GLAS
LETO XX. ŠT. 33 (947) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 20. AVGUSTA 2015
NOVI
CENA 1 EVRO 
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma 1, NE/PD
ISSN 1124 – 6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
Foto  JMP
  poštovane naročnice in naročniki, drage bralke in bral-
ci!
V rokah imate posebno številko Novega glasa, tako ime-
novano poletno, bralno številko, ki smo jo v uredništvu pri-
pravili z dragocenimi sodelavci v zadnjih tednih zato, da bi
vas Novi glas dosegel tudi takrat, ko bomo sami na dopustu.
Ena od oblik varčevanj naše Zadruge Goriška Mohorjeva
družba, ki je naš založnik, je tudi to, da imamo kot uredništvo
skupinski dopust, dejansko gremo na 14-dnevni dopust vsi,
ki iz tedna v teden pripravljamo časopis predvsem zato, da bi
z našimi dopusti ne bremenili bilance Zadruge.
Prihodnja številka Novega glasa bo prišla tako med vas prve
dni septembra, ko se bo, upajmo, letošnja vročina unesla.
Zadnje čase se je veliko govorilo o krizi nekaterih naših po-
membnih ustanov, med njimi je tudi naša Zadruga Goriška
Mohorjeva, ki ob zadnji porazdelitvi finančnih sredstev s stra-
ni deželne uprave Furlanije Julijske krajine ni prejela ničesar,
kar smo sami ocenili kot napačno gesto, saj smo trdno pre-
pričani, da ima naš Novi glas še kako pomembno mesto v
našem prostoru, prav gotovo pa je zelo pomemben za vas, ki
ste naši zvesti naročniki in bralci.
Sami upamo in verjamemo, da se bo našla ustrezna rešitev
tudi za naše krizno stanje, saj si ne upamo niti pomisliti, da
bi bili prisiljeni še bolj okrniti naše že itak zdesetkano ured-
ništvo, kot si tudi ne upamo pomisliti, da naše uredništvo ne
bo v prihodnosti še kraj, v katerem se šolajo odlični časnikar-
ski kadri, kar potrjuje prisotnost naših nekdanjih kolegov, ki
so v časnikarski poklic vstopili ravno pri nas, v uredništvu in-
formativnega programa RAI za našo narodno skupnost in v
uredništvu Primorskega dnevnika ter drugod. Lepo bi bilo,
da bi nam vsaj to nezamenljivo vlogo javnost priznala in bi
se tega zavedali tudi vsi tisti, ki so v naši sredini odgovorni za
finančno pomoč pomembnim slovenskim ustanovam,
kakršna je naša.
Kritikom in kritikastrom, ki se nam za našim hrbtom pri-
voščljivo posmehujejo, češ da smo odvisni od finančne po-
moči, mirno odgovarjamo, da v naši sredini brez finančne
pomoči ne bi izhajal niti en sam časnik, ne
bi delovala niti ena sama za slovensko na-
rodno manjšino pomembna poklicna usta-
nova.
Zato je na odgovornih v naši sredini naloga, da jasno povedo,
kdo ima pri nas še pravico do normalnega življenja in kdo ne.
To namreč, kar zadnje čase doživljamo mi, ni več normalno
življenje, verjemite, da ni. Živeti nenehno pod pritiskom in
pod nenehno grožnjo negotove prihodnosti, je boleče. Že res,
da sita vrana nikdar lačni ne verjame, a odgovorni v naši sre-
dini so zato odgovorni, da zavzemajo odločitve in se tudi
našega stanja jasno zavejo.
O kakršnem koli razvoju našega tednika v sedanjem kriznem
stanju seveda ne moremo govoriti, ker pač ni možen, lahko
pa vam obljubimo, da se bomo tudi v prihodnje v uredništvu
trudili, da bo časnik svež, berljiv, da bo trdno stal na stebrih,
ki so zapisani v naš rojstni list: ostali bomo zavezani sloven-
stvu in slovenski besedi, demokraciji in svobodoljubju,
krščanskemu izročilu in etosu, predvsem pa si bomo tudi v
prihodnje prizadevali sodobno nagovarjati vse tiste, ki jim je
za skupno dobro naše narodne skupnosti v Italiji in ne samo!
Voščimo vam mirne in prijetne počitnice, kjerkoli že boste!
V začetku septembra pa pridemo spet med vas z novo številko
Novega glasa!
Jurij Paljk
S
www.noviglas.eu
Pole tno  b ran j e
50. ŠTUDIJSKI DNEVI
DRAGA 2015
Park Finžgarjevega doma – Opčine (TS)
Dunajska cesta 35
petek, 28. avgusta
ob 16.30: Andrej Capuder, Katica Cukjati, 
Tine Hribar, Sergij Pahor
ZAKAJ DRAGA?
sobota, 29. avgusta
ob 16. uri: Predstavitev knjige Igorja Omerze o Dragi
ob 17. uri: Skupina mladih 
PETDESET DELCEV ŠE NI CELOTA
ob 21. uri: Koncert skupine BK Evolution
nedelja, 30. avgusta
ob 10. uri: Alenka Rebula
MOČ DVOJINE: PREOBRAZBA MOŠKEGA IN ŽENSKE 
ZA NARODNO RODOVITNOST
ob 15.30: SLOVESNA IZROČITEV 4. PETERLINOVE 
NAGRADE in PREDSTAVITEV REBULOVEGA ZBORNIKA 
OB NJEGOVI 90-LETNICI
ob 16. uri: dr. Edvard Kovač
ŽE DANES JE JUTRI ALI SLOVENSKA PRIHODNOST
V nedeljo, 30. avgusta, bo ob 8.30 sv. maša, ki jo bo 
za udeležence Drage daroval ljubljanski nadškof in metropolit
Stanislav Zore. Pri maši bo pel zbor Sv. Jernej z Opčin.
DSI - Ul. Donizetti 3 - 34133 Trst (Italija)
tel. +39 040 370846 - faks +39 040 633307, el. naslov: redakcija@mladika.com
Cenjenim bralkam in bralcem sporočamo, 
da se bomo zaradi skupinskega dopusta
vrnili v uredništvo v četrtek, 27. avgusta.
Prihodnja številka bo izšla 
v četrtek, 3. septembra.
Uprava v Trstu bo zaprta 
od 12. do 26. avgusta.
Tudi vam voščimo lepo poletje!
Obvestilo uredništva
Septembra se spet srečamo
POSEBNA
IZDAJA
   e vam ustreza, se lahko
zmeniva kar na sedežu
vašega odborništva”.
“Dobiva se raje v kavarni Degli Specchi
na Trgu Unita’, da spijeva v miru eno ka-
vo”.
Srečala sva se nekaj dni po tem telefon-
skem pogovoru, v petek, 24. julija, ko je
neznosna vročina še razsajala po Trstu.
Kavarna je bila ob poldevetih še prazna,
obratovanje ni še docela steklo. Poiskal
sem odmaknjen kotiček, da bi se s sogo-
vornikom lahko pogovarjal v miru. Se-
del sem na divan ob zunanjem oknu, od
koder se je pogled širil po notranjščini
prostora, in čakal na prihod intervjuvan-
ca. Takrat sem opazil, da pri mizi na na-
sprotni strani sedi župan Cosolini in se
pogovarja z nekom. Župan je nato odšel,
njegov sogovornik je mirno izpil kavo
in tudi izstopil iz kavarne. Razmišljal
sem, da bodo prihodnje leto upravne vo-
litve v Trstu in da bo Cosolini imel trdo
pot do ponovne izvolitve: vsaj tako je go-
vor v Trstu.
“Trda bo, a mislim, da bomo zmagali”,
mi je na moj pomislek odvrnil občinski
odbornik za gospodarstvo in šport Edi
Kraus, ko je prisedel.
Obratovanje kavarne je polagoma ste-
klo, upravitelji so pognali glasbeno ku-
liso, ki je prekinila dotedanji mir. Iz
zvočnika je zadonela glasba slovite šved-
ske skupine Abba, ki je najin pogovor
spremljala ves čas, sicer ne na moteč, a
vsekakor vsiljiv način.
“Un café s'il vous plaît”, je gladko zapro-
sil natakarico temne polti, kar je dalo ra-
zumeti, da je Kraus v kavarni Degli Spec-
chi redni gost in da pozna posameznega
člana osebja … in najbrž tudi fran-
coščino.
Edi Kraus je peti Slovenec, ki je v času
po drugi svetovni vojni postal odbornik
tržaške občine. Pred njim so v prejšnjih
upravah sedeli Hreščak, Dolhar, Jagodic
in Lokar. Rodil se je v Trstu leta 1956. Po
diplomi na liceju Prešeren je diplomiral
iz ekonomskih ved na tržaški univerzi.
Po delovni izkušnji v družinskem pod-
jetju Aurora viaggi je stopil v svet indu-
strije. Izkušnja, ki si jo je doslej nabral
kot generalni direktor podjetja Julon, kot
član upravnega odbora podjetja Aquafil,
kot svetovalec podjetja Borgolon, kot po-
verjeni svetovalec podjetja Mtx fibre in
kot generalni direktor podjetja Aquaset
in Bulgari filati (vsa ta podjetja proizva-
jajo kemično tekstilne in sintetične
proizvode), mu omogoča globok vpo-
gled v gospodarske dinamike bodisi Slo-
venije bodisi Italije. Glede na vse to in
tudi na dejstvo, da je bil obenem v letih
od 2004 do 2007 še predsednik Sloven-
skega deželnega gospodarskega združen-
ja, bi lahko gladko zapisali, da je Kraus
prava oseba za resor, od katerega gre
pričakovati, da kuje gospodarsko usodo
Trsta tudi na podlagi tkanja medregij-
skih vezi.
Resor občinskega odborništva za go-
spodarski razvoj in trgovino vodite že
tri leta. Zatem vam je bilo zaupano še
odborništvo za šport. Kako ocenjujete
svojo izkušnjo v sklopu Cosolinejeve
uprave?
Ko sem sprejel to ponudbo, sem vedel,
da se bom podal v popolnoma novo iz-
kušnjo, saj se s politiko in z upravljanjem
javnih ustanov dotlej nisem nikoli
soočal. To obdobje je bilo zame izredno
zanimivo, saj sem dejansko spoznal ‘z
druge strani’, kako družba živi.
Kako ocenjujete pa učinke vaše gospo-
darske politike? Na večeru Društva
slovenskih izobražencev, na katerem
ste pred nedavnim nastopali z občin-
skim svetnikom in predsednikom
proračunske komisije Igorjem Šva-
bom, ste namreč razčlenili poteze
vaše politike na kratkoročne, ki zade-
vajo turistični in trgovski sektor, in na
dolgoročne, ki se lotevajo industrij-
skega sektorja, kateremu pripisujete
večji pomen za razvoj našega mesta.
Kaj je bilo v teh treh letih storjenega
na obeh nivojih?
Nedvomno je bil največji rezultat celot-
nega upravnega obdobja ponovna oživi-
tev delovanja škedenjske železarne. Tve-
gali smo namreč, da bi z zaprtjem tega
obrata skrahiral ves tržaški industrijski
sistem. Obenem smo okrepili turistični
sektor, tudi trgovina se je po
težavnem obdobju vendarle
obdržala na nivoju. Upam si
trditi, da smo bili v gospodar-
stvu kljub kriznemu obdobju,
ki zadeva celotno staro celino,
še zlasti pa Italijo, sposobni
konkretnih in pogumnih kora-
kov. Verjamem, da je k temu
premiku prispeval tudi moj pri-
stop, saj je odborništvo za go-
spodarstvo udejanjilo nekatere
smernice, ki že kažejo svoje
učinke.
Kako sta se turistični in
trgovski sektor v zadnjih le-
tih spremenila?
O razvoju turističnega sektorja
pričajo statistični podatki, ki
prikazujejo, da je Trst deležen
pozitivnega porasta gostov. Do-
dati moram, da sloni ta razve-
seljiva težnja tudi na delu
prejšnjih uprav. Spremembe v
turističnem sektorju se namreč
počasi udejanjajo. Odkar sem
nastopil svojo funkcijo, sem de-
jansko pospešil delo na že za-
stavljenih tirih in ga hkrati po-
skušal dodatno krepiti z novi-
mi dolgoročnimi investicijami,
ki zadevajo predvsem povečan-
je hotelske ponudbe.
Omenili ste že škedenjsko
železarno, ki je po mučnih
pogajanjih končno dobila
kupca, ki je vanjo pripravljen investi-
rati. Kakšen domet lahko ima železar-
na zlasti v vidiku splošne tržaške logi-
stične ponudbe in pristaniške servi-
sne dejavnosti?
Verjamem, da se danes železarska dejav-
nost vedno bolj širi v logistično-indu-
strijsko smer. Naj obrazložim: industrija
se vse bolj naslanja na servisne dejavno-
sti, v katerih je logistika ključnega po-
mena. Ob prevzemu škedenjske železar-
ne je podjetje Arvedi hkrati naletelo na
izredno platformo: ta mu omogoča
odlične možnosti uvoza surovin, ki jih
proizvajajo v Aziji po ugodni ceni, in iz-
voza njegovih izdelkov, ki jih odlikuje
visoka kakovost in dodana vrednost za-
to, ker so made in Italy. Ne smemo po-
zabiti na še danes veljavno pravilo ozi-
roma prepričanje, da so evropski indu-
strijski proizvodi v primerjavi s tujimi (se
pravi tistimi, ki jih v drugačnih delovnih
in socialnih okoljih po nižji ceni pride-
lujejo drugod) izredno kakovostni. Trst
je torej z logističnega vidika izjemno per-
spektivno industrijsko področje, saj lah-
ko računa na vrsto infrastruktur (prista-
nišče, območje industrijske cone itd.), ki
omogočajo razvoj take proizvodne poli-
tike. Trst je zato v prednostnem položaju
v primerjavi z ostalimi proizvodnimi sre-
dišči po Italiji.
Poglavje zase zahteva vprašanje stare-
ga pristanišča, dobršen del katerega je
prešel pod občinsko domeno. Kakšno
razvojno smer lahko ubere to po-
dročje?
Že ob nastopu svojega položaja v sklopu
uprave župana Cosolinija sem izjavil, da
to področje obravnavam kot celoto, ki
obsega skoraj 600 tisoč kvadratnih me-
trov površine. Perspektiven načrt mora
zato najprej sloneti na trdnih finančno-
investicijskih temeljih. To je edina vero-
dostojna podlaga, ki lahko pokaže smer
smotrnega razvoja tega predela. Pre-
pričan sem, da se na usodo starega pri-
stanišča veže tudi prihodnost celotne re-
gije, ki obsega Furlanijo Julijsko krajino,
sosednjo Slovenijo in bližnjo Istro. Ver-
jamem, da bi se na tak način ponudila
mestu nezamenljiva priložnost, ki bi pri-
vedla do vsestranskega preporoda, tudi
demografskega porasta.
Kaj boste v letu dni, kar nas ločuje od
prihodnjih občinskih volitev, še sto-
rili?
Dvomim, da se bom v tako kratkem času
spustil v snovanje novih projektov. Po-
svetil se bom doslej že zastavljenim
načrtom in jih izpeljal.
Se pravi?
Mislim na udejanjanje novega trgovske-
ga načrta, ki smo ga sprejeli in ki je že
deležen določenih investicij. Na špor-
tnem področju načrtujemo dodelitve
nekaterih koncesij, ki zadevajo bazen
Bianchi, športno palačo Palarubini in
športna igrišča na področju Proseka. Ure-
diti moramo tudi pravilnik, ki uravnava
delovanje društev. Poleg tega sodi v moj
resor uravnavanje režima tržaških tržnic,
od tržnice na Elizijskih poljanah do ri-
biške tržnice in tiste, ki je pred popravili
območja delovala na Rusem mostu. Tudi
na turističnem področju se odpirajo
možnosti za nove naložbe. Obenem je
potrebno spremljati tekoče poslovanje,
ki zadeva raznovrstne poletne prireditve;
pripravljamo se že tudi na božične praz-
nike. Prihodnje leto pa je čas volitev.
Poznamo vas kot podjetnika in po-
slovneža. Kako usklajujete osebno
službeno in javno zadolžitev?
Zaupati moram, da sem ob sprejetju re-
sorja mislil, da bo oboje lažje usklajevati.
Urnikov dejansko nimam, zaposlen sem
tudi ob sobotah in nedeljah. Svojo
službo namreč izvajam bodisi v Italiji kot
v Sloveniji.
Zakaj ste takrat sprejeli ponudbo
župana Cosolinija?
Mislim, da je vsakdo na podlagi svojih
sposobnosti poklican prispevati svoj de-
lež za razvoj naše družbe, za skupno do-
bro. Verjamem, da tudi javni sektor ne
bo v stanju zagotoviti določenih stan-
dardov in napredka, če sami ne bomo v
prvi osebi dali svojega doprinosa. Zato
sem se pred tremi leti odločil, da stopim
na povsem novo pot.
Svet biznisa in svet javnega upravljan-
ja se ločujeta namreč po marsičem.
Kako se potemtakem miselni ustroj
poslovneža, ki ima pri izvajanju svoje
politike večjo svobodo, spaja z misel-
nostjo javnega upravitelja, ki ga pri
udejanjanju njegovih potez brzda ozi-
roma, rečeno manj kritično, urejuje
cela vrsta ‘količkov’ (od upravnih do
birokratskih, finančnih itd.)?
Zasebno poslovno okolje temelji na ja-
snih pravilih. Podjetje Julon, ki ga upra-
vljam, je srednje velikosti. Obotavljanj si
ne smemo privoščiti: veliko število
odločitev je potrebno hitro sprejemati.
Sestanki se vrstijo po telefo-
nu, po telekonferencah in
zadeve se lahko na vrat na
nos obrnejo v nekaj minu-
tah. Isto miselnost sem pre-
nesel v svojo izkušnjo pri
javnem upravljanju, kjer pa
veljajo drugačna pravila.
Dokončne odločitve v sklo-
pu javnih uprav temeljijo
na predhodnih pogajanjih,
pri katerih imajo najprej be-
sedo župan, nato politična
večina in občinski svet. Jav-
ni upravitelj mora tudi
upoštevati reakcije, ki jih bo
določena poteza vzbudila v
medijih in posledično v jav-
nem mnenju. Šele na po-
dlagi vseh teh dinamik je
potrebno izdelati strategijo,
ki lahko načrt privede do
dokončne izpeljave. Javni
upravitelj mora biti zato v
svoj projekt še toliko bolj za-
verovan, da bo lahko pre-
pričal sogovornike in pote-
zo speljal do cilja.
Kakšno miselno podjet-
niško izhodišče pa je bilo
mogoče ohraniti pri vaši
javni zadolžitvi?
Na občini ocenjujejo, da
sem oseba, ki hitro spreje-
ma odločitve. To je sicer
mogoče tudi zato, ker imam
ob sebi nekatere dobre sodelavce, ki so
dobri do take mere, da sploh ne opažam
razlike med delom v zasebnem sektorju
in delom v javni upravi.
Na večeru DSI ste pred nekaj meseci
dejali, da je Trst svojčas imel razvejeno
industrijsko in plodno pristaniško de-
javnost. Primanjkoval pa mu je kader
resnih industrijcev. Pri nas je namreč
bilo malo podjetniškega duha, čeprav
je bila na razpolago velika likvidnost:
“Denar je verjetno služil za nakup vil
pod nabrežno cesto, jadrnic, poto-
vanj…”, ste grenko pripomnili. Bi lah-
ko kaj več o tem povedali? Kakšno je
danes stanje podjetniškega duha v
Trstu spričo še vedno hude finančne
krize, ki oži manevrski prostor samim
javnim upraviteljem?
Naj pojasnim. Gospodarska preteklost
Trsta sloni predvsem na bogati trgovski
in servisni dejavnosti, ki sta tako ali dru-
gače vezani na pristaniško dejavnost. In-
dustrijska dejavnost sega nekoliko dlje v
preteklost, v obdobje pred vojno. V letih
po vojni je zagon tržaški trgovini dala
bližina Jugoslavije in njenih kupcev ter
tržišča: trgovska dejavnost se je takrat še
bolj zakoreninila v dednem izročilu
Tržačanov. Mentaliteta trgovca pa je vse-
kakor drugačna od miselnosti, ki kuje
poteze in naložbe industrijca. Industrija
sloni na trdnih idejah in prav tako
trdnem kapitalu ter na dolgoročnih in-
vesticijah: le na teh temeljih je mogoče
doseči zaželjen rezultat. Taka miselnost
v Trstu primanjkuje, in to je razlog, za-
radi katerega se industrija na Tržaškem
v zadnjem pol stoletju ni razvila. Če je
bilo doslej pri nas tako ali drugače mo-
goče dostojno živeti, se danes soočamo
s predrugačenim okoljem, ki je brez in-
dustrijskih obratov v škripcih. Prav zato
ciljamo na prihod tujih investitorjev.
Verjamem, da bo mogoče na podlagi teh
zgledov oziroma dobrih praks spodbu-
diti krajevne kapitale pri oblikovanju
prepričljive industrijske politike in ko-
vanju dolgoročnih investicij. Prepričan
sem, da se bodo v ta sistem posledično
vključili tudi majhni obrtniki, ki dejan-
sko že predstavljajo začetek neke indu-
strijske dejavnosti, ampak niso bili - prav
zaradi pomanjkanja zgleda - sposobni
dodatno razvijati svoje dejavnosti do
višje industrijske ravni.
Se pravi, da se je likvidnost res poraz-
gubila v nakupovanju materialnih do-
brin …
Statistični podatki kažejo, da je mastnih
bančnih depozitov v Trstu res veliko. To
pomeni, da se ta denar ni obrestoval v
novčenju drugačne proizvodne dejavno-
sti. Navsezadnje niti v spodbujanju in
predrugačenju trgovskega sektorja. Po
razpadu Jugoslavije in posledično njene-
ga tržišča je bilo potrebno storiti take po-
teze, ki bi omogočale nadaljnje preživet-
je komercialne dejavnosti. Tudi tega žal
nismo dočakali. Zrasla so trgovska sre-
dišča v okolici Trsta, v bližnji Sloveniji
in Hrvaški ter Furlaniji. Preseneča me
dejstvo, da vladajoča politična garnitura,
ki so jo v zadnjih dvajsetih letih sesta-
vljali prav tržaški trgovci, ni spremenila
te negativne težnje.
Kako se na ta vprašanja veže slovenska
narodna skupnost? Obstaja sploh še
pojem manjšinsko gospodarstvo?
Prepričan sem, da ima naša narodna
skupnost v Italiji odlične posameznike,
ki se na različnih nivojih uspešno ukvar-
jajo s podjetništvom in so s svojimi
proizvodi prisotni na mednarodnih
trgih. O pojmu manjšinskega oziroma
družbenega gospodarstva pa ne bi raz-
mišljal. Propadlo je najprej s krahom
Tržaške kreditne banke, drugi poskus, ki
je bil storjen v tej smeri, se pa tudi ni
obrestoval.
Na kaj točno mislite?
Mislim na gospodarske dejavnike, ki so
se v Gorici razvili okrog ‘dediščine
Kmečke banke’.
Trdno verjamem, da bi morali naše pod-
jetnike drugače spodbujati. V primeru
obstoja določenih skladov bi si manjšin-
ski podjetniki zaslužili pomoč, ki bi ga v
primeru gospodarskega preboja ponov-
no investirali v slovensko skupnost.
Že pred več leti ste predsedovali Slo-
venskemu deželnemu gospodarske-
mu združenju. V obdobju svojega
predsedovanja ste izvedli študijo, ki je
analizirala stanje gospodarskega elana
in organiziranega ustroja (točneje vo-
litev) v naši narodni skupnosti. Kaj je
ta analiza takrat pokazala, kakšni so
bili njeni učinki in kako nanjo gledate
danes?
Od te študije je minilo okrog deset let.
Dejansko je ta študija popolnoma zasta-
rela, ker so se zadeve popolnoma spre-
menile. Občutek imam, da naša
manjšina ni storila konkretnih korakov
v smer udejanjanja novosti, ki bi ji omo-
gočale večjo konkurenčnot. Premalo
smo izrabili priložnost pozitivnih dina-
mik, ki so se v zadnjih letih razvile na
relaciji med Slovenijo in Italijo.
Manjšina namenja premalo podpore
svojim mlajšim gospodarstvenikom. Že
itak smo na globalnem tržišču, kjer je
konkurenca izredno ostra.
Mladi perspektivni kadri imajo zato
sploh interes, da se po šolanju v tujini
vrnejo v izhodiščno okolje?
Splošna težnja kaže, da se mladi iz Italije
in našega mesta – ne glede ali pripadajo
slovenski ali italijanski narodnosti –, žal
tudi iz Slovenije, selijo v tujino. To me
najbolj skrbi. Domov se bodo vrnili le,
če jim bo izhodiščno okolje ponudilo
primerne okoliščine, drugače pa se bodo
vrnili v domači kraj na stara leta, ko bo-
do v pokoju. Če sploh obstajajo kadri, ki
jim je uspelo na tujem, pomeni, da so
daleč od doma našli pravo okolje, ki je
docela spodbudilo njihov potencial, nji-
hov način razmišljanja: se pravi takega,
ki ga doma niso našli.
IG
“Č
20. avgusta 20152
  Edi Kraus
“Mislim, da je vsakdo na podlagi svojih sposobnosti
poklican prispevati svoj delež za skupno dobro”
POGOVOR 
  olitika in politično udejstvovanje
imata značilnost, da ne gresta ni-
koli na počitnice. Za narodno
manjšino pa ima politika toliko večji po-
men. Zato smo Igorju Gabrovcu, nove-
mu deželnemu tajniku stranke Sloven-
ske skupnosti postavili nekaj vprašanj,
saj so od njegove izvolitve minili skoraj
trije meseci, političnega dela pa je bilo
do sedaj kar precej.
Igor Gabrovec, 15. deželni kongres in
prvo zasedanje novoizvoljenega dežel-
nega sveta SSk sta mimo. Kako ocen-
jujete stanje stranke Slovenska skup-
nost?
Slovenska skupnost je v osnovi zdrava
stranka, s trdnimi temelji, vsebinami,
preverjenim poslanstvom, z lastno raz-
poznavnostjo. Je edina stranka, ki je bila
prisotna z lastnim imenom, simbolom
in nato tudi samostojno izvoljenim slo-
venskim zastopnikom na prvih deželnih
volitvah leta 1964. In je tu še danes, pet-
deset let kasneje, še vedno s svojim ime-
nom, simbolom in samostojnim zastop-
nikom, ki lahko upravičeno nastopa kot
Slovenec in glas neke skupnosti. Pol sto-
letja pa je spremenilo svet. Tudi naši kraji
so se zelo spremenili. Padle so meje,
režimi, zvrstile so se generacije in spre-
menilo se je tudi družbeno tkivo naše
skupnosti, se pravi Slovencev, ki živimo
zunaj meja matične domovine. V prosto-
ru, ki je od nekdaj večkulturen, kjer smo
doma že vsaj poldrugo tisočletje. Meje
se premikajo, države so nastajale in iz-
ginjale, razsajali so vojne in najrazličnejši
spopadi, nastajale gospodarske krize in
naravne ujme. Mi pa smo še točno tam,
kjer so bili naši predniki. Vse to in mar-
sikaj drugega je zapisano v genetskem
kodeksu slovenske stranke, ki je edina s
slovenskim pečatom. Tudi konsenz
stranki je v teh desetletjih stalno nihal:
presegali smo deset tisoč glasov in padli
tudi na polovico te številke. Zanimivo pa
je, po statistiki, da je v odstotkih gledano
konsenz stranki dejansko ostal nespre-
menjen in se suče okoli 1,2 procenta vo-
lilnih udeležencev. To navajam zato, da
utemeljim trditev, da je naša osnova
trdna. Na tej osnovi moramo graditi.
Na seji deželnega sveta SSk, ki je zase-
dal 7. julija v Devinu, ste podali zani-
mivo poročilo z naslovom SSk včeraj,
SSk danes in SSk jutri. Kaj pomeni vsa-
ko od treh časovnih obdobij?
Naslanjal sem se na obdobja življenja, ko
nam je jasno, kaj se je dogajalo do včeraj,
nekako ugibamo glede razvoja sedanjo-
sti, se pravi današnjega dne, popolna
neznanka ali pa, če hočemo, še nenapi-
sana knjiga je prihodnost, ki sledi vsake-
mu trenutnemu koraku. V preteklost
spada tudi ocena krvavih medvojnih in
povojnih dogajanj, od primerov kolabo-
racije z okupatorjem do prav tako neo-
pravičljivih izvensodnih pobojev na-
sprotnikov nastajajočega
režima. Gre za dve poglav-
ji, ki se z vso delitveno silo
projicirata v sedanjost slo-
venskega naroda in mu
pogojujeta prihodnost ter
sežeta celo na Primorsko
in do nas, v zamejstvo. To
moramo presekati z
osnovno ugotovitvijo in
priznanjem, da je bil od-
por proti fašizmu in naciz-
mu neobhodno in pra-
vično dejanje in da je bilo
sodelovanje z nacifašiz-
mom zgodovinsko in vse-
stransko neopravičljivo,
torej zgrešeno. Prav tako
pa si moramo priznati, da
je vzpostavitev novega
režima z likvidacijo pravih
ali namišljenih nasprotni-
kov kriminalno, saj je kot
tako ne nazadnje globoko
zarezalo v narodno telo. Z
zgodovino se moramo
'spraviti, zgodovino mora-
mo 'pokopati', tako kot
imajo pravico do človeka
vrednega pokopa vsi izginuli v
obračunavanjih ob koncu vojne in po
njej.
SSk danes je čas, ki ga živimo, s politični-
mi zavezniki, do katerih ne moremo biti
prekomerno izbirčni. Naša partnerska
stranka je Demokratska stranka, s katero
nismo poročeni, delimo pa vladne ali
opozicijske klopi v raznovrstnih upra-
vah. Stranka, ki je tudi sama prepolna
nedoslednosti, se je dejansko postavila
bolj v center kot na levi center politične
scene, kjer pa je od nekdaj locirana tudi
Slovenska skupnost. Če odmislimo to
geopolitično bližino, pa je vsem pred
očmi, da smo si narazen na številnih
ključnih vprašanjih, od reforme krajev-
nih uprav pa vse do volilne zakonodaje.
Srž problema je, da SSk pri političnih iz-
birah drži kompas vedno in vsekakor na
narodnem izhodišču in vprašanje, ki si
ga vselej postavljamo, je, kako bodo taka
ali drugačna izbira, reforma, smernica
vplivale na življenje in razvoj slovenske
narodne skupnosti v tem prostoru. Pri
ostalih prevladajo druge logike, enkrat
vsedržavne, drugič strankarske, včasih
tudi personalistične. Razumeti moramo,
s kom in kako lahko upravljamo ta pro-
stor. Pa smo že pri projekciji stranke v ju-
trišnji dan. Pri tem odigravajo bistveno
vlogo mlajši, ki morajo s svojimi idejami,
z zagonom in energijo dopolniti stran-
kino dediščino. V to spada tudi korenita
modernizacija strankinega pristopa k
izoblikovanju stališč in strankina komu-
nikacija. Za oblikovanje stališč in poli-
tičnoupravnih predlogov se bomo po-
služevali tematiziranih soočenj in posve-
tov, ki se bodo nekako pletli z novim za-
metkom tega, kar smo nekoč imenovali
'politična šola'. Tudi strankin statut mo-
ramo prilagoditi novi italijanski zakono-
daji, ki ureja delovanje političnih strank.
To je tudi pogoj, da uvedemo sistem sa-
mofinanciranja političnega dela, saj jav-
nih sredstev ni več. Prepričan sem, da se
v naši skupnosti še najdejo taki, ki verja-
mejo v poslanstvo stranke in so v to pri-
pravljeni tudi vlagati kak evro prispevka.
Zato, da bo naša osnovna organizacijska
struktura kos osnovnim potrebam in da
bodo naše volilne kampanje učinkovite.
Volilno gledano, pa moramo nujno na-
govarjati tudi vse 'nekdanje' in 'nove'
Slovence. Tiste, ki se vračajo k za eno ali
tudi več generacij pozabljenim koreni-
nam, in tiste, ki jih naša identiteta pri-
vlači in pri nas ne smejo trčiti v zaprta
vrata.
Na obeh dogodkih je prišlo v ospredje
možnosti prenove SSk. Kaj nujno po-
trebuje SSk, da se prenovi?
Stranka mora le ponovno verjeti vase.
Verjeti, da zmore v novih in zelo težkih
pogojih, tako kot je zmogla v prav tako
nelahkih povojnih desetletjih. Naše po-
litično sporočilo mora biti jasno, vsem
razumljivo, naši politični cilji in progra-
mi pa razpoznavni. Volivcem moramo
sporočiti, da smo koristni in da se bori-
mo za pravično stvar, kar je plemenito
tudi takrat, ko smo poraženi. Prenova
kot taka pa se premika, tako kot ideje,
na nogah ljudi, posameznikov, ki se
odločijo, da nekaj dajo za skupen
načrt, za skupno dobro. Pri tem potre-
bujemo izkušnje in modrost starejših
v povezavi z drznostjo in inovativno-
stjo mladih.
Stranka Slovenska skupnost se pro-
glaša za zbirno stranko Slovencev v
Italiji, kar je seveda neki cilj in ne se-
danja stvarnost. Ali bi bila slovenska
manjšina zmožna take politične enot-
nosti?
Ne vem, če bi bila. Vem pa, da si bomo
v tej smeri z vso silo prizadevali. Tudi
tu gre za zelo plemenit in nesporen
cilj.
Veljate za zagovornika volitev v
manjšini. Kako si to predstavljate in
kakšno vodstvo bi volitve morale za-
gotoviti slovenski manjšini v FJK?
Slovenska skupnost se vse od svojega
nastanka prešteva, in to ob vsaki vo-
lilni preizkušnji, na vseh območjih,
dejansko skoraj vsako pomlad. Če me-
ne vprašate, morajo biti volitve po de-
finiciji svobodne in demokratične, vo-
lilno telo evidentirano na osnovi sa-
moizjave o pripadnosti slovenski narod-
ni skupnosti v Italiji, se pravi prijave po-
sameznikov v neko listo volilnih upra-
vičencev. Komisija bo nadzorovala, da ne
bi prišlo pri tem do nepravilnosti ali špe-
kulacij, ki si jih sicer ne predstavljam. Ta-
ko izvoljeno vodstvo mora seveda prev-
zeti glavnino pristojnosti širiti izbiranja
prioritet, smernic in strategij slovenske
manjšine.
Kako pa ocenjujete splošno politično
sliko v deželi FJK?
Odseva vsedržavno, podobno frenetično
in s prav tako podobnimi kontradikcija-
mi. Strankarsko gledano, je to zlata doba
Demokratske stranke, ki ima v rokah vse
vzvode oblasti na krajevni in vsedržavni
ravni. V politiki pa smo vajeni na plime
in oseke, na nihanja, ki so včasih tudi na-
gla ali kar nepričakovana, mestoma ra-
dikalna. Imperiji nastajajo in izginjajo.
Vemo, kje in s kom smo, glede prihod-
nosti pa so vse poti odprte. Prvi preizku-
sni kamen za večino in njena zavezništva
bodo prihodnje upravne volitve, ne na-
zadnje tudi v Trstu.
Ocenjujete, da je deželna avtonomija
v nevarnosti?
Deželna avtonomija je od nekdaj boleč
trn v peti rimskemu centralizmu, ki ni
nikdar popustil pozornosti. Trenutno še
kar dobro kljubujemo. Ne moremo pa si
privoščiti nobenega spodrsljaja v poga-
janjih. Mnenja sem, da bi se morali te-
sneje povezovati z ostalima dvema avto-
nomnima deželama alpskega loka, s ka-
terima delimo 'posebnost' zaščitene pri-
sotnosti narodnih in jezikovnih manjšin.
Kaj pa avtonomija manjšine, koliko je
sploh to načelo danes uresničeno?
Nimam vtisa, da bi bila manjšina avto-
nomna, saj je prevečkrat talec strankar-
skih računic in včasih, tak je moj vtis, tu-
di obrobni igralec na šahovnici
meddržavnih odnosov. Avtonomni in
vplivni-odločilni bomo, ko bomo sami
izoblikovali neko interno složnost in bo-
mo kot taki sposobni nekaj predlagati.
Delitve, cepitve na strankarske ali dru-
gačen prafaktorje nas spreminjajo v brez-
predmetno šaro, s katero vsakdo pome-
ta.
Predsednik Republike Slovenije Borut
Pahor je v začetku julija obiskal
občino Števerjan. Ob tej priložnosti se
je srečal tudi z delegacijo SSk. Ali nam
lahko zaupate vsebino pogovora?
Ne. Lahko pa povem, da smo uglednemu
gostu jasno povedali, kako je za nas po-
membno, da imamo v matični domovi-
ni trdno in neomajno oporo, tudi ko gre
za reformo krajevnih uprav in volilne za-
konodaje, ki nista le zadeva internega re-
da sosednje države. In to tudi takrat, ko
smo sami razdeljeni. Da verjamemo, da
je Slovenija naslednica in torej tudi
zaščitnica mednarodnih sporazumov, ki
jih je včasih res treba nekoliko posodo-
bljeno interpretirati, pa vendar so. Z ra-
zliko od tistih, ki pravijo, da so medna-
rodni sporazumi zadeva neaktualne, pre-
sežene preteklosti. Predsednika smo pro-
sili, naj nas kot najvišji garant pravnega
reda nikdar ne pusti na cedilu …
Za konec nekoliko retorično vprašan-
je, pa vendar. Ali manjšina potrebuje
lastno politično stranko?
Seveda, danes morda bolj kot kadarkoli
prej. Potrebujemo jo, ker je jamstvo za
naše politično dostojanstvo, da samostoj-
no nastopamo, da se kot subjekt pogaja-
mo z drugimi, tudi mnogo večjimi poli-
tičnimi skupinami. Da lahko na glas po-
vemo, ko stvari ne grejo, ne pa da se po-
drejamo strankarskim disciplinam, dik-
tatom ali drugim interesom, ki z našim
prostorom nimajo nič skupnega. Da po-
trdimo, da smo avtohtona narodna
skupnost in ne le folklorna skupina. Da
smo Slovenci, ne pa le italijanski
državljani slovenskega jezika …
@JulijanCavdek
P
Foto dpd
  aroslaw K. se je rodil leta 1959 v
Lodzu na Poljskem. Od nekdaj je
rad slikal. V času komunizma je na
Poljskem opravljal zelo različna de-
la. Pravi, da takrat ni bilo težko pustiti
službo in najti drugo delo. Tako je delal
v gledališkem ateljeju, kjer je pripravljal
scenografije za gledališke predstave. Bil
je strežnik v bolnišnicah, ukvarjal se je
z živalmi, na primer s konji, bil je šofer.
Čeprav je pogosto menjal službe, pa mu
ni bilo nikoli težko prijeti za delo, ved-
no si je rekel: “Zakaj pa ne”? in začel
delati. Zadnjih pet let pred padcem ko-
munizma je imel zasebni atelje, v kate-
rem je delal reklame za trgovine. Bil je
uspešen, a po padcu komunizma in z
uveljavitvijo evropske ekonomije so vsa
mala podjetja na Poljskem propadla.
Tako je leta 2003 zapustil Poljsko. Tri
leta je živel v Španiji, kjer se je preživljal
s pobiranjem pomaranč in drugimi
kmečkimi deli. Nato je bil pet let v
Franciji, kjer pa je dela za tujce malo.
Na kolesu s prikolico je prepotoval
Francijo in slikal, zadnje leto je opra-
vljal priložnostna hišna in vrtna dela.
Štiri mesece je bil v Angliji in v tem
času je dobil delo le za tri tedne, ko je v
neki tovarni pakiral solato za trgovine,
restavracije, bare. Eno leto je v Nemčiji
delal kot krojač. Pot ga je zanesla na Ni-
zozemsko, vendar zaradi nepoznavanja
jezika dela ni našel – zato pa je med pot-
jo veliko ustvarjal. Pravi, da angleško
zna slabo, nizozemsko še manj. Lahko
bi se znašel z nemščino, ki pa je Nizo-
zemci ne marajo. Na Švedskem je en
mesec preživel kot “švedski hipi”. Pove,
da so “švedski hipiji bolj urejeni kot
nemški skavti. Opazoval sem mlado
švedsko hipijko, ki je tetrapak od mleka
pomila, preden ga je vrgla v smeti. Ko
sem jo vprašal, zakaj, je rekla, da neu-
mitega tetrapaka ne bi hotel nihče po-
brati iz smeti”.
Med dvanajst let trajajočo potjo po
Evropi si je nabral veliko spoznanj. Pra-
vi, da je povsod po Evropi zelo močna
birokracija, ki tlači ljudi. A vsa ta evrop-
ska birokracija ne more ukalupiti ljudi.
“Vsak narod ima svojo kulturo, ljudje
v različnih evropskih državah imajo
drugačen način mišljenja. Hvala Bogu,
niso vsi narejeni po istem kopitu! Biro-
kracija tlači ljudi, kultura jih dviga”!
In kako se je znašel v Sloveniji? Iz
Nemčije je hotel odpotovati v Grčijo.
Oktobra je bil na Madžarskem, bližala
se je zima, do Grčije je bila še dolga pot,
prečkati bi moral gore. Tako je pogledal
na zemljevid in se odločil, da je veliko
bliže priti do jadranske obale. Prišel je
do Kopra in se tukaj ustavil. Tu je prvič
na dolgi poti srečal ljudi, ki jih je zani-
malo, kdo je in kako živi. Pravi, da so
pri nas ljudje veliko bolj odprti do tuj-
cev kot na primer v Franciji ali Španiji.
Meni, da je za “ves slovanski svet, tako
za Čehe, Poljake, Ukrajince in Ruse
značilno, da so bolj odprti, bolj gostol-
jubni, bolj razgledani. Celo cestni po-
metači so tu bolj široko razgledani kot
francoski inženirji, veliko več vedo. Na
zahodu so ljudje ozkogledni, zaverova-
ni v svojo 'disciplino'. Slovanski svet
pa je čisto nekaj drugega! Nikjer na za-
hodu nisem imel tako dobrih stikov z
ljudmi kot tukaj v Sloveniji”.
O slikanju pa je povedal: “Slikanje je
moj jezik, je način, kako povem, kaj mi-
slim in čutim. To so moja slikarska raz-
mišljanja. Slikam od nekdaj, tudi med
potjo sem veliko slikal. Uporabljam
akrilne barve, ki se hitro sušijo. Na pri-
kolici kolesa ne morem tovoriti oljnih
slik, oljne slike se sušijo počasi. Slikam
tudi akvarele. Veliko slik sem prodal,
da sem lahko preživel. Nekatere slike
pa delam samo za razstave. Nekaj slik
sem naredil prav za razstavo v vaši
knjižnici. Za prodajo pa delam bolj ko-
mercialne slike”. Ko ga prosim, naj mi
pokaže še te 'komercialne' slike, odpre
mapo z manjšimi akvareli. Odkrijem,
da še zdaleč niso tako 'komercialne',
kot mi jih skuša predstaviti. Vsaka ima
svojo osebno noto, vsaka je unikatna,
v vsaki pusti svojo misel in svoj prepoz-
navni slog. Tako na primer slika z na-
slovom Naravni rezervat Škocjanski za-
tok, narisana v odtenkih sive barve,
predstavlja cesto s kolesarjem, pa tudi
veliko parkirišče za jeklene konjičke.
Njemu se zdi to “komično, protislovno.
Ne more nekaj biti naravni re-
zervat, obenem pa še velikan-
sko parkirišče za avtomobile”.
Tudi zaradi odnosa do umet-
nosti smo mu Slovenci všeč,
tako je povedal: “Vidim, da
Slovenci ne hodijo kupovat
'šmira' h Kitajcem. Ljudje tu-
kaj hočejo imeti nekaj poseb-
nega, osebnega, individual-
nega. V velikih trgovinah v
Parizu, Londonu in povsod
drugod po Evropi prodajajo
slike z enakimi motivi, ki nič
ne sporočajo, so samo deko-
rativne. Slovenci pa čutijo, da so moje
slike nekaj posebnega, da so unikatne,
da jih drugje ni. Francozov na primer
moje slike niso zanimale. Oni so po-
trošniki, oni kupujejo 'kitajske' slike v
megamarketih. Slovenci so drugačni.
Slovenci znajo misliti s svojo glavo, ni-
so ukalupljeni”.
šp
J
  Igor Gabrovec, deželni tajnik SSk
Samostojna stranka je jamstvo
za naše politično dostojanstvo
POGOVOR 
Izola
Jaroslaw K. Lodzermensch 
v Mestni knjižnici
20. avgusta 2015 3
20. avgusta 20154
  ulijski dan je. 2014. Med dežjem in
soncem. Kapelica na desni, na levi
kozolec. Takoj zatem gručasta vas.
Pevno. Cerkev na sredi. Nato kolo-
voz. Nadaljujemo peš. Bogdan, Janez,
Mile in jaz. Tiho.
Povsem tiho po nekdanji poti na mo-
rišče. Tod je domačin na lojtrniku peljal
manjše otroke do Matjaževe jame. Večji
so šli po drugem kolovozu peš. Šest to-
vornjakov. Tako pripovedujejo nekateri
domačini.
V zelenilu kotanja. Matjaževa jama. Nad
njo sinjina. Iz daljine odmevajo streli.
Na strelišču vadijo vojaki, kako zadeti.
Takrat, v maju 1945, se iz te kotanje ni
slišalo strelov. Opravili so drugače. S 300
otroki, pravijo nekate-
ri. Drugi še vedno v
strahu molčijo. Da ne
bi omadeževali svojega
imena? A bili so in bo-
do poklicani po ime-
nu. Prav tako kot vsi ti-
sti otroci, ki so svoja
imena čista prenesli
onstran. Prilesti iz te-
mačnega brezna, te-
mačnejšega od Mat-
jaževe jame, pomeni
imenu povrniti sijaj.
Najprej mora vsak sebi
in nato moramo drug
drugemu podariti člo-
večnost. S tem povrne-
mo dostojanstvo sebi
in mrtvim.
V kotanji rastejo mo-
gočne smreke in ko-
stanj, ki so videli,
doživeli. A drevesa ne govorijo. Nad
breznom kriki ptic v preletu.
Težko se je spustiti do ustja brezna, ki
vodi do potoka Planice. Potrebno je pre-
magati srhljivost, a se obenem prepusti-
ti, da te čas vsrka vase.
Potrebno je slišati in
videti. Osuplost in
strah v otroških očeh.
Klice: “Mama”! A
mam ni bilo tu. Bile so
za gričem. Nič več ujetnice z očeti v
mežnariji Crngroba, temveč že neme ob
žuborečem potoku na blazini smrekovih
iglic. Niso jih slišale. Niso jim odgovori-
le. Vse so polegle v smrečje. Z očeti vred.
Tiste, ki so skušali zbežati, so vse do po-
slednjega polovili ali postrelili. Vse dru-
ge so, slečene do spodnjic, vodili mimo
zadnje crngrobske domačije v Balantovo
smrečje. Domačina, mož in žena, ki svo-
je domačije nista želela zapustiti, sta se
morala umakniti na podstrešje, a od tam
sta videla. Štela sta ljudi v razgaljeni ko-
loni, ki se je pomikala na morišče. 770,
sta rekla. Vladni uslužbenci NDH pa tudi
civilni begunci, deportiranci. Pospešena
usmrtitev od 20. do 25. maja 1945. Urad-
ni in poluradni podatki pravijo drugače.
Število žrtev variira. Pa vendarle, če se
vprašujemo o številu, dejstva ostajajo.
Ali obstajajo drugi dokazi, razen
pričevanj, da so bili ti ljudje res usmrčeni
v Crngrobu, sprašujejo novinarji. Katera
druga dejstva? Kateri drugi dokazi? Do-
volj bi bilo odkriti vse smeri in prešteti
vse kosti. Vsaj tiste, ki jih v več akcijah
jim ni še uspelo odstraniti, prekriti. Ne-
kateri domačini hranijo dokazni mate-
rial, fotografije izkopov grobov, ki so čez
noč ostali prazni. Večina likvidatorjev
molči, a ne vsi. Strah še naprej preži. Naj-
prej je prežal zaradi zmagovitih revolu-
cionarjev, sedaj preži pred v grozi raz-
prtimi očmi.
Crngrob. Kakšen omen groze in razčlo-
večenosti. Kakšno preroško ime, kakšna
preroška znamenja: Aličevo znamenje,
do koder so privozili tovornjaki in je peš
pot zavila v gozd, malo naprej Krvavo ali
Rdeče znamenje … Oživljena crngrobska
legenda o razbojnikih? In legenda o aj-
dovski deklici. Le kdaj bo z vodo, kaplja-
jočo iz rebra, napojila žejne in izmila
kri?
Potrebno je slišati te otroške klice in kri-
ke. Kot so jih slišali
krvniki, ki niso prene-
hali s svojo krvavo žet-
vijo do smrtnega vzdi-
ha poslednjega otroka,
poslednjega malčka.
Dokler niso poslednje-
ga s pomočjo deske loj-
trnika zvalili skozi ozko
ustje v golt brezna.
Tam stoji leseni križ.
Nemo obeležje, ki
vsrkava grozoto in ti-
hoto. Kako so krvniki
napolnili gluho tišino,
ki je zazevala ob po-
slednjem trupelcu,
vrženem v brezno? Ka-
ko so se vrnili na svoje
domačije? Kako so po-
gledali svojim mate-
ram v oči? Svojim
ženam? Svojim otro-
kom? So jim prinesli domov srajčko
najmlajšega, lutko tiste drobne deklice
z začudenimi rjavimi očmi … So matere
in žene potolažili z zlato verižico mame
tistega fantiča, ki do zadnjega diha ni ne-
hal cepetati, ali s prstanom mame tiste
lačne in prestrašene malčice, ki ni neha-
la jokati, ali s krznenim plaščem mame
tistega pobalina, ki je skušal bežati skozi
smrečje, a mu ni uspelo …
Malčki, naj vam mir,
naj vam trava v gluha usta,
nebesna modrina v nedolžne oči,
naj vam beg po žarku sonca mimo križa
razpre milino večnosti.
“Smrt je bolečina živih”, priča nagrobni
napis na davškem pokopališču.
Davča. Najbolj razprostranjena sloven-
ska vas. Samotne domačije, posejane na
hribovju med Poreznom in Blegošem.
Jemčeva domačija, gostilna, šola, muzej
pridelave lanu, župnišče, cerkev – center
vasi. Na pokopališču ob cerkvi počivata
tudi duhovnika Krašna in Terčelj.
Mučenca. 7. januarja 1946 so ju na poti
iz Davče proti Železnikom prestregli par-
tijci in izročili knojevcem. Ti so ju v
Štulčevi grapi ustrelili in zagrebli kar v
potok. Domačini so njuni trupli skrivo-
ma prenesli na pokopališče. Terčelj, kan-
didat za blaženega, če bo gospodu dr.
Primožu Krečiču kot postulatorju in
mag. Bogdanu Vidmarju kot vicepostu-
latorju uspelo prepričati odgovorne v
Cerkvi.
Zakaj se slovenska Cerkev mučencev ta-
ko zelo otepa. Po podatkih don Anteja
Bakovića je bilo med drugo svetovno
vojno in po njej ubitih več kot 200 slo-
venskih duhovnikov, veliko mučenih. A
mučeni brez smrtnega izida niso in ne
morejo biti mučenci, o čemer priča pri-
mer g. Jakoba Ukmarja. Če mučeni po
čudežu preživi, pač ne sodi v kategorijo
mučencev. A veliko jih ni preživelo. Slo-
venska Cerkev molči. Morda zato, ker se
premalo zaveda, da je v molitvi skupne-
ga kesanja ne le kesanje za vse, kar je kdo
slabega storil, temveč tudi za vse, kar je
kdo “dobrega opustil”, torej za greh
mlačnosti, brezbrižnosti.
Filip Terčelj, duhovnik, človekoljub in
rodoljub. In ne nacionalist, kot ga želijo
nekateri prikazati, saj se kot nacionalist
ne bi zavzel za tirolske “Švabe” (tako so
jih označevale povojne oblasti) iz vasi
pod Ratitovcem, za kar je plačal s smrtjo.
In ne sodelavec komunistov, čeprav
privrženec OF, temveč protifašist, torej
klen čedermac, željan svobode sloven-
skega človeka in slovenskega jezika, ki
ga je negoval kot urednik in pisec, tudi
nabožnih pesmi. Borec za svoboščine
malega človeka – delavca in tudi dušev-
nega bolnika. Učitelj mladih, katerim se
je razdajal ne samo kot katehet. Filip
Terčelj, Božji služabnik, vsevdilj v
služenju malemu človeku in človeku v
stiski. Na malem davškem pokopališču
počiva velikan slovenskega ljudstva. Tu-
di on kot “bolečina živih”, a morda
kmalu tudi priprošnjik.
Bolečina živih je bolečina, ki prizadene
najbližje umrlega, a tudi bolečina vseh,
ki so sejali smrt. Katero človeško srce je
lahko tako kamnito, da ne pestuje po-
slednjega pogleda, poslednjega krika ali
vzdiha moža, žene ali otroka, ki mu je
zavdala človeška roka? Le katero živo
srce lahko živi polnost in radost življenja
in ne ve za bolečino, če je njegova roka
zadala smrt? Velika je ta bolečina, vpi-
joča do neba in usmiljenja vredna, prav
toliko kot bolečina žrtev in njihovih naj-
bližjih. Ne utišajo je glasne besede ne ju-
rišna pesem, ne zastre je zlato, niti na
pozlačenih oltarjih ne, ne zaustavi je
šepet gozdov, ne zajezijo je vrči vina. V
čem naj se umiri? Včasih prekipi v tepež,
tudi lastnih žena in otrok, včasih se za-
gozdi v zanko, zataknjeno za lasten vrat,
včasih se razbohoti v razpadajočo do-
mačijo čudaštva in osamelosti. V čem
naj se umiri? V čem naj se umije?
Povejte, tudi vsi tisti ljudje, ki še vedno
molčite. Spregovorite, ker časa je malo.
Povejte in pokleknite na zemljo, ki nas
nosi. Umirite srce in izmijte to kri, da bo
smeh vaših otrok in vseh otrok naše
dežele radosten. Da se bodo spočila srca
živih in bodo v miru počivali mrtvi. Po-
vejte, da bomo lahko živeli v polnosti
Ljubezni! Da se bo naša zemlja umirila
in bo lahko zrcalila Božje obličje. Da bo-
mo lahko res svobodni – v srcih, ne le
na papirju premirja.
Julij, 2015
Ines Cergol
J
  red dvesto leti, v juniju 1815, se je
z uradno listino Acte final du Con-
grés de Vienne končal zgodovin-
sko pomembni DUNAJSKI KONGRES.
Na njem so sodelovali voditelji tedanjih
evropskih velesil in glavni predstavniki
drugih evropskih držav in državic. Za-
stopanih je bilo kar 247 tedanjih vladar-
skih hiš. Kongres se je začel leta 1814 po
porazu Napoleona Bonaparteja v bitki
pri Leipzigu in po njegovem izgnanstvu
iz Pariza na otok Elbo. Trajal je kar 239
dni.
V samem središču tedanjega dogajanja,
v cesarski palači Hofburg, kjer se zdaj na-
hajata uradni sedež predsednika avstrij-
ske republike in zvezna avstrijska vlada,
so nedavno odprli razstavo o Dunajskem
kongresu in njegovih rezultatih, ki je na
ogled do letošnjega 31. ok-
tobra.
V času razstave, ki se razte-
za med Amalijinim graj-
skim krilom preko predela
zvezne vlade in sega čez
grajsko dvorišče do dvorne
kapele, je prost dostop do
nekaterih drugače za jav-
nost zaprtih prostorov.
Na ogled so številni doku-
menti, časopisni izrezki,
plakati, poročila in slike, ki
ilustrirajo tedanje izredno
pestro dogajanje. Razsta-
vljeni so tudi nekateri za-
nimivi zapiski tedanje Met-
ternichove tajne policije,
ki je skušala kontrolirati vse in vsakogar.
Gostitelj kongresa je bil avstrijski cesar
Franc I., ki ga je Napoleon, ki se je leta
1804 okronal za cesarja Francozov, leta
1806 prisilil, da je kot cesar Franc II.
odložil krono Svetega Rimskega cesar-
stva in to starodavno cesarstvo s poseb-
nim odlokom tudi ukinil.
Glavni oblikovalec in voditelj kongresa
je bil tedanji avstrijski zunanji minister
knez Metternich, njegov glavni protii-
gralec pa ruski car Aleksander I. Pomem-
bno vlogo je odi-
gral tudi britanski
odposlanec Ro-
bert Castlereagh.
Dunaj, ki je tedaj
štel 200.000 prebi-
valcev, je moral v
času kongresa go-
stiti kar 100.000
gostov iz celotne
Evrope, h katerim
so poleg visokih
aristokratov spa-
dali tudi številni
služabniki. Vsak
dan so ime-
nitnim pred-
stavnikom
različnih
držav v Hof-
burgu na pri-
mer natočili
kar 1.600
porcij kave.
Pred kongre-
som se je na-
hajalo v du-
najskih cesar-
skih kon-
jušnicah 500 konjev, zaradi kongresa pa
je to število naraslo na 1200 konjskih
glav, ki so jih vpregali v 230 reprezenta-
tivnih kočij.
Prebivalstvu ta potratna razsipnost ni bi-
la všeč. Leta 1815 se je na Dunaju pojavil
sramotilni plakat, ki je smešil dogajanje
in ga Metternichova tajna policija ni
znala pravočasno odstraniti. Na njem je
pisalo: “Ljubimka za vse: Aleksander Ru-
ski. Razmišlja za vse: Viljem Pruski. Po-
piva za vse: Maksimilijan Bavarski. Se
baše s hrano za vse: Friderik Würtem-
berški. Plača za vse: Cesar Franc Avstrij-
ski”.
In res je kongres stal Avstrijo, pre-
računano v sedanjo valuto, okrog
100 milijonov evrov.
Na dunajski razstavi je prikazano
osnovno kongresno dogajanje, ki
se je lotilo po dogodkih ob fran-
coski revoluciji in Napoleonovih
osvajalnih vojnah orjaške naloge
ponovne preureditve Evrope. V tej
zvezi celovški univerzitetni profe-
sor Reinhard Stauber v svoji naj-
novejši knjigi Dunajski kongres, ki
je izšla pri dunajski založbi Bo-
hlau, ugovarja znani tezi, da je
kongres samo plesal, popival in
ženskaril ter po veseljačenju Evro-
po ponovno pognal v stare reakcionarne
čase. Avtor omenjene knjige meni, da
moramo kongres ocenjevati mnogo bolj
diferencirano. V resnici je
bila v ospredju kongresa re-
alna politika moči. Plese in
zabave so prirejali z name-
nom, da vplivajo na politi-
ko posameznih protagoni-
stov.
Tudi generalni direktor Avstrijskega
državnega arhiva Wolfgang Madertha-
ler, ki je poleg avstrijske vlade soorgani-
zator dunajske razstave, meni,
da moramo na kongres gledati
z novega zornega kota: glavni
protagonisti kongresa so bili
diplomati – in ne monarhi.
Kongres je med drugim obso-
dil trgovino s sužnji in sužen-
jstvo in preganjanje Židov in
judovske vere. V ospredju je bi-
lo prizadevanje, da se konflikti
med državami rešujejo s poga-
janji in ne z vojno. In res vse
do izbruha prve svetovne voj-
ne kar sto let ni bilo v Evropi
razen različnih lokalnih spopa-
dov in notranjih nemirov
večjih nadregionalnih vojn. To
je do sedaj najdaljše evropsko
obdobje miru.
Rezultati kongresa so zanimivi in delno
še vedno aktualni: v ospredju je bila žel-
ja, da se vzpostavi ravnotežje evropskih
sil in zagotovi trajni mir. Avstrija se je
odpovedala Nizozemski, ki je postala sa-
mostojna država, dobila pa je nazaj svoja
nekdanja ozemlja, med temi Kranjsko
oziroma Ilirske province, za dodatek pa
na Vzhodu še Galicijo, Švici je kongres
zagotovil zaščito njene stalne nevtralno-
sti, Norveška in Švedska sta se združili v
državno zvezo, Franciji je kongres do-
ločil meje iz leta 1792. Rusija si je pri-
svojila Finsko in začela politično nadzo-
rovati Poljsko. V Italijo, Španijo in Por-
tugalsko so se vrnili stari režimi. Bavar-
ska je razširila svoje državno ozemlje, a
izgubila Tirolsko, ki je bila spet pri-
ključena k Avstriji.
Proti koncu kongresa, v marcu 1815, je
zborujočim odličnikom pognala strah v
kosti vest, da je Napoleon zapustil Elbo
in spet prevzel oblast v Parizu. Vendar
so hitro ukrepali in takoj odposlali vo-
jaške oddelke proti francoskemu na-
sprotniku. Predvsem s pomočjo
nemških in angleških čet se je v bitki pri
Waterlooju enajst dni po koncu Dunaj-
skega kongresa 18. junija 1815 do-
končno posrečilo premagati Napoleona,
ki so ga izgnali na otok Sv. Helene. Kon-
gres je tako dokončno zmagal.
Razstavo o Dunajskem kongresu v Hof-
burgu dopolnjujeta še dve razstavi. Na
umetniško – zgodovinski razstavi Evropa
na Dunaju v dvorcu Belvedere sta poleg
monumentalnih zgodovinskih slik
predstavljena tudi porcelan in pri-
bor, ki so ga uporabljali na kongre-
snih pojedinah. V nekdanji vozarni
cesarskega dvorca Schönbrunn pa
so razstavljene velike cesarske kočije
in sani, s katerimi so se prevažali vi-
soki gostje Dunajskega kongresa.
Zanimivo je, da so šest let po Dunaj-
skem kongresu trije monarhi, avstrij-
ski cesar Franc I., ruski car Aleksan-
der in neapeljski kralj obeh Sicilij
Ferdinand kot člani tako imenovane
Svete alianse priredili leta 1821 v
Ljubljani nov kongres, da bi se do-
govorili o ukrepih proti revolucio-
narnim gibanjem v Italiji. O tem je
Ivan Tavčar napisal znani zgodovinski
roman Izza kongresa.
Lev Detela
P
Na Dunaju dvesto let po dogodkih, ki so razgibali Evropo in svet
Tri razstave o Dunajskem kongresu
Po nekdanjih poteh nedolžnih žrtev 
Bolečina živih
Generalni direktor Avstrijskega državnega
arhiva Wolfgang Maderthaler
20. avgusta 2015 5
  središču letošnjega poletja, prav-
zaprav že celega leta, je gotovo
Evropa. V začetku julija sem imel
priložnost obiskati Bruselj, našo “pre-
stolnico”. Čeprav nekateri niso še tega
sprejeli, ali nočejo sprejeti, sem pre-
pričan, da je to vedno bolj naše pravo re-
ferenčno mesto. Ne samo zato, ker imajo
tu sedež glavne evropske
institucije, parlament, ko-
misija z vsemi direkcijami,
agencijami in uradi, Svet
Evrope, Evropski svet, Nato
itd., ampak ker se tu dejan-
sko, z veliko težavo in s šte-
vilnimi stranpotmi, le ure-
sničujeta in udejanjata ide-
ja in načrt zedinjene Evro-
pe.
Tako, ko zapustiš zlata ro-
dovitna polja, obkrožena z
geometrsko pravilnimi na-
sadi dreves, in se povzpneš
nad treviškim letališčem
Canova, ko preletiš in
občuduješ alpsko krono v
morju oblakov, doline,
pašnike, gozdove, lepo ob-
delane bavarske planote ter
potem ko se spet spuščaš v
enako bogat zeleni mozaik
pravokotnih polj, zagraje-
nih s simetričnimi zavesa-
mi dreves in obkroženih od
mest, ki so zrasla na urbanističnih jedrih
rimskih “castra”, ko pristaneš na brusel-
jskem mednarodem letališču Zaveltem,
vse potovanje, ki traja poldrugo uro, te
ne zapustita občutek in zavest, da si,
živiš, v eni in isti deželi. Pri tem se spom-
nim branja zgodovinarja Marca Blocha
in njegovega dela o “izvirnih značilno-
stih francoske ruralne zgodovine”, v ka-
terem stavi v ospredje enotnost skupnih
evropskih civilizacijskih naporov, ki so
se začeli v zgodnjem srednjem veku, ko
so se postopno redčile velike gozdne
površine in so se sorazmerno večala ob-
delana obljudena območja.
Komaj milijonsko mesto te ne napade s
svojo velikostjo. Le palače z nekaj nad-
stropji, zgodovinske hiše z značilnimi
ozkimi fasadami in špičastimi strehami,
ne preširoke avenije in bulvarji, kjer se
ob krožiščih vzdigujejo redke stolpnice
z evro-uradi, in tudi manjše
uličice te sprejmejo brez preti-
ranega neonskega in piksel-
skega blišča, ki si ga vajen iz
drugih prestolnic naše globa-
lizirane poloble. Seveda se lah-
ko z avtom in metrojem
naužiješ velikih vodstvenih
palač ali perifernih četrti, kjer
sta stari in novi sedež NATO,
kjer je obvezna točka vseh bru-
seljskih obiskovalcev: sloviti
pomnik Expoja Atomium,
bleščeče elegantna in sloka
struktura, ki po pol stoletju še
vedno fascinira in ne kaže zo-
ba časa.
Po Bruslju se lahko sprehajaš
kar peš. Od glavnega Velikega
trga, Grand Place oz. Grote
Markt, se lahko napotiš proti
muzejskemu središču, ki je v
bližini kraljeve palače, ali pa proti trgu
Sablon, v smeri velike Sodne palače, kjer
je lep razgled, in se lahko z dvigalom
spustiš v tradicionalno četrt Les Marol-
les. Tu se še dobijo stari antikvariati in
trgovine z razno obrtniško šaro, še iz ko-
lonialnih časov. Kdor obvlada italijanski
ali kak drug romanski jezik, nemščino
ali angleščino, se tu ne počuti kot tujec.
Vsi cestni napisi, imena ulic in trgov,
elektronske prometne informacije, tudi
v metroju, so v obeh jezikih tu živečih
narodnosti, v francoščini in flamščini,
tako si lahko precej pomagaš z besednim
zakladom latinsko-romanskega ali ger-
mansko-saškega izvora. Pa tudi ljudje, ki
jih srečuješ na ulici, policaji ali uradniki,
so prijazni; verjetno so vajeni multikul-
turnega in večjezičnega živžava, ki daje
dušo in bistveno zaznamuje mesto že
več desetletij.
Muzeji
Kraljevi muzeji lepih umet-
nosti Belgije obsegajo več
sklopov na enem samem me-
stu. Iz glavnega vhoda imaš
na razpolago najprej Moder-
ni oddelek, t. i. The curators
choice (Kustosova izbira) in
muzej, posvečen starim moj-
strom (od 15. do 18. stoletja).
Zraven je še trinadstropna
stolpnica s kletnim prosto-
rom, povsem namenjena Ma-
gritteu. V podzemnih prosto-
rih je tudi morda še najzani-
mivejši muzej Fin-de-siecle, ki se razteza
na kar štirih etažah, ki so skopane na
“griču muzejev”.
Začel sem kar z “izbiro kustosa”, najbolj
znanega živečega belgijskega in enega
najbolj kontroverznih umetnikov na-
sploh, Jeana Fabrea, ki je ponujala kar
nekaj močnih del. Denimo mojstrovino
jugoslovanskega Parižana Vladimirja Ve-
lickovića, eno od njegovih anatomsko
dinamičnih prikazni (Morsures iz 1971),
ali pa skulpturo ruskega Francoza Osipa
Zadkina La Ville détroite iz 1947 (po po-
rušenem Rotterdamu). Posebno bole-
sten je bil znameniti Papež s sovama, ki
ga je Francis Bacon naslikal 1938 po zna-
nem Velasquezovem portretu papeža
Inocenca X. Sugestiven je bil tudi mi-
mohod skozi hodnik pozlačenih, hro-
matiziranih in v različnih tehnikah bar-
vanih kipov iz brona, ki so v dveh dolgih
vrstah ponazarjali en sam in obsesiven
motiv - umetnikov avtoportret. Sime-
trični dvojniki Jeana Fabrea z na-
jražličnejšimi variantami dramatičnih,
vzhičenih, grotesknih, hiera-
tičnih, spokojnih idr. izrazov,
okrašeni z vsakovrstnimi ro-
govi, oslovskimi in nadnarav-
nimi ušesi, rogovilastimi izra-
stki, so ustvarjali statični
mrtvaški ples mladega daj-
mona, ki se nemočno smeji
in kriči sodobni pogoltnosti.
Sledil je ogled štirih nadstro-
pij, kjer je zbran dokaj po-
poln izbor največjega belgij-
skega umetnika Renéja Ma-
grittea, po raznih obdobjih,
od konstruktivističnih začet-
kov in stikov s sopotniki, od
De Chirica do drugih umet-
nikov nadrealistične podobe
in besede, kot Breton, Eluard,
Aragon. Sledila je faza med
30. in 50. leti prejšnjega sto-
letja, ko se je spoprijel tudi z
reklamo in so nastale njegove
znamenite sanjske in podu-
hovljene nadrealistične slike,
z rahlim humorjem, npr. iz
obdobja “vache”. Iz naslednjega dvajse-
tletja pa so bile večje slike kot L'Empire
des Lumieres (1951-1954). Ob učinkoviti
filmsko dokumentarni in fotografski ku-
lisi so bili na ogled olja, guaši, risbe,
skulpture, reklame, notni zapisi, časopisi
in revije, kot dopolnilo vsemu pa slike
še drugih sopotnikov kot znamenite Da-
lijeve Skušnjave sv. Antona ali pa Fran-
cisa Picabije.
Bogata je bila zbirka domačih ustvarjal-
cev Fin-de-siecla oz. belgijskega Art No-
veau, se pravi sinkretičnega gibanja, ki
je zajel ob koncu 19. in začetku 20. sto-
letja številne panoge čiste in uporabne
umetnosti, od slikarstva
in kiparstva do keramike,
zlatarstva, glasbe, po-
hištva, arhitekture, dizaj-
na, fotografije. Ta je tudi
v Bruslju zadobil svojske
poteze kot druge znane
evropske variante, an-
gleški Arts & Crafts, du-
najska secesija... V lepi
poltemni postavitvi si
lahko šel skozi razne se-
zone od realizma in raz-
nih njegovih podzvrsti
(plenerizma, socialnega),
do impresionizma, nove-
ga in post-impresioniz-
ma, simbolizma, idealiz-
ma. Med vsemi znanimi
imeni (Corot, Rodin, Seu-
rat, Bonnard, Khnopff)
me je posebno prevzel domačin James
Ensor s svojimi ekstravagantnimi,
skrajnimi, nenavadnimi, psihološki-
mi orisi bodisi stvarnosti zadnjih in
najrevnejših kot tudi prefinjenih
meščanskih interjerjev, orientalskih
tihožitij, pejsažev. V veliki zbirki Gil-
lion-Crowet, posvečeni evropski de-
korativni umetnosti obdobja, si lah-
ko užival ob pravih umetninah kot
npr. pozlačeni bronasti kipec pa-
riškega Čeha Alfonsa Muhe, ki z ele-
gantnimi, senzualnimi potezami in
dekoracijo iz malahita pooseblja Na-
ravo, po vzorcu Sarah Bernard.
Žal mi ni uspelo si boljše ogledati
drugih pomembnih modernistov,
kot sta Leon Spillaert in Felicien
Rops. Sicer temu in že omenjenemu
Fabreu je posvečena do konca avgu-
sta v zgodovinskem mestecu (Rop-
sovem rojstnem mestu) Namur (ne-
daleč od bruseljskega letališča za lete
Ryanair Charleroi) velika vzporedna raz-
stava Rops/Fabre. Na raznih lokacijah so
na ogled vzporejajoče se slike in risbe
obeh avtorjev, simbolistično in ekspre-
sionistično navdihnjene
Ropsove ikone ter preko
250 Fabreovih groteskno
stripovskih slik, vinjet, ki-
pov (kar na odprtem), in-
stalacij in tudi nekaj gleda-
liških predstav; ob pri-
ložnosti je sodeloval tudi francoski filo-
zof Bernard-Henri Lévy.
Največje doživetje pa je gotovo predsta-
vljalo bližnje in neposredno srečanje z
velikimi interpreti severnega slikarstva,
znanimi kot Rembrandt, Breughel sta-
rejši in mlajši, Hieronimus Bosch, Ru-
bens, Cranach, Jordaens, Van Dyck,
Memling, pa tudi manj znani, vsaj zame,
a naravnost presunljivi, kot sta Metsys
in Mabuse.
Bruges - Brugge
To sem lahko še bolje občutil v Brugesu,
kamor smo šli na krajši izlet, kjer sem si
lahko boljše ogledal t. i. “Flamske primi-
tivce” Jana Van Eycka, Memlinga, Van
der Goesa. V prvi vrsti krasen Van Eyc-
kov portret žene Margarete in slovit trip-
tih Madone s komornikom Jorisom van
der Paelem iz leta 1436. Izreden reali-
zem, skrb za detajle, prefinjeni kolori-
zem, s severno svetlobo, ki je mi ne poz-
namo in jo lahko le občudujemo. Potem
so bili še drugi, manj znani, a očarljivi,
Provost, Benson, Isenbrant, David. Pri
mnogih sakralnih motivih so slikarji ob
boku Madone ali svetnikov kar mirno
in brez predsodkov portretirali donator-
je ali kupce slik, čisto laično, kar odraža
tudi samozavest in ponos takratne
meščanske družbe ob gospodarskem in
vsestranskem razponu mesta.
Bruges je s svojo uvrstitvijo v Unescovo
lestvico ena od obveznih točk svetovne-
ga turizma, ob drugih belgijskih biserih,
kot Lieges, Louvain, Gent, Antwerpen. S
svojimi še povsem ohranjenimi cerkva-
mi, palačami, meščanskimi hišami, trgi,
uličicami in kanali je ostal kot brezčasna
razglednica trgovskega in pomorskega
srednjeveškega razcveta. A pomislimo,
da je bilo s svojim pristaniščem hanse-
atsko mesto, vključeno v veliko severno-
morsko politično in trgovsko zavez-
ništvo, glavni evropski trg za trgovanje
volne in sedež 17 tujih gospodarstvenih
predstavništev, dokaz o teh stikih tudi z
Jugom so ulice in palače z italijanskimi
imeni in znana Michelangelova Bruška
Pieta', ki jo je mojster renesanse izklesal
v tem mestu med leti 1501 in 1504. Po-
vejmo še, da je bil drugi vikend v juliju
v Brugesu tudi velik festival pop glasbe
Cactus festival 2015 in da so bili tudi za
jesen in še naprej napovedani številni
koncerti rock in jazz glasbe v tem in dru-
gih belgijskih mestih, saj predstavljajo
nedvomno strateško lokacijo za vse lju-
bitelje glasbe severne Evrope.
Evropa
Pri našem obisku se zaradi časovne stiske
nismo mogli posvetiti ogledu EU insti-
tucij v Bruslju. Pošteno povedano, tisti
drugi julijski konec tedna je bil za vse
nas nekoliko moreč zaradi težavnih in
dramatičnih dogovarjanj za rešitev grške
krize. Ko smo se sprehajali po lepih bru-
seljskih zgodovinskih ulicah, uživali ob
omenjenih umetninah (obiskali smo tu-
di muzej stripa), tudi ko smo kosili v
grških restavraci-
jah za turiste v
bližini Velikega
trga, se nismo mo-
gli znebiti skrbi, ki
se je potem k sreči
obrnila v pozitiv-
no smer. Ravno ti-
ste dni so se fi-
nančni ministri in
vladni poglavarji
evro-območja oz. EU trudili skupaj z
Grčijo, da bi prišli do kompromisa, za
vse sprejemljive rešitve.
Hči Lara je po študiju ekonomije doma
in v Ljubljani in enoletnem Erasmusu
na Danskem začela svojo delovno iz-
kušnjo v Bruslju kot stažistka na sedežu
naše Dežele FJK (zahvaljujoč se štipendiji
federacije deželnih zadružnih bank), v
isti palači, v kateri imajo sedež še druga
predstavništva regij nekdanje Jugoslavi-
je, na Rue de Commerce, kjer je tudi slo-
venska ambasada v Bruslju. Pri nas na
splošno so na udaru velik pesimizem in
značilne negativne družbene strasti, ki
se pojavijo v časih velikih sprememb in
pretresov. Naša generacija, ki ni nepo-
sredno poskusila zadnje vojne in je
začela uživati, kar je nudila država bla-
gostanja oz., kot se danes imenuje, so-
cialna država, se jim stežka odpove. In
bo tudi z veliko težavo dobila prave
vzvode za spremembe (boleče), ki so po-
trebne. Mislim, da je v rokah novega ro-
du, da bi to skušal rešiti z novimi in
ustreznimi prijemi, a tu ne sme biti ja-
lova bitka med
skrajnimi stališči
čistokrvnih eko-
nomistov bodisi
tistih, ki so za
čisto tržišče, bo-
disi tistih, ki so za
čisto socialo.
Ko smo bili v
začetku 90. let na
podobni točki,
ko so naša in
ostale evropske
države doumele,
da se je končala
določena povoj-
na faza, je za ne-
kaj let vodil vlado
Carlo Azeglio
Ciampi. Dobro se
spomnim, takrat
je odstopil od mesta guvernerja Bance
d' Italia in prevzel nelahko vlogo. Ciam-
pi je bil tudi odločilen finančni minister
v Prodijevi vladi, ki je pripravila zahte-
ven prehod na evro, in nato predsednik
države v nelahkih časih. Zanimivo je, da
je on pripadnik rodu, ki ga je zajela dru-
ga svetovna vojna v Nemčiji, ko se je tam
izpopolnjeval kot klasični filolog, kot
oficir je potem tudi sodeloval z odpor-
niškim gibanjem Giustizia e liberta'. Po
vojni pa je opravil še pravno-ekonomske
studije in vstopil v Banco d' Italia, kjer
je napredoval do najvišje stopnje. Ome-
nil sem Ciampija, ker se mi zdi vzoren
profil strokovnjaka in politika, ki
združuje v sebi strokovno znanje, a tudi
etični naboj in vizijo, zmožnost posluha
in dogovarjanja za obravnavo in
reševanje zahtevnih in kompleksnih
vprašanj, kot so tista, ki smo jim priča v
tem času.
Estetika brez etike ne gre nikamor. Te in
druge misli so se mi utrnile ob obisku
“naše” prestolnice in občudovanju nje-
nih lepot in umetnin.
Davorin Devetak
V
Bruselj, pravo referenčno mesto
Evropska in naša prestolnica
Bruges
Atomium
Triptih Madone 
s komornikom
Jorisom van der
Paelem iz leta 1436
“Pismo iz druge Gorice / Ideologije vsakdanjega življenja” 
Odmevi v goriškem
prostoru
  lanek Novogoričana
Miha Kosovela, obja-
vljen v Novem glasu
30. julija 2015 na str. 13, je
smiselno in spretno napisa-
no besedilo z jasnim spo-
ročilom: Različne in pogoste
izjave, da se v goriškem/no-
vogoriškem ali kakšnem dru-
gem mestu, pri čemer poleg
Nove Gorice in Gorice navaja
tudi Ajdovščino, nič ne doga-
ja, so po njegovem mnenju
neresnične,
škodljive in
ideološke. Pri-
meri, ki jih v
obsežnem
članku navaja,
so v meni našli
pozitiven od-
mev in dopol-
nitev.
Nadnaslov “Pi-
smo iz druge
Gorice” (v na-
daljevanju Pi-
smo) je duho-
vita domislica,
ki opozarja na
zamenjavo
običajne per-
spektive.
Spomni nas,
kako dobro bi
bilo, če bi Nova
Gorica premo-
gla takšen ted-
nik, kot je Novi
glas, in sicer z
veliko občutlji-
vostjo za kul-
turne potrebe Goriške. Mar-
sikdo bo imel ob tej trditvi
pomisleke, češ da v našem
prostoru izhaja dnevnik Pri-
morske novice, vendar ni
dvoma, da je težišče zani-
manja tega primorskega
časnika bolj obmorsko kot se-
vernoprimorsko področje. V
najboljšem primeru poroča o
različnih dogodkih, ne soo-
blikuje pa zavesti o goriškem
prostoru. V Novi Gorici je
dolgo izhajala, potem pa, žal,
skoraj neopazno usahnila
družboslovna revija Primor-
ska srečanja.
Ali se v goriškem prostoru res
nič ne dogaja in pomenijo
takšna in podobna pisma,
kot je Kosovelovo, le glas vpi-
jočega v puščavi? Menim, da
ima avtor Pisma nedvomno
pravico, celo dolžnost, da kot
glavni in odgovorni urednik
revije Razpotja povzdigne
svoj glas. Omenjeno revijo že
šesto leto izdaja Društvo hu-
manistov Goriške s sedežem
v Novi Gorici in je del evrop-
ske mreže revij s področja
kulture Eurozine, finančno
jo podpirata Javna agencija
za knjigo in Mestna občina
Nova Gorica, izhaja pa v so-
razmerno visoki nakladi
1500 izvodov in ima svoje
člane uredništva in pisce v
Sloveniji pa tudi po svetu od
New Yorka do Budimpešte.
Prav tako kot avtorji so po
svetu razsejani tudi bralci
njenih družboslovnih študij.
Od A do Ž napisana v slo-
venščini, si revija Razpotja ne
zastavlja abotnih vprašanj, ali
je smiselno pisati znanstvene
razprave v slovenskem jeziku.
Glede na omenjeno, bi smel
Miha Kosovel ob izjavah, da
se v Novi Gorici nič ne doga-
ja, celo udariti po mizi od
Č užaljenosti in ponosa. Po-dobno kot on tudi jaz me-nim, da je izjavljanje, da se
nič ne dogaja, škodljivo in
neresnično, vendar se hkrati
zavedam, kako težko je doka-
zovati nasprotno. Naj
začnem naštevati različne
mnogoštevilne prireditve, v
katerih so enakovredno za-
stopani tako starejši kot
mlajši izvajalci? In da so med
njimi nekatere glasbene, gle-
dališke in filmske tako dobre,
da nam v Novi Gorici ni po-
trebno jokati za Ljubljano! In
da v Goriški knjižnici France-
ta Bevka tudi s pomočjo med-
bibliotečne izposoje in do-
moznanskega oddelka za mi-
nimalno letno članarino do-
biš (skoraj) vse! In da filmsko
dogajanje, povezano s Silva-
nom Furlanom, prireditve in
delovanje Kinoateljeja učin-
kovito povezujejo Gorico in
Novo Gorico v skupen kul-
turni prostor, kjer združujejo
moči obetavni ustvarjalci...
Bojim se, da sem tudi sama
kdaj izjavila (O, mea culpa!),
da se v Novi Gorici (in še prej
v Ajdovščini) nič ne dogaja,
vendar vidim v takšnih izja-
vah (svojih in drugih) predv-
sem znamenje trenutne zdol-
gočasenosti in neuresničene
želje po velikem svetu, v smi-
slu: Če ne morem imeti vse-
ga, je nič še najbliže popol-
nosti.
A naj se vrnem k “Pismu iz
druge Gorice”. V njem me je
nekaj opažanj in trditev tako
vznemirilo, da sem se
odločila za tole repliko. Pisec
Pisma navaja boljšo za-
loženost goriških knjigarn v
primerjavi z novogoriškimi
ter pojasnilo/opravičilo pro-
dajalke za tako stanje, češ “da
tega itak nihče ne bi kupil”.
Sama sem imela podobno iz-
kušnjo pri iskanju zadnje (tj.
tretje) pesniške zbirke Milana
Šelja Gradim gradove. Nisem
je našla v Novi Gorici, pa sem
jo šla kupit v Ajdovščino.
Obe prodajalni sta v lasti
Mladinske knjige, o ajdov-
skem izvodu pa so mi, tako
kot že večkrat prej za kakšno
drugo knjigo, prijazno pove-
dali v novogoriški. Kaj bi to-
rej še rada? Želim si knjigar-
ne, v kateri bi se lahko tudi
razgledovala, ne samo kupo-
vala. Založenost osrednje
knjigarne v kulturnem pro-
storu (po mojem mnenju) ne
sme biti samo odraz nakupo-
valnih nujnosti, pomembno
je, kako v njej razumejo svojo
vlogo pri informiranju bral-
cev. Kot dober primer širšega
razumevanja te vloge naj na-
vedem Katoliško knjigarno v
Gorici, ki je bila več let edina
slovenska knjigarna v sloven-
skem etničnem prostoru v
Italiji.
Kosovel omenja “pregovorno
skreganost /... / izreden vpliv,
ki ga ima lokalna politika na
vsakodnevno življenje prebi-
valce /…/ kot posledico nekih
družbenih in geografskih da-
nosti”. Vse to drži, pre-
pričana pa sem, da je po-
membna značilnost goriške-
ga prostora prav to, da so si
že v prvih desetletjih po dru-
gi svetovni vojni njegovi pre-
bivalci prizadevali premago-
vati te ovire, pa naj bodo eko-
nomske, politične, kulturne
in druge. Vzorčen in vzoren
primer strokovno-znanstve-
nega čezmejnega sodelovan-
ja je 20 zvezkov Primorskega
slovenskega biografskega lek-
sikona. Pobudnik zanj je bil
Martin Jevnikar, pri pisanju
so sodelovali znanstveniki ra-
zličnih političnih prepričanj
z obeh strani meje, izdajala
pa Goriška Mohorjeva
družba. Podobno vzorno so-
delovanje v korist avtorjev in
bralcev je značilno za delo-
vanje knjižnic v Gorici (Po-
soška državna knjižnica in
slovenska Knjižnica Damira
Feigla) in Novi Gorici (Go-
riška knjižnica Franceta Bev-
ka). Knjižna zaloga Domoz-
nanskega oddelka dokazuje,
da so po drugi svetovni vojni
skrbeli zanjo ne glede na
ideološke okvire in tako za-
polnili praznine, ki jih je
med obema vojnama pov-
zročil fašizem. Med sodobni-
mi kulturnimi ustanovami
tako široko pojmuje svoje de-
lovanje tudi Kinoatelje, usta-
novljen v Gorici in zdaj deja-
ven tudi v Novi Gorici.
Miha Kosovel navaja kolum-
ne, ki jih v reviji Mladina piše
Maja Novak, in omenja nje-
no oznako novogoriškega
prostora kot 'kvaziurbane
puščave'. Ker omenjena pisa-
teljica piše dobro, jo ne glede
na vsebino z zanimanjem be-
rem. Z njo popolnoma so-
glašam, ko piše o škodljivosti
sodobnega pranja možganov
v smislu, misli pozitivno, si-
cer si soodgovoren za vse, kar
ni takšno. Dober primer tega
je npr. članek Kam pridemo
brez domišljije (Mladina, 10.
7. 2015, na str. 65) Vznemirja
pa me njeno splošno zazna-
vanje novogoriškega prostora
kot puščave. To bi pomenilo,
da mnoga resna prizadevanja
novogoriških kulturnikov pri
njej ne najdejo odziva, še hu-
je, če pomislim, kako na ra-
zličnih ravneh so razprostrte
mreže najra-
zličnejših odno-
sov med ljudmi v
mestu – obžalu-
jem, da ni del no-
bene od njih.
Pisec Pisma pri-
merja Ajdovščino
in Novo Gorico
po tem, da prebi-
valci obeh mest
tožijo o tem, kako
se pri njih nič ne
dogaja. Nasprot-
no, Ajdovščina s
7000 prebivalci
vzbuja v avtorju
spoštovanje zaradi
vsega, kar premo-
re. Dodati moram
svoj pogled na ra-
zlike med obema
mestoma. Aj-
dovščina ima vse,
kar premorejo ve-
liko večja mesta,
npr. knjižnico in
Pilonovo galerijo,
edinstvena pa je
po svoji burji. Ne poznam Aj-
dovca, ki bi se zaradi nje pri-
toževal ali jo celo preklinjal.
Vsiljuje se mi misel, da so tu-
di neprijazne gospodarsko-
politične okoliščine po osa-
mosvojitvi Ajdovci sprejeli z
jasnejšo zavestjo o svojem
položaju kot Novogoričani. V
Gorici stoji še danes hiša in
delavnica bratov Rusjan, le-
talcev in letalskih konstruk-
torjev. V Novi Gorici imamo
skoraj novo palačo, ki se ime-
nuje Eda tako kot letalo Ed-
varda Rusjana, in betonski
Lenassijev spomenik prvemu
slovenskemu letalcu, v Aj-
dovščini pa delujeta kar dva
proizvajalca letal: svetovno
znani Boskarolov Pipistrel, ki
izdeluje ultralahka letala, in
mladi C-ASTRAL, kjer izdelu-
jejo brezpilotna, tj. robotska
letala. Pobudo za slednjega in
zagonska sredstva je prispe-
val režiser Marko Peljhan, ki
živi v ZDA in deluje po vsem
svetu (pred tem je živel v No-
vi Gorici, kamor so se iz Aj-
dovščine priselili njegovi
starši, in študiral v Ljubljani).
Zaposleni v C-ASTRAL-u so iz
Vipavske doline, v glavnem
pa mladi strokovnjaki iz Aj-
dovščine.
Naj zaključim! Hvala Mihu
Kosovelu, ki me je s svojim
Pismom dovolj vznemiril, da
sem se v teh vročih dnevih
posvetila razmišljanju in pi-
sanju. Zelo namreč cenim
angažiranost in pripadnost
prostoru, ki ju razkriva njego-
vo pisanje, pa tudi urejanje
revije Razpotja. V njenih pri-
spevkih vidim odraz moči in
samozaupanja sodobnih go-
riških izobražencev. Družbo-
slovje, humanistika in kultu-
ra gredo torej naprej!
Marija Mercina
20. avgusta 20156
Radi imejmo svoj jezik in kulturo!
Zmagali smo po
besedi, pesmi, knjigi
  lovenci ne praznujemo sta-
rodavnih bitk, kot jih praz-
nujejo Španci in Srbi. Slo-
venci tudi nimamo prazničnega
spomina na velike popotnike in
pomorščake, kot ga imajo Portu-
galci. Slovenci nimamo svojih
kraljev, ki bi jih lahko slavili kot
ustanovitelje nacije, na način kot
Madžari slavijo svojega kralja Šte-
fana. Slovenci nimamo nikjer
kakšne aleje slavnih in pomem-
bnih prednikov, kjer bi se na
enem mestu sprehodili mimo nji-
hovih kipov in se počutili zgodo-
vinsko pomembne. Pravzaprav se
glede naše preteklosti, glede
naših minulih bitk ter glede naših
vojskovodij in političnih voditel-
jev, še najraje prepiramo. Imamo
tako rekoč dar za prepiranje za na-
zaj.
Poskušajmo s celjskimi grofi.
Morda nas od starodavnih politi-
kov in bojevnikov še najbolj
združujejo prav oni, katerih tri
zvezdice na modri podlagi ima-
mo v državnem grbu.
A že kar spočetka ni povsem ja-
sno, zakaj točno imamo te sred-
njeveške plemiče tako visoko po-
stavljene. Ker v njihovih posestih
vidimo zametke slovenske držav-
nosti? Ampak takrat je šlo za fev-
dalno posest, ne za državo – lahko
ugovarjamo.
Ker smo očarani nad njimi, saj so
kot spretni politiki obvladali pro-
stor od avstrijskih Alp do Beogra-
da? Tolike moči namreč ni imela
ne prej ne pozneje nobena slo-
venska politika. Ob njih se tudi
Slovenci počutimo malo imperia-
liste.
Ker so morda poskušali združeva-
ti Slovence v eno deželo? Ampak
takrat slovenske nacionalne zave-
sti, kot jo razumemo danes, ni bi-
lo – se glasi ugovor.
Zapovrh si tudi zgodovinarji niso
niti povsem enotni, če Žovneško
gospodo sploh lahko imamo za
potomce Karantancev, torej za
Slovence.
Skratka, tudi s Celjskimi grofi se
lahko znajdemo v slepi ulici, če v
želji po povečanju narodnega po-
nosa in iz potrebe po utrjevanju
politične zgodovine preveč stavi-
mo na njih.
Pri politikih in bojevnikih nam
ne gre
Nekaj pa vendarle je, na kar smo
Slovenci ponosni. Nekaj kar kot
Celjani in Ljubljančani, kot levi in
desni, kot verni in neverni ven-
darle praznujemo enotno in za-
res. To je naša kulturna tradicija;
to so prazniki, povezani z besedo,
pesmijo, knjigo. Imamo kar tri. 8.
februarja se spominjamo našega
največjega pesnika Franceta
Prešerna. Nato imamo 8. junija
Dan Primoža Trubarja, spomin
na moža, ki nam je dal prvo knji-
go v domačem jeziku. Na kulturo,
jezik in knjige se veže tudi Dan re-
formacije, ki ga praznujemo 31.
oktobra.
Splošno je namreč sprejeto, da
smo Slovenci skozi zgodovino
preživeli:
– ne zaradi močne vojske – kot vo-
jaki smo služili mnogim tujim go-
spodom;
– ne zaradi močnega gospodar-
stva in trgovine – ki ju nismo ime-
li, saj smo bili v večini kmetje;
– ne zaradi izjemnih znanstvenih
in umetniških presežkov – te je
ustvarjala soseščina z Benetkami
in Dunajem na čelu;
– temveč smo preživeli zaradi lju-
bezni do jezika – zaradi kulture.
Slovenci smo se izkazali za zma-
govit narod, je zapisal zgodovinar
S Jože Dežman. In zato je zelo na-pačno, kadar sami sebe dojema-mo kot malo sivo miš sredi velike
Evrope. Mi nismo mala siva miš,
mi smo kolektiv zmagovalcev.
Ohranili smo se in iz obrobnega
naroda smo postali narod s svojo
državo, ki je danes enakopravna
članica zveze evropskih držav. Gre
za veliko kulturno in politično
zmago. Zlasti če pomislimo, da
naša zmagovita bitka ni bila toli-
ko v orožju, s katerim smo odgna-
li zdaj te zdaj one sovrage, kot v
besedi, ki smo jo hranili v srcu in
spočeli na ustnicah.
Ko torej Slovenci praznujemo be-
sedo, knjigo in kulturo, praznuje-
mo svojo najmočnejšo in najbolj
imenitno silo. Silo, ki nas gor
drži. Ta sila ni služila le za golo
ohranitev jezika, temveč se je na
dolgi rok pokazala kot izrazita po-
litična in državotvorna sila. Slo-
venci smo ljudstvo knjige in v
tem je naša moč preživetja.
Poglejmo v prihodnost
Družboslovci pravijo, da bo XXI.
stoletje stoletje globalizacije. Kul-
ture, rase, življenjski slogi se bodo
še bolj mešali in združevali kot
doslej. Kaj pomeni globalizacija?
Predstavljajte si: neko popoldne
se trije fantje iz Celja, trije fantje
iz Johannesburga v južni Afriki in
trije fantje iz Tokia, vsak na Japon-
skem tam, kjer so doma, odpravi-
jo v kino. Kaj bodo šli gledat? Tre-
nutno je velika možnost, da zad-
njega Hobita. Kako bodo
oblečeni? Verjetno v teniske in
kavboje ter kakšna jakna čez? Kaj
bodo kupili pred vstopom v ki-
nodvorano? Pokovko in Coca-Co-
lo. Kaj bodo držali v levi roki? Svoj
pametni telefon, po katerem bo-
do občasno brskali in brali spo-
ročila.
To je globalizacija! Pred sto leti bi
fantje v Celju, Johannesburgu in
v Tokiu povsem drugače
preživljali svoj prosti čas in bili
oblečeni zelo različno, danes so
si v tem osupljivo podobni. Samo
še barva kože in oblika oči je osta-
la kot izpred sto let, njihov vzorec
obnašanja in kulture pa je tako re-
koč isti. Nekoč ločene in daljne
kulture so danes vržene v isti lo-
nec, v katerem nastaja neka nova
vrsta juhe. Temu se ne da ubežati.
Globalizacija je dobra, ker pove-
zuje svet. Nikoli človeštvo ni bilo
tako, lahko rečemo, družinsko
združeno, kot je danes. Globali-
zacija je slaba, ker z lahkoto briše
lokalno kulturo in vzpostavlja
eno in edino kulturo, ki večino-
ma izhaja iz severnoameriškega
potrošništva.
Vprašanje je na mestu. Bomo ma-
li narodi, ki ne moremo tekmo-
vati z ameriško globalno kulturo,
sploh preživeli v času globalizaci-
je? Slovenci smo šli skozi hude
zgodovinske pretrese in ostali na
svoji zemlji. Bodo zdaj kino, po-
kovka, Coca-Cola in kavbojke do-
segle, kar niso dosegli naši sovragi
– namreč, da nas odstranijo s pri-
zorišča? Sliši se grozno.
Recept je tisti od zmeraj: nič te ne
more vreči s tečaja, niti globaliza-
cija ne, če boš imel rad svoj jezik
in kulturo. Če hočemo obdržati
svojo zmagovito linijo in ostati
med narodi zmagovalci, ni druge,
kot spet vzeti v roke slovensko
knjigo, zapeti slovensko pesem,
držati se slovenskih ljudskih
običajev. Negovanje domače be-
sede je sila, ki je niti pekel ne pre-
maga, kaj šele, da bi to zmogla
globalizacija.
Branko Cestnik
(www.casnik.si)
BODI ČLOVEK!, LETNIK 5, ŠT. 2
PRILOGA TEDNIKA NOVI GLAS
LETNIK XX., ŠT. 33 (947) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 20. AVGUSTA 2015
Stražar pravi: “Prišlo bo jutro, četudi je noč!” (Iz 21,12)
BODI
ČLOVEK!
  vaših rokah je po nekaj mesečnem
odmoru spet priloga “Bodi človek”!, ki je
tokrat nekoliko bolj poletno obarvana,
vsaj v tematskem smislu. Veselimo se lahko
dejstva, da je v njej spet eno izmed standardnih
peres, Aljoša Vodopivec, ki zaradi raznih
obveznosti nekaj časa ni mogel sodelovati.
Sprehodimo se torej
malo po temah
tokratne številke in
razmišljajmo. Matevž
Vidmar se spopada z
Bogom, ki ga
“pošiljamo na
počitnice”, kar je
izredno aktualna tema
vsakega poletja.
Vprašanje, kako je z
Bogom med
počitnicami, nikakor
ni banalno, temveč je
zelo pomembno
vprašanje, ker se
dotika samega jedra ali
bistva naše vere,
našega življenja tudi.
Gre za odnos, ki ga
imamo do “verskih
reči” in za to, kaj nam
vera pomeni, kako jo doživljamo, kako v njej
vzgajamo, kaj torej prenašamo na naše prihodnje
rodove. Konec koncev gre za vprašanje, kaj nam
pomeni sploh “verska vzgoja”. Danes, ko imamo
številne hobije in krožke, lahko postane tudi vera
le eden od hobijev ali krožkov. V dneh, ko to
pišem, poteka v naši župniji oratorij, prihajajo
takšni in drugačni otroci iz takšnih in drugačnih
družin. Neka mama pravi, potem ko otroka že
drugo leto hodita na oratorij, da jo zanima, jo
mika, da bi jeseni otroka vpisala tudi k verouku,
saj je v njihovi družini preskočila neka iskrica in
so začeli obiskovati cerkev. Vendar pa ima pravi
pomislek, saj je dejala, kako to vendarle ni
krožek, ampak drugačne vrste zadeva. Kakor ne
moremo biti starši le po nekaj ur na dan ali le
kak dan v tednu, ampak smo to vedno, enako ne
moremo biti kristjani na takšen način. Vendar pa
v resnici vse skupaj jemljemo precej neresno.
Krščanstvo je zahtevna zadeva, vendar prinaša
svoje sadove in lepoto, če se tega tudi resno
gremo. Če dobimo v molitvi in zakramentih
duhovno hrano, potem nikakor ni logično, da ne
molimo ali se le občasno udeležujemo ter
poslužujemo zakramentov. To je tako, kot bi jedli
le nekajkrat v letu, ne pa vsak dan, kot je pač
treba, da nahranimo telo. Pozabiti na Boga med
počitnicami pomeni odpovedati se celo poletje
duhovni hrani.
O hrani govori tudi prej omenjeni Aljoša
Vodopivec, saj se spopada z novimi
prehranjevalnimi navadami oz. modami. V
marsičem se gre v neke skrajnosti, ki so lahko
zelo nečloveške in celo nezdrave. Gre za t. i.
“salutizem”, ki spet ne more biti nekaj
dobrega za človeka, ker je pač “-izem”.
Prevelika pozornost lastnemu telesu in
izgledu, kar je lahko zelo nevarno, saj kaj
lahko dobimo nekega boga, ki je narejen
po naših merilih, mi pa mu žrtvujemo vse
mogoče, praktično tudi lastno življenje,
čeprav po koščkih. Ni nenavadno, da vse
to ljudje
zahtevajo tudi od
svojih bližnjih.
Naš sodelavec se
zlasti ukvarja s
tem in seveda
tudi z veliko
pozornostjo, ki jo
namenjamo
hrani nasploh.
Vse mogoče
kuharske oddaje, tekmovanja … Kot sami
veste, tudi sam rad kuham, a tu gre za
tveganje, da pozabimo na
najpomembnejše. Človek ne živi le od kruha,
pravi Gospod. Res je, veliko nematerialnega je še,
kar sestavlja človeka, a smo na to kar pozabili.
Življenje je treba le izkoristiti, užiti, dokler je,
potem je vprašanje, kaj pride, če sploh kaj …
Nikogar tu ne obsojamo, treba pa je razmišljati in
si zastavljati določena vprašanja ter presoditi,
kam neka zadeva pelje in če je to dobro. Samo to.
Spoštujemo ljudi in njihove odločitve, to pa še ne
pomeni, da jih ne bomo kritično pretresli,
ampak kar nekritično sprejeli. Še pred pravico, je
to naša dolžnost, saj si je človek dolžan stvari
osmisliti, si jih razložiti.
O tem, da se človek zave, kaj je pomembno in
bistveno v življenju in da gre za veliko več od le
materialnega, piše tudi Primož Krečič. Piše tudi o
odvečnem v življenju, kar nas pravzaprav ovira,
mori in vleče k tlom, namesto da bi nas dvigalo.
Odločitev za preprosto se tako ponuja kar sama
od sebe, da bi se vsaj malo osvobodili odvečnega
bremena. Tu sta seveda pomembni tudi notranje
očiščenje in prečiščenje, saj vemo, od kod izvira
pravzaprav dobro in zlo pri človeku – iz
njegovega središča, ki ga označujemo kristjani s
pojmom “srce”.
K temu nam pomagajo različne duhovne poti,
ena od zelo pomembnih in starodavnih je
Jakobova pot. Bogdan Vidmar nam predstavi sv.
Jakoba Starejšega zato, da bi morda postala
njegova pot tudi naša. Lepa možnost in
priložnost, da nekaj spremenimo v svojem
življenju s pomočjo tega
svetnika in njegove poti.
Sam se ukvarjam v članku z
našo utrujenostjo, glede na
to, da je sedaj čas dopustov.
Vsak od nas opravlja takšno
in drugačno odgovorno
nalogo, zato lahko rečemo,
da smo vsi neke vrste pastirji,
če že ne drugače, pa nad
samim sabo. Za dobro
opravljanje službe pa ni dovolj, da smo le stalno
vpeti kot napera v kolesu, temveč veljajo za nas
modre besede sv. Ambroža: “Če želiš dobro
opravljati vse svoje zadeve, jih vsake toliko
prenehaj opravljati”. Treba pa se je zares
odpočiti, ne le “iti na dopust”, pa ponavljati
vsakdanje razvade in vzorce.
Naj bo tako tudi ta priloga prijetna poletna
popestritev in pripomoček k razmišljanju. Morda
pa bo komu pomagala, da se opogumi in kaj v
življenju postavi na svoje mesto in potem sveže
štarta spet na pot.
Andrej Vončina
V
Novi prilogi na pot
Stvarno in nestvarno v našem življenju
“Krščanstvo je zahtevna
zadeva, vendar prinaša
svoje sadove in lepoto, če
se tega tudi resno gremo.”
  a frazo, zapisano v naslovu, smo se v
zadnjih letih kar nekako navadili. Dejstvo
je postalo, da potem ko se začnejo
počitnice, mnogo ljudi tudi Boga odpravi na
počitnice. A logika duhovnega boja in življenja je
malce drugačna, kot logika telesnega in
duševnega. Četudi, tudi to ne v popolnosti. Se
človek lahko čuti izpopolnjenega, če popolnoma
ničesar ne naredi? Lahko človek izživi samega
sebe brez bližnjega? Če torej globoko v sebi vemo,
da brez dela in socialnih stikov ne moremo v
polnosti živeti, zakaj v teh mesecih najbolj
zanemarjamo duhovno raven človekovega
bivanja?
Ugotovili ste že, da človeka dojemam
sestavljenega iz treh, med seboj prepletenih, ravni
bivanja. Človek je zame telesno, duševno in
duhovno bitje. Počitek je za človeka kot telesno
bitje ključnega pomena. Množica deloholikov, ki
mnogo pred jesenjo svojega življenja doživljajo
kolapse, nam daje to vedeti. A po drugi strani kaj
hitro pozabimo, da je počitek vezan na delo. V
resnici ne gre za ne-delovno obdobje, ampak
obdobje, ki pritiče delovnemu obdobju. Delavca
bosta drugače cenila svoj dopust, če se eden
izmed njiju hodi na delo sončit, drugi pa gara cel
delavnik in še dlje. Človeka delo izpopolnjuje,
počitek pa je nagrada, ki jo je človek vreden.
Spada k dostojanstvu človeka.
Tudi na duševnem področju se počitek ne
udejanja v prekinitvi vseh stikov z bolj ali manj
bližnjimi, s prekinitvijo z življenjskimi izzivi in
obveznostmi. Osamitev človeka v območje ne-
dogajanja ga privede v pekel, ki se skriva za
Sartrovimi Zaprtimi vrati. Človek za razvoj in
življenje duševnega potrebuje sočloveka in
potrebuje delo. V času počitnic pa počitek
predstavlja drugačna raven socialnih stikov.
Čas, ko se spočiješ ob neformalnem
pogovoru, ki morebiti celo ni vezan na
vsakdanje obveznosti in skrbi. Počitnice so
odličen čas za družine, da spregovorijo o
doživljanju sveta in bližnjega. To je čas, ko se duša
napolni. Včasih, žal, tudi s smetmi. Saj pozabimo,
da tako kot pri delu ne
prinaša zadovoljstva tisto,
kar je na hitro, poceni in
veliko, ampak tisto, kar traja,
je vredno, je cenjeno.
O telesnem in duševnem
področju sem pisal zgolj v
povezavi z duhovnim. Ne bi
rad stopal na tla psihologov,
psihiatrov, zdravnikov in
drugih, ki se ukvarjajo z
omenjenima področjema. Po
drugi strani pa si želim, da bi
tudi oni upoštevali tretjo
dimenzijo človeka, duhovno
dimenzijo. To najbolj
zanemarimo v tem obdobju.
Za marsikoga se izgubi še
tista rutina osnovne molitve
ali pa obiska nedeljskega
bogoslužja, ki je vpeljana v
njegovo življenje med letom.
Boga tako radi pošljemo na
počitnice. To seveda ni nekaj
novega, ampak je pravzaprav
že starozavezna drama izraelskega ljudstva, ki
vedno znova najprej pošlje Boga na oddih. Potem
ko kot narod zaživijo nekakšno samostojnost
(duševna raven), potem ko se počasi sezidajo
mesta, tempelj, kraljeva palača itd.  (telesna
raven), potem ko so poraženi (telesna raven)
veliko večji narodi (duševna) … da, za vsem tem se
Izraelci ustavijo. Zaspijo na lovorikah telesnih in
duševnih zmag in pozabijo, da se glavna bitka bije
na duhovnem področju. Kljub vsemu nekaj
manjka (seveda duhovno), a ker tega ne zaznajo
(Boga so poslali na počitnice), se zgodi kolaps:
stopijo v svet “hitro, poceni, veliko” in s smetmi,
ki jih v sodobnosti prinaša obilje ničvredne
literature, koktejla religij, ki ga prinašajo
ezoterična gibanja, s temi smetmi zasmetijo svoj
svet. Mnogi pravzaprav ne vedo, da živijo v
zasmetenem svetu.
Žal se marsikdo predrami prepozno. Ko se zgodi
kolaps. Kolaps duševnega, telesnega, ko torej
nastopi bolezen, ki pa ni plod le teh dveh ravni,
pač pa tudi tretje, duhovne ravni. Bolezen človeku
jemlje dostojanstvo, saj ne more več delati
(telesna raven), saj so odnosi obremenjeni s
skrbmi za zdravje (duševna raven). Človek se
počuti ničvrednega (telesna raven) in nemočnega
(duševna raven). V čem človek (ne) vidi rešitve? V
duhovni ravni. Takrat Bog kar naenkrat pride s
počitnic, dobri stari Bog je spet tu, da priskoči na
pomoč kot dobra vila, kot zdravilec, kot ne vem,
kaj še vse … Zato je tu na mestu
vprašanje, zakaj smo Boga sploh
poslali na počitnice?
Če se v kolapsu, svetu, ki je
zasmeten do onemoglosti,
izkaže duhovna raven kot tista,
ki je še zadnja odrešilna bilka za
človeka, zakaj ne bi potemtakem
duhovna raven prepajala našega
vsakdanjega življenja? Rešitev za
telesno in duševno raven
človekovega bivanja se skriva
torej v dejstvu, da duhovna
raven ne pozna počitnic. Zmage,
ki jih dobivamo v duhovnem
boju, npr. v postenju (telesna
raven) ali pa v ljubečem objemu
nekoga, ki nas živcira (duševna
raven), so tiste, ki nas delajo bolj
človeške. Drugi vatikanski
koncil pravi, da s svetostjo
kristjani v zemeljski družbi
prispevamo, da življenje postaja
bolj človeško (LG 40). In na
drugem mestu: “Kdorkoli hodi
za Kristusom, popolnim človekom, postane tudi
sam bolj človek”.  (GS 41) Prikličimo Boga s
počitnic v vsakdanje življenje, da bomo telesno,
duševno in duhovno zaživeli kot izpopolnjeni
ljudje.
Matevž Vidmar
N
Prepozno se predramimo
Bog na počitnicah
Človek za razvoj in življenje duševnega potrebuje sočloveka in potrebuje delo.
V času počitnic pa počitek predstavlja drugačna raven socialnih stikov.
Bodi človek!20. avgusta 2015 8
  ahko je reči: živi preprosto, vendar
obstajajo različne podobe preprostega
življenja, vsak si pod tem zamišlja nekaj
svojega. Preprostost najdemo na različnih
področjih življenja, lahko je preprost način
življenja, preprosta obleka, preprosto
govorjenje ali pa prepuščenost dogajanju, da
stvari tečejo same tako, kot so. Vendar
resnična preprostost ne predstavlja odpovedi
željam in umikanje iz arene življenja.
Odločitev za bistveno
Preprostost je odločitev za tisto, kar smo in
moramo storiti v svoji poklicanosti ter
življenju. To je notraja svoboda za bistveno v
našem življenju, da se odpovemo manj
bistvenim stvarem in naredimo tisto, kar je
najbolj bistveno in potrebno. Za preprostost
se je treba neprestano odločati in odvračati
drugotne cilje in zanimanja. Za mnoge so
prav ta v ospredju, zato neprestano nekam
bežijo ali pa so postali ravnodušni do vsega.
Preprostost je tudi neprestano očiščevanje od
zla in hudobije, da ne bi s slabimi nameni
skušali priti do ciljev in s tem vse porušili.
Preprostost je v službi iskrenosti in dobrih
odnosov ter medsebojnega spoštovanja, ti
ljudje so čisti od zlih namenov in jim je
mogoče zaupati. Zunanji izraz preprostosti je
mir, ker so skladni s svojim osebnim jedrom
in življenjsko poklicanostjo.
Preprostost je znamenje osebne zrelosti in
usposobljenosti za dobro vodenje skupnosti,
od družine do države in Cerkve. Če gledamo
na stvari v tem, kar so, potem bodo postale
preproste. V bistvu je vsa stvarnost povezana
med seboj in preprosta. Bolj kot smo
temeljiti, bolj preprosti so tudi naši pogledi.
Zato je govorjenje in mišljenje na preprost
način velik Božji dar.
Zakaj komplicirati?
S preprostimi besedami in pogledi tudi
najbolj nagovorimo svoje bližnje. Nekateri
ljudje zelo veliko komplicirajo in tako
govorijo, da jih drugi ne morejo razumeti.
Preprosto se oddaljijo od stvarnosti in jo
predstavljajo z detajli, teorijami. Na prvi
pogled se zdijo pametni in zanimivi, a jih
ljudje hitro odkrijejo in pustijo. Značilnost
ideologij in družbenih prevar je bila v
skrivnostnih izrazih, ki jih ni nihče razumel.
Njihovi preroki pa so na široko opletali z
njimi. Tudi pridige so včasih zelo
komplicirane in brez konca. Papež Frančišek
močno poudarja duhovno globino
sporočila, osebno izkušnjo in preprost jezik,
da ga ljudje razumejo. Jezus je govoril zelo
preprosto in stvarno, uporabljal je preproste
prilike iz vsakdanjega življenja. Vedno sem
občudoval starejše profesorje, ki so znali
povedati težke in globoke stvari na zelo
stvaren in preprost način.
Preprostost kot predanost Bogu
Bog je obljubil Salomonu blagoslov, če bo
hodil za njim s preprostim in pokornim
srcem, tako kot njegov oče David.  (1 Kr 9,4)
Preprostost pomeni popolna predanost Bogu
in njegovim načrtom, da ne begamo po
krivih potih in izgubljamo čas za prazne
stvari. Preprosti ljudje so velik blagoslov za
vsako skupnost. Z njimi je mogoče rešiti
težke probleme in se izogniti mnogim
nevšečnostim. Preprosti tudi onemogočajo
premetenim egoistom, da bi uveljavili svoje
nakane in da bi jim morali drugi služiti.
Imeti čisto oko
Jezus je večkrat spregovoril o čistem pogledu
in srcu. Če je človeško oko čisto in preprosto,
potem je vsa notranjost prežeta s svetlobo, če
pa je oko hudobno, je tudi vse telo v temi.
(Mt 6,22) Preprosti in čisti ljudje so zato tudi
bolj zdravi in prijetni, kar je nasprotje od
bolnih in črnogledih. Preprost pogled
razodeva zdravega človeka, ki vidi stvari
take, kot so, nasprotje temu je bolan in
črnogled pogled ljudi, ki so zakrknili v
sebi. Zdrav pogled ne prenaša svojih
enostranskosti in idej na druge, pusti jim
svobodo in ustvarjalnost. V zdravem očesu
beremo jasno in iskreno osebo. Ljudje
začutijo sijaj in prosojnost, takim ljudem
je mogoče zaupati. Sveti Pavel spodbuja
kristjane, da ne bi stavili glavnih
poudarkov na stranske pomene in igrali
slepih igric moči ter zavajanj, da ne bi
zavrgli bistvenega za nas in za Gospoda.
(Rim 12,8) Preprostost je tudi podarjanje,
ki ne zahteva nič v zameno, ko preprosto
dojema stvarnost tako, kot je.  (2 Kor 8,2)
Preprost kristjan je odprt za delovanje
Kristusovega Duha, da se trudi ljubiti brez
meja in varuje svojo dušo, da se ne bi
umazala s sebičnimi željami. Jezus je
pogosto poudaril, da je treba ohraniti ali si
pridobiti otroško srce, pri njih bi se morali
učiti preprostosti. Prva Cerkev je
povezovala preprostost z nedolžnostjo in
čistostjo.  (Apd 2,46)
Postati kot otroci
Samo ljudje z otroškim srcem morejo sprejeti
dar Božjega kraljestva, da lahko Bog vstopi k
njim in deluje v njih. Kristjani so mogli tako
ustvariti žive skupnosti in si pomagati kljub
velikim razlikam v družbenem statusu ter
kulturi. Klemen Aleksandrijski je zapisal, da
je čast biti kot otrok. Ljudje z otroško dušo
morejo prepoznati Boga kot Očeta. Otroci so
ljudje brez hudobije in hinavščine, iskreni in
pravični, prinašajo svežino in mladost.
Mladost duhovnega otroštva ne pozna
zastaranja, v njej je vse odprto za rast v
človeškosti, spoznanju, modrosti in ljubezni.
Preprostost je tako znamenje žive in odprte
osebe, ki se čudi mnogim darovom in se
nanje odziva s hvaležnostjo in podarjanjem.
Mladost preprostosti ustvarja gibljivost, da
nikoli ne zastari, se ne ustvari, ne dela
koristolovskih kompromisov.
V prvi Cerkvi je bil golob znamenje. Jezus je
rekel učencem, naj bodo preprosti kakor
golobi, kar pomeni brez hudobije.  (Mt
10,16) Tudi nevesta v Visoki pesmi je
golobica, iskrena, odprta, predana za
ljubezen (Vp 5,2) Golob predstavlja čisto in
iskreno ljubezen, pa tudi krotkost ter
nenasilje. Papež Klemen je zapisal
Korinčanom, naj bodo preprostega srca in
bogati v Duhu. Ljudje s preprostim srcem ne
delajo intrig in so svobodni od nebistvenih
namenov. V njih deluje Sveti Duh, da
morejo odpraviti vse ovire hudobnega duha
in se polno uresničiti v tem, kar Bog želi od
njih.
Poudarek na enem
Preprostost je en pogled in eno znanje,
specialist za eno, en duh. Tisti, ki se spozna
na določeno stvarnost, jo bo tudi obdelal in
rešil tako, kot je treba. Znal bo poenostaviti
komplicirane stvari, odpraviti težave, da bo
vse prav delovalo. To seveda ni
poenostavljenje v smislu razvrednotenja,
ampak sprejemanje in reševanje stvarnosti v
tem, kar je resnično. Marsikdaj komplicirajo
tisti, ki nočejo delati ali ne vedo, kaj bi
delali. Morda tudi ne znajo. Preprostost je
mojstrstvo življenja, da se znamo odločiti, in
če je treba, tudi kaj tvegati. Pri ovirah je
treba presoditi, če so bolj v glavi kot v
stvarnosti.
Morda gledamo skoraj s posmehom na
nekatere preproste ljudi, toda ti ljudje so
dosegli zrelost v tem, da so enoviti in
celoviti v sebi. Ta celota se razodeva v
mislih, odnosih, izbirah in vsem. Preprost
človek jasno pove, kaj misli, se ne meče z
nepomembnimi stvarmi, na svojem mestu je
s svojo besedo in tudi drugim pušča prostor
mišljenja ter delovanja. Ob preprostem
človeku se še drugi učijo preprostosti.
Duhovnost vodi k preprostosti
Preprostost je znamenje zrelega duhovnega
življenja. Sredi kaosa različnih idej mora
duhovnost voditi do preprostih stvari in
rešitev, čeprav te marsikdaj zahtevajo veliko
napora. Na dnu vsega je Bog, ki je najbolj
preprost. Zato je tudi resnica preprosta.
Preprostost je tako prvi pogoj in znamenje
resnice. Grški filozofi so videli povezavo
dobrega, resničnega in lepega, učili so
odkrivati stvarnost v njeni preprosti
povezanosti. Tudi slovanska beseda za
resnico 'istina' spominja na dih, ki
predstavlja temeljno dihanje vsega
bivajočega, resnica je tisto, kar diha
življenje.
Zato je iskanje preprostosti znamenje
inteligence. Tudi v pogovoru se je treba
usmeriti k bistvenemu in ne odpirati tisoč
možnosti. Ljudje, ki želijo razumeti,
potrebujejo malo besed. Modrost je v malo
besedah, ki odsevajo življenje. Za njihov
sprejem je potrebna temeljna odprtost srca.
Iz preprostega odnosa v človeškem srcu se
porodi tudi preprost način življenja.
Preprosti ljudje so bolj povezani z življenjem,
bolj jasni in prosojni. Znajo sprejeti različne
življenjske danosti, se jih veseliti, se z njimi
bojevati in jih premagovati. Vsak trenutek
nam je podarjen, prav tako tudi odnos, telo,
okolje, zgodovina. V temeljni harmoniji
življenja se vse povezuje in postaja blagoslov.
Sveti Duh nam daje razsvetljenje in pogum,
da naredimo, kar je Božja volja in najboljše.
Služabniki morajo storiti, kar je njihova
naloga.  (Lk 17,10) Duhovnost pomeni
narediti, kar je treba narediti. Pomemben je
ta trenutek, to okolje in ti ljudje, vse drugo
bo prišlo na vrsto pozneje. V tem trenutku
moramo biti prisotni in učinkoviti. Tudi
misel in odnosi potrebujejo preprostost.
Ubogi v duhu so ljudje, ki se na nič ne
obesijo in so svobodni v svojih notranjih
odločanjih ter razmišljanju. Kar mislimo, da
je naše in si nekako prisvajamo, nas
oddaljuje od našega preprostega bivanja.
Podobno velja tudi za poveličevanje sebe, da
si dajemo vrednost, ki je nimamo. Nekateri
ljudje porabijo veliko energije in časa za
vzdrževanje svoje fasade. Zato je tako
pomembna drža ponižnosti, ki nas ohranja
stvarne in prizemljene, blizu drugim ljudem
in Bogu. Veliki in modri ljudje so znali živeti
preprosto in polno, hvaležni za vsak
trenutek in odnos. Ruski znanstvenik in
religiozni filozof Pavel Florenski je v
poslovilnem pismu iz taborišča zapisal
otrokom: Kolikor morete, glejte v zvezdnato
nebo. Ko boste žalostni v srcu, glejte zvezde
ponoči, čez dan pa sinje nebo. Potem boste v
sebi našli mir. Pozornost do tega, kar nas
obdaja, je umetnost preprostega življenja.
Preproste stvari resnično razveselijo srce.
Primož Krečič
L
Modrost je v malo besedah, ki odsevajo življenje
Živeti preprosto
Nekateri ljudje zelo veliko komplicirajo in tako govorijo, da jih drugi ne morejo razumeti.
Preprosto se oddaljijo od stvarnosti in jo predstavljajo z detajli, teorijami.
Preprosti ljudje so velik blagoslov za vsako skupnost. 
Z njimi je mogoče rešiti težke probleme in se izogniti mnogim nevšečnostim.
Otroci so ljudje brez hudobije in hinavščine, iskreni in pravični, prinašajo svežino in mladost.
Mladost duhovnega otroštva ne pozna zastaranja, 
v njej je vse odprto za rast v človeškosti, spoznanju, modrosti in ljubezni.
Bodi človek! 20. avgusta 2015 9
  rana je lahko zdravilo za številne bolezni
ali strup za naš organizem. Morda nikoli
prej v zgodovini kakor v sedanjem času
nismo postavili hrane tako v ospredje. Hrana,
prehranjevalne navade in zdravje so postale
središčne teme skoraj vsake televizijske oddaje,
članka ali razprave. Zdravniki in znanstveniki z
vseh področij pa tudi navadni ljudje namenjamo
veliko časa in pozornosti hrani, vse do tega, da
zapademo v skrajnosti.
Diete in dietizem
Če smo se še do včeraj delili na desne in leve,
razvite in nerazvite, verne in neverne…, se danes
delimo glede na tip prehrane ali po domače glede
na dieto. Smo priče trku prehranskih civilizacij?
Če greste s prijatelji na večerjo v restavracijo,
boste morali biti pozorni, kaj boste naročili, saj,
če so med vami vegani (vegetarijanci so že izven
mode), se bodo ob vašem naročilu zrezka zelo
verjetno zgražali. Veganstvo ni samo dietni režim,
ampak je življenjski slog, ki meji na versko
prepričanje.
V primeru veganstva lahko govorimo o pravem
bumu: v Nemčiji se število veganov giblje med
600.000 in milijonom, v Italiji je njihovo število
ok. 700.000 (vegetarijancev naj bi bilo 4,2
milijona oz. 7% populacije), v Sloveniji pa naj bi
se gibalo ok. 40.000. Številke so seveda vse
neuradne in nihče jih še ni popisal, vendar so
pokazatelj dogajanja na tem področju.
Poleg veganske prehrane imamo še vrsto drugih
tipov prehranjevanja, ki posameznika uvrščajo v
določeno družbeno skupino in določajo njegovo
pripadnost. Lahko trdimo, da gre za pripadnost,
primerljivo s pripadnostjo svetovnonazorskemu
prepričanju ali religiji ali ideologiji.
Zaradi razširjenosti, obsega in medijske
prisotnosti uvrščanja v določene prehranske
pripadnosti bolj kot o nekih dietah lahko
govorimo o pravem dietizmu – ideologiji o dietah
ali prehranskih režimih. Zakaj? Če na primer
pogledamo katerokoli spletno stran, članek ali
drugo gradivo za vegane in o veganih, lahko hitro
opazimo precej religijsko in ideološko obarvane
stavke, kot so npr.: “veganstvo ni neka nalepka,
temveč je stanje zavesti”, “Veganstvo postaja novo
družbeno stanje, ki ga več nihče ne bo mogel
ignorirati, zato se bo družba začela počasi
prilagajati bolj etičnim standardom življenja”, ali
da je veganstvo bolj etičen način življenja. V
vsakem primeru gre za prehransko gibanje, ki
ima tipične elemente religije, kot so etika, stanje
zavesti in družbeni aktivizem. Podobno kakor
druga verstva, ki imajo tudi na področju hrane
svoje predpise, kot denimo postni čas v
krščanstvu, košer hrana v judovstvu ali prepoved
določenih živil v islamu, ima veganska ideologija
spisek “prepovedanih” živil. Ne samo to, kdor jih
uživa, velja v njihovih očeh za kršitelja etičnih
standardov.
Poleg tega pa smo v dobi dietizma tudi zato, ker
smo z vseh strani bombardirani o različnih
dietah “neandertalskega
tipa” in po krvnih skupinah,
za razkisanje telesa proti
raku pa seveda o dietah za
hujšanje, za pridobivanje
mišične mase, proti
holesterolu … V vseh
primerih gre predvsem za
odlične tržne niše, ki ciljajo
na našo željo po zdravem in
dolgem življenju. Instant
metode nam obljubljajo
čudežne učinke v nekaj
tednih, vendar pri tem gre za
propagiranje ideologije
popolnih teles, ki so pogosto
nenaravna. Zato gresta z
roko v roki dietizem kot
novodobna ideologija in
iskanje ideala estetske
popolnosti. Nihče pa nas ne
spodbuja, da bi se sprejeli
take, kot smo, da bi se
veselili različnosti in
drugačnosti, da bi se v
svojem telesu počutili dobro
in udobno. Ste že kje
prebrali ali slišali, da je naše
telo samo po sebi čudovito
in je dar? Ne, ker v tistem
trenutku vam ne bi mogli več prodati čudežnih
praškov in krem, metod za hujšanje, lepotnih
posegov …
Kuharske oddaje in hrana kot družbeno razkošje
Na drugi strani imamo neverjeten porast
kuharskih oddaj ali vsaj kuharskih rubrik. Hrana
je bila v vseh zgodovinskih obdobjih pomemben
statusni simbol. Kdor si je lahko privoščil
določene izdelke, je pokazal, v kateri družbeni
sloj spada. Starejše generacije se spominjajo, da je
bilo meso na mizi samo ob nedeljah in praznikih,
sladkarije so bile izjema med izjemami, o
izbirčnosti pri mizi v slogu “to mi ni všeč, ne
bom …” ni bilo ne duha ne sluha. Prišli so boljši
gospodarski časi in prišla je boljša hrana. Razkošje
in izobilje se je poznalo in se pozna tudi na naših
jedilnikih. Kar si zaželimo, lahko kupimo in
pojemo. Statusni simboli, kot so bili nekoč pršut,
zrezki, torte, sokovi …, so danes povsem navadni
elementi našega vsakdana.
Tako kakor pri dietizmu
tudi v primeru poplave
kuharskih dogodkov je
vprašanje marketinga in
prodaje. Če želite
hujšati, morate imeti
najprej razlog za to. In obratno. Kako se upreti
lepo postreženi, sočni in sveže pripravljeni hrani?
Nemogoče! Kuharske oddaje nam prikažejo
kuhanje kot nekaj enostavnega, hitrega in
prijetnega, ko lahko skuhate celotno kosilo za šest
oseb v manj kot pol ure. Seveda vam ne povedo,
da morate najprej vse potrebno nakupiti,
pripraviti za kuhanje in po jedi pospraviti ter
pomiti. Tistih magičnih 20 minut za vaš
fantastični in okusni obrok se tako raztegne v pol
dneva … Kdor želi pripravljati (dobro) hrano
doma, mora imeti veliko časa in finančnih
sredstev. Oboje pa je pogojeno z izobrazbenim
nivojem, zaposlitvijo, družbenim statusom,
družbenimi okoliščinami in finančnimi
možnostmi.
Vprašanje hrane posega v družbene norme in
obenem izhaja iz družbenega konteksta
posameznika in družine ter nanjo vpliva. Banalen
primer je lahko kuhanje za domačim
štedilnikom, ki je bilo še pred dvema
desetletjema tipično gospodinjsko opravilo,
rezervirano ženskam, danes pa postaja vedno bolj
“šport” moških.
Hrana 2.0
Pogled v prihodnost hrane je zanimiv in
večplasten. Na tržišče prihajajo vedno bolj “eko”
živila, hkrati pa vedno bolj laboratorijsko
pridelana hrana.
Če je bila hrana v preteklosti revna ali razkošna,
je kljub vsemu še vedno bila hrana. Danes se ta
umika povsem novim izdelkom, ki jo
nadomeščajo v celoti. Na naše jedilnike prihajajo
praški za pripravo popolnega obroka, ki zmešani
z vodo, nam ponujajo celotno kosilo: 30 sekund
in smo pojedli. Prašek zmešamo z vodo in
popijemo ter pri tem zaužijemo vse potrebne
minerale, vlaknine, vitamine in druga hranila.
Brez potrebe po nakupovanju
in pripravi hrane, brez
dolgočasnega pomivanja
posode in pospravljanja
mize.
S prehajanjem v nove oblike
hrane v resnici prehajamo v
novo dobo človeštva, kjer
bomo zamenjali glagol
“jesti” z glagolom
“prehranjevati”… V tem
bomo skoraj postali podobni
živini, ki ne rečemo, da je,
ampak se krmi …
Spremembe, ki se dogajajo
na področju hrane in
prehranskih navad, izvirajo z
višje stopnje zavesti o
zdravem načinu življenja.
Znanost in medicina nam
vsak dan prinašata podatke o
tem, kako hrana vpliva na
naše zdravje in počutje, kako
si lahko z njo pomagamo ali
škodimo. V preprostih jedeh
odkrivamo prave zaklade
zdravja proti takim in
drugačnim boleznim,
ekonomske možnosti pa nam
omogočajo, da to lahko
uresničimo. Za tem se skriva tudi mnogo pasti.
Prva med temi so marketinški prijemi in iskanje
tržnih niš. Višja zavest o hrani med potrošniki
prinaša pridelovalcem in prodajalcem raznih živil
priložnost za manipulacije, zavajajoče slogane, ki
obljubljajo hitro hujšanje in popolno telesno
postavo ali čudežno ozdravitev ter dolgo življenje,
in še bi lahko naštevali.
Ne smemo pozabiti, da smo tisto, kar jemo, in na
neki način hrana določa našo istovetnost in
družbeno pripadnost. Nove prehranske možnosti
in prehranjevalne navade nam prinašajo veliko
prednosti in pestrosti, hkrati pa tudi veliko pasti.
Večja zavest o porabi ali neuporabi določenih
živil nam lahko pomaga ohranjati svet boljši,
čistejši in spodbuja trajnostni razvoj družbe, ne
sme pa obrniti na glavo naše istovetnosti. In pri
vsem tem ne smemo pozabiti na tiste, ki so še
vedno lačni in žejni.
Aljoša Vodopivec
H
Dobrodošli v stoletju hrane!
Človek ne živi samo od kruha …
  e uporabim angleški izraz
“burn-out”, nas bo veliko po-
mislilo na tisto dejanje, ki ga
naredijo po zmagi na tekmi veliki mo-
tociklisti, kot je, recimo, Valentino Ros-
si, vendar pa se izraz uporablja tudi za
izgorelost, iztrošenost, izmozganost v
smislu človeške utrujenosti – najbrž
nam tudi tovrstna raba ni tuja. V so-
dobnem hitrem tempu in prenatrpa-
nosti urnika tako niso le menedžerji
velikih podjetij na robu tega slavnega
“burn-out”, ampak to velja za številne
ljudi, morda tudi za koga od nas, ki
pišemo, in za koga od vas, ki berete. V
večini primerov pa ne gre za klinično
stanje depresije zaradi iztrošenosti, am-
pak za nekaj drugega, saj smo ljudje
enostavno utrujeni. Vsakdan je tisti, ki
nas utruja, pa čeprav smo vložili v šte-
vilne stvari kar nekaj truda – v službi,
doma… Je to fizična utrujenost? Na-
vadno je več kot to. Naša duša je tista,
ki je utrujena. Imamo občutek kro-
nične utrujenosti, notranje brezvoljno-
sti. Mnogi obiskujejo celo psihoterapi-
je, pa ni posebnih učinkov. Mnogi po-
skušajo takšne in drugačne metode
zdravega življenja, diete, ki obljubljajo
marsikaj, pa so še utrujeni. Niso pa le
posamezniki utrujeni, ampak cele sku-
pine ljudi. Utrujeni so v odnosu do
Cerkve in v odnosu do politike, kakor
bi lahko rekli tudi obratno. Tako, da
pridemo do zaključka, da, če danes kdo
reče, da je utrujen, ne gre za opis tiste-
ga omenjenega “burn out”, o katerem
je cel kup knjig in terapij – če bi šlo za
to, potem bi s pomočjo terapij marsik-
do svojo težavo rešil, glede na mnoge
kompetentne terapevte. Očitno je ne-
kaj drugega, očitno je to neki osnovni
občutek, ki ga imajo ljudje. Enostavno
so utrujeni, imajo občutek, da nima
smisla boriti se, včasih bi radi kar po-
ložili orožje. Res je, v današnjem tem-
pu je človek lahko fizično in psihično
utrujen – a kaj, če gre za nekaj še glo-
bljega? Kako to, da potemtakem vse te-
rapije in vsi poskusi ne delujejo? Kaj če
gre za nekaj še globljega, za duhovno
težavo? Kdo oz. katera kategorija ljudi
je namreč tista, ki je danes utrujena?
Najbolj to velja za ljudi med petdese-
tim in šestdesetim letom, ki so že pre-
brodili krizo srednjih let. To je čas, ko
bi se človek moral, ob tem, da se fi-
zična krivulja obrne navzdol, bolj po-
notranjiti in potruditi, da bi se tista no-
tranja krivulja, psihološka že, še bolj
pa duhovna, obrnila navzgor. Današnji
ljudje v srednjih letih po večini niso
stali križem rok, ampak so res skušali
nekaj spremeniti v svojem življenju. Že
res, da smo poskusili krščanske in ezo-
terične recepte. Obrnili smo se tudi na
orientalske napotke, pa nič. Toda, ali
smo res pretresli in postavili pod
vprašaj, kako smo živeli in kako živi-
mo? Kaj resnično šteje v življenju? Kaj
želim s svojim življenjem izraziti? Kaj
od življenja pričakujem, kaj pričaku-
jem od Boga in od sebe? Če po-
skušamo vse živo le zato, da bi opra-
vičevali sebe in svoj način življenja.
Treba je iti onkraj vidnega in čutnega,
onkraj tega sveta, da bi prišli do
svojega bistva. Imamo tako več ti-
pov utrujenosti, ker smo vsi utru-
jeni - kadar smo utrujeni, se veseli-
mo spanja in se zbudimo veselo v
nov dan zjutraj. To je dobra utruje-
nost. Imamo pa tudi utrujenost, ki
označuje krhko in brezvoljno ose-
bo, ki ni pripravljena, da bi prevze-
la nase odgovornost svojega
življenja in sveta. Obstaja tudi utru-
jenost kot socialni fenomen -
družba se prav tako lahko utrudi.
Vse te utrujenosti postanejo težko
breme, ki ljudi hromi in jih duši,
ne le posameznikov, ampak cele
skupine in cele narode. Nas pa za-
nima tiste vrste utrujenost, ki nas
prisili, da se ustavimo, ki je pri-
ložnost za nov začetek in ki nas pri-
vede do kontemplativne dimenzi-
je. To je tista dimenzija, ko se malo
odmaknemo od sebe in sveta in s
te perspektive pregledamo v glo-
bini naš pogled na svet, na ljudi in
nase. Prvi menihi, puščavniki so
tako pojmovali utrujenost. Te
utrujenosti pravzaprav potrebujemo v
današnjem času kot zdravilo, pravi fi-
lozof Byung-Chul Han, ker bo sicer ta
družba ljudi izžela s svojimi zahtevami
po efektivnosti in čedalje večji učinko-
vitosti. Vsak človeški fenomen ima dva
obraza - pri utrujenosti moramo pre-
poznati ta dva obraza in jo spremeniti
v blagoslov za nas. Postanemo lahko
ponižni, prepoznamo lahko svoje me-
je. Spoznamo lahko večnostni, pre-
sežni element, ki je onkraj naših čutov
in dognanj. Prvi korak je priznati, da
se utrudimo in da smo utrujeni. Drugi
korak je vzeti utrujenost v obzir in jo
pogumno sprejeti kot priložnost, ji pri-
sluhniti, kaj nam hoče povedati. Tretji
korak je odgovoriti na utrujenost, rea-
girati. Odpočiti se je treba fizično, psi-
hično, pa tudi duhovno. Treba je v glo-
bino. Kaj je tisto, kar nas zares, v glo-
bini utruja? Utrujenost pomeni krizo,
kriza pa dobesedno pomeni izbiro. Ta-
ko bomo pogosto morali ubrati novo,
drugačno pot, drugačno smer v
življenju. Priti bomo morali do tiste
globine, kjer smo v harmoniji s seboj
in z Bogom. Bolj kot govoriti, poslušati.
Bolj kot jaz, nekdo drug. Zato mnogi
poživijo svoje molitveno in zakramen-
talno življenje, ker je samo eden, ki re-
snično daje počitka našim dušam.
Andrej Vončina
Č
O utrujenosti in pravem oddihu
Tako sem utrujen …
Večja zavest o porabi ali neuporabi določenih živil nam lahko pomaga ohranjati
svet boljši, čistejši in spodbuja trajnostni razvoj družbe, 
ne sme pa obrniti na glavo naše istovetnosti.
Kljub vsem terapijam in drugim poskusom so zlasti ljudje srednjih let še vedno
utrujeni. Morda pa je težava globlje narave, če vse to ne pomaga. 
Utrujenost je težava naše duhovnosti.  
Bodi človek!20. avgusta 201510
  b izidu nove okrožnice svetega
očeta Frančiška je prav, da se
malo sprehodimo skoznjo.
Okrožnica je tako rekordna ne le po svoji
dolžini (192 strani v izvirniku), temveč
zagotovo tudi po pozornosti in prostoru,
ki ga je zasedla po medijih vsega sveta.
Ob izidu same okrožnice smo tako imeli
takšne in drugačne odzive, ki so bili
včasih prav diametralno nasprotni. Ra-
zumemo jih lahko prav v luči tega, kar
se dogaja v družbi, kjer je ekološka, če
ne ekologistična tematika v središču sve-
tovnih političnih razprav, kjer slišimo
pogosto, kako je, denimo, segrevanje
ozračja večja grožnja od mednarodnega
terorizma. Svetovne okoljske organiza-
cije so navdušeno pozdravile izid
okrožnice, vendar so jo seveda predsta-
vljale po svoje, in sicer le v eno, svojo
smer … Poglejmo zato zlasti tiste pou-
darke, ki so jih svetovni mediji spregle-
dali; opravičujem se vnaprej, če prevod
ne bo ravno najboljši – upam, da bo vse-
no razumljivo.
Tematika stvarjenja
Najprej je treba reči, da je zgrešeno go-
voriti o “ekološki okrožnici”. Že iz pod-
naslova, “O skrbi za skupni dom”, lahko
ugotovimo, da gre za širšo in globljo raz-
pravo o smislu stvarjenja. Takole pravi
papež: “Po judovsko-krščanskem
izročilu je reči “stvarjenje” več kot reči
narava, ker ima opraviti z načrtom Božje
ljubezni, kjer ima vsako ustvarjeno bitje
svojo vrednost in pomen. Naravo pogo-
sto pojmujemo kot neki sistem, ki ga
analiziramo, razumevamo in z njim
upravljamo, vendar pa stvarjenje lahko
dojamemo le kot dar, ki izhaja iz odprte
roke Očeta vseh, kot resničnost, ki jo
osvetljuje ljubezen, ki nas kliče k univer-
zalni skupnosti” (št. 76). Iz okrožnice to-
rej jasno izhaja neki element, ki je v na-
sprotju s prevladujočo ekologistično mi-
selnostjo, da ima v stvarjenju namreč,
poleg seveda primarne Božje vloge,
osrednjo vlogo človek. Papež tako po-
novno poudari, četudi z nekoliko dru-
gačnim, sodobnejšim jezikom, da člo-
vek nikakor ni nezaželjeni gost v naravi,
ki bi sicer veliko bolje obstajala in bila
uravnovešena brez naše navzočnosti:
“Ni ekologije brez ustrezne antropologi-
je. Kadar človeško osebo pojmujemo sa-
mo eno bitje več med ostalimi, kar naj
bi izhajalo iz neke igre slučaja ali iz ne-
kega fizičnega determinizma, tvegamo,
da se v človeških osebah izgubi zavest o
odgovornosti” (št. 118). Čeprav pa papež
kritizira “sodobni antropocentrizem”, ki
je privedel do razumevanja popolne in
neodgovorne človekove nadvlade nad
naravo, pa tudi pove, da zgrešeni antro-
pocentrizem ne sme “nujno prepustiti
mesta nekemu “biocentrizmu”. Zato je
po njegovem prava smer, da človeka
ustavimo pri njegovi “zahtevi po tem,
da bi bil absolutni vladar zemlje, da spet
ponudimo podobo Očeta, ki je stvarnik
in edini gospodar sveta, ker bo sicer člo-
vek vse bolj težil k temu, da bo želel vsi-
liti svoje lastne zakone in interese” (št.
75).
Tehnokracija in pravica do življenja
Še ena pomembna tematika zadnje pa-
peževe okrožnice, ki jo tudi postavi
kot nadaljevanje okrožnice papeža Be-
nedikta “Caritas in Veritate”, je obsod-
ba tehnokracije, ki je tako značilna za
sodobno družbo. Tehnični razvoj je
prinesel številne dobre reči, pripeljal
pa je tudi do tistega, kar papež
Frančišek imenuje “tehnokratska pa-
radigma”. Kaj bi bilo to, nam pomaga
razumeti tržaški škof Crepaldi: “Gre
za iluzijo o posedovanju in individua-
lističnem samopovzdigovanju, ki da-
jeta ljudem občutek moči, ne pa tudi
čuta za odgovornost”. Papež povsem
razgali mit o napredku, idejo torej, da
bomo s pomočjo tehnike rešili vse
težave in zato obsoja “prometejski sen
o prevladi nad svetom” (št. 118). Na
eni strani imamo tako to človeško do-
mišljavost, pred našimi očmi pa ima-
mo: “Socialno izključenost, neena-
kost v razpolaganju z njo in porabi
energije in drugih servisov, družbena
fragmentacija, porast nasilja in roje-
vanje novih oblik družbene agresiv-
nosti, trgovin, porast uživanja drog
med najbolj mladimi, izguba istovet-
nosti. To so, med drugimi, znamenja,
ki kažejo, kako rast zadnjih dveh sto-
letij ni pomenila v vseh svojih ozirih
pravega splošnega napredka in iz-
boljšanja kakovosti bivanja” (št. 46). Sa-
mo to, da postavimo Boga v središče,
lahko – ne le po papeževem mnenju –
privede do resnične spremembe smeri v
okoljski problematiki, predvsem pa nas
bo to obvarovalo pred tveganjem, da bi
se ljubezen do narave spremenila v so-
vraštvo do človeka, ki še vedno ostaja
vrhunec stvarjenja: “Ne more biti re-
snično čustvo intimne edinosti z drugi-
mi naravnimi bitji, če istočasno v srcu
ni nežnosti, sočutja in zaskrbljenosti za
človeška bitja. Jasno je neskladje pri ti-
stih, ki se borijo proti trgovini z živalmi,
ki tvegajo izumrtje, vendar pa ostajajo
povsem ravnodušni do trgovine z ljud-
mi, so brezbrižni do ubogih, ali so
odločeni odstraniti drugo človeško bitje,
ki jim ne ustreza” (št. 91). Papež nato ja-
sno obsodi poskus promocije splava in
teorije spola (gender) z izgovorom, da se
tako skrbi za okolje. Stvar ni kar tako, saj
se je pri mednarodnih pogajanjih za
zmanjšanje toplogrednih plinov kitajska
vlada hvalila, kako je v tej smeri svoje že
naredila s politiko sina edinca (v veljavi
že od leta 1979), saj je s preprečenjem
rojstva kar 400 milijonov otrok – toliko
manj CO2 torej. Kaj pravi papež takšni
miselnosti? “Namesto da bi rešili težave
ubogih in mislili na drugačen svet, se
nekateri omejujejo na predlaganje
zmanjšanja rodnosti”, medtem ko je v
resnici “treba priznati, da je demograf-
sko povečanje povsem v skladu s celo-
stnim in solidalnim razvojem” (št. 50).
Pa tudi: Glede na to, da je vse povezano
med seboj, ni niti v skladu obramba na-
rave z zagovarjanjem splava” (št. 120).
To so vse trditve, ki svetovnemu medij-
skemu svetu niso všeč, zato jih je spre-
gledal, jih izbrisal in še kaj. Želijo nam-
reč prikazati papeža Frančiška v dru-
gačni luči, tisti, ki ustreza njim in svetu.
Andrej Vončina
  rheologi so med leti 1945-1949
odkrili, da Kompostela nekoč ni
bila sredi polja, saj so ob
izkopavanjih naleteli na kanalizacijo,
terme, hiše in svetišča iz 2. st. pred
Kristusom. Glede na dostopne podatke
sklepamo, da je tu nekoč stalo mesto
Asegonija. V 5. ali 6. st. so Suebi,
Vizigoti in Alani, ki so pripadali
arijanizmu, opustošili mesto in ga
izbrisali oziroma prekrili s plastjo
gline. Grob apostola Jakoba je bil
ponovno odkrit l. 814. Takrat so se iz
cele Evrope začela romanja na njegov
grob, začele so nastajati romarske poti.
Arheološka odkritja pa potrjujejo, da so
na tem mestu častili sv. Jakoba že
veliko prej, že pred uničenjem
Asegonije. Sedanja cerkev sv. Jakoba je
sezidana nad grobom sv. Jakoba - sicer
je ne bi zidali na tem mestu, kjer teren
visi, kar je gotovo povzročilo veliko
preglavic pri gradnji in podražilo
gradnjo mogočne cerkve.
Sv. Jakob st., Zebedejev in Salomin sin,
je bil skupaj s svojim bratom Janezom
med prvimi Jezusovimi učenci in se v
Novi zavezi omenja med prvimi tremi
apostoli. S svojimi očmi je videl veliko
Jezusovih čudežev, npr. obuditev
Jairove hčere (Mr 5,35-43). Bil je
deležen Jezusovega spremenjenja na
gori (Mt 17,1-13). Prisoten je bil na
vrtu Getsemani, ko je Jezus potil krvavi
pot (Mt 26,36-46). Jezus sam je rekel,
da bodo učenci v njegovem imenu
delali še večje čudeže, kot jih je delal
on sam. Po Jakobovih poteh romamo
tudi Slovenci in na njegovem grobu v
Komposteli izrekamo prošnje.
Prepričan sem, da je Slovenska
Jakobova pot čudež, ki nam ga je
izprosil apostol Jakob. Slovenska
Jakobova pot ne pomeni le z
rumenimi školjkami označene poti,
ampak tudi romanja po njej, v društvo
in bratovščino organizirane romarje in
njihove mnogovrstne dejavnosti ter
snovno in nesnovno kulturno
dediščino, ki jo ta pot poraja.
V določenem trenutku hoje za Jezu-
som sta brata Janez in Jakob hotela
imeti, glede na ostale apostole, primat.
Jezus je apostole poklical k sebi in jim
rekel: “Veste, da vladarji gospodujejo
nad narodi in da jim velikaši vladajo.
Med vami pa naj ne bo tako, ampak
kdor hoče postati med vami velik, naj
bo vaš strežnik, in kdor hoče biti med
vami prvi, naj bo vaš služabnik, tako
kot tudi Sin človekov ni prišel, da bi
mu stregli, ampak da bi stregel in dal
svoje življenje v odkupnino za mnoge”
(Prim. Mt 20,5-28).
Sv. Jakob je Jezusove besede upošteval.
To lahko razberemo iz izročila, ki pravi,
da je evangelij ponesel na Iberijski
polotok – na “konec sveta” (saj takrat
Amerika še ni bila odkrita) in iz tega,
da je okoli l. 44 v Jeruzalemu, kot prvi
med apostoli, umrl mučeniške smrti
(Apd 12,1-3). Tudi Slovenska Jakobova
pot ni namenjena sama sebi, temveč je
v službi ljudi, na razpolago romarjem
in pripomoček na romanju proti
dokončnemu cilju našega življenja.
Romanja poznajo tudi druge religije.
Kristjani so romali že v prvih stoletjih
krščanstva. Trije najpomembnejši
romarski cilji so bili: Sveta dežela
(Jeruzalem, Betlehem, Nazaret); Rim
(Roma) - od tu besedi “romar” in
romanje - ter Kompostela (od 9. st.
naprej). Mnogo je bilo romarjev in
romanj v preteklosti, a tudi kritik na
njihov račun ni manjkalo. Seveda so
bile določene kritike tudi upravičene, v
primerih, ko so se romanja sprevrgla v
potepanje, pijančevanje in razvrat,
torej v svoje nasprotje. Novi vek je
razvrednotil romanja, relikvije,
svetnike, procesije, post …
Razsvetljenci in humanisti so
poudarjali: “moliš lahko doma in v
domači župniji”; “pomembnejše od
romanj na kraje grobov svetnikov, kjer
so njihove kosti, je priporočanje
svetnikom, ki so v nebesih”; “bolj kot
romanje je pomembno spreobrnjenje
srca”. Toda zaradi teh globokoumnih
misli in prepričanj človeška srca niso
postala plemenitejša in svet ni postal
boljši. Pomislimo samo na fašizem,
nacizem, ateizem, komunizem,
današnje češčenje denarja
(moneyteizem) in na sprejemanje
zakonov in določanje etike v skladu s
človeškimi željami. Človeštvo danes
uničuje samo sebe, na kar kažejo:
abortus, evtanazija, izenačitev
istospolnih zvez z zakonsko zvezo med
možem in ženo, poučevanje otrok v
duhu teorije spola (ideologija gender),
onesnaževanje narave, terorizem … Ni
slučajno, da mnogi napovedujejo
konec sveta. Morda se bodo tokrat
napovedi uresničile: možnosti za to so.
Kot da tekmujemo v uničevanju narave
in človeka!
Romar roma z nogami, z očmi,
možgani in srcem. Že v prejšnjem
stoletju so romanja spet postala
privlačna. Mnogi so se začeli zavedati
globokega pomena romanj, molitve in
posta. Novembra leta 1982 je v
Santiago poromal Janez Pavel II.
“Celotna Evropa se je zbirala okoli sv.
Jakoba: Romani, Germani, Kelti,
Anglosasi, Slovani”, je poudaril Janez
Pavel II. Prav romarji so bili tisti, ki so v
Evropi ustvarjali kulturo ter razumeli
pomen usmiljenja in osvobajanja.
Zaradi romanj so nastajali bolnišnice,
zavetišča za romarje, mostovi,
samostani, mesta, glasbena in likovna
umetnost. Romanja so bila priložnost
za medsebojno spoznavanje in pretok
idej.
Pozdrav “Ultreia”!  (naprej, preko) in
odgovor: “Suseia” (više, kvišku)
sporočata bistvo romanja in postavljata
kriterij za razlikovanje med romarjem
in turistom, med romarjem in
trgovskim potnikom. Romanje je
prelom z vsakdanjim življenjem in
ustaljenimi navadami. Je čas za
odkrivanje samega sebe in čas za
srečanje s Skrivnostjo. Kdo sem? Kdo je
Nevidni in kako se lahko srečam z
Njim? Krščanstvo ni v prvi vrsti
filozofski sistem in moralni nauk. Je
dogodek, je Jezus Kristus in srečanje z
Njim, je “bogočloveškost”. Romar se
želi srečati z Bogom in Boga prosi za
pomoč, išče smisel bivanja, išče svoj
obraz, skuša obvladati svoje čute,
priznava svoje meje, dela pokoro za
svoje grehe in za grehe drugih, stopa
na pot osvobajanja in spreobrnjenja.
Za to pa si je potrebno vzeti čas in oditi
v puščavo. Mi pa bi
pogosto radi dosegli cilj
na hitro, s pritiskom na
gumb, zgolj v mislih ali v
virtualni resničnosti.
Tako kot je nekoč
obstajalo mesto
Asegonija, je na ozemlju
današnje Slovenije v
srednjem veku že
obstajala tudi Jakobova
pot. Slovenska Jakobova
pot je čudež, je dar
“neba” in ne zgolj
rezultat človeških
prizadevanj. Milost pa
prihaja do nas preko
krščanske skupnosti in
preko konkretnih ljudi.
Veliko ljudi je zaslužnih
za ponovno vzpostavitev
Slovenske Jakobove poti. 
Veliko človeškega truda
stoji za tem čudežem, ki
ga občudujejo Jakobovi
romarji po vsej Evropi. Še
več, čudež je prepoznaven
v svetovnem merilu. Prva,
ki jima gre zahvala, orodje
v Božjih rokah in izbrana za služabnika
Slovenske Jakobove poti, sta zakonca
Metodij in Marjeta Rigler. Hvala vama,
uboga reveža! Dragi Metodij in draga
Marjeta, Bogu hvala za vaju, za vajino
dolgoletno romanje, za zgled
požrtvovalnega služenja. Čestitke ob
zasluženem sprejemu v špansko Nad
Bratovščino sv. Jakoba!
Sveti Jakob, naš nebeški zaščitnik,
ohranjaj, utrjuj in poživljaj Slovensko
Jakobovo pot!
Bogdan Vidmar
A
Romanje v Kompostelo
Slovenska Jakobova pot - čudež
sv. Jakoba st., apostola
Trije najpomembnejši romarski cilji so bili: Sveta dežela (Jeruzalem, Betlehem, 
Nazaret); Rim (Roma) - od tu besedi “romar” in romanje - ter Kompostela 
(od 9. st. naprej).
Okrožnica “Laudato si’” in njen sprejem
Ekologist po sili
Okrožnica je tako rekordna ne le po svoji dolžini (192 strani v izvirniku),
temveč zagotovo tudi po pozornosti in prostoru, 
ki ga je zasedla po medijih vsega sveta.
20. avgusta 2015 11
  a se je komedija Aulularia slav-
nega latinskega komediografa
Plavta, v svojevrstni priredbi,
obarvani z balkansko živostjo, in izvedbi
Dramske družine SKPD F. B. Sedej iz Šte-
verjana uvrstila med sedem najboljših
ljubiteljskih gledaliških predstav iz Slo-
venije in zamejstva ter bila izbrana za je-
senski finalni del letošnjega 54. Linhar-
tovega srečanja, Srečanja ljubiteljskih gle-
daliških skupin iz Slovenije in zamejstva,
kot edina ljubiteljska skupina iz naših lo-
gov, imajo zaslugo vsi: režiser Franko Žer-
jal, igralci in številni zagnani zakulisni
delavci te naše zamejske dramske skupi-
ne, ki se je v zadnjih letih povzpela na
sam vrh Parnasa. Med te vznesene gle-
dališke ustvarjalce spada Jasmin Kovic,
prikupno, mlado, sloko dekle z bistrim,
prodornim pogledom, iz katerega je raz-
brati neko nepotešljivo željo po neneh-
nem ustvarjalnem iskanju, ki zadnja leta
ne temelji le na golem ljubiteljskem nav-
dušenju in zagnanosti, ampak tudi na
trdnih strokovnih temeljih. Ta njena
ustvarjalna “sla” jo je po končanem
družboslovnem liceju Simon Gregorčič
v Gorici vodila na videmsko univerzo na
umetniško smer DMS s specializacijo v
gledališču. To pa ji ni bilo dovolj. Sedaj
namreč končuje podiplomski študij gle-
daliških ved (Laurea Magistrale in Disci-
pline Dello Spettacolo Dal Vivo) na fa-
kulteti Beni Culturali univerze v Bolo-
gni.
Z Jasmin sva imeli daljši pogovor le-
tošnjo pomlad, ravno ko je odhajala v
Bologno, kjer so jo čakale študijske ob-
veznosti, potem ko je z uspehom februar-
ja režirala prireditev ob dnevu slovenske
kulture v Kulturnem domu v Trstu z na-
slovom Skupaj zmoremo! , v marcu pa
Čezmejni koncert v organizaciji Funda-
cije Pot miru. Za prijeten in izčrpen kle-
pet, ki je bil bolj obsežen kot njegova pre-
stavitev na papir, se ji prisrčno zahvalju-
jem in ji želim še veliko uspehov in za-
doščenj na izbrani poklicni poti.
Režija Prešernove proslave v Trstu, kjer
si delala z ljubiteljskimi in poklicnimi
ustvarjalci, in dramaturško scenograf-
sko delo v Dramski družini iz Štever-
jana ob uprizoritvi Aulularie sta bila
zahtevna zalogaja. Kako ti je uspelo
vse to usklajevati?
Ne vem. Opazila sem, da sem
se v tem času ukvarjala samo s
svojim poklicem, če se tako
izrazim, čeprav je sedaj še pol
hobby pol poklic; odpisala
sem vse ostalo in sem se po-
svečala samo temu in zelo
uživala. Zato sem brez nobe-
nih težav in napora projektu
posvetila toliko ur. To je bil ver-
jetno glavni povod, da sem
lahko usklajevala dva tako zah-
tevna zalogaja.
Kakšni so bili pri tem občut-
ki?
V Trstu sem se sprva počutila malce ne-
lagodno samo zato, ker mi je bil predsta-
vljen projekt, ki ga nisem sama zasnovala
“ex novo”. Neke izbire so bile že prej do-
ločene, recimo pesmi. Meni pa se je zde-
lo prav, da če dogodek organizira ZSŠDI,
ima glavno besedo šport in da se o špor-
tu govori tudi skozi “kulturne medije”,
kot so glasba, gledališki jezik, literarna
besedila. Zato sem naročila literarnim
ustvarjalcem, naj nekaj novega, svežega
napišejo na dodeljene športne teme. To
je bil moj začetni cilj. Zelo sem zadovol-
jna, da sem imela možnost sodelovati z
vsemi temi ustvarjalci. Bila sem nav-
dušena, ker je predstavljalo pravi užitek
že delo “predprodukcije”, ko sem uskla-
jevala izbrane avtorje, da so napisali be-
sedila za prireditev. Zanimivo je bilo od-
krivati slične točke med pisci, ki niso bili
športniki in so na šport gledali malo “iz-
ven njega”. Namenoma sem jim dala v
vpogled take športe, ki jim niso bili blizu.
Prav to se mi je zdelo najbolj privlačno,
predvsem pa je bilo zanimivo poigravati
se z gledališkim jezikom ob temah, ki jih
javost ne doživlja kot “kulturne”, in jih
uskladiti.
Najbolj blizu mi je bila tista točka, ki sem
jo sama izoblikovala od začetka do kon-
ca: plavanje. Tam sem se najbolj pri-
bližala tistemu idealu prireditve, kakršna
bi bila, če bi lahko ustvarjala bolj prosto.
Škoda, da je bilo premalo časa, da bi vse
besedilo z igralcem razvili v polnosti. Av-
torji so po mojih navodilih na-
pisali tekst, Patrick Quaggiato
pa je na literarne podlage zložil
glasbo.
Zanimivo je bilo predvsem pri-
merjati različen način igranja
poklicnih in nepoklicnih igral-
cev. Pri tem je seveda moral biti
tudi režijski pristop čisto dru-
gačen. Zadovoljna sem bila z de-
lom, ker je bila ekipa dobra. Sa-
ma sem jim posredovala umir-
jenost. Zavedela sem se, da je
treba imeti več časa na razpola-
go, če hočeš načrt v polnosti
uresničiti po prvotni zamisli. Bi-
la sem umirjena, čeprav je bilo
treba na oder postaviti 180 ljudi.
Zato se moram zahvaliti vsem
pri ZSŠDI-ju, ki so bili res en-
kratni, pozitivno naravnani in
so verjeli v projekt. Priznanje
moram izreči predvsem pred-
sedniku Ivanu Peterlinu za zu-
panje in vsestransko podporo
pa tudi celotni ekipi ZSŠDI-ja
(Trst in Gorica), ki nam je bila
vseskozi na popolno razpolago.
Hočeš reči, da si imela več
posluha pri športnikih kot
pri kulturnikih?
Ne, ne bi posploševala. A pri športnikih
nekaj funkcionira. V zamejstvu nam naj-
večkrat primanjkuje prav pozitivna na-
ravnanost.
Smo preveč kritični ali se nam zdi, da
je vse pretežko, da bo šlo vse slabo?
Zasidrani smo pač v kalupih, ki se jih
oprijemamo, in ne vidimo možnosti, da
bi zaupali v novost.
Kakšna je bila razlika med režijo ne-
profesionalnih in profesionalnih
igralcev?
Nekateri profesionalni igralci so “profe-
sionalno” sprejeli moje režijske nasvete
in jih tudi “profesionalno” izpeljali, dru-
gi pa, ker je šlo za Prešernovo proslavo
(pa še zamejsko povrhu!, op. pisca), se
niso tako potrudili, kar seveda ni dobro.
Morda pa so bili ljubitelji bolj an-
gažirani?
Ne, tega ne bi rekla. Pravzaprav je bilo
zelo odvisno od posameznika. Zadovol-
jna pa sem bila, da sem z nekaterimi
igralci odlično sodelovala. Bolj kot sam
rezultat mi daje zadoščenje delo, ki sem
ga opravila z njimi. V zadoščenje mi je
bilo tudi to, kako sem si vse organizirala
oz. splanirala s tehničnega vidika in kako
sem bila, moram priznati, prvič zelo
umirjena, čeprav je bil projekt zelo ob-
sežen. Dobro sem načrtovala in ‘stempi-
rala’ (uskladila) vse, od vaj do konkret-
nega dela na odru: postavljanja scene,
luči in scenografije. Zelo sem bila zado-
voljna, da so nam omogočili, da za vaje
dva dni razpolagamo s prostori tržaškega
Kulturnega doma. Drugače bi projekta
ne izpeljali. Brez vaj se namreč ne da
ustvariti kvalitete. Ponavljam: podobne
projekte navadno uresničujemo v zelo
kratkih ustvarjalnih obdobjih, navajeni
pa smo na visoko estetsko-tehnično ra-
ven, ki nam jo dnevno ponujajo najra-
zličneješi mediji. Ko nam je za ustvarjan-
je dodeljen zelo omejen čas, kot npr. pri
kulturnem prazniku, imamo malo
možnosti za vaje v prostorih gledališča.
To seveda znatno vpliva na kakovost pri-
reditve. Uporaba prostorov namreč ni
brezplačna.
Kaj si imela takšne občutke tudi to-
krat?
Tokrat sem si rekla, da ne bom sprejela
režije tega projekta, če ne bom imela do-
volj časa za njegovo uresničitev.
To, kar si sedaj povedala, je veljalo za
Prešernovo proslavo v Trstu. Kaj pa za
čezmejni koncert, ki je bil na sporedu
21. marca v Gorici na Trgu Transalpi-
na oz. Evrope? Tudi tu je bilo veliko
nastopajočih.
Pri tem dogodku smo si bolj “humano”
porazdelili delo, če se tako lahko izrazim.
Pogrešala pa sem prisotnost asistentk. V
glavnem, ko režiram, poskrbim tudi za
osebje, ki mi pomaga pri režijskem delu.
Tokrat pa je bilo že vse prej določeno. Jaz
sem izbrala samo igralce. Do
zadnjega ni bilo budgeta zan-
je. Morda so organizatorji mi-
slili, da bodo igralci prišli brez-
plačno (kot “povezovalca” sta
nastopala gledališka igralca Ar-
na Hadžialjević, članica SNG
Nova Gorica, in Massimiliano
Borghesi iz tržaškega Rossetti-
ja, Teatro stabile del Friuli Ve-
nezia Giulia). Dejansko sta bila
kasneje plačana zelo zelo ma-
lo. Te nerodnosti se ponavljajo
iz prireditve v prireditev. Ne
zdi se mi prav. Če hočeš imeti
dobre napovedovalce, jih pač moraš
plačati, še posebno, če se prireditev pred-
vaja na državni televiziji. Če bi imeli kaj
več denarja, bi lahko imeli še kakšno do-
datno vajo in bi bili nastopajoči še boljši.
Če niso dobro plačani, ne morem od
njih zahtevati toliko vaj. To me zelo jezi,
ker bi bili igralci sposobni narediti veliko
več. Opažam, da organizatorji kulturnih
dogodkov nasploh dajejo veliko pozor-
nosti in gmotne podpore za oglasno
kampanjo, plakate itd. Če bi temu name-
nili tisoč evrov manj, bi to veliko ne vpli-
valo na učinkovitost oglaševanja. Pri-
hranjeni denar pa bi lahko preusmerili v
financiranje konkretnega ustvarjalnega
dela in s tem znatno vplivali na končni
rezultat prireditve, predvsem take, pri ka-
teri so napovedovalci ključnega pomena.
Pri čezmejnem projektu sem se dobro
ujela s piscem scenarija, Zdravkom Dušo,
pa tudi z ostalimi sodelavci smo vzposta-
vili harmoničen odnos ter kljub kom-
pleksnosti in številnim birokratskim
omejitvam dobro ustvarjali. Scensko
ozadje pa me ni povsem zadovoljilo, ker
je streha, ki so jo “dodali”, senčno pre-
krivala sceno. V začetku je bilo namreč
rečeno, da bo prireditev v primeru dežja
v gledališču Verdi. S postavitvijo strehe
se nisem strinjala. Če bi bila predvidena
v začetni zamisli, bi sceni prilagodila pri-
merno osvetlitev, ki bi izboljšala izgled
celotnega prizorišča in vplivala na kako-
vost televizijske fotografije.
Vsekakor je bil rezultat čezmejnega
koncerta dober. Vsaj tako mislimo
mi gledalci.
Gledalci v živo. Televizijsko je bilo
vse skupaj bolj šibko.
To pa gotovo ni bilo odvisno od te-
be!
Ne, na to nisem mogla vplivati. Če
ne bi bilo strehe, bi bil posnetek
nedvomno boljši. Vse skupaj je bilo
kar naporno, ker ni bilo denarja za
odrske asistente. Delo z igralci pa me
zelo veseli. Z njimi sem tudi med va-
jami za čezmejni koncert vzpostavi-
la konstruktiven odnos. Izzivalno je
bilo pri tem režirati v dveh jezikih
igralca, ki imata med sabo dialog (to
sta bila Lorenzo Zuffi, ki sicer obvla-
da slovenščino, in Nejc Cijan, ki zna
italijanščino), po izobrazbi pa sta si
zelo različna. Zanimivo je bilo razla-
gati vsakemu v njegovem jeziku.
Z umetniškega vidika si bila torej za-
dovoljna s to predstavo na skupnem
trgu “dveh” Goric?
Ja! Čeprav sem z igralci v danih po-
gojih lahko popravljala le večje na-
pake, je bila ta izkušnja zame kori-
stna. Zelo sem cenila, da sem lahko
sodelovala s kompetentnimi in vi-
soko usposobljenimi sodelavci.
Vsekakor končni učinek za nas gledal-
ce na trgu je bil dober.
Kje pa sploh dobiš navdih za te svoje
stvaritve? Recimo za Prešernovo pro-
slavo v Trstu, ki je bila v izvedbi špor-
tnikov.
Faza načrtovanja, pripravljanja zamisli,
dramaturškega dela in priprave na režijo
je bila tokrat res dolga. Kompleksna pri-
reditev, taka, ki se šele proti koncu pro-
jekta konkretno zlije v celoto, zahteva še
bolj poglobljeno in dolgotrajno pripra-
vo. V del načrtovanja dneva slovenske
kulture sem vključila tudi mlado ljubi-
teljsko kostumistko Carlotto Nanut, ki je
sledila nadaljevalni fazi dela pri mizi. V
načrtovalnem delu se je porodilo veliko
zamisli, saj je športna tematika precej
obširna. Nekatere sem uporabila, veliko
več pa jih črtala, dokler s piljenem nisem
dosegla koherence in zaželene dovršene
celote. Zelo sem uživala, ker je bil spek-
takel zasnovan prej in ne v naglici.
Iz začetne ideje Evgena Bana, ki mu je
ZSŠDI dodelil vlogo koordinatorja pro-
jekta, sem avtonomno oblikovala prvo
zamisel in temeljno strukturo prireditve.
Sledila je faza pisanja, med katero sem
oblikovala dva gledališka monologa in
nadaljevala dramaturško delo. Istočasno
pa so ustvarjali zamejski literati, ki so pri-
spevali vodilna gledališka besedila in pe-
snitve. Te je v nadaljevalni fazi uglasbil
Patrick Quaggiato. Nekatere glasbene
vložke je med samim ustvarjanjem pri-
redil zahtevam koreografinje Daše Grgič.
V zadnji fazi je koreografiji priredil še
kompleksnejšo partituro za tolkala. Vsak
delček sem sicer z igralci morala vaditi
posebej, ločeno so vadili tudi koreogra-
finja s športniki, zbora, tolkalci in pevci.
Šele v zadnjem mesecu vaj so v telovad-
nicah, ki nam jih je prijazno odstopil
ZSŠDI, na skupnih vajah posamezni frag-
menti zaživeli v celoti.
Poigravala sem se s prepletom izraznih
možnosti kulturnih in športnih prvin:
gledališkega jezika, telesne govorice skozi
filter posameznih športnih panog, petja,
glasbe, ritma tolkal, literarnega jezika, ki
so, spojeni v predstavo, prikazovali suro-
gat izraznosti pestrega športno - kutur-
nega obmejnega dogajanja.
Kaj je bilo pa najbolj težavno pri tej
nenavadni Prešernovi proslavi? Mor-
da množica ljudi na odru?
Ne, to me ni motilo, ker sem se dobro
organizirala in imela veliko asistentov.
Koliko je bilo skupnih vaj?
Dovolj jih je bilo. Ravno prav. Profesio-
nalni igralci so konstantni v napredo-
vanju, ljubitelji pa zelo nihajo, vendar z
njimi včasih dosežeš zelo dobre rezulta-
te. Z amaterji imaš veliko zadoščenja, ker
je njihovo napredovanje od vaje do vaje
večje in očitnejše. Ni pa vselej gotovo, da
bodo naučeno res pokazali tudi na na-
stopu. Včasih skušajo narediti nekaj več,
dati še več od sebe. Spreminjanje na na-
stopu je vedno tvegano. Ne glede na
končni rezultat v meni prevladuje za-
doščenje, ki sem ga občutila na tisti vaji,
na kateri je bil igralec najboljši.
Kje je bilo težje delo v Trstu ali pri šte-
verjanski Dramski družini: verjetno se
stvari ne dajo primerjati.
Ne, ne dajo se.
Kar se pa tiče Dramske družine SKPD
F. B. Sedej, ki je v marcu imela
uspešno premiero, kaj mi poveš?
Z njimi sem zelo zadovoljna. Začetna za-
misel je bila dobra. Osnovna težava je po
navadi v tem, kako režijske ideje učinko-
vito posredovati ljubiteljskemu ansam-
blu in ga zanje navdušiti. Števerjanski
igralci, bodisi pred dvema letoma (za
predstavo Umor v vili Roung, op. pisca)
bodisi letos (za Alulario, op. pisca), niso
takoj dojeli celotnega projekta, ker je
Plavtov tekst zelo krhek, zato smo ga
podkrepili z zahtevnim režijskim in dra-
maturškim delom. Pri Aulularii sem npr.
prihode kuharjev in množične prizore
izbrskala iz dela teksta, ki ga je Franko
Žerjal črtal. Tisto, kar je bilo namreč črta-
no za radio (Žerjal je pred leti režiral Alu-
lario za radio, op. pisca), se je izkazalo
kot najboljše za oder. Ta del je namreč
najbolj razgibal celotno dogajanje oz. je
bil tisti, ki je najbolj navdušil igralce
našega ansambla. Najpomembnejša skrb
mentorjev ljubiteljskih skupin je namreč
navdušiti igralce za izbrani tekst! Z rezul-
tatom sem zadovoljna. Mislim, da zato,
ker smo prišli do premiere precej bolj pri-
pravljeni kot prejšnjo sezono, čeprav
smo delali v nemogočih pogojih. Morda
so bili igralci na sami premieri malce
zadržani, na prvi ponovitvi pa so se res
razživeli. Prav uživali so. Pri Dramski
družini pa je že ustaljena navada, da de-
lo, govorne in plesne vaje, nadaljujemo
tudi po vsaki premieri.
Kaj te je pri Aulularii in Vili Roung naj-
bolj navdušilo?
Pravi užitek je bilo dramaturško delo z
režiserjem Frankom Žerjalom pa tudi
iskanje materialov za scenografijo je zah-
tevalo precejšen trud in predhodno po-
globitev. S tovrstnim scenskim realiz-
mom se nisem še veliko ukvarjala, zato
je bilo začetno raziskovanje navdušujoče.
Tudi zato, ker iz leta v leto rada popolno-
ma spreminjam teme, stil in žanr pro-
dukcij.
Veliko zadoščenja mi je dalo oblikovanje
scenografije v predstavi Umor v vili
Roung. Še zdaj mislim, da so bile neka-
tere scenske rešitve kar najboljše. Cam-
panilejev opus sem dobro poznala, zato
mi je to uspelo. Koncept je bil “zdrav” že
od samega začetka dramaturškega dela
in še sedaj bi se odločila zanj. Tudi s po-
stavitvijo komedije V. Möderndorferja Li-
monada Slovenica sem bila zadovoljna,
ker je bila tudi tu prvotna zasnova po-
srečena. Pri tej predstavi smo z režiserjem
prvič opravili nekaj skupnega konkret-
nega dramaturškega dela pred začetkom
bralnih vaj, kar je za ljubiteljsko stvarnost
dokaj nenavadna poteza. Prav ta faza ro-
di po navadi najboljše sadove in znatno
vpliva na celotno podobo predstave. Sce-
nografijo pa je vselej treba oblikovati ta-
ko, da jo lahko nemoteno prevažamo z
manjšim tovornjakom, kar me pri ustvar-
janju nedvomno pogojuje. Hkrati pa mo-
ra biti v amaterskih pogojih taka, da ma-
terialno stoji na zelo majhnih odrih in
dobro deluje tudi na srednje velikih. Na
tekmovanjih je na primer prostora dva-
krat več v dolžino, širino in višino!
/ str. 12
Iva Koršič
D
  Jasmin Kovic
Neugasljiva iskrica, ki ji daje moč gledališka umetnost
INTERVJU 
V nanizanki Sposami z Lučko Počkaj
20. avgusta 201512
Kaj pa je bilo ob postavitvi Aulu-
larie negativnega?
To, da je bilo nekaj trenutkov nape-
tosti, ker smo zaostajali z delom za-
radi pomanjkanja primernih prosto-
rov za vaje, saj so v števerjanski dvo-
rani medtem opravljali obnovitvena
dela. Za realizacijo scene sem imela
malo časa, ker sem bila istočasno an-
gažirana v Trstu pri proslavi. Prvotna
zamisel je bila sicer ta, da bi v Aulu-
larii bilo čim manj scenskih elemen-
tov, vse ostalo bi dostavili kuharji ob
svojem prihodu na prizorišče. A tudi
tako je v redu. Priznati moram, da
smo tudi tokrat zmogli speljati so-
lidno amatersko predstavo.
V zadnjem času te gledalci bolj
spoznavajo kot režiserko, drama-
turginjo, scenografko, oblikoval-
ko luči. Včasih smo te bolj poznali
kot igralko. Si to umetniško stran
popolnoma zapustila?
Ja, ker sem po mojem mnenju zaradi
hiperaktivnosti slaba
igralka. Pri igralskem
delu se res težko zbe-
rem. Publika me to-
talno izčrpa. Kot
igralka na odru
doživljam stres. Zelo
rada ustvarjam v za-
kulisju, ker kreativni
proces lahko poteka
bolj premišljeno in
poglobljeno, hkrati
pa mi nudi širšo pa-
leto izraznih možno-
sti, kar mi daje neiz-
merno večje za-
doščenje.
Pri študiju si izbra-
la režijsko usmeritev. Scenografija
je tvoja velika ljubezen, ker spada
zraven?
Mislim, da je prav, da se v tem ob-
dobju eklektično posvečam gleda-
liškim prvinam, ki mejijo na moj
poklic. Če moram samo režirati, pri
ustvarjalnem procesu ne razmišljam
kot scenograf, ampak kot režiser. Te-
ga se pri snovanju zamisli popolno-
ma zavedam. Zdi pa se mi prav, da v
tem formativnem obdobju vse po-
klice, ki mejijo na mojega, poglo-
bljeno spoznam. To tudi zato, da
bom znala boljše komunicirati s sce-
nografom, oblikovalcem luči in to-
na, kostumografko in vsemi naj-
bližnjimi sodelavci. Včasih sicer kra-
dem poklic vsem in se vtikam v stva-
ri, ki niso “moje”. Oblikovalec luči
mi je zato nekoč dejal: “Tu pensa a
fare la regista! ” (“Ti misli na režijo!
”), a se je takoj premislil in me spod-
budil, naj se v tem razvojnem ob-
dobju le ukvarjam tudi s tem po-
dročjem. Mene pač vse zanima,
čeprav ne bi nikoli bila “lučkar”.
Gledališki svet mi je nasploh zelo
privlačen.
Kaj pa te čaka v bližnji prihodno-
sti?
V najbližji prihodnosti me čaka
odhod z vlakom v Bologno in tam
začnem čisto drugače. Pohiteti mo-
ram s študijem. Koncentrirala se
bom samo na to. Malo več bom
živela v Bologni.
To, da boš v Bologni in se boš bolj
posvetila študiju, pomeni, da se
izteka tvoje sodelovanje pri Dram-
ski družini v Števerjanu?
Ja! To sem članom že povedala. Mi-
slim, da je sedaj nastopil pravi tre-
nutek, da pustim v dobrih rokah gle-
dališki ansambel SKPD F. B. Sedej. V
teh šestih mesecih sem se namreč
zelo ukvarjala z osebami, ki jim bom
prepustila vodstvo gledališke skupi-
ne. Ne samo vodstva, veliko drugega
zapuščam in ne samo pri dramski
skupini. Zapustila sem tudi Vinote-
ko in Likof, ki ga bo odslej upravljala
Lucija Tavčar. Ona je delavna in ra-
cionalna. Bila je predsednica APZ
Tone Tomsič v Ljubljani in usvojila
je organizacijske veščine. Zanima jo
turizem, in ker so pri Vinoteki po-
trebovali neko-
ga, ki obvlada
nemščino in
angleščino –
študira namreč
jezike – je tudi v tem pogledu prav
primerna oseba. Kar nekaj je takih
sposobnih mladih, ki še niso našli
lastne poti. Imajo precej zelo dobrih
lastnosti, predvsem to, da so pozi-
tivni in da vidijo še možne rešitve v
svetu, kjer se postavlja vse več ko-
ličkov, kot jih je treba. Imajo poziti-
ven pristop in še vidijo, da se da mar-
sikaj obrniti na bolje. Prav Lucija
Tavčar je ena izmed teh mladih in
zdi se mi, da ji bo ta izkušnja prijala,
ker je zelo sposobna.
Kaj bi mi še povedala o svoji iz-
kušnji v SKPD F. B. Sedej?
Zadovoljna sem, ker mi je društvo
dalo možnost, da sem že pri osem-
najstih ali devetnajstih letih opravila
prvo avtonomno režijo. Društvo
SKPD F. B. Sedej je namreč pripra-
vljeno sprejemati in upoštevati mla-
de ter jim zgodaj zaupati vodilne
funkcije. Mislim, da je ta ena redkih
ustanov, v katerih “starejši” rade vol-
je spustijo vajeti iz rok in v kateri si
podmladek aktivno prizadeva za
uspeh katerekoli društvene dejavno-
sti. Tak pristop rojeva zelo dobre sa-
dove. V zamejstvu se nekateri vse
preveč oklepajo svojih stolčkov in
ne dopuščajo mladim, da bi se
vključili v delovanje in prinesli svež
val novosti in odprtosti. Če ni doto-
ka mladih, se tudi institucije posta-
rajo.
Moja naslednica, organizacijski vod-
ja, je Ilaria Bergnach. Je pridna in
natančna, a pri delu vseeno potre-
buje podporo starejših članov, saj se
je obseg zadolžitev v zadnjih letih
zelo povečal. Ko sem sama sprejela
organizacijsko funkcijo, še zdaleč ni
bilo toliko dela, kot ga je danes. To
je posledica povečanja aktivnosti
skupine. Organizator skupine mora
tudi v času mirovanja vsaj pol ure
dnevno nameniti društvu: odgovar-
jati na maile, upravljati spletne stra-
ni, vzdrževati poslovne stike za na-
stope … Ostale zadolžitve, kot je npr.
grafično delo, bodo tudi morali do-
deliti drugim.
Mislim, da bo tvoj odhod predsta-
vljal precejšnjo izgubo, tudi zara-
di ustvarjalnega naboja, ki ga no-
siš v sebi, mimo vseh teh teh-
ničnih zadev.
Treba je poskrbeti za redno izpopol-
njevanje. Sama sem v preteklem letu
želela organizirati tečaj lepe govori-
ce, ki bi ga vodili izvedenci iz Slove-
nije. V to sem želela vklučiti tečajni-
ke iz širšega goriškega okoliša. ZSKP-
ju in ZSKD-ju sem predlagala, da bi
priredili skupen tečaj govora, a se to
ni obneslo. Vsak vleče na svoj mlin.
Nekateri so se izgovarjali, češ da take
tečaje prireja že nekdo drug, čeprav
to za goriško območje ne velja. Kljub
naklonjenosti nekaterih se zamisel
ni uresničila. Če pri javnem nasto-
panju želimo doseči kakovostno ra-
ven, bi bilo potrebno redno prirejati
take tečaje, ki bi obenem izboljšali
jezikovne sposobnosti, saj je znanje
slovenščine med mladimi vse bolj
pomanjkljivo. Govorne vaje, ki jih
redno prirejamo pri Dramski
družini F. B. Sedej, so konkretno
vplivale na kakovost prireditev. Mla-
dim zaupamo tudi pisanje člankov.
Redno jih spodbujam, naj sami se-
stavijo kak prispevek za gledališki
list. Na vse to bi morali biti nasploh
bolj pozorni in mlade navajati na pi-
sanje in ustvarjalno delo. Tudi Stu-
dio Art, ko je še deloval na Goriškem
in še namenjal skrb za jezik, je pri-
nesel precej vidnih sadov. Uživamo
jih še danes.
Kam te pa zdaj vodijo poti?
Tega pa ne! Na to vprašanje ne bom
odgovorila.
Kaj pa bi si želela doseči v tem gle-
dališkem svetu, kamor si vstopila,
čeprav je poln trnja in je neizpro-
sen?
Predvsem si želim, da bi ob delu
uživala.
Kakšne so tvoje sanje? Kakšen je
tvoj prostor v gledališkem okolju?
Misliš kam odleteti iz naše ozke
“zamejskosti”?
Mislim se še izpopolnjevati.
Boš morda odšla v tujino?
Ne postavljam si nepotrebnih ome-
jitev. Ko sem pripravljala koncert na
meji, sem se zavedela, da tovrstno
delo obvladam. Rekla sem si: To
znam! Čas beži, zdaj se želim dru-
gače izpopolnjevati. Res
sem zadovoljna, da mi je
zamejska stvarnost omo-
gočila, da sem zelo mlada
opravila tudi zahtevne de-
lovne izkušnje.
Potem ko si se razdajala za
druge, boš zdaj malce bolj
pomislila nase?
No, saj se nisem samo raz-
dajala. Izkušnje so tudi
mene osebnostno in po-
klicno dograjevale.
Seveda si si ob tem nabi-
rala izkušnje. A tudi dala
si dosti.
Ja, bilo je lepo. V Števerja-
nu se je ustvarila zelo lepa
ekipa pozitivnih ljudi.
Če pa se za trenutek povrneva na-
zaj. Kako je sploh pri tebi vzklilo
to grozno navdušenje za gleda-
liško umetnost?
Mislim, da sem nekoč videla Radoša
Bolčino (člana SNG Nova Gorica,
op. pisca), kako je zlival vodo v pla-
stičen bazen, ki je v odrski postavitvi
predstavljal Sočo. Takrat se mi je
utrnila iskrica. Razumela sem bistvo
režijskega ustvarjanja. In rekla sem
si: to je čudovito. Priznati moram,
da sem režijske zapiske pisala, še pre-
den sem sploh vedela, da želim po-
stati režiserka. Te zapiske sem odkri-
la pred kratkim v neki škatli.
Te je kdo spodbudil za to, morda
v šoli?
Ne. Ko je moja mama režirala šolske
prireditve, sem kot otrok iskala krea-
tivne izrazne rešitve. Na režijski po-
klic še nisem mislila. Redno sem za-
hajala v gledališče. Kreativno sem se
izražala na drugačne načine, čeprav
se sedaj zavedam, da je to ustvarjan-
je večkrat vključevalo prvine režij-
skega jezika.
Ko pa si nastopala kot igralka, se
ti je zdelo, da to ni tvoja pot?
Ne vem. V ta svet sem se podala bolj
za šalo kot zares. V dogodivščino na-
daljevanke sem npr. zabredla tudi
zato …, da sem kaj zaslužila. Takrat
si nisem postavljala kakih ambicioz-
nih ciljev. Ko sem opravilia avdicije,
sploh nisem pričakovala, da bo sne-
manje tako dolgotrajno in da bo vlo-
ga tako pomembna.
Vsekakor v bližnji prihodnosti te
ne bomo več srečevali? Ne bomo
več našli tvojega imena v raznih
režijskih vlogah?
Trenutno ne. Sedaj se pač moram
posvetiti študiju in tako je prav.
Režije mi namreč jemljejo veliko
časa in še več prostora v glavi. Ni-
mam dovolj ur za branje in za izpo-
polnjevanje. Ko sem v Bologni, dosti
več berem, gledam posnetke ter se
načrtno avtonomno izpopolnjujem.
Moj poklic zahteva stalno izpopol-
njevanje.
Te izkušnje, ki si si jih nabrala, pa
gotovo niso bile izguba časa.
Ne, ne. Bile so mi v veliko korist.
Mi vsekakor bi te še radi videli.
Z 11. strani
Neugasljiva iskrica ...
  e zelo zgodaj je pokazala svojo na-
gnjenost h gledališki umetnosti.
Tako je kot šele dvajsetletno dekle
l. 2007 prevzela vodstvo Dramske
družine SKPD F. B. Sedej v Števerjanu kot
organizacijski in umetniški vodja skupi-
ne. Organizacijsko stran je po nekaj letih
prepustila drugim in se l. 2014 posvetila
le umetniškemu vodstvu te ljubiteljske
gledališke skupine, za katero ima poleg
režiserja Franka Žerjala tudi ona nemalo
zaslug, če se je v zadnjih letih tako ime-
nitno uveljavila na gledališkem ljubitel-
jskem obzorju. Spomnimo naj, da je v le-
tih 2013-2014 šte-
verjanska uprizori-
tev svojevrstne
črne komedije
Achilleja Campa-
nileja Umor v vili
Roung v režiji
Franka Žerjala, ob
katerem je kot asi-
stentka in kostu-
mografka stala Ja-
smin Kovic, dobe-
sedno pobrala vse
najbolj prestižne
nagrade na ljubiteljskem gledališkem po-
dročju, kar jih je na razpolago v zamej-
stvu, v Sloveniji in celo v Srbiji. Jasmin
Kovic je neutrudljiva spodbujevalka h ka-
kovostnemu napredovanju zagnanih šte-
verjanskih igralcev in odlične tehnične
ekipe. Tudi sama se je udeležila že marsi-
katerega tečaja; l. 2013 je npr. opravila
tečaj oblikovanja gledališke svetlobe v
Ljubljani, leto kasneje pa nadaljevalni del
tega tečaja pod mentorstvom Davorja Ba-
lenta v gledališču Glej v Ljubljani.
L. 2014 je obiskovala tečaj obliko-
vanja gledališke maske, ki ga je vo-
dila mentorica Alenka Nahtingal v
Šentjakobskem gledališču v Lju-
bljani. L. 2009 in l. 2010 se je ude-
ležila čezmejnega gledališkega
tečaja T- studios v organizaciji
združenja IAV pod pokrovitel-
jstvom goriške pokrajine.
V sezoni 2006-2007 je ob 70-letni-
ci mučeniške smrti Lojzeta Bratuža
režirala poetično uprizoritev Ti iz
oči ljubezen je sijala, ki so jo igralci
Dramske družine SKPD F. B. Sedej iz Šte-
verjana odigrali s pevci MePZ F. B. Sedej.
L. 2009 si je zamislila in zrežirala gleda-
liško figurativni prikaz, v tehniki senčne-
ga gledališča, Prešernove balade Povodni
mož. Za to je napisala tudi scenarij. Isto
leto je bila asistentka režije ob režiserju
Franku Žerjalu pri pripravi komedije Har-
vey Mary Chase v izvedbi števerjanskih
igralcev, l. 2010 pa asistentka režije An-
drijana Rustje v detektivki Umor na plaži,
Bogdana Novaka v izvedbi dramske sku-
pine KD Lipa iz Bazovice. L. 2011 je
režirala zborovsko predstavo S pesmijo
po slovenski deželi z Goriško v srcu ob
60-letnici MePZ Lojze Bratuž iz Gorice
pod vostvom Bogdana Kralja. L. 2011 je
vodila gledališki tečaj za osnovnošolce v
Sovodnjah in z njmi na oder po-
stavila pravljico Čisto navadna
Rdeča kapica? Nekoliko drugačna
pravljica, ki so jo odigrali otroci
PD Vrh Sv. Mihaela. V sezoni
2012-2013 je bila asistentka režije
ob Franku Žerjalu pri odrski po-
stavitvi komedije Vinka Möder-
ndorferja Limonada Slovenica.
Maja l. 2012 je napisala scenarij za
zborovsko komedijo Grozdi so do-
zoreli in se podpisala pod režijo;
zanimivo gledališko-pevsko delo
z etnografskim nadi-
hom sta izvedla Dram-
ska družina SKPD F. B.
Sedej in MePZ F. B. Se-
dej. L. 2013 je izobli-
kovala in zrežirala
osrednjo proslavo ob
dnevu slovenske kulture z naslovom Slo-
venska popevka. Dvakrat je bila tudi sno-
valka in režiserka čezmejne prireditve
Cultura - Kultura brez meja - senza con-
fini, l. 2013 in l. 2014. V maju 2014 je
režirala tudi osrednji Letni koncert Aka-
demskega pevskega zbora Tone Tomsič v
veliki dvorani Slovenske filharmonije v
Ljubljani pod vodstvom dirigenta Seba-
stjana Vrhovnika. Isto leto je bila v juniju
organizacijski vodja – režiser enogastro-
nomske manifestacije Likof 2014. Okto-
bra istega leta je zrežirala koncert ob 10-
letnici DVZ Bodeča Neža (pevovodja Ma-
teja Černic). V fe-
bruarju l. 2015 je
režirala osrednjo
prireditev ob praz-
novanju sloven-
skega kulturnega
praznika v Italiji v
Kulturnem domu
v Trstu z naslovom
Skupaj zmoremo!
, marca 2015 pa tu-
di čezmejni kon-
cert v organizaciji
Fundacije Pot mi-
ru. Skoraj pri vseh naštetih režijskih iz-
kušnjah je sodelovala tudi kot scenograf-
ka; ob tem lahko dodamo še scenografijo
programa Naš športnik v organizaciji TV
Koper Capodistria in Slovenskega progra-
ma mreže RAI. Letos je izoblikovala sce-
nografijo in pomagala pri dramaturški
priredbi Plavtove komedije Aulularia.
Od l. 2008 do l. 2012 je odigrala nekaj
vlog v radijskih igrah in se preizkusila v
sinhronizaciji risank. Kot igralka je na-
stopila v nekaterih predstavah števerjan-
ske Dramske družine (Povsem navaden
dež, Črna komedija, Harvey, vse v režiji
Franka Žerjala), pa tudi v opereti Grofica
Marica, ki jo je pod dirigentsko paličico
Hilarija Lavrenčiča in režijskim vodstvom
Emila Aberška postavila na oder Zveza
slovenske katoliške prosvete l. 2009. Isto
leto je nastopila v dokumentarnem fil-
mu Leteča brata Rusjan v vlogi Danice,
Edvardove zaročenke, v produkciji Ca-
sablanche Film Production družbe
Transmedia in RTV Slovenija. L. 2010
je bila novoporočenka v kratkome-
tražnem filmu I racconti nel piatto v
režiji Giovannija Ziberne in produkciji
Sine Sole Cinema, pa tudi dekle v fil-
mu Francesca Lagia Missione di pace.
L. 2012 je igrala v TV nanizanki Sposa-
mi, ki so jo predvajali na prvi mreži ita-
lijanske državne televizije RAI. V vlogi
natakarice je l. 2011 predstavila Štever-
jan in njegovo vinorodno območje v
oddaji “Na zdravje”! , ki sta jo na 1. Pro-
gramu TV Slovenija vodila Jasna Kuljaj
in Boštjan Romih.
Iz napisanega (gotovo bi lahko še kaj do-
dali!) je razvidno, da Jasmin Kovic pri
svojih mladih letih (rojena je l. 1987) ima
že lepo vrsto izkušenj v gledališki in fil-
mski produkciji kot igralka, režiserka, sce-
nografka in še kaj.
Ž
Prizor iz zborovske komedije Grozdi so dozoreli
Izsek iz Povodnega moža
Iz uprizoritve Ti iz oči ljubezen je sijala
Utrinek iz predstave Umor v vili Roung
Del nastopajočih v filmu Leteča brata Rusjan (foto DP)
Oris ustvarjalne poti
Jasmin Kovic
20. avgusta 2015 13
borovec
star sem
deležen psov in koles
kakšnega (redkega) srčka z RTI*
in glasov če se usedejo
vendar si ogledujem somrak
in nevihte
smehljam se poleti noč
in dan znojim smolo
v raztreseni zrak
ki je ne zna zadržati
ta ali oni me izbere
za spanje
pobožam njegovo zaupljivost
da se prepusti zgodbam podzavesti
zasledujem njegovo premike...
rahlo razmršenost
in razpiranje peruti v varstvo.
* Rad te imam.
Barkovlje
Soči
kot odgovor Simonu Gregorčiču, Soči*
ukročena reka s peščenimi očmi
privijem se krotko k tvojim lasem, ki jih
sinje razsipaš v soncu - skoraj morska
boginja tako razprostrta pri izlivu
zadihaš ob navalih plimovanj
snežne selitve
živali vedno
zaužijejo prelivanje tvojih voda
ljudje na tvoje boke privežejo nasipe
in te imenujejo v naših neštetih jezikih.
ob poplavah z oguljenimi vejami
nekoliko više je tvoj značaj surov
med čermi in vrtoglavimi vrtinci
za raftarje ki izzivajo karibdo
in kakšno scillo tik pod hišo.
jaz gledam tvoj žuboreči vzlet
saj brez vsake navezanosti se dotikaš
vseh alg, vseh kamnov in zrnc peska...
kar pomeni da si tu na ravnini
ranjena od svoje dolge živozelene
bujne in mile rasti v zatišju?
in vidiš vse pustiš da vse gre
in gladiš. in izruvaš. in hraniš.
* Soča v podnaslovu izvirnika je pisana po slo-
vensko.
Gorica
prehodi 
in se sprašujem koliko jih je bilo
koliko moških konj volov
in vozov in konj pa vojsk
in navadnih ljudi s culami
in mimohodi kar naprej neznano kam
da bi zarezali brazde v kamen in ga zokrogli-
li
da bi dospeli v kraje ki imajo drugačna ime-
na
in ne po tej cesti:
drobec med travo
in potem zemlja in trava in zemlja.
in grmovje jo zakriva
in me skrije ko grem mimo
in grmičje me zadržuje v času
nekaj metrov tisočletij.
ko bi hotel, ne bi mogel prestopiti
tega obrabljenega praga naključja.
če tu obstaneš ti je dano da gredo skozte
podobe veter in dehtenje
po zemlji in travi in zemlji
in hrušč in trušč moških konj volov
in navadnih ljudi obloženih s culami
in mimohodi in hoja kar naprej.
Štivan
panta rhei os potamos*
vklesani kameleon ravnin
in počasno žrelo rečnih izlivov,
danes se zaliv znova
pretaka skozi barve oblakov.
sokol odleti.
jesenski biserni opreznosti
spletam starodavne bajke
in vsakodnevne novice,
ki jih naropam iz časopisa soseda
negibno strmim, medtem ko vse odteka.
in ko steče čez list
penelopa v moje roke
preplete pogum uklenjenosti
zasedenega razuma, mojega,
ki si lomi rogove, a se zaman zaletava,
/in njenega kot oljka odpornega.
skušava razplesti kar se je zapletlo,
strah in previdnost, v previdni radosti
si pomagava pri ponovnem tkanju,
pravi da zmorem, da moram,
da se bo slednjič Odisej vrnil,
da smo še vedno stranske osebe v
/njegovem potovanju
in on v našem.
* Aforizem, ki ga pripisujejo starogrškemu filo-
zofu Heraklitu Mračnemu in pomeni “vse teče,
nič ne miruje... ” oz. dobesedno “vse teče kot
reka”.
Devin
dolina v Prčedolu
navzdol se spušča kamenje
in hlini ravnotežje
spolzko že nekaj stoletij
v svetlobi ki pojema
in drsi v polmrak
zelenja in suhega trsja
trohneči objem
doline v Prčedolu
v zaključnih mesecih
- sam sem, nikoli več v dvoje -
sedla si na tisto sesuto deblo
ki je zdaj prhko in sivo kot sol
kjer iščem zorni kot
puščice petja
pretrgane žabje kolobarje
ki so se izmikali koraku čevljev
tisto nekdanje miselno
ujemanje in neskladje
pa najino zaustavljanje
mah ki se razrašča v kupole
ozrem se da spregovorim
kot kakšen ventrilokvist
ali v telepatskem roju
a ti nas ne slišiš več
saj si v zateglem šelestu hrastov
drsali so se tu na ledu
še preden smo se mi rodili
povzpenjaje se iz Trsta na griče
in kraj je bil en sam vrtoglavi smeh
z veselim plapolanjem šalov.
Prčedol pri Repnu
Notica o avtorju
Italijanski pesnik, pripovednik, prevaja-
lec in še kaj Sandro Pecchiari se je rodil
v Trstu 12. aprila 1951, kjer tudi živi, ven-
dar kot “vozač” kar pogosto na progi
Winnipeg, Manitoba, Kanada kot razi-
skovalec sodobne kanadske poezije bo-
disi anglofonske kot vseh drugih. Do
upokojitve se je ukvarjal s profesuro in
učil angleščino na nekem tržaškem inštitutu.
Diplomiral je iz tujih jezikov in literatur. Leta
2012 je izdal svojo prvo samostojno pesniško
zbirko Verdi anni (Zelena leta) pri Samuele Edi-
tore v Fanni (Pordenone). Pri istem založniku
pa leto kasneje drugo Le svelte radici (Izrute ko-
renine). Njegova tretja zbirka, tokrat dvojezična
L'Imperfezione del diluvio - An unrehearsed
Flood (Nedovršenost vesoljnega potopa) pa je
v tisku, izšla bo avgusta letos pri istem založniku.
Vedri tudi v nekaj skupinskih zbornikih, in sicer
v Lettere - a te (Pisma - tebi), 2012; Il Parnaso
52 (Parnas 52), 2013, in v I poeti contemporanei
64 in 91 (Sodobni pesniki 64 in 91). Velik lju-
bitelj angleške literature. Poezijo in prozo piše
tudi v angleščini, prevaja pa jo v italijanščino.
Zdaj prevaja nekaj španskih in kanadskih avtor-
jev.  (Za več informacij ga poiščite na spletu.)
Zapis in prevod Jolka Milič
Sandro Pecchiari
Tuji pesniki o naših krajih
in ljudeh
Zadnji grški oxi - ne!
Namišljeni simpozij ali
o grški in evropski krizi
Aleksis: Dragi prijatelji, še do-
bro, da smo se dobili tu pri tej
mizi v tem času, ko ne spim in
ne jem zaradi skrbi, ki me
dušijo, in da lahko kaj povemo
tudi v bolj sproščeni in prosti
obliki, kako ob kozarcu pijače.
Janis: Dragi moj, verjamem, da
ne spiš, tudi ker si tokrat res po-
tegnil kratko. Ko si zmagal na
referendumu, si sicer imel v ro-
kah določene adute, a kaj, ko so
imeli Nemci in ostale države in
ustanove, ki nam posojajo de-
nar, škarje in platno v svojih ro-
kah. Žal si talec z nožem na grlu
in kot tak se nisi mogel pogajati.
O meni pa oni v Bruslju lahko
trdijo, “da sem najdražji fi-
nančni minister vseh časov”,
naj rečejo, kar hočejo, a dejstvo
je, da se bo Greekment, kot mu
že pravijo na spletu, izkazal kot
najbolj katastrofalni makroeko-
nomski načrt vseh časov. Gotov
sem, da ne bo privedel do rešit-
ve. Drage Hellas, kot smo jo
poznali, ni več, vendar Grki
ostajamo.
Aleksis: Vedno so nas učili, naj
država služi državljanom. Kaj pa
ti meniš, dragi Sokrat?
Sokrat: Kaj naj rečem, premalo
poznam argumente, s katerimi
ste sedli za pogajalsko mizo, in
kakšne konkretne izhode ste
načrtovali. Sicer pa načelno lah-
ko ponovim besede, ki sem jih
že večkrat povedal, da pristna in
prava lepota ne izvira iz boga-
stva, ampak iz kreposti, ki
odražajo človeka ali narod in da
se že od časov lepe Helene vojne
bijejo zaradi bogastev in ne za-
radi idealov. V teh časih ekono-
mizma je to prav posebno očit-
no.
Janis: Že, že! A, če naj povem z
Demokritom, nobenega dvoma
ni, da je treba na prvo mesto
med ideali postaviti dobrobit
polisa – države in da je temeljna
potreba postaviti pred vsako
drugo željo ali zahtevo potrebo,
da je država vodena čim bolje.
Napačno je kršiti načela pra-
vičnosti in si dovoliti poskuse
kršenja načela skupnega dobre-
ga. Dobro vodena država je
namreč največje jamstvo za bla-
ginjo vseh državljanov, ko ti po-
goji obstajajo, so vse možnosti
za razvoj odprte in se vse da
rešiti, ko pa ti pogoji zmanjkajo,
je vse obsojeno na propad.
Aleksis: Tako je, na ta stara
načela sem mislil, ko sem stopil
na politični oder in nisem
slučajno vztrajal pri prepričan-
ju, da ima človek s svojimi
osnovnimi potrebami prednost
pred interesi bank. Kako bi mo-
gel prezreti Periklesovo trditev,
ko je svojim someščanom dejal,
da atenski državljan ne zane-
marja javnih interesov, ko skrbi
za svoje posle, predvsem pa se
ne ukvarja z državnimi posli, da
bi reševal svoje zasebne potre-
be.
Sokrat: Dobro je povedal modri
Perikles, vendar saj veš, da je te
besede izustil, ko je v času Pelo-
poneške vojne prepričeval osta-
la zavezniška mesta, zakaj naj
imajo Atene vodilno vlogo v
koaliciji.
Janis: Saj, vendar, če me spo-
min ne vara, si prav ti, dragi So-
krat, pri nekem omizju po dolgi
razpravi strnil razmišljanje o
tem, kakšni naj bodo državni
voditelji, v trditev, da ni temel-
jni cilj zakonodaje ta, da se z njo
okoristi samo vodilni sloj, am-
pak da pomaga vsem, da strnejo
svoje sposobnosti in zmogljivo-
sti za skupno dobro, zato pa je
treba poiskati najboljše nravi in
jim privzgojiti sposobnost, da
duhovno napredujejo in šele
nato vodijo 'polis'.
Sokrat: Da, tako nekako smo
sklepali takrat z Glavkonom in
Kefalom, ko smo se pogovarjali
o tem, kako naj bo urejena
država, in prišli do sklepa, da
mora zakonodaja oblikovati
državljane, da se še bolj po-
vežejo in ne silijo vsak v svojo
smer. Modri voditelji naj bodo
torej sposobni, da se spustijo tu-
di v mrakobna bivališča podre-
jenih, da se bodo priučili gle-
danja v temi in bodo lahko na
ta način bolje spoznali resnico
o tem, kaj je lepo, pravično in
dobro. Voditelji, ki poznajo re-
sničnost stanja, lahko vodijo
državo budno in modro in ne v
sanjah. Prevečkrat se namreč
dogaja, da so na čelu držav
možje, ki se med seboj spopada-
jo in borijo za čisto oblast, kot
da bi bila le-ta največja dobrina,
in zato silijo v zgrešeno smer.
Aleksis: Državo torej lahko do-
bro vodi, le kdor stremi po tem,
da bi vladal pravično in z dobro-
to. Sreče pa ne bomo dosegli,
kot vemo, s tem da bomo stre-
meli po nagradah in zlatu, ki ne
prinašajo prave sreče, kajti za
vsakogar velja, da je bivališče
blaženosti v duši!
Sokrat: Dobro si si zapomnil
moje besede, a tudi v sedanjih
časih ni nič drugače, kot je to
bilo v moji dobi. Ljudje smo
ljudje in človeška narava je hitro
kvarljiva snov! Tudi najboljše
vino se lahko skisa!
Janis: Kvarljiva, in še kako kvar-
ljiva! Kaj vse smo Grki 'pokva-
rili' v zadnjih sto letih, koliko je
bilo korupcije, koliko trpljenja
v času diktatur - zunanjih in no-
tranje - koliko nasilja zaradi Ci-
pra..., koliko neumnosti je na-
redil celo Papandreu, pa vendar
smo znali reči: 'oxi' – NE!, tako
Turkom kot Italijanom, ki smo
jih odbili tam v Pindskih gorah.
Ko ne bi padel fašizem in ne bi
Grčije zasedli Nemci, … ah, kaj
bi gledal nazaj … Spet smo rekli
'oxi', tokrat Nemčiji in Evropski
centralni banki, Mednarodne-
mu denarnemu skladu in de-
jansko vsemu zgrešenemu kon-
ceptu novokapitalistične politi-
ke, ki vidi profit, ne vidi pa člo-
veka. In kaj imamo od tega?!
Aleksis: Ponosen sem, da smo
rekli NE, da smo znali na vse
pritiske reči: ne! Mogoče bo kdo
rekel, da so nas zato še bolj po-
nižali in nas silijo v sprejemanje
reform, ki so povsem proti
načelom naše vlade. Prisilili so
nas, da sprejemamo pogoje, ker
hočemo preživeti, a zame je tu-
di pomembno, da vsem troj-
kam in drugim ministrom, ki
nas učijo in nam pravijo, kako
naj delamo in kaj naj režemo,
obenem povemo, kaj ne gre, in
jih skozi soočanje z našimi sta-
lišči mogoče pripeljemo do te-
ga, da bodo spremenili svoja
stališča, svoje nazore.
Sokrat: To se mi zdi dobro izho-
dišče, vendar menim, da bo po-
trebno veliko dela, preden boste
preobrazili te sogovornike, pa
naj pridejo iz Berlina, Pariza ali
Bruslja. Za zdaj namreč ne kaže,
da bi poznali osnove, tistih
zdravih pravil, ki nam jih Aten-
cem od ranega otroštva vceplja-
jo naši vzgojitelji. Med drugim
tudi skrb, da spoštujemo nena-
pisane zakone, tiste, ki jih do-
loča občeveljavni občutek za to,
kar je prav in sad zdravega razu-
ma.
Janis: Ha, zdrav razum... Saj
sem že povedal, da je v tej
evropski denarni povezavi veli-
ko preveč interesov posameznih
državnih bank in da je eden te-
meljnih problemov v tem, da
nočejo razvrednotiti valute, za-
to so razvrednotili vrednost de-
la. Ljudje brez dela pa so ljudje
brez pogleda v jutrišnji dan.
Povsem zgrešeno je, da smo se
vsi skupaj zadolžili, da bi reševa-
li banke, te pa ne znajo poma-
gati realnemu gospodarstvu, ne
znajo ali nočejo nuditi denarja
tem, ki delajo, ki proizvajajo, ki
ustvarjajo narodni dohodek.
Sokrat: Fantje, ne bo lahko! A
če bosta smer vašega nastopanja
usmerjala razum in želja po pra-
vičnosti za vse državljane, vama
bo mogoče počasi le uspelo
spremeniti sedanji tok zgodovi-
ne. Tudi naš zadnji 'oxi', naš
zadnji: ne!, bodo lahko nekega
dne navajali kot tisti trenutek,
ko se je začela nova preobrazba
evropske družbe in ponovne
vzgoje tistega kritičnega duha,
ki zna ločevati, kaj je dolgo-
ročno bistveno in kaj vodi v
propad duhovne identitete
evropskega oz. zahodnega člo-
veka. Kajti družba, ki pozabi na
božje zakone, je obsojena na
propad.
Aleksis: V naši grški zgodovini,
pa tudi v splošni, občečloveški,
je veliko primerov, ko so se ven-
dar uresničile sanje! Upajmo.
Prizadevali si bomo za to.
Sokrat: Nyn chre methysthen!
Predlagam, da spijemo čašo v
čast bogovom in naši domovi-
ni!
M. T.
20. avgusta 201514
Likovna razstava v Slovenskem kulturnem centru Korotan na Dunaju
Kljub različnosti je prisotna
skupna govorica
   rt – Our” je naslov
obširne poletne li-
kovne razstave av-
strijskih in italijanskih umetni-
kov, ki so jo na pobudo znanega
slovenskega koroškega slikarja Va-
lentina Omana 14. julija odprli v
Slovenskem kulturnem centru
Korotan na Dunaju.
Razstavo, na kateri sodelujejo trije
avstrijski in enajst italijanskih
umetnic in umetnikov, je pripra-
vil slikar in avtor Pino Bonanno
iz Perugie, ki vodi založbo Fone-
ma in kot umetnostni kritik orga-
nizira številne likovne prireditve
v Italiji in po svetu.
Do srede avgusta v Korotanu raz-
stavljena platna v mešani tehniki
in manjše skulpture iz lesa ali ko-
vine bi lahko strnili pod skupni
imenovalec “nadaljnje” oziroma
“nove vizije”, kot je na odprtju
razstave povedal njen organizator
Bonanno. Kljub različnosti umet-
niških pristopov je pri vseh
skrbno izbranih slikah in kipih
dvanajstih sodelujočih prisotna
nekakšna skupna likovna govori-
ca, ki kljub prevladujočim ab-
straktnim posegom vsebuje tudi
konkretne figurativne elemente,
iz katerih rastejo posamezne
zgodbe, sestavljene iz čustvovanj
in izkušenj posameznih avtoric in
avtorjev.
Slike in skulpture dvanajstih
umetnikov so razstavljene v treh
prostorih Korotana. Leta 1969 v
Kanadi rojeni Raffaele Ricci, ki
živi in ustvarja v provinci Latium,
se je najprej uveljavil kot obliko-
valec plakatov. Na Dunaju so na
ogled njegovi groteskni, delno kot
lepljenka oblikovani portreti v iz-
zivajočih žgočih barvah. Obraz
resnobnega moškega je na eni od
teh njegovih slik presekan z ostro
zarezo in sestavljen iz različnih
“A kvadratastih ploskev v celoto, kidokumentira stisko, jezo in no-tranjo bolečino upodobljene ose-
be.
Na podoben dokaj figurativen
način oblikuje svoj umetniški svet
tudi Massimo Lanciotti, ki se med
drugim predstavlja z mrežasto
razvejeno žensko podobo, ob ka-
teri se v ozadju slike odvija zgodba
dinamičnega potovanja po labi-
rintih modernega sveta v ospred-
ju upodobljene protagonistke.
Organizator razstave Pino Bonna-
no je prispeval zanimiva platna,
posejana z manjšimi kvadratasti-
mi ploščicami, na katerih se pre-
pletajo najrazličnejši zarisi ekspre-
sivno oblikovanih človeških teles,
ki spominjajo na umetnost
afriških ljudstev.
Posebno zanimive so slike Valen-
tine Angeli iz Ternija, ki na dveh
velikih podobah v močnih za-
molklih barvnih odtenkih zelo
spretno predstavi značilnosti in
razsežnosti oblakov in prelivanje
gostih zračnih gmot.
Tudi slikarski pristopi Giuseppeja
Torsellija, Davida Urruja, France
Vendrame in Marie Emilie Cian-
navei se kljub različno-
sti vizualnih intencij
skladno uvrščajo pod
skupni imenovalec du-
najske razstave novih
vizij. Vendar je treba
posebej omeniti kipar-
ski prispevek Benvenu-
ta Gattolina iz Assisija.
Njegove gracilne “ae-
rodinamične” skulptu-
re iz lesa ali kovine
izžarevajo moderni
razpon časa. Zdi se, da
z elegantnimi oblika-
mi letijo v transcen-
denčne razsežnosti iz-
ven našega časa in pro-
stora in na ta način
izražajo hrepenenje so-
dobnega človeka po
drugačnem in
boljšem, ki presega re-
alno stvarnost.
Med avstrijskimi pri-
spevki izstopajo posamezna plat-
na na Nizozemskem rojene Anne-
ke Hodel – Onstein, ki živi v Klo-
sterneuburgu pri Dunaju. Obliko-
vana so kot bolj ali manj abstrakt-
ne kompozicije iz različnih barvi-
tih ploskev in lis. Lahko bi jih
označili za ponotranjene simfo-
nije v obliki likovnega zarisa. Gre
za zanimiv prenos glasbe v slikar-
sko govorico.
Leta 1956 v Linzu rojeni Michael
Oberlik postavlja v osredje svojih
v Korotanu razstavljenih slik na-
jrazličnejša abstraktna znamenja,
ki jih vključi v barvito ozadje.
Tudi platna v Gleisdorfu na Šta-
jerskem živeče Gabi Troester so
prepletena z geometričnimi znaki
in oblikami. Umetnica oblikuje
svoj likovni svet iz konkretnih po-
javov v svoji neposredni okolici.
Iz elementarnih barv in oblik, ki
zrcalijo njena notranja stanja,
čustva in misli, splete umetnica
individualno umetniško izpoved.
Umetnice in umetniki dunajske
razstave iščejo v svojih delih na
različne načine primeren estetski
izraz za izzive časa. Pri tem segajo
v notranje svetove človeške psihe
in razkrivajo lastna notranja stan-
ja, ki so istočasno tudi podobe
našega skupnega notranjega
življenja v večsmernem kontekstu
modernega sveta.
Lev Detela
Dvojezična knjiga o teranu
S slikami obogatena
publikacija o žlahtni kapljici
  raški vinogradniki in
vinarji bodo lahko
odslej za lastno
promocijo računali na še
dodatno knjižno publikacijo,
ki je izšla v letu 2015. Knjiga
je v celoti dvojezična, torej
slovensko-italijanska, njen
naslov pa se glasi TERAN
Vinska posebnost Krasa – Un
vino particolare del Carso.
Zamisel in realizacija ter
avtorstvo besedila so delo dr.
Mirana (Friderika)
Vodopivca iz Tomaja, ki je
na tem
področju dejaven že veliko
časa. Publikacija v dolžino
meri dobrih
dvestopetdeset
strani in, kot se za
take izdaje spodobi,
je bogata predvsem
s slikovnim
gradivom. Svoje
posnetke je namreč
prispevalo kar šest
fotografov. Knjiga je
izšla v samozaložbi
s finančno
pomočjo
donatorjev.
Spremne besede so
prispevali dr.
Mojmir Wondra z
Biotehniške
fakultete Univerze v
Ljubljani, Drago
Medved, ki je spisal
svoj Panegirik
teranu, svojevrstno
posebnost pa
predstavlja ponatis
zapisa pokojnega
Toneta Pavčka z
naslovom Krasota s
Krasa.
Vodopivčev pregled
oziroma opis terana
se kajpada začenja
pri samem Krasu
oziroma stanju in
zgodovini
vinogradništva na
tej zahodni
slovenski planoti.
Zanimiv je
predvsem podatek,
da je delež
zasajenosti
vinogradov na
Krasu veliko večji
od slovenskega
povprečja.
Vprašanje, ki si ga
zastavlja avtor, je
tudi, kako izboljšati
pridelavo terana.
Potrebno je seveda
znižati pridelovalne
stroške, optimizirati
hektarski pridelek
in izboljšati
kakovost
pridelanega grozdja.
V nadaljevanju
knjige bomo našli
nekaj citatov tistih, ki so o
teranu že pisali, med njimi
izstopa Maximilian Ripper,
ki je svojo študijo o tem vinu
opravil v začetku preteklega
stoletja. Naslednje strani so
namenjene kemijski sestavi
terana, sledi pa jim
dokumentarno-zgodovinsko
gradivo, in sicer predvsem
zemljevidi ter ponatisi
diplom, ki so jih prejeli
najboljši vinogradniki v
začetku 20. stoletja.
Za najstarejšo teranovo trto
velja latnik v Šepuljah
nedaleč od Križa pri Sežani,
zanimiva pa je tudi razprava
o tem, ali je nekdanji
pucino, o katerem piše
Plinij, teran ali kaj drugega.
V čem se refošk razlikuje od
terana, Vodopivec razlaga v
posebnem poglavju oziroma
razdelku. Kot smo že
zapisali, se teran umešča v
kraško okolje, ki ga bogatita
posebna arhitektura in
kulturna dediščina. Širše
območje pridelovanja terana
je zarisano na posebnem
zemljevidu, ki je resnici na
ljubo malce pomanjkljiv, saj
so imena krajev v zamejstvu
zapisana le v italijanščini
oziroma na popačen način.
H kakovosti grozdja in vina
prispeva več dejavnikov,
denimo že sama sončna
osvetlitev, količina padavin,
predvsem pa sestava kraških
tal. Ta pridelek vinske sorte
refošk oblikujejo precej
drugače od tiste, ki raste
južno oziroma zahodno, na
flišnatih tleh. Priprava tal
zahteva posebno pozornost,
saj je treba velikokrat zemljo
navoziti. Gojitvenih oblik je
seveda več, od
tradicionalnega latnika, ki je
za Kras tipičen, do
sodobnejših eno- oziroma
dvokrakih guyotov. Rez se
opravlja tako pozimi kakor
tudi poleti, ko sta na vrsti
pletev in mendanje oziroma
odstranjevanje odvečnih
listov. Pravilno skrb gre
namenjati tlom in gnojenju.
Poglavje zase predstavlja opis
bolezni in škodljivcev, ki
prizadevajo vinsko trto na
Krasu. To so peronospora,
oidij, listni ožig, črna
pegavost, grozdna plesen, od
škodljivcev pa naj omenimo
grozdnega sukača in trtnega
zavijalca. Posebno nevarnost
predstavlja zlata trsna
rumenica, ki jo širi
ameriški škržat.
Praznik vsakega
vinogradnika
predstavlja trgatev
ali b'ndima, ki se še
danes na Krasu
opravlja podobno
kot nekoč, in sicer z
ročnim trganjem
oziroma obiranjem.
Za kakovost vina je
pomemben čas
trgatve in z njim
povezana vsebnost
sladkorja ter kislin v
grozdih. Sladkorno
stopnjo je moč
določati z
refraktometrom, pa
tudi z Oechseljevo
moštno tehtnico.
Druga faza oziroma
začetek pridelovanja
vina se dogaja v
vinskem hramu,
kjer mora rdeča
refoškova drozga
macerirati več kot
teden dni. Ročno se
to dela s
potapljanjem
vinskega klobuka,
sodobnejši
pridelovalni načini
pa predvidevajo
uporabo kovinskih
oziroma jeklenih
vinifikatorjev, ki
avtomatsko mešajo
mošt in tropine. Po
tej fazi je potrebno
tropine še odcediti
in stisniti, tako da
lahko vino
nadaljuje svojo
fermentacijo.
Posebnost terana je
tudi in predvsem v
biološkem oziroma
mlečnokislinskem
razkisu. Vino je
treba pretočiti in
prezračevati, nato še
dodatno zori. Ko se
stabilizira, je čas za
polnjenje steklenic
in nadaljnjega
zorenja v steklu.
Teran ima ob zmernih
količinah tudi svoje
zdravilne učinke, saj vsebuje
flavonoide. Odlično se poda
k ostalim tradicionalnim
kraškim jedem, predvsem
pršutu, ki je skupaj s
teranom del kulturne
dediščine. V književnosti sta
o Krasu in teranu pisala
Srečko Kosovel in Oton
Župančič. Zadnje poglavje
knjige pa je namenjeno
predstavitvam posameznih
pridelovalcev terana z obeh
strani državne meje.
Primož Sturman
K
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik prof. Peter Černic
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks  0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu  
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks  0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, 
tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it 
LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SWIFT ali BIC koda: CIVIIT2C,
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Publistar, ul. Treppo 5/B – Videm. 
Tel. št. 0039 0432 299664 – Faks 0039 0432 512095 – E-mail info@publistarudine.com
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo 
zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo 
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 11. avgusta, ob 17. uri.
Dr. Miran (Friderik) Vodopivec
(foto Slomedia)
Akvarel na Nizozemskem rojene Anneke Hodel – Onstein
Kip Benvenuta Gattolina iz Assisija
20. avgusta 2015 15
Ob 600. obletnici krute smrti znanega misleca Jana Husa
Šest stoletij molka
  a koncilu v Konstanzi
so na grmado obsodili
dva velika misleca svo-
jega časa. Jana Husa so sežgali
leta 1415, leto dni kasneje pa
njegovega somišljenika Hiero-
nima Praškega. Jan Hus je pa-
peževo prekletstvo in prepoved
opravljanja duhovniškega po-
klica doživel že leta 1410. Na
koncil v Konstanzo je, pod
zaščito cesarja Sigismunda, od-
potoval zato, da bi lahko branil
svoje teze. Na zaslišanjih je
večkrat govoril: “Če mi boste s
Pismom dokazali, da se motim,
bom svoje nazore rad spreme-
nil”.
Katoliška Cerkev je v Husovem
času morala premagati hude
krize. To je bil čas shizme – za-
hodnega razkola v Cerkvi. Raz-
kola niso povzročila kakšna ne-
obvladljiva razhajanja o cerkve-
nem nauku, pač pa politični in-
teresi in intrige. Najdlje je raz-
kol trajal od leta 1378 do leta
1417, ko so papeške insignije
nosili tudi po trije, eden je sedel
v Rimu, drugi v Pisi, tretji v Avi-
gnonu … Koncil v Konstanzi je
bil sklican zaradi “tripapeštva”.
Grozilo je, da bo koncil, ki je
trajal skoraj štiri leta (od no-
vembra 1414 do aprila 1418),
razpadel. Da se to ne bi zgodilo,
je prišel na vrsto Jan Hus, ki je
sprva bil obrobni problem, saj
v tistem času procesi proti kri-
vovercem in obsodbe na grma-
do niso bile nič posebnega.
Danes Jana Husa dojemamo
predvsem kot mučenika, ki je
imel v marsičem prav. O njego-
vem nauku pa izhajajo vedno
nove knjige. Nadaljevalka Hu-
N sovega izročila, Češkoslovaškahusitska bratska Cerkev, je na-stala šele po prvi svetovni vojni,
tudi kot poskus rehabilitacije
Jana Husa ter odmik od Vatika-
na in češkoslovaške katoliške
duhovščine. Ta naj bi po takrat-
nem prepričanju bila prohab-
sburška, preveč previdna pri
nastanku nove države. Ker se je
leta 1925 tudi češkoslovaški
predsednik Masaryk udeležil
prve slovesnosti ob Husovem
spominskem dnevu, je papeški
nuncij protestno zapustil Pra-
go, Vatikan pa je za nekaj časa
prekinil diplomatske odnose s
tedanjo Češkoslovaško republi-
ko.
ODLOČILNI KORAKI DVEH
PAPEŽEV
Skoraj šesto let se je zdelo, da je
Jan Hus kot oseba in mislec
predvsem težava češke zgodo-
vine in ne vesoljne katoliške
Cerkve ali njenega nauka. Ob-
veljalo je pač, da je Hus krivo-
verec. Preprosto se o tem zunaj
Češke in Slovaške niti ni veliko
govorilo. Dolga stoletja odklo-
nilni odnos do Husovega nau-
ka se je vendarle omehčal.
Odločilni korak je naredil pa-
pež Janez Pavel II., ko je leta
1999 v pozdravnem nagovoru
udeležencem vatikanskega
simpozija o Janu Husu obžalo-
val njegovo kruto smrt in ga
imenoval reformator. Sedanji
papež Frančišek se je pred nekaj
tedni izrazil podobno, ko je
sprejel češke predstavnike več
konfesij, katoličane, protestan-
te augsburške veroizpovedi in
tudi duhovnike Češkoslovaške
husitske bratske Cerkve. Ti so v
tej skupini zelo močno izstopa-
li po žarečih rdečih kelihih na
črnih talarjih.
Obletnica Husovega sežiga
pred 600 leti je v marsikateri
husitski, protestantski in kato-
liški Cerkvi v Češki republiki
spodbudila ekumenske maše za
spravo in s prošnjo za od-
puščanje zaradi Husove krute
smrti. Osrednja ekumenska in
državna slovesnost je potekala
v Betlehemski ka-
peli v starem delu
Prage. Na tem
mestu je nekoč
stala prav tista
cerkev, v kateri je
Jan Hus pogosto
pridigal, oznanjal
svoje poglede na
teologijo in grajal
razmere v tedanji
katoliški Cerkvi.
Skozi vse leto so
se obletnice Hu-
sovega sežiga ze-
lo goreče spo-
minjali tudi v ba-
varski Konstanzi.
Spomin na Husa
je v tem mestu
oživel že v 16. sto-
letju, v času
evropske refor-
macije, a ga je
protireformacija
zatrla. Toda leta 1862 so
meščani Konstanze postavili
Husov kamen, ki je kmalu po-
stal zbirališče romarjev. Hus
ima v Konstanzi tudi ulico in
muzej. Letos so postavili novo
obeležje, darilo čeških husitov.
Šesttonski spomenik simbolizi-
ra goreči kelih, znamenje husi-
tov, govori pa o dveh možeh, o
Janu Husu in Hieronimu
Praškem, ki je na istem mestu
končal na grmadi leto kasneje
(1416). V Konstanzi so pripra-
vili ekumensko bogoslužje. V
skupni izjavi krščanskih Cer-
kva, ki so se udeležile spomin-
skega bogoslužja v Konstanzi,
je posebej poudarjena nasled-
nja prošnja: “Vse, ki sta jim Jan
Hus in Hieronim Praški blizu,
prosimo odpuščanja za storje-
no krivico”. Plzenski katoliški
škof František Radkovsky je v
svojem nagovoru dejal, da Jan
Hus v današnjih časih ne bi vel-
jal za krivoverca: “Marsikaj od
tega, za kar se je Hus zavzemal,
je dandanes v katoliški Cerkvi
realnost, tudi bogoslužje v ma-
terinščini vsakega naroda”. Po
njegovih besedah je Jan Hus, ki
je bil stoletja razlog za razhajan-
ja, dandanes lahko oseba dialo-
ga, sodelovanja in medsebojne-
ga razumevanja.
HUSOVA VERA V RESNICO
“Resnica zmaguje nad vsem”!
(3 Ezra 3, 12) In: “Jaz sem pot,
resnica in življenje”.  (J 14, 6)
Tako je Jan Hus rad navajal Bi-
blijo in neomajno verjel je te-
mu sporočilu tudi, ko so mu
pred šeststo leti sodili v nemški
Konstanzi ob Bodenskem jeze-
ru. Traktat De ecclesia, v kate-
rem je med drugim kritiziral
razmere v katoliški Cerkvi, je
bil eden glavnih razlogov pro-
cesa. Cerkveni zbor se z njego-
vimi stališči ni veliko ukvarjal,
pač pa ga je proglasil za hereti-
ka, ekskomuniciral, odvzel mu
je vse duhovniške-cerkvene
časti, obsodil na grmado ter ga
predal posvetnim oblastem.
Svojih člankov in trditev Hus ni
preklical niti, ko je že stal na
grmadi in so mu v
zameno ponujali
življenje, če se pre-
misli.
Husova kritika je
cerkvene dostojan-
stvenike in posvet-
ne vladarje zelo raz-
besnela, pa tudi pre-
strašila. Ni bilo ja-
sno, ali gre za upor
proti cerkveni ali tu-
di posvetni hierar-
hiji. Jan Hus je bil
znan po svojih zelo
ostrih disputih, pri-
digah v Betlehemski
kapeli sredi stare
Prage ter razpravah.
Bil je profesor na
praški univerzi,
krajši čas tudi njen
rektor. V svo-
jih pridigah je
poudarjal, da
zares pravo
ljubezen do
Boga dokazuje le življenje
po Kristusovem nauku.
Samo tak človek je lahko
služabnik božji. Pripisuje-
jo mu tudi nazor, da
grešnega duhovnika, torej
niti grešnega papeža, prav
tako ne grešnega kralja ne
plemiča ni potrebno ubo-
gati. Bičal je izprijenost
duhovščine in med dru-
gim trdil, da odpuščanje
greha ni veljavno, če ga je
dal duhovnik, ki je sam v
grehu. Nasprotoval je
križarskim vojnam, pro-
dajanju odpustkov (od-
puščanju grehov za de-
nar) … Med drugim je
podpiral obhajilo v obeh
podobah (kruh in vino
posebej), kar so sto let ka-
sneje sprejele reformira-
ne-protestantske Cerkve.
V marsičem je Hus našel
zgled v nazorih angleške-
ga reformatorja Wycliffa,
ki je ravno tako učil, da Cerkev
ne sme imeti posvetnega boga-
stva ter da je edini vir resnice
Sveto pismo, ki ga je treba pre-
vesti v materne jezike vernikov.
Luthra še vedno ni bilo na sve-
tu, John Wycliff (1320-1384),
Husov prvi vzor, je že zdavnaj
umrl, njegove spise pa so na
praški univerzi imeli in jih
proučevali, dokler jih po pa-
peževem ukazu niso sežgali kot
krivoverske.
ŽRTEV OBLASTNIŠKIH BOJEV
Grozilo je, da bo upor proti Cer-
kvi prerasel v splošni upor proti
posvetni oblasti. Zgodovina
kaže, da je husitsko “revoluci-
jo” povzročil tudi upor proti
plemičem in duhovščini, saj so
večinoma oboji izčrpavali rev-
no ljudstvo. Majal se je tudi
marsikateri evropski tron. Gle-
de na trenutne koristi so mnogi
menjavali strani – enkrat so se
postavili na papeško, drugič na
husitsko stran. Kot npr. češki
kralj Venceslav IV. Tudi njegov
brat, tedaj še rimski in ogrski
cesar Sigismund Luksem-
burški, je Jana Husa sprva ščitil
in mu je omogočil varen pri-
hod v Konstanzo, a je v Kon-
stanzi nato obrnil stran. V in-
trigah za oblast je Husa in ka-
sneje husite prepustil usodi ter
češke dežele napadel s križarsko
vojsko. To mu Čehi, ki se sicer
v šolah na pamet učijo imena
svojih kraljev in cesarjev, zelo
zamerijo.
Sigismund Luksemburški je v
Husovem času postajal eden
največjih evropskih vladarjev.
Slovel je po zmagah nad Turki,
z bitkami pa si je podrejal velike
dele Evrope.  (Dvakrat ga je iz
ujetništva rešil Herman II. Cel-
jski; Sigismundova žena je bila
Barbara Celjska.) Češki kralj je
postal šele po bratovi smrti,
vendar nima v Češki republiki
niti enega spomenika ali spo-
minskega znamenja, kaj šele
ulice.
Husitska “revolucija” je dožive-
la več re-interpre-
tacij. V 19. stoletju
so jo razglašali za
začetek češkega
narodnega prepo-
roda, kakor spo-
pad med Nemci
in Čehi, saj se je
Hus zelo zavze-
mal za rabo češke-
ga jezika v cer-
kvah in na univer-
zi, nasproti
nemščini in la-
tinščini. Najbolj je
s Husom in husiti
manipulirala pro-
sovjetska oblast v
ČSSR, ponarejala
je dejstva in skon-
struirala “husit-
sko revolucionar-
no gibanje”, pou-
darila samo upor
revežev proti go-
sposki, ki da je nič
več in nič manj
predhodnica nji-
hove, komuni-
stične revolucije.
/ str. 16
Peter Kuhar
Danes Jana Husa dojemamo predvsem kot mučenika, ki je imel v
marsičem prav. V sodobnem smislu je pravzaprav disident. Jan
Hus (roj. okrog leta 1370 v mestecu Husinec pri Č. Budejovicah)
je bil sežgan na grmadi 6. julija 1415 v Konstanzi. Obsodili so ga
kot krivoverca. Pepel in kar je ostalo od njega, so takoj vrgli v Ren,
da njegov grob ne bi zbujal “pohujšanja” ali zbiranja romarjev. Dve
leti po Husovi smrti se je v deželah Češkega kraljestva začel krvavi
val husitskih vojn, ki so trajale petnajst let, od pomladi 1419 do
pomladi 1434. Boji s husiti so se zares končali šele leta 1485, v
mestu Kutná hora, s t. i. versko pogodbo med utrakvisti in katoliki.
Medsebojnega iztrebljanja med nasprotniki, množičnih eksekucij,
rušenja celih mest, gradov, cerkva in samostanov je bilo toliko, da
je to gotovo najbolj krvavo obdobje češke zgodovine.
Disident Jan Hus
Spomenik Jana Husa v Pragi, postavljen leta 1915, avtor Ladislav Šaloun
Jan Hus na grmadi
Spomenik Janu Husu in Hieronimu Praškemu 
v Konstanzi, avtorica Adéla Kačabová, 
foto Pavel Polák 
Sprejem cerkvenih dostojanstvenikov pri papežu Frančišku, kjer so
bili tudi husiti, v enako črnih talarjih kot drugi, a z žarečim kelihom.
20. avgusta 201516
  aja se je rodila mami, ki jo
je željno pričakovala. Ni
bilo naključno rojstvo, kot
pri toliko drugih otrocih, ampak
načrtovano. Že datum, ko se je prvič
spopadla s svetom in življenjem,
veliko pove... Rodila se je točno devet
mesecev po očetovem rojstnem
dnevu, 21. decembra, oče pa je bil
rojen na prvi dan pomladi.
Mama si je že od poroke želela
deklico. Najprej sicer ni hotela slišati,
da bi imela lastnega otroka, potem je
začela sanjati o deklici, nežni, lepi,
lepo oblečeni in ubogljivi. Ponos
vsake matere, pač. Tako igračko si je
zaželela. In ko je ostala noseča, jo je
željno pričakovala. Čeprav sta z
možem imela doma že trinajstletnega
fanta. Carla po imenu. A ni bil njen
sin. Bil je iz prejšnjega
zakona. Fant, ki je veliko
časa preživel na ulici, brcal
žogo, nerad prijel v roke
knjigo. Fantov ni marala
Majina mama. In je bila
zato presrečna, ko se ji je
rodila lepa, temnolasa
deklica.
Že prvi dan Majinega
življenja je imel veliko črno
piko. Očeta ni bilo na
spregled v bolnišnico, ko je
mama rodila. Baje je bil
nekje z drugo žensko, baje...
in je šele čez nekaj dni prišel
na obisk s šopom rumenih
vrtnic. Rumena barva je
barva hinavstva, izdajstva, ji
je veliko let pozneje
govorila mama. Velikokrat ji
je to ponavljala, z žalostjo in
jezo v glasu.
Ravno zato in še zaradi marsičesa se
je mama od prvega dne zelo navezala
na Majo. To je bil njen otrok, samo
njen, to je bila deklica, ki jo bo
razumela, to je bila opora za stara
leta. Tako nežna s tistimi temnimi,
iskrivimi očmi in laski, zaradi katerih
so ljudje govorili, da jo je ukradla
ciganom. Pozneje je ugotovila, da je
bilo v Majinem značaju res nekaj
ciganskega, neukrotljivega. Ko je
dorasla, je o njej z grenkobo govorila,
po očetu je šla.
Na Majo je bil seveda ponosen tudi
oče, oba sta jo razvajala in vozila na
sprehod v vozičku, ki sta ga kupila
samo zanjo. In imela je vsega, česar si
dojenček lahko želi. Od oblekic do
igrač.
Ker jima je Maja jemala veliko časa,
polbrat Carlo pa je bil vse bolj
neukrotljiv in svojeglav, je mama
prepričala očeta, da nimata časa za
oba otroka, in sta sina dala v zavod.
Da bi se bolje učil, sta se opravičevala
znancem, in da bi kljub svojeglavosti
nekaj postal.
Maja ima zato le malo spominov na
polbrata in samo eno sliko. Pa še na
tej nista skupaj. Rasla je sama, z
mamo, ki ji je stalno šivala
oblekice in kupovala
lakirane čeveljčke, in
očetom, ki je odhajal in
prihajal. Večkrat zelo
pozno ponoči in nekoliko v rožicah.
Kljub vsemu se z mamo nista
razumela in ona je bila vse bolj
navezana nanjo. Hči, prijateljica in
igrača, vse to je bila Maja za mamo,
ki ni imela moža, s katerim bi se
razumela, niti prijateljic. Rada je bila
sama, s hčerko. In prav zaradi tega ni
hotela, da bi Maja imela svoje
prijatelje. In svoj otroški svet. Igrala
se je lahko samo doma, na travnik
pod blok ni smela, niti domov k
prijateljem je niso pustili. Ne verjemi
v prijateljstvo, ji je govorila mama, ko
je z balkona ure in ure gledala otroke,
ki so se igrali pod hišo, poslušala
njihove pogovore, vedela za vsa
njihova imena in vse njihove
skrivnosti. Maja je imela samo
namišljene prijatelje in namišljenega
psa. Z njimi se je pogovarjala ure in
ure, in ko je hotela biti sama v tem
svojem namišljenem svetu, se je
zaprla v svojo sobo in mame ni
hotela zraven. Pusti me, igram se,
zapri vrata, se je razjezila vsakič, ko so
starši zmotili njeno igro. In njen svet
fantazije. Maja je namreč že od
malega živela dvojno življenje. Tisto
realno, kjer je bila punčka z lepimi
oblekicami, ki je sanjala, da bi
svobodno čofotala po blatu. In
življenje v svoji sobi, kjer se je
pogovarjala z namišljenim
prijateljem in božala psa, za katerega
je vedela, da ga ne bo nikoli imela ob
sebi.
Pravzaprav je resničnega psa,
kokeršpanjela, imela, a samo za teden
dni. Z očetom sta ga šla iskat v
zavetišče na Opčine. In bil je najlepši
teden v njunem življenju. Psa sta si
obadva od nekdaj želela in postal je
izgovor za skupne popoldanske in
večerne sprehode. Oče je prihajal
domov takoj po službi, nič več ni pil.
Ko sta s Snoopyjem na povodcu
raziskovala svetoivanske ulice in
lovila kresnice, je bil ves svet v
njunih rokah. Imela sta srečo na
vrvici in imela sta drug drugega. A
vse skupaj je trajalo zelo malo.
Premalo. Mama je ugotovila, da pes
izgublja dlako, da se čudno vede, da
skače po štedilniku in bi bil baje
lahko celo nevaren. Snoopy je moral
nazaj v zavetišče, Maja in oče pa sta
se ponovno zaprla vsak v svoj svet.
Oče se je vrnil k pijači, Maja pa k
svetu, ki je bil omejen na majhno
otroško sobico. Ko je bila Maja še
majcena, se nikoli ni upirala, brez
besed je sprejela to, da so ji vzeli psa.
In brez besed je poslušala in ubogala,
ko jo je mama prepričevala, kako
grdo bi bilo njeno življenje, ko bi
imela brata ali sestro. Mami je vedno
verjela. In je za njo ponavljala vsem,
ki so jo o tem spraševali... nočem psa,
nočem brata, nikoli si ne bi želela
sestre.
Veliko let pozneje, ko je bila že
odrasla in vse prej kot ubogljiva
deklica, je izvedela. Tedaj, ko je
postala upornik, ki je kljuboval
življenju, tedaj so ji povedali, da ni
izgubila samo psa in starejšega
polbrata, ampak da je nekje tam
onkraj mavrice še njen mlajši brat. Ki
se nikoli ni rodil. Ko je Maja to
izvedela, je bila že ženska, a jokala je
kot otrok, jokala in vpila. Svet se ji je
rušil. Njen svet, njeno otroštvo. In
njena družina. Čeprav je nekje na
dnu srca vedela, da se mati in oče
nista nikoli razumela in da je bilo to,
kar se je zgodilo, neizogibno.
Maja ni bila posebno lep otrok, znala
se je smejati, to ja, in bila je kljub
vsemu vesela. Mama jo je oblačila,
kot bi bila punčka iz
cunj, in znanke in
prijateljice, ki so ju
srečevale na ulici, so z
občudovanjem
ponavljale... kako lep otrok. Maja
tega ni prenašala. Ni bila igrača, še
manj lepa igrača. “Brutaaa” se jim je
vsakič spačila v obraz, grda. Ker je
hotela biti grda, bruta..., ampak
svobodna. Do šestega leta je Maja
govorila le italijansko, oče je namreč
menil, da je v predmestnem bloku,
kjer so Slovencem rekli “ščavi”, tako
zanjo najboljše. Ko je bilo treba v
šolo, je zmagala mama. To je bila
njena hčerka in Maja je zato lahko šla
v slovensko šolo. Z razliko od
polbrata, ki, kljub temu da je sin
slovenske matere in očeta, še sedaj ne
zna niti besede materinščine.
Še enkrat ju je življenjska pot
ločila, še enkrat so ju starši
potisnili narazen. Majo v
slovensko šolo pri Sv. Ivanu,
brata najprej na Opčine, v
zavod Villaggio del Fanciullo,
in nato za mornarja s
trebuhom za kruhom. Zato,
da je bil čim manj doma in
da sta se čim manj videvala.
Maja je bila kot otrok
ubogljiva in navezana na
starše. V šoli ni imela težav in
je bila odličnjakinja. Da bo
zdravnica, je govorila mama,
in bodo potem končno
bogati in bo ona lahko nosila
krzno. A Maja je bila sanjač,
flozofija in literatura sta jo
veliko bolj privlačevali kot
seciranje teles. Tudi krzno je
zasovražila, ko je zrasla, njena
hiša je še sedaj polna živih prijateljev
na štirih nogah. In noben krznen
plašč nima vstopa v njen svet.
Ubogljivi otroci radi postanejo
uporniki. To bi morala Majina mama
vedeti. A je razumela šele, ko je bilo
hčerki šestnajst let in je prvič prišla
domov ob treh ponoči. In je zjutraj
odločno povedala, da bo tako vsak
dan. Odslej bom delala to, kar si
želim. Odslej bom živela, kot hočem.
Deklica, ki je bila vedno v belih
nogavičkah in čipkastih krilcih,
čeprav si je želela, da bi letala po
travnikih in lovila kobilice, je oblekla
kavbojke. Nič več lakiranih čevljev,
vse do danes nosi Maja samo
telovadne copate. Nič več lepih
oblekic, a samo neskončni travniki,
poletja brez konca ter petje murnov
in cvrčanje kobilic. V zameno za vsa
izgubljena leta in v zameno za vsa
poletja, ko ni smela ven in jih je zato
le izsanjala, sama na majhnem
balkonu.
V teh letih, ko se je iz mesta preselila
na podeželje, kamor je mama nikoli
ni pustila, ker sama namreč podeželja
in podeželskega življenja ni marala, je
Maji uspelo, da je našla bratranca, s
katerim se kot otroka nista poznala.
Mama in oče sta bila namreč
skregana z vsem sorodstvom in sta
živela brez vsakršnih stikov in brez
prijateljev. Z bratrancem sta se srečala
na očetovem pogrebu. Lepo, da si
prišel, žal, da se nisva videvala toliko
let, sedaj bi bilo lahko drugače... In je
bilo res drugače, počasi je Maja začela
sestavljati tisto družino, ki ji je bila
odvzeta. In zaradi česar je vedno
zavidala drugim, ki so Božič in
praznike praznovali skupaj. Velike
družine za toplim ognjiščem in za
velikimi mizami. Medtem ko je Majo
zeblo ob električni pečici in ji je
Božič mineval ob darilih in televiziji.
Z bratom je bilo težje. On je moral v
svet zaradi nje. On je bil črna ovca,
ona pa ljubljena, pridna hčerka.
Dolgo let sta se kregala, on ji je očital
krivdo za svoje zavoženo življenje, za
samoto. Ona mu tega ni mogla
vrniti. Ločevala ju je tudi razdalja. On
v Nemčiji, poročen, s sinom, ona v
Trstu, kjer sta se rodila oba. In kjer bi
moral biti tudi njegov dom.
Sedaj, po toliko letih, sta z družinama
tu, na pokopališču vrh griča, med
trtami in cipresami. Tišina in pesem
škržatov. Prišli so Majini prijatelji, da
bi mami zapeli tisto, Gozdič je že
zelen... Tako rada jo je imela. Maja ni
postala zdravnica, kot je mama želela,
nikoli ji ni kupila krzna, nikoli ji ni
vrnila vse tiste neizmerne ljubezni.
Samo to pesem ji je lahko poklonila v
slovo. Zadnja želja. In tista grenka
kepa v grlu. Za vse neizrečene besede,
za nerazumevanje, za življenje, ki
nikomur ni bilo lahko in nikomur ni
prizaneslo. Z bratom sta sedaj sama.
Osivel je in Maja vidi v njem očeta.
Smeje se, ko ji pripoveduje, da nikoli
ne gre k zdravniku, da ni bil še v
bolnišnici. Tudi jaz sem taka, mu
prizna. Podobna sva si, kljub vsemu.
Moj brat je. Tudi njemu je težko, ko
polaga očetovo žaro v grob. Potem
položijo nagrobni kamen in ostaneta
sama. Nekaj časa sta tiho. Potem jo
pogleda in spregovori. Rad bi našel
hišo tu, kjer živiš ti, ji prizna, rad bi
prišel živet sem, da bi si bila blizu.
Maja ne more verjeti. Ne zdi se ji res.
Na internetu je sedaj že našla na
desetine hiš, prijatelje sprašuje,
govori mu, naj pride, pripoveduje
mu, kako je tu lepo. Ne premisli se,
kliče za njim, ko je BMW z nemško
registracijo že na cesti, vrni se jeseni.
In potem ostani. Ne pozabi na
obljubo. Že isti večer sta na skypu. In
si izmenjujeta slike. Pojdi vsak teden
na grob, jo prosi brat. K mami in
očetu. Sedaj, ko ju ni več, bi se oba
rada pogovorila z njima. Bom šla,
rože jima bom nosila in hišo ti bom
poiskala, se mu smeje Maja. Njen
brat, pravzaprav polbrat... Sedaj se ji
zdi vse lažje. Sedaj, ko ima končno
brata.
Suzi Pertot
M
JAN HUS V LITERATURI,
ZGODOVINOPISJU IN FILMU
Avtorjev filmskih, gledaliških
in literarnih del na husitsko
temo je sicer cela vrsta. Izšlo
je več knjig, ki skušajo tega
velikega kritika tedanje kato-
liške Cerkve znova ovrednoti-
ti.
Najnovejše knjige, članki, ra-
dijski dokumentarci, televizij-
ski filmi se ukvarjajo predv-
sem z iskanjem nezmanipuli-
ranih, kolikor mogoče doka-
zljivih in pravilnih zgodovin-
skih dejstev.
Recenzije vse po vrsti izposta-
vljajo zlasti knjigo z naslovom
Husovske dileme (Husovská
dilematá). Napisal jo je
frančiškan Ctirad Václav Po-
spíšil, profesor dogmatike na
dveh katoliških univerzah. O
Husu govori
večinoma z veliko
naklonjenostjo in
razumevanjem.
“Ni ga bilo mogoče
skorumpirati”, pravi v pogo-
voru za Katolicky tydeník
(Katoliški tednik). Husu sicer
očita moralni absolutizem.
Pravi pa tudi, da bodo slej ko
prej Husa razumeli tisti, ki so
na lastni koži občutili, kaj je
to totalitarizem. Za Pospíšila
je bil Hus goreč katolik, ki ni
bil krivoverec v pravem smi-
slu besede.
Husa kot misleca je, tako pra-
vijo ne preveč naklonjene re-
cenzije, zaobšla letošnja tri-
delna televizijska triurna ve-
leserija javne Češke televizije
(ČT), predvajana na začetku
junija, njen režiser pa je Jirí
Svoboda (1945). Ukvarja se
predvsem s Husovo osebno
zgodbo in ne toliko z njegovo
duhovno dimenzijo. “Ni čud-
no, spet je režiral komunist”!
je bilo brati ne le npr. v ted-
niku Respekt. To je že drugi
film o Janu Husu, prvega, iz
leta 1954 je režiral Otakar Vá-
vra (1911 – 2011), odličen
režiser “za vse čase”, kot ga
označujejo, saj je delal tako za
naciste kot za povojno pro-
sovjetsko oblast. Tisti scenarij
je bil napisan po motivih ro-
mana Aloisa Jiráska.
Režiser nove nadaljevanke je
Jirí Svoboda, ki je res (bil) dol-
go komunist, po žametni re-
voluciji je postal celo predsed-
nik parlamentarne KSČM
(Komunistična stranka Češke
in Moravske), a je sredi devet-
desetih let njegovo, “reformi-
rano” krilo KSČM v stranki iz-
gubilo vpliv, ko je med dru-
gim neuspešno predlagalo, da
iz naziva stranke črtajo “ko-
munistična”.
V pogovoru za ČT je Jirí Svo-
boda poudaril: “Jan Hus je bil
evropski mislec in ne lokalni
puntar”! Na tej točki sta se
lahko ujela s scenaristko Evo
Kanturkovo. Njena usoda je
izrazito drugačna od Svobo-
dove. Kanturková (1930) se je
zelo angažirala v časih t. i.
češkoslovaške pomladi v
šestdesetih letih, iz komuni-
stične stranke je izstopila že
leta 1970, iz protesta zaradi
“bratske pomoči” enot
Varšavskega pakta avgusta
1968. Do žametne revolucije
1989 ni smela objavljati, bila
je tudi zaprta, velja pa za eno
najuglednejših čeških pisatel-
jic in predstavnic protikomu-
nističnega odpora. Tudi o Hu-
su je napisala dve knjigi, kar
je nato deloma uporabila za
scenarij, poleg drugih virov
seveda.
Na začetku julija je javnoprav-
na Češka televizija predvajala
šestdelni (po 45 minut) igrani
dokumentarec Drugo življen-
je Jana Husa (Druhy život Mi-
stra Jana Husa, režija Václav
Krístek).
HUS JE POVSOD
Na Češkem dandanes skoraj
ni kraja, kjer ne bi stal spome-
nik Jana Husa, najuglednejši
trgi in ulice pa nosijo njegovo
ime. Sicer ni znano, kakšnega
videza je Hus v resnici bil.
Prav tako skoraj ni kraja, kjer
se letos ne bi spomnili oblet-
nice Husove smrti. Vsi mediji
se že vse mesece nenehno uk-
varjajo s to tematiko, z zgodo-
vinskimi okoliščinami v Cer-
kvi in v vladarskih hišah, s
husitskimi vojnami (zapis
“revolucija” je še vedno po-
gost) in rekatolizacijo.
Pri Husovih letošnjih spo-
minskih slovesnostih sodelu-
jejo različne laične in cerkve-
ne institucije različnih Cer-
kva, najbolj v ospredju pa so
Cerkve, ki se štejejo za nadal-
jevalke Husovega izročila, kot
je Češkoslovaška husitska
bratska Cerkev (deluje samo v
mejah nekdanje Češkoslo-
vaške). Po podatkih ljudskega
štetja leta 2011 ima nekaj čez
dvaintrideset tisoč vernikov
in je tretja najmočnejša Cer-
kev v Češki republiki. Za na-
daljevalko Husovega, obenem
pa še protestantskega (aug-
sburškega-luteranskega in
helvetskega) izročila se izreka
Češka bratska evangeličanska
Cerkev (Českobratrská církev
evangelická), ki ima približno
dvainpetdeset tisoč vernikov,
nastala pa je leta 1919, po
združitvi obeh do tedaj
ločenih protestantskih Cer-
kva (augsburške-luteranske in
helvetske). H katoliški Cerkvi
se je priglasilo nekaj čez mili-
jon (ca 10%) prebivalcev.
Od leta 1990 je na Češkem 6.
julij državni praznik in dela
prost dan. Tako kot dan prej
god Cirila in Metoda (5. julij),
ko se z velikimi slovesnostmi
spominjajo prihoda solun-
skih bratov na Moravsko in s
tem začetka pokristjanjevanja
Slovanov.
S 15. strani
Šest stoletij ...
Po dolgih letih odtujenosti zbližanje
Polbrat