berilu (za šolo in s Košičem preko nje), dali izvrstne primere pesniškega pre- va jan ja (J. Kardoš: Arany, Petöfi) in tudi samostojnega oblikovanja (Ivanocv- jev krog). Skratka, kdor zna zgodovinsko misliti, bo samo občudoval duhovno razpetost in nemajhno razsežnost zanimanja prekmurskih piscev od začetka dalje. To seveda glede na razmere, v katerih so živeli in delovali, na katere so bili pripeti: maloštevilni okoliš, civilizacijska nerazvitost, pomanjkan je šol itd. Ce govorimo splošno, lahko rečemo, da je v teh piscih deloval prosvetiteljski vzgon in zagon preko verskega izobraževanja in ob njem, v nj ih je delovala želja, v l judstvu izpodrezati korenine nravne brezbrižnosti in malomarnosti ter ga razumsko dvigniti. Njihovi spisi so potemtakem dokumenti kulturne volje, pričevanja o osveščenosti duha v konkretnem času. Vilko Novak na nekaj mestih nakazuje, da os ta ja jo še neraziskana področja (zato spodbudno kliče k raziskovanju mlade sile), na enem, dveh mestih je rahlo polemičen. Kakšna posebna doda jan ja h knjigi niso potrebna. Sam bi omenil naslednje: k str. 6>: abecednik iz 1. 1786 je izpričano Bakošev; k str. 69: Barlo je obiskal celo Jan Kolldr (E. Angyal, Soproni Szemle, 1961), tudi dopisoval si je s Kopi tar jem: k str. 128: Spitaoujuči pojbič je vzet iz Kiizmičevega velikega abecednika; k str. 182: med tem časom je prišel v razvid še tretji primerek abecednika iz I. 1725, in sicer v literarnem arhivu Matice slovaške v Martinu. Novakova knjiga je sad vestnega dolgotrajnega proučevanja. Gotovo ji bo v prid popularizatorska gesta, s katero je stopila pred javnost (široka komuni- kativnost, ponazorovalno gradivo). Hkrati pa bo na jbrž sprožila tudi več znan- stvenih in znanstvenoorganizaeijskih razmišljanj , kakršni sta npr. : kako dobiti izdajo Košičevih Starin in etnografskega gradiva Štefana Kiiharja ali kako na- daljevati ta študij. V perspektivi nadal jevanja vidim tudi proučevanje literar- nosti narečja glede na zvrstnost slovstvenega dela. To proučevanje postaja vse bolj dostopno, zlasti še, ker so v prekmurskem primeru že možni razgledi na kajkavsko, gradiščansko in na drugo slovensko (vzhodnoštajersko in osrednje- slovensko) stran. Stefan Barbarič Slovenska matica, Ljubl jana A. P. NEPOKUPNYJ, BALTO-SEVERNOSLAVJANSKIE JAZYKOVYE SVJAZI* Najnovejše delo ukrajinskega jezikoslovca je sad raziskovanja zadnjih let in v bistvu nadal jevanje idej, podanih že v njegovi prvi, pred leti izdani knjigi z naslovom Areal 'nye aspekty balto-slavjanskix jazykovyx ot nošen i j in deloma v drugi njegovi publicistiki. Medtem ko se v prvi knjigi posveča terminološkim in teoretičnim vprašanjem, besedju in nekaterim slovničnim pojavom, lastnim slovanskim in baltskim jezikom ali vsaj njihovemu delu, ter jih obravnava kot genetično sorodne, skupne inovacije ali pa kot vpliv podobnih adstratov, je dru- ga knjiga predvsem leksikološka: raziskuje občno- in lastnoimensko gradivo, posebno poglavje pa je namenil tudi nekaterim pomenskim razvojem. * Kijev, 1976, 10 str. Ze Endzelin je 1. 1911 v Balto-slavjanskix e t judax izrecno poudaril, da je prav u jemanje v besedišču močan dokaz za obstoj baltoslovanskega prajezika. Vendar pa razen Trautmannovega Balto-slavisches Wörterbuch, 1923 (številne njegove slovanske vzporednice so dodane mehanično, brez zadostne zemljepisne in časovne določenosti in brez realnega razmerja glede produktivnosti kakega leksema v tem ali onem slovanskem jeziku, zato danes pove premalo tako o se- stavu praslovanskega besedišča kot tudi o njegovem razmerju do baltskega, t j . o naravi balto-slovanskih jezikovnih zvez), kasnejših popravkov in dopolnil (Slawski, Safarewicz idr.) in pa seveda etimoloških slovarjev posameznih jezi- kov, ki opozar ja jo na (nove) balto-slovanske vzporednice, o teh vprašnj ih ne najdemo nobenega strnjenega dela. Položaj pa postaja še bolj zapleten zaradi množine novega narečnega in tudi zgodovinsko izpričanega gradiva, ki čaka na obravnavo, sa j kaže. da besedje tudi s čisto slavističnega stališča ni zbrano in enakomerno obdelano, izoglose in izosememi niso še natančno določeni. Tem po- trebam bo vsaj deloma zadoščeno z lingvističnimi atlasi in slovanskimi etimolo- škimi slovarji, prepotrebno pa bi bilo tudi delo, ki bi prikazalo izosememe in njihovo razmerje do besedotvornih prvin. V (slovanskem) besedoslovju je naj- težja rekonstrukcija (praslovanskega) bcsedja na podlagi modernih (slovanskih) jezikov, in to z ločevanjem splošnega od posebnega, t j . z razmejitvijo časovno različnih plasti in ugotovitvijo mogočih pomenskih razvojev oz. različnih raz- vojnih stopenj kakega leksema, kalkiranja , izposojenk iz sorodnih jezikov, zla- sti še, ker tudi splošno verjetno nikoli ni bilo enotno. In prav tu se je lotil dela Nepokupnyj . Njegov koncept in metoda sta jasna in nedvoumna. Izhaja iz dejstva, da južni Slovani živijo na drugotnem ozemlju, severni pa bolj ali m a n j na avtohtonem, zato je vse, kar prve povezuje z balt- skimi jeziki, lahko samo staro, genetično sorodno (izjema so vplivi adstratov), in se potencialno naha ja tudi pri severnih Slovanih (tu omenja vzhodnoslovan- ska dopolnila južnoslovansko-baltskih izoglos), kar pa z Balti povezuje severne Slovane, je lahko sorodno, lahko pa kasnejša skupna inovacija zaradi mejaštva ali pa izposojenka. Zato posveča veliko pozornost zemljepisni razširjenosti vsa- kega leksema tako na slovanski kakor na baltski strani. Vsak leksem skuša časovno določiti, zato podaja v starejšem pismenstvu posameznih jezikov izpri- čane oblike, po možnosti najstarejš i zapis. Prav ta konkretizacija omogoča, da leksemi zaživijo v času in prostoru kot realni. Pri pomenoslovnih vprašanj ih pa pisec pri teguje tudi sosednje jezikovne skupine in ugotavlja razširjenost izo- sememov. Ta del knjige je zelo zanimiv, čeprav je prav tu treba največ dopolnil. Menim, da taka obravnava pomenske strani leksemov rešuje osamljenosti in na- ključnosti marsikak pomenski razvoj in ga pr ikazuje kot del splošnih zakonito- sti. Postopek sam ni nov, srečujemo ga npr. v vseli novejših etimoloških slovar- jih, ki posvečajo pozornost pomenu leksemov. Novo je, da Nepokupnyj sememu dosledno sledi tudi prek meja jezikovnih skupin. Tu pa bi želeli čim doslednejše- ga ločevanja med bazenskim (enaki razvoji na določenem prostoru v več je- zikih, ne glede na sorodnost teh jezikov) in tipološkim (enaki razvoji v več jezikih, ne glede na njihovo sorodnost in dislociranost) v pomenoslovju. Ločitev je pomembna, saj je pri reševanju ugunke starejših jezikovnih zvez uporabno samo operiranje z bazenskimi pomenskimi razvoji, tipološko pa je pri tem manj odločilno. Šele ta postopek omogoča res celosten prikaz zgodovinske poti kakega leksema. Prav glede na to je knjiga razdeljena na tri poglavja. V drugem (Zahodno- baltska leksika v severnoslovanskih jezikih) in tretjem (Vzhodnobaltska leksi- ka v severnoslovanskih jezikih) obravnava nekaj razmeroma mladih baltiz- mov, celo iz 17. stoletja, ter prodor baltske antroponimije in etnonimije v sever- noslovansko toponimijo in antroponimijo ter celo med apelative (npr. polj. narečno kurlantyjkurlantki ' l judske pesmi' in Kurlanty 'Kurska dežela'; ukr. narečno iz 19. stol. žmudb/žmudka 'duhovitež, šaljivec, pavliha. nagajivec' ipd.). Pri tem je zelo pozoren na baltsko izhodišče; ločevati skuša ne le staropruske, jatveške, letske in litovske prvine, temveč tudi natančno določiti območja, od koder jezi- kovna prvina izvira, in prostor, na katerem je izposojena, zato mu je tudi uspelo pokazati nekaj tipičnih smeri izposojanja. Iz razčlembe je jasno, da je iz baltskih, posebno vzhodnobaltskih etnonimov nastalo zelo veliko priimkov, npr. Kurlanskij , Lotyš, Lotvšenko, Lotvin, Litvin itd., ki so bili prvotno samo poimenovanja po narodnostni pripadnosti ali pa l)o rojstnem kra ju Baltov v vojaški službi, medtem ko so staropruski antro- ponimi ohranjeni v ojkonimih ali pa le v zapiskih. Pri teh baltizmih gre za mlajšo in zato zemljepisno omejeno plast, ki govori o tesni zgodovinski poveza- nosti baltskega in severnoslovanskega etničnega in jezikovnega prostora, poseb- no v času velikega litovskega kraljestva, in praviloma ni dosegla južnih Slo- vanov, razen morda naključno. Tako je npr. slovenski priimek Kjauta po izviru verjetno staropruski (F. Bezlaj, Eseji o slovenskem jeziku, 1967, str. 124). Domnevamo lahko, da tudi slovensko latooščina/latoDski jezik 'vrsta rokovnjaškega jezika, argo' ni v zvezi z glasom /. kakor bi mogoče kdo sklepal iz gradiva v Pleteršnikovem slovarju, temveč z baltskim etnonimom LatuDû/Laloû oziroma pridevnikom latoisks 'let- ski'. Ruske narečne oblike (arhangelsko lalyi 'pogan, kdor ne zna govoriti po naše', tversko-pskovsko latijš 'človek, ki govori nerazločno', latyüat'jlatysit' 'govoriti nerazločno, pogrkovati') kažejo, da se je ta etnonim lahko razvijal v pomen 'nerazločno, nejasno govorjenje' . Ob tem ne smemo prezreti, da so bile npr. v argoju volinskih krojačev ugotovljene baltske leksične prvine, npr. géjlka 'žito, rž' iz pruskega geytkojgeitku 'žito'. Pot lekseina v slovenščino še zdaleč ni jasna, je pa verjetno potekala v okviru meja Avstro-Ogrske. Najzanimivejše pa je z našega stališča prvo poglavje (Skupni besedni in pomenski pojavi v baltskih in severnoslovanskih jezikih.) Na jpre j so podana glavna današnja pojmovanja glede nekaterih temeljnih slavističnih vprašan j (npr. razčlenjenost praslovanščine, arealnost kakega pojava oziroma njegovo izražanje v današnj ih slovanskih jezikih, vprašanje južnoslovansko-baltskih izoglos ipd.). Pri tem poudar ja pomembnost Polesja z etnografske, arheološke in jezikovne plati pri obravnavanju slovanske pradomovine in vzhodnoslovanske etnogeneze. Tako npr. poleški zemljepisni termin ooloka 'nizek, močvirnat k ra j ' po jasnju je leta 1458 v Tulinu ali Zitomiru zapisano Dolokoju (orod. edn.) in dopolnjuje doslej znane slovenske in hrvaške toponime Izlake, Ilazlake ipd., na- stale iz fc-jevske podaljšave korena *џо1-к- (nasproti splošnoslovanskemu olaga iz *i/ol-g-a), ki jo poznajo keltščina, stara visoka nemščina, letščina in ilirščina. Pomembna je tudi N. ugotovitev, da je poleg vzhodnih Baltov in Grkov tudi del Slovanov poznal metatezo *kepv- korena *peky- 'peči' in da je ta ohranjena od Polesja do Karpatov, v srbohrvaščini in bolgarščini, izposojena pa je bila tudi v madžarščino in romunščino v poimenovanjih gob (ukr. dial, čepericja 'Agaricus campestris', bolg. čepurka 'Agaricus campestris, šampinjon' , sh. če- purka, inadž. czöpörke, 1584. 1., rom. ciupercä 'goba sploh' kot sinonim za splošnejše pečenica, pečurka 'nžitna goba, ki se peče'). Raziskujejo pa tudi možnost, da je hdr. Čeperka nastal po nietatezi iz *Pečerka. Pomembna se mi zdi tudi povezava poleškega Sivorob in sh. dial, srabac z lit. žvlrblis in let. zvirbulis (s posebno protezo) nasproti navadnejšemu *цагЬ- 'vrabec', ker sprav- lja iz osame fonetično ne povsem »pravilne« lekseme. Kot sem že omenila, je prav pri podpoglavju o izosememih največ nedo- rečenosti. Po eni strani je vzrok v manjši raziskanosti pomenskih vzporednic, sa j včasih kak pomenski odtenek po slovarjih ni dovolj poudarjen, po drugi pa pisec ni dovolj preverjal južnoslovanskega gradiva, ker ni upošteval niti temeljnih leksikoloških del južnoslovanskih jezikov. Pisec tako npr. spremlja pomensko razliko med leksemoma *dures in *uarta ter ugotavlja, da je ob- stajala prusko-kurska izoglosa *dmarisj*durs 'Großtor, Art Pforte ' , tudi lit. dùrys 'Pforte am Tor, im Zaun' (nikoli ne Tür im Hause!), nasproti prus. roarto dver' in le lit. dial, vartas 'doer'. Analogno razmerje najdemo še v poljskih govorih Varmije in Mazur (diroijrze in driDi 'vorota vo dvor', kaš. dmi(e)rze 'vvrota w plocie' se uporabl ja predvsem na nekdanjem pruskem jezikovnem območju in morda pod vplivom prus. dauris 'Großtor'). V ruščini (razen v juž- nih ruskih narečjih) je zamenjan pomen obeh leksemov in zato doer' poimenuje katerakoli vrata, vorota pa predvsem glavna, vhodna. Na južnoslovanskem ozemlju pa naj bi se to nasprot je pod vplivom vzhodnoromanskega substrata nevtraliziralo. V slovenskem knjižnem jeziku, ki ga pisec na tem mestu ne pri- teguje v obravnavo, so duri le starinski izraz za 'vrata' . Podatkov o ohranjenosti omenjenega nasprot ja ali o pomenskem razmer ju obeh leksemov v slovenskih narečjih nimam na voljo, vendar so na Gorenjskem okrog Radovljice duri le 'velika vhodna vrata, nuvadno obokana, pri starejših hišah' in ne katera koli vrata. Gre za sledi starejšega pomenskega razločevanja, ki je pod vplivom romanskih jezikov ohranjeno na Goriškem in na Krasu, izraženo pa je delomu z romanskimi leksikalnimi sredstvi portou 'vhodna vrata' , nasproti vrata 'katera koli vrata ' . Nadalje obravnava razvoj leksema *griua v zemljepisni termin kot izrazito poleško-letsko izogloso, nasproti splošnoslovanskemu griva 'vrat, griva'. Vendar je zemljepisni termin tudi sin. griva 'strmo, t ravnato pobočje' poleg 'nezoran t ravnat del med njivami, meja ' (SSKJ I, str. 761) in ' t ravnato mesto v vinogra- du' (Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar I, str. 252). ki se uporabl ja po Pleterš- nikovih podatkih na slovenskem vzhodu in v Beli krajini , a je znan tudi v do- lini Krke za označevanje pobočja med dvema nivojema, nikoli pa ne meje na ravnem. Po podatkih Rječnika lirvatskoga ili srpskoga jezika JAZU HI, str. 436, je tudi sh. dalm. griva 'meja med vinogradi' . Za Skoka, Etimologijski rječnik lirvatskoga ili srpskoga jezika I, str. 619—20, je to etimološko nejasna beseda, vendar jo je treba sopostaviti sin. in poleškim oblikam. Zanimivo je mak. dial. griva sneg 'snežni zamet', ki v sebi skriva pomene 'kopa, kup, gomila', čeprav ne gre za zemljepisni strokovni izraz. Zatorej sem mnenja, da bi bilo to izogloso treba razširiti na omenjene južnoslovanske govore. Za poimenovanje pokraj ine ob kakem zemljepisnem objektu, najpogosteje reki, je pri Slovanih in pri Baltih zelo razširjena tvorba: *pa- + ime tega ob- jekta, tip Posočje. Piščevo pozornost pa je pritegnil nadal jn j i razvoj te kon- strukcije, ki je pogost v pruščini in litovščini, redkejši pa je na letskem ozem- lju. Tam je ta tip imen začel poimenovati tudi naselja. Najdemo ga še v belo- ruščini (namesto predpone po- srečujemo pod-), ob Dnjest ru (prvi zapisi so že iz 13. st.), posamične primere našteva še iz sh. (Pokupl je , Polonje, Podravlje, Podunavlje), bolg. le Poibrerie 'ime vasi' iz 'tisti, ki živijo ob reki Пэъг' in iz DDR Potsdam kot *Pod%stupi,(Ъ)mi. Tudi tu tip bi morali razširiti vsaj z oj- konimi Podbela na podnožju Kobariškega Stola ob potoku Bela (Krajevni leksi- kon Slovenije I, str. 416) in Podoelka ob rečici Velka, ki se izliva v Dravo, in morda Posavec, zapisano že 1498. 1. kot Possumecz, Possamicz. Nepokupny je tu problematiko šele načel, ne pa dokončno rešil. Med primeri, ki jih je podal, pa tudi sicer, bi nadrobna raziskava odkrila verjetno več različnih besednih tvorb. Razširitev je potrebna tudi, po Nepokupnem baltsko-belorusko-ukrajinska, izoglosa, k jer se rus. 'pobedit" izraža s predpono *ab(i)-*ap(i) oz. *per- in gla- golom 'moči'. Poleg lit. pérgalè] pergaléti in apgalè, let. uzvara/uzoaret in stprus. eprvarisnan 'Sieg', podaja še brus. peramoga. abmagaci, 'premagati, obvladati ' , že 1. 1489 wbmagati in ukr. peremoga 'zmaga'. Na j dodam sin. premag/prema- ga/premagati, premoči, zmaga/zmagati, zmoči 'premagati, okrepiti (se)' omagati 'premagati ; izgubljati moči; okrepiti (se)' omoči 'premagati ; opomoči si' (vse iz Pleteršnik, op. c., passim); sh. premagati 'obvladovati, premagovati, biti kos' in 'biti močnejši' (Rječnik hrv. ili srp. jezika JAZU XI, str. 597—8) in samoči 'premagati ' (Skok, op. с. II, str. 447) poleg navadnejšega pobediti; mak. nadmože 'obvladati, premagati ' (Rečnik na makedonskiot jazik I, str. 443). Vsekakor imajo tu južnoslovanski jeziki zelo bogato gradivo. Poleg omenjenih pa obravnava še leksem pojas iz korena *£<5s- za poimeno- vanje 'mavrice' (prim, analogno sin. trakača 'mavrica', znano iz Dalmatina in Kastelca), *pilia kot 'raca, raček' in 'piščanček,' *staij> 'postavljati ' in napre j 'zidati', zemljepisno razporeditev leksemov les in polje za označevanje sememov 'zunaj ; divji ; loviti' in pa zvezo o vas iti kot 'iti na obisk'. Na j povzamem: delo je dragocen (ne le praktičen, ampak tudi teoretičen) prispevek k obravnavanju slovanskega in baltskega besed ja zaradi svojih ugo- tovitev in nakazanih raziskovalnih poti. Alenka Šivic-Dular Filozofska fakulteta v Ljubl jani NEKAJ PRIPOMB K NAČRTU PRAVIL SLOVENSKEGA PRAVOPISA V prvi številki Slavistične revije, 1977, sta J. Toporišič in J. Rigler na stra- neh 69—106 objavila Komentar k načrtu pravil slovenskega pravopisa, v kate- rem seznanjata javnost s potekom dela v pravopisni komisiji in z nekaj začet- nimi poglavji tega načrta, nato pa podaja ta komentar k posameznim mestom objavljenih poglavij. Čeprav nikjer ne povesta, zaka j sta se odločila za objavo teksta, ki je šele načrt (omenjata sicer, da »naj bi ga izdala SAZU kot osnovo za javno debato«), pa je prav zato, ker ne gre za neka j dokončnega, mogoče sklepati, da avtor ja ne želita samo informirati , ampak tudi zvedeti, kako bi