NAŠI ZAPISKI SOCIALNA REVIJA. Št. 7. (Julij) LETO IX. VSEBINA: UVODNIK. — DR. H. TUMA: PROBLEM MIŠLJENJA IN VOLJE. — DR. M.: INTELIGENČNI PROBLEM. — DR. V. ADLER: RAZMERJE NEMŠKE SOCIALNE DEMOKRACIJE NAPRAM BRATSKIM STRANKAM V AVSTRIJI. — PREGLED: IZ ČASOPISOV IN REVIJ. UREDNIK IN IZDAJATELJ : Dr. ANT. DERMOTA V GORICI. - - - LASTNIK: KONZORCIJ NAŠIH ZAPISKOV. - - - ŠOLSTVO. V GORICI 1912. TISKA : »GORIŠKA TISKARNA* A. GABRŠČEK. w □ □ □ □ D □ □ □ Naši Zapiski izhajajo vsakega 1. v mesecu. Naročnina: Za Avstro - Ogrsko za vse leto 5 K s poštnino vred, za pol leta in za četrt leta sorazmerno ; za Nemčijo 5 K 80 v., za ostale države 6 K 40 v. — Posamezna številka 42 v. Rokopisi in časopisi v zameno naj se pošiljajo na uredništvo, naročnina in reklamacije pa na upravo Naših Zapiskov v Gorici. (j§itat«1jeiT) „^ašib Jifapis1{0$“ uljudno priporočam svojo knjigoveznico za vsakovrstna naročila v mojo stroko spadajočih del. — Izdelujem tudi vsakemu ukusu ugajajoče okvirje za podobe i. t. d., ter jamčim za solidno in točno ..........postrežbo po zmernih cenah........... /\ntoq Zupančič, knjigovez, lijubljana, Slomškoua ul. 31. V Gorici 25. VI. 1912. Zvesti .pristaš S. L. S. pl. Šuklje je obelodanih o financah dežele Kranjske razpravo, ki je povzročila obilo (hrupa. Stvar ni brez pikantnosti. Ne mislim, da zaraditega, ker bi bil Šuklje zadal hude udarce stranki, katera ga je (bila dvignila na ščit; stranka je trdna dovolj, da preboftj tudi take napade, čeravno ne more preko njih kar tako na dnevni red. Pikantnost tiči v tem, kako se je Šukljetova zvestoba do stranke pokazala: da ne pardonira niti njenih voditeljev, ko vidi, da ji njih delo ni tako v blagor, kot bi ji moralo biti in kot bi ji bilo lahko. Šukljetu je salus reiipuiblicae najvišje geslo! Zato tudi ni brez pikantnosti dejstvo, da se je moral prej. iznebiti vseh dostojanstev in odličnih postojank, ki mu jih je bila stranka zaupa'la, predno je mogel izpre-govoriti odkritosrčno besedo— v prid stranke. Teih odkritosrčnih besed je pravzaprav v Šukljetovi knjižici več, nego bi človek možu prisojal. Šuklje je vedno znal izborno preudariti, kaj in kako je s časom in razmerami, pa je po tem preudarku uravnaval svoje politično življenje in mišljenje. Bržkone je po Šukljetovem mnenju sedaj prišel čas, da lahko rabi tudi odkritosrčne besede. Seveda jih rabi tako, da so prijetne le njemu, drugim pa zoprne. In kako so drugim zoprne, se najboljše ču'ti iz polemičnih odgovorov, ki so jih objavili klerikalni listi na Šukljetovo brošuro. Tako so jim zoprne, da so Šukljetu očitali njegovo izpremenljivost v političnem naziranju celo raditega, ker je bil prisegel na prapor S. L. S. Jezi jih, da Šukljeta ne morejo kaznovati po svoji prosti volji. Malo maščevanja bi jim silno dobro delo. Pa bo težko kaj. In siliti se morajo, da .vsaj kolikor toliko govorijo in pišejo o stvari, in ne zgolj o osebnosti, — da tako vsaj nekoliko, prikrijejo in zatajijo, kako jih je zadela kritika deželnih financ kranjskih. Pa ta kritika bi se še prenesla. Glavna stvar v Šukljetovi knjižici so tiste postranske opazke, tiste odkritosrčne besede, ki nimajo s financami mnogo opraviti, ;pač pa s smerjo, v kateri jadra klerikalna politika pri nas. Nedvomno ima svoj pomen, če bivši deželni glavar »odkrito javlja, da mu tuintam marsikatera stvar v stranki ne ugaja,« in če »pove naravnost, da med osebami, ki se silijo v vrste strankinih voditeljev in prvoboriteljev, jedna i druga zanj nikakor ni ideal politika veljaka, kakor si ga on vsaj' želi svojemu narodu.« In pozabiti ne kaže, da je Šuklje smatral za potrebno »izreči željo, naj bi se kompetentni faktorji baš pri oddaji' služb na novJh deželnih podjetjih ozirali v prvi vrsti na strokovno izvež-ba-nost in osebno poštenje dotičnih prosilcev, in ne zgolj ali vsaj pretežno na strankarsko kvalifikacijo! Nič več o tem kočljivem vprašanju. S a p i e n t i p auca!« Prezreti pa tudi ne moremo, če (bivši deželni glavar »prostodušno izraža načelo, da je treba pri razdelitvi takih kreditov, dovoljenih iz deželnih sredstev, v prvi vrsti ozirati se na stvarne momente a ne pretežno na strankarske ozire. Nikomur nič ne očitam, namenoma opuščam' vsako osebno opazko — pač pa javno zastopam svoje uverjenje, da je naravnost n e d o s t o j in o, pri oddaji podpor iz deželnih srdstev pred vsem gledati na strankarsko pristojnost dotičnega prosilca. Oni, kateri tako postopa, po mojem prepričanju ni več »gentleman«. S tako pristranostjo se razširja korupcija med našim ljudstvom ter se .zastruplja narodni organizem, kojega obraniti v njegovi čistosti in neomadeževa-nosti mora biti vendarle sveta dolžnost slehernega poštenega narodnega zastopnika!« Nad vse karakteristično za razmere v deželi pa je, kar pravi bivši deželni glavar o korporaciji, ki ji je stal na čelu: »Uže dejstvo, da so odsekove obravnave pristopne vsem poslancem ter da so deželnozborske seje javne, da se torej dotične razprave vrše pod nadzorstvom široke javnosti, je neko poroštvo proti očitni strankarski zlorabi deželnih sredstev. Marsikaj, kar se dogaja v posvetovalnici deželnega odbora ter pokoplje v njegovih zapisnikih, ne bi bilo mogoče v blesteči luči javne razprave v deželnozlborski ‘dvorani. Prebogate so moje skušnje v tem pogledu, 'lehiko si tedaj prisvajam kompetentno sodbo v tej velevažni zadevi.« To so hude reči! Besede niso samo odkritosrčne, so tudi težke! Tako težke, da bi človek Šukljetu citiral Cankarjevega Hlapca Jerneja: »'Veliika je bila pač krivica, ki si jo okusil, težka je pač bridkost, ki jo nosiš v srcu! Kako bi 'drugače govoril besede, ki se ti samemu rogajo v obraz, kako bi imenoval Boga, ko ne misliš nanj?« Šukljetove obdolžitve, ki ijilh je vladajoči stranki zabrusil v lice, so hude: med klerikalnimi političnimi voditelji 'so štreberji; pri oddajanju dežeMih sluižb vlada in odločuje korupcija tako, da v e Lj a več strankarstvo nego osebno poštenje in strokovno znanje; deželna sredstva se razdeljujejo in porabljajo ne z ozirom na stvarne momente, marveč na strankarstvo; v javnosti razprav deželnega zbora je sicer neko jamstvo proti1 očitni strankarski zlorabi deželnih sredstev, v posvetovalnici deželnega odbora pa tega jamstva ni. Ali je Šuklje res -hotel očitati deželnemu odboru očitno strankarsko zlorabo deželnih sredstev, govoreč o svojih prebogatih skušnjah iz odborove posvetovalnice? Prav (gotovo je, da so ‘takšne obdolžitve nevarnejše — če so resnične ali neresnične — nego dejstvo, da ima Kranjska dežela pod klerikalnim gospodstvom vsak dan več dolga! Kaj je dolg, vemo naposled vsi in nismo zairadi tega tragično navdahnjeni. Tudi druge dežele lezejo vedno globlje, ne le Kranjska, dasi se s tem ne moremo posebno tolažiti. Teda drugače je, če se dolgovi napravijo zato, da se pomaga dobri in pravični stvari, nego če se z njimi pita in vzdržuje korupcija. In v tem oziru nam Šuklje naznačuje, da Kranjska ni v zadnji1 vrsti! Da nevarnost še večjega strankarskega zlorabljanja deželnih sredstev ni izključena, je jasno tudi iz Šukljetove brošure, zlasti iz poglavja o pavšalnih kreditih in iz okdjinosti, da je deželni zbor že prevelik del svoje oblasti izročil deželnemu odboru, ki ima klerikalno večino, izkoriščajočo svoj položaj z največjo brezobzirnostjo. Bo se torej nadaljevalo ... Ali je mar res opravičljivo, da so se posojila najela v prav gotove svrhe — da se je od teh posojil že toliko potrosilo, pri svrlhab se pa še nič ne pozna, niti se ne ve, ali se bo kaj poznalo? Zakaj je bila opozicija tako mfostna in usmiljena pri razpravah o deželnem gospodarstvu? Ali je v nji res samo drobni kaliber? Problem mišljenja in Volje.0 i. Pisatelj učne knjige si je postavil moto: »In sci-entiis addis-•cendis magis exempla prosunt quam praecepta.« Hoče učiti praktično na podlagi primerov. Dobroto knjige je torej meriti po primerih. Ni tu mesta slediti bogato nabranemu graidivo, poudariti je le, da so primeri iz aktualne/ga življenja srednješolske mladine. Dr. Ozwald vse pritegne, kar bi nudilo pozornost in zanimanje mladine. Ker se je moral držati učnih načrtov, ki nečejo zapustiti izvoženih potov, mu ni ©stala druga pot nego pot po ovinkih spraviti med učno vsebino mnogo, kar presega meje logike. Vendar bi bito bolje, da bi se omejil v tekstu logike same na stročne razlage, zato pa raztegnil vvod ter začrtal dotiko logike in psihologije, logike in jezika, logike in dialektike. Ta vvod bi služil učitelju, da bi pri razlaganju logike vzidržaval zanimanje za tako abstrakten predmet, kot je formalna logika. Vse zaman je trditi, da je logika nekaj povse zase. Saj mora vsaka logika govoriti o resnici, vzročnosti, naziranju itd. ...Tvoritev pojmov in misli je psihično dogajanje, razlaga spada v psihologijo. Logika je raba pojmov in misli, zato je neobhodno potrebno precizirati psiholo-gično in logično stališče vzporedno. Vse vedoslovje 'stremi po enoti in logika ni drugega nego stremljenje po miselni enoti. Zato bi tudi učna knjiga logike morala poudarjati enotnost vsega psihičnega in fizičnega ‘dogajanja. Sicer bi to reklo zahtevati reformo logike in s tem zahtevati reformo vsega učnega načrta. Posebna težkoča je pisatelju slovenske logike, ko je naš slovenski jezik premalo predelan. Imamo mnogo filologov, manka pa še vedno znanstvenega jezika. Jezik drja. Oizvalda je dovolj čist, a vidi se, da je mnogo iskal. Spisana logika bi morala biti uprav vzgled jasnosti in razločnosti jezika in bistrosti (Seharfe) izrazov. Ni preiskava!!, koliko Se je 'dr. Ozvald držal virov, in marsikatera stvarna netočnost bo izhajala pač iz njih. Takoj' v vvodu je dr. Ozvald nejasen i:n netočen: »Ko si občudoval »smotreno« urejeni svet, ali okolici »prilagojeno« barvo, ■ko si z razpraskane skale doli zrl na svet, prišla ti je misel: da ie stvarnica mojster mojstrov. Ne glede na izraz razpraskano, (šlo ’) Logika kot splošno vedoslovje. Za šole na podlagi Husserl-Pfanderja. Volja in dejanje, psihologična analiza. Spisal Dr. K. Ozvald. Akt Woli, Dr. Jan Jakobiec. bi pač »krnaste, opokle ali dosledno s »strme skale doli«) je v tem stavku nakopičeno vse polno k o mi pl i >c i ra n ih misli, fantazij in idej. Zaraditega je netočna trditev, da ti je po vsem tacem mišljenju § e le prišla misel, dočim bi bilo prav: si prišel do konečnega sklepa in ideje. No misli se ne porajajo morda le takrat, ko se obračamo Ik predmetom izven nas. Vvodu manjka torej k prvemu stavku še drugi: Pa tudi v samotni celici, mižečemu roje ti misli po glavi često brezsedna, nenazorna vsebina vednosti (Wissen) tvoje pameti (Gedachtnis) o vnanjem svetu in tvojem notranjem dogajanju. Predmeti misli niso le izven nas, ampak 'tudi v nas samih. 'Ko si mislil, si meril vsekidar na predmet, t. j. vsaka zvezna (zusammenhanigend) vsebina tvoje zavesti, ki se odnaša ali na fizični ali psihični svet. Ko si 'občudoval svet, so se tvoje misli nazorno obračale na predmete vnanjega sveta. Sklepno misel 'si pa doumel v sebi, t. j. v zavesti. To dejavnost odnašanja sebe na predmete vnanjega ali notranjega sveta je mišljenje. Potom mišljenja se torej zavedaš, da imaš pred seboj različne predmete, t. j. ločiš jih in odnašaš enega na druzega. Misel ni cilj in mišljenje ni pot do misli, ampak mišljenje je psihična dejavnost, misel pa je tvor (Gebilde) te dejavnosti, torej učinek mišljenja. Ako dr. Qz-vald trdi, da misel spada med nepregledno množico tega, kar »je«, mora to biti učencu docela nerazumljivo. Predstavo jestva in predstavo biti*) (Itih- und Seinvorstellung) je mogoče razumeti le kot nasprotje moje zavesti in tega, kar stoji proti njej. Le iz te razlike mene in izven mene, doumen pomen »jaz« in »je«. Urejena zveznost notranjega dogajanja v gotovi dobi je zavest. Zavest je torej stanje, ki se preminja vsled vstopanja novih predstav v čuvstvovanje, ali že celo novih vnanjih mikov ali iz podzavesti. Podzavest je neurejena zveznost notranjega, neintenziv-nega dogajanja, ki se ne izraža v opredeljenih predstavah. Pri nizki stopinji organizma Obstoji le podzavest. Alko pristopi v zavesti moment samostalnosti, v prvi vrsti čustvo samoihotnega gibanja, ako se abstrahira od vednosti, nastane’ jestvo. Z nasprotjem jestva z vnanjim svetom dana je bit predmetov izven mene, realnost. Kakor hitro se takne pisatelj logike filozotfičmih pojmov, nastopi zanj tudi dolžnost, da iste pojetno razloži. (Pojetno — begreiflich, pojmovno, begritfflich, dojetno erfassbar). Tako spada v filozofijo trditev: »Poleg realnega sveta je torej treba priznati idejni svet (in poleg realnega fizičnega sveta ne manj' realni psi- *) jaz se ne sklanja, tvoriti je torej samostalnik jestvo, bit, gen. biti: Sein, bistvo Wesen, bitnost existentia, bistvenost essentia. hičrii svet)« ter opazka k njej: »Telesni predmet je glede svojega bivanja navezan na prostor in čas, duševni le na čas, idejni (misel) ne na eno ne na drugo.« V protislovju s tem stoji na 2. strani »duševni akti mišljenja in tem aktom odgovarjajoče izpremembe v možganih«. Učenec srednje šole .se iz teh tako tje vrženih stavkov ne more orijentirati. Kakor 'je dosedanji dualizem metodično upravičen, t. j. deliti vnanje dogajanje in notranje dogajanje, tako jie docela nepotrebno vvajati trializem in trditi, da imamo na eni strani fizičen in 'psihičen realni svet, poleg tega pa idejni, torej nerealni svet. Skupek (iKomplex) sestavin vnanjega sveta razločljiv po čutilih v prostoru imenujemo stvari. Stvar je tudi človek in njegovi organi, torej tudi možgani. Kar se vrši v živčevju in možganih, se vrši torej v prostoru. Ako tridi dr. Ozvald, da se izpreminjajo možgani ob dejavnosti mišljenja, potem se mišljenje vrši v prostoru. Da se pa nekaj vrši izven prostora in časa, je docela nedojetno, ali pa je treba sprejeti vsaj princip relativitete. 'Misei psihdlogično je tvoritev predstave in pojma, logično odnos pojma na pojem. Eno in drugo je psihično dogajanje, ker odnašanje predmeta na predmet ali pa besede' na besedo kot simboli pojmov. Pri psihičnem dejanju misli konštatiramo merjenje zavesti na vnanji in notranji svet. Zaradi-tega je v vsaki misli moment hotenja, se vsaka misel izprosti v reakciji, t. j. v (kretnji (Gelbarde), o besedi, stavku in govoru. Dr. Ozvald po nepotrebnem rabi kretnja za Bewegung, očitno iz hrvaškega, dočim imamo za to splošno rabljeno besedo gibanje, po drugi strani nam pa bridko manjka izraiza za Gebarde. V slovenščini pomeni »kretiti se« ne samo prosto gibati, ampak siich gebarden. Kaj se 'kretiš? se očita človeku, ki se mrda in zvija v znamenje nejevolje, upornosti etc., torej z gibanjem hoče nekaj izraziti. Kretnja1 splošno je1 izraz po gibanju života, udov ali mišic, kakor je jezik izraz po gibanju jezika in glasovnih organov, torej posebne vrste kretenj. 'Iz enake reakcije moramo sklepati na najtesnejšo zvezo mišljenja in hotenja. Dr. Ozvald rabi za predstavo predočbo — zopet iz nesrečne hrvaščine. Srbi, Poljaki in Rusi rabijo predstava, in ta beseda odgovarja tudi nje pojmu. Predočiti je vor Augetnlhalten, veranschau-lidhen, navzočiti, vergegenwartigen. Predstave niso vedno nazorne, ampak tuldi obnovljene, zato je predooba preozek pojem. Predstava pa gre dobro na notranji in vnanji predmet. Občutek postane psihičen akt, t. j. jame stopati v mojo zavest takrat, ko se en kompleks vnanjih vtisov loči od druizega in temu sledi zavest zveznosti, lastnosti in znakov kompleksa vtisov, t. j. pred- siava. Ta dejavnost ločevanja predmeta in konstatiranja različnih znakov na predmetu pa 'je že dejavnost mišljenja. Misliti v prvotnem slovenskem .pomenu je postati (s teh en bleiben) torej pojav zaviranja (He mm u n gs e rsche i nung — odtod Hrvatje rabijo pomisel za Wahrnelhm'ung. Vendar je pomisel le prvi akt mišljenja t. j. merjenja, kateremu nujno sledi ločenje) in meriti, skupno akt zaznavanja, Warhinebmung. Dejavnost mišljenja je združena z vsakim vstopom psihičnega akta od občutka do predstave, do sekundarne akcije na vnanji svet v kretnjah (Gebarde), beseda in govoru kot primarni pojav ločevanja in zaviranja. Dejavnost mišljenja ostaja nevidna v naši notranjosti pri obnavljanju predstav, ter kedar se ž njimi druži čustovanje, je rezultat te zgolj notranje dejavnosti v posameznih aktih: ideja. Idejni svet se torej od miselnega sveta loči v tem; da se čisto mišljenje t. j. merjenje in ločevanje druži s hotenjem in reagira na vnanji svet kot dejavnost razuma (Verstand), do čim na notranjo stran druženo s čustvovanjem tvori fantazijo. Vsak moderni psiholog mora končno zavzemati stališče enotnosti vsega dogajanja v človeku in izven človeka, enotnosti vseh predmetov notranjega in vnanjega sveta. Ločitev biologije in psihologije je le metodična, ker je težko določiti meje obeh ved ter služi v lažje razumevanje vinanjega sveta, ako se vsi dogodki v njem grupirajo po principu mehanizma, notranjega pa potom čistega nadziranja. (Anschauung). Preveč široka je razlaga »kulturna zgodovina proučuje misli (ideje) izvor vrst misli skuša dognati spoznavna teorija«. Naloga spoznavne teorije je, da konstatira skladnost psihičnega 'dogajanja z dogajanjem vnanjega sveta. Kulturna 'Zgodovina se odnaša na človeška plemena, torej na družbo individuov. 2e pojem je tvor človeške aisocijaeije. Človeštvo loči vidno od živalstva govor. Besede pa so simboli pojmov. Ako je jezik nastal le na družbi, potem je produkt družbe in ne posameznika. Pojem, kot substrat besede 'je postal le na človeški družbi. Kulturna zgodovina ima kot predmet razvoj intelekta v družbi in potem družbe, na katerem se sploh eidino more konstatirati razvoj in napredek človeštva. Obe razlagi sta torej mnogo preširoki in tudi nejasni. Vedoslovje (WissensciMatslehre, veda Wissenschafts-disziplin, znanstvo, Wissenschaft) nudi potom logike vpogled v »kraljestvo« (!) idej, nam kaže, kakšna (!) je vednost. Vednost imam za das Wissen, raditega mi je razlaga »kakšna vednost« docela nerazumljiva. Ne smatram za dobro rabiti v učni knjigi poetičnih oblik kakor »kraljestvo idej« in enako. Nepotrebni so opisi kakor v stavek »zaodeta misel«. Napačno je: »jezik je simbol misli, le beseda je simbol .pojma. Poleg izraza dojeti, erfassen, je nepotreben hrvaški shvačati, kateremu odgovarja slovenski šlatati. V tem pomenu je pregroba vsebina, dočim dojeti karakte-rizira psihičen akt. Napačno je tvarina mesto tvor. Tvor, igen. i je iže v staroslovenskem das Gdbilde, tvorina je torej Bildungs-stoff. — Pojem je od nekdaj delal težave psihologom in logikom. Tudi razlaga drja. 0'zvalda-Pfanlderja je nerabna. On pravi: »Pojem je idejno bivajoča tvorina, ki' je ne vidiš, slišiš, ©tiplješ, nego pojmiš.« Ta razlaga je negativna po eni strani, mistična in tavto-ilogična po drugi. Kaj je to »idejno bivajoča«? Pojem se tvori brez sodelovanja čustev, torej ni nikdar idejen. Pojem je vsekako psihičen tvor. Rabim duševno za psihično, ako vzamem' dušo kot nositeljico zavesti. Duhovno mi je psihično gibanje sproti vnanjemu svetu, torej mi je: duh predstavitelj misli in energije, inteligenco smatram kot višjo stopnjo z momentom pogleda v bodočnost, t. j. z duhom zavladam konkretni vnanji svet pred seboj. Čutje, tako bi rekel za nemško Gemiit, mi je notranjost duše, čustvovanje in volja. Po sebi se: razume, da so ti izrazi le sistematični, treba pa je enkrat, da jih ugotovimo. Pri sestavi pojma sodeluje predstava in misel. Razlaga »idejne tvorine, ki jiim pravimo pojmi, torej doumevamo v duševnem aktu mišljenja«, je tavtologija. Pojem je psihična tvor, ki nastane potom abstrakcije iz splošnih enakih predstav p o-je d inčev človeške družbe. Pojem na imdividuu samem ne more postati. Dokaz: da je pojem vezan na besedo in se da govor razumeti le iz ljudske psihologije, ne pa psihologije posameznika. Individuj pozna le predstave in take pozna tudi razvita žival. S tem da družba konstatira splošno veljavnost predstave s skupno izreko, s tem je šele ustvarjen pojem. S tem pa je zopet rečeno, da pojem ne more imeti inič idejnega, torej nikakega pri-meska čustvovanja in hotenja. Pojem je nastal v enakem namer-janju posameznih zavesti na enaik predmet vnanjega sveta. Le s takim sodelovanjem je postala mogoča reakcija v eni in isti besedi. S tem pa je tudi izključena izvenčasnost pojma. Pojem nastaja in umira s plemenom, ki ga je ustvarilo, pojem se razširja ali zožuje z razvojem intettekta plemenoviih individuov. Večnega pojma ni. Pojem mora imeti vsebino. 2e beseda vsebina sama pove, da ima pojem sestavine minljive in premenljive. Vzemimo pojem Bog. Kaj vse so človeška plemena pod tem razumela in kaj vse se danes da subsumirati. Pojem Bog se setavlja skoraj od vsakega filozofa drugače. In tako so še bolj pretvorljive ideje, to so pojmi širokega obsega, združeni s čustvi, v najbolj premen-'ljivi pojavi naše notranjosti. Tudi ideje so mogoče le v človeštvu in mogočnost idej izvira od tega, da predstavljajo pojem širokega obsega velikemu mnoštvu, pristopen čustvom'. Zato ideje vodijo narode, zato se ideje kažejo v različnih dobah različno. A »panta rli e i« velja tudi za pojme din ideje. Pojem je torej logično substrat ibesede, vselbina pojma je abstrahirana predstava. Nelogično tfe rečeno: »pojem meni predmet«, po 'drugi pa: »da 1 pojem ni malo sličen (ahnlich) predmetu. Take trditve ne gredo v formalno logiko, kjer se ne gre za skladnost misli z vnanjimi predmeti. Znanstveni pojem ali racionalni pojem je rezultat kompliciranega mislenega dela* sklepanja. Napačno je trditi: med pojmom pa izražajočo besedo ni organske zveze. ©očim je nasprotno res, da se besede izraža po glasovnem organu in jeziku in je ta ustvarila reakcija duševne dejavnosti in mišljenja. Olbsežje pojma ni prav za iBegriffsurntf ang. Obsežje je Bereieh, obseg je Umfang. Stavek: »Nadrejeni pojem leži v vsebini mu podrejenega, a podrejeni v obsežju mu nadrejenega«, bi točnejše in preciznejše povedal tako: Kadar je pojem sestavina druzega, je podrejen; pojem, ki obsega 'kot sestavino drug pojem, je nadrejen. Razvrstitev z določenega gledišča (vidik je nepotrebna hrvaščina, dočim je gledišče točno Gesichts-punkt, žarišče Licbtpunkt in dr. Ozvalld zamenjava gledališče in gledišče (str. 28. Logika str. 25, Volja in dejanja) gre le na pojme in ne na predmete. Napačno je trditi: pojem dobi šele takrat svojo vsebino, ako si istočasno doumel vsebino še enega, mesto: pojem se doumi šele takrat, ko si doumel vsebino še enega, z njim spojenega pojma. Spojiti, spojitev je Verknupfung. »S stavkom1 izražene misli imenujemo sodbe, 'ker je z njimi nekaj razsojeno«, je v drugem delu tavtologija. Prav: sodba }e Odnos enega pojma kot subjekt na drugi kot predikat, s stavkom izražena sodba ima za ipodlago misel; misel je vzrok sodbe; sodba je oblaka misli. 'Da je sodba le odnos pojmov, trdi tudi dr. Ozvald, ko pravi: ogrodje sodbi tvori troje pojmov: •subjektivni, predikatni in poslu joči-funkcijski. Ta zadnji pojem je s tem premalo določen. Jaz bi ga imenoval s stališča psihologije in logike intencionalni. Ravno v pojmu, ki veže subjektni pojem s predikatnim, je vedno vsebljeno pravo miselno dejanje *) Dr. Ozvald rabi zamislek za Annahme (= podmena) kar vseblje mnogo več. Zamisel slovenski je spočetje misli, conceptio. smeri. Vsako namerjanje pa je že hotenje. Z izrazom intencionalni je povedana vsebina funkcije. (Nikjer bolje nego na izvest n o-s ti (Gewissenheit) sodlbe se ne da utemeljiti tvorna sila družnega človeškega uma. Beseda sama pomeni nekaj, kar ne ve Je eden, kar ve vsakdo. Le to, kar vsakdo ve, je izvestno in kar vsakdo vidi brez posebnega napora, je evidentno. Nedosledno se rabi na sploh pojme razum = Verstand, um = Vernunft, pamet = Gedachtniss, spomin : Erinnerung. Pamet je dejansko dvoumen izraz. Adjektiv pometen se rabi v slovenščini le za vernunftdg. Imamo pa še glagol pametovati = in Gedadhnis haben, in temu odgovarja docela ruska beseda, kakor tudi znana »vječnaja pamjai«. V slovenščini imamo še domisliti se za errinnern in pomniti im Sinne haben. Smo torej bogatejši od nemškega. Um pomeni v slovenskem višjo psihično sposobnost, dočim umen ne pomeni vernunftig, ampak 'klug, umnost die Klugheit. Moramo se torej odločiti kljulbu adjektiivu pameten za substantiv pamet = Gedaohtnis ter porabiti za Vernunft um, ki tudi najbližje odgovarja po vsebini. Srbi imajo za razum Verstand, um za 'Vernunft. Sploh se križata v slo^anščim ti' dve (besedi. Za Gedaohtnis nam 'torej ostane pamet, Četudi se je izraz spomin precej zarili v splošen govor. N. ipr. ima dober spomin, gutes Gedachtniss. Erinnerung je spomin, poi^g tega pa domisel der Einfall, domisliti se in den Sinn kommen. Za iBesonnenheit bi rabil razboritost, za Zusammenhang zveznost, ker odgovarja tudi ruski svjaznosti. Istost m'i je Identitat, istiti == identiffeieren, istovetnost je nepotrebna hrvaščina. Poleg tega bi rabil tujko identičen. Jasnost mi je Klarheit, bistrost die Scharre, n. pr. je bistrega uma, ostra = huda beseda. II. Skoraj istočasno kakor dr. Ozvald se je pečal s problemom volje učitelj psihologije dr. Jakobiec Njegova razprava sloni največ na delih nemškega psihologa Wundta. Zavzema v nasprotju z drjem. Ozvaldom bolj prirodoslovno stališče. Vsa človeška zavest reagira na vtise zunanjega sveta v funkcijah spoznavanja čustvovanja in gibanja (poznanie, uczucie i ruch). V de-janstvenosti (Wirkliiohkeit) se te funkcije ne pojavijp nikdar oddelno ena od druge, posamez so le plod abstrakcije. Ti pojavi so v tesni zvezi s človeškim organizmom'. Po živcih do centralnega organa se pride do učinka spoznavanja, od centralnega organa po živcih na ven prevaja se gibanje, subjektivno 'stanje, katero se J02 •druži z enim in drugim dogajanjem, pa je čustvo. Vsak vtis vnanjega sveta vzbudi v nas gibanje, to gibanje je ali impulzivno, kadar čustva n a rasejo in reagirajo ž gibanjem na ven, ali pa je idedmotorično, kadar so čustva s k upi jena in oslabljena vsled vpliva spoznavanja in reagirajo v smotrenem gibanju na ven ali na vznotraj. Vsako gibanje je navadno plod zloženih dogodkov v naši notranjosti'. Vsako gibanje na ven z gotovim čilijem, t. j. dejanje mora imeti svoj motiv, nagib. Čustvo, katero vstopi vsled predstave kakega predmeta, daje smer dejanju. Skupna zavest življenja nam daje čustvo zdravja, jakosti (Starke) in razpoloženja (Stimmung). Čustvo stoji torej v središču vsega dejanja in nehanja človeka, ker v zveži- z mišljenjem daje smer vsemu dejanju. Kadar je čustvo dobilo po predstavi in mišljenju smer, pristopi moment preudarjanja. Dr. 'Jakobiec deli preudarjanje v tri momente: ustanovitev predmeta, označevanje razmerja med predmeti, t. j. pravo preudarjanje, in skupitev misli na enem predmetu, namysl. Kadar se preudarjanju pri zamislitvi predstave združijo čustva ugodja, (Gefallens), reakcija na ven takoj nastopi, čustva neugodja reakcijo zadrže ali ustavijo. V preudarjanju se izraža dejavnost razuma, ki je kompleks razsojanja in posredovanja na podstavi predstav v naši pameti in domišljiji. Preudarjanje se vrši v primerjanju vrednote nagibov za učinek koristnih ali škodljivih dejanj, Konec preudarjanja in nastop reakcije je odločitev (postanowrenie). Vnanje dejanje sestoji iz menjave vršečih se predstav in čustev, spremljanih po v .dne m gibanju mišic. Logična sodba je vnanja oblika nadvladanja ene čustvene vrednote nad drugo. Dr. Jakobiec šteje pet vrst odločitev: 1.) načelna odločitev, kadar prevladuje gotove vrste čustev vsled vaje in razpoloženja; 2.) odločitev vsled kolizije načel; 3.) slučajna Odločitev po priložnosti; 4.) impulzivna in 5.1 odvratna odločitev. Največkrat imamo odločitve slučajne in načelne. Predmet stremljenja je cilj. Sila, s katero stremimo po cilju, in odpor, katerega stavljamo zaviram motivov, imenujemo energijo. Čustvene vrednote so prepletene s spoznavnimi vrednotami, zaraditega leži vsebina naše zavesti v preteklosti. Volja je v bistvu skupitev faktorjev čustvovanja, spoznavanja in gibanja, ki so med seboj v trdnem razmerju. Volja je iz čustvenih nagibov nastalo smotreno dejanje. Razum je vsporedna prikazen volje v razvoju spoznanja občutkov preko predstav do sodibe. Volja je najvišja funkcija v človeku in mu daje izraz vseh psihofizičnih posebnosti. Kakor ha posamezniku, tvori se volja v družbi, kjer je vsota volj posameznikov. Cela civilizacija in kultura je rezultat ljudske volje. Sklepa s pozivom: »Pojdi1 in delaj, četudi srce tvoje usahne v prsiih tvojih, četudi obupavaš nad bratom tvojim ... delaj zdržno brez odi as tka in preživiš prazne, srečne in blesteče ljudi ter vstaneš od mrtvih ne iz spanja, ampalk iz dela vekov.« OKrasinsiki). Psihične prvine moramo iskati tam, kjer pričenja življenje. Le biologija utegne nam najti vez realnega in psihičnega, zunanjega in notranjega sveta. O duši govoriti je mogoče le ob orga-ničnem življenju. Vtisi vnanjega sveta vedejo do spoznanja, zavest 'celotnega života v vsakokratnem stanju so čustva, reakcija čustovanja vsled vtiskov vnanjega sveta je hotenje in dejanje. Čutila so vstvarjena po mikih vnanjega sveta. Živci, ki prevajajo mike vnanjega sveta v našo 'notranjost, dobili so torej svojo pot od mikov. Gibanje iz nas je nagon. Razmerje sestavin organov med seboj se izraža v stanju napetja in izprostitve. To so čustva. Vsled vstopa vtisov se stanje napetja -izpreminja, da se čustva družijo ob novi predstavi ali se odbijajo. Kadar vtis po predstavi druži čustva, nastopi čustvo sle, nasprotno nesle, kadar je združeno z zavestjo koristi ali n ©koristi, je ugodje ali neugodje. Psihični prvini sta razločevanje predmeta in gibanje k predmetu, t. j. mišljenje in hotenje. Prvi kot korelat vnanjih vtisov, drugi reakcija na Vnanji svet: po principu, da se nobena sila ne izgubi, 'marveč ostane ali potencialna energija ali1 postane aktualna energija. Vsak vtis vnanjega sveta je pojav prirodne sile. Ta se ne more izgubiti, a se javi kot gibanje v nas in iz nas ven. Dr. OzvaJd zastopa metodo dualizma in celo trializma, t. j. ogiblje se enotnemu spoznavanju vsega, kar je v nas in izven nas. Očita stališču enotnosti materializem, dasi je edinole iz tega mogoče spoznanje vesolja (Weltalls). Wie unendlfah wird die We!It, wenn man siah nur einmal recht an das Endliche hal ten mag. Goethe, Ital. Rei.se. Pri zagovarjanju svojega 'd u ali stičnega stališča mora se često sklicevati na ignoramus et ignorabimus in na transcendentne vzroke psihičnih pojavov. (V odnosu vsebine čustva k predmetu izvrši se vrednotna sodba.) Vrednota je 'kvantitativno razmerje splošnih, životnih čustev k predmetu. »Das Gefiihl, dem die Wertbestimmung entsprioht, ist nidhts anderes a!s das Wollen in d en Anfangsstadien der psychologi-schen Ent\vicklu ng, d. i. di e Beziehung des To talgefuhls z um Gegenstand mit begleitenden Gefuhlen der Lust und Unlust, des Geifallens und Miss/falens«. Hotenje nastopi torej takrat, iko se razmerje celotnega čustva k predmetu konstatira po razloče*-vanju, t. j. prvem aktu mišljenja ter odloča večina čustev sle ali ugodja kot čustvo vrednote. (D.r. Ozvald rabi za Lust in Unlust ugodje in neugodje, menda po Cigaletu.) Sla vseblja le poželjenje, ugodje vseblja tudi sodbo. Zaraditega moramo r alb iti kot termine za Lust und Unlust sla in nesla, ugodje in neugodje iza Gefallen und Missfallen. (Naslada = WolJust, slast = Wohlgescbmack, razkoš, i = Luxus.) Celotno čustvovanje v razmerju k predmetu tvori vrednoto. Z njo se vzbuja hotenje, se stavlja cilj in gibanje k predmetu. S (tem da misel predmet opredeli, postavi cilj1, hotenje s ciljem je volja. V teh psihičnih pojavih imamo iskati razlog, da človeka v zadnjem temelju vodi čustvovanje. Raditega je zame vzgoja volje vzgoja čustvovanja. Die erste Kontrast- setzung ist das erste Wollen. Vzgoja volje mara biti ob enem vzgoja spoznavanja. Ako je volja rezultat čustvovanja in zaviranja po mišljenju, potem je treba vzgajati komponente. Volja je rezultanta hotenja in mišljenja, stremljenja in razločevanja, gibanja 'in zaviranja. V njej najdemo biologično prva dva človeška nagona, t. j. Nahrun-gstrieb, nagon po '.hrani, Abwebrtrieb, nagon po obrambi. Edina pot do volje gre od prvotnega človeškega nagona. Es liegt im Wesen eines jeden lebenden Organismus, ins Ungemessene zu wadhsen. (Forel.) To je ona prvina, katero človek s svojim' razumom zasledi na vsakem živem organizmu. Iz tega nagona rasti sledita obadva temeljna nagona po hrani in po obramlbi. To je nagon jemati, kar je rasti koristno, od- bijati, kar je rasti škodljivo. V tem splošnem nagonu rasti dobimo brez druzega drja. Ozvalda intencionalno čustvo gibanja. Dejansko je nagon stremljenje na ven dan vsakemu živemu organizmu, ki je pri razvitem organizmu spojen s kompliciranim čustvovanjem. Dano je torej človeku stremljenje tudi brez gotovega cilja, ki se izraža po valovanju čustev, ki se pri vsaki predstavi, torej zaznamovanju predmeta grupirajo v smeri k predstavi ali od nje. To razmerje čustev, merečih in odbijajočih se na predmet in od predmeta, je dr. Ozvaldovo mistično čustvo vrednote. In der Beziehung des GefuMsinbaltes zum Gegenstand vollzieht sich das Werturteil. Vslkliik drja. Ozvalda, da v istini človek vsega, »kar je«, ne »L-hvača« (reete dojema) izključno z razumom, je docela nepotreben, ako se izhaja iz prirodoslovnega stališča. Vtisi vnanjega sveta se v človeku ne izražajo le v opredeljenih predstavah in tako tudi reakcija čustev nanje ne prihaja do zavesti. Ogromna večina občutkov in čustev ostaja Človeku v podzavesti (Unterbewusstsein) t. j. neopredeljena, neintenzivna. Pri vsakem vstopu nove predstave pa reagujejo ne le vsa čustva zavesti, ampak ves obseg človeške notranjosti, torej zavesti in podzavesti. Ves ta obseg čustvovanja se postavi v razmerje k novemu predmetu in se izraža v čustvu sle in nesle. Ker so razumu pristopne le jasne .predstave, in so te v manjšin1!, zaraditega tudi nimajo vsegdar premoči nad podzavestjo, za radi-tega človeka vodijo ne toliko razum in preudarek, nego čustva. Zato pa tudi velja Schoppenlhauerjev rek: Alles Achte im Men-schen wir:kt wie die Naturkraft unbev/iusst duroh Vernunft. Čustvo vrednote nastopi tudi po vplivu podzavesti same, do katere razum nima pristopa. Iz tega sledi, da človek vlada seibe več ko ima čustev v zavesti, več ko ima jasnih predstav. Vlada razuma ni nič druzega nego ip revi ada