v Časopis s p 0 s odobami za slovensko mladino prilogo „ANGELČEK" O Štev. 5. H o o o V Ljubljani, dne 1. maja 1912. u o o o Leto 42. Prvemu metulju. Metuljček, metuljček moj ljubi sanjavi, kam jadraš, kam ploveš mi ti po planjavi ? Saj vem, oj vem! Pomlad je priklila in tebi pomladno življenje je vlila . , . Le jadraj, le plovi mi dalje in dalje čez polje pomladno — saj Večni ti dal je te lahne peroti, oj lepe, prekrasne — veseli se dobe lepe in jasne ! Le piovi, le jadraj, pa cvetke pozdravi tam v lepi cvetoči pomladni dobravi ! Pa pazi, oj pazi, prijateljček mili, ker dečki še bodo metulje lovili! Vid Vidov. Mati. (Povest. — Spisal C v etinomirski.) V. Božiču je prišla v mesto po Hinka mati sama. Hinko je bil na to že prej velikokrat mislil in se je veselil tega dneva, kakor se veselé otroci lepih igrač; skrival je to veselje pred drugimi, niti Tončku si ni upal razodeti svojih zlatih sanj . . . Ko je stopila mati v izbo, tiho, neslišno, vrat lahnoupognjen, pikasto kmečko ruto na glavi, se je Hinko zdrznil in vzdramil kakor iz dolgega spanja; planil je pokoncu, lica vsa žareča od veselja, in je hitel k materi; naglo ji je podal roko, pogledal ji je v tihe oči in gledal jo je tako začudeno, kakor da je ni še prav nikoli videl. »Greš domov na počitnice? Koliko dni imate prosto?« Opazil je, da ima mati obraz še bolj zguban in sesušen kakor prej, in da se ji roke tresejo kakor v mrazu; čudna bolest mu je stisnila srce — kriknil bi in bi objel drago mater in potožil bi ji svojo bòi in ji odkril neutešeno domotožje ... Stal je po dolgem času zopet ob nji in je govoril tiho, šepetaje: »Domov pojdem... za cel teden, mati! Ali je Milka zdrava?« »Zdrava, Hinko!« Sedela sta za mizo, in Hinko je pravil materi, kako se mu godi v mestu; med tem je jedel kruh in jabolka, ki mu jih je bila prinesla mati, in je zrl na njeno sključeno postavo. Zunaj je ležal sneg; vse mesto je zakrivala gosta, neprodirna megla, mračno je bilo na ulicah. Stopala sta po cesti in prišla kmalu iz mesta; neizmerno dolga se je zazdela Hinku naenkrat vsa pot. Sever je bril preko ravni in dobrav, mrzel in leden, pod nogami je hreščalo in se udiralo. Ko sta zagledala v daljavi na pobeljenem holmcu Solnčanec, je Hinko obstal, »Glejte no, mati, ravno naša hiša se vidi..,« Hodila sta še hitreje in kmalu sta stopala po holmu navzgor; domača in prijetna je postajala pot, Hinko je skoro tekel po nji. Pred hišo je čakala Milka, zavita v zimsko jopico, volnene rokavice na rokah. Izpod rute je kukal še vedno tisti poredni, voščenobeli obraz in tiste tihe, mirne oči. »Kako si se počutila kaj doma? Ti je bilo zelo hudó po meni?« Podal ji je roko in se ji je nasmehnil. Tudi Milka se je zasmejala, ko je zagledala zopet svojega bratca. »Ali si zrastel! Poglej ga nol« se je čudila in se je postavila tik njega. »Za celo ped si že višji od mene.« Šli so v izbo; prijetno zakurjena je stala v kotu peč; tajinstven mrak je vladal vsepovsod, kamorkoli se je ozrlo oko, Mati je potegnila Hinka za rokav in mu je šepnila v uho: »Pojdi z menoj! — Nekaj sem prihranila zate.« Odvedla ga je v shrambo in mu dala cel pehar grozdja. »Nà, kar jej! Zato sem ga pa prihranila,« Hinko je nesel grozdje v izbo na mizo in zobal sladke jagode. Prijetno in toplo mu je bilo v domači sobi, tako prijetno in toplo, da si ni želel venkaj, kjer sta bila sneg in mraz. Vse, kar mu je bilo prej doma skoro tuje, je postalo namah milo in domače. Mati se je sukala v kuhinji ob ognjišču in mu je pripravljala čaj, Milka pa je bila odšla v podstrešje po suhe hruške. V sobo je stopila sosedova Zefa, ozirala se je izpod očal proti mizi in se opirala na krivenčasto palico. »0! Ali je študent že doma? Kdo bi si mislil? In tak velikan — kar čez noč ,..« Podala je Hinku roko in sedla na stol kraj njega. Mati je prinesla med tem čaj in Milka suhih hrušk, »Sedaj pa jej! Pokrepčaj se, saj bo treba kmalu nazaj,« Zefa je vstala in odšla, v sobi so ostali samo domači. Mati je zlezla na čelešnik ob peči, ker je bila trudna, in je jela dremati. Milka se je pa primaknila bliže k Hinku in ga je izpraševala o mestu in o drugih stvareh. Hinko je pil in jedel, odgovarjal Milki in jo pogledal zdajpazdaj izpod obrvi, »Kaj se ti mara, Milka, da si doma!« je govoril in griz e 1 suhe hruške, : Jaz se moram učiti in nisem vesel. Časih sem tudi lačen, in to je najslabše. Ti si prijetno doma pri materi in še sama ne veš, kako dobro ti je ,.,« Milka se je sklonila k njemu: »Poglej, skoro bi pozabila! — Tudi jaz sem prihranila nekaj zate. Počakaj, ti takoj prinesem.« Stekla je iz izbe in se je vrnila z lepo belo škatljico, ki jo je postavila na klop. Hinko je vstal in se je čudil. »Kaj pa imaš notri?« Milka je odpirala počasi pokrov in mežikala veselo z očmi. Ko je bila škatljica odprta, je zadišalo po piškotih, medenih, sladkih. »To je prinesel Miklavž in sem hranila zate ,,.« Takrat se je sklonil tudi Hinko in je pobožal Milko po licih. »Kako si vendar dobra!« Do večera je vladal v izbi smeh in veselje. Hinko je šel tudi v hlev, pogledat, kaj dela še koza. Pogladil jo je po vratu, in zameketala je, kakor da ga pozna, svojega prejšnjega prijatelja ,.. Cele počitnice je presedel Hinko v izbi za pečjo. Tu se je počutil najbolj domačega in srečnega v krogu matere in Milke, ki sta mu stregli s čajem in suhimi hruškami. Na mesto je skoro pozabil in tudi na Tončka, od katerega je dobil razglednico z zimsko pokrajino. Vsa strahota je tam zunaj izginila iz njegovega srca in namesto nje se je naselila vanj tiha in sladka zavest srečnega življenja med domačimi, ki so tako dobri in tako blagi... Tudi Podlogarjev Francek je bil prišel o Božiču domov. Hinko ga je videl, kako je korakal časih po Solnčancu goriindoli v gosposki zimski suknjici in z modernim klobukom. Govoril je Francek čisto drugače kakor prej; zavijal je po tuje in je naglašal besede natančno tako kakor mestni gospodiči. Proti večeru sta se srečala na cesti in eden drugega sta se za-sramovala. »Si tudi ti prišel domov?« se je čudil Francek in se ozrl zelo zanič-Ijivo nanj. Hinko se je zasmejal. »Zakaj pa ne? — Ali sem mar kaj slabši od drugin, da bi ne smel o počitnicah domov?« Francek si je prižgal cigareto in puhnil dim Hinku naravnost v oči, tako da so se mu naenkrat zasolzile. »Tudi ti kaj kadiš, he? — Nà, tu, eno cigareto; saj vem, da se ti cedijo po njih sline.« Potegnil je iz žepa cigareto in jo pomolil Hinku pod nos. »Hvala; ne kadim,« se je branil Hinko in je odšel,.. Naslednji dan je vzel naš študent s hruškami natlačeno culo in se odpravljal nazaj v mesto. Mati ga je držala ob slovesu za roko in mu je govorila: »Hinko! Ne pozabi na Boga! Uči se vedno in izpolnjuj vestno svoje dolžnosti. Poleg tega ne pozabi moliti za domače, in pomisli, koliko nas staneš. Mene tako skrbi, o, grozno skrbi, da ti ne morem povedati. Še ponoči nimam nikoli miru od hudih misli, ki me napadajo. Delati moram kakor vprežena, brez počitka in brez radosti, ker me mučijo vedne skrbi. Torej bodi priden in pobožen, in piši kaj domov,« Ko je to govorila, je imela roke prekrižane na prsih in je zdajpazdaj glasno zavzdihnila, Hinko se je stresel; nekaj težkega in bolestnega mu je leglo ob materinih besedah na srce ,.. V izbo je priskakljala Milka in je skočila k bratcu. »Že zopet greš? Počakaj malo, ti prinesem še nekaj jabolk; v žepe si jih lahko nabašeš . .., v mestu ti bo vse prav prišlo .,.« Zavrtela se je naglo in je odbrzela iz sobe in se kmalu vrnila. V predpasniku je prinesla kup jabolk in jih tlačila v Hinkove žepe, tako da je bil deček ves opažen in obložen. Zunaj pred durmi je nanagloma zadrdralo: peljali so se Podlogarjevi. Hinko je pograbil culo, se poslovil in stekel na prag. »Hočeš gor? Kar skoči, naglo!« je zaklical Podlogar z voza in se zavijal v zimski kožuh, — Hinko je planil na voz in konja sta zdirjala po cesti navzdol in po dolini. »Zadnjikrat se peljem sedaj,« mu je šinilo v glavo. »Podlogarjevi me ne bodo več vozili, so pregosposki.« Na vozu so vso dolgo pot molčali. Francek je sedel tako mogočno in veličastno, kakor da je čisto sam; še Podlogar se je moral stiskati v kot. V mestu je sedel Tonček že v stanovanju za mizo in čakal. Ko je Hinko vstopil, je vstal in ga hitro pozdravil. »Zakaj mi nisi odpisal? Nisi imel časa, kaj? To je lepo od tebe, da si me tako pozabil!« Hinko se je zdrznil. * »Ne zameri, Tonček!.,. Nä, jej jabolka, če hočeš,« Izvlekel je iz žepov jabolka in jih je položil na Tončkovo skrinjo, ki je čepela v kotu kraj postelje. »Jej, ti pravim; škodilo ti ne bo, gotovo ne.« Pogovarjala sta se to in ono iz počitnic in Tonček je jedel podarjena jabolka. V tem je vstopila gospodinja. »Glej ga, saj je že nazaj! ... Si se dobro imel?« »Dobro,« je odgovoril Hinko in si ni upal pogledati njenih udrtih, mežikajočih oči,.. Polagoma so prihajali tudi drugi dijaki. V rokah so prinašali debele, polne cule, in so jedli pa smejali se med sabo. Vsi so bili zdravih lic in živih, ognjenih oči. Hinko je videl, da so opravljeni veliko lepše kakor prej in da imajo vsi svetle, zlikane čevlje. Vsi ti dijaki so se ozirali postrani na Tončka in na Hinka in niso marali govoriti z njima. Če je kdo izpregovoril, je storil to naglo, kakor da se hoče malo ponorčevati. Sedeli so prešerno na stolih, glave oprte v dlani, in kadili so zavoljo lepšega cigarete . . . Dim se je valil po izbi in se dvigal nad mizo proti stropu, belkasti oblački so pluli nad žarečimi obrazi... Gospodinja je šla iz sobe in ni je bilo nazaj do večera. Ko je prišla, je vzela s stene takoj molek in so molili. Po molitvi je izginila venkaj in nobene stopinje ni bilo več čuti na hodniku ... Pričela se je šola. Hinko je imel vedno knjige pri rokah, tudi zjutraj pri kavi se je učil. Na druge dijake, ki so bili malomarni in leni, ni gledal; skrbel je le, da je izpolnjeval sam svoje dolžnosti. Če so drugi kadili cigarete, je stopil k oknu in se je učil tam za šolo. Zunaj je bila še zima in Hinko je sedaj to živo občutil. Velikokrat ga je zeblo po celem životu, da se je ves tresel od mraza in šklepetal z zobmi. Gospodinja je le malokdaj zakurila in če je to storila, je godrnjala zraven in gledala jezno in skoro sovražno. Počasi je vtikala polenčke v peč, štela jih je in na koncu je potegnila gotovo še enega nazaj iz peči, da je tako več priskoparila. Tonček se je često pritoževal, a gospodinja ni hotela bolj zakuriti, »Stane denarja, in denar se ne dobiva na cesti,« je govorila važno in počasno, na skrivaj pa se je ozirala po drugih dijakih. Vse, kar mu je bila mati kedaj pravila, je stopalo Hinku jasno in živo pred oči. Spoznal je naenkrat bedo in pomanjkanje in pričel spoznavati in razumevati ljudi. Videl je, da je revež in zato je trpel v mrazu in ni zinil o tem nikoli besedice. Sčasoma pa se je temu privadil in še dobro se mu je zdelo, da more tudi sam trpeti, kakor drugi doma, ki delajo zanj in nočejo čutiti zime. Hitro so tekli tedni in meseci, zima je odhajala, približevala se je pomlad. Kakor blisk je šlo mimo življenje in zemlja je stala pod pomladnim solncem, ki je pripekalo gorko na njo. Dnevi so bili vedno toplejši in milejši; zunaj mesta so zelenela polja in vrtovi in gorak dih je zavel po vseh ulicah . . . Pomlad je odšla, prišfo je poletje in z njim konec šolskega leta. Hinko je dobil spričevalo, in mati je prišla ponj. Napotila sta se domov na Solnčanec. Koza je zameketala in je skakljala po vrtu, ko je zapazila Hinka; bila sta zopet skupaj, oba vesela, časih je prišla k njima tudi Milka. Mati je hodila na polje dan za dnem; ko se je vračala v izbo, je omahovala za mizo. Če jo je Hinko kaj izpraševal, si je brisala žuljave roké ob predpasnik in bridkosti ni bilo več na njenih upalih licih ... Hinko je šel z njo enkrat na njivo, da bi se- pogovarjal. Takrat ji je tudi pomagal pri delu; vzel je motiko in je kopal, kakor je le mogel. Mati se mu je smejala, ko ga je videla tako delati. Rokave je imel visoko zavihane in razoglav je bil; mahal je z motiko na vse strani, da je letela prst daleč od njega ... Pri malici so sedeli pod veliko, košato hruško za vrtom. Tudi Milka je malicala, roke v naročju, glavo lahno upognjeno. Mati je bila prinesla polno skledo kislega mleka, in zajemali so počasi s starimi nerodnimi žlicami, ki so bile ob robéh tako ostre, da si je Hinko nekoč še ustne obrezal,.. »Vidiš, Hinko,« je pravila tedaj mati, »bo že šlo z božjo pomočjo. Kar v Boga zaupaj in ga prosi pomoči, pa boš tudi zanaprej tako zdelal. Če si letos lahko obstal, boš še v prihodnje. Težko je gotovo, to vem sama; ali tudi jaz se moram ubijati in trpeti od zore do mraka. Kolikokrat sem lačna in žejna, pa potrpim! Saj trpim vendar zate, da morem plačevati za stanovanje in knjige .,. Vidiš, in pri delu ne tarnam; treba se je vdati v voljo božjo. Bog bo storil že tako, kakor se mu zdi prav. Ti, Hinko, moraš potrpeti voljno vse križe in težave, in Bog ti bo stal ob strani.« Hinko je poslušal z napolodprtimi trepalnicami, tako, da je videl komaj njen izmučeni obraz in njene tihe, proseče oči; vse hude slutnje so izginile iz njegove duše. (Dalje prihodnjič.) Moja prva šolska doba. Pripoveduje Anton Antonov. L Nekaj dni pred prvim šolskim letom. ansko leto sem vam, mali čitatelji in čitateljice, povedal, kaj vse sem doživel kot petletni junak. Povedal sem vam o različnih nezgodah, ki sem jih večinoma sam zakrivil; opisoval sem pa tudi vesele pripetljaje, ki so mi jih večjidel pripravili drugi. Vem, da ste me sodili za velikega nerodneža in poredneža; toda reči vam moram, da se šele po velikih nesrečah in neprilikah očisti človekov značaj. Tako sem postal tudi jaz vsled raznih neprilik, ki so me doletele v teku petega leta življenjske starosti, velik mož na duhu, pa tudi noge in roke sem že prosteje gibal pri hoji. Velik sem bil nekaj centimetrov čez pol metra, in tista preobila zalitost je tudi izginila z lic in života. Lase mi je atej pristrigel popolnoma tisto soboto, ko smo zadnji koš krompirja pripeljali domov ter ga spravili v klet. »Čez teden dni pojdeš pa v šolo,« mi je razjasnjeval atej, ko mi je strigel lase. »Ne spodobi se, da stopiš kakor koštrun pred gospoda učitelja.« . In pele so dalje velike škarje smrtno pesem bujnim lasem na moji glavi. Vsi so stali okoli mene: Francek, Minka, Pepček in Slavka, pa občudovali — ne vem — ali mene, ali pa atejevo brivniško umetnost. Francku in Minki sem kar bral z obraza, da bi bila rada kaj zinila mojim lasem v prilog, meni pa na jezo; pa si nista upala v atejevi navzočnosti. Pepčku in Slavki pa sem se zdel popolnoma tuj že tedaj, ko sem imel šele pol ostrižene glave. Ko sem bil pa popolnoma ostrižen, me pa skoraj nista več poznala. »Atej, zdaj pride pa še Slavka na vrsto,« sem omenil, ko je atej dokončal svojo brivniško obrt na moji glavi. »Saj ima še daljše lase, kakor sem jih imel jaz, in v šolo pa tudi pojde.« Atej, Francek in Minka se začno naglas smejati; Pepček se pa drži modro, kar mi je bilo v potrdilo, da sem prav pametno govoril. Slavka se je držala na jok, ker je menila, da jo atej za gotovo oskube. »Ti, Tonček, glej, da ti v šoli nekoliko popravijo možgane, sicer boš težko shajal z ljudmi v življenju,« reče atej v smehu. Namah so bile vse dobre misli o moji pameti podrte v meni. Tudi pri Pepčku sem izgubil vso veljavo. Smejal se mi je ter me gledal prav pomilovalno, dokler mu ni atej ukazal, naj sede na nizek stolček, in dokler niso jele plesati škarje po njegovi glavi. Tudi mamica je prišla v hišo pogledat. Stopila je k meni ter me prisrčno objela. Jaz sem jo pa v znak hvaležnosti in ljubezni poljubil na čelo. »Zdaj ga pa še božaj in objemaj!« je rekel atej. »Ako bi bila slišala njegove neumne besede, bi ga zuhljala, da bi pomnil do prihodnje sobote.« Hudo so zadele te atejeve besede moje mlado srce. Skoraj bi bil začel jokati, da se nisem spomnil svoje možatosti in svojega junaštva. Zaihtel sem, solze so mi zalile oči, a glasu ni bilo čuti iz mojih ust. Dobra mamica je sicer zvedela, kaj sem bil izgovoril, ali zuhljala me ni, kakor ji je svetoval atej, temveč se je nekoliko nasmejala ter me zopet pritisnila k sebi. To pa ni bilo prav nič všeč mojima bratcema in sestricama. Pepček je kar zavidljivo gledal izpod škarij in očetovih rok. Slavka se je bila pa tudi stisnila k mamici. Francek in Minka sta šla osramočena iz hiše. Meni se je pa kar srce tajalo blaženosti in ponosa, in še više sem cenil svojo dobro mamico. Radi tega popoldanskega dogodka smo se bili otroci sprli še pri večerji. Jaz sem dal povod. Ko smo prišli za mizo ter odmolili, sem jaz sedel k mamici na prostor, kjer je ponavadi sedela Slavka. Mamica ni imela nič proti temu; tudi atej ni nič ugovarjal, kar me je posebno, prevzelo. Toda Francek, Minka, Pepček in Slavka so bili proti mojemu nocojšnemu sedežu, zlasti še potem, ko se je Slavka jela kujati in slednjič jokati. Francek, kot najstarejši, se je prvi oglasil ter se potegnil za Slavko. Za njim se je oglasila Minka, za Minko pa Pepček, dasi bi bil sam tudi rad na mojem mestu. Zato se ni dolgo potegoval za Slavko; kmalu je izpre-vrgel barvo ter bil na moji strani. Izprva se je vršilo prerekanje še dokaj mirno in dostojno, samo Slavka je bila preglasna. Toda združeno navdušenje za Slavko na eni strani in enoglasno ugovarjanje na moji strani je rastlo z vsako besedo. In začeli smo bili že kričati ter se hoteli spopasti z žlicami. Kar vstane atej ter konča z eno besedo naš prepir. »Še pri jedi nima človek miru,« zavpije, in utihnili smo, in žlice so nam popadale iz rok. »Ti se mi takoj spravi k peči na klop,« zadene mene prvega atejev ukaz. »Ti, čmerika čmerikasta, se mi pa poberi na peč,« zagromi nadalje atej Slavki, »Mama, od danes naprej pa ne imej nobenega več pri sebi med jedjo.« Menda bi bilo tudi Francka, Minko in Pepčka doletelo kaj neprijetnega, da ni vstopil tedaj striček Matija v hišo. »Dober večer in Bog vam blagoslovi,« pozdravi striček prijazno. »Kaj pa si tako strašno jezen, France?« vpraša striček ateja. »E, saj veš, kjer so otroci, človek še jesti ne more v miru,« se pritoži atej. »Zlasti tistile paglavec pri peči in ona čmerika na peči sta pravi nepokoj v hiši,« »No, no, France, menda ne bo tako hudo,« se zavzame striček za naju. % »Veš, čeprav ni tako strašansko hudo, ali človek se mora že vsega naveličati,« meni atej. »Čakajta, nič več ne prideta domov, ne opoldne, ne popoldne. Kar tam bosta ostala.« Ker sva vedela, da se je atej še vedno držal svojih besed, zato je naju s to svojo pretnjo hudó zadel. Oba sva se naenkrat začela dreti na ves glas. »To bodeta imenitna šolarja,« reče a'tej. »Pri vsaki besedi se bosta začela kremžiti ter pačiti obraz. Tebi, Tonček, bodo usta kmalu do ušes; tebi, Slavka pa do oči,« Ustrašila sva se teh besed. Takoj sva končala svoj duet. In povem vam, da sem se drugi dan pogledal v ogledalu, če Ii res nimam tako širokih ust, kakor je trdil atej. Če je Slavka storila isto, ne vem. Seveda sem se prepričal, da usta do ušes še niso, ali utegnejo postati. Zato sem sklenil, nikdar več ne jokati. Pri tem sklepu je tudi ostalo vsaj tisti večer, ker sem šel kmalu v prijetno naročje sladkega spanca. Zakaj je prišel k nam striček Matija tisti večer in kdaj je odšel, še danes ne vem. Pa si seveda tudi ne maram beliti glave, in menda tudi vi, dragi čitatelji in čitateljice, niste preveč radovedni raditega. Prihodnji dan sem vstal, ko je že visoko stalo solnce na nebu, in od prve maše je bil atej že tudi doma. »Da si mi popoldne doma,« mi reče atej v strogem naglasu, »Krojač pride, da ti pomeri obleko, ker v šoli ne boš smel biti zamazan in razcapan. Si razumel?« »Da, atej, sem razumel,« sem mu odgovoril komaj, tako sem bil veselorazburjen. Nove hlače, nova kamižolica — to je nekaj za mladega fanta! »Tudi čeveljčke dobiš nove,« nadaljuje atej. Ne gre, da bi pozimi bosopetil v šolo. V torek ali v sredo pride čevljar k nam,« Objel in poljubil bi bil tedaj ateja, da bi mi bil le dovolil- Ali on ni maral lizanja in božanja — kakor se je sam izrazil. »Atej, kdaj pa dobim torbico in tablico,« se ojunačim tedaj ter vprašam ateja, ki ni nič kaj ljubil takih vprašanj. On je bil namreč vedno tega prepričanja, da otrok ne sme ničesar zahtevati od svojih staršev, ampak samo hvaležno sprejemati, kar se mu da. Gorje tistemu, ki bi se bil branil, ali si celo izbiral, če mu je on kaj ponudil! Toda tedaj je menda pozabil ta svoja načela. Kar prijazno in ljubeznivo mi je odgovoril, da tudi to dobim o pravem času. In ravno s tem svojim odgovorom me je tako pridobil zase, da sem se nehote in nevede navzel vseh njegovih načel, ki so bila tuintam nekoliko prestroga in preostra, ali vendarle zelo pametna in koristna. In vse se je tako zgodilo, kakor mi je rekel atej dopoldne. Popoldne po krščanskem nauku je prišel z atejem krojaček Jurkov Martinek, pa je jel meriti po meni, po Pepčku in po Francku, Ker še nisem znal brati, ne računati in tudi ne pisati, se mi je zdelo zelo čudno, da ni pomeril Martinek obleke tudi Minki in Slavki. Ateja si seveda tega nisem upal vprašati; druge sem pa imel vse za neumnejše od sebe. Mamica, ko je prišla nekoliko pozneje domov, mi je prinesla torbico, tablico in klobuček z zelenim trakom naokrog. Tablica je bila moje največje veselje, in seveda mi je še tisto popoldne padla na tla ter se ubila. Za kazen me je atej precej občutno našeškal in pa z razbito tablico sem moral prvič v šolo. Tudi črevljar je prišel v sredo k nam s celo klobaso majhnih in velikih kopit v roki in s težkim zabojem na hrbtu. Notri je imel šila, škarje, nože, nožke, kladiva in pa smolo. To vse je razložil na nizko mizico. Potem je pa jel meriti kar povrsti, meni kot najmlajšemu seveda najzadnje. Nato je začel pa rezati in šivati. Drugi dan je že zbijal, tretji dan sta bila pa že dva para narejena: moj in Slavkin par, (Dalje.) Večer prve pomladi. t tara Pretnarjeva mati so sedeli radi po večerji sami v svoji vežni sobici. Primaknili so stol k oknu in gledali v nebo, kjer se je svetilo stotisoč zvezdic. Prijetno jih je grela odzadi gorka peč, a luči niso prižgali, ker so sedeli rajši v temi. Vse boljše so se videle tako drobne zvezde, ki so jih tolažile in jim bile zveste in tihe družice v tistih prijetnih večernih urah. Dolgo so posedevali tako in so mislili to in ono. Potem pa so vstali in šli v izbo in so se pogovarali z zetom in hčerjo to in ono. Tudi danes so se vsedli stara mati k oknu. Že je bilo zašlo solnce , in samo sneg na visokih gorah je še žarel v rožnih barvah. Mračno in tiho je bilo po mali sobici. Le iz daljave se je čulo šumenje gorskega potoka, ki je hitel med kamenjem tja doli na planjave. Zvezda za zvezdo se je vžigala na nebesni višavi, na zemljo pa je padala vedno bolj temna noč. Glej! Tam na vzhodu je zablestela zvezda, velika in krasna. Najlepša je bila izmed vseh sestric, in je migljala tako prijetno in mehko! Začudeno so jo gledali stara mati. Ej, še nikdar je niso videli; nikdar se jim še ni nasmehljala skozi okence. Čudili so se stara mati in so ugibali, kaj pomeni ta zvezda. Zunaj je kapalo enakomerno s strehe, kjer je še ležala na senčni strani plast snega. V peči je zaprasketal zdaj in zdaj ogenj: kako prijetno je bilo v gorki sobici! Mirno so se naslonili stara mati nazaj na stol, pa so še vedno ugibali, kaj naj pomeni tista krasna in velika zvezda. Čuj, naenkrat je potrkal nekdo narahlo na okence. Pogledali so stara mati, pa so zagledali belo ženo pod oknom. Prijazno se jim je smehljala in je pokazala na krasno zvezdo. »Ali veste, kaj pomeni ona zvezda?« je izpregovorila. »Ali veste, stara mati, kdo sem jaz?« Odmigali so stara mati z glavo. Bela žena pa je nadaljevala: »Jaz sem Rojenica, Ona zvezda pa pomeni, da se je nocoj rodilo dete, lepo in krasno kakor ona zvezda na vzhodu. Tam daleč, daleč v deželi Kolovoziji se je porodilo tisto dete. Jaz pa grem, da mu prorokujem življenje. Veste, stara mati, ker vi ljubite tako nebeške zvezde, pa vam hočem povedati življenje onega deteta, ki se je narodilo nocoj v daljni deželi Kolovoziji, Gradič se dviga tam, kroginkog pa se vijejo žlahtne trte. Večna pomlad vlada tam in zimski viharji ne pridejo tja. Kralj kraljuje v tistem gradiču z zlato kraljico. Njima strežejo bele vile in čuvajo ju orjaki, močni kakor hrasti. Nocoj pa se jima je narodilo krasno dete, in vesela pesem odmeva po zlatem gradiču. Doraslo bo dete v krasno kraljično. Po vsem svetu bo slovela zaradi svoje lepote, dobrote in pobožnosti. Nekoč pa bo prihrumel sovražnik. Kakor listja in trave ga bo in močan bo kakor divji vihar. Porušili bodo gradič in umorili bodo svetlega kralja in zlato kraljico. Prišle pa bodo bele vile; rešile bodo krasno kraljično in jo ponesle daleč, daleč iz dežele Kolovozije. V zelenem gaju si bodo postavile svoj dom in bodo živele lepo in prijetno, A naenkrat bo prihumel za njimi sovražnik. Preplašene bodo zbežale preko gora, in lepa kraljična bo tavala sama okrog. Dolgo bo blodila okrog, a naposled se bo zatekla k vam. Mraz bo pri vas in solnce se bo skrivalo za sive, mrzle megle. Stopila bo zlata kraljična k vam. In glej — naenkrat se bo zasmejalo solnce in se bo stajal led. Pisane rože bodo pogledale iz zemlje in bodo pozdravljale, lahno kimajoč z glavicami, zlato kraljično. Po zelenih gozdovih pa bodo prepevali ptiči; sladko in srebrnoglasno bodo prepevali, da se bo tajalo vsakemu srce. Dolgo se bo mudila kraljična pri vas. Trosila,bo srečo in veselje kroginkrog, in hvalili bodete dobrega Boga, da Vam jo je poslal. — Toda naenkrat bo prihrumel sovražnik in jo pregnal iz vašega kraja. Žalostno bo postalo vaše srce in otožno. Pokrile bodo nebo megle in solnce se ne bo več smejalo. Zlata kraljična bo zbežala in bežala dalje, dalje, Daleč v deželo Kolovozijo se bo umaknila in se skrila v senčnat gaj. Dolgo, dolgo bo živela tam v-samoti. Stregli ji bodo majhni pritlikavčki, ki jo bodo ljubili kakor svojo sestrico. Pobožno bo živela tam zlata kraljičnđT in bo objokovala svojega svetlega očeta in svojo zlato mamico. Prišla pa bo smrt; kakor cvetica, tako bo nagnila kraljična svojo glavico. Dušica pa bo hitela vesela v nebesa. Takrat se bo pa utrnila ona lepa, velika zvezda, ki je zažarela nocoj tako svetlo in jasno. Vidite, stara mamica, tako bom prorokovala nocoj v deželi Kolovoziji ob zlati zibelki. Mudi se mi že, zato pa ostanite zdravi, stara mamica!« Izginila je bela žena kakor senca in ni je bilo nikjer več. Mala vnukinja Anica je stopila takrat tiho v izbico, pa je rekla: »Stara mati, pojdite večerjat...« Stara mati so si mencali oči, kajti ravnokar so se zbudili iz lepih sanj. Še enkrat so pogledali na tisto krasno zvezdo, pa so dejali samim sebi: »Hm, zadremala sem malo ... Ni čudno, da pridejo k človeku take sanje, če zaspi ob pogledu na krasno zvezdo. Pa zdaj, ko prihaja pomlad ... Nič čudnega niso potem take sanje, hm, prav nič čudnega ...« In stara mati so prijeli malo vnukinjo Anico za roko, pa so šli počasi iz sobe k večerji v izbo. II. Pretnarjev Poldek je gnal živino napajat. Že davno je bilo odzvonilo »Avemarijo« in mrak je legal na zemljo. Veselo je pokal Poldek z bičem, da se je slišalo daleč po vasi. Po ulici je gnal živino proti potoku, ki se je bil ravno danes iznebil neprijetnih ledenih spon. Zato je šumel veselo in je narastel v svojem veselju za veliko mero. Neprestano so tekle vanj majhne vodice, ki so se zbirale kraj potov in se ponižno pridruževale svojemu velikemu, mogočnemu bratcu. Napila se je že živina mrzle vode. Pognal jo je Poldek nazaj in še veselejše je pokal z bičem. Prepeval je zraven veselo pesem in kako bi tudi ne pel? Ravno danes je mešetaril in naredil kupčijo s sosedovim Martinom. Za drsalko je mešetaril, in nazadnje sta se pobotala za dve beli desetici. Hoj, to se bo drsal jutri zjutraj po ledu! Na desno nogo bo navezal drsalko in z levo se bo poganjal. Kakor strela bo šinil preko gladkega ledü in bo zavriskal od same radosti. Ali pa se bo pognal po zmrzlem klancu. Na eni sami nogi bo stal in kakor veter bo odbrzel navzdol. Postajali bodo ljudje,- Gledali ga bodo in se mu bodo čudili glasno. »Hentaj. poglejte ga no, Pretnarjevega Poldka! Na eni sami nogi stoji, pa drči ko blisk. Glejte ga no!« Tako se bodo čudili ljudjfe in bodo gledali dolgo junaškega dečka. Ej, pa je tudi dobra in lepa njegova drsalka. Ni čudno: celo uro je mešetaril zanjo in dal zanjo beli desetici. Pa bi ne drčal zato po strmem klancu kakor blisk in veter! '< Samo, če bo zadosti ledü jutri? Hm, po polju so se nabrale črez dan cele mlake; ponoči pa bodo zmrznile in napravil se bo led, gladek in debel, da bo veselje. Toda samo, če se bo res? V skrbeh je pogledal Poldek na mlako kraj pota, po katerem je gnal živino domov. In glej — že se je delala ledena skorja na nji; tudi vodice, ki so tekle kraj pota, so se ustavile in se pokrile z drobnim, kakor steklo šibkim ledom. Zažvižgal je Poldck v velikem veselju in počil z dolgim bičem. Takrat pa je že prišel domov. Živino je privezal v hlevu k jaslim in ji navrgel še nekaj klaje. Potem pa je stopil na dvorišče. Na nebo se je ozrl, kjer je gorelo že precej zvezd v mokrem svitu. »Bo, prav gotovo bo jutri led,« je govoril sam pri sebi. Pomencal je roke in hotel stopiti v hišo. Takrat pa je zagledal veliko in krasno zvezdo tam na vzhodu. Začudil se je, ker ni videl še nikoli tako svitle zvezde. »Kaj neki pomeni?« se je vprašal. A ni si vedel odgovora. Vse tiho je bilo okrog njega. Le s strehe je kapalo enakomerno, in slišalo se je, kakor bi nekje zvonili skriti in nevidni zvončki. »Ej, Poldek, ali ne veš, kaj pomeni ona zvezda?« so zvončkljali oni skriti in nevidni zvončki. »Radi bi ti povedali, pa ti ne smemo. Veš, Poldek, če bi ti razodeli vse, pa bi bil jezen na nas. Celo uro si mešetaril za lepo drsalko in si dal dve beli desetici zanjo. Če ti pa povemo resnico, se boš razhudil in boš jezen na nas. Zato pa rajši molčimo. Jutri boš pa že sam videl, kaj pomeni ona zvezda in se boš kremžil. Poldek, hihihi . . .« Tako so se glasili nevidni in skriti zvončki, ko je kapalo enakomerno s strehe. A Poldek ni slišal in ni umel teh glasov. Veselo se je oziral v nebo in govoril neprenehoma sam s seboj: »Bo, bo; najlepši led bo jutri . . . Vso noč bo tako jasno in mrzlo. Juhej, zjutraj pa poletim kakor blisk črez strmi klanec . . .« Tako je govoril Poldek in se napotil v drvarnico. Izpod bukovih drv je izvlekel svojo drsalko, Ljubeznjivo jo je gledal in se čudil njeni lepoti, kolikor jo je mogel videti pri zvezdnem svitu, »Take drsalke pač nima nihče na svetu! Med bratci je gotovo vredna okroglo kronico, pa šele po dolgem mešetarjenju. Za ves svet je ne dam; saj bom švigal jutri kakor blisk po strmem in dolgem klancu,« Zopet je skril Poldek drsalko pod bukova drva in se napotil v hišo. Na pragu pa je obstal še enkrat in se je ozrl po nebu. Nikjer meglice, nikjer oblačka! Same zvezde na nebu, migljajoče v mokrem svitu in prijazno zroče na pokojni svet. Najlepša pa je bila med njimi ona, ki je žarela tam na vzhodu. ;Kaj neki pomeni?« se je vprašal Poldek. »Še nikoli ni bila tako svetla kakor nocoj. Hm, staro mater povprašam. Stara mati gotovo vedo; saj vedo o vsem, kar je na svetu, na nebu in v nebesih,« Tako je sklenil Poldek in stopil v hišo , . . III. Drugi dan. — Mala Pretnarjeva Anica je pohitela popoldne iz doma in se je napotila proti solnčnemu griču, ki je stal nedaleč od hiše. Gorko in mehko je sijalo solnce, da je ginil sneg kar vidno. Kraji, ki so ležali proti solncu, so bili že popolnoma prosti snežne odeje; le tupatam se je še skrival za gostim grmom kupček snega. Zato se je domislila mala Anica tistega popoldne, da je že gotovo pokukala iz zemlje kaka pomladna rožica: Morda bela kurjica, morda je že vzcvetelo trdo trstje ali pa morda celo že kima kak zvonček. Pojde pogledat tja gor; natrga si rožic, pa jih povije v lep šopek. Stari materi ga prinese in ga ji podari. Lepo se bodo nasmehljali stara mati. Pobožali jo bodo po laseh; rožice pa bodo dali v kozarec in jih postavili na okno, da se bodo igrali solnčni žarki z njimi. Pot je bila skoro že popolnoma suha. Le ob kraju tam je tekla majhna vodica in se je izlivala v naraslo Rojico. Šla je Anica črez most in se napotila v strmi grič. Tako prijetno jo je grelo solnce! Dobre volje je bila, pa je prepevala veselo. Izza grmovja je stopila na tratico, in glej — tam so cvetele že z odprtimi cvetovi bele kurjice. Mnogo jih je bilo in Anica se jih je razveselila. Natrgala jih je zadosti in vsedla na kamen, da si napravi lep šopek. Čuj! Takrat so pa izpregovorile rožice, Z mehkimi glasovi so govorile, kakor da bi šepetal samo pomladni vetrc, ko pihlja črez zelene grme in strme griče. In rekla je prva kurjica: »Joj, sestrice, kako dolgo smo čakale, da nas je poklicalo solnce iz zemlje! Lepo tiho smo ždele v svojih domkih pod zemljo. Pa je potrkal solnčni žarek na vratica: Vstanite, vstanite, zaspanke! Solnce vas kliče ... Pa smo vstale, pa smo se nasmejale zlatemu solncu: Hihihi , , ,« In rekla je druga kurjica: »Kratek čas smo samevale tu na trati. Pa je prišla ta mala Anica, pa nas je potrgala. V šopek nas povija zdaj, in Bog ve, kam nas ponese?« Izpregovorila je tretja kurjica, pa je dejala: »Oj, jaz pa vem, kam nas ponese. Veste, Anica ima rada staro mater. Njim nas bo podarila. Prijazno in veselo se bodo nasmehljali stara mati, pa bodo pobožali malo Anico po laseh: Ej, Anica, kako si pridna!« Četrto kurjico pa je zaskrbelo. Žalostno je povprašala sestrice: »Kaj bo pa potem z nami? Ali bodemo morale zveneti in umreti brez zlatih solnčnih žarkov?« Vse kurjice je zaskrbelo, in nobena ni vedela odgovora. Bile so žalostne in potrte. Pobožala pa jih je Anica po belih in nežnih glavicah, pa jih je tolažila: »Ne bojte se, drage rožice! Lepo vas bodo dejali stara mati v kozarec. Na okno vas bodo postavili in vam bodo prilivali vsako jutro. Solnčni žarki se bodo igrali ves dan z vami, da vam ne bo dolgčas, oj, rožice, bele in nežne!« Tako je tolažila mala Anica. Kurjice pa so se razveselile in so se zasmejale tiho in mehko, kakor da.šepeče pomladni vetrc preko zelene tratice: »Hihihi , , .« Toda kurjice niso govorile in tudi smejale se niso! To je mislila Anica samo v svojem zlatem srčku, pa se ji je zdelo, da govorijo rožice! Anica si je mislila samo, pa mehki pomladni vetrc je vel preko zelene tratice! Že je napravila Anica šopek; pa saj je bil tudi že čas. Kajti solnce je bilo že zašlo in prihajala je temna noč, a ponoči je bilo Anico strah! — Brzo se je napotila proti domu. K stari materi je stopila v vežno izbico, pa jim je izročila šopek. Veselo so se nasmehljali stara mati in pobožali Anico po mehkih laščkih. »Pridna si, Anica, pridna,« so dejali. »Glej, ko bo tvoj god, pa ti podarim kolač. Polno rozin in medu bo notri, da se ti bo srček kar smejal . . ,« »Ali res, stara mati?« je vprašala Anica veselo. Pokimali so stara mati in ji pritrdili še enkrat. Anica pa je odšla od stare matere, ker je vedela, da so ob tem času najrajši sami. V izbo je šla in je stopila k oknu. Nastala je bila že tema in zvezde so se prižigale na nebu. Vedno več jih je bilo, in Anica jih je pričela šteti. Toda bolj ko je štela, več zvezd se je zasvetilo njenim očem. Nazadnje pa je obstala pri svetli zvezdi, ki se je hipoma prikazala tam na vzhodu. . »Joj, kako je lepa in velika!« se je začudila mala Anica, »Take zvezde pa nisem še nikoli videla , . . Bog ve, kaj pomeni?« Premišljevala je Anica in ugibala, a ničesar se ni domislila. Njena mati so stopili z lučjo v izbo, in Anica jim je pokazala tisto veliko zvezdo. Tudi mati so se čudili, a niso vedeli, kaj naj pomeni. Pristopili so potem še oče in so občudovali krasoto velike zvezde. A tudi oče niso vedeli ničesar o njej. IV. Po večerji so se vsedli stara mati k peči, krog njih pa Poldek in Anica. Prijetno je grela peč, da je bilo vsem toplo pri srcu. Ob desni se je tiščal Poldek stare matere, ob levici pa mala Anica, Skoro hkratu sta vprašala oba: »Stara mati, ali ste videli tisto veliko zvezdo?« Pokimali so stara mati z glavo, pa so odgovorili: »Videla sem jo, ljubčka, videla.« »Stara mati, ali pa veste tudi, kaj pomeni, da je tako velika in krasna?« je vprašala Anica radovedno. »Seveda vem, srček moj mali,« so pokimali stara mati. »No, ker sta tako radovedna, pa vama hočem povedati, zakaj gori tista zvezda nocoj tako krasno.« Stara mati so povedali svoje sanje. Zvesto sta jih poslušala vnuk in vnukinja in nista se ganila niti za trenutek od njih. Ko pa so povedali stara mati svoje sanje, so pa še pristavili: »Kakor sem izprevidela iz svojih raztresenih sanj, pomeni ona zvezda: Nocoj je prišla v naš zagorski kraj pomlad in ostane tako dolgo pri nas, dokler ne pride poletje, Ej, konec je zdaj mrzle zime, konec! Nič več ne bo mraza in tudi snega ne bo več. Lepo se bomo greli na solncu in dobro bo nam pri srcu , . . Veste, zato sveti ona zvezda tako krasno, ker ji je naročila pomlad, naj nam naznani, da je prišla resnično v naš kraj. Jutri, ljubčka, bodeta pa videla, da ne bo zvezda več tako velika in krasna.« Priloga »Vrtcu