Zahodnoslovensko krgišče
Metka Furlan
IZVLEČEK: Zahodni dialektizem krgišče se razlaga iz križišče s prekozložno disimilacijo po zapori ž : š —» g : š.
ABSTRACT: The origin of the western Slovenian dialectism krgišče 'crossroads'from križišče is explained by a trans-syllabic dissimilation stop dissimilation ž : š —> g : š.
0 Pred leti sem nekatere "nepričakovane" velare na zahodnem slovenskem območju poizkusila razložiti z narečno stratigrafîjo tega predela (Furlan 1998,259-272, zlasti 269-270). V zvezi s tem me je dialektologinja Karmen Kenda-Jež vprašala, ali se ne bi enako iz sin. križišče dalo morda razložiti tudi besedo kor'yi:šče (dalje krgišče), ki jo je pri zbiranju gradiva za Splošnoslovanski lingvistični atlas (= OLA) v kraškem Komnu v pomenu »kraj, kjer se križata dve poti; kraj, kjer se pot cepi na dve« zabeležila prof. dr. Martina Orožen. Iz gradiva, kije bilo za Komen zbrano v okviru projektov SLA (= Slovenski lingvistični atlas) in OLA, namreč lokalni razvoj z v g oz. y niti sistemsko niti pozicijsko ni razpoznaven, tako da se npr. refleks družina glasi doržina (tudi Štanjel, Medana, Kozana v Brdih, Dutovlje; Gradivo za SLA) in ne morda *doryina. To pa je že opozorilo, da krgišče ne spada med neproblematično komensko leksiko in gaje zato potrebno razložiti.
1 Komensko krgišče je izrazit lokalni dialektizem, izgleda pa, daje bil areal tega apelativa nekoč širši.
1. 1 S Krgišče je namreč poimenovan zaselek Orehovelj pri Novi Gorici (KLS I, 220), del Dolnje Vrtojbe (KLS I, 234) in zaselek Gornjega Cerovega (KLS 1,204). Ti trije mikrotoponimi se pojavljajo severozahodno od Komna in z Gornjim Cerovim segajo tudi na briško narečno območje. Preverjanje, ali jih je mogoče povezati s kraškim krgišče, je dalo pozitivni odgovor. V Dolnji Vrtojbi je s Krgišče poimenovano današnje območje avtobusne postaje, kjer še danes stoji vodnjak. Čeprav se ceste tam stikajo, izrazitega križišča ni moč opaziti. Starejša gospa, pri kateri sem poizvedovala, pa mi je povedala, da je bilo Krgišče nekoč zbirališče mladih in starih, torej družabna točka krajanov. Med pogovorom je namesto Krgišče izgovorila tudi Kržišče. Na vprašanje, kaj je prav, je odgovorila, daje Krgišče po
Metka Furlan, Zahodnoslovensko krgišče
staro, po njihovo. V Orehovljah pri Novi Gorici mi je starejši gospod, ko sem ga spraševala, kateremu delu vasi pravijo Krgišče, odgovoril, da imajo več krgišč, samo temu pa pravijo Krgišče. Tuje bilo Krgišče res pravo križišče, kraj, kjer se križata dve poti. Tudi tuje stal vodnjak. V briškem Gornjem Cerovem se po mnenju enih sogovornikov Krgišče imenuje samo stavba ob glavni cesti, ki se prav tam razširi v trg. Izrazitega križišča ni. Drugi so s Krgišče označili isto stavbo ob glavni cesti in še območje okoli nje. Ko me je mlajši sogovornik želel poučiti, da se Krgišču pravi tako, ker so v stavbi nekoč natovarjali oz. po njihovo krgali1 sadje, mu je starejši ugovarjal, češ da so temu delu Gornjega Cerovega pravili tako, še preden se je tam natovarjalo. Nekoč je bilo tam balinišče, je utemeljeval. Torej tako kot v Dolnji Vrtojbi stična točka, družabna točka krajanov.
1. 2 Poizvedba na terenu je potrdila, daje enačenje med komenskim krgišče in mtpn. Krgišče upravičeno. Primarni pomen »križišče« se ohranja v Orehovljah, kjer se beseda ohranja še kot apelativ. V Dolnji Vrtojbi v ljudskem govoru Krgišče alternira s Kržišče. Pomen »križišče« pa se je tu tako kot v Gornjem Cerovem že izgubil. Pomembno se zdi, daje bil v dveh primerih v Krgišču tudi vodnjak, ki je včasih veljal za družabno točko skupnosti.
1. 3 Da je razlaga mtpn. Krgišče iz pomena »križišče« oz. »stična točka« ustrezna, potrjuje tudi zaselek Krgišče v Števerjanu z it. prevodom Bivio (Merkù 1999, 44) = it. bivio »razpotje, križišče«. Merkù je ob obliki Krgišče navedel tudi Križišče. Ker mi je na vprašanje, na čem temelji tako poknjiženje, v pismu dne 1. avgusta 2003 odgovoril, da oblike sploh ni poknjižil, ampak je "samo zapisal pri informatorjih to, kar so mi prodajali kot dejstvo", sklepam, da je variantnost Kr(i)žišče : Krgišče tako kot v Dolnji Vrtojbi odraz ljudske rabe. Enako stanje verjetno odraža tudi zapis Vlada Klemšeta v knjigi o imenih v Števerjanu, kjer avtor omenja, da so Krgišča na območju Števerjana kar tri: "Križišče/Krgišče. Če se z Bukovja odpravimo proti Števerjanu, bomo po nekaj sto metrih prišli na Križišče, oziroma Krgišče. Krgišča so na območju Števerjana vsaj tri. Poleg tistega, ki smo ga pravkar omenili, razlikujejo domačini še dve, in sicer obe v Ščednem, kjer sta Dolnje in Gornje Krgišče. Pomen (podčrtala M. F.) imena je povsem jasen: gre za kraj, kjer se stekajo, križajo poti." (Klemše 1993, 89).
2 Fonetičnemu izvajanju dialektizma krgišče iz križišče pomen ne nasprotuje. Temu v prid poleg enake morfologije govori tudi večinski fonemski sestav besede. Zatakne se pravzaprav samo pri vprašanju, od kod velar namesto pričakovanega šumnika ž. Vztrajanje pri iskanju razlage za to drobno različnost v besedah je
Glagol krgati, -am »tovoriti«, prim, goriš, kryat »laden« (Štrekelj 1887, 492), primor. 'krgst »tovoriti« (Sveti Anton; Jakomin 1995, 58), je Izposojen iz ben. it. cargar »tovoriti« (Mende, 84 s.), kar je tako kot tržaš. it. carigar »tovoriti, polniti« (Doria 1987, 132), it. knjiž. caricare »isto«, zastarelo carricare, iz poznolat. denominativnega glagola car(r)icäre h carrus »voz« (Battisti-Alessio, 767). Faktitivni glagol je prvotno pomenil »voz delati«, torej delati ga tako = pripravljati ga tako, da bo natovorjen.
Metka Furlan, Zahodnoslovensko krgišče
potrebno, saj nam ob drugačnih ravnanjih preti nevarnost zdrsa v anarhično povezovanje vsega z vsem.
2.1 Nastanek tega dialektizma sem preverjala čim širše, in sicer v treh smereh: a) da je fonetično razvit iz križišče; b) da krgišče ni v sorodstvenem razmerju s križišče; c) da sta krgišče in križišče domači tvorjenki na -išče, v njiju pa se ohranjata dve nesočasni romanski izposojenki z izvorom v lat. crux (f.), g. crucis »križ«.2
2.2 Kaže, da odgovor, zakaj velar in ne z v krgišče, ne more biti enak tistemu, ki sem ga podala na zakaj k in ne č v goriškem pekina »pečina« < *pet "ina oz. zakaj šk in ne šč v Alasijevi glosi ognjiške »ognjišče« < *ogn Išče itd.3 Oziroma drugače: kraško-briško krgišče ima samo na površinski ravni tipološko enak refleks (tj. velar namesto pričakovanega šumnika) kot pekina, ognjiške in drugi primeri. Pri zadnjih se velarni refleks pojavlja za psi. *šč in *t' in ga je namesto pričakovanega
2 Za konzultacijo v zvezi z morebitnim mlajšim substitutom brez palatalizacije na tem prostoru se zahvaljujem kolegu Goranu Filipiju, ki meje s skeptično oceno predstavljene mu možnosti vzpodbudil k nadaljnjemu iskanju internoslovenskega izvora velara v krgišče, kar meje pripeljalo do najdbe paralelnih primerov.
3 V omenjenem članku še ne navajam rez. snukaj »sinoči = prejšnji večer« (Steenwijk 1992, 310) in snuka »isto« (Ramovš 1935, 54). Zadnja oblika je enaka terski snuojka (Ramovš 1935, 54), ki je tako kot sin. dial, noco (ob knjiž. nocoj) brez adverbialne ojačevalne členice *-jh. Rez. snüka je razen v izglasnem -r < *-že (prim, v Padni nocôr »nocoj«) enaka pkm. snočkar »sinoči« (Novak 1996, 136). To kaže, daje izhodišče adverbov besedna zveza *sï not'h »ta večer«. Z ojačevalno členico -ka kot npr. v sin. tu-ka-j, big. dnés-kajo bila adverbializirana v enonaglasni sklop *si-nöt'b-ka, po predslovenski redukciji *sb-nofh-ka (podobno Ramovš 1935,54). Fonetično pričakovani razvoj sekvence *-t'k- je sin. -čk-. Zato rezijanski in terski refleks -k- kažeta, kot daje bil fonetični razvoj v smeri afrikatnega refleksa slov. *£' pred k moten. Lahko bi se zadovoljili kar s tako oznako. Ker pa je v slovenskem zahodnem prostoru leksike z "nepričakovanim" velarnim refleksom k in šk za slov. *£' in *sc več, se bolj nagibam k razlagi, daje primer tako kot drugi ostanek, ki priča o sin. narečni stratigrafiji tega predela. Pred leti sem v to plast leksike vključila: pl(j)uka »pljuča« v obsoškem (Kobarid, Drežnica), nadiškem (Livek), banjškem (Ročinj), tolminskem (Most na Soči, Gorenja Trebuša, Čepovan), cerkljanskem (Cerkno) in kraškem narečju (Lokve), v goriškokraškem posredno v Alasijevi glosi pluca 1. 1607; goriškokraški tpn. opkine »Opčine« (sem verjetno tudi ime gozda Opkine severno od Trebeš; Cossutta 2002, 20); goriškokraško pekina »pečina«; goriškokraško hki (f.), g. hkere »hči«; *ognjiške »ognjišče« (Alasia); neka »nečke« in piškauka »trobentica« < *piščali>ka v govoru kraja Podlešče na Banjšicah. Danes bi v to skupino prištela tudi tolminski tpn. Pekina, ki je tako naveden v historičnih zapisih pred 1. 1871 v Liber Baptizatorum in Vicariatu Pekina 1866-1920, ŽA Šentviška Gora, za sodobni tpn. Pečine na Šentviški planoti, na katerega me je opozoril kolega Silvo Torkar. Pa tudi zastarelo obliko toponima Gradišče v Furlaniji, tj. Gradiška (Merkù 1999, 33), ki se ohranja v it. ustrezniku Gradišča d'Isonzo. Oblika Gradiška je bila znana že v 12. stoletju, kot priča zapis iz leta 1160 in loco qui dicitur Gradišča (Frau 1978, 67). To slovensko gradivo bi bilo dobro postaviti v kontekst tipološko primerljivega staronovgorodskega in makedonskega. V zvezi s tem naj omenim Schuster-Šewc 2000, 315 ss., brez slovenskega gradiva.
Metka Furlan, Zahodnoslovensko krgišče
afrikatnega refleksa možno razložiti z narečno stratigrafijo slovenskega zahoda, ko je substratna t. i. beneškoslovenska4 neafrikatna refleksa *št' (< psi. *šč) in T (< psi. "7') naplastil t. i. notranjski superstrat z afrikatnim refleksom *šč in *c in s sekundarno palataliziranim sin. k', tako daje substratni t ' sovpadel s k' in se nadalje depalataliziral v k. Npr. slov. *pet 'ina > substratno beneškoslovensko *pet 'ina > sin. substratno beneškoslovensko * pek'ina po naplastitivi notranjskega sistema > po depalatalizaciji palataliziranih velarov nastanek goriškokraškega pekina.
2. 3 Katero fonetično dejstvo bi torej moglo povzročiti nastanek gl y iz z, če je krgišče fonetično razvito iz križišče? Ta fonetična razlaga se zdi namreč verjetna tudi zato, ker v znani slovenski in slovanski leksiki ni najti besede *kzrgi> oz. *kn>gi, oz. *krigT> oz. *krygi, oz. *krugh, ki bi tudi po pomenu ustrezala tvorjenki krgišče »križišče, razpotje; stična točka«. Možnosti, da bi se v krgišče ohranjala mlajša romanska izposojenka *krugh (glede vokalnega substituta tip račun, Pitij), kar bi impliciralo, daje na zahodnem etničnem ozemlju Slovencev prišlo do prevzema iz romanskega sistema z izvršeno lenizacijo in neizvršeno palatalizacijo (tj. rom. * kroge »crux«), pa tudi ni moč podpreti niti z enim samim paralelnim primerom s tega območja.
2. 4 Izvajanje krgišče iz križišče podpira primer iz Štrekljeve Morfologije goriškega govora srednjekraškega narečja. Tuje obßylisce »Fisolenstroh« navedeno tudi variantno istopomensko fsžlišče (Štrekelj 1887, 420), ki sta izpeljanki iz focžu (m.), g.fažuola »fižol« (isti, 403).5 Z alternacijo velara y in šumnika z v nomenu loci na -išče6 in s šumnikom z v podstavni besedi je primer povsem paralelen z alternacijo krgišče : kr(i)žišče : križ. Ta ljudska alternacija je bila, sodeč po Štrekljevem gradivu, konec 19. stoletja še živa. Enako kronologijo variantnosti bi dopuščal tudi zapis Na Keršišče za sodobno Krgišče iz načrta zaselkov v Števerjanu iz leta 1891 (Klemše 1993, 35), kije verjetno le neroden zapis zaKržišče. Iz tega lahko sklepamo, daje varianta z velarom starejša in dajo je že pred koncem 19. stoletja začela izpodrinjati mlajša, ki je bila posodobljena na podlagi medpara-digmatske zveze s fažol (goriško z akcentskim umikom fažu) oz. križ. Štrekljev primer je dodatno poveden, ker zaradi romanske predloge z leniranim refleksom
4 Pri navajanju izraza beneško slovenski substrat sem se glede epiteta in smiselno naslanjala na Logarjeva opozorila, ki jih omenja v več svojih člankih, kjer sicer izraza substrat ne uporablja (Logar 1972, 68; isti 1961/62, 93; 1983/84, 286-287).
5 Štrekelj z znakom e zaznamuje reducirani vokal q (prim. sin. plétom = knjiž. plétenï), ki je v prvem zlogu fežlišče in fsylisce tako kot npr. v goriškem ysbricje »Weissbuchengesträuch«, neznenilo »Kundmachung«, plečih »Zahlung« (Štrekelj 1887, 420) nastal iz neakcentu-iranega vokala a. Z znakom a je zaznamovan prav tako reduciran vokal iz a (Štrekelj 1887, 378), ki je lahko tudi sekundarno naglašen, kot ponazarja razmerje fažu (m.) : g. fažuola (isti, 403). Razmerje a : s odraža manjšo in večjo stopnjo reduciranosti ajevskega vokala: sin. a —> goriško a —> goriško e.
6 Pomen »Fisolenstroh = posušena fižolova luščina = fižolovina« seje razvil iz »kraj, kjer so fižolova zrna«. Beseda fažol je torej označevala fižolovo zrnje.
Metka Furlan, Zahodnoslovensko krgišče
latinskega medglasnega s v phaseolus »fižol« izključuje pri krgišče omenjeno predpostavko, da bi bil tu velar lahko prevzet že v podstavni izposojeni besedi.
2. 5 "Nepričakovani" velar v krgišče in feglišče (=fsylišče) je torej lahko nastal v izpeljankah na -išče. Čeprav je bil v obeh primerih prednaglasni vokal reduciran, prehoda z v velar g/y verjetno ni sprožilo novo fonetično stanje v besedah, ampak bi refleksa krgišče in feglišče glede na izhodni fonetični kontekst s tremi šumniki lahko nastala (po ali pred delovanjem redukcije) po prekozložni regresivni disimilaciji po šumu: z : šč —» g : šč. Ker pa na tem narečnem območju deluje tudi obratna, regresivna prekozložna asimilacija po šumu tipa suša —» šuša (npr. tpn. Zapuže —> Žapuže (pri Ajdovščini), ovsišče —> uoušišče »njiva, kjer raste oves« (Komen; Gradivo za SLA)), bi po disimilaciji po šumu iz z bolj kot velar pričakovali z. Zato je regresivna disimilacija križišče —> krgišče in *fažolišče —> feglišče bolj verjetno delovala po zapori.7 In sicer pred slovensko narečno spirantizacijo g > y, ko fonem g ni bil le v tvorni morfofonemski opoziciji z z,8 ampak tudi v fonetični opoziciji po zapori vsaj z nezapornikoma / in z. Enako disimilacijo odraža tudi primer iz slovenske Istre, ki z drugačno morfologijo kaže, da se je regresivna disimilacija po zapori realizirala v razmerju ž : š —» g : š. To je pridevnik ženskega spola ednine za knjižno požrešna, ki se v Gažonu glasi požrešna, v Trebešah poyx resna (Cossutta 2002, 222).9 Zanimivo je, da je bil v bližnjih Marezigah isti pridevnik zabeležen kot pozViešna (Cossutta 2002, 1. c.) in torej potrjuje fonetični razvoj iz požrešna prek zgoraj omenjene regresivne disimilacije po šumu z : š —> z : š.
7 S terminom disimilacija po zapori označujem konzonatne disimilativne procese, pri katerih prihaja do spremembe po odprtostni stopnji zapore, tj. od največje pri zvočnikih, manjše pri pripornikih, še manjše pri zlitnikih in najmanjše pri zapornikih.
8 Znano je, da prva palatalizacija velarov že v alpski slovanščini ni bila več tvorna, o čemer pričajo tudi izposojenke tipa kétna »veriga«, starejše še nereducirano ketina »isto« (Dalmatin, Megiser) iz stvn. ketina »veriga« (Bezlaj v ESSJ II, 30, s starejšo literaturo). V slovenščini se delovanje prve palatalizacije po inerciji ohranja na osnovi podedovanih parov tipa volk : volčiča, strigel : strižem in realizira tudi pri mlajših besedotvornih parih z adstratno osnovo tipa rinka : rinčica. Čeprav je Ramovš 1924, 288, menil, daje bila "pri slučajih prve psi. palatalizacije ... slovenska zamena palatalov z velari redek pojav", medparadigmatsko zaviranje prve palatalizacije v slovenskem leksikonu ni tako redko in ga potrjujejo tudi besede s širšim arealom. Tako je npr. poleg sračica »srajca«, ki je bilo podlaga za nastanek knjiž. srajca (Bezlaj v ESSJ III, 302), oblika srâkica »isto« znana že v 16. stoletju pri Krelju (Rigler 1968,139 op. 19), v rezijanskem, goričkem (navaja Koletnik 2000, 163, z napačnim izvajanjem iz *srajica in zato z domnevo o razvoju j —> k) in prekmurskem narečju. Znana pa je bila tudi na Goriškem, kot priča Alasijev zapis frakifa iz leta 1607. Oblike srâkica kažejo, daje bila v slovenščini podstavna beseda sraka, kije bila evidentirana le v rezijanščini (Ramovš 1924,288), živa vsaj na širšem delu slovenskega obrobnega območja. Po tendenci sicer nasprotna pojava (tj. tip rinka : rinčica in tip sraka : sračica —> srakica) vsak po svoje kažeta, kako so se podedovane morfofonemske opozicije k : č, g : ž, x : š kot tvorne ohranjale tudi v slovenščini.
9 Prav ta istrska pridevnika pojasnjujetapogrešnost 'požrešnost, lakomnost' v pesmi Počasno življenje goriškega kantavtorja Iztoka Mlakarja: ... pogrešnost prav vse, kar je lep'ga, pokvari ... (K. Kenda-Jež, ustno).
Metka Furlan, Zahodnoslovensko krgišče
2. 5. 1 Fonetična opozicija po zapori g : i/je širše znana v sin. dial, zgôn ob knjiž. zvôn < *zvönz, kjer je stično disimilacijo = diferenciacijo po zapori zu —> zg morda dodatno sprožil ujevski element narečnega refleksa vokala *d, kot je domneval Ramovš 1924, 161. Vlogo diferenciacije po zapori opravljajo tudi sporadične slovenske interkalacije -g- med zvočnikoma r in / tipa bergla »ferula« iz berla »isto« (Ramovš 1924, 54; Čop 1983, 92 s.).
2. 5. 2 Prekozložne regresivne disimilacije po zapori spadajo med redkejše pozicijsko pogojene fonetične razvoje. V kontekstu širšega slovanskega gradiva naj kot primer navedem starejšo n : n —> d : n, npr. v psi. *deveth »9« <— *neunti-, in mlajšo, slovensko narečno progresivno z : z —> z : d v rožanskem koroškem nabûozad »sveder« iz *nebozez, prim. č. nebozez »isto« (Ramovš 1924, 309 s.) <— psi. *nobozëzh (Machek 1968, 393).
3 Disimilirani refleksi *krigišče (h kriz), *fagolišče (k fažol) in *pogrešna (prim, knjiž. požrešna) so lahko ostanki iz obdobja pred slovensko narečno spirantizacijo g > y, ko je bil g v fonetični opoziciji po zapori z ž (in u ) ter je po disimilaciji po zapori iz ž lahko nastal g. V isti čas bi lahko postavili nastanek g v konzonantni skupni žg iz psi. *žd'. Slednja seje prek stopnje *žd'z razvila v *zz in bila disimilirana po zapori v žg, kot kažejo npr. možgani (m. pl.) »cerebrum« < *možd'ani k *mozgi, »medulla«, seveda če se tu fonetična stopnja *možd'ani ni naslonila na *mozgi> in po njem prevzela g, kot je še domneval Ramovš 1924, 286.
Viri in literatura
Battisti-Alessio, C. in Gi., Dizionario etimologico italiano, Firenze 1950-1957. Cossutta 2002, R., Poljedelsko in vinogradniško izrazje v slovenski Istri, Koper. Čop 1983, D., Imenoslovje Zgornjesavskih dolin, Disertacija (Tipkopis), Ljubljana. Doria 1987, M., Grande Dizionario del dialetto triestino, Con la collaborazione di
Claudio Noliani, Trieste. Erjavec 1882-1883, F., Iz potne torbe - Letopis Matice slovenske za leto 1882. in
1883., Ljubljana.
ESSJ, France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika I-II-III-, Ljubljana 1976-1982-1995-.
Frau 1978, Gi., Dizionario Toponomastico Friuli- Venezia Giulia, Udine.
Furlan 1998, M., Alasijevi glosi oghgnifice inpluca. K refleksu šk in k za psi. *šč in *t' v slovenščini, V: Vatroslav Oblak, Mednarodni simpozij Obdobja, Ljubljana, 12. in 13. december 1996 (= Obdobja 17), Ljubljana 1998, 259-272.
Gradivo za SLA, Gradivo za Slovenski lingvistični atlas, Hrani Dialektološka sekcija
Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani. Jakomin 1995, D., Narečni slovar Sv. Antona pri Kopru, Trst. Klemše 1993, V, Krajevna, ledinska in vodna imena v Števerjanu, Gorica.
Metka Furlan, Zahodnoslovensko krgišče
KLS, Krajevni leksikon Slovenije L Zahodni del Slovenije, S sodelovanjem Franceta Planine in Živka Šifrerja pripravil in uredil Roman Savnik, Ljubljana 1968.
Koletnik 2000, M., Fonološki opis govora v Radencih, Jezikoslovni zapiski 6, 155-165.
Logar 1961/62, T., Dialektološke študije XI, Slovenski govori v Istri in njihova geneza, Slavistična revija XIII, 88-97.
— 1972, Dialektološke študije XVI, Usoda kratkega a v govoru kraja Doberdob v
Italiji, Slavistična revija XX, 65-69.
— 1983/84, Slovenski dialekti - temeljni vir za rekonstrukcijo razvoja slovenskega
jezika, Jezik in slovstvo XXIX, 285-288. Machek 1963, V, Etymologicky slovnikjazyka ceského, Druhé, opravené a doplnené vydâni, Praha.
Mende, M., Romanische Lehnwörter im Slowenischen, Innaugural-Dissertation zur Erlangung des Doktorgrades, genehmigt durch die Philosophische Fakultät der Freien Universität Berlin. (Tipkopis hrani Slavisches Seminar der Freien Universität Berlin, signatura: Fak. N°263.)
Merkù 1999, P., Slovenska krajevna imena v Italiji, Priročnik/Toponimi Sloveni in Italia, Manuale, Trst.
Novak 1996, F., Slovar beltinskega prekmurskega govora, Drugo, popravljeno in dopolnjeno izdajo priredil in uredil V. Novak, Murska Sobota.
Ramovš 1924, F., Historična gramatika slovenskega jezika II. Konzonantizem, Ljubljana.
— 1935, Historična gramatika slovenskega jezika VII, Dialekti, Ljubljana.
— 1936, Kratka zgodovina slovenskega jezika I, Ljubljana. Rigler 1968, J., Začetki slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana. Schuster-Šewc 2000, H., Zu den sogenannten urslawischen Archaismen im
Altnovgoroder Dialekt des Russischen, Das Sorbische im slawischen Kontext,
Ausgewählte Studien, Bautzen/Budysin, 315-323. Steenwijk 1992, H., The Slovene Dialect of Resia, San Giorgio, Amsterdam - Atlanta. Štrekelj 1887, K., Morphologie des Görzer Mittelkarstdialektes mit besonderer
Berücksichtigung der Betonungsverhältnisse, Wien.
Western Slovenian krgišče 'crossroads*
Summary
The western Slovenian dialectism krgišče 'crossroads' was at first known only in Komen in the Kras, although its origins are both in the Brda and in the Kras. Confirmation of this can be found in six microtoponyms Krgišče (Orehovlje near Nova Gorica, Dolnja Vrtojba; Gornje Cerovo, Števerjan (three occurrences)) which can originateform the meaning 'crossroads, junction '. On the basis of parallel examples such as feglišče 'bean straw' with its variant fežlišče which have been observed in the Gorizia region by K. Štrekelj at the end of the 79th century, and the Istrian adjective of the feminine gender pogrešna 'greedy, voracious' (Gažon,
Metka Furlan, Zahodnoslovensko krgišče
Trebeše) from the standard Slovenian požrešna it may be assumed that the "unexpected" velar sound in krgišče and feglišče had developed only in the derivatives in -išče from križ and fažol after the trans-syllabic stop dissimilation of ž : š —> g : š. This must have happened before the dialectal spirantization g>y, and when g had been in phonetic opposition by a stop with ž (and u). The occurrence of g in the consonant cluster žg from the Proto-Slavic *žd' might have happened in the same period. The latter had developed trough the stage of*žd,ž into *žž and then dissimilated into žg as can be observed in možgani (m. pl.) 'cerebrum' < *možd'ani from *mozgï> 'medulla', although it might also be possible that the development of the phonetic stage *možd'ani had followed that o/*mozgT> and took the g after it, as it had been assumed by Ramovš.