Zaruf€Ri€ oMio w šalešhi (Dopis iz Velenja.) Če so vlade JNS imele namen zassjati nasprotsvo med državljane, se jim je to s spojitvijo občin temeljito posrečilo. Bivši režim je s to spojitvijo udaril na naj.beutljivejši živec naroda. Občinsko samoupravo je posebno slovenski človek čuval z največjo skrbjo, zato je tudi občutil premetavanje občin kot najhujšo krivico, ki mu je bila zadana v zadnjih letih. Celo najgoreičnejšim. pristašem nacionalne etranke — če izvzamemo dopisnika »Večernika« — se je zdelo to preveč in eo spravili o priliki zadnjega zasedanja banovinskega sveta v Ljubljani zadevo na razgovor. Krohot po vseh koncih in krajih banovine je vzbudila izjava g. podbana: Strokovne komisije so odločale, ne da se ničesar storiti! Začeli smo iskati tiste strokovne komisije, pa jih nismo mogli zaslediti. V Šaleški dolini smo vedeli, da je sresko načelstvo v Slovenjgradcu različnim deputacijam bilo obljubilo, kako se bodo upoštevale upravičene želje prebivalstva. Prišlo je bridko razočaranje. V Šaleški dolini bo morale izginiti štiri obsežne občine, da je par veljakov JXS doseglo svoj cilj: stvoriti ogromno obeino Velenje z več kot 8000 prebivalci. Pred občinskimi volitvami so pa vendar nacionalci začutili, da njihov vpliv sega samo od sredine Velenja do sredine Starevasi, to je dobra dva streljaja. Začeli so se ozirati za kompromisom. Do dna srca ogorčeni volilci eo pa zavrgli na veliko žalost nacionalnih kolovodij vsak kompromis in tako smo imeli zanimiv volilni boj med JXS kot »državno« slranko in med »protidržavnimi elementi«. In glej šmenta! »Protidržavni elementi« so dobili pri volitvah ogromno večino in razpršili »državne in nacionalne elemente« na vse vetrove. Dobro, da obstoj Jugoslavije ni bil odvisen od takratnih volitev, danes bi je ne bilo več, tako temeljit je bil poraz »državnih«. Tudi bivši oblastni poslanec g. Simon Blatnik ni mogel pritegniti zmage na nacionalno listo, čeravno eo se njegovi novi prijatelji že pripravljali, kako mu bodo čestitali kot novemu županu velenjskemu. Sledilo je kruto maščevanje. Št. Andraž in Št. Ilj sta bila vržena iz velenjske občine in da je bila kazen _e hujša, utoniti eta morala v Ložnici! Nova občina, ki obsega prejšnji občini Št. Andraž in Št. Ilj, je dobila namreč svetovnoznano ime: Ložnica. In zgodilo se je še nekaj, na kar nikdo ni mislil. Lepega jutra je stala pred občinskim uradom v trgu Velenje cela vrsta ciganov. Tržani so za.udeni gledali ta prizor in zahtevali orožnike. Cigani se pa niso premaknili ter klicali: »Kaj hočete, mi smo vendar sedaj tržani?!« — »Vraga, saj je ree«, je rekel občin.ki redar, »prej so imeli občinsko pravico v Št. Janžu, sedaj jo imajo v Velenju!« In tako je ostalo do letošnje kreene noči. Nato pa se je začelo mogočno gibanje v Šaleški dolini. Kamor si prišel, povsod je domlo: proč od Velenja, ven iz Ložnioe.! V par dneh so biii podpisi za ločitev zbrani. Škale hočejo od Velenja proč, Št. Janž hoče isto, Št. Ilj hoče iz Ložnice ven. In zakaj? Zato ker prebivalci ne morejo najti tistih »strokovnih komisij«, ki so združevale občine. Spoznali so, da je vzrok te babilonske zmešnjave nacionalna politika par brezpomembnih osebic, ki so poetale po kresni noči še brezpomembnejše. Nadalje zato, ker so ponejši dogodki postavili na laž trditve teh politikarjev, ki so navduševali ljudi za združenje, češ, doklade v večjih občinah bodo manjše. Ložnica n. pr. je poknzala to s tem, da je zvišala doklade na 142%, v prejšnjih občinah so bile za več kot polovico nižje! Volilce je popadla jeza na zvišane davke in na vse tiste, ki so se potili in pehali za združenje, kar so pakazali s tem, da so enodušno podpisovali prošnje za prvotno stanje. In radi priznamo, da so tudi mnogi, ki so prej ve.rovali nacionalnim priganjačern, se.daj z vaseljem dali svoj podpis, da se krivice popravijo. Xismo pa mogli zvedeti, kakšnega mnenja so ciganski tržani, zakaj v poletnem času so se porazgubili med borovci.