SVOBODNA SLOVENIJA LETO (AÑO) XLVI (40) g éT%\jJf Kg g Ä 11 ¡ffi [O) f“®1 BUENOS AIRES štev. (No.)' 35 |£h Lei yjg |[7ti fj ^ R iP®» Sraa M itjp HH Usas 10. septembra 1987 Dr. Andrej Fink v Spet so napočili dnevi, posvečeni stiku vseh Slovencev po svetu, v zamejstvu in v centralni Sloveniji. Kot že vrsto let je Draga 87 zbrala številne rojake, da so prisluhnili najrazličnejšim demokratičnim Slovencem, ki so pred njimi podajali svoje misli o Sloveniji in njenih problemih. In to v svobodi, v Trstu, na že tradicionalni Dragi. Letos je iz Argentine sodeloval kot predavatelj dr. Andrej Fink, pravnik, profesor na univerzi, javni delavec. Tako se je mladi, že v tujini rojeni Slovenec pridružil dr. Katici Cukjati in Gregorju Batagelju, ki sta pred njim tam prikazovala naše življenje. Po telefonskem sporočilu so na teh dnevih predavali: V petek, 4. septembra zvečer je govoril glavni urednik Ameriške domovine iz Clevelanda dr. Rudblph Sušelj (ki je bil tudi že rojen v A-meriki) pod /laslovom God bless Slo-venia — Bog blagoslovi Slovenijo; govoril je o panorami življenja Slovencev v ZDA. Za njim je v soboto popoldan imel predavanje z naslovom S Prešernom pod Južnim križem dr. Andrej Fink iz naše skupnosti v Argentini. V nedeljo je maševal in imel cerkveni nagovor dr. Janez Zdešar, izseljenski duhovnik v Evropi. Zatem je govoril o temi Krščanstvo in eshaton dr. Bruno Korošak, prof. papeških rimskih u- S Prešernom- pod Južnim h rižem Danes je spet pred vami nekdo iz Argentine. Nisem prvi. Pred menoj sta bila tukaj prijatelja Katica Cukjati in Gregor Batagelj. Od njiju ste se poučili o slovenski skupini ob Srebrni reki, o njeni domovinskosti in zdomskosti, o njenih daljavah in bližinah. Zato ne bom danes govoril o nas. Saj sta že onadva prebila led. (Ali je res bilo treba prebijati led?) Govoriti hočem o Slovencih in slovenstvu. Zato danes nočem biti tukaj kot „Slovenec - iz - Argentine“ temveč preprosto kot — „Slovenec“. Po navadi pravim, da sem stoodstoten Slovenec in stoodstoten Argentinec. Danes nastopam kot Slovenec ker smo zbrani v imenu slo- VPRAŠANJE IVA NASLOV REDAKCIJE „NAŠEGA DELAVCA“, LJUBLJANA niverz Antonianuma in Urbaniane, o novih izsledkih iz krščanske eshato-logije. Popoldan pa je zaključil to bogato trodnevje dr. Andrej Capuder iz Ljubljane, docent romanistike na ljubljanski univerzi, prevajalec Danteja, pisatelj, tudi sourednik Celovškega Zvona. Njegova Pot v obljubljeno deželo -— Pot v Kanaan, kot je sam dejal, je bila literarno izražena vizija o današnji Sloveniji. O nastopu dr. Andreja Finka naj omenimo samo to, da je bil zelo opaženo njegovo znanje slovenščine in vsa kulturna oprema predavanja. Njegova izvajanja o naši polpretekli zgodovini so izražala mišljenje, prevladujoče v naši skuposti. Njegovo poglavje o domobranstvu je bilo frontalno in polemično. Sledeča debata je bila živahna in na višini ter ni bila ostra. Predavatelj je pustil med publiko dober vtis, saj so bili mnenja, da je prav, če poznajo naše gledanje in miselnost. Ker bo marsikoga zanimalo, danes objavljamo uvod v ta govor. Kaj več pa bomo zvedeli od samega predavatelja, ko se vrne iz Evrope. Veseli smo, da je letos Draga spet izpolnila svoje poslaništvo kot svobodna tribuna o vseh slovenskih problemih, kjer se spoznavamo in zbližujemo vsi rojaki, čeprav raztreseni po svetu. Draga nam je draga! TDml. venstva. Seveda je moje slovenstvo lahko nekoliko drugačno od vašega, a res samo nekoliko. Živimo v različnih okoliščinah, ki vsakogar posamezno in skupinsko na svoj način pogojujejo. Lahko bi rekel, da danes vsakemu Slovencu nekaj manjka. Zdomcem majka slovensko okolje, zemlja, jezik, ki ga v domovini slišiš govoriti naravno po radiu, televiziji, na avtobusu, in v šoli (vsaj tako bi moralo biti!) in kjer vše diha po slovensko. V osrednji Sloveniji pa manjka duh svobode, zavest prostosti ali bolje, ljudem manjka zavest, da niso prosti, kajti najhujše ni to, če človek ni svoboden, temveč to, če misli, da je svoboden, ko v resnici Bü Ir, sallasen in izpustitev komunistov Molčal sem dokaj časa, saj nima smisla pisati „Našemu delavcu“ kot delavec, če redaktorji nimajo poguma odgovarjati. Danes spet pišem in sprašujem, ker sodim, da so predvsem socialistični zdomci v stiski argumentov in verodostojnosti. Stvar uredništva pa je, ali se čuti sposobnega objaviti to pisanje in odgovarjati... Bomo videli! K stvari. Da je v Jugoslaviji zmagala socialistična revolucija pod vodstvom KPJ in TITA beremo vsak dan. Da je v Jugoslaviji samoupravni socializem realiteta, čujemo vsako minuto. Delavci imajo oblast v rokah, oni si sami krojijo svojo usodo, oni kreativno sodelujejo ob gradnji lepše bodočnosti: demokracija, svoboda, blaginja, pravica, resnica, poštenje, humanitete, in tako dalje, — to pišete vi novinarji permanentno, ker ste zadolženi napredni teoriji marksizma in leninizma. Toliko za uvod. Tu na zapadu pa dvomijo v tak prikaz položaja v socialistični-samo-upravni družbi Jugoslavije in prinašajo tudi dnevno dokaze za ta dvom. Zato vas sprašujem, kaj naj socializmu zvest Jugoslovan stori, ko mu razredni sovražnik krohotaj e pripoveduje sledeči dogodek: Dne, 6. julija 1987, je Beograjska občina predala Centru za filozofijo instituta družbenega nauka v Beogradu pismeno prepoved dne 8. julija 1987 razpravljati javno o temi: „Mogočost reform v socia- lističnih državah“, čeprav je bila prireditev legalno javljena, predavatelji iz tu- in inozemstva že v Beogradu, kratkomalo, vse je bilo po zakonih pripravljeno, je občina razpravo prepovedala. Utemeljitev: ogrožena naj bi bila mednarodna solidarnost.. . O moralni krizi „naše“ družbi tudi vi pogosto pišete. V kolikor vem, se jugoslovanski mediji, ki so orodje delavskega razreda, niso razburjali ob tej prepovedi. Na drugi strani, vse vaše pisanje o samoupravljanju, „tekovinah“ enobeja so prazne marnje ob takšni praksi v Beogradu. Vprašanje pač je: kako naj ta ubogi zdomec tem malomeščanskim tipom zagovarja socializem, pridobitve, marksizem, perspektive, sposobnost ZKJ voditi narode iz krize, polomije...? Evo, to je preprosto vprašanje na vas, dragi tovariši novinarju Nikar se ne izmikajte! Nikar si ne izmišljujte kakšno gestapovsko izdajalsko ali belogardistično kriminali-zacijo vpraševalca. Primite pero ali sedite k stroju in utemeljite tak postopek “a la Beograd”; če pa boste molčali, se naj vam roka posuši, ko nas boste spet pregovarjali zaupati socializmu ali Zvezi komunistov Slo- Karl Cepi, Waiblingen Pismo je bilo poslano uredništvu „Našega delavca“, a ker verjetno ne bo objavljeno, ga dajemo tu v javnost. Uredništvo. Dragi 87 ni. Pa se glede tega v zadnjih časih dogajajo pomembne spremembe. Zamejci ste v vmesnem položaju, ko sicer imate svojo slovensko zemljo, ki je pa spet le delno vaša; do jezika imate lažji pristop kot mi zdomci, pa kljub temu živite in delate v tujejezičnem okolju; uživate osebno svobodo, a si jo v nekaterih primerih sami omejujete pri stiku z o-srednjo' Slovenijo. Vsakemu Slovencu torej nekaj manjka, vsak od nas je za nekaj prikrajšan. Nismo samo zdomci do neke mere izgubili domo-vie, tudi v Slovneniji živeči so jo v nekaterih pogledih, ko je bilo toliko krvi prelite v dobri veri in toliko upov stavljenih prav za domovino, za( njeno svobodo in osvoboditev, za katero so pa toliki bili o-peharjeni in so zato že dvainštirideset let tam, kjer so danes. (Razen, seveda, če menimo, da se narodnoosvobodilni boj za živeče v osrednji Sloveniji ni končal leta 1945, da se nadaljuje še ves čas in se danes s podvojeno energijo obnavlja in vodi za dosego tistih ciljev svobode, pluralizma in samoodločbe, za katere so stoletja trpeli in tudi padali Slovenci.) Tudi v tem primeru še nekaj manjka, nekaj velikega manjka, kar je treba doseči. Govorim brez diplomatskih nians in bom dejal bobu bob, ker je tako potrebno in ker je tako potrebno in ker vem, da to od mene pričakujete1. Govorim, če hočete, elementarno, saj je slovenska problematika v bistvu spet (ali še vedno) elementarna. Gre za naš fizični in duhovni biti ali ne biti. Gre za to, kaj smo, kakšni hočemo biti in kaj hočemo biti. Kakšna naj bi bila podoba, lik slovenstva. Jaz smem govoriti svobodno. Hvala Bogu, nič me ne utesnjuje, nič ne veže, razen ljubezni do slovenstva, do abstraktnega slovenstva. Čeprav po Pavlovo vem, da se ljubezen ne napihuje, in bi preveliko govorjenje o ljubezni že ne bila ljubezen, moram kljub temu izreči to besedo, ker hočem danes, tudi s svetim Pavlom, bojevati dober boj, da brate potrdim, da vsi skupaj ohranimo vero. Na svobodni zemlji smo, zato lahko govorim jasno. Tudi mi ni treba slepomišiti, da nekaj zgolj nakažem, kot delajo pisatelji, kulturniki in esejisti v Sloveniji, ko zaradi okoliščin morajo temeljne in elementarne ideje zavijati v filozofski plašč samo zato, da lahko spisi zagledajo luč objave. Razumem jih, da tako ravnajo, le poudarjam, da meni tukaj in sedaj ni tega treba. Vse življenje sem živel in se oblikoval v duhu svobode. Zdomstvo in relativna tujina sta mi omogočila to, česar v Sloveniji ne bi imel. Ker sem Slovenec in govorim kot Slovenec, me zanima Slovenija. Ker živim zunaj meja administrativne Slovenije, me zanima ves slovenski prostor, ki je univerzalen. V mislih imam univerzalno slovenstvo, ki pa le ima svoje središče v politični Sloveniji, brez katere slovenstva ni. Zato bo moje razmišljanje osredotočeno v njej in obdelano, z njene perspektive. Pa še nekaj: govorim v svojem imenu. Nimam nikakršnega imperativnega mandata. Predstavljam argentinsko slovensko skupnost, a jo predstavljam le s svojo navzočnostjo. Izražena mnenja so moja mnenja, lahko pa rečem, da so ta gledanja v glavnem prepričanje zavednih zdomskih Slovencev ob Srebrni reki. Zato bom — stalno nihal med prvo o-sebo ednine in prvo množine. M®goee ne veste, da ... — da je jugoslovanska raziskava mladine, ki je zajela tudi problem religioznosti, pokazala, da je v Sloveniji v primerjavi z drugimi republikami najmanjši odstotek tistih, ki so izraziti nasprotniki religije... MLADIKA, št. 1, 1987 Milan Apih je bil lani zadnji predavatelj v Dragi. Prav ob zaključku, ko je odgovoril na pripombe disku-tantov, je glede izpustitve komunistov iz zaporov v Sloveniji rekel dobesedno: „Govori se, da je nalog dal nižji uradnik dr. Kante.“ Dejstvo je, da je dr. Natlačen tik pred napadom Nemčije na Jugoslavijo aprila 1941 dal nalog o izpustitvi komunistov na svobodo, ki so bili zaprti v zaporih Slovenije (tedaj Dravske banovine). Kdor ima le malo pameti, mu mora biti jasno kot beli dan, da ne bi mogel niti dr. Hacin kot šef Policijske direkcije v Ljubljani dati takega naloga za izpustitev iz zaporov mesta Ljubljane, kaj šele iz zaporov po vsej Sloveniji. Tak odlok je mogel izdati samo vrhovni šef politične uprave, in to je bil dr. Marko Natlačen kot ban Dravske banovine. Seveda je komunističnim voditeljem doma težko priznati, da so umorili moža, ki je s svojim odlokom rešil življenje mnogim komunistom. Zato so po načelu marksistično-leninistične dialektike začeli širiti govorico o dr. Kante-tu; angleško in ameriško časopisje imenuje tako početje „disinformation“ (to je poskus dejstvo zanikati ali pa vsaj prikazati v drugačni luči). Da je dr. Natlačen kot ban dal o-sebno nalog za izpustitev iz zaporov, Mislim, da med zdomskimi Slovenci ni veliko ljudi, ki bi ne brali knjigo “The Minister and the Massacres” (Minister in pokoli), zgodovinsko raziskano pričevanje iz povojne dobe, ko se je iz zapadne Avstrije vračalo Kozake in Beloruse ter Srbe, Hrvate in Slovence, ki so v tem predelu iskali zatočišče pred komunističnim nasiljem in upali, da bodo Angleži v svoji „demokratičnosti“ razumeli njihov položaj in jim kot političnim pribežnikom zagotovili politično zaščito. Izkazalo se je, da takratne vojaške okupacijske o-blasti niso upoštevale teh demokratičnih principov in so na pobudo takratnega političnega svetovalca Mae-millana (brez vednosti angleške vlade) Stalinu in Titu vrnili ogromne mase, ki so končale v nasilni smrti brez vsakih pravnih postopkov. V svoji knjigi je N. Tolstoj imenoval več generalov 8. Angleške armade, zlasti 5. korpusa, ki je Koroško okupiral. Med temi je bil general Toby Low (sedaj Lord Arlington), ki je predajo izvedel po navodilih, ki jih je dobil od svojih predpostavljenih. Ta isti brigadni general in sedanji Lord je Nikolaja Tolstoja zaradi njegove knjige tožil, češ, da je v njej zapisal stvari, ki ne odgovarjajo resnici, in da je njegovo ime v zvezi s tem nečloveškim dejanjem upo- Povojni komunistični režim je imel glede slovenskih političnih beguncev en sam interes: osamiti jih in pospešiti razblinjenje ostankov predvojne slovenske demokratične in krščanske dediščine, ki je boljševiško nasilje ni bilo moglo do kraja uničiti. Takoj v prvem valu povojnega u-ničevanja vsega, kar je spominjalo na krščansko izročilo slovenskega naroda, je komunistični režim udaril tudi po Družbi sv. Rafaela za slovenske izseljence, ki jo je že leta 1908 ustanovil pionirski pater Kazimir Zakrajšek, ko je bil duhovnik na Ellis Islandu za prihajajoče slovenske izseljence. Koliko izmed nas se zaveda, da je je neizpodbitno zgodovinsko dejstvo.. To je razvidno tudi iz sledečega. Dr. Ivan Šubašič je bil zunanji minister v Titovi vladi. Septembra 1945 je v znak protesta iz nje izstopil. Takoj, po njegovem odstopu so ga začeli komunistični časopisi, med njimi zlasti „Politika“ in „Borba“ ostro napadati. Oba omenjena vodilna časopisa sta mu, posebno vidno za bralce, očitala: „Izvesne stvari se teško zaboravljaju“ (So stvari, ki jih je težko pozabiti). Ker sem želel vedeti, kakšne so te stvari, sem vprašal dr. Draga Marušiča, ki je bil kot minister za pošte in telegraf član Titove vlade. On mi je dobesedno rekel: „Tito in ostali voditelji očitajo dr. šubašiču, da je dr. Natlačen dal nalog za izpustitev komunistov iz zaporov, a on (dr. šubašič) kot ban Hrvaške tega ni storil in tako so Nemci in ustaši pobili vse komuniste, ki so se nahajali v zaporih širom Hrvaške.“ Torej vrhovni voditelji komunistične partije so sami priznali, da je dr. Natlačen res dal nalog o omenjeni izpustitvi iz zaporov. Komunistični voditelji v Sloveniji se zaman trudijo zanikati sramotno dejstvo, da so umorili moža, ki je rešil življenje mnogim njihovim tovarišem. Dr. Jure Koce (Kat. glas, Gorica, 27. avg. 1987) rabljal brez konkretnih dokazov. Kdaj se bo ta sodni proces proti Tolstoju pričel, mi ni znano. Vem pa, da se je ta obrnil med drugimi tudi na Slovence, da bi ga pri tej sodni razpravi moralno in finančno podprli. Stane Pleško je o tej stvari že pisal v Slovenski državi in jaz lahko samo pridam, da smo dolžni Tolstoju priskočiti na pomoč, saj je s svojo knjigo svetovno javnost obvestil o nezaslišanih dogodkih, ki so se na Koroškem v maju in juniju 1945 odigrali, pri tem pa našo slovensko tragedijo še posebno prikazal. Brez dvoma bo na tej sodni razpravi prišlo do novih odkritij (zaradi tega jo Tolstoj pozdravlja), ker bodo pod prisego morali pričati razni očividci, ki so bili pri predaji soudeleženi. S tem se bo morda dopolnilo še tisto, ki sedaj še manjka do polne slike in resnice. Če ste pripravljeni Tolstoja finančno podpreti v njegovem boju za resnico in prispevati k stroškom, ki bodo v zvezi s tem sodnim postopkom, to lahko storite, če pošljete svoje darove na moj naslov: Otmar Mauser, 338, Woburn Ave., Toronto, Ont. M5M 1L2, Canada. Za vse morebitne darove se Vam že v naprej zahvaljujem. takoimenovana Slovenska izseljenska matica nastala kot režimska ustanova, da prevzame zaplenjeno Rafaelovo družbo. Ni pa nadaljevala njene skrbi za blagor slovenskih izseljencev. Postala je manipulirana agencija komunistične partije za povzročanje zmede in za razdvajanje med slovenskimi izseljenci. Te Izseljenske matice ni bilo videti v prvih letih po vojni, ko bi bila lahko pomagala slovenskim begunskim otrokom in vnukom pri o-hranjevanju njihove prirojene in podedovane slovenske dediščine. Po navodilih komunističega režima se je takrat Izseljenska matica ponašala do slovenskih beguncev in nji-(Nad. na 3. str.)) Grof Tolstoj in slovenska tragedija Otmar Mauser 0 skrbi za slovenske izseljence Iz govora idr. C. Žefoota na Slovenskem dnevu v Torontu Nepozabni so vtisi Ker je minilo ravno leto dni, odkar sem se skupaj z dr. Vospernikom nahajal med argentinskimi Slovenci, čutim potrebo, da v skromnem dopisu povem, kar občutim danes še ravno tako močno kot lani, ko sem bival med vami. Spomin na številne nove znance in prijatelje, na pogovore in doživetja, na kulturne prireditve in sproščena srečanja z zanimivimi ljudmi, vse to je tako sveže, kot da bi se včeraj vrnil v Evropo. Vedno spet pohitijo moje misli k nepopisno vitalni slovenski skupnosti pod Južnim križem. In če od časa do časa tu pri nas srečam kak znan obraz, zlast-i kakega mladostnika, vstanejo pred mojimi očmi vsi ti upanja polni, se neprestano za narodni obstoj boreči ljudje, ki sem jih lani ob tem času spoznal in vem, kako visoko jih je treba ceniti. Resnici na ljubo moram priznati, da sem si naše kontakte po lanskem obisku predstavljal bolj žive. Priznati pa moram tudi, da je krivica, da zaenkrat ni nastalo več, v glavnem na moji strani. Res je, da sem od časa do časa pisal temu in onemu prijatelju kako razglednico ali pa mu poslal kratka voščila, res pa je rav-notako, da nekaj obljub nisem izpolnil oziroma nisem mogel izpolniti. Lahko pa zagotovim, da dogovorov nisem pozabil in da bom s časom skušal izvesti to, kar je možno z moje strani. Na drugi strani pa lahko povem, da sem vedno spet dobival iz Argentine bolj ali manj obširna pisma, da so me prijatelji informirali o tem in onem in mi tako sproti dokazovali, da najin obisk pri vas ni ostal brez sledu. Naj vam na tej poti sporočim nekaj stvari, ki bodo morda zanimive za vašo skupnost. Najprej zadeva, ki je kakor zgleda hudo razburila duhove, in to po nepotrebnem. V zvezi s koncertom imenite pevke Bernarde Fink v Ljubljani je namreč prišlo do nekega nesporazuma. Ker Cankarjev dom ni imel podatkov o življenju in ustvarjanju Alojzija Geržiniča, ki ga je solistka sprejela v svoj program, se je s tozadevnim vprašanjem obrnil na Krščansko kulturno zvezo v Celovcu. Vendar tudi mi nismo mogli dati kakih zanesljivih informacij. Končno je referentka prosila prof. Pavla Šivica, znanega skladatelja in glasbenega recenzenta, za potrebne podatke. On pa se je spomnil nekega svojega bivšega učenca na glasbeni Akademiji z i-menom Vjekoslav Gržinič. Ker si je mislil, da gre pri imenu le za nenatančnost, ga je pač preimenoval. Po vseh poizvedovanjih, ki sem jih — žal prepozno — izvedel, lahko zagotovim, da nič zlonamernega ni bilo Veseli smo, da smo te lahko spet slišali, to pot v Veliki dvorani Co-lona, in skupaj z bratom Markom na koncertu v centru Buenos Airesa. Ker vsa naša skupnost z zanimanjem sledi tvojim uspehom po svetu, bi te najprej prosil, da nam poveš svoje vtise s koncertov, ki ti jih je pripravila Koroška krščanska kulturna zveza in dr. Zer-zer v Trstu in Celovcu. Na oba koncerta imam neizbrisne spomine. -Imela sem občutek prazničnosti in misterioznosti, najprej ker sem bila med Slovenci, s katerimi sem se sicer osebno le izjemoma poznala, in potem, ker nas je posebej še povezovala glasba. Bilo mi je, kot da smo stari znanci, k čemur je poleg skupnega slovenskega jedra prispevala še izredno prijateljska gostoljubnost. Zelo pa nas navdaja s ponosom tvoj nastop v Ljubljani. Zanima nas kaj si čutila pri tem, ko si se z visoko umetniško stvaritvijo vrnila v domovhio svojih staršev. V Ljubljani pa sem imela mešane občutke. Moja splošna poklicna odgovornost je bila še večja, ker so name gledali kot na Slovenko iz tujine in glede na tamkajšnje razmere še drugačne nazorske usmerjenosti. Čutila sem, kot da bi bila v preteklosti, in sem v sebi doživljala tisto Ljubljano, o kateri so mi tako za tem, da je zamenjava res le nastala iz zadrege. Sicer pa lahko rečem, da so bili vsi trije nastopi gospodične Bernarde izredni umetniški uspehi in če bo možno in bo obstajala želja, se bomo rade volje potrudili, da pri priložnosti spet kdaj pomagamo pri pripravah za kak koncert. Verjetno ste slišali o tem, da se je spomladi mudil moški oktet iz Fair-fielda (ZDA) v naših krajih. Krščanska kulturna zveza se je močno vpregla v priprave koncertov na Dunaju, Primorskem, Koroškem in v Sloveniji. Pevci pod organizacijskim vodstvom vam gotovo znanega Armina Kurbusa so bili vsi navdušeni, zlasti dejstvo, da so mogli nastopati tudi v stari domovini in da je en večer organizacijsko pripravila Zveza kulturnih organizacij Slovenije, jim je veliko pomenilo. Kaj bo s kako vašo skupino, ne vem. Iz San Justa ni bilo celo leto nič slišati. Pozanimal sem se na Dunaju pri argentinski ambasadi in tudi drugje, pa sem moral ugotoviti, da med Avstrijo in Argentino kulturne pogodbe ni. Torej tudi nič ne morem reči o potnih olajšavah oziroma o ugodnejših cenah za polet. Da sem pisal te vrste v tej obliki, torej kot dopis Svobodni Sloveniji, gre na pobudo prijatelja Lojzeta Rezlja, predsednika Zedinjene Slovenije. če bo glavnemu uredniku prav, se bom odslej pogosteje oglasil. Zahvaljujem se vsem dobrim ljudem, ki so dr. Vospernika in mene lani sprejeli s tako prisrčnostjo, se tako trudili za najino prijetno počutje in nama izkazali tobko srčnega bogastva. Vse lepo pozdravljam in izrečem upanje, da bi se kdajkoli in kjerkoli spet mogli srečati. Na svidenje — hasta luego! dr. Jožko Zerzer živo pripovedovali. A obenem sem se morala zavedati svoje osebne sedanjosti, ki je obrnjena v prihodnost. čutila sem se svetovno državljanko, ki se tam predstavlja iz poklicnih nagibov. Slovenščino sem pa govorila s posebnim užitkom. Med koncertom, tudi pri aplavzih, so mi misli uhajale na starše in sorodnike, ki so tam nekoč imeli svoj dom, šole, prijatelje, glasbeno udejstvovanje... čudno mi je bilo pri srcu. Kje si letos še pela po svetu, oziroma, kje še študiraš? V tem letu sem z različnimi dirigenti pela v Švici v Honeggerjevi Ivani Arški na grmadi, v Franciji v Bachovi Maši v h-molu in se udeležila turneje po francoskih mestih z Mozartovo Mašo v c-molu. Sodelovala sem pri izvedbi Monteverdije-vih Vesper in pri snemanju Rossinijeve Male slovesne maše za založbo ERATO. Vmes sem se v Milanu udeležila tečaja za tehnično in interpreta cijsko izpopolnjevanje. Kako so gledali tam nate kot gosta iz Argentine? . V kulturnem svetu ima veljavo samo kvaliteta, ne izvor. Jaz nisem nikjer čutila nobenega razlikovanja. Ko si za malo časa v Buenos AL resu, si imela na programu kvalitetne nastope, tako sama kot z bratom Markom, o katerem se kritiki tudi zelo pohvalno izražajo. Kaj Sic transit... so se tolažili najbolj umirjeni radikali, ko so pozrib v nedeljski noči dokončno spoznali, da smer volilnega izida noče in noče prilivati olja lučki njihovih zadnjih upov. čeprav resni in neresni politični analisti govorijo o pozitivnem koraku te mlade demokracije, čeprav se piše o zrelosti volilcev, čeprav se pripravljajo, že od nedeljske noči, spremembe v vladni smeri, treba je priznati, da je izid nedeljskih volitev za radikale prava katastrofa, potres katerega posledice (smrt in ruševine, seveda v političnem pojmu), bodo še dolgo usodno odločale v položaju in smeri bodočega delovanja. PREČ JE, PREČ Neki buenosaireškf jutranjik je v ponedeljek vso prvo stran posvetil volitvam in že v naslovih te strani povzel vso radikalno tragedijo: „Zmagali peronisti; izvoljen Cafie-ro; vladna stranka izgubila večino v poslanski zbornici; justicializem zmagal v 16 provincah radikali le v dveh in v prestolnici; UCeDe tretja po glasovih.“ V teh kratkih stavkih je zgoščeno vse. Ostalo so le več ali manj duhoviti komentarji, več ali manj jasno osvetljenje teh dogodkov. Pomudimo se torej tudi mi vsaj nekoliko ob njih, ker se splača. Pravzaprav se ne piše več „pero-nizem“, in ta je ena izmed oznak novega časa. Uradno so sedaj peronisti „justicialisti“, ker hočejo pokazati nov „civiliziran“ obraz, dokazati, da so zmožni živeti v demokraciji. Zlasti pa, da so zmožni dvig- Janez Vasle in Lueiano Pavarotti po natečaju, kjer je slavni tenorist izbral Vasleta kot edinega basista za drugoletne finale v Filadelfiji, ZDA. imaš na programu, ko se zdaj vrneš v Evropo. Razen obeh koncertov v Colonu z Mendelssohnovim Elijem in obeh z Bachovimi kantatami pa solističnega z bratom Markom, sem zdaj o-pravila še snemanje kantat za trgovsko izdajo kasete in Bachovega Božičnega oratorija za televizijsko reprodukcijo. En mesec po bližnjem odhodu se za nekaj dni spet vrnem v Buenos Aires, da izvedem samostojen koncert namesto zadržanega Philippa Huttenlocherja. V Evropi imam v tem letu še angažmaje za izvedbe Mozartove Maše v c-molu, Haydnove Theresienmesse, Handlo-vega Mesije, Bachovega Magnifica-ta, Rossinijeve Male slovesne maše in Mendelssohnovega Elije. V ženevskem Velikem teatru bom v matinejski prireditvi pela Musogor-skega Otroške pesmi in ciklus Brez sonca, v decembru pa mi je prav tam zaupana vloga Janka v Humperdin-ckovi operi Janko in Metka. Končno bom v Torinu pod dirigentom Ferdinandom Leitnerjem pela v Beethovnovi Missa solemnis. Kot se mi zdi, si prerasla tudi argentinsko skupnost in že dobila priznanje v širokem svetu. Kako vsklajaš svojo slovensko, svojo argentinsko ih svojo svetovljansko zavest in pripadnost? V svoji umetniški karieri se čutim svetovljanko in je to krasen občutek. Psihološko zelo ugodno vpliva dejstvo, da je bil človek rojen na velikih, obsežnih tleh, kot jih ima Argentina. Slovenska kultura pa mi niti se iz morja porazov, in, obnovljeni, prihiteti do zmage. V kakšni meri jim je to uspelo, smo videli. ' A vendar, pazimo. Peronizem ni zmagal zaradi svoje moči, marveč zarhdi radikalne slabosti. Če se peronisti tega ne bodo dobro zavedali, bodo čez dve leti doživeli isto presenečenje kot radikali preteklo nedeljo. In kakšno je bilo to presenečenje: Leta 1983, pri prejšnjih guvernerskih (in predsedniških) volitvah, so radikali dosegli domala 50% glar sov. Leta 1985, akoravno so ponekod nazadovali, so osvojili druge province na poslanskih volitvah, in ohranili svojo nadvlado. Sedaj pa, po štetju glasov v vsej državi, so peronisti odnesli prvo mesto z 41,5% glasov, radikali pa padli na drugo mesto s 37,3% glasov. Torej veliko nazadovanje in prepričljiv poraz. Pojdimo k drugemu naslovu: Ca-fiero izvoljen. Ker je šlo za guvernerske volitve, je bil najvažnejši rezultat največje province, Buenos Aires, kjer živi domala ena tretjina vsega argentinskega prebivalstva. Tudi tu so zmagali peronisti, kjer je njihov sedanji najvidnejši vodja, bivši minister Cafiero postal guverner s prepričljivo večino (45,6% proti 38,8%) in je moral mladi Casella priznati svoj poraz, nase prevzeti vso krivdo (akoravno so krivci drugje) in se odločiti za dolge politične počitnice. Škoda, ker je pokazal zanimive politične prijeme. A tako je v politiki. Buenosaireška provinca, ki jo tukaj imenujejo tudi „prva država“, ker je res „prva med neenakimi“, je znova prišla v roke peronizmu. In radikalni poraz ni bil viden le v industrijskem pasu okoli zvezne prestolnice, marveč tudi ponekod v poljedelski in živinorejski notranjosti, pač izraz nezadovoljstva z vladno tozadevno politiko. Nekateri ukrepi zadnjih časov so očividno prišli — prepozno. NOVI ZEMLJEVID Poraz radikalov v buenosaireški provinci je tako pomemben, da je to samo dejstvo omililo ostale poraze v drugih provincah, ki so jih nadzirali radikali. Presenečenje je bilo toliko večje, ker so vse predvolilne ankete kazale sicer na hud boj, precejšnjo enakost ponekod v glasovih, a končno zmago radikalov. Jasno, nihče se ni preveč oziral na dejstvo ogromnega števila neodločenih, ker so končno prav ti, ko so se odločili, odločili peronistično zmago. Dejstvo je, da so radikali predvidevali ohraniti lastne province, in povrh še osvojiti nekatere, ki so bi- je dala srednjeevropsko občutljivost za življenje in lepoto. Spominjam se, kako si nekoč o-mahovala med izbiro študija pedagogike in glasbe. Sedaj vidimo, dia si se prav odločila. Tvoje sedanje! življenje je posvečeno glasbi iin petju umetnosti. Kako si vgradila življ.enje umetnika v svojo uravnovešeno človeško polno os-sebnost? Odkrivanje mojega poklica je bil dolg proces in sem veliko dolžna nekaterim ljudem, ki so me poslušali, se z menoj razgovarjali in mi svetovali. Nagnjenost h glasbi je bila vedno v meni, nisem si pa upala misliti, da bi mi bilo petje poklic. Zato sem štiri leta študirala vzgojne vede na univerzi. A še pred koncem študija sem se odločila, da resneje „poskusim“ v pevski šoli v Colonu. Tudi tam ni bilo vse takoj jasno. Z glasom sem morala rasti tudi jaz, moja samozavest. Razpeti mi je bilo treba krila. Rada imam to primero s pticami zaradi prostosti, ki jo te imajo, ko s krili režejo sinjino. Tako se je treba vreči v prostost, obenem pa delati s trdno voljo in disciplino. Moj cilj je kvaliteta v sredstvih podajanja in vsebinska globina v stvareh, ki se jih lotevam. Nikdar temu ne pridem do konca in želim, da bi do konca tudi znala iskati. Hvala ti, Bernarda, za umetniški užitek ob poslušanju tvojega glasu pa za ta pogovor. Veliko u-speha in kmalu na svidenje. Pogovarjal se je Tine Debeljak ml. le doslej v peronističnih rokah. Zgodilo pa se je ravno obratno, osvojili niso nobene od dvanajstih peronističnih, izgubili pa so povrh še pet svojih, med temi tri izredno važne: Buenos Aires, Mendozo, Entre Ríos. Poleg teh so radikali izgubili še Misiones in Chubut. Torej so zmagali le v važni Cordobi (vsa slava guvernerju Angelozu, ki je bil ponovno izvoljen, čeprav je bila tekma s peronizmom kaj trda), in pa v Rio Negro. Zmagali so tudi precej močno v prestolnem mestu Buenos Aires, a tu ni bilo volitev za guvernerja ne za župana, ker guvernerja ni, župana pa določi predsednik države. Volili so le državne poslance in občinske svetovalce. Zmagali so tudi v provinci Tucumán, a ker guvernerja določi volilna zbornica, radikali nimajo lastne večine, in tudi ne peronisti. Odločala bo stranka, ki je za guvernersko mesto kandidirala bivšega vojaškega guvernerja, generala Bussija, ki je prejel zanimivih 18 odstotkov glasov, in postal razsodnik kar se guvenerstva tiče. Tako imamo sedaj pred nami nov politični zemljevid Argentine, kjer vidimo, da peronisti nadzirajo 16 provinc, radikali le dve, tri so v rokah provincijskih strank (blokisti v San Juan, populisti v Neuquén, in pa avtonomistično liberalni pakt v Corrientes). Tucumán je še neodločen. NI CVENKA, NI PLENKA, TUDI VEČINE NI VEČ Druga posledica teh zanimivih volitev je ta, da je vlada izgubila lastno večino v poslanski zbornici. Izgubila je 13 poslancev, in je sedaj odvisna za vsak zakonodajni korak od milosti in nemilosti kake druge stranke. Že pred volitvami se je govorilo o koalicijski vladi s peronisti. Izid volitev kaže, da bi bilo to še najbolj pametno, a vprašanje je sedaj, če bodo_ peronisti pripravljeni storiti tako kočljiv korak, zlasti še sedaj, ko jim je sonce zmage znova zasijalo. Druga varianta je skleniti povezave s provincijskimi strankami, ali celo z liberalci, ali pa z e-nimi in drugimi, kar bi jim dalo večino ne le v poslanski zbornici, marveč tudi v senatu. A pogoji provincijskih strank so težki, in vlada nima fondov, da bi mogla zadovoljiti potrebe teh provinc. Vsekakor bodo morali zaenkrat radikali postaviti v hladilnik svoje sanje o „tretjem zgodovinskem gibanju“, opustiti ali spremeniti misel na ustavno spremembo, nekoliko bolj pazljivo pogledati kako z novo prestolnico na jugu, in seveda lcaj s predsednikovo ponovno kandidaturo. Že sam ponedeljek, 7. septembra, so eni in drugi prenehali s slavljenjem, ali pa z obžalovanjem, in pričeli gledati na leto 1989, ko bomo (Bog daj) volili predsednika in znova zamenjali polovico poslanske zbornice. (Nad. na 4. str.) EA TROIKA BE GORBACHOV Gorbachov ha comprendido que no es posible volver a impulsar la economía soviética con meras medidas aisladas y esporádicas, y que el reencauce de la economía es necesario a la supervivencia del sistema. Como quiera que un saneamiento eficaz de la economía es esencial, eftctúa, para conseguirlo, múltiples transformaciones no sólo de la vida social, política y cultural, sino también de la mentalidad del pueblo. Al actuar de este modo, Gorbachov se expone a dos grandes peligros. Por una parte, la evolución puesta en marcha puede originar un dinamismo capaz de rebasar los límites de la salvaguardia del sistema; por otra parte, la resistencia de la namenclatura podría bloquear e-sa evolución en su fase de proyectos de reformas. Esta posibilidad es la más probable, pues nunca, en los períodos de reformas precedentes, la nomenclatura ha sido tan poderosa como ahora. B^jo Lenín, no existía en su forma actual; bajo Stalin, e-xistía pero el terror de los años treinta la diezmó y debilitó marcadamente; por último bajo Kruschev, la nomenclatura no opuso resistencia, pues gozaba de un creciente poder con respecto a la policía secreta. Actualmente, para sobrevivir, se ve obligada a obstaculizar las reformas. (Revista de Prensa Suiza, 31. 8. 87) Pogovor z Bernardo Fink S SLOVENCI V ARGENTINI •«*» . NOVICE IZ SLOVENIJE LJUBLJANA — Znanje tujih jezikov kandidatov za vpis na univerzo je navedlo 99,7% vpisanih in sicer: 59% je navedlo znanje dveh jezikov, 40,7% enega, 0,7% pa nobenega. Med tujimi jeziki prednjači angleščina: 80,9 odstotkov se je odločilo zanjo, 16,3% se je u-čilo nemščine, 2,2% italijanščino, potem pa pridemo že na posameznike, ki so se učili ruščino (16), francoščine (9), pa eden poljščine, španščine in vedščine. VRŠIČ — Cesto na Vršič je zapustil makadam. Uradno sicer še ni odprta, vendar osebni avtomobili že vozijo po novi asfaltni prevleki. LJUBLJANA — Kubanski kupci se zanimajo za nakup drobtinice, separacije ter strojev za predelavo nekovin v keramični, steklarski in kemični industriji, ki jih prodaja SCT. KARLOVY VARY, ČSSR — Študentje filmskih in televizijskih visokih šol so se zbrali na 9. festival OILECT; bilo jih je čez 609 in so si ogledali svoje izdelke. Med njimi so bili tudi študentje Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) in dobili nekaj spodbudnih nagrad. Film Konjiček (avtor Borut Blažič, ‘ki je umrl lansko leto, je bil sin znanega sodnika Viktorja Blažiča) je dobil tretje mesto, film Zgodba (Aleš Verbič) pa deseto. Pohvalili so tudi video program Podnajemniki, TV drama Igorja Šmida. Konjička bodo predvajali tudi na festivalu v Edimiburgu na Škotskem. LJUBLJANA — Pojav mladih deportirancev so obravnavali med drugim pri republiškem komiteju za zdravstveno in socialno varstvo. Lani so sprejeli 1.443 otrok, ki so jih izgnali iz sosednjih držav. Med njimi je mnogo mladih žeparjev, starih od dvanajst do štirinajst let, ki so na „trgu“ vredni približno 700.000 dinarjev. POSAVJE — Gradnja hidroelektrarn na Savi se zmeraj bolj oddaljuje. V času, ko se tako poudarja neprimernost jedrske energije, bi morali boljše dokumentirati umestnost gradnje HE na slovenskih rekah, ki so za to primerne. Zato bodo skušali sestaviti poseben koordinacijski odbor, da uskladi projekt z načrti na gospodarskem, komunalnem, cestnem in kmetijskem polju. LJUBLJANA — Pridelek pšenice ‘bo letos prav dober. Poleg zaslug, ki jih ima za to vreme, sklepajo, da so bili splošni kmetijski pogoji sprejemljivi že ob jesenski setvi, zato je bilo posejanih tudi več njiv. Računajo, da bo možno odkupiti 82.000 ton pšenice in s tem začeti lestvico, ki naj se do konca tega desetletja zviša na 100 tisoč ton. Odkupna cena za prvovrstno pšenico je 140 din za kilogram. ŽALEC — Hmelj so letos pridelovali na skoraj 2.500 hektarih. Ker vreme ni bilo najbolj primerno, bo leto- O SKRBI ZA IZSELJENCE (Nad. s 1. str.) hovih otrok kot odsotna sovražna mačeha. Prav nič ni potrebna nekdanjim slovenskim beguncem in izseljencem, že dolgoletnim kanadskim in ameriškim državljanom slovenskega porekla danes, ko se vsiljuje kot posredovalka s Slovenijo. Slovenski povojni begunci-izseljenci so se medtem trdno postavili na lastne noge. Sami so sposobni spremljati in presojati nova dogajanja v Sloveniji, pomagati, kadar in kjer se jim zdi potrebno in vredno, ter samostojno stopati v primerne stike z ljudmi in ustanovami v Sloveniji. Glede stikov s Slovenijo so si Slovenci v svobodnem svetu po mnogih izkušnjah in razočaranjih razvili preprosta pravila ravnanja v skladu z osnovnim zdravim čutom in običaji v svobodnem svetu: Stiki s svojci, sorodniki in prijatelji v Sloveniji so zasebna stvar zadevnih oseb, zaradi katerih oni v Sloveniji ne bi smeli več biti v strahu pred kakim novim preganjanjem ali šikaniranjem. A kolikor kdo izmed izseljencev želi strokovnih stikov s slovensko univerzo v Ljubljani ali Mariboru ali z drugimi znanstveno-kulturnimi ustanovami v Sloveniji, jih vzpostavlja neposredno z dotičnimi ustano- šnja letina znašala približno 4.400 ton. Od tega je že prodanih 2.700 ton, ostalo bodo pa predelale slovenske pivovarne. LJUBLJANA — S samoupravljanjem so se soočali na poletnem tečaju politologi, ekonomisti, sociologi in drugi strokovnjaki iz Avstralije, Bolgarije, Namibije, Gvajane, Izraela, Mehike, Norveške, ZDA. Ob koncu naj bi povedali, da jim je tritedenski tečaj koristil; vendar ni ostalo jasno zakaj: ali zaradi dosežkov samoupravljanja ali zaradi tega, ker jim je odprl oči. ROGAŠKA SLATINA — Mineralna voda donat MG je zdaj naprodaj tudi v švicarskih trgovinah Migros. Prva pošiljka stotisoč steklenic je opremljenih s trijezičnim napisom in upajo, da bodo na ta trg mogli poslati letno tudi milijon litrov te zdravilne vode. Poleg tega pa računajo, da jim švicarski trg omogoči dostop do drugih zahtevnih zahodnoevropskih trgov. V celoti so v prvem letošnjem polletju izvozili že 1,6 litrov. LAŠKO — Elektrarna Vrhovo bo i- mela 34 megavatov moči in jo bodo daljinsko vodili. Voda, ki bo gnala turbine, bo pokrila 47,8 ha. Zaenkrat so to načrtni podatki, saj o zidavi še ni govora. NOVO MEiSTO — Industrija motornih vozil IMV in japonski Suzuki sta podpisala pogodbo, po kateri naj v Novem mestu izdelovali zaenkrat po 60 tisoč avtomobilov znamke in modela Suzuki swift, ki bi bili namenjeni za iprodajo na zahodnoevropskih trgih. Z izdelavo bi začeli že prihodnje leto. LJUBLJANA — Staro srednjeveško obzidje iz 16. stoletja so arheologi odkrili pri gradnji toplovoda na Vegovi ulici. Stojijo sedaj pred nalogo, kako ohraniti in odkriti čimveč obzidja, hkrati pa nadaljevati z gradnjo toplovoda. LJUBLJANA — Telefonski impulz se je podražil za 40 odstotkov, telegrafski pa je dražji za 60 odstotkov. Znamke za pisma težka do 20 gramov zdaj stanejo 80 dinarjev (dolar — 760 din), dopisnice pa 70 dinarjev. (LJUBLJANA — 78 milijonov potnikov je prestopilo lani mejne prehode v Sloveniji. Slovenija ima 144 mejnih prehodov, od katerih jih je 37 mednarodnih, 64 je prehodov za obmejni promet in 13 za promet po posebnih sporazumih. Sedaj je v obravnaval predlog o dopolnitvi kartografske^ plana Slovenije za obdobje 1986 do" 2060 in sicer naj bi v tisti del, ki se nanaša na rudnine in mineralne potenciale vključili tudi območje za pridobivanje la-pornate gline Biljanski griči — Bukovnik. Raziskave so pokazale, da so tam večje zaloge mineralnih surovin, ki jih potrebujejo goričke opekarne za proizvodnjo opečnih izdelkov. Vnesli pa vami oz strokovnjaki. Če gre za ureditev kakih pravnih zadev v Sloveniji, se izseljenci o-bračajo neposredno; ali preko svojih odvetnikov, na pristojne urade v Sloveniji in le, kadar ni jasna uradna pristojnost v Sloveniji, prek bližnjih konzulatov Jugoslavije. V kolikor gre za turistične in gospodarske stike stopajo izseljenci v stik neposredno, ali preko svojih pro-tovalnih ali trgovskih agencij, z zadevnimi podjetji in ustanovami v Sloveniji. V nobenem primeru ameriškim in kanadskim državljanom slovenskega porekla ni potrebno vmešavanje ali posredovanje ljubljanske Izseljenske matice. Velja si zapomniti: Ta „matica“ ni ne zasebna in ne državna ustanova za pomoč slovenskim izseljencem. Izseljenska matica je od vodstva komunistične partije manipulirana politična agencija za nepoklicno vmešavanje v zadeve slovenskih izseljencev v demokratičnih deželah, katerih državljani so. Njeno glasilo Rodna gruda je izrazito pristransko v svojih izseljenskih poročilih. O cerkvah, društvih in drugih dosežkih vernih slovenskih izseljencev molči. Ponosni slovenski Kanadčani in Amerikanci to jugo-partijsko vmešavanje odločno odklanjajo. Gre pa še za nekaj globljega: Kot bratje, sestre, otroci in vnuki, Osebne novice Krst: Krščen je bil v slovenski cerkvi Marije Pomagaj v soboto 5. septembra Klavdij Adrijan Panamo, sin Carlosa in ge. Marjane roj. Gelb. Za botra sta bila Ciril Loboda in Irena Loboda, krstil pa je g. Jože škerbec. Čestitamo! Poroka: V soboto, 5. septembra, sta se poročila v cerkvi sv. Janeza Boška naj bi v kartografski načrt tudi cestna odseka Čebulovica-Divaea-Sežana ter Krvavi potok-Koziha-Rupa. UMRLI SO od 16. do 24. julija 1987: LJUBLJANA — Marija Petelin roj. Golob; Štefan Jerančič; Marija Poko-vec roj. Gradišar; Vladimir Bohinec; Marjana Vidmar roj. Žurga; Jože Papež; Marja Slane roj. Dromelj; Evgen Müller; Frančiška Gilar roj. Zdešar, 92; Marko Germ; Frančiška Dekleva roj. Dolenc; Franc Kresal; Franja Dolinar roj. Engelman; France Truhlar; Anica Peternel roj. Železnik; Janez Kavčič, 72; Ana Zupanc; Ivan Zaletel; Ančka Keber (Bajdovčeva teta), 78; Janez Berden; Ivana Grum; Ivan Porovne; Fani Tartei roj. Traven; Janez Zavodnik; Milka Repič roj. Šuligoj; Jože Pogačar, 92; Lota Brilli roj. Peruzzi; Jože Javornik; Antonija Videmšek, 92; Anton Tomažič; Terezija Smolej roj. Smrekar, 90; Alojz Pirš; Nada Zore roj. Ferfila; Vekoslav Druškovič; Rozalija ¡Rataj roj. Brlogar; Alojzij Pavlinič; Rozina Filipič roj. Benedik; dr. Stanko Gogala Cirila Slapnik; dr. Stanislav Pirš; Jelka Mole roj. Pečar; Roman Öeliik; Vera Lipuš-ček-Strajnar roj. Tav-‘želj; Ladislav Žerovnik; Sonja Škabar roj. Pegan; Albin Drnovšek, 86; inž. Boltežar Hvastija; Rudi Mačus; Mitja Kajfež; Dušan Mole; Miro Dovjak; Viljem Zupančič; Andrej Marinko; Milan Uršič. RAZNI KRAJI — ms gr. Viktor Kos (bolniški duhovnik v Šempetru in dekan v pokoju); Ivanka Vončina roj. Me-liva, Slov. Konjice; Vladimir Pante-lič, Stara gora; Jožefa Krese roj. Trbovc, Laško; Slavko Bergant, 61, Preska; Marija Godec roj. 0