, tamburašem s Cankove pa želim še obilo uspeha.
Ferenc Kranjec predsednik
Predsednik slovenske samouprave Ferenc Kranjec na otvoritvi parka.
Veleposlanica Ida Močivnik v pisarni slovenske samouprave.
SAKALOVSKI GASILCI AKTIVNI
Tudi sakalovski gasilci so sodelovali - kot vabljeni gostje -na gasilskem tekmovanju, ki so ga priredili v okviru sejma Zaščita v Kranju. Doma v vasi so se pa lotili čiščenja potočne struge, ki ga je naročilo
vodnogospodarsko podjetje. Z delom, ki ga posamezniki opravljajo brezplačno, bo prišlo
prostovoljno gasilsko društvo do finančnih sredstev.
Porabje, 1 8. oktobra 2001
4
Danska kraljica Margareta II na obisku v Sloveniji Na povabilo slovenskega predsednika Milana Kučana se je na tridnevnem uradnem obisku v Sloveniji mudila danska kraljica Margareta II. s soprogom. Razen z gostiteljem se je srečala s predsednikom državnega zbora Borutom Pahorjem in premieram Janezom Drnovškom. V okviru obiska je v Ljubljani potekal tudi dansko-slovenski poslovni forum. Kraljevi par si je skupno ogledal Lipico in Postojnsko jamo, kraljica je obiskala še Piran in Koper, njen soprog pa velenjsko Gorenje in Maribor. Obisk danske kraljice je spremljal tudi niz prireditev, ki so predstavile duhovno ustvarjalnost Danske in njene dosežke na področju industrijskega oblikovanja, literature in glasbe.
Drnovšek napovedal kandidaturo na predsedniških volitvah
"Razmišljam, da bi sedanji mandat predsednika vlade zaokrožil do pomladi naslednjega leta in takrat pripravil normalen, usklajen prehod, " je v pogovoru za Sobotno prilogo Dela povedal predsednik vlade Janez Drnovšek. Na vprašanje, ali bo naslednje leto kandidiral na predsedniških volitvah, je odgovoril, da "zelo mogoče", če mu bo to dopuščalo zdravje. Izrazil je prepričanje, da z njegovim sodelovanjem hudih pretresov v LDS ne bo, ni pa želel odkriti, koga bi želel videti na mestu predsednika stranke.
V naravi se vrača le
cerkev na Blejskem otoku
Zahtevek rimskokatoliškega župnijstva Bled za vrnitev nepremičnin na Blejskem otoku v naravi je zavrnjen, razen cerkve Marijinega oznanjenja, ki se vrača v naravi. To je bistvo odločbe, ki jo je ministrstvo za kulturo izdalo 4. oktobra in poslalo upravičencu. S tem je ministrstvo za kulturo po besedah ministrice Andreje Rihter dokončno razrešilo vprašanje lastništva in odprlo pot za nadaljnja vlaganja v obnovo Blejskega otoka kot spomenika državnega pomena.
Gostji iz Avstralije
Micka s sinaum pa možaum na njeni rojstni den.
Slovenci v Sidneyi s predsednikom Milanom Kučanom.
Vsakši den, gda še vsedem pred računalnik v pisarni, se mi nazaj poklauni mali koala moči, steri mi sedi gor na komputeri. Kak je ta plüšasta mejka stvar prišla iz Avstralijo v Porabje? Tisti, steri so gnauksvejta odišli iz Porabju ali Goričkoga, so zdaj takšni kak lastovice, od časa do časa nazaj v svojo gnejzdo priletijo. Takšna »lastvica« je
Marija Nemeš, steraje rojena v Büdincaj na Goričkom, dapa od leta 1975 Živi s svojo familijo v Sidneyi v Avstralijo Atrejz držine Nemeš je bijo prvi atrejz, na steroga smo v Avstralijo pošilati naše novine. Njina držina je porabsko-gorička, Oča od moža, Jožef Nemeš, starejši so doma iz Števanovec, dapa že dugo lejt živejo v Dolencaj oni so pred par lejti prišli v našo uredništvo pa nasprositi, če bi leko sinovi familiji v Avstralijo pošilati Porabje.
Marija (Micka) Nemeš je vleta skurok dva mejseca bila doma v Sloveniji, med tejm časom je nas tö obiskala. Z njauv je iz Avstralijo „prišo ” mali maci tö.
• 1975. leta je zatok v Jugoslaviji več nej lagvo šlau. Kak tau, ka sta se Viva z možaum pa mali sinekom tistoga ipa podali na takšno dugo paut?
»Miva sva tistoga ipa v Avstriji delala. Od moje padaškinje tetica je živela v Avstraliji. Ona je želejla, da bi njena nečakinja (unokahúga) prišla k njej. Te nas je padaškinja tüdi nagučavat ka bi vküper šli v Avstralijo. Gda smo papire delali, so je njim nazaj ličili, odklonili. Mi smo pa dobili dovoljenje (engedély). Moj mauž je zidar, zidare so tam nücali.
Te smo pa šli sami. Nej je leko bilau, vsi so tü ostali, oče pa mati, « pravi Marija s skuzami v očaj.
•	Kak ste sé gornajšli v tistom dalečnom, tihinskom rosagi?
»Malo pomauči smo zatok meli. Pomagala nam je tetica od padaškinje pa dosti Prekmurcov je tam. Mauž je brž dobiu delo, jaz pa nej, ka sam mejla maloga sina, 14 mejsecov je biu star. Za leto dni sam jaz tüdi začnila delati v fabriki.
•	Kak pa je bilo z jezikom?
»Nej je leko bilau. Angleški jezik je zelo težki jezik. Bole težko ga je gučati kak drüge gezike. Gda smo v Avstralijo Prišli, je sin gli v najüši časaj biu. Dostikrat sam rabila koga, ka bi mi kaj raztomačo, če je trbelo z njim k doktora iti. Doma smo mi vse slovenski gučali in še gnesden vse slovenski gučimo.
Smej je tüdi malo težko bilau, gda je začno angleško šaulo tam, ka je nej znau do-
bro angleški. Ali se je po tistom hitro navčo, tak ka nej bilau nevoule. «
•	Kak je kaj v Avstraliji z mladimi slovenskimi rodovi? Gučijo ešče slovenski ali vse bole angleški? »Kak ponekod. Ene družine so takšne, ka držijo rejč pa včijo svoje mlajše gučati, nekatere pa sploj ne vejo več... Moj sin je biu v Sloveniji pred trejmi lejti in je biu trno veseli, da je bar vse razmo, če je že nej vse znau tak dobra odgovoriti. V Avstraliji je sobotna šaula za slovenski jezik. Sin se je od maloga včiu dvej vöri po sobotaj. Nej je dosti, dapa telko znanje si je pridobiu, da je tüdi malo matura naredo iz slovenščine. Ponosni (büszkék) smo bili na njega. «
•	V Sidneyi mate slovensko cerkev pa dva slovenska župnika.
»Ja, dva župnika mamo zdaj. Vse je leko v slovenščini,
krstitke, poroke, pogrebi.. «
• Kelko vas je tam Slovencov, gde vi živite? »Točno ne vejm, po cerkvenem spisku kakšni tri gezero, ovak jih je pa še več. « Slovenci v Avstraliji majo več slovenskih drüštev. V Sidneyi se tö na leto večkrat srečajo, majo piknike, programe. Večkrat pridejo iz Slovenije tö nastopat kakšne skupine. Gda je bila olimpijada v Sidneyi, so meti hirešnoga gosta.
»Tau je biu predsednik Slovenije, gospaud Küčan, « pravi Marija Nemeš. »Bila sam zelo ponosna in Vesela, da sam ga prvič v živlenji srečala. Še celau sem ga postregla (sem ma podarila). Dobro smo se počütili, on je iz Prekmurja pa mi smo tüdi večinoma vsi Prekmurci bili. «
• On je takšen neposreden človek, ka se leko z njim pogučavaš...
»Je, je. Leko smo se z njim pogučavali po našem. Pogledno si je tüdik razstavo, ka smo priprivili, obisko je klube. «
V časi otipijade je organizatorom v Sidneyi pomagalo dosta prostovoljcov (önkéntes segítők). Med njimi je bijo mauž Marije tö.
»On se je tüdi javo za prostovolno delo, « pravi Marija. »Dvakedna je vozo predsednika Haitija in njegvo ženo.
Zelo je Ponosen biu, da je leko tau delo opravlo. Uniforma, v steroj so delo opravlali, jim je ostala za spomin. «
• Nej je zablaudo v tistom völkom varaši? »Dobro je bilau organizirano in vse označeno, tak ka je nej zablaudo. Včasih se je zavleklo vnoči tö. Ka so ma oni pravli, kama ščejo titi, ta ji je mogo pelati. « Tast(após) Jožef Nemeš je pred desetimi lejtami tö išo
Porabje, 1 8. oktobra 2001
na gledanje v te dalešnji rosag.
»Želeli so, naj je pridem obiskala pravijo gospaud Nemeš, »pa so mi poslali letalsko vozovnico. Sam se podau za tau in sam veselo šeu. «
•	Nika ste se nej bojali, ka de se trbelo 20 vör pelali s fligarom? Pa ka bau, če se zgibite? Rejč tö ne znate...
»Nej. Če bi nej znau povedati, bi že pokazo. Samo je pa veselo bilau. Djesti, piti je na fligari bilau, kelko si mogo pogesti. Srečno sam ta prišo po dugi vöraj, tam so me pa vsi čakali. Sin, sneja, vnük pa še drugi, ka so tam iz našoga kraja. Lejpi sprejem sam emo.
Dva mejseca sam tam preživo pri njij. Skauz smo se samo vozili. Dosta vse sam vido...
•	Te ste pa velki gospaud biu tam?
»Gospaud sam bijo, vse sam emo šentja, se mi nika nej trbelo brigati zase. V Camberi smo tö bili. Tau je glavne mesto, parlament pa vse smo si poglednili. Prejk dva kedna smo bili na maurji. Tam je še bilau veselo, tam sam dosta lejpi žensek vido, kak so se kaupale... «
»Oči so jim raste, « se smeje sneja Marija.
Marija sije v dvej mejsecaj, küje bila v Sloveniji, pogledala Primorske pozvali so jo sestre na večerjo, obed. Eške brat je iz Avstrije domau prišo.
»Največ mi je bilau, da sam vidla mater, sestre, brate, « je rekla Marija, gda smo si
zbaugom davali.
* * *
Gda te članek pišem, je Marija Nemeš že srečno nazaj prišla v Avstralijo. Njeni dom je zdaj več tam, kakoli se ji ešče dostikrat senja o Goričkom, o Prekmurji.
Če pa poglednam na maloga macija, mi vsigdar na pamet pride njeni nasmejani obraz.
5
Gostji iz Avstralijo
»Mama mi je pravla, ka moram iti v slovensko šaulo«
Tak vögleda, ka so letos vsi avstralski Prejkmurci Prišli domau na gledanje. En lejpi den je gospaud Vendel Gašpar s svojo nečakinjo prišo v našo uredništvo. Suzana Matuš je ranč tisti den mejla 23. rojstni den. Leko, ka je njeni stric pogovor za slovenski radio v Monoštri in za naše novine mislo kak darilo za rojstni den. Suzani je malo nerodno bilau, ka prej njej slovenski gučati bole težko gre. Dapa ne dajte valati! Lepau guči, samo rejdko se ji djezik zadejva, kakšno rejč bole po angleško povej. V Avstraliji je zgutauvila univerzo pa si je tak mislila, ka prva kak bi redno začnila delati, si malo pogledne »svejt«.
»Imam karto za avijon, ka vala eno leto. Od šest do osem mejsecov bom tü, « pravi Suzana. »Bom šla v Anglijo, tam bom malo delala. Škem iti na Švedsko, na Irsko, v Egipt, v Grčijo. Mogauče tüdi drugam v Afriko, samo bom vidla, kelko pejnez mo mejla. «
-	Za Anglijo imaš delovno vizo ali misliš na Črno delati?
»Imam delovno vizo. Tau sam mogla v Avstraliji šest kednov pred pautjov prijaviti, pa so mi dali vse papire. «
-	Z djezikom neš probleme mejla, ka angleško dobro gučiš.
»Angleško meni najbole gre. «
-Kak pa tau, ka ti slovenski tö dobro gre?
»Slovenski pa nej tak dobro, slovenski je bolj težko meni. Vse razumem, samo je bolj težko nazaj gučati, « se smeje Suzana. »Rodila sam se v Avstraliji, pa gda sam bila 13 lejt stara, mi je mama pravla, ka moram iti v slovensko šaulo. Štiri lejta sam ojdla pa sam se te malo navčila. «
»Volau si pa nej mejla, « pravi njeni stric Vendel pa se vidi, ka je vseeno Ponosen na svojo nečakinjo.
»Nikšo volau sam nej mejla. V šauli pravo slovenščino včijo, doma pa ata pa mama
prejkmursko gučijo. Težko mije bilau. «
-	Maš kakšne prijatelji, padaše, s sterimi se leko slovenski pogučavaš?
»Gde mi živimo, je dosta Slovencov. V našem mestu je slovenska cerkev. V tau cerkev dosta Prejkmurcov ojdi, samo oni so dosta starejši od mene. Mi mladi ne gučimo slovenski, mi gučimo vse angleški. «
-Kakjepa doma v druzini? »Mama pa Oča slovensko gučita nam, mive s sestrov pa angleško nazaj. «
-	Ka delate mladi v Avstraliji?
»Gremo v kino pa plesat, samo nej v slovenski klub, gremo v avstralski klub. Ojdimo na kavo, v restorant jest. «
-	Kelko lejt v Avstraliji v šaulo ojditi?
»13 lejt V »malo« šaulo ojdiš sedem lejt, v »velko« šaulo 6
lejt. Če ščeš, po tistim teko greš na univerzo. Jaz sam šla na univerzo. Študirala sem menedžment. «
Ka vse delala v Sloveniji? »Vse strice, tete sam pogledate v Prejkmurji. Šli smo na Gorenjsko, Bled, Triglav... Šla sam sama v Budapešt, « se smeje pa pogledna strica Vendela. »Stric je tö sto iti z menov. Jaz sam ga nej pistila, stejla sam Sama iti. Samo dva dni sam tam bila. Zelo krasno mesto je. Podnevi je lejpo bilau, ponoči pa še lepše. Vse hči so gorele nad Donavo.
Potem sam šte v Medžugorje. Šli smo gori na Križavac, molili smo križno paut. Dosti ljudi je bilau tam. Tau je dobro bilau, ka so nej samo iz Slovenije pa Bosne Prišli, bili so iz Nemčije, Avstrije pa iz drugi držav. Tau mi je bilau všeč. «
- Kakšni so v Avstraliji staroselci? Mate z njimi kakšne stike? Je poznaš?
»Nej, ne poznam. Gda sam šte v šaulo, je par bilau v mojom razredi. Oni majo svoje vilidž« - se smeje. »Vesi, « - ji pomagam pa Vidim, ka jo je ta naša prekmursko-porabska slovenščina malo utrudila. Zato jo enjam mantrali pa ji raj zaželim, da bi se lepau mejla v Angliji.
Nej tak dugo nazaj je stric Vendel prineso v naše uredništvo njeno karto, stero je napisala s Škotskoga. Na razgtednici etak piše: »Dragi stric Vendel, jaz sem že dosta držav videla, Slovenija se mi najbola vidi. V petek grem nazaj v Anglijo in potem bom vidla, ka bom delala. Zdaj, ka so problemi v Ameriki, mislim, ka bom prva šte domau... «
Leko, ka jo časopis s tem po-govorom najde že v Avstraliji. Vüpajmo, ka zdravo in brez problemov.
Marijana Sukič
Suzana Mafuš v študioni
slovenskoga radia
... DO MADŽARSKE
Zasedal kuratorij sklada
Na začetku oktobra je zasedal kuratorij Sklada za narodne in etnične manjšine, ki je med drugim pregledal prošnje srednješolcev za štipendije. Kriteriji za pridobitev štipendije so razdeljeni na učni uspeh ter na t. i. manjšinsko aktivnost. Kandidati lahko za učni uspeh dobijo 500 točk, za manjšinsko avkivnost pa 160. Iz vrst slovenskih srednješolcev je kuratorij prejel 7 prošenj, petim dijakinjam je odobril štipendijo. Vseh pet dijakinj obiskuje Gimnazijo Mihalya Vörösmartyja v Monoštru. Največ točk je dosegla Etelka Dončec (660), njej so sledile Andreja Pint (650), Bijanka Bartakovič (620), Nikoleta Vajda (619), Beata Bajzek (608).
Janos Bathory je kuratorij seznanil s tem, da Uredništvo regionalnih in manjšinskih programov predlaga za proslavitev letošnjega Dneva manjšin t i. festival manjšinskih filmov. Po mnenju kuratorija je za pripravo takega festivala potrebno vsaj eno leto, zato je predvideni termin za omenjeni festival Dan manjšin leta 2002.
Števanovske ljudske pevke „stare 10 let“
Skupina ljudskih pevk v Števanovcih je začete delovati pred desetimi leti pod vodstvom učiteljice Magdalene Bartakovič. Ženske iz Števanovcev ter Verice-Ritkarovcev so pele ljudske pesmi svojega okolja. Strokovno vodstvo skupine je kmalu prevzete glasbena pedagoginja iz Murske Sobote. Pod vostvom Marije Rituper je skupina dosegla lepe uspehe. Največ nastopov je imela v Porabju in v Prekmurju.
10. obletnica skupine se bo praznovala 21. oktobra v kulturnem domu v Števanovcih. Na koncertu bodo ob domačih pevkah sodelovale ljudske pevke iz Monoštra, Lari Korpič in ženski kvartet, ljudske pevke iz Beznovcev ter ljudski pevci iz Male Nedelje. Program se bo začel ob 15. uri.
Porabje, 1 8. oktobra 2001
6
Če ti trbej mlejko, navči se dojiti!
Če se gnesden v Porabji kaulak pelemo, več ne vidimo tiste lejpe travnike, gde so sé gnauk svejta krave pasle, sonžete, gde so s sanauv delali. Tau je že skurok vse grmauvdje Kak so pavri eden za drügim odavati krave, tak so travniki pa sonžetke notra zarasli. Mamo taše zakone, steri vöpovejo, ka vsakši svoj gröjnt dola mora sčistili. Zakon mamo, dapa ga niške ne spoštüje. Doste taši gröjntov je, ka lüstvo ranč ne vej, čidni so. Za cer-
tifikate za odškodnino so Varašanci vse vküppoküpo zemle, dapa nika ne delajo z njauv. Če leko odajo, te go odajo, če pa nej, te pa tak stoji, kak je. V Porabji je pa najlagvejše v Andovcaj. Nej samo ka nejga krav, liki dosti Starejšo lüstvo žive v vesi, steri še kauli rama si težko dolapokosijo travo. Samouprava si že tü dosta brodila, ka bi leko delali, naj v vesi travniki pa sonžeti bola dolapokošeni baudejo. Leko, ka je zdaj Djürvin Karči vönajšo, ka bi trbelo delati?
- Kak ti je na pamat prišlo, ka boš koze držo?
»Kauli rama etak pa tak sam mogo travo dolakositi, ka ovak bi že cejlak vküpzaraslo. Nej dalač od rama, tam gde je tista velka trava, tisto je eden Vogrin dolaküpo, mislim fal, dapa telko pameti že nejma, ka bi vsakšo leto dolasčisto. Do tejgamau, ka je kosijo, tisto senau je tažgau. Gnauk mi je napamat
prišlo, ka bi bilau, če bi tau senau taspulago z nikšo marov, naj ne pride nanikoj. Brodo sam si, ka bi bilau najbaukše držati. Najprvin so mi zavci napamet Prišli, dapa tau je baja, ka zavcom malo sena trbej. Drugo, ka bi ostalo, tisto bi ranč tak mogo tazažgati, kak do tejgamau. Mislo sam na krave tö, dapa s tistimi je že več dela. Od njij bi že nej mogo v slüžbo ojti. Živeti pa s tistoga, ka stoj krave drži, ne more. Zato sam si pa te tak
zmislo, ka mo koze držo. Nej so tak aklave kak krave, menja dela je z njimi pa vsakše fele raböjdja, trnje, listke, vse zejo. Pa za mlajše volo tü. Gora zrastejo na vesi pa ranč maro bi nej vidli pri rami. Kak če bi v Varaši bili. «
-Dosta dela  maš z njimi cejli den?
»Če sam cejli den doma, te skur nika dela nejmam z njimi. Zazrankoma je vöpistim, večer je pa nazaj zaprem. Cejli den sé tapasejo tü na brgej. Telko zato skrb moram meti, nej ka bi notra v dvor prišle, zato ka rauže pa mlade cepike vse dolazejo. Če niške nej doma, te zazranka jim jasli puno skladem s senauv ali travov, v kauti jim pa vodau nalačem. Popoldne jim še gnauk dam pa tau je vse, ka delo mam z njimi. «
- Vrejdno je koze držati?
»Vrejdno. Kositi etak pa tak moram. Zdaj mam mlejko pa mesau tü. Do tejgamau sam küpüvo mlejko. Zdaj že
nej samo za svoj tau mam, liki na odajo tü. Osem mali koz se je skotilo, tri smo za masau na svoj tau njali. Pet sam pa audo. Tak ka kakoli gledamo, splača se s kozami spravlati. «
-	Sto doji pri vas koze? »Žena. Sprvoga je ona najbole za tau bila, ka naj mamo kozdjo mlejko doma. Dja sam se zato na teltje s kozami nej Sto spravlati, ka male koze bi bile pa ka bi je še dojili tö. Zato sam ji že včasin pravo tö: „Če ti trbej mlejko, te se navči dojiti tö! ” Sprvoga ji je malo špajsno bilau, dapa brž se je navčila. Pa od tistogamau ona doji. Dostakrat pridejo k nam pa se čüdivajo, ka edna Vogrinka, stera je v varaši goraraso kozo doji. «
-	Nej bilau špajsno sprvoga kozdjo mlejko?
»Na začetki. Dapa zdaj smo se že vcuj vzeli. Malo je vejn bola Sladko pa mastno, ovak ranč tašo kak kravdjo. Doktordja pravijo, ka je kozdjo mlejko bola zdravo piti zato, ka ona dosti taši rastline zej, ka krava nej. Mi smo se že vcuj vzeli. Mlajšom je Zdaj že kravdjo mlejko špajsno. «
-	Kelko koz maš zdaj? »Vsevküp osem, med tejmi je eden kozjak. Leko bi emo več tü, samo ka bi te z mlejkom delo? Če bi rejsan tak bilau, kak sam čüjo, ka do kozdjo mlejko küpüvali, te bi več držo zato, ka bi se te trno splačalo. Dapa dočas mo samo te držo, več nej. «
-	Nej si sé bajo sprvoga, ka do se ti zavolo koz caunali? »Nej. Vej pa prvin, kak so starejši pripovejdali, so pri vsakšo rama bile koze. Kozino mlejko so vcuj k kravdjimi lejvali, naj bole mastno baude. Caunati bi se pa na vejm Zaka trbelo. Vejpa, one so ranč taše živali kak svinje ali krave. Ne mislim, če bi stoj vido edno malo, dva mejseca staro kozo, ka bi pravo na njau, ka je grda stvar. «
Besedilo in posnetek: K. Holec
Nega smilenja!
Če ste toga reda gledali kaj televizijo, ste na TV2 po nistarni večeraj v sedmoj vöri leko vidli kviz (vetélkedő), z naslovom Nega smilenja. Če stoj te kviz gleda, ma dosta vse leko napamet pride. Gospa, ki te kviz vodi, je vcejlak v črno zravjena. Tekmovalci (versenyzők) okrog nje stojijo, ona pa tak kauleg svojga Stola lejče, gda prašanja, pitanja gor dava - naj bi prej vsakšome tekmovalci v oči leko gledala - kak ringišpil. Ranč sam si mislila, ka so tej Englejndarge - šteri so prej tau špilo nas navčili - Zakoj nej vönajšli eden takši stolec, ka bi ova samo gumbe klačila, stolec bi se pa obračo sam od sebe. Kviz je zatok nesmiljeni, ka pri vsakšoj rundi ednoga tekmovalca völičijo zatok, ka prej on najslabejši pa samo vse zapravi. Ali pa ranč zatok, ka je najbaugši, tej slabi se pa bojijo od njega.
Tem tekmovalcom gnauk sploj leke, gnauk žmetnejše pitanje gor davajo. Pa te tej Vogrski tekmovalci so včasin tak, ka je tau strašno. Od Vogrskoga rosaga - zemljepis, književnost, zgodovina ptt - včasin takšo ne vejo, ka eden šaular mora vedeti. Takšega reda bi rada televizijski aparat nikan tavö ličila pa z njim vred te moderni učni sistem, ka se deca v šolaj mora včiti. Tau je tü istina, ka zatok tam stati pred kamerami pa šec-pec odgovarjati je ovak, liki pred televizijo sejdati pa od zvüna gledati. Dapa zatok sploj dostakrat se zgodi, ka na takšo pitanje ne znajo odgovora, steroga eden državljan, eden kulturen človek - ki se poda za takšo igro - mora vedeti, če ga s senjaj gor zbidijo.
Takše kaj geste v našom Porabji tü. Na koj sam Zdaj mislila? Dosta odim med lüdami, pa gda sam med tejmi našimi lüdami skurok 40 lejt slüžila, sam mogla ugotovili, ka smo Porabski lüdje tü čüdni. Če bi, povejmo, Zdaj naprajli edno tekmovanje, eden kviz o Porabji, ne Znam, kakše rezultate bi leko zamerkati. Ena pitanja bi problemo delala našim lüdam. Kelko lüdi zna, gde je povejmo, Srebemi breg ali Katarina breg? Gde je Porabje najvišešo pa kelko metarov je tau? Ati gde so Otkauvci, ka tala Verico pa Ritkarovec? Sto so biti naši znani predniki, ka so včinili, gde so pokopani? Ka je gnes Vashegyalja? Nemo vas včila pa že naprej prosim, ne zamerite mi! Vse tau, ka sam doj spisala, sam samo zatok naprajla, ka dostakrat čüjem od naši lüdaj, ka ge sam eške povejmo nej odo na Gorenjom Seniki na Grbenjščeki. Tau tü Večkrat čüjem, ka tak malo šinfamo eden drugoga. Senčari pravijo, ka prej, ka pa Števanovčarge pa Veričanci ati Sakalauvčarge? Vej pa redno eške slovensko ne vejo. Depa naj ne mislijo Senčarge, ka ovi gučijo ovak na nji. Tau je gnauk istina, ka pri nas kelko vesi telkofele guča. Depa dajte mi valati, zatok se vsi leko razmejmo. Če se ščemo!
I. Barber
RADIO MONOŠTER UKV(FM) 106, 6 MHz Od pondejlka do sobote od 16. do 17. vöre, v nedelo
od 12. do 14. vöre.
Porabje, 18. oktobra 2001
7
Moj konjiček
Če imam prosti čas, se lahko ukvarjam s tistim, kar mi je všeč. Rada berem knjige, poslušam glasbo ali gledam televizijo.
Moj konjiček so knjige, če imam čas, najraje berem. Zanimajo me mladinske knjige. V poletnih počitnicah sem prebrala dva romana. Tudi pri književnosti imamo obvezno branje. Prvo leto smo brali Antogono od Sofokla in Hamleta od Shakespearja. Vsak dan berem časopise, iz njih zvem, kaj se dogaja po državi. Vsak drugi teden dobimo slovenski časopis Porabje. Včasih tudi jaz pišem na otroško stran. Napišem, kaj sem delala v počitnicah in tudi druge teme si lahko izberem. Konec tedna berem romane in drame, zato ker med tednom nimam časa. Popoldne pridem domov iz šole, potem se moram učiti. Večkrat poslušam glasbo. Z veseljem poslušam Amokfutok, V-tech itd. Zvečer gledam televizijo. Najbolj me zanimajo serije ali kakšni dokumentarni filmi. Poleti sem večkrat šla v gozd nabirat gobe. Zelo me je veselilo, ko sem našla lepe gobe. V gozdu je čisti zrak, zato sem se veliko sprehajala.
Konec tedna imam več časa za moje konjičke.
Beata Bajzek Gimnazija Monošter
Ne mislim, da bi bila velika razlika v tem, kako preživi prosti čas tipična slovenska ali madžarska družina. Vem pa, da ima vsak vedno več dela, vedno več opravkov. Mi smo doma skupaj večinoma zvečer, ko se lahko pogovarjamo ali se vsak zaposli s tem, kar najraje dela. Konec tedna tudi nimamo veliko prostega časa, ker mo-
ramo nadoknaditi zaostale stvari. Kljub temu gremo konec tedna na izlet, obiščemo sorodnike, prijatelje.
Tudi jaz imam čas samo na koncu tedna ali poleti. Med tednom se moram veliko učiti. Ko je petek in se konča pouk, sem zelo vesela. Vem, da zdaj lahko vzamem v roke čudovite knjige. Največkrat berem romane, drame. Moja druga najljubša zabava je iti v gledališče. V gledališče hodim s šolo. Večkrat tudi v Zalaegerszeg.
Da bi svojo lepo postavo ohranila, veliko telovadim. V prostem času obiščem svoje prijateljice. Takrat se veliko pogovarjamo ali gremo v kino, če vrtijo kakšen zanimiv film.
Jaz se nikoli ne dolgočasim, vedno si najdem kaj zanimivega. Rada bi bila, če bi imela še več prostega časa!
Lilla Fasching Gimnazija Monošter
Že od mojega otroštva sem zelo rada brala. Spominjam se, ko sem bila zelo majhna, mi je babica pripovedovala pravljice in različne zgodbe. Ko sem se naučila brati, sem pravljice brala sama. Kasneje sem spoznala ogromno knjig in zgodb in brala sem zelo veliko.
Zdaj imam - na žalost - zelo malo prostega časa, zato berem nekoliko manj. Rada berem zanimive in razburljive zgodbe, kriminalistične ali zgodovinske romane, še vedno pa berem tudi pravljične zgodbe.
Moja najljubša knjiga je Lathatatlan ember madžarskega pisatelja Geza Gardonyija, katero sem prebrala že vsaj petkrat. Glavni junak čudovite zgodbe je Zeta, ki je mlad grški suženj. Roman se odvija pri Tiszi v hunskem taboru.
Upam, da bom po maturi imela več časa za branje.
Bianka Bartakovič Gimnazija Monošter
Že od mladih let zelo rada igram nogomet. To je moj konjiček. Verjetno je to nenavadno, ampak dandanes vse več deklic igra nogomet.
V otroštvu smo mnogo igrali nogomet z mojimi bratranci. Oni so me naučili igrati in od takrat mi je zelo všeč ta športna panoga. Že drugo leto igram v ženski ekipi v Monoštru, katera se imenuje Select. Na televiziji rada gledam nogometne tekme z očetom in s sestro. Tudi moja sestra ima rada ta šport Poleti smo vsak dan igrali nogomet z našimi prijatelji na nogometnem igrišču. To je zelo dobra stvar, ker je šport zdrav in medtem se vedno zelo dobro počutimo.
Po mojem mnenju je nogomet eden najboljših športov na svetu.
Nikoleta Vajda Gimnazija Monošter
Prostega časa imam bolj malo. Takrat lahko delam, kar hočem. Najraje berem. Rada berem knjige, ki me zabavajo, mi pomagajo razumeti svet, mi dajejo novo znanje. Rada berem tudi zato, ker potem postanem iznajdljivejša.
Rada gledam tudi televizijo, zlasti filme. Moje priljubljene oddaje so tudi razni kvizi ter poročila. Kadar je veliko šolskih nalog, je manj televizije. Pozimi rešujem križanke, poslušam glasbo. Z bratom igrava družabne igre. Medtem se večkrat prepirava. Spomladi in poleti kolesarim. Vidim lepe kraje in sem na svežem zraku.
Prosti čas mi zelo hitro mine.
Andrea Pint Gimnazija Monošter
Poletno doživetje
Kot vsako leto, so tudi letos organizirali poletno šolo slovenskega jezika, katere sem se udeležila tudi jaz.
Šola je trajala od 28. julija do 11. avgusta in je bila blizu Ljubljane, v Domžalah. Po prihodu smo pisali test, potem so nas učitelji razdelili v različne skupine. Nato smo se lahko peljali na stanovanje, ki smo ga imeli v dijaškem domu v Kamniku. Naslednji dan, v nedeljo, se je začel pouk. Bilo je 7 skupin glede na znanje in starost. V moji skupini so bili otroci iz Hrvaške, iz Jugoslavije, Makedonije, Italije, Švice in iz Madžarske. Razen tega so bili še učenci iz Maroka, Anglije, Združenih držav Amerike, Nizozemske, Avstrije in Francije. Pri pouku smo vadili slovnico, spoznavali smo slovensko književnost in smo peli lepe slovenske pesmi. Učitelji in učiteljice so bili zelo prijazni in pripravljeni pomagati. Ponavadi smo ob dvanajstih imeli kosilo, ob enih pa smo šli na bazen, kjer smo veliko plavali. Po večerji smo lahko šli na sprehod, lahko smo igrali košarko ali namizni tenis in poslušali glasbo.
Imeli smo tudi ekskurzije. Ogledali smo si Kamnik ter glavno mesto Slovenije, Ljubljano. Bili smo tudi v Celju, tu smo videli zelo lep grad. Po Celju smo šli v Podčetrtek, tu smo si ogledali staro lekarno in samostan v Olimju in cerkev svetega Andreja. Potem smo prišli v Podsredo, kjer smo lahko spoznali slovensko-bavarsko hišo, Levstikov mlin in grad Podsreda. V nedeljo smo bili v arboretumu, kjer smo preživeli lep popoldan. Zadnji teden, v torek pa smo šli v Postojnsko jamo in smo si ogledali čudovite kapnike, potem smo potovali na morje, spoznali smo Piran, nato smo šli na plažo in se veliko kopali.
Na žalost sta ta dva tedna zelo hitro potekla, ampak veseli me, da sem spoznala veliko prijateljev in prijateljic ter da sem lahko globlje spoznala moj materni jezik, slovenščino.
Etelka Dončec
Gimnazija Monošter
Bila sem na Hrvaškem
Šola se je končala 15. junija. Že v aprilu smo planirali, da bomo poleti šli na Hrvaško.
En teden smo preživeli tam. Opolnoči smo krenili na pot. Ime kraja je Supetarska Draga, ki leži na otoku Rab. Šli smo z eno prijateljsko družino. Stanovali smo v apartmaju, kjer so bile štiri spalnice s kopalnico, kuhinja, dnevna soba in terasa. Mami sta kuhali, nekajkrat sem pomagala tudi jaz. Obala je bila peščena, kjer je bilo mnogo školjk. Veliko smo se
kopali in sončili, veliko smo se vozili z vodnim kolesom. Trikrat smo bili v mestu Rab. Bili smo tudi na izletu z ladjo. V mestu Rab je bilo mnogo prodajalcev in smo se srečali tudi z domačini. S trajektom smo šli v Senj.
Upam, da bomo tudi prihodnje leto šli na otok Rab.
Reka Hirnök
Gimnazija Monošter
Porabje, 18. oktobra 2001
»Trgatev« v Števanovcih pa v Otovcih
NIKA ZA SMEJ...
V šteroj krčmej?
Jenő je velki štrik. Napona nika takšega napravi, ka je prauti zakoni pa ešče gor na tau se nikak vsigdar vöskopa. Etognauk je po Varaši lejto s svojim autonom kak norc pa gor na tau je pijan bio kak čep. Policaj ga je zgrabo pa ga etak Pito: »Gospaud, šketa, da bi vas pelo na edno alkoholprobo? «
Jenő pa: »Kaj pa nej, z veseljem. V šteroj krčmej začneva? «
Lagvo je razmejla
Lujza je etognauk k doktora üšla zatok, ka sta z možom Lujzekom že dugo-dugo Zaman čakala dejte. Doktor go je zvižgalivo pa etak pravo: »Ženska, mo vido, ka leko napravim. «
Lujza pa Zdaj etak pravi: »Nej, nej, gospod doktor. Prvo dejte bi pa rada mejla od svojoga moža. «
I. Barber
Toga ipa vse Večkrat čüjemo od vesi Števanovci. Drüštvo za lepšo ves Večkrat organizira kaj takšoga, gde sé vaščani leko najdejo, kakšno staro šego ali kaj nauvoga pokažejo.
29. Septembra Popodneva v 3. vöri sé je vküp napelavala edna „ekipa”, ka prej notpokažejo trgatev, stera je nej tipična porabska šega, depa po naši vasnicaj so pred dostimi lejtami tü organizirali etakše prireditve. Pri nas v Porabji je vse menja grauzdje brez grauzdja pa trgatev držati je takšo, kak povejmo, vleta baur vlačiti. Istina, ka samo par kilomejtarov nam trbej titi pa v Sloveniji, pri sausadaj že najdemo gorice, grauzdje posajene. Mi smo pa - ka smo meli - tazapüstili. Po naši brgaj toga reda bola grmauvje raste, nej grauzdje. Tomi so nej samo naši lüdje krivi.
V Števanovci so fajn vküp napelali tau trgatev. Vsefale so sé nut naravnala ženske v moškoga, moški v ženski gvant pa so maširali veselo od kulturnoga doma do Šebarstji, do Časar Ottona rama. Pa te je zatok tau nej samo šetanje bilau. Otto pa Agi sta nam dala delo, tak ka smo z lugašov doj pobrali grauzdje, tej drugi so pa vküp semleli, ka prej vino baude. Med tejm je üšla norija, popejvalo se je. No pa gesti pa piti je tü zadosta bilau. Bili so foliški pa pravi goslarge tü, etak se je pa dobra vola nej dojšla. Prauto večera pa nazaj v center, tam se je začno bal. Števanovci so z ednim spominom pa bogatejši gratali.
* * *
Ranč na tisti den so v Otovcaj tö trgali, dapa nej samo grauzdje, liki bole djabke. Sadjari Smodiši so pomagali Porabski podje tö. Najbole tisti iz Števanovec, Andovec pa Verice, sterim se Vlado Smodiš tö pomago, gda so svoje cepike sadili. Martini Ropoši, predsednik! Državne slovenske samouprave, so zatok tö najšli delo. Če je prej ovak prejdjen, te naj Zdaj tö pokaže, ka trbej najnaprej delati. Njemi se je tau tö nej vnaužalo.
I. B. -K. H.
Porabje
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1, p. p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.