in deset božjih zapoved, razložil S škofijskim poterjenjem. Poslovenil filtrom OMi&n« U prid afrikanskega misiona. U I,ju?>Ij;mi\ 1854« Natisnil in založil Jožef Blaznik. Priporočilo. Nr. 189. Knjižica „Očenaš in deset božjih zapoved44, kojo je Anton Oliban iz koledarja „für Zeit und Ewigkeit" poslovenil, bila je na prošnjo u rokopisu pregledana, ter u podučenje in pobožno omiko Slovencov za popolnom pripravno spoznana, cesar nam je že slavni spisatelj profesor Alban Stole porok dovolj. Pri sv. Andreju 10. marca 1854. Anton Martin., škof. Predgovor. lavni katoliški pisatelj Alban Stole, profesor bogoslovja u Freiburgu na Badenskem, je po nemško že mnogo mnogo prelepega spisal, zlasti za ljudsko pod-učenje in dušno omiko. Njegovo ime med ljudstvom in med učenimi in pri vsih pravovoljnih katoličanih, ki nemšino umejo, jako slovi. Tudi pričujoča razlaga sv» Očenaša in božjih zapoved je njegovo delo, po nemško he več potov natisnjeno, od škofijstva poterjeno, ter daleč razširjeno in hvaljeno. U tej razlagi [kakor sim že u letošnih »Drobtin-cahu omenil~), se slavni spisat elj ozira na vse stanove in okoljšine, na vse navadne strasti in spake sedanjega časa y in na želje in ser ca človeške s tako bistrim Iju-doznanjem, da nič tacega. Ojstre resnice in svarjenja nobeden rad ne čuje, in pobožne knjige in svete nauke doma malokdo prebira, razen onih redkih, ki so »ubogi u duhu, pa žejni in lačni pravice« — pa vender obljubim, da to razlago sv. Očenaša in božjih zapoved bi še marsikteri posvetnjak rad in s koristjo prebral, naj bi mu u roke došla in naj bi jo brati jelt Zakaj zmedeno življenje in terpljenje na zemlji je tako živo popisano, očitanje človeških razvad in hudob je tako resnobno in osoljeno, in tolažba in prošnja tako serčna in mila, da se boš med branjem znabiti večkrat nehote posmehljal, pa vender tudi strah in upanje, žalost in mil obe občutil; — in tako pisati, mislim, ni ravno vsakemu dano, ampak je poseben dar, ki ga slavni gospod od Boga ima, ter ga u čast božjo in zveličanje duš pridno obrača* L To knjižico tedaj sim poslovenil, in nadjam se, da sim ustregel ljubim rojakom. Omeniti moram, da nisim zaporedoma vsega, kar je u nemškem spisu, prestavil, ampak marsikaj, kar slovenskih bravcov in okolj-mn ne zadeva, sim cisto opustil, marsikaj okrajšal ali nekoliko premenil, pa tudi semtertje ktero stvarico pristavil, kakor se mi je za moje bravce bolj prav in primerno zdelo. Slavni gosp. spisatelj mi je u prijaznem dopisu tako ravnati prav rad dovolil. Prizadeval sim si po domače in umevno pisati, ter nedolžno-šaljivo jasnost in ser eno milobo izvirnega dela, kar se je dalo, tudi u slovensko prenesti. Če pa znabiti ktera oblika ali semtertje ktera besedica ne-kteremu ne bo po njegovi volji, naj zategadel nikar ne bo knjižici neprijatel (kakor se rado godiV). »Prava ljubezen ne sodi hudo, pa tudi komarjev ne preceja, kjer treba ni«, kako je vender lepa ta beseda prestavnega slovenskega pisatelja! Želim, da bi prijatli ljudske omike k razširjanju te knjižice, ki je pobožna, poducna in kratkocasna ob enem, u svojih krajih po svoje pripomogli, in upam, da bo kolikor toliko donesla u cast božjo in milj enim Slovencom u blagor, Bog daj! U Smartnu pri Slovenemgradcu, spomlad 1854. A* OtibavB. Oče naš, kteri si u nebesih. W Dobrovljah pod starim gradom je mlad fant s češnje padel, insizatilnik ulomil. Jokaje so ga k domu zanesli in na posteljo položili, Bil je sicer močen korenjak, ves živ in muhast; in zdaj je tako bolan, oh bolan za smert! In njegov oče se pri postelji k njemu usedejo, vsi u skerbeh in pobitega serca. Sina pa bolezen zmiraj globeje drega, in mu verta noter da oserčja in duše; in ni bil nikoli vajen terpeti^ svoj živ dan še ni bil bolan. In zdaj u svoji veliki sirošini se k očetu oberne, in jim u kalne solzne oči pogleda, ter zaprosi: „oče, pomagajte, pomagajte!" Oče pa iz globocega serca težko zdihnejo in milo reko: wljubej moj, bi ti pač rad pomagal, naj bi le mogel!" — lntako bolezen togotno naprej rine u herbtu in žilah, in potem smert mladenča zgrabi, in ga stiska in davi tako dolgo, da hropne in umerje. In drugo jutro skrinjar iz Podberda mertvaška trugo prinese in križ iz jelovega lesa, in sa zalo truplo not položili, in zeleno vejco u blagoslovljeno vodo pomakali in na-nj kropili; potem so ga k pogrebu nesli, in duhovnik so križ storili in svojo molitev eez-nj opravili. 2 Ondi u grobu zdaj njegovo truplo počiva; alr križ še stoji, in se grobni napis še brali za— more, ne vem, ker so že ene leta pretekle; kje pa je duša njegova, še manj vem. Bog mu daj večni mir in pokoj! Tudi ti en Očenaš za njega pomoli. Zdaj se pa u duhu zraven očeta k postelji za stfrert bolnega mladenča nekoliko usedi, in to reč kaj preudari in pomisli. Da se pa ne preveč ne premalo, ne prepoverh in ne predaleč zamislil ne boš, ti hočem jaz pomagati in prejmisliti, in ti se me samo derži in za menoj misli. Ako se tebi tudi kaj enacega ne primeri, namreč da bi s češnje padel in si zatilnifc ali ktero herbetno kost ulomil, ti bo le vender enkrat ura dotekla, da boš tudi ti na postelji ležal, in smert ti bo na persih klečala in ti svoj nož nastavila; in boš težko hropal, in sapa ü bo uhajala, in u pretežki britkosti se ti bodo merzle kaplje utrinjale po čelu in okoli nosa, in se nikakor ne boš braniti mogel. Takrat boš utegnil tudi ti se po očetu in materi, ali kdor si že bodi 'kol tvoje postelje, ozirati, in boš morda tudi u pomoč klical in zdihalr „pomagajte, pomagajte saj!" iÜ oh, tvoji ljubi ti pač zamoreja goveje juhe u žlici dajati m starega vina, in ti zasnorejo pot obrisati in zglavje popraviti, in prejmoliti iz bukev, in ti tudi (kar ti ne bo ravno veliko upanja delalo za časno življenje) ti tudi vošeno svečo prižgejo, in britko martro u roke dajo, in tvoji naj milši bratje in domači se že več zderžati 3 ne morejo, ter naglas plakati jamejo, — al pomagati ti ne morejo, naj bi tudi radi kri in življenje za-te dalir ne morejo ti pomagati! In kadar ti potle po ušesih začne šumeti, kakor bi se dereč potok iz gore valil, in če Jjudi? ki ti prigovarjajo, le še kakor od daleč čuješ9 In ti smert svoje černo zagrinjalo čez oči obesi, in meniš, daje noč; in tvoje roke in noge in vse kosti so že oterpnele in merzle, — oh, kako ti l>o takrat, komu bo troja duša zapadla, kadar slovo vzame od trupla insveta? h komu se boš obernil, kje pomoči iskal ob uri taisti? Kaj ne, o tistej dobi bi ši vošil kogar pri sebi in na strani imeti, ki tako rad kakor oče svojemu milemu otroku pomaga, pa tudi moč za to ima, in jako zamore. En tak oče, kakor bi bil u smertnih zadevah dober in potreben^ bi moral moč imeti, da bi smert in njene hčere? bolezni in bolečine, tako lehko in ročno sukati znal, kakor zurjen ranocelnik (padar) svoj nožič in klešče. On bi moral tudi u dušo se-gnili, in ji pajčevino britkost, strahu in skušnjav omesti in zbrisati. Še več, njegova moč in oblast bi morala tudi unkraj groba u večnost segati, da bi človeku tudi še na unem svetu pošteno streho, živež, perilo, svečavo, in kar je še sicer potrebno, oskerbel. In on bi moral bistre oči imeti, in tanke ušesa in dobra serce, da bi videl, kje človeka bolezen tarey da bi. slišal, kaj duša kliče, kadar jezik one-more^ in da bi vsakokrat rad pomagal. Enega tako čudnega milega očeta naj bi imeli, to 4 bi bilo kaj vredno! Ne poznaš ti nobenega tacega? Pa saj človek ne umira ravno vsak dan, in alednemu je le ena sama smertna ura odločena^ da bo moral zraven biti in si jo poskušati.. Nasproti pa je obilo obilno ur u življenju, ki tudi niso vselej jasne ko zvon, in duhtečim rožicam ne vselej podobne. Marsikomu gre včasi zlo žarko in hudo na sveti, in življenje se mu tako kislo in čmerno derži, da bi mu i*ad spoti šel, in se sam ločil od njega, kakor od hudobne zakonšnice, naj bi se le bati ne bilo, da tako svojovoljno uhajanje pelje m dima u ogenj. Res zlo hudih in grenkih ur ima večkrat življenje! — Glej, ondi gre mlad popotni rokodel (nemci mu „handverksburš" pravijo) na ptuje po svetu, in gre s ceste na cesto in dan na dan, in ne dobi dela in ostaje nikjer, mesti tega pa dobi žuljev in mehurjev na nogah in več lukenj u čevlje. - Vreme merzlo m ojstro prihaja, dan se krajša, po višinah že sneg leži. In že ene dni sem se nič kaj prav ne počuti, jesti mu ne diši in nobena reč se mu ne poljubi; glava ga boli in mraz potresa^ ponoči pa ga vročina nahaja in čudne sanje plašijo. Nazadnje bo še zbolel, in je, žalibog, tako daleč od ljubega doniovja, čisto na ptu-jem! Oh, kako je vse pusto in kalno u duši mladenča, kako pobit in žalosten dojde da mesta, in tava po ulicah, in visokih hiš in lepih cerkev ptujega mesta še pogledati noče. Oh, ali je tako čisto sam in zapušen med ljudem? ali ni u tej daljinr nikogar, da bi se ozerl na 5 njega in stisko njegovo, in da bi usmiljenje imel z ubogim dečakom? Ali postavim ti, ki si moral biti vojak ali soldat, kako pa je tebi? Kaj. ne, (le obstoj, saj se ti pozna) po očetu in materi in po ljubem domovju se ti zdeha in toži, in obljubim, da perve tedne, ko so te novinca tako terdo imeli, si večkrat ponoči u postelji tihoma jokal. Tudi te zdihati čujem, da tvoj korporalima dolge berke in kviško zavihaa nos, in da je^ sröv In zarobljen s teboj, in da posebno pri vadbi ali ekserciranju je čuden in dmeren kot hudoba, d&siravno mu je prepovedano, in da ti mu ne smeš besedice čehnitL Zä pravega fanta in vojaka ni sicer kaj lepo, da toliko zdihuje, in da je tako boječ in mehkoten; pa vender te prašam: ali nimaš nikogar, komur bi svojo revo potožil, nikogar, da bi ti težko serce zlajšal in potolažil? Ali znäbiti (taka knjižica pride marsikomu u roke) je kter.o ženstvo, ki u nedeljo popoldne u njej bore, kadar so njene deca u ner delski šoli, in je ravnokar po ognjišu pospravila in betvo posode pomila. Ni dolgo, kar ji je mož umeri, —še nosi černoi:uto za njim, — in ji je mladih otročajev pa veliko dolga na hiši zapustil. In je bil pridan in varčen mož, ki se ob nedeljah ni po kerčmah potikal, in je ob delavnikih od svita do mraka terdo deial. Si nista opomogla, ko je še rajni živel, kako ji še le zdaj pojde, ko je sama? Oh, hišica bo pač mogla iti na kant, in tudi njive in medla kravca; — kako jo to skorbi intuži* 6 in prihodnost ji kakor kamen na persih leži, in hoče ubogi udovi kar serce podreti. Vsa bleda in kakor bolna hodi,jn bi nar l-ajše bila pri svojem možu u grobu, pa bi vender svojih srotejev, miljenih dec, tudi zapustila nerada. Žlahta pa se za bledo udovo in njene blede deca ne zmeni. — Ali ni pod milim nebom nikogar, komur bi se taka zapušena reva potožiti smela, da bi seje usmilil, in ji brez plačila kaj pomagal in storil?! Ali postavim,-------pa naj bo zadosti! Kdo jL vstani vse tertfe in kropi ve u človeškem življenju, kdo vse robaste kamne in ka-mence, kače, žreblje in črepine na potu življenja razšteti? Ne bilo bi konca ne kraja, in pri tej reči sim se že tako predolgo pomudiL In tebi, o človek,-ki tole ravno bereš, blezo ne bo treba še le praviti in dopovedovati, kaj da je križ. Si se gotovo že tudi soznanil z njim, če tudi ne u njega zaljubil; in znabiti te kmalo velik križ obiše, in se ti zverne na ramo, velik in težek kot nabasan parizarski voz na veliki cesti. Takrat se boš tudi ti plaho oziral in boš pomoči iskal, in ti ne bo nihče pomagati mogel, in če bi marsikdo zamogel, pa ne bo hotel, bi mu bilo prenadležno. —Ali res ni nikogar, da bi u življenju in u smerti? u solzni dolini in u neznani večnosti, zdaj in vselej stfskanemu blizo bil, in da bi imel močno roko in usmiljeno serce? al za nikoli nikjer nobenega ne veš? Evo! draga duša človeška, sveta mila ver^ Jezusa Kristusa ti donese vesel glas, ljubez- 7 ?njivo besedo. Še enkrat pogledaj zgoraj napis 4ega sostavka, ki je z večo in živšo pismenko tiskan; kako ondi bereš? Odkrij se, in še enkrat beri in zamoli: „Oče naš, kteri si u nebesih!" Tako se začne zlata molitev, ktero je Gospod sam iz nebes prinesel na zemljo, in jo pri ljudeh vpeljal. In naj bi ta molitev ne bila ne daljša ne krajša, kakor samo te besede: 350če naš, kteri si u nebesih. Amen"; bi bila že vender tako neprecenljivo lepa in draga, da nikdar lepie na zemlji. Zakaj nar veča in slajša tolažba, ki se misliti da, je že u teh besedah skrita, in skrivaj preijubeznjivo in jasno iz njih lüka in miglja in se lije u serce. Le tega se vselej derži, to vervaj in upaj in moli, da Bog je Oče tvoj, potem nisi nikjer in nikoli zapušen, nikjer in nikoli brez pomoči in brambe. To ni tak oče, ki je daleč proč, da bi mu moral še le dopisati, in pismo na pošto dati, in dolgo čakati, da pride odgovor. Bodi si u vojaški bolnišnici na Laškem, ali popotni rešetar na Ogerskem, ali clo daleč za morjem pri Marijnem mi&ionu u Afriki vertnar ali zidar ali kovač^ (ravno se vabijo pošteni in verni rokodeli tjekaj med zamorce, Bog jih nadušif) glej, povsod ti je blizo, tak istinilo blizo, se bližej, kakor ta knjižica, kojo zdaj u rokah imaš. Da, tudi zdaj prenehaj, in mu •en trenutlej pobožno misel daruj, preden dalje bereš; saj je ravno pri tebi, in te tudi zdaj voljno čuje.----------In to je oče, fie tak, da bi se k postelji usedel, kadar si bolan, in s zdihnil; „bi ti rad pomagal, naj bi le mogel !a ali da bi zapušeno udovo odpravil, rekoč: „jaz imam sam ženo in otroke, ne morem še za-te skerbeti"; — ampak to je čudovito bogat, mogočen in vseoblasten Gospod in Bog, ki z močno roko sega u vse zadeve in potrebe človeške, in jih čudno obrača in oberne po tvoji mili prošnji in po usmiljeni previdnosti svoji; nič mu ni preimehito in previsoko, in tudi nobena stvarica premalovredna, j>reborna* In kolikor živše to veruješ in upaš, in ga brezdvomno kličeš in moliš, toliko bolj ga na« gibneš, da ne more drugače, kakor da se te usmili in ti pomore. Pa lehko, da mi tukaj kdo u besedo seže in reče: „jaz sim že tudi Boga klical in prosil, pa mi je pri vsim tem vender le slabo steklo, in sim prišel ob svoje?. Na to odgovorim: Bog ni naš hlapec, ampak naš Oče, in to je velik razloček. Ko bi Bog na& hlapec bil, bi nam moral berž ustreči, kar in kadarkoli bi kaj hotli. Teg$ pa noben pameten oče svojemu otroku ne stori; ampak če otrok kaj prosi, oče vselej preudari, ali je tudi koristno, potrebno in varno, mu dati, kar želi. Tudi mi si dostikrat vošimo in prosimo takih reči, ki se ne spodobijo, ali ki bi nam za večnost škodovale, ali kterih nam Bog po svoji neskončni svetosti in previdnosti ne more precej, Uli nikoli ne dati. Zatoraj le serčno Boga u pomoč zakliči, potem pa Lar tiho in pri miru bodi, in Bogu prepustir ali ti bo storil, kar želiš, in misli: on nar bolj ve, ali sim kaj ne- 9 umnega ali pametnega prosil, on naj stori po svoji neizmerni modrosti, — meni je vse prav, In ko bi hudoba hotel u tvoji glavi megle delati, kakor da bi Bog imel vender drugače, bolj po tvoji pameti in želji storiti, sicer vender ni ravno prav: takrat beri, kar je pri preroku Jezaiju pisano; — ondi Bog ljudem tako govori: „Moje misli niso vaze misli, in moje pota niso vaše pota. Kolikor je nebo višje mem zemlje, so moje misli višje mem vaših, in moje pota višje mem vaših potov?. Te besede premisli in zapomni, in jih svoji duši prejmoli, kadar se hoče plašiti in motiti u svoji veri u Boga, tvojega Očeta. Neka bolnica je bila že ob vso moč, beseda se ji je tresla in pojemala, in duša ji je bila od bolečin in vročinskih težav hudo ter-pinčena. Prišel je zadni popoldan njenega življenja, drugi dan je umerla. Pervo spomladansko sonce ji je toplo in prijazno zasijalo u izbo in na posteljo, in bolna se je boljše in toliko okrepčano počutila, kakor že dolgo ne* Vzdignila se je in je iz postelje stopila in na tla pokleknila^ ter glasno in veselo molila: „Hvali moja duša Gospoda, in ne pozabi vsih njegovih dobrot, ki ti tvoje grehe odpuša in vse tvoje slabosti ozdravlja^. Od oveseljiv^ga duha gnade napolnjena je zahvalila Gospoda za vse nifle vödbe u življenju, za vsako veselje in dobroto, kojo je vžila; nar serčneje in živše pa ga je zahvalila za terpljenje, za bolečine, s kterimi jo je Oče nebeški h 1** 10 Kristusu vodil. In ko je u živi ljubezni tudi za prijatle in sovražnike odmolila, sejepopol-nom Gospodu in njegovi svetej valji udala. Sklenila je molitev rekoč: „Bolečine in notranje britkostr, ki jih terpim, so sicer hude lit velike. Ako pa hoččš, o ljubi Oče! jih hočem rada in voljno še leta in leta, noter do pozne smerti, kakor dolgo le M hočeš, terpeti; da si le ti moj, in ostaneš moj!" — Na to vstane, se spet mirno vleže, in drugo jutfo jo Bog k sebi vzame. Tako misli, moli in umerje, kdor veruje u Očeta u nebesih. Pa najmo še dalje premisliti, kaj to u sebi ima: „Olpe naš, kteri si u nebesih". — Bog je velik, neizmerno velik, Bog neizrekljivega veličastva. Ti je li znana povest od kralja Salomona ?_Sv. pismo pripoveduje: „Kralj si je dal visok tron narediti iz slonovih kosti, in ga s čistim zlatom okovati. Šest stopnic je bilo "do. trona, in zgoraj je bil okrožen, in naslonili ste bile na obeh straneh pri sedežu, in zraven sta stala dva oroslana; in dvanajst oroslanov je stalo na šestih stopnicah na obeh straneh. In vse kupe (kozarci) kralja Salomona bile so iz zlata, in vse orodje po hiši bilo je iz čistega zlata; in nič ni bilo iz srebra^ to se je ob Salomonovem času malo obraj-talo. Tedaj je kralj Salomon prekosil vse kralje na zemlji na bogastvu in modrosti. In vsi kralji na zemlji so želeli (Salomona, Viditi, da bi culi njegovo modrost, ktero mu je Bog u serce dal. In so mu prinašali vsak svoj dar, srebernih in zlatih poso'd, in oblačil, in 11 orožja, in dišav, ko'nj in mül, leto na leto"» Tako sv. pismo pove. Pa kaj je ta veličastni kralj Salomon proti JBogu? — le en iibo-*-žen pötepinast fantalin, in vsi cesarji in kralji na zemlji so proti Narvišjemu le revni sro-mački. Tudi clo nar višji arhangel, ki pred božjim tronom stoji,,, je u primeri z Bogom ravno toliko, kar bleda kresnica ali pa prižigav-ni klinček proti svitlemu soncu. In zdaj pomisli, ti človek, temuneizmernemu veličastnemu Bogu ti praviš: „Oče naš!" — Le poskusi enkrat, in kteremu grofu ali knezu, ki se ošabno sprehaja, reeh oče! boa videl, kako jo boš skupil; So že tudi bili taki, postavim stari izborni knez Karl Friederik, kojemu je po volji bilo, če mu je kdo spodobno in s pre-mislikom. oče rekel. Toda drugim bi se pa večidel ^zameril;* mislili bi, da jih psovaš, ali pa, da se predomačega z njimi delaš. Mnogi bi te zaničljivo in pisano pogledal, in bi ti clo nič, ali pa ,kaj hudega odgovoril. Bogu pa brez straha smeš reči „Oče", fn še rad Ima, če se mu tako reče. In to ni le kak navaden prigovor ,„ ampak Bog je v. resnici naš Oče. Zato te Je Kog kerstfti dal u imenu Očeta, u znamnje, da te je sprejel za svojega otroka; in pri sv. kerstu si bil verh glave s krizmo pomaziljen, kakor so bili nekdaj kralji s krizmo maziljeni, ker kraljevega rodu postaneš, sin .ali hči nebeškega kralja. In to ima veliko u sebi! — Koliko si marsikdo do-mišljuje, če je njegov oče u cesarskej službi5 ali pa zmed višjih kdo, pm.srenjskipredstojnikj 13 ali kakor pravijo „purgermajster", ali kaj ta-€ega; in kako marsikterega mestnega gospo-dina kri žgače, in misli, Bog ve, kaj da je to, če je iz gosposke rodovine. In vender bi nobenemu treba ne bilo, se s tem veliko ponašati; zakaj na vsem tem 5žvenku, in na vsih cdtah ali capah visoeih imen ali služb, kaj je nazadnje na tem ležeče? Smert vse to zmeša, in pisane cote zmije in zmelje, da se nazadnje mertvaški nožnej kosti ne pozna, ali je u življenju olikanevali „zbiksane,, čevlje nosila, ali bosa hodila. Človek se le s tem ponašati sme, da od Boga izhaja, da je božje rodovine, da je in ostane na večno kraljev sin ali hči, če ni znabiti sam božje očetovske roke in serca od &ebe pahnil, svoj rod obnečastiL, in se visoke žlahte nevrednega storil. jS tem se ponosi, to si svoj živ dan domišljuj, in se kot žlahen gospod obnašaj. Sramuj se, kaj storiti, kar se žlahnej rodovini ne spodobi. Ne udajaj se Sijanpsti in požrešnosti, bodi previsok sa to. Te udajaj se gerdej nesramnosti in nečistosti, bodi previsok za to. Ne pečaj se z lažjo, s prilizovanjem in hinavstvom, bodi previsok za to. Bodi svojim predpostavljenim udän in pokoren, toda nikar hinavsko ne laki in ne liži5 bodi previsok za to. Povsod in zmiraj to pomni9 da si kraljevega, božjega rodu, in da se svojemu imenitnemu Dčetu u čast obnašati moraš. Še enkrat: „Oče naš". Poglej enkrat drugo teh dveh besedic; ona ima tudi svoje posebne moči in kreposti, če si jo prav k serca vzameš in jo prebaviš. Da, ta besedica, ko bi 13 se prav preudarila, in u navado in življenje pri ljudeh vpeljala, bila bi zlat ključ u nebesa in u vse dob>re kraje. Ne pravi se namreč: Oče moj, ampak; Oče jiaš* To pomeni, da Boga ne smeš posebej m samo za-se za Očeta imeti, kakor da bi bili drugi ljudje le samo posli ali pa živinci u božjem pohištvu. Ne tako, Bog ni samo tvoj Oče in moj Oče, ampak Oče naš, Oče vsih ljudi. Bodi si toraj kteri človek tudi berlav ali napol slep, ali bodi si gluh 9 ali gerbast (puklast), ali krevljev, ali bodi si, da jeclja in stoka, in slabo bedasto glavo ima, ali da ima neljuden in zgerbančen obraz, kakor star meh u kovačriici, ali da nima potrebne obleke, in si u nedeljo med ljudi in u cerkev ne upa, in si za veliko noč suknjo ali jopič sposoditi mora, — vse to nie ne de; Bog je vender Oče njegov. Ali,še nikoli nisi bil pustni večer u kterem velikem mestu, da bi vid&l preoblečene in ošemane ljudi (maš-kare). Videl bi «tare gerbaste ljudi s čudnim obrazom in strašnim nosom, kmete, vojake^ zamorce, borne piskroveze, metlarje i. t. d. In večkrat \so mladiv in prav lepi ljudje imenitnega stamr pod tako šemo ali larfo skriti., Tako je tudi človek večkrat prav reven in sromačen viditi, pa je le samo preoblečen kraljev sin? ki se seveda ni sam nalaš in za kratek čas preoblekel in ošemil, ampak Bog ga je u resnici preoblekel; pa kadar pride njegova pe-pelnična sreda, to je, smertni dan, mu smerfc preobleko in larfo proč potegne, da u mladi kraljevi lepoti u nebeškem kraljevem gradu 14 pred svojega Očeta stopi, ako svojega kerst-nega lista in gosposkega, pisma ni hudobi za grešno ceno prodal ali pa zapravil; in veliko sodno nedeljo bo tudi truplo njegovo prelepo in svitlo iz groba vstalo. . ,. To bi „bilo pa kaj vredno, ko bi vsaki dan In vsako uro, kadar imamo z ljudmi .opraviti^ to pomislili, da ti ljudje so pravi otroci božji* Potem bi vsacega človeka veliko bolj spoštovali, in bi ga ne pikali in ne zaničevali, in bi svoj živ dan več nobenega ne žalili, in ljubi mir bi bil u deželi, po vaseh in u hišah, in ne bilo bi treba toliko ječ, žendarjev in britev, in bi se veliko prihranilo s tem. — Saj sam veš, da noben oče ne bo s hladno kervjp in mirnim sercom vpričo gledal, kadar se z njegovim otrokom krivično in srovo ravnaj in Eaj bolj trapastega bi nihče ne mogel storiti, kakor če bi z „eno roko svojemu kralju spisano prošnjo predpoložil, z drugo roko pa njegovemu otroku eno "za uho pritisnil. Ako. ioraj hočeš pri Bogu kaj veljati, in s svojo molitevjo kaj opraviti, nikar ne pozabi, da on zlo na to gleda in zlo zarajta, kako z. njegovimi otroci na zemlji ravnaš. In se tega spomniti, račemo u molitvi: Oče naš; in ravnajmo tako! Še »enkrat; ^Oče naš, kteri si u nebesih!" Glej, onai iz ftiesta kočija derdrä po veliki, cesti, krasna kočija, z lepo rejenimt berhkimi konji^ — in noter sedi gospod, m ena ali dve ali tri gospe ali gospodične, kte-rih ena ima tudi tolstega čmernega kužeja u naročji, in so lepo in mehko oblečeni u svilo iS Lžido) in drago suknjo, in so do&ro m mastno jedli, in drago, žlahno vino pili, se jim pozna na iskrenih licih in zateklih očeh, in se na sprehdj peljajo. — In tam na strani en kmetic orje, in ima oguljene.pertene hlačice; m njegov konjič glavo ppbeša, in je truden in medel, da mu lehko klohuk na rebra obesiš, ker ima malo in slabo zreti, pa terdo vleči.— In odrašen fant ob cesti stoji in kamne tolče, in ima kakor rog uterjeno kožo In žulje na rovkah, in rujav obrazy in žarno soiice mu glavo spe & a* in mora jz ustmi, & nosom in. očmi veliko prahu požreti, ker mu vedni yo-zovi in je«dici5 memo prašijp. Kaj si neki ti ljudje ü svojem potu in prahu nT oguljeni obleki in pri svoji bornej hrani misliti utegnejo, kadar laka kočija z lepimi pitanimi konji, in z gladkollčno in sito gospodo memo derdrä? Ali ne ^utegnejo lacega sromačeta zamorske in kakor saje cerne misli obhajati stran dežel-ske in. božje pravice, če ga trudnost misliti ne zaderžuje? Si li ne bo lehko mislil kdo takšenr „I kako že to, daje pri teh. zmiraj tako dobro, veselo in jasno, in imajo vsak dan nedelja? In nas eden se mora zlo ubijati in delati, in še nima nie dobrega j^sti doma, kakor koriin in repo, in ,čern kruh, in dolgočasno vodo piti. , Če si ga že- tudi včasih en poliček privošiš, je navadno le cviček, in ona je precej huda, in človeka koj s pijaneom in potepuhom pita, ter se kujati začne. In če pride„ nesreča u deželo, toča, ogenj, povdd-nja, kolera, ali kaj tacega, vselej nar rajša 16 in nar hujše has zadene in pritisne, da človek res ne ve, kaj bi od Boga mislil; mi revni in kmetje smo mu le pastorki, in on ima le za imenitne in bogate ljudi očetovsko jserce". Sfa to ti dam močen odgovor, da ga nobeden spodnesti ne more. Odgovorne: „Oče naš, kteri si u nebesih", še le u nebesih Bog svitlo iii jasno pokaže, daje Oče n#š. U nebesih pa ni tako, kakor je enkrat štiro-letna deklica menila. Imela je hudega in nagle jeze očeta, ki je rad pil in tudi tobak šnopal. * Večkrat je toraj hčerko po tobaka poslal. Pa kakor so že otroci; se je vdčkrat grede pomudila, in gledala, kako druge deca igrajo, in jo.predolgo ni bilo s tobakom. To je očeta peklilo,in velikrät je deklica zmerjal in pretepal,, da se je ^sa tresla, in si komaj jokati upala. Enkrat je deklica zbolela, in mati, kterej je tudi hudo šlo u zakonu, ji je pri postelji sedela in rekla: „veš kaj, Barbica, le umri in potem prosi in moli u nebesih, da naj tudi jaz skor umerjeni in k tebi pridem u nebesa". Bolno dete odgovori: „bom ,mamica, bom storila tako; molila bom u nebesih, da vi kmalo pridete, in da Tinček pride, in da Rozälika pride". Na to mati reče: „ali ne boš tudi za ateja molila, da k tebi pridejo u nebesa?" Srotle nekoliko pomisli in reče: „ne, ne bom ne, bi jim morala spet tobak nojsiti,in bi sp^t tepena bila". — Tako marsikdo misli, kakor ta deklica, da na unem svetu je tudi zlo taka, kot na tem; in kdor je tukaj hud^ imel in zanemarjen bil, da tudi tam ne bo kaj veljal, in 17 nič posebnega «čakal. Verjemi mi: gotovo boš zadovoljen; Je verlo se obnašaj u tem času nauka in posta na zemlji. Prišla bo tudi vesela velika noč: Oče nebeški tvoje pirhe (pi-sanke) in prazno obleko in zlato krono u ne-beškej skrinji hranjeno ima, dokler ti svoje opravila"in delo na ptujem» končaš, in duša prašni pert trupla, s kterim je pri delu pre*-pasana, odloži. Zlo trapast si, ako meniš, da Bog ima milejše in tako rekoč kot volna mehko serce do ljudi, kteri u visocih hišah stanujejo, dvakrat na dan kavo.pijejo, se lepo in mehko^ oblačijo, in pred pustom u razsvit-Ijeni hiši nore in plešejo ^ da reveži pa so samo izveržek, in bodo tudi u nebesih kot go~ stači le pri durih stali. Ali se ni tudi Herod gostil in mastil in se z žlahnim vinom napajal, in ali mu niso peli, in „polko** iji „volcarje" godli, in turško muziko piskali in bobnali, da se je daleč razlegalo? in hči razujzdane He-rodie je pred njim rajala in hopsala, da se je njegovo serce veselilo in bilo zidane volje. Globoko spodaj u temni in ,mokrotni joči pa Jöan kerstnik zdibuje^ in njegovi udje so okovani u terdo, zeljezje,.' in nikjer ni rešenja upati, — m nazadnje od zunaj začuje stopinje in rožlanje ključev, vrata se odprd, in rabelj pride z enim bričem ali dvema, in imajo skledo in meč, ter zgrabijo Joana, in mu blago milo glavo odsekajo, in jo denejo u skledo..— Tako je bilo. Ali mar misli», da Herod je bil ljubček božji, in Joan pred Bogom zaveržen? Gotovo 18 ne. Bog je Oče,.ki je u nebesih; še letam se jasno pokaže, kakšen Oče je on, in kdo je njegovo ljubljeno dete. Ne bodi tedaj neumen in trapast, če ti hudo gre na zemlji. Ako bolan faerač na stergani slamnici leži, in se mu sanja, da imap^ino skrinjo dnarja, in da je imeniten gospod, Jn krog njega slu-žaji stoje, in mu s pečenimi piškami, potico in sladkim vinom strežejo, da od sreče in veselja zaücka, in se prebudi; — in če mlad kraljevič hude in težke sanje imä, da je u tesnobi, in od sovražnika vjet in stiskan, in se prestraši in predrami: tak berač zavolj kratkih sanj vender ni gospod in srečen, in kraljevič zavolj hudih §äüj ne nesrečen, ampak vsak je,* kar je. — Glej, celo življenje ha zemlji, kaj je druzega kot kratke sanje? ^nemu se kaj fletnega, in enemu kaj britkega ^sanja. Al kaj da je kdo, in kaka je osoda (sreča) njegova, se še le zjutraj spozna, kadar smert zagrinjalo in odejo proč potegne, In spifočega prebudi. Toraj naj nihče ne reče, da je Bog eno^transk in terd Bog. Če ti hudo gre na zemlji, so to le težke sanje, in ter-pljenje in veselje hitro mine, kakor juterna jnegla ali večerna zarja; —Je nekoliko počakaj, pridno se obnašaj, in bogaj rad, (zakaj, kar storiš, in kako živiš, samo to niso sanje), potem boš zvedel enkrat, kako ljubeznjiv je Gospod, in da ima očetovsko serce, in 4a ti je vse z obrestmi zarajtal, kar si na zemlji preterpel. Zakaj en trenutlej u nebesih je več kot 1000 let u naj visi sreči na zemlji; 19 — in taka presrečna večnost je tebi pripisana. Bil sim enkrat pri eni deklici, sedem let stari, kije bila zlov bolna na persih, in je medlela za smert. Še nikoli nisim videl dušice na zemlji, angelju tako podobne kjot ona, kakor si mi angelje mislimo. Po koncu je it postelji sedela, rumene lasce lepo spletene kot za praznik, nepopisljivo mili obrazek bel kot marmelj., in ročici sklenjene. Tako je sedela , od smertnih težav in britkost hudo stiskana, in vender tako tiha, mirna in "Bogu udana! Poznal sim jo u njenih zdravih dneh; bila je cvetoča rožica in vedno vesela, od zora do mraka se je prijazno smehljala. U nje zadnih urah sim jo hotel nekoliko oveseliti, In sim ji dal podobico, na kterej angelj otroku pot k nebesom kaže. Ko podobico zagleda, se u nar hujši smertni sili sladko zasmehlja; clo smert ji ljube prijaznosti umoriti ni mogla; bila je dete in angelj ob enem, ali bila je uete, ki se ravno u angelja spreminja. 5?In ti ma-~ ras" (sprevidel sim to) „ji malo dneh u grobu ležati, in tvoje lepo telesce bo strohnelo! Tukaj je milina (lepota) u živi podobi, — al Bog jo vstvari, jo ljudem pokaže, in jo po kratkem bivanju zopet uniči f ali jo izbrise, kakor kdo, ki je lepo podobo na tablo fzrisaL Zakaj tako?" In glej, ob mertvaški jposteljci milega deteta mi -neki skrivni glas odgovori in reče: „Ali ne veš, da u veri. molima: vstajenje mesa? Glej, tudi truplo te deklice pri vstajeilju nikakor ne bo ob lepoto, marveč 20 ravno ta bo ob vstajenju se gorša in še bolj nebeška; in vse, kar je lepo in-tako urno mine, naj nam želje in hrepenenje tjčkaj dviga, kjer je vse lepše in večno". —- Toraj, ti duša, ki to bereš", ali ti moja lastna duša, gotovo je, in terdno vervaj: to ljubeznjivo deti-ce, to sredno bitje med človekom in angejjem, in vsaka prelepa in* blaga stvar na zemlji je le kot slaba lončarska pbsoda, "proti" sijajnim podobam in čudovitim angeljskim lepotam, ki se pri vstajenju 'kol tcona božjega verstile bodo. Kakošen mora še* le On biti, ki je vse 4e miline in* krasote stvaril, in sam u neizmerni luči prebiva! — In ravno „ta. je Oče tvoj, in pri njem boš prebival na večno. Je Peter prt Gospodovem zajnaknjenju na gori, ko je iz njegovega človeškega telesa le senco rajske svitlöbe blišeti videl, in Je kapljico nebeškega veselja okusil % ves iz sebe zaklical: „Gospod, tukaj je dobro biti!" — kako bodeš še le ti, kadar boš Boga u neizmerni luči gledal, kakor je, neprenehoma klical: „Tukaj je dobro biti brez koncil" „ Pa vse, kar sim tukaj od nebes zapisal, so le beraške besede, kakor ko bi hotlo ktero Ameršeno hribovsko pastirče govoriti od lepote in bliša, ki se u poslopju kterega kralja äli cesarja vidi, — ali kakor ko bi hotel kteri fta pol s{varjen*červ, ki še nikdar spod svojega kamna ali mahu izlazil ni, pripovedovati od akerjančnega žvergolenja, kako Se o jasnem jutru po cvetočfem polju radujein pod sinjim nebom svojemu stvarniku hvalne pesmice drö- 2\ bi, — ali od postojne, kako.se visoko dvigne nad skale in planine, in u višinah plava, in z bistrim očesom gleda ü sonice. In vse ? kar ljudje govorijo, mislijo in*sanjarijo öd nfebes, In vse, kar so nar srečnejši že videli, slišali^ vžili in okusili, je proti pravim nebesom ravno toliko, kar goljufija lučica na močvirja ali herleča Ješerban okajeni hiši ^r- proti žarne-mu soncu. — Tpräj bodi pametna in močna duša človeška, in ne ^adovoli se s tem slabim pnžlaiien jem, s to pajt;evino»poz*emeljskega veselja. 3*o veselje, kako borno je večkrat in kako pičlo. za reviiega priprostegä človeka: majhen požirk, kose4e mesa, par krajcarjev zaslužka, pipo tobaka 7 sgparčna dobrovolja ali prašen ples 6 sejmu ali cerkvanju! Kdo bi s tako rečjo za ljubo imel^ in s tem nebesa zamenjal! Kviško spregledaj in reci: „Oče nas, kterf si u nebesih!" in k njemu dvigaj serce in želje, k svojemu Očetu, k osvoji večni domovini, k nebesom. Ako ti ne gile dobro, le majhno, prav majhno poterpi^ dokler te smert zakiiče in.reši,Jcot vojaka iz straže^ in te ne u kasarno ? ampak u zlati šoior nebeškega kralja odpelje. Vsak bo svojo pra-^ vico, mir in" pokoj in zadovqljiibst tarn najdeU „Jop ar- mir — in — pokoj — in *—- za-dpvoljnost — tam — najdel!" "tako nam doni in odmeva kot glas daljnega zvona, In nam lije upanje u serce. Pa temu gladkemu upanjp vender le moram ifjalo pelina primešati, skor kakor.bi ljudem ne privošjl njih večne zado-voljnosti. Namreč: 22 En kralj u svitli kočii in s šestimi konji Be je peljal iz mesta, in je ob potu beraskega otroka čfcpeti zagledal. Srotle se mu usmili, pobrati ga rede, ter ga seboj vzame, in ga sprejme kot lastnega otroka- Ljubeznjivo ga redi, varje in uči, in mu vsega dobrega po kraljevo pri vosi; in kadar se otrok paei, ali pa muhasto in potuhnjeno vede, kot mlad les-jäk, si kralj misli: „naj ppterpim z ubogim trapoma, se bo že zbrihtai iir prenaredil". Toda mladi cigan se nie ne prenaredi,da-siravno mu kralj nikoli kaj zalega ne prizadene, ampak bolj skerbiza-nj, kot oče za edino deta. Ne hvaležnega pogleda,, ne prijaznega obraza, ne ljubezni ne pokoršine, in kar nič spoznanja ne učaka pri njem: marveč se bivši beraček obnaša, kakor bi mu kralj vso,to dobroto Jn milost dolžen bil, in še godernja večkrat, in ni z vsem zadovoljen. Kralj fantalina opominja in svari, in se mu se z večo ljubeznijo in na vse viže prikupiti želi, ravno kakor bi mu treba \bilo mladega potepuha, in kakor bi ga ne bil le iz golega usmiljenja sprejeL Pa vse je zastonj! -*¦ Povej, kaj br ti s fantom storil^ naj bi kralj bil? le kar naravnost povejo—t Pa kaj, saj ti nisi kralj, ampak sam Bog je ta kralj. Mesti tega si pa ti ^nabiti termasti beraški otrok, in že dolgo tako nehvaležno uganjaš, kakor sim popisal;—varuj varuj se, da te kralj nazadnje odpddil ne bo^ kakor je popisano pri sv. Matevžu u 25. poglavju, 41. versti; (le sam poiši in preberi^ kaj je ondi, in si zapomni), 2& Pa zdaj naj bo enkrat zadostij sicer nikoli ne pridemo k sedmerim prošnjam Očenaša» — Samo poglavitni zapopadek boril še iz re-čenega povzel, in ti kratko vodilo in nauk daL Kadar se zjutraj prebudiš in vštaneš, mislim, da vender ne bos kot pes ali konj ali krava vstal, ampak kot človelt, ki pamet ima* Toraj bo tvoje perva opravilo, da serce k njemu povzdigneš in moliš, ki te je stvaril in zbudil. In ko. tedaj molil bos, tako moli, kakor bi te bil ravno zdaj iz nia *u življenje za-klical, kot bi to pervi dan tvojega življenja bil. Boljše in lepše pa saj ne boš mogel moliti, kakor če s pametjo in preimslikcrai tako začneš: „Oče naš, kteri si u nebesih!'4 Tu si misli: kolika je vender čast in imenit-no$t ta, da veličastnega Boga imenujem Očeta; in ker sim tedaj tako visoke rodovine, otrok božji, se hočem tudi visoko in častno nositi^ in nič hudobnega početi, ne zunaj ne znotraj, in tudi ne z jezikom; sicer bi me moj kraljevi oče ne mogel in note! za otroka imeti, ampak bi me odpoditi moral s sramoto. — In misli si: to je kaj veselega, da tako močen Gospod če moj Oče hiti; toraj se mi ni nikjer nič bati, ne človeka, ne hudobe, ampak po Očetovem povelju se bom ravnal, in on se bo za-me po-. skušal. — In misli si: vsak človek, s kterim kali bom dans opravjti imel, je otrok božji; toraj se Bogu lehko zlo prikupim, ce prav rahlo in prizanesljivo z možem ali ženo, z bratom ali sestro, ali s posli ravnam, in to mi 24 bo enkrat u dobro pri njem. — In misli si: če mojOče prav za prav u nebesih, prebiva,, zemlja vender ne more prava domovina bitiy ampak ptujina, u ktero se ne smem zaljubiti, če kdaj domu želim; marvejč se mi bolj in bolj tožiti in zdehati mora po dragem domovjur kjer še nikoli hisim bil, in po milem Očetu, ki ga še nikoli nisim videl. In če so tvoji dnevi oblačni in viharni, misli si: zdaj se še učim in kot mlad rokodel popotvam naptujem; kadar enkrat u Očetovo hišo, u: nebesa dojdem, mi bo ravno prav, in še vesel bom, da sim tukaj na zemlji kaj prestal in poskusil. Tako misli,, kadar zjutraj moliš, in nekoliko p o stoj pri neprecenljivih besedah: 5JOce naš, iterj si u nebesih!" In ako bi te čez dan jeza aH čmernost, nepoterpljivost ali nezadovoljnost, maloüpno^t ali ktera/druga napaka nahajati hotla$ le kar svojo dušo vprettrami, in ji živo. in s prenjislikom reci:^„Čuj duša! se li več ne spomniš, kako si davi molila? kaj si sklenila in% obljubila pri besedah:, „Oče naš* kteri si u nebesih?01 ali se že kesaš,ip hočeš tak hitro prelomiti svojo obljubo?" — Tako z lepo prigovarjaj svoji duši, dokler spet k pameti pride, in mirno svojo pravo pöt gre* „Oče naš, kte^i si u nebesih!" Posvečeno bodi tvoje ime. S&avno dans sim u nekih prav starih bukvah bral: „„Vsak, tudi nar. manjši červič, naj bi le* pamet imel, bi svojo glavico Bogu u čast dvignil, in se mu priklonil". In to si tudi jaz mislim; „priproste besede tega mojstra, ki je to zapisal, somi jak# dopadle. Toda cerviqj in mraylje in kebri, ki na zemlji in pod zemljo, na travnicih in po gojzdu lazijo in mergole, nimajo pameti, ter ne morejo svoje glavice Bogu u čast dvigniti in se -prikloniti. In le ena sama stvar je na zemlji, ki pamet ima; in ta je že ravnö in pa koncu, stvarjena, da je ne stane težko, se proti nebu kviško vzretr. Tej stvari se spodobi^ se Bogu prikloniti in ga počastiti, in je zlo gerda gnusna pregreha, če ne stori tega. Kdo je ta stvar, sam, lehko uganeš, ker jo u vsakem zerkalu zagledaš. Da; ti človek se Bogu priklanjaj, in kolikor se da, pripomori, da bode posvečeno Njegovo jrae. Kdo je vstani vse zvonove ob nedeljah prešteti, mi-lione zvonov, ki po zemlji glasno pojd m milo vabijo, da naj vsi kristiani pridejo u veže božje, u cerkve, cerkvice in kapele, in naj 26 združeni molijo nebeškega Očeta, ljubega Boga,. vsegamogočnega Stvarnika nebes in zemlje. In orgle mogočno veršijo, goreče petje se imame in proti nebu tokoma"plava; in verne trope pred Gospodom klečijo, sklepajo roke, slušajo njegovo drago besedo, hvalijo, obžalujejo, prosijo, obetajo in molijo, in Njegovo ime se posvečuje kakor u nebesih, tako na zemlji. Pa glej, tudi merčes in nesnaga je na svetu. Ondi čepi lakomen Jirojač (žnidar)r ali čevljar aji kteri drug rokodel kot suženj mamona ves sključen pri svojem delu, m ne more vstati, kakor bi bil s smolo na stol pn~ ongavljen. Zvoniti že čuje, toda njegova duša je od lakomnosti na kol priklenjena, in njegovo oko je pritvezeno na sužno delo, ki ga med ddlzimi, skopimi perstmi ima, ter sivari in smoläri, kakor bi ne bilo nedelje za-nj, in Gospod Bogu in svoji lastni revni duši čas pobožnosti in zveličanja krade, in ga za par kfajcarjev, ki jih prisluži, hudobi proda; in njegova duša ima slabe bčrlave oči, In ne pagleda rada proti nebesonu In kako se ob nedeljah u nekterih kerč-mah(oštarijah) godi!Kako ziyinsko se vedejo, napajajo, igrajo, kolnejo, nore in tulijo celo dolgo noč! In mnogi oštir bi kaj prav storil, ko bi u nedeljo po pervi maši britko martro iz kota ali znad stene, kjer pijejo, snel, in bi jo na stran u kteri hram, ali če prav u drevarnico zanesel (je bolj pošten kraj, kakor mnoga pivnica ob nedeljah) in bi jo še le u 27 pondelek (ali po nekferih krajih u torek) spet nazaj obesel. Zakaj pač malo malo se spodobi, da bi častitljiva podoba kfižanega zve-ličarja priča bila, kako ajdovski poživinjenl ljud divja in razsaja. Ali pa ni čudno, če gosposka ob nedeljah poslovati in rokodeliti prepove, divje Norčije in plese in nar srovše osramotenje sv. nedelj« pa pripusti? In ali tii čudno, če se dekla u nedeljo greha boji5 ko bi predla ali za-se kaj posila, na plesisu pa kakor obsedena vse kt*ie premede, in se. naj geršim skušnjavam udaja? Ali bo mar kratka molitev in beseda božja u nedeljo zjutraj kaj izdala in pomagala, če se zvečer pri Gorniku ali Kolarju ali pri kterem drugem oštiriihu norskemu in pijanskemu maliku velika služba opravlja ? Kdor nazadnje pride, nar boljše melje, in to je oštirski malik u nedeljo večer, Ali pa stopimo u marsiktero cerkev in se ozrimo po njej* Ali nt vegkrat, kot da bi nedelja in cerkva bile, ne da bi božje ime posvečeno bilo, marveč se o b ae č a »t i 1 o ? Ko bi u selrbe mnogih možtev in ženstev u cerkvi gledati zamogel, kaj bi li videl? Videl bi, da u njih sercu kot u starem Servisen» siru vse gomzi in mergoli, misli, želje, sklepanje in skerbi stran pohištva, blaga in premoženja, in znotraj se časti in moli krava, tele, kozel, kup gnoja, travnik in njiva; iz mnogih smerdi tudi nafpuh, zavist, togota, staro sovražtvo in pika na soseda; to je zlato, kadilo in mira, ki se večnemu kralju daruje: — Ali pa poglej mlade ženstva, kako so se 28 olišpale in našopirile, kakor bi bjleone altar? in ena n& drugo zijar kako je oblečena; in če ktera kaj novega na sebi ima,#dete vender to so še Jezijaki! in ne morejo sterpeti, da bi bil$ služba božja pri kraju, ampak že u cerkvi ena drugo, s komolcom* dregajo, ali si na perste stopajo in se spogledavajo, ter svoje nevošljive in zasmehljive pomenke imajo«* Tako mnoge svojo pobožnost u cerkvi nad janko, ruto ali pečo svoje tovaršice ali znanke opravijo, in doma od teh reči veliko več,povedati vejo, kakor od pridige; in Bog^je daleč proč od njih sercä! — Ali kako Mitje u več krajih, delajof Eni so že, komaj ko od-vabi, pri cerkvi, toda öe iz svete, želje, .ampak da zunaj cerkve tobak smodijo, zidake prodajajo, in se ženskam-nastavljajo. Med opravilom, in nar bolj med pridigo, pa eni eerkovni zid od zunaj podpirajo, ali pa kot briči kol cerkve in po vogleh postopajo; drugI se pri vratih in pod korom drenjajo, kot,peklenska straža; še drugi na korskih stopnicah posedajo, ali pa pod zyoniköm (turnom) ^voj& kratkočase in burke" uganjajo. Moliti nočejo^ peti jih je sram; namesti möleka (paternoštra} jim pipa, mesti molitevnih bukvic tobačni mehur iz žepa moli; — to so mladenči sedajnega časa! — Ali čuj, kdo je pa pri orglah? ali gospod učitelj? menda vender ne! Ktera je „ta viža, ki jo ,zdaj reže? Ne veni., ali je od „ljubega Auguština" ali je „morš" ali je n& ples ali na skok; to pa vem, naj bi hudoba pri orglah bil, bi blezo ravno tako zakrožiL 29 Seveda, kjer pobožnosti u sercu ni, tudi u perste in u druge ude ne pride; zato se une-kterih cerkvah tako posvetno in razberzdano orglarenje čuje, da se Bogu smili! Tako se božje ime posvečuje! * * Gotovo, naj bi gospod Jezus u človeški podobi še med nami bil, rn bi xl mnogo cerkev stopil, spet bi po verv ali bič segel, kot svoje dni u Jeruzalemskem tempelnu, in bi jih veliko veliko izpodil iz cerkve^ morda tudi tebd, ki tole ravno bereš^ znabiti hi tudi duhovnik pri altarju, in tudi jaz plašno gledal, kje so vrata. * »In zopet se spomnim červiča, kteri, ko bi pamet imel, bi svojo glavico dvignil in se Bogu priklonil; — in ljudje niso cerviči, te-muc pametne stvari; in vender toliko toliko jih je, da še u nedeljo svoje glave „ne dvignejo in se ne* prikloncjo Bogu! Saj ti, ki to ravno" bereš, störL, kar je prav in pošteno^ Ne bodi kot pes, ki ga ušesa zaboli jo, kadar jzivoni, ampak pojdi vsako nedeljo in praznik k sv. maši in pridigi. Kakor pa nedeljsko in prazno oblečen „prideš, tudi nedeljsko in prazno dušo seboj vzemi, i a pusti vsakdanjo in delavnsko dušo domä, ter ne vlači nespodobnega poštalenca domačih skerbi in posvetnih misel -in preudarkov ü sveti tempel božji. S svetim strahom stopi u cerkev in se pohožno zaderži. Pervi kristiani so pred cerkevjo na kolena padli, se do tal pripognili, ter so cerkveni prag poljubili (kušnili} r preden sq stopili u njo. Ne rečem ravno, da tudi ti tako 30 stori, ker vem, da bi ljudje preveč žzijali in šeptali; aLto pa vender brez zijakov in šep-tanja lehko storiš, da že na. potu u-cerkev in iz cerkve stražo postaviš u glavo in serce, in si notranji mir in strah napraviš. Toraj potoma ne opravljaj sosedov m ljudi ne obiraj, tudi norčij in smeha ne uganjaj, ampak pametno hodi, misli ukroti in serce za sv. opravilo pripravljaj. Pa tudi otroke, posle,, in kdor je še sicer pod tvojim gospodarstvom, pridno pošiljaj k sv. maši, k pridigi in nauku; in vsako, ki brati zna, riaj. tudi molitevne bukvice seboj vzame, in doma naj ti vselej govejo, od koga je bila pridiga ali nauk. Ce pa u fari ali soseski kaj veljaš in.zapovedani imaš, je dolžnost tvoja, da z besedo in djanjem pripomoreš, da se božje ime in nedelja^ posvečuje, in da se zlasti po kočah, kjer mlade sajnice stanujejo, ü kerčmah in po stranskih potih greh in pohujšanje ne u-ganja. Zdaj pa od nedelje neham, in spet rečem: „Posvečeno bodi tvoje ime!" Zakaj ta moljtev ni samo za .nedeljo, ampak za vsak dan, za vsako uro, in velja u nebesih in * na zemlji in vse večne čase. Al postoj in poslušaj, kako ljudje uganjajo, kako govore, kadar so nevoljni in jezni, kadar se besedu-jejo, čudijt), ali tudi sploh, kadar navadne marnje imajo. Zaporedoma boš slišal: »MToj Bog!" in od druge strani (po več krajih): „moj (Bog)tudi ni „Šuštar" ali pa: „Jezus! Jezes! Ješ Ješ! Ješ Maria! Kri- 31 stus! za Kriščevo voljo! sv. križ božji!" itd. In tako lehko povsod in stokrat na dan čuješ n jezi in brez jeze, med pričkanjem in u pogovorih, u smehu in norčii. Pa kaj še to!^ — pomisli tudi rotenja in kletvice, ki jih nestevitni mestljanski in kmetiški gobci vsak dan izpljujejo, in clo nar syetejse imena u kletev obernejo. Ali te ne bo groza^ ali se ne boš čudil, da ravno tisti ljud, ki zjutraj roke sklepa in moli: „posvečeno bodi tvoje ime!" in nekteri tudi 10 božjih zapoved: „ne imenuj po ne pridnem božjega imena !a da ravno tisti ljud koj potem, večkrat še tisto uro, z božjim presvetjm imenom in z naj sve-tejšimi besedami igra in norčuje, ali pa jih €lo u jezi izpljuva in tuli! Je li mogoče, da iz enega telesa in iz ene duše in u eni uri pride molitev in kletev? Skoraj bi človek mislil, da pfekel enkrat ni bil dosti zavarvan, in je več jezer hudičev ušlo, kteri so se na vse kraje razkropili^ se u ljudi vrinili in jih ab-sedli, tako da obsedeni ljudje včasih kot pametne stvari molijo: „posvečeno bodi tvoj^ ime!^ in se Boga bojijo, — in precej potem jim hudič u glavo švigne in jim jezik požgače, da se prederzno derejo: „h...č! satan!.naj tega ali unega h—č vzame, strela ubije, zemlja požre, — sakerm...i4 ali kaj tacega, kar me je zapisati strah. Mnogi človek je clo tako nečloveško trapast^ da misli, če prav zlo koine in zavezuje, da je to moško in krepko, In bo kaj več obrajtan zato; in vender s tent B2 nie druzega ne pokaže, kakor daje njegova pamet piškava in njegova vera pasja. * * U II. in III. Mozesovih bukvah se bere, kako ojstro je bila u stari zavezi kletev prepovedana. Bog je napovedal: Kdor preklinja ali božje ime obnecasti , bodi si domač ali ptujec, naj ga pred mesto peljejo, in vsa srenja naj ga s kamnjem pobije in posuje. Tako je bila božja zapoved u stari zavezi,in moja razlaga je ta: Šega, preklinjvavski gobec umoriti in s kamnjejn posuti, da omolkne,rii več u navadi; sicer bi bila kletev pri nas neznani in zgubljena rec. Al naš Gospod Bog zato zdaj ni drugačen, in njemu; ki robanthin preklinja, prizanesel ne ,bo. Da ravno ljudje preklinj-vavca zdaj ne pobijejo, je vender božja pravica in njegova mogočna roka še vedno nad nami; samo da Bog ni tako vrele kervi in nagle je^e kafc mnogi človek, da bi pri tej priči udaril, kadar se kaj zo|>er njegovo zapoved zgodi ali izreče; ampak on, Narsvetejši, tiho in mirno čaka, in človeku njegov čas odmeri. Kadar je ta čas dptekel, takrat se kri ustavi, in seree oterpne, in duša mora' ven iz trupla in mora na sodbo; in zagrinjalo davne pozabljivosti se odgerne? in vsaka nepotrebna beseda, toliko bolj vsaka zakletev in kletvica je u večnih bukvah zapisana, iu bo presojena, in kakor zasluži, obsojena. Večnost pa je dolga, dosti dolga, da se tudi milfon kletvic in prederznih besed poplača, in vsaki posebej ojstro poverne. In naj bi mnogi robantež in , preklinjvavec spoznanje pa prosto voljo in moč 33 imel^ obljubim,, da bi se rajše dal na zemlji s kamnjem ptrbiti, kakor to terpeti\ kar po mehkužni smerti u postelji čaka dušo njegovo. Toraj bodi pameten, oberni se, dokler js^e se oberniti da, in kaj velja.. Na v§e zadnje le še to pristavimo Čigar jezik je enkrat shudob-Ijen, in mu je kletev in pridušapje že popolnoma u navadi, ta preklinja in tudi svete,imena preder^no rabi in klice, brez da bi ga vest % tem kaj spekla; njegova vest se ne gane več, in je tiha iti mirna, tako tiha in mirna kol ifiertva mucka. Ž^ategadel marsikdo, ki Ima zarijavelo pamet% misli, da ni ravno toliko hudo, če vene kletvice ali svete imena iz ust zakadi. Čez ta sejie bom dolgo prepiral, in samo toliko rečem: pokazalo se boy kdo laže, ali Bog, bi je zažugal in rekel, da pre-klinjvavcu ne bo prizanesel, — aH če satan laže, ki te tolaži in pravi, da na vetreni besedi in kletvi ni kaj ležeče, in je le človeška slabost. Verjemi, komur hočeš, saj le tvojo kožo in tvojo dušo velja. * Še ne morem nehati in spet rečem: „Posvečeno bodi tvoje hne!u Kaj tamle pred gradom, ali pred hišo, kjer je gosposka, eno možfvo ali eno ženstvo postopa in poseda, in poseda in postopa? Prašaj^in boš zvedel, da čaka, naj bo ura devet, da «ob devetih mora u „kanclrb"; včeraj je brič na dom^ prišel, in dans ob devetih na prisego priti liapovedah In čez koga in za kaj bo prisegel ali prisegla? Sam,«ama pravne ve: znabiticez to, ali je ta in ta baba res eno za uho dobila od druge babe? 34 ali pa,, če je una to res s tem in tem sramo-tivnim prim ko m pikala in zmerjala; ali pa čez to, če je žakel3 ki ga sosed pogreša, zgoraj ali spodaj lukno imel, ali pa nobene lukne, in ali je lukno že od svojih mladih dni imel, ali jo še le iz starosti dobil; ali pačezio, če jeeden, kiv se je pretepal, bil popolnoma ali napol, ali se manj kot napol pijan, in ali se je pred ali med pretepom, alf še le po pretepu upijanil. Blezo kaj tace^a bo. - Naj bi kdo velik vojaški top, ki gaje že pogledati groza, pred hišo privlekel, g& terdo nabasal, in bi vrabce na strehi ali pa kebre na drevesu streljati hotel: to bi bila grozna norost ija -velika nevarnbst za hišo, drevje in clo za telo in življenje, kakor že s topom meri. Prav tako tiidi pri gosposki mno-gF ,;dohtar^ ali kakor lihi pravijo, ravna, in zavolj ukradenih, podplatov ali zamenjane, kože €el šok ljudi na prisego skliče. In naj hote ali note,, morajo priseči; top mora, sprožen biti u — kebra. Prisega je kaj velicega in svetega; u njej se božje presveto ime, in tako rekoč božja čast, in človekova duša in zveličanje u zastavo da; toraj je le pripušena Q'n še takrat si krištian pomišljuje) kadar preimenite zadeve innar višje reči velja, da ne morejo drugač rešene ali otete biti. In ta sveta stvar9 prisega, je u nekterih „kancliah" tako u navadi in razvadi, dar krlstiana serce zaboli, če pomisli, kako se tje u nemar priseguje in božje ime in visoka čast in duša in zveličanje 35 zastavlja — za malo dobička in mamonovega prahu, ali pa za norskega pretepanja in ger-de pijanosti del. — Zatoraj hočem tebi, pri-prosti in pošteni kmet ali rokodel? ki imaš še vero u sercu in se Böga bojiš, dober nauk na pot dati, „če boš znabiti. kterikrat za kaj tacega, da ni vredno, u „kanclio" na prisego poklican. Nar pervo tiho fn sam pri sebi Gospod Boga za odpušenje prosi, da za take neumnosti in potepije del priseči moraš, in da ti nisi tega krivr — in potem zdihni in moli: „O Gospod, da ravöo je vsa ta reč malovažna in nemarna, in je sramota, da se zavolj nje tvoje veliko ime zastavi, hočem vender pred tvojim svetim obličjem s pobožninr strahomt priseči, kakor je resnica,in hočem tebi učast in po tvoji zapovedi gosposki pokoren biti". Tako misli in tiho moli, in potem prisezi pred božjim obličjem. Takemu pa, ki je priseganja že tako vajen kot „barantavski jud pridušarija, aH pa ki se je po kerčmah in pri poliču vere in ker-šanskega nauka učil, in svojo vest že tako zadušil, da bi bil tudi krivo priseči vstani,če se s tem iz zaderge reši, ali. pa če njegov lasten dobiček to terja, in je znaKiti že res krivo prisegel, in ga ni strah, — takemu le to rečem: Pri sv. kerstu se človek hudiču odpove, ter z Bogom zavezo in obljubo stori, da hoče njega ljubiti in mu služiti, in Bog ga udeleži" vsih gnad odrešenja, in mu nebesa izgovori in pripiše; — kdor pa krivo priseže, on vedomä in s premislikom kerstno zavedo m narobe s hudičem naredi, se Bogu odpove in tt službo hudiča prestopi, in si pekel u delež izgovori in pripiše; on je ubijavec lastne duše, Ha-, velikrat še uboj ni toliki greh,, kot kriva prisega; kčr ubijavec ne rävnä vselej tako premišljeno m s tako živim spominom na Bogaf kot on," ki krivo priseže.« Zato Bog, kakor skušnja uči, nobenim grešnikom tako navadno nagle in strašno smerti ne pošilja, kakor po krivem prisegovavcom; — in če kterikrat kdo taki tudi ne umerje naglo, Jn se še previditi da, vender le naj večkrat nespokoren iit ter-dovraten umerje, da se še o smertni uri krive prisege ne spove*; ker hudrčjnu oi;i natiska in usta maši. In tako tudi priti mora in tako je zasluženo; zakaj, pri nobenem drugem grehu, kakor samo pri tejoa, se poprej še opominja in svari, in človek ima britko martropred očmi, in mora tri perste proti nebu dvigniti in "svete besede izgovarjati. Kdor tedaj krivo priseže, on Boga kolne,inga tako rekoč z vzdignjeno roko u obraz bije, on je zdivjan puntar zoper ^efikega Boga, kralja vesoljnega ^veta! — in manj strašen se mi zdf greh tistih Judov in nevercav, ki so zveličarja na križ pribijali, kakor greh kristiana, ki po krivem. priseže. Pa do zdaj sim prav za prav nar več govoril od tega, kako se božje ime obnečasti, in sim še malo podučil in govoril stran.tega, kako naj se posvečuje. B7 še enkrat: „Posvečeno bodi tvoje Ime!" Bil sim en večer u n^ki goLtiv.nici, kjer je pri stranski ^miži več mestljanov raznega stanu in rokodelstva sedelo. Med njimi je bil tudi en cesarski, uradnik (beoptar). Qd vec reči so se pogovarjali in precej glasen šum imeli; in med govorjenjem in besed vanjem eden mestljanov^ tudi pravi, da cesar der te in te reči nimajo pravice; Pri teh besedah se uradnik ves uname, berž in jezno vstane, ter oh mizo udari rekoč: „da on po nobeni ceni ne terpi, da bi se zoper njegovega gospoda in cesarja kaj tacega reklo, in da od te mize mora proč iti, kjer take misli in jezike imajo"; in še več ojstrega jim^je rekel, in potem ves serdit proč šel." — In če o mraku sosedovi pod lipo sede, ali pa pred hišo, aM kjer si bodi, in ti memo greš ia čuješ, da ravno tvojega očeta obirajo, ga po krivem dolžije in mu gertle priinke dajejo: ali boš to mirno, čisto mirno3 in s hladnim pokojnim sercom zaslišal, kakor bi tebi prav nič marine bilo? Gotovo ne; kdor ima zdravo serce u persih, tega ne more prebaviti, ne more molčati, če se očetova čast napada in razjeda, in* naj si oče tudi ne čifti in se ne zmeni več, ker je znabiti že zdavnaj u grobu. Oqetova čast je slednemu pravemu otroku u serce zarašena, še globeje kot lastna čast. In ti, o človek^ povej mi, kdo je tvoj nar višji ktajj in cesatr, kdo je tvoj pravi oče od večaostisem in na večno? On je, h ktere« 38 mu vsak dan moliš in rečeš: „Oče naš, kteri si u nebesih!" Ako imaš hvaležno zvesto kri 11 žilah, in pobožno otroško serce u persih, glej, potem nisi vstani drugače, kot da pred vsem drugim,in iz cele duše > iz ceiega serca, in iz vsih svojih moči želiš, moliš in zdihaš: posvečeno bodi tvoje ime! — In ker ta želja fn molitev u tvojem sercu noč in dan, kot večna lučica u svetišu, berli, toraj nikakor ne moreš mirno in tiho djatf in po§lušati, če blfzo ali 'kol tebe peklenske marnje čez Boga in sveto vero imajo. Jeza je večkrat greh; p& mnogokrat ti zamore tudi u greh biti, če te jeza ne obide. Toraj boš tudi ti vstal, kakor uradnik za svojega cesarja, kakor sin» za očeta,,in boš ojstra posvaril in\zagoyarjaI, In če to kaj ne pomaga, boš od mize šel, in se zanaprej te družbe in take strehe zogibal. Pa nq samo to. Ali si že videl kterega na-puhnjenega časfilakoninega človeka? Jeli, kako tacega le to mika in žeja, kako le za tem leta in dirja in, tudi plačuje, in vse. njegovo govorjenje, djanje In prizadetje le na to cika, da bi ga ljudje hvalili, u časti imeli in obraj-tali. Bodi tudi ti tak^ naj te mika in žeja, govori, letaj, dirjaj, plačuj in si prizadevaj za čast in hvalo, pa ne za svojo, ampak za — božjo čast in hvalo. Da, bodi prav živ in unet za božjo „čast; rad od njega govori,~ pomagaj in poganjaj se za olepšanje cerkve, za povždigo službe božje, rad druge spominjaj na veličastvo in slavo božjo, kako se* razodeva po.dnevi na zemlji, 39 in na jasnem nebu po noči; povišuj ga pa tudi z lepim življenjem, in kakor dobro izrejen otrok z vsem svojim obnašanjem svojemu očetu Gast in veselje delaj, in posvečuj ,božje ime z- veliko lepimi deli. Da pa bozJQ ime več in več in dalje in. dalje posvečevano bode, k temu še na dve posebne viži nar lepše pripo-moreš; te dve viži ti še povedati hoxtem. Zemlja je velika; na njej skoraj lOOOkrat toliko ljudi živi, kot nas je vsih Slovencov skupaj. Dasiravno je kristianstvQ že^ 1800 let usajeno, in se drevo še vedno širi in rase, vender od 100O ali 1200 milionov, ti jih je na zemlji, še le šesti del, to je, -okoli 2Ö0 mitionov , katoliško - kristiansko vero spozna. Med unimi so naj veče število neverniki (ajdi), ki aič od Boga ne vejo, ga ne časte in "ne ljubijo, ampak gostokrat srovše in gerje živijo kot neumna živina; in vsak"dan gre veliko 1ÖÖ0 duš u večnost brez Boga, gnusnih in z grozno hudobijo oskrunjenih. Im še-pri teh 200 milionih, kar je keršenih, kako je večidel oblačno in žalostno! Mijionov med njimi jih"živi u neveri in sramotni nevednosti, ki ne vejo, it d o je Kristus, ins zato tudi od Boga kaj ne vejo, ne znajo, kaj je resnica In vera, in božjega imena ne posvečujejo z mislimi, z besedami in z djanjem in z opuše-njem hudobnih tlel. In pri onih, ki so učeni, ali se učene štejejo$ posvetni duh vero in ljubezen zaduši, da jim le* u glavi hladno in temno, kot bleda luna, nekoliko iristianstva Še berli, u sercu in u trebuhu pa se jim šo« 40 piri in gnjezdi srovo neverstvo. Zato jih je zmed toliko miiionov ljudi na zemlji le malo malo, pri Ji ter ih bi božje* ime posvečevalo bilo, — In ti, ki ti je velika sreča došla, da pravega Boga spoznaš in ljubiš, ne boš li trohe ali betve k temu pripomogel, da bi se med ljudmi razdenilo in zjasnilo, da bi vstali in božje ime posvečevati jeli? Glej, ti svojo trohico k temu pripomoreš, ako verle može, ki so vse zapustivši kot apostoli šli u daljne neznane kraje nevernrkom luč sv..vere prižigat, z molitevjoin dnarjem podpiraš. Molitev lehko vsak dan u^tiožjo roko položiš, dnarni dar pa, kadar želiš, u roko svojega duhova nika, ki ga dalje po namenu dopošljejo. / Al čemu tebe, miljeni Slovenec, k temu zlo prigovarjati? Saj vem, vda .si k temu od djuzih strani že zbujen in da imaš usmiljeno serce; saj berem in čujem, kako se* u sercu Slovenie, u beli Ljubljani mile duše poganjajo za posvečenje božjega imena med našimi čer-nimi bratci in sestricami daleč za morjem ,*kako od vsih slovenskih krajev milj darovi dohajajo za a fr i kan ski mision, in za „odkupljenje zamdrčekov" da bi se ubogi srotleji rešili.nečloveške sužnosti, in naj bi jim bela kerstna sveča u temno zagorelo obličje zasijala.- Saj je že povsod znana Marij na družba (bra-tovšina), misfonarjem med zamorci u pomoč. Si že tudi ti, ki to bereš, pristopil, alFsaj že en dar na altar položil? O j pomagaj,j3ristopi9 moli, daruj k temu po svoji moči, in z menoj vred Boga hvali; da se je ozerl na nizkost 41 svojega ljudstva, in je naših rojakov, Sloven-cov, pred drugfmi u težavno apostolsko dela novega afrikanškega misiona izvolil in poklical. Europi znana je slava vernega in viso-kodušnega Slovenca, apostolskega namestnika u deželi zamorcov,.gosp. dr. Ignacia Knoble h er-j a, kojega verlo podpirajo slovenski domorodci, gosp. gosp. Milharčič, ^) Dov-jak, Kociančič, ##^ Trabant in Moz-gan; fn ravno ko to pišem, zopet n^kaj rojakov, in med njimi iskrena gospoda Je ran in J. Lap slovo jemljetaf in se «a daljno morje odpravljata bratom u pomoč. Mili Bog vas spremi,.In vas vse vodi, varvaj in ohrani, da nepoznano blaženo drevo svetega križa srečno zasadite 11 novo zemljo, in ondofnemu mračnemu svetu «godno danico izveMcanja riapo-veste! Kakor Marijna družba za afrikanski mf-sion, ravno tako lepa, mogočna in zlasti Slovence vabivna je tudi molitevna družbar ali bratovšina sv. Cirila in M"etuda9 kojo so premilostivi Lavaritinski škaf pred dvema letoma ^vpeljali, in so jo sv. oče papež poter-dili* in z odpustiki obdarili — u veliki namen, da bi se pode^Ia žalostna stena razkolnije, ktera nas že, toliko let od naših bratov, sta-rovernih s katoliško eerkevjo nezedinjenih kri-#tianov loci^dabise enkrat z nami u veri po- *) Gosp. Mrl h ar Či c jb S. oktobra 1853 u Berbern, in **p gosp, „Itociancic 25. novembra 1853 u Hartumu umeri. — Naj u miru počivajo u daljnem svetu njune košice! O. 4a bratili in zedinili, in naj bi bil en hlev in en pastir vsih vernih. Kako lehko je ktej bra-tovšini pristopiti, ki je zgolj molitevna, brez doneskov in plače; molitev pa je kratka in lehka, pa vender pred Bogom mogočna, in zasluga in plača take molitve je in bo apostolska. Brate moj, si. Ji zapisan u to bratovši-no ? Oj koliko, priložnost imaš, k slavi in po-¦sveoenju božjega imena na zemlji in^ drugim k zveličanju "pomagati, sebi pa nar lepšo krono u nebesih zaslužiti! — Druga viž^a, k časti božji in posvečenju njegovega imena pomagati, je ta, ako po svoje skerbiš in pripomoreš, da bi tudi u lastni deželi, u ljubi domovini, več dušnih pastirjev bilo, kteri bi si zlo prizadejali,w spoznanje in ljubezen božjo razširjati. Število duhovnikov se od dne do dne manjša, in druhal posvet-njakov ^e grozno množi in naraša. Nehvaležni Ijud duhovnikom stare pravice in dohodke krati, in jim za veliko skerbi in truda le malo ljubezni in hvale ve. Zato učence višjih šol Üu-hovšina malo mika, in rajše grejo u posvetne službe svoje sreče iskat; iß po vLČ krajih dostojnih duhovnikov manjka, duhovska hrana in pomoč se pogreša, in hudoba brez opovere svojo ljuliko lehko zaseja. Toraj je dan da-našni blago delo, ako se verli mladenea iz prayega nagiba duhovskega stana loti ter se za božjo čast jn izveličanje duš daruje; — in hlagö delo je, ako kristianski stariši tega ali unegä sina, ki je pobožnega serca in vedrega duha, u šole dajo, in ga k duhovskemu stanu 4a napeljejo; — in blago delo je,ako kdo drugi, ki nima otrok, ima pa, premoženja, kteremu bornemu dečku, ki veselje in bistro glavico razodeva, u šole pomaga in u duhovski stan pripomore. Kdor to iz pravega poštenega namena stori, on je deležen vsega dobrega, kar potem tak duhovnik u svojem stanu za cas-nost in večnost stori in uzroči; in kar je on k posvečenju božjega imena doriesel, to ni troha'ali betva, ampak je velik, neprecenljiv naklad. „Posvečeno bodi tvoje imelCi Pridi k nam tvoje kraljestvo. „Znad gore cujem, se mi zdi, Zvonenje daljna, mili don, O tihem mraku tam zvoni, Ne ve pa nihče, kje je zvon. Na gori cerkvica je stala, Zlo romali so tje od tod,, Al davnaj, davnaj je nehala, Zarasla davnaj se* je pot; — Iz cerkvice minule — daljno Se čuje to zvonenj0 žaljno!" ©an se je nagnil, zmračilo se je. Ti še na travniku stojiš, ali pa s polja domu prideš, in se truden na klop pred hišo usedeš; in zdaj pri daljni cerkvi ravno omario ali večno Juč zazvoni; kako ti je o taki dobi večkrat ^pri sercu? Ali ti ni včasih, kakor bi zvon žalo-vavno pesem pel tje po zemlji široci in gori 4o neba? In tvoje duše se lagoma trha žalost in neka miloba poloti, in se ji milo tožiti jame j>o eni neznani deželi, ki je še nikdar ni videla, po neki mladosti, ki je še ni doživela, po nekem zgubljenem paradižu; obhaja jo, kakor bi bila kaj neizrečeno ljubega zgubila, in ne ve, kaj, kakor bi bila visocega, žlah- 45 nega rodu, in je le potisnjena in pregnana na to prašno zemljo, u to merzlo ptujino;.-r- in žalost tvoje duše se topi u večerno zvonenje5 in z njim oddoni u daljno neizmernost! Da5 vsajke človeške duše, ako se od posvetnega truša in bliša ni popolnoma omamiti dala, so včasih taka čudna tožba in milobar poloti. Kaj in,od kod je to? — Preden to razjasnimo,.in na tako „vprašanje odgovor damo ^ se še kaj bolj in na dalje nä človeško življenje ozrimo» Kako revnih, kako strašno revnih je toliko ljudi! Ali n| sramota, da človek, krona stvarjenja in zemlje gospod, mnogokrat tako razfergap in jcapasthodi, in zmerzuje in strada? Koliko tavžent ljudi je u naših deželah, da po cele tedne niutajo kruha, ampak le u oblicah korun,in dostikrat še tega "malo prida in brez soli. In še le na Irskem;, ondi se je že prigodilo^ da je, ženska psa lovila, mu kost iz gobca izmuznit,.kojo je na gnojišu najde!; sama jo hoče oglodati, od strašne lakote užu-gana. In pravijo, da Irska zemlja je vender toliko lepa, vedno zelena, cvetočaf — Ali naj bi videli, kako se po sto in sto černih sužnjev, u spodno ladja ali barko zmašenih in zvezanih, po morju pelje> da jih zadušiti hoče, m od strahovite žeje in sopuha pojemajo Jn konec jemljejo. Sinje morje, pa e se veličastno maje in giblje, in u njegovem čudnem neizmernem krilu se čverste^ ribe in ribice in ne-brojne morske živali lesketajo kot zlato in srebro in kot pisana svila, in prosto in veselo švigajo gor' in doli in sem in tje, kakor jim 46 Ijirbo in drago. — Ali kako je poletno jutro u kteri vasi na kmetih? Komaj se dan zazna,, se že oživi germovje in drevje, in drobne tiče in tičice zažvergole in pojd, skakljajo in fer-kajo, tako vesele in zidane volje, kakor bi se bile vse sladkega vinca jaapile. Borni ljudje pa se u svojih gnusnih in zamazanih posteljah, u temnih smradijivih kotih in hramih, zdramijo, ter si tožljivo oči manejo, in se zlecajoin ze-r-vajo, ker moraja vstati k terdemu delu; in mnogo mater že tik postelje težke in britke skerbi prežijo, in kakor hitro se zdrami, berž planejo na njo, kakor divje zveri na svoj rop ali plen. — Ali poglej tam velega mladenčat ki je jetiki zapadel, kako medli in hira. Itavno je spomlad, vse živo in zbujeno; Šinkovci na zelenih vejicah cel dan od mladoletja cverčijo, violica za germom puhti, in zvončiki ia mar-^ jetice kakor hičiee migajo po pisanem vertu; in pastir na ledini drobno zapiska nä pero ali pišalko, in dekla zverhan jerbas nove detelje k domu zanese; clo dolgočasna mavra u hlevu čuti, da je spomlad, in vrat spenja in muka, in bi rada venkaj na prosto; in kako toplo ift prijetno »sonce sjje na klop pred hišo, in u nedeljo zvonova glasno pojd in vabijo u cerkev in vabijo venkaj pod jasno nebo u prelepo natoro! Al oh, itrladenec u temni stanici pri mizi sedi sam in zapušen, in pokasljuje in bolno glavo na belo medlo roko naslanja, in terpi in tiho zdihuje. Poprej je srotej še vender upal in mislil, naj Je spomlad pride, da bo že spet okreval. Al zdaj je spomlad 47 že tukaj, in vse je novo in veselo; njemu pa ni kar nič boljše, ampak še hujše, in zadna iskrica pičlega upanja mu je ugasnila, in z njo bode tudi on* skoraj ugasnil in zibnil. Pri vsem tem pa vesele tičice le naprej žvergole, pomladanska sapa po cvetečem drevju pihlja, in potok se mermljaje prek vertiča vije in prijazno pozdravlja rožice svoje ,* — in ne vejo in se ne zmenijo nič za bolnega mladenča., ki doma žaluje in umira, in ga nič ne pomilnjejo. Vender je to čudno in neskladno, daje celo stvarjenje ztinaj toliko lepo in veselo, in pri človeku je vse to čisto drugače. Živalica malokrat strada, ne nosi oguljene suknje in stergäne srajce, in pavec ji ne moli iz raz-drapanega čevlja; ampak sledna je vsak dan kot za nedeljo prazno oblečena u gladko ko-žuhovino ali tanko perje, in u novo poddelane čevlje iz močnega usnja, ali^pa u irhaste hla-če, kakor ji je treba in se ji nar lepše prileze. In„ne žre in ne pije nikoli več, kakor kar ji služi; in povsod, blizo in daleč, "doma iti na ptujem, dobi prenočiše in povžitek zastonj, in ji ni treba sitnost in stroškov. In žival nič ne ve od merzlice, jetike, vodenice in prisadne pljučnice; in kadar po meglenem ali vetrovnem hodi, ne dobi nahoda in se ji ne vleže na persi; — toraj tudi rlikoli zdravnika ne iše fn ne pokliče, da bi ji jezik pogledal in žilo potipal, in ji zdraviFa zapisal vsako uro po dve žlici, lu kar taka neumna stvar za svoj stan in za življenje znati in ve-diti mora, to že seboj na svet prinese, in se 48 ji ni,treba ne po šolah potikati in ne prt mojstrih posedati« Svoje mlajše zmerjati, svariti in pretepati, to pri živalskih rodbinah nikjer pi u navadi; mlada živalica tudi brez strahu in išibe nikoli neumnej in hudobnej ne bo, kakor so stariši bili., — Zakaj vender je to^ pri človeku vse vse drugače? To zastavico so že. učeni moži in pri-proste .čenče vsih.časov zlo uganjvali, in mar-siktlo moder se je že opekel zraven, in je kaj prav neumnega izkvasil in mislil, da jo je zadel. Tudi jaz bi je ne bil izduhtal; — toda uganka te zastavice se najde u prestarih bukvah, u nar starjih, kar jih imamo, u starem zakonu, U teh bukvah je zapisano, da je vse to bilo enkrat čisto drugače,in da perva člo-vejca nista nič'vedela od sterganih rokavov in luknajštih čjevljev, od gnilega koruna in toče pogubne, od dolžnega pisma in davkov velikih, od čuvajev in bričev, od sodbe in ječe, od bolezni in zdravnikov. Ta človeka bila sta nedolžna in srečna, z grahom neznana, z Bogom prijatla; njuno življenje je bilo sveto in mirno, in njune duši ste kvisko kipele, kakor dve bele lilii u tihem vertu. In u tem vert% in pri teh dveh je bilo božje kraljestvo zunaj fn znotraj. l?a to se je spreverglo, oh zlo zlo spre-*» verglt). Zlobna kača se je ti presrečni verfe priplazila, in je potuhnjeno lezla in se zvijala^ ip s potoho in zvijačo je oslepila človeka, in ga gerdo olegäla, in globoko potisnila u greh in* nesrečo. In zdaj je doteklo,, in bilo je 4» proč, vse proč! — cela zemlja in jezer in jezer let in milionqv Jjudf in ves človeški rod je bil -pokvarjen", noter do korenine in oserčja pokvarjen in spačen. Kajti mladike ne morejo druge natore imeti kakor deblo, iz kterega prfrasejo« Od te dobe sta se greh in gorje togotuo vlezla med Vse ljudstva na,zemlji, in sta neznano veliko pogube in nesreče po vsem svetu zatrosila, in od zdaj imata smert in hudoba vsak dan cerkvanje in žetvo, in se jako dobro počutita. Da 5 grozno huda se je zgadila; greh je dušo in telo in clo zemljo okužil. U sled-nem človeku je vroča žeja in želja, srečen bitiV ostala; toda ključ od prave sreče in veselja se je zgubil ? — je u morje padel. Nasproti pa se drenjajo in mergolrjo na zemlji skerbi, revšina, nevolja, nadloge, in britkosfi, in smert brez počitka za ljudmi dirja, kakor lovec za zverinoj, in svoje pse, bolezni, na nje šunta in hujska, dk jih davijo in morijo* Še le nar hujše pa j^ z dušo in njeno večnostjo. Duša, kakor bi ji bilo zavdano ali narejeno, je neumna in trapasta, da Boga in večnostma kaj malega ima in malo porajta; nasproti pa ktera kratka dobra volja, ali kaka posvetna čast in pohvala, ali par krajcarjev ali*goldinarjev zaslužka, to, to ji je draga injmenitna reč,, zä kojo se j e treba pogan ja ti; — in je neumna in trapasta, da k hudo ji posebno diši in dopade, kar je pa prav in pošteno, io jivelikrat merzi in* se ji gabi. Da, mnoga, rav, ;ne bom se branil njegove mke, temuč se voljno udal m poterpel; in potem 70 prav serčno iz cele duše zamoli: „Zgodi se tvoja volja, kakor u nebesih, tako na zemlji!^ In gotovo se ne boš kesal,dase je tako zgodilo, in da si tako moli]. Do zdaj/sim od božje volje le sploh in nekoliko omenil, in se menda nobenemu zameril; toda imam še več druziga povedati, kar zna-biti ne bo vsakemu dopadlo, ampak temu in unemu merzelo in.se mu pod nosom zakadilo. ]Vič ne *fe; bom prav pohlevno začel: Potovaje sim prišel enega poletnega* večera iz visoke temne hoste u jasno-sončno dolino. O naj bi ti saj pokazati mogel tisto dolino in tisti večer! Nad mano, od koder sim prišel, so ponosne jele in sterme skalje visoko proti nebu kipele; pred mano pa se odpre*prijazna ravnina, ki se polagoma znižuje in širi^ in me pripelje na lepo.polje in med livade zelene, kjer bistri potočki «umljajo in se vijejo križem. In 'kol večjega potoka se jelše in topovi senčno košatijo. Daleč na višini cleč-ko krave in koze pase, in si žvižga in ujcka po lesu in pečovju, Pred mano proti sončnemu zahodu se dvigajo vinske gorice z žlahnim tersjem, in ob krajeh se versti sadna in listnato drevje. Nad cvetačo dolino s^ sinje italiansko nebo razpenja ? na kojem svitli sreberni oblaki in oblački mirno plavajo^ in od višine rahla sapa veje in si z listjem in mojimi lasci igra, Grilček u travi zadovoljno cverči, in metulj se 'kol nebrojnih rožic maje in ne ve, ktero bi poljubil, ker ga toliko cvetja 71 In sladkega diha semtertje vabi; in na zeleni veji tičica skaklja in prepeva od stvarnika vdihnjeno* pesem. Prijazne hiše in hišice so po* dolu, po bregu in tik potoka razsjane; kako mirno se sveti pobeljena stena in šipa u oknu od večernega žara! in iz bistrega studenca, ki nikdar ne usahne, vodica memo/šnmlja in se kramljaje zvija in skriva pod travo visoko.— Al kakor po jasnem jutru goslokrat siva megla vstane in dan z žalostnim mrakom prevl^če, tako so meni vstajale težke kalne misli iz glo-bocega serca, ko sim gledal to prelepo rajsko dolino. Zakaj vedel sim, kako ljudem gre, ki iujtaj prebivajo. Taka neizrečena sirosna jih tare, da mnogi še ob nedeljah raztergani hodijo in si u cerkev ne upajo; in po cele tedne ne gleštajo ne moke ne grižleja kruha pod streho; in otroci, sicer Jepega milega obraba, so Jako medli, oh, tako medli in bledi, kot bj bili ravno "okrevali dpjge, bolezaii. In še kaj več sim vedel: res je tukaj grozno ubožtvo doma, in vender če prav ob delavnikih memo ktere kerčme aJi žganjopivnice greš, boš cul, da moži in fanti noter sede in pijejo. Od kod li dnarja dpbe? Sam prav net vem; pravijo da eni tudi kradejo tam, da še bolj pa grešno škodo delajo po lesu in gojzdih, ne le za potrebo, mtarvec da skrivaj prodajo in protem zapijejo. Naj gerše se pa ob nedeljah napajajo, tulijo~in kolnejo, in se sprd iii stepejo^ čase (kozarce) potarejo*, noge iz stolov pi-pljejo in se koljejo; tukaj jo eden po glavi doj}i? da se zgrudi, tam eden z nožem u rebra? 72 da se mu kri ščurkoma ulije. Drugi dan pa se tožbe začno; gosposka pretep in morijo dolgo preiskuje in sodi, in to vešarie se glo-beje potisne u.dolge insromaštvo. In še jsicer je veliko hudega ondi: za službo božjo sekaj ne zmenijo, in mnogi od Kristusa ravno toliko vejo,-kotzamorski divjaki u Afriki: loternijsko življenje, nesramne hudodelstva in semtertje pretep in uboj jim je kaj navadnega. Taka je ondi z ljudmi — u prelepi cvetoči dolini! O moj Bog! ali le u zraku in u vodah in u zemlji in rastljinah in med živalmi činiš in bivaš,— in ali je človek zaveržen merčes? kojega, se nebo in zemlja branita in sta ga pahnila od sebe? Zakaj je vender u nätori in stvarjenji vse tako veselo in lepo, in le pri ljudeh g;ostokrat tako hudo, tako revno in tuspno? —Pol odgovora na to smo že spredej pri drugi prošnji culi; kraljestvo božje jenam-ree ljudi- zapustilo, in se znovega še le vpeljati mora; zato je zemlja za zdaj le zbolj-šljiva pokorivnica, kjer mora človek mnogo hudega prebiti, preden mu veLika nedelja večnega počitka in veselja zazori« To je pa še le pol odgovora, in ostalega pol še manjka. Vender bi*bilo tudi preveč, ko bi človek nič druzega vžiti ne dobil kot zgolj hudo m grenko, —r to bi mu dušo čisto splašilo*, in jo ob,vse zaupanje, ob vso prijaznost in serčnost pri-pravilo. ZatoJjiibi Bog. ljudem nikakor preveč teitHv in zgolj križa nakladati* noče/ ampak slednemu le toliko, kar je prav in k ozdravljenju duše potreba. Da je pa pri mnogo lju- 73 deh, u mnogo hišah in soseskah <;lo toliko britkosti in nesreče, ne pride vsigdar naravnost od Boga, marveč si ljudje to sami spalijo in skuhajo." Zakaj ravno to je velik razloček med človekom pa med rästljino, -živaljo in drugimi stvairni, da človek je božje primo-ravne roke bolj oprosten, in sam sebi in svoji lastni volji pripušen,*— ostale stvari pa so ograjene in najožjo roko in njegovo sveto voljo terdno natvezene, da druzega ne počno in storiti ne morejo, kakor kaj je po stvarni-kovi volji. Zato gre pri neprostih stvareh in u božji naravi vse bolj redovno, bolj jasno in veselo, ko pri svobodnem bedastem Jjudu* In vender bi bflo lehko še tavžentkraft lepše pri ljudeh, kot pri živali u gojadu in pri cvetlici na polju, naj bi se človek hotel veselo in prosto ravnati po božji volji u svojem djanjl in nihanji, u mislih^ besedah m delih, u desetih zapovedih božjih, u dveh postavah ljubezni9 in u petih zapovedih kristianske cerkve. Al ravno to je gorje jnasvetu: ljudje rajše imajo«, kar Bog noče, kakor kai* hoče,; to je peklensko seme u človeškem sercu, krje že toliko zlega napravilo pod nebom in na zemlji! Kaj so ljudje? Mravlje proti Bognr oh še manj, — kupec smeti pometenih iz srečnega raja. Kako si človek upa se yisoki ve-ličanskej volji božji ustavljati, in ali ni neizmerno neumna prederznost, dfugače hoteti in storiti, kakor vsegamogočni kralj nebes in zemlje hoče, ki nas u svoji roki nosi? — Pa tako je z nami? revnimi trapi9 in velikrat volje 74 božje, še kar vediti in znati nočemo, kaj pravim, jo še le storitU Kdor ima bolne prisadne oči, se sonca in luči ogiblje, si vse okna za-gerne in oči zakriva; kajti svetloba ga boli. Tako imajo mnogi tudi dušne oči vse prisadne in bolne, in božje volje kar pogledati in vi-diti nočejo,, ker je tako lepa in sve%, da jih zaboli; zato si oči zakrivajo, in se tistin^groze In hudujejo, ki jim hote luč prinesti. Od tod pride, da goljufi, pijanci,. ponočnjaki, nečist-niki in ostali gerduhi kmeškega in-škrieovske» ga stanu nar* bolj duhovne sovražijo in zaničujejo, An ravno jim niso nič zalega storili. In vselej je gotovo znamnje, da človek je že zlo hudoben in vragov, aka duhovski stati čerti In zasmehuje; zakaj tudi Jezus, božji sin, je bil duhoven in dušni pastir, in je t$ stan sam postavil. Pa saj ne more drugače biti; duhp-ven je postavljen voljo božjo oznanovatfj hudobni človek pa .voljo božjo sovraži,, in vest ga bode in šipije, akose na-^njo opomni; zato mu je duhoven tern u peti. Kako pa ljudje spioh voljo božjo za ljubo imajo, bom saj pokazal u enem izgled« ali u dveh. Na priliko, jaz pravim: božja volja je, da naj se žganje ali „šnops" nikar ne pije, in božja volja je9 da naj se žganje nikar ne dela ali ne kuha; In kdor žganje pije, in še več, kdor žganje kuha, on božji volji nasproti ravna. Tega si ne dam po nobeni ceni ovreči; in kar sim rekel, bom tudi ljehko spričal. *) #} Zlo enako in mnogo .sledečih - svarivnih resnic stran žganj opij e so tudi premilostivi Lavantfnski Knez in 75 i. Žganje (bodi si rozolj, brinjo-vec, sHvovec, ali kakor si hoče slad» čica),oboža ljudi, cele rodbine, sta-rise in otroke nesrečne stori; žganje je grob dornačije, ktere se prinre. Le poglej pijanca, kako se njemu, njegovi ženi in otrokom godi! Pijane ves bled, ali pa.kot kuhan raky raztergan hodi in zädni pertic proda > da ga na žganju zapije. Žena nima kaj kuhati, otroci ne kaj jesti ne obleči; večidel hodijo s trebuhom za kruhom in po hišah beračijo. Naj vee kmetij pride po pijancih na boben. S pijanostjo toraj oboža pijane, žena, otroci, in,vsi,kterf mu kaj posodijo, zgubijo.; pri pijancu tudi keremar zgubi, kteri mu preveč na up daje. Ker pijane davkov ne odrajtuje, mora gosposka drugim več nakladati; in srenja mora po« slednič pijanca.rediti, in tudi njegovi nesrečni otroci ji pridejo na skledo. — Delati žganjo-pivec noče in u kratkem tudi ne more; kajti žganje mu ude "suši in trupla moč sneda, ka*-kor kukec n\i knaver (lesni červ) čverato drevo/ Rokodel, žganjopivec, se tako zlo trese, da ni delati vstani, dokler ne pije. Po piji en č„asek komara, pa kmalo zopet-oslabi. Gospodinja žganja vajena se tako zdela, da za drugo ni, kakor da pije. — Al lehkö, da mi ikof A n ton Marti« u svojem „Duhovsko-pastirskein glasu 1851" z živo besedo ljubim Slovencom razkli-cali, jih. te velike nesreče ovarvati. Toraj se derz-Bern, večkrat tudi Njih lastne besede in posebne n Njlhmem „glasa" omenjene prigodke tukaj povzeti. 4% 76 ktero pijance u besedo seže, češ: ravno žganje mi daje novo moč, in me za delo oživlja. Jaz pa pravim, dB to je neumna ingerdalaž^ Baln|k u legarju ali vročinskej bolezni, kadar ga ognjenca pritisne, je tudi močen, in razsaja in bije 'iol sebe, da mu večkrat po dva možaka nista kos; toda kmak) po taki golju-fiyi -moči se bolnik zgrudi in za «mert oslabi» Tako puhlo goljufivo moč daje tudi žganje; in pogoje ko se ga človek napije, poprej one*-more. Toraj žjjanjopivec nima* ne moči ne veselja za 'nobeno- bolj zdaljsano delo, vse zapravi in* od hiše odnese, in nikoli nič ne prinese, kakor znabiti v,časi kaj ukradenega. Drugi, pijanci navadno še-le popoldne začnejo, žganjopivci pa že u jutro zgodaj na teše pijejo.; žganje iz njih hahlja, kakor iz kotla, da ni blizo njih za obstati. Lenoba, ubožtvo m pa kup dolgov je žganjopivcov navadna to-varstvo. Njih časna sreča gre rakovo pot; pa tudi večna sreča jim* umira*. 2. Žganje dela nepo&oj, boj in morije; kanior žganje pride, od ondot ljubi mir beli. Hodiš po svetu in čuješ u kerčmt ne~ znano« trušati, kleti, rotiti in pretepati se,pra-šaj, kaj imajo? Zvedel boš, da žganje pijejo* „Vino, pravi sv. pismo, serce človeku ove^e» li"; žganje pa človeka le zdivja. Nesrečna žganje, ono je oče naj strašnejih hudobij in naj grozovitnejših morij* — tf ^Ljubljanskih Novicah leta 1851 se bere, da je trideset let star mladeneč na porotni sodbi stal, zatožen, da je svojega očeta ubih Oče je prišel ves 7? pijan na večer domu, je razdajal po izbi posebno zoper sina, kteremu je poslednič skledo u glavo zagnal, da se mu je kri ulila. Čeravno je sin dolgo terpel, ga je*poslednič vender jeza zmagala, da verze en kol proti očetu, ki ga na glavo zadene, da se zgrudijo timerje. Drugo jutra zgodaj se gre sin sam zatožit. Zdravnik je dokazal, da rana sama po sebi ne bi bila zasmert; pa ker je biLstari mož pijän in togoten, so bili njegovi, možgani4 vsi s kervjo zaliti, da je umeri. — Na Ang-ležkem se zmed petdeset hudodelcov u železji po ječah* stirdeset pijancov našteje. U novem Jorku, velikem mestu severne Amerike najdeš veliko sto otrdk zavolj tatvine in druzih hudodelstev po ječah zapertih; pa večidel teh mladih hudobcov so" otroci žgarijopiveov. Na; Nemškem je pred nekoliko leti žganjopivee svojo tašo u pijanosti ubil ? ker mu je pijančevanje očitala. — Žgano vino je srečnih zakonov smert. Ktera zakonska žena več solz prelije, ko-ona, ki moža pijanca ima? Preštej nesrečne zakone, in boš »najdel, da več od pol nesrečnih zakonov pijanšina stori. Deoa jokajo, mati zdihuje, oče pa u litužu pije. Pijane je celi hipi živa nesreča, in jii druge pomoči za tako družino, ko pijaneova smert., 3. Žganje človeku pamet jemlje, um omami, in gjavo toliko oslabi, da pijane sam ne ve, kaj dela. Na dražbah (licfitaciah) po nekih krajih kupce z žganjem napojijo, da se prav poganjajo, ter sami ne vedo, koliko obljubijo, in pa za kaj; u pija- 78 nosu se jim njih premoženje, pa* tudi vs€ druge reči veliko veče zdijo, kakor so. Žganjo-pivei učinijo toliko bedarij rn hudob/j, daje groza. Kakor se dim iz predpeči vzdiguje, in oči nakadi, tako vstaja iz želodca žganja sopuh človeku u glavo, možgane uname^, ter gotovo, če ravno pomalem človeka ob pamet spravi. Naj tanjše živice (čutnice), koje duša za misliti in soditi trebuje, kakor oči zav gledati, nesrečno žganje oslabi in strati. Žgan-jopivci prej ali slej 5 pa večidel ob pamet pridejo; kar jim dans poveš, juter ne pomnijo; veliko jih clo grozovitno zdivja. Zrajtano in dokazano je, da uzanemšnicah (u hišah za nore) >o srovo od naju šlo", sta djala. Kadar že nista več mogla^ se domu spravljata. Bilo je ponoči in pa huda zima. Na poti sta obležala in na pol izmerznila, .poprej ko so ju ljudje najdli. Eden pijaneov je^hjtrjo umeri, drugemu so pa pomalem «dje odpadali, perst za perstom. Na vozejü so ga od hiše do liiše vozili kruha prosit in sromaka preredit. — Koliko žganjuhov je že zmerznilo, potonilo ali pa za celo življenje hromih in nesrečnih postalo,- se prešteti ne da. In po vsej pravici se reči sme: vsak, kdor žganje pije, poprej umerje, kakor bi umeri bil, ako bi ga ne-bil pil; in vsak, kdor drugemu žganja piti daje, ga.poprej u smert* pripravi, kakor mu je odločeno bilo. Äoliko jezer JjudLbi &e dans živelo veselih in zdravih, naj bi nesrečnega žganja tie bilo; ta ognjena vodica, kakor mu Indianci opravijo, je nar boljši* lovski pes.po-žrešne. smerti. Nasproti pa jih je že veliko, M so se pozneje žganju čisto odpovedali ^ sa- 81 mih poterdilo^ in se jim je tudi videlo, da so kot za deset let mlajši in krapkejši in pa za*-dovoljnejši u sercu, kar žganja ne pijo več. 5. Žganj e človeku ves t zaduši, i h luč svete vere mu ugasne; žgano vino vsaki pregrehi vrata široko odpira. Kdor se u žganje poda, njega ne veseli moliti, ne poslušati božje besede. Kadar sosedje u eerkvo gredo, jo pijane u lituž. potegne* Ni kraja na svetu, kjer bi gerže zoper sveto vero in zoper služabnike božje kramljali in krohotali, kakor pri žganju., Ängelj dobre vesti pijance zapusti,, žganje vsim hudim nagonom vrata odpre,'da kakor jz pekla planejo, in dela počenjajo, kojih nas sam večni Bog ovarji! — Prav zrelemu žganjopivčetu je slab prrijatel toliko žganja plačal," kolikor gaje piti hoteL Veliko ga je že polukal, pa še veselo čašico povzdigne, — naglo se pazverne, široko zine, inJz gerla mu gerd plamen černo-zelen šviga, ter žganje iz njega gori., Obraz se,mu strašno premeni, in u treh urah je poginil, Prijatelj ki mu je žganja kupoval, je prišel na sodbo. — Zapeljivci dekletam žganja in rozdIjev kupujejo, da svoje nesramne želje spolnijo. Šun-tarji in goljufi' postopače z žganjem napojijo, da jjh potem kakor divjo zverino nad gosposke in nad druge ljudi ženo, ktere hudobni pre-kucuni sovražijo. Ubijavci in razbojniki^ se žganja nažrd, poprej ko grejo ropat, ljudi mučit in klat. — Pred nekoliko leti je človek jsam obstal, da je hotel svojo ženo usmertiti; pa m imel serca, in toke so se mu tresle kaj 4*# 8L takega storiti. Zato kupieo žganja popije; pa še ni mogel. Zopet drugo kupico žganja zalije pa še ni imel serca se žene lotiti. Tretjo kupico popije, in kakor od sedem hudičev obseden nad ženo skoči in jo neusmiljeno zamori. — Žganjopivci prešestujejo, če ne u djanju, ker ni priložnosti, pa z nesramnim govorjenjem, z nesramnimi pogledi in z dušo nesramno. Žganjopivci kradejo, ako ne ptujim ljudem, pa sami sebi, svoji ženi in otrokom. Žganjopivci lažejo, se rotijo, in se ne boje po krivem priseči, če se jim le žganja plača* Kdor ne verjame, naj bere pisma kervavih sodb, in bo najdelr da se naj več in naj straš-nejih hudobij u pijanosti zgodi, in u tistih krajih, kjer se ljudje žganju udajajo. Otroci nosijo pregreho svojih starišev, in so červi-vemu sadju podobni, bolehni na truplu, ubogi na duši. Skušnja uči, .daje dete že mater-nega mleka pijano, kojemu žganjopivka persi da.— Ni še dolgo, kar je mož umeri, kteri je več let žganje pil, pa tudi žena ga je rada pila. On je bil skoraj v^ak dan pijan, in se je pijan u posteljo vlegal. Imel j^ čvetero otrok. Pervo j0 bilo dekle na duši in truplu zdravo; al to dekle sta imela, poprej ko sta žganje piti začela. Trije ostalih, dva fantiča m eno deklice,^ so bili trapi (bebci), ubogi »a truplu in na duši. Teh troje pa sta dobila potem, ko je bil oa vsak dan žganja pijan.— Bre^z števila je po svetu otrok sromakov in sirot, ki so jih stariši žganja pijani snočeii» Kaka hudo, kako strašno je to za starišef — sä Kaj bi še le rekel nesrečnim starišem, ki šq svoje otroke žganja vadijo, in jih sami poma-lern s strupom zavdajejo! Otroci, ki žganje pijejo, ostanejo paglovci, kot kužeji drobni, kojim se zato žganje daj*e, da majhni ostanejo. Taki otroci že u mladih letih bolehajo, SB terde glave, termaste volje, in se ne dajo. učiti; nimajo veselja do molitve, m do dela* €ajejo, kako oče hudo dela, kaj mati počne, kako se kolneta, in vsega tega se nauče. Strah božji 4ake otroke zapusti, neki hudi duh jih obsede, izrasejo hudodelci brez vere in Boga. 6* Žganje ljudi u železje hude n^ vade zakuje, in jih po uglajeni cesti u pogubljenje pel ja. Resnična je pregovor; „pijane se preoberne? kadar se u jamo zverne" da ga pokopljejo. Naj več žganfo-pivcov nagle smerti umerje, ali pa za plotom u kaki luži brez svetili zakramentov konec vzame. — U Parizu so leta 1835 prebivavci neznan.-smrad iz čumnate ovohali, u kteri je priletna žganjopivka prebivala. *Ulomijo vrata, pritarejo u čumnato in vidijo* smerdljiv dim, pa babele oe najdejo. Poslednič ugledajo čern kup germade, iz koje se je kadilo. Sožgano truplo je bilo žganjopivke, ktera je bila eno uro poprej vsa pijana domu prilezla. Slama, stoli in miza so bili sožgani,in oblačilo je na njej zgorelo. — Gerd je pijane, da ni pod soncom geršega,pa še veliko gerša je pijaii-* ka, posebno pa žganjopivka; ona še .svojega sramu ne pokrije, pravi sv. pismo. — Takih pijaneov sv. cerkev po katoliško pokopati pre^ 84 pove, in,sv» Pavi pravi, da noben pijane u nebeško kraljestvo ne pojde. In naj si ravno dober Bog mnogoterega pijanca na bolno posteljo položi, in mu dolgo bolezen pošlje, pijane se tudi na smertni postelji ne poboljša; on prižgan pekel u sebi ima, ki poprej ne u-gasne,,dokler mu večen ogenj na unem svetu goreti jie začne. Ako usmiljen Bog pijancu zopet zdravje daT pijane pije kakor poprej, in šq huje; žganje ima za svojega Boga, kte» remu premoženje, poštenje, zdravje, življenje in tudi dušo proda. Kako bi bil tak človek izveličan ? Glede na teh šest.žalostnih resnic in grozo vitnih tožb, h koncu ne morem druge sodbe čez žganje izreči, kot sledečo: Na celem svetu ni nobene reči, da bi bila ljudem že toliko strašne škode in nesreče prizadjala na*premoženju, na pokoju, na pameti, na zdravju in telesnih močeh% na veri, zveličanju in celi dolgi večnosti, —t kot*žganje ali „snQps"; koristi ali prida pa človeku u nobenem oziru, in pod milim Bogom kar nič ne prkiese, ^ganjiea je naj strašneja kuga na zemlji, peklenska mišniea za neumerjoče duše, ognjena pregreha* — Toraj naj še onim, ki so u tej reči prizadeti, prävfco razsodim, in jim iz serca in po vsih ustih povem, kar jim gre: 1. Žganjarjem, t. j. onim, ki ga žgejo ali kuhajo. Naj bi poreden fantalin lep. kos kruha imel, in bi ga notel jesti, pa tudi ne lačnemu otroku dati, ki zraven njega stoji in ga milo 85 gleda, — marveč bi ga raji u blato vergel in poteptal, tako da bi ga še pes ne povohal več: jeli, to bi bila peklenska hudobija, in mladi hudobect bi zaslužil prav do živeg&na-šeakan biti. Žganjar pa žita, sadja in koru-na, ki je naj boljši živež bornega ljudstva, na cente kupuje, ne da bi ga jedel, ampak da ga pokvari, pa ne le pokvari, marveč da iz ljubega, kruha t bližnjemu nar hujši strup nareja za dušo in telo. Kdo, je gerši hudobec, uni fantalin, ah' taki žganjar? Ali ni pravični Bog nam ravno zato*korana*vzel, da nam gnije, in nam tudi vse druge pridelke zmanjšal, ker ste vi žganjarji toliko božjega daru u žganja pokuhali? Zraven tega so tudi d'ervfa vedno dražje, in ubogi ljudje pozimi zmerzujejo; žganjarji pa strašno veliko derv požgd, ne Fe brez vsega prida, ampak u očitno škodo človeštvu* Žganjarji, aH zamore to po volji božji biti, da žito., sadje, korun in derva gerdo pokvarjate, hudo letino in draginjo, napravljate, uboge ljudi peklite, zraven pa človeštvu s svojim strupom zavdajate? Vsak žganjar, bodi si kdor. in, kjer koli hoče, je že gptovo več ali manj-ljudem ali clo rodbinam iz svojega kotla zavdal, in jih onesrečil na duši in telesu, na življenju in, večnosti, ter bo enkrat moral tistemu odgovor dati, ki je za vse duše svojo predrago kri prelil. Naj bi se vsakemu žganjarju že zdaj tako, kakor enkrat pri sodbi, pred oči postat vila vsa versta hudega, kar je njegovo žganje že napravilo, vse jzamujeno delo, kletvice^ 86 priduianje, svinjsko govorjenje, prepiri, raz-boji, glodavna britkost u sercu, prenesrečna fzreja otrok, dnevi in leta okrajšanega življenja, toliko in toliko razrušenih pohištev, toliko in toliko nesrečnih duš, ki so u žganju vest zamorile, ter za božjo besedo, ^amolitvo, za nebesa in večnost odmerle; ko bi se vse to vsakemu žganjarju že zdaj pred oči postavilo: joj in gorje, iz strahu in groze bi vsi svoje kotle in pečnice razbili, marsikdo bi zdivjal in obupal> marsikdo kot nesrečni Judež verv popade! — in se obese!. Pač strašna je ta beseda in kot burja merzla in ojstra^ da vsL žile pretrese; pa ne morem drugače, grozovita resnica mi dajfe grozovito besedo. Me skoraj samega serce bo!i? da sim tako strašno sodbo žganjarjem napovedati moral;.,pa ne smem-in ne morem drugače. Eno pa smem in zamorem, namreč lepo, pomirivno besedo za tiste pristaviti, ki so poštenega serca. Kakor svoje dni sv* Peter , tudi jaz vam rečem: „vem, bratje, da ste iz nevednosti to storili.^ In ker ste iz nevednosti to. storili, vam bo Gospod tudf ložej odpustil, ako se zdaj spreoberqete, saj zdaj 5 to ste čuii in zvedli. Le poprašajte svojo „vest, in sami u tihi molitvi Boga za svet poprosite, rekoč: „Gospod^ kaj naj storim^ glej, jaz sim tvoj služabniki" Gotovo, gotovo vam notranji glas božji odgovoril bo: nikar ne žgi, nq kuhaj več žganja^ Človeka je že strah in groza, ako je ponevedoma in nehote velike nesreče ali smerti svojega bližnje« m ga kriv; —kako še le vambd,akobj tudi zdaj ne prenehali, ampak posrhmal še zmirom in vedoma ljudem zavdajali in jih morili! Pa znabiti boš rekel: „Jaz nisim kriv, če ljudje preveč in nezmerno pijejo; vsaka reč se da ü hudo oberniti. Tudi nožar ne more za to, če se kdo z njegovim nožem u-smerti". Na to odgovorim: Nož je koristna in za mnogo rabo potrebna reč; žganje pa, kar svet stoji, še nikoli nobenemu človeku ni nič koristilo, škodovalo pa je že jezer in jezer ljudem* kajti tudi pumalem in zmerno vžir vano, vender le škoduje, — skoraj vsi zdravniki to pričajo. Kar pa clo nič ne koristi, škoduje pa neizmerno veliko, kaj tacega pripravljati nikoli in kratko nikar tie more pri-pušeno bitk . Ali pa boš.rekel: „žganje le vender koristi; saj je potrebno za lošenje (lakiranje^, pozlacenje itd." Al žganja, kolikor gaje zares za lošenje, pozlacenje itd. potreba, pravlehko en sam kotel daje za celo deželo; m na vs&kö vižo je froljše, da vse nelošeno in nepozlačeno ostane, in se žganje nič več ne pije, kot da bi lošili in zlačili, zraven pa ljudje lošno, in zlačivno žganjico žerli. Ali pa boš rekel: „kaj že, če ravno ja« ne žgem, drugi bodo le vender žgali." Jaz odgovorim: kadar umerjen, boš le ti, cisto sam aa mertvaskem ojdru ležal, in čisto sam s svojo lastno vestjo pojdeš pred sodni stol božji, in »jdš moral odgovor dati samo za-se, in ne za druge; — in naj drugi žgejo, kakor 88 radiy ti ne boš odgovora dajal, kaj hudega so oni s svojo žganjico napravili. Ali pa boš rekel: „to je moj kruh in zaslužek; jaz sim reven ^ in meni in mojim otrokom nobeden nič ne da, če sam nie ne prislužim". Čuj inoj odgovor: Ako se iz ljubezni do Boga grešnemu zaslužku odpoveš, je on dolžen tebe in tvoje otroke u skerb prevzeti; in on je od nekdaj, še bolj kakor je dolžen, skerbel zä tebe, in je dovolj premožen, — ne bo te zapustil* Nasproti pa, ako še po-sihmal in neprenehoma svojemubližnjemu strup napr^vljal in,mu zavdajal bos, to tebi in tvojim otrokom nikoli sreče prineslo ne bo, in božja pravica ne bo zaostala. „In kaj pbma-n ga človeku, če ,ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo terpi?" In „kaj škoduje človeku, če ves svet zgubi, svojo dušo pa reši?" Kaj ve-cega in lepšega Bogu in človeštvu darovati ne moreš, kakor ko bi enega dne molil: „zgodi se tvoja volja!^ m bi potem kotel odpravil, in žganje, kar ga še imaš, proč izlil kot pivu! dar pred Gospodom. Preudari to ree, dokter je še čas, in spomni si na smertno posteljo, kaj si boš ti-stokrat vošil? In tudi za domovino, za tvojo rojstno* deželo bi bila to velika zasluga, blago delo. Saj je že mnogi pošten vojak clo med neverniki z veseljem svoje življenje dal, od ljube domovine sovražnika pregnati. Pri nas pa še noben sovražnik, ne Francoz ne Turk5 ni toliko hudega storil deželam in ljudstvom, kot žganje. Tudi ti pokaži, da imaš blago 89 serce in ljubezen do ljube domovine svoje, ter pomagaj žganjskega sovražnika pregnati; daruj kotel in dobiček, in nikar ne žgi ved! Ako pa le ne opustiš in ne jenjaš, si ravno tak, kakor bi Kristiani in Turki vojsko med seboj imeli, in ti bi Turkom skrivaj pulfer in puše in orožje prodajal. Zakaj duh in poželenje se vse žive Am u človeku vojskujeta, duh je kristian, poželenje je turk; ^ ti pa s svjojim žganjem poželenju pulfer in orožje da-ješ, da duha in vest Iožej užuga. Ako pa kteri zganjat* to spozna in obstoji, da je do zdaj u zmoti bival in hudo delal, in se posihmal prostovoljno in serčno grešnemu delu odpove, ta je častivreden in verli mož, in nii več velja, kot marsikdo drugi. Kajti on pokaže y da ima pošteno voljo in blago serce, in da se je grehu in dobičku odpovedal, kakor hitro je prišel k spoznanju. Saj tudi Caheja bolj obrajtamö, kakor pravične farizeje. 2. Kerčma.rjem in vsem$ ki žganje za pijačo prodajajo in točijo. T^m skoraj vse to velja, kar unim, ki ga žgejo. Nočem nobenemu časti jemati; tudi kteri žganjar in kerčmar je lehko pošten mož, in znabiti si le nt zrajtal in ni vedel, kako pogubna je pijača, s ktero je dosihmal dobickaril. Takemu pa, kdor to ve, ali je saj s^daj zvedel, in vender le naprej žge in toči, takemti naj bi se veliko černo kazalo, z mertvaško glavo na njem, pred hišo .obesilo: „Gostivniea k S m eft i". In na kazalu naj bi « žvepleno-, rumenimi čerkami še to zapisano bilo: „Tukaj 90 se ljudem premoženje, zdravje, pamet, mir in pokoj, življenje in zveličanje jemlje, stem, dn se jim počasen peklensk strup piti daje", To za gotovo vem: naj bi hudič kaj svojih otrok imel, toliko odrašenih, da bi bili že za rabo, .nikamor drugam bi jih ne dal, kakor da naj žganje kuhajo in točijo; utej službi bi staremu hudiču nar ložej in nar več ustregli in pridobili. Pa marsikteri tak kerčmar mi lehko reče: 7,kako že, da bi žganje točiti kaj hudega bilo, saj imam privoljenje od višje gosposke4'. Zlo neumen si, 66 se s tem tolažiš in opravičiti hočeš. Gosposka je sicer od Boga postavljena, toda ona ni sam Bog. „ Ona ureduje le posvetne zadeve, in gleda na časen dobiček; za tvojo revno dušo se ne zmeni, in bodi si nazadnje zveličan ali pogubljen, to ji je malo mar. Veliko tavžent grehov lehko storiš zoper Boga in syojo vest, od kterih u papirnatih deželskih postavah nI nič, zapisano, in se gosposka za-nje ne zmeni. Pa ne vse, kar je od gosposke pripu&eno, je tudi pred peklom zavarvano. 3. Pivaom in prijatlom žganj ice* €e se kdo obesi ali ustreli ali u vodo skoči, to je kaj zlo strašnega, in ljudje se boje in ogibljejo tacega merliča in kraja, kjer seje ugodilo* Kajti prerano, u smertnem grehu in zoper voljo božjo truplo u grob pogrezniti^ dušo pa pred sodbo postaviti, to je vender kaj grozovitega, in vsakdo ubogo dušo pomi-luje. Zdaj pa presodi in povej mi: kaj je 9i hujše, če se* kdo usmerti z nožem, s pušo, z urnim strupom, ali sploh z enim samim takimi kratkim grehom, ki ga je znabiti zmešane pameti in u enem hipu nehote in nevedoma štor» ril, — aii pa če si kdo s počasnim strupom zavdaja, in se dolge leta in Teta s sto in sto grehi mori in davi, in sicer ne iz obupa in sile, ampak iz gole mehkužne strasti, s prosto voljo in premišljeno, (in tako vsak žganjopf-vec dela,) — kaj je hujši greh? — Toraj rečem In poterdlm: vsak«žganjopivec je samomor, in njpgovo zadolženje j6 še veče, poguba straš-neja, kakor če «si kdo urno smert učini. Ti mi znabiti oporeččs: „aj, traparija! — kolikor jaz pijem, to In pa nič; pomalem mi škodovalo ne bo". Jtez pa pravim: Bedasta Veša, ki 'kol luči ali ognja leta, sLmordatudi misli: luč je svetla in topla, in je ne staknem vsak dan, in je tako fletno 'kol luči švigati; se bom že varvala, da preblizo ne švignem. In tako znabiti petkrat ali sedemkrat 'kol luči ferkne, — pa naenkrat spodaj pri znožju svečnika nekaj prav rahlo zabrenzi, na-pol so-žgana veša, in ti ji še usmiljeno delo storiš, če jo berž z utrrnjalnikom u smert potisneš. — Taka veša je žganjopivec, in njegova luč je žganjica. Le pri malem začne in le serk-Ija dan na dan; manj kot včeraj dans ne pije, raji nekoliko več; in tako ga žganje mika in zvabi zjutraj in zvečer, in vleče in:zapelje enega u postopanje in zapravljanje, enega u hišen prepir in zakonsko razpertijo, enega u hudodelstvo in ječo, enega u bolezen in ob '92 pamet, enega u sromaštvo in grob,, jiaj vec pa u greh in u navadno nesrečno smert. Vzemi kozarček žganja in derži ga- proti oknu, kako čist in nedolžen je viditi, kako se ti milo in prijazno smehlja, — in tvoje šerce, čem reči tvoj želodec, se spenja in širi in globoka zdihne po njem! Glej to je hudič, ki se je u kozarček zmuznil in podobo nedolžnega an-geJja na-se vzel. Pač dolgo že morda to hudičevo olje uživaš, in meniš, da ti nič .ne de. Pa verjemi mi, da prej ali slej te bo zgrablo in kot goreč kolovratu pogubo zaneslo. In bodi si tudi, da le zmerno piješ noter do .konca, si vender le bolj in bolj vertaš u oserčje in življenje^ in si počasno pa gotovo smert piješ. Da žga« njica, če se tudi pomalem vživa, je le vender strup, to ti.bo vsak moder zdravnik poterdil5 ce le sam žganjopivec ni. Verh tega te pa se težek in ojster odgovor eftkfat .čaka tudi za volj slabih izgledov in zavolj pohujšanja, ki ga, pijaneom daješ. Zakaj ko bi vsak pošten mož djal: žganjopija je gerda in greh5 in bi zategadei tudi sam žganja nič več ne okusil, bi vender mnogega pijančeta pomalem sramota obhajala in vest spekala, inbinazad* nje sklenil, se žganjici odpovedati. TorajJjubl moj, slušaj dober svet pravega prijatla: Na Amerikanskem,kjer s& srovo vino za drag dnar komej dobi, so vpeljali bratovšino keršanske zmernosti, h kteri je kmalo čez dva miliojra bratov pristopilo, ki so se terdno zaobljubili , vse žive dni ne več kapljice žganja 93 pokusiti; ravno to obljubo je u revni revni Irski deželi nad milfon bratov storilo , — in jo zvesto spolnujejo. Vsak tovarš ima dolžnost svoje bližnje, kakor ve in zna, žganja odvaditi. /Ü Ameriki se je eno leto riad šest milionov goldinarjev prihranilo^ ki so jih poprej na žganju zapili. Ljudje rajše ubogajo, ki žganja ne> pijd, zadovoijnej žive, in so bolj zdravi. Žene se hvalijo, da 4majo nebesa^ kar možje žganja ne pijejo. Ljubi mir pri hiši prfebiva^ bolji živež in obleko imajo, pa tudi za otroke bolj skerbijo. ~ Giej, kak» je to lepo in veselo! In kar je milionov Jjudi zanioglo, bi li ti ne bil kos storfti? .0 če le hočeš, prav lehko zamoreš; še dans, precej, še to uro zarnoli: „zgodi se tvoja volja^ Oče nebeški, usmili se me, pomagaj-mi, da tvojo voljo dopolnim!" in potemierdno insvetfr zaobljubo stori, nikoli, nikoli več ne kapljice žganja okusiti. Glej, to je potem nar lepši zveličanski post, je sveta dra^a zaobljuba, kojc se angeljci u nebesih veseKjo, in je boš tudi ^ti kmalo nar bolj in„serčno vesel. , Inbodi si težko, zlo težko, in naj te hudoba še taka prigovarja na svojo stran, — spomni se na besedo Gospodovo: „akö te tvoje oko u hudo vleče, izderi ga in verzi od sebe; boljše iti je, da z enim očesom prideš u nebesa3 kakor da bi z obema očesoma bil pahnjen u pekel^ kjer červ nikdar ne umerje, in ogenj nikoli ne ugasne". 4. N a p o s 1 e j e š e v s i m k r i s t i a n o m sploh, neglede, kaj pijejo. Veliko do- 94 brih in zaslužnih del duhovske in telesne milosti nas sv. vera uči; ioda boljšega dela in veče zasluge za ta in uni svet blezo ni, kot grešnika pijanca špreobernitu Sv. apostol Ja-» kofy piše^\ „če je kdo od resnice odstopil, in gä eden spet na pravo pot zaverne, ta je njegovo dušo.pogubljenja rešil, in veliko število grehov mu bo odpušenih". Med vsemi grešniki pa nobeden toliko časne ^n večne nesreče ne uzroči sebi in svojim bližnjim, kot žganjo-pivec. .Toraj slavnejga kristiariskega djela ne poznam^ kot pijanca žganjopfvca spreoberniti? mu življenje rešiti, ga časne in večne nesreče obvärvati, dati zakonskrženi zopet moža, otrokom zopet skerbnega očeta, celi hiši zopet ljubi mir in pokoj. Hočeš.toraj prav kristian biti, žganjopivca se loti. Prav z lepo in lju~ beznjivo mu prigovarjaj, prasi in svari; ne miruj! dokler ga pravemu spovedniku u roke ne spraviš, zraven pa vsak dan moli za-nj9 posebno pri sv. maši, tako dolgo, da ti u roko segel iii za terdno obljubil bo, žganja ne.oku-siti več; (obljuba, posihmal le zmerno piti in se pomalem odvaditi, nič ne velja, — strasti se mora človek naenkrat odsekafi, ali pa nikoli). Toraj ne jeiyaj za pijanca moliti y ga svariti, in tudi za božjo voljo prositi; tudi kaplja mejike vode terd kamen zvotli, če dolgo in od leta do leta na-nj pada, Koliko veselje ima človek, če je človeka rešil izsmertrie nevaršine ngnja ali vode! Še veče bo tvojL veselje zdaj in enkrat, ako pijanca spreober-neš^ da žganemu strupu slovo da za vselej* 95 Ti si večno življenje rešil njemu in mnogokrat celi rodbini in še poznim unukom. Zdaj pa sim se^naveličal zrni raj eno trobiti od nesrečnega žganja. Sim le dopovedati hotel, kaj je u tej reči volja božja; in zdaj se bo tudi pokazala, da je res, kar, ska spreglej rekel, namreč da ljudje svete volje božje »še vedeti in slišati nočejo. Kajti vem, da se bo mnogo ljudi mojim besedam stran žganjo-pije posmehovalo; take pa vprašamo ali se bodo na smertni postelji — na sodbi tudi sme-jali? Njih'smeh se jim hoče u jok spremeniti. Pa ta slabost, namreč slabe "berlave oči na duši ima tudi gospoda, ter lepe svitie volje božje viditi noče. Ker pa gosposka rodo-vina moje knjižice blezo brala ne bo, in ker je mnoga gospoda za resnico še bolj, kot pri-prosti kmet, gluha in sleparji tudi njenih napak tukaj očital ne bom; to bi bilo bob u steno metati. Samo tebi, ljubo priprosto ljudstvo^ ki marsikrat vidiš, kako u navadi gospoda živi, imam o tej reči kaj „povedati, da se od gosposkih izgledov ne boš zmotiti inpohujšati dalo. Poredne fantühe in razujzda&e kmete prav u serce veseli, ako vidijo, da se kteri „dohtar" ali „šribar" ali kak taki škric cerkve skerbno ogiblje. Mislijo si: „on.bi blezo tudi rad zveličan bil, in je učen in ^študiran"; pa se vender nič ne zmeni za cerkev, za molitev in pridigo, — toraj mora vse to le prazna sle-* 96 parija biti". Jaz pa samo rečem: Preljub! moj kmetic, ako meniš,* da vsak, kdor jemanj ali dalj časa po šolali hlače tergal, mora tudi nar bolj vediti, kaj je kristianstvo in vera, — ako to meniš, si velik oseh Zakaj bodi si krojač ali „žnidar" u svojem- rokodelstvu še tako izurjen, iz tega ne sled/, da tudi vert-narsko ^ali poljsko delo zastopi. Ravno tako, če se je kdo postavim: zdravilskega ali pravdnega dohtarstva ali spkfh pisarstva jako izučil, in je u svojem poslu visoko „študiran" — rz tega nikakor «ne sledi, da tudi kristian-sko vero ume, in njeno podlago ali temelj sprevidi, Marveč kdo taki, ki je I^Iopi ali stole vsih šol prederzal, mnogokrat manj ve5 kaj je u*katekizmu, kot mnogo šolarče na kmetih. In mnogi gospodun, ki je na videza ves imeniten, skertačen in „zbiksan" —je kot lepa toda prazna mošnjica, in od kersanstva še toliko ne ve, kar otrok za pervo spoved. Slabi „študentje" koje je „študiranje" zadušilo 9 t. j. taki, ki so le spojne šole ovohajj, p$ iz lenobe ali pa zavolj terde butice niso mogli naprej, in so komej ktero nizko službo ulovili, ali* pa se brez stanovitne službe po kancliah potikajo, — taki so potem u navadi zreli neverniki, ki puhlo glavo visoko nosijo? u persih pa hudobno serce imajo, in brez Boga in vere živijo. Ni vse zlato, kar se sveti9 večkrat še svinec ne, ampak le od sonca obsijano blato. — Vender povsod so izjemki, in so že tudi med „šribarji" nekteri pošteni in kristian-ski, sam takih poznam; toda redki redki sol 97 Zapomni si i kar bom zdaj povedal. Sveta katoliška cerkev zapoveduje: „bodi ob nedeljah in zapovedanih praznikih spodobno pri sveti maši". In naš Gospod in Izveličar je rekel: „kdor cerkve ne posluša, ti bodi kakor nevernik in očiten grešnik". Kdor tedaj cerkvene ^zapovedi ne porajta, in ob nedeljah in praznikih k službi božji ne pride, naj bi ravno lehko, tacega imej ^a neverjuika (ajda) in očitnega* grešnika. A ko je tvoja gosposka u tem zapopadena, jo sicer spoštuj zstVolj njene oblasti, ki jo ima od Boga f in ji bodi u vsih pravičnih rečeh pokoren, — tako že apostol perve kristiane opominja, kojih oblastniki m vsi le neverniki bili; — toda on tudi veli, da kristiani naj svoje pravde sami med seboj poravnajo, in se naj pred nevernimi sodniki nikar ne prepirajo. Noben človek naše vere pošten biti *ne more, ki poglavitne zapovedi kristianstva za-mečuje. Ce toraj ktejri pravdni dohtar, ali zdravnik, alf uradnik ali kteri si bodi gospod nobenega kristianskega zn^mnja več od sebe ne da, ogibaj se ga, in ne imej z njim opraviti, razun če nioraš* Kdor je od Kristusa odpadel, kakor piškav sad od drevesa, takemu nikoli nič ni zaupati; ampak beži pred njim, in varvaj se ga. To pravilo naj ti tudi stran drugih ljudi in stran tvojih sosedov velja. Če pri vas u soseski kteri kramar ali kerčmar ali rokodel ali kdo drug taki prevze-tuje, in misli, da je kaj več kot drugi vaša*-ni, in toraj po gosposki šegi cerkev oj)uša^ 98 se svetim rečem posmehuje, duhovnikom ustavlja i t ti. — znebi se ga, ne kupuj pri njem, ne dajaj pri njem delati, če le moreš, si drugega poiši; * zakaj taki ljudje so znotraj puhli in červivi in zlo nevarni, in se kar nič ni na-nje zanesti» S tenj, da se tacih ogiblješ, jim tudi na znanje daš, da pred Bogom in pred kri-stianskim ljudom nihče 55a poštenega peljati ne more, kdor se kristianstva sramuje in sveto vero taji. —"Nasproti pa tacega uradnika in gospoda, ki kot pošten kristian cerkvene zapovedi . spolnuje, in u življenju in djanju pravo vero razodeva, zlo zlo u časti »imej; zakaj njegova vera je močna, ker mu je po-sveina modrija in papirnata učenost ni zadušiti mogla; in njegovo serce jeistinitoin volja poštena, ker se strupni sapi nevernega časa in spridene izobražnosti ni omamiti daj; on tihoma s svojim izgledom veliko dobrega učini m fari in celi okolici,„in na-nj se je zanesti^ njegove povelja so k pravemu pridu, njjegove sodbe nejednostranske, njegov svet dober in pravičen, — ker tak možy lp rad k Bogu in Kristusu z drugimi ljudmi; u cerkvi moli, si tudi spomni in spozna, da je od Boga postavljen, in da bo enkrat sam pred Bogom na sodbi st^, in da so vsi ljudje njegovi brati,u Kristusu, Tacega uradnika zlo zlo u časti imej; Bog ga bo častil, in kogar Bog časti, njega tudi ti u časti imej. In h koncu naj še eno skrivnost razode-nem stran teh keršenih nevernikov, neko prav skrivno skrivnost 3 koje nobeden med njimi 99 drugemu ne zaupa, d$ si jo ravno vsak vedno u sebi nosi. Namreč vse take napuhnjene ger-düne, ki Kristusa taje in morijo (bi ga ne le iz sveta, ampak tudi iz nebes radi\potisnili, naj bi njih roka dosegla), vse take večkrat o samotnih urah peklenska groza obhaja, in se jim u glavi verti, kakor bi zemlja pod njimi pokala in jim brezen odpirala, aii pa kakor bi čulLtroinbo, da jih klice na sodbo. Enega take, druzega enake misli in prikazni plašijo^ in bi jih le jadi %%, prazne muhe imeli,— to-raj jih iz glave izbijajo, kakor vejo ija znajo, eden s svojim poslovanjem, drugi s pogovori in branjem posvetnih knjig in spisov, še drugI z veseljvanjenl in kratkočasi. Tako se trudijo in mamijb, toda xerva, ki jih gloda, in ©d kterega Kristus govori, vender zamoriti ne morejo. To je navadni blagor gosposke ne-* vere, kterega si pa drugi drugemu prikrivajo. ße mnogp bi bilo omeniti od tega, kaj je še volja božja, in kaj bi še in še storiti moral, dane bi po hinavski molil: „zgodi se tvoja volja!" Todä razlaga te prošnje mara tudi enkrat konec imgti. Le marljivo hodi k pridigam in keršanskim naukom, rad prebiraj poštene in pobožne bukve, .vprašuj svojo vest^ gledaj*, kako ta ali una bogoljubna duša živi, potem bas še več zvedel, kaj je volja božja» Vsako jutro prav terden sklep ponovi po bo-* Žji volji živeti, in se prašaj zvečer, ali si storil tako; uživljajutrudeno voljo z molitevjo in Sv. zakramenti; misli pogosto o samotnih urah na Jezusa Kristusa, in prašaj se več- 100 krat: kako bi On storil u mpji zadevi? -r- lit tako ti bo umiraj iožej in prijetnej voljo božja storiti, in nazadnje ne boš odstopil od nje, naj bi tudi nebes in pekla ne bilo. Na tem pa je nazadnje vse ležeče, ali si voljo božjo storil ali ne. Zakaj na vratih nebeških je z živimi čerkami napisano: „Ne vsak, kdor mi pravi: Gospod, Gospod, bo u nebeško kraljestvo prišel, ampak le ta, kdor voljo nebeškega Očeta dopolni!64 U mlajših letih sim hotel kaj sveta viditiy In sim potoval kakih sto ur daleč u ptujo deželo, u daljno mesto. SJkozi mesto pelje dolga cesta, na obeh straneh visoke hiše%in yse, kar pogledaš, je staro, resnobno, častitljivo^ JJa koncu mesta so velike vrata, in malo naprej stara visoka stena nasipariih »kamnov. Že prej sim slišal ^ da na-uni strani, ravno pred in pod kamenito steno morje leži. Sim že toliko bral, slišal in sanjal od prestarega čudnega širocega morja, pa ga še svoj zrv da» nisim videl nikoli. Zato sim nekoliko časa še izadej postal, preden sim zadne stopinje tjekaj storil, kjejr se morje odpre. In zdaj se mi je jelo serce tresti in u globoki duši čudno kipeti; in sim si vošil, da ne bi bil nihče blizo »ciene, in da bi bil še ilolgo tukaj stal in ob-cuteval, kako je človeku pri sercu, kadar je pervikrat prav bliža morja*, in ga še ne vidi* In zdaj sim stopil še posledne stopinje,. in stal sim na kviškem, —¦„ in kot bi trenilr pred mano in pod mano bilo je — morje! lOi Morje, kako neizmerno m veličansko! — %il bi na kolena padel in ga molrl, ko bi vedel ne bil, da je ed^n še veči in veličastneji, On, ki ga je stvaril in izliLpo neskončni šir-javi. — Kako mogočno kipijo sinji valovi, in se penijo bele brazde voda, kako neprenehom pljuskajo proti bregovom, pase spet urno po-^ grözajo nazaj u neizmerno.krilo temnega morja! — Kako vre in šumi in bobni silovito vodovje^ kadar vsakih šest ur pritaka, se spenja na kviško, se po planem vali in bregove zasega! — Kako ziblje in prekuca velikanske barke u svojem naročji, in si z njimi igra, kakor bi bile le drobne trešice ali slamnate bjlke! — In če se oko, kar naj dalje more, pomorskem krogu ozira, kje je li konec? Nikjer koijca ne vidiš, kakor bi imel neizmerno večnost pred $abo, in nazadnje se morje in nebo strinjata* in oko več ne razloči, je ondili voda ali nebo! Ko simse tako po morju oziral, sim bil neznano, silovito, ganjen", —' in kakor u morju viharnem začne tudi u globini moje duše vretl In šumeti, in čutje mi hoče posili persi raz-nesti in- se razliti u neizmerne daljine. — In kakor jemorje iz neskončnih globin in širjav Lvoje sreberne pene in sinje valove kviško škropilo, kot da br hotlo z nebrojno.rokami neba objemati in ga moliti: tako se je tudi moja duša kot na valovih dvignila kviško, in je jela Boga, ki je nebo ili zemljo in morje stvaril, hvaliti, moliti in visoko slaviti. Res, da ti morje si sicer veliko, neizmerno in čudno, in da s svojimi valovi in*veršenjem noč ±02 in dan hvališ stvarnika in veličanstvo njegovo, kakor bi bilo velika harpa ali od Boga stvarr jene orgle za visofei tempel natore; — toda moja duša je še veča, še bolj neizmerna in čudna ko ti, kajti ona pozna Njeg&, ki je stvarnik, obeh, morja in duše, in ona bo brez 4onca in na veke živela, kakor sam Bog. — Toraj naj bo tudi duša človeška kot ubrana hajrpa, kot svete orgle, ter naj noč hudan hvali Boga in ga slavi z mislijo, z besedo in djanjenl! — "O človek, äko že nisi popolnom oterp-njenega in zamerlega s&rca, in bi le enkrat prišel k veličanskej prikazni, do sinjega ,širo-cega morja; gotovo» bi se poslednaiskrica vernega božanskega čutja u tebi, naj 4si še tako borno tli in globoko zasuta bo, spet užgala in žarno zaplamenela, da bi iz ginjene duše zaklicati moral: „posvečeno bodi tvoje ime;prjdi k nam tvoje kraljestvo: ^godi se tvoja volja^ kakor u nebesih,tako na zemlji!--------— in ves . notranji boj bi utihnil, in mergolenje posvetnih nečimernojst, skerbi in želja bi nehalo u persih, — in opro-stena duša bi jela„ prepevati kot angeljev truma na sveti večer% in bi si .perut želela kot kerub, da bi se dvignila med nebo iti morje u daljno neizmernost! Zdaj pa nekoliko postoj, preden dalje bereš, da se ne boš hipoma prehladi!; kajti kar zdaj pride», je ledeno in merzio. -— t — „Je že prav (takx> se mi eden braveov nevoljno in z zgerbančenim čelom oglasi), }6 103 že prav, kdor je brez žene in otrok, in je žfdrav, pa da ima rejeno mošnjico, že lehko po svetu hodi in morje ogleduje. — Nas enemu pa take nedeljske mühe nikakor ne vha-jajo u glavo; čern dim hudih skerbi se noč in dan vlači med nami, in nam stopa u možgane in sapo zapira, Aer večkrat človeka zaaušiti hoče. Ž^daj eden od gosposke prileti, ki ima belo suknjo pa pol sablje na strani, in pekli in stiska človeka; srenjski davek se ni plačan, obresti sim še dolžen, čevljar me terja, otroci se množijo, suknjiče so jim že prekratke in sklede premajhne; dnar je redek, zaslužka, nI nič, vse je drago, in ona še pokašljuje in boleha, da ni za delo;-------večkrat že ne vem, kaj bi počel, — in na vem, kake misli me obhajajo, — ko bi greh ne bilo, kar —Ci Stoj! in ne nzgovpri »peklenske besede? ktero ti hudoba u glavo šepta. — Revni srotej , o ti revni revni srotej, pojdi raji u tihi hram, skleni svoje roke, vzri se skozi okno proti visokemu nebu, ter milo in verno zamölk Daj nam dans naš vsakdanji kruh. i. Daj nam dans naš vsakdanji kruh. uden je tisti eyangelj, evangelj od vrab-cov9 ali kafeor nekteri zovejo, od vrabeljnov. Ondi je.namree pisano (zdi se mi, sv. evan*-gelist Matevž jo je zastavil) takole: „Ali nista dva vrabca za en vinar na prodaj? in vender povem vam, le eden zmed njih ne pade na zemlje brez volje vaše g*a očeta". Le poglej nro enkrat tako živalico; človek bi mfslil, da je prav revna trapica vrabelj u svoji bornej . suknjiči, in u kratkih irhastih hlačieah brez nogovic in čevljev, kakor kteri ubog fantalin s hribov. In ne zna lepo žvižgati, in ima čisto malo možganov in pičlo pamet, in tudi sicer nič ne zna. Ktera druga tica jo jesen odrine, in se po p tujih deželah kaj ogleda in poskusi; vrabelj pp. celo leto in svoj živ dan ostane doma u svoji vasi, in je ondi gostač do smerti. Druga tica.si čedno 105 fletno gnjezdo napravi, Šinkovec, snica in Ia~ stovca, vsaka po svoje prav umetno; vrabelj pa je ves zanikern in prav potepuh med tiči» On se rad u p tujih prebivaljsih potika, in se postavim u lastovkno gnjezjdo vseli in zvali, nazadnje pa še nepraša: kaj sim dolžen? ampak jo kar potuhnjeno hrez plačila odferkne; ali pa iz neumnosti svoje aviasto gnjezdo kam natakne, kjer je zlo nevarno za-nj in za mlajše, in ga slabo z okorno slamo nastelje. In ker vrabelj nič ne ume, in nima.nič ]jubeznjivega5 in nobenega rokodela ne #na, in tudi pevske žile nima: tedaj tudi nikjer ni zlo obračan, ne pri ljudeh in ne pri živalih, in pavsod ga Imajo le-kot za merčesa, tak neko za ^zver-žek med tiči, zlasti ker zlo žre, kakor jesi-har kriči in nič ne koristi. In vrabeljnov tudi povsod dovolj najdeš (so kakor judi po vsem svetu razkropljeni), in ne sejejo inne1žanjejo9 in vživajo od tega, kar drugi sadijo. Zato tudi nihče za greh nima, kacega vrabeljna ubiti, če mu le blizo more. In vender se še nikoli ni slišalo, da bi bil kteri vrabelj obupal in se obesel, ali si vrat odrezal ali pa u-vodo skočil, ali da bi le kaj zlo u skerbeh bil za jutro ali za pri-hodno zimo* In ima popolnom prav vrabelj; ko bi sr hotel za tega del glavo beliti, bi bil trap, ko bi tudi pamet za to imel. Zakaj bodi si ravno taka polvinarska stvarica, tak vrabelj clo malovreden, in* če tudi prav nie ni škoda, še majhna ne, ako enega zmanjka^ Tender pri vsem tem borno vrabce dobro spo— 5W 106 zna in ve, da je pod varstvom in oskerbni-štvojn Gospod Boga, in da mu on vsak dan mizo pogerne in potrebnega krušeja daje. In le preudarimo stroške, »saj poverh, ki so u ohranitvo in življenje enega vrabca pntrebni. i. Strošfki za živež. Vrabelj hoče vsak^dan kaj inačnatega ali pa kaj mesenega, in o praznikih od obojega; bodisi že par zer-nov žita ali novega graha, ali bodi si kak zamišljen keberček, ali ena klobasica gosence ali kaj tacega. In še le pozimi oskerbljenje tacega vrabeljna ni ravno majhna težava, j&ko je postavim cel dan sneg šel, in je vse zamedeno, vrabelj vender le hoče vsak dan svoja hrano imeti, in ne malo bi jel kričati in razsajati, ko bi ne dobil, kar mu gre. Kjč je pa YstanL kaj dobiti, kadar je vse s snegom zagernjeno? Kopati vrabelj. ne zjia, beračiti ga je -sram,. in krasti nima vselej priložnosti. Kar se pa na cestah in po„ dvoriših, kjer so sneg zgodaj na stran spravili, pobrati da, je pac malo, in jse priplazijo še drugi stradovci, *ki imajo veče gerla in hujše kljune, Šinkovci, sternadi in tolstoglavne vrane. Pa vsinMem težavam „ukljub -tak trapast vrabelj vender vsako leto celih 365 dni svoj pošten živež dobiva, in že od daleč se mu pozna, da od same brezskerbnosti je ves poreden* 2. Obleka. Kakor so ljudje vajeni, tako tudi vrabelj; on se tudi noče slabše nositi, kakor drugi njegovega stanu, ampak se oblači, kakor je pri vrabeijnih ravno nar novejša šega, Vrabelj, če le prav presqdis, je veliko boljše 10? «skerbljen $ kakor, si marsikdo misli. Skerb-nejše, kakor premožna mati svoje dete, ga Bog oblači, tako, da ga ne zebe, kadar je mraz, in poleti se ne poti (jaz že nikoli še nisim videl vrabčjega potu), te poglej, kako ponosno gospod vrabelj na žlebu postopa, in vrabčela se kot gospa na strehi sprehaja. Glej, kako ima lepo pisano suknjo in prirezane škrice9 in kratke svilnate (zidane) Jilačice,* in lične eevJjfce iz rudečega usnja, vsak dan kakor na novo olikane ali „zbiksaae" — in mu, ni treba ne služaja ne, dekle, nešeti.ne kertače* la na glavi nosi iz žameta kapco, in vsa obleka je svitlo pisana in barva stanovitna, da ji ne škoduje ne dež ne sonce, dasiravno nikoli s^boj ne vlači ne strehe ne strešiee (ne „ojnrele" ne „parasdla*4); tudi se ne zamaže in ne razcaplje, räzün ako bi se s kom spoprijel in u prepiru razcukati pustil. Spomlad m jesen mu pa Qospod Bog novo suknjo pomeri, vrabelj se namreč misa ali muzi.. Jesen mu lehko poletno perjfe , in spomlad tolsto zimsko perje odpade, in dobi vsjo drugo opravo^ kakor je za.nov letni čas primerna. ° In staro obleko, še ne da bi jo judu prodal air komu drugemu spačal, ampak jo kar proč verze* Gosposki strežaj ali pa kočjaž dobiva le na vsake dve leti novo opravo od svojega gospoda, tak vrabelj pa dvakrat i\a leto, in mu nI treba ne streči ne kočjažiti. la kako Jepo se mu vse prileze! On/ ki mu robo daje, mu jo tudi sam ureze in, sošije. Zato tak vrabelj ne hodi, kakor semtertje kleri napolškric na 108 kmetih, kojeoiu je mestni šivar suknjo skazil, ali pa kot kteri vojaški novinc, ki mu oprava našfulijo, ki ni za-nj narejena; — ampak njemu, namreč gospod vrabeljnu, se vsa obleka uda, kakor bi mu bila ufita ali izrasena iz njega, — *n Je vender le vrabelj, med brati komej. pol vinarja vreden. 3. Nauk in izrej»a. Tak vrabelj ima od natore slabo neumno glavo pa nemirno kri, in je ves raztresen; ga u šolo dati, bi bil vsak krajcar zastonj. Zato nič ne zna in ne ve, kadar med svet pride, in od druzih ljudi si ne da nič dopovedati. Koliko nevarnost za-nj! Tukaj je mačka, sova, kuna,ondi poredni dečki, do šmentane kure in petelini: vsi ti miajo piko na vrabeljne, kakor b4 bili goli cigani ali pa capinasti brusarji. Kdo bo bedastemu vrabeljnu skozi vse te zanjke in smertne nevarnosti pomagal? Glej, Bog je majhnega bornega tičk# sam podučil, kako naj se varje. Bog mu je dopovedal: ako pride človek, že nar manj deset stopinj pred njim proč in kviškozleti; če pride mačka, jo sicer smeš ene stopinje bliže pustiti, toda skerbno jo pred očmi imej, da skriva j na-te ne šavsne; naduro, to kokotavso, ti pa skoraj clo nič ni treba porajtati, tudi petelina, kaj bo ta kiki-rikavs! se nič kaj ne boj, še kviško ti ni treba zleteti pred njim, ampak samo nekoliko na stran ferkni, kadar te pri zobljanju iz nevoš-Jjivosti kavsniti hoče. Dalje bi bilo še mnogo govoriti tudi od pohištva vrabeljnovčga, in od njegovega zdrav- im vja in veselja, in kako se mu še posebno sta-niše odloči, in se mu slama u posteljo in poveril mehka pernica in več živeža daje, kadar enkrat ženo in otročajev dobi; pa že iz rečenega se dovolj vidi, da se vrabelj k premožnim srednini stanovom šteti sme, t. j. da ima svoj pošten prevžitek in sme zadovoljen biti. — Ljubi mož ali žena, samec ali samica, morda meniš, da sim zdaj samo norčije uganjal, in ti inorhiti kar ne dopade, tako smešno stvar brati, kadar je od božjih reči govorjenje. Pa ta reč, kakorkoli se ti smešna zdi, je vender poštena in resna, in imam popolnom pravičnih* uzrokov, da sim tako pisal. Glej, naš Gospod Bog je nebo in zemljo stvaril in morje, in je celo natoro prelepo okinčal, da se ljudje in angelji lehko zgledujejo näd-njo. Vesoljni vidljivi svet je namreč kot veliko sveto premo, polno prJlik, pripodob in naukov. Vse stvari, ki se vidijo, imajo svojo prelepo visoko poniembo. U to versto spada tudi povesi od vrabelj-na. Marsikdo bi se čudil, kako da je zamo-gel usmiljeni Jezus u.sv. evangelji vrabeljna, to revno zaničevano tičico, nam za priliko in riauk postaviti. Pa kar je Oče stvaril, to se tudi Sinu ni preborno zdelo, nam u nauk ka-^ zati; toraj tudi mi nikar ne bodimo jreimeniti, «tej čudno-resnični vrabeljnovi povesti nauka in tolažbe iskati. Glej, Bog tedaj ve za vrabeljna in skerbi aa-nj; to nam Jezus Kristus priča, in to tudi no sam lehko vidiš, če živalico nejednostrano presodil, kako je z ljubim »kruhejem, z obleko in z vsem potrebnim previdena. Seveda, kdor je z dušo \n telesom le u svoje rokodelstvo, u kupčijo in dnar, u njivo in gnoj zakopan, ta misli, da se Bogu blezo taka godi, kakor kteremu županu na kmetih ali u mestu; da namreč Bog tudi ne more vsega prezreti in se z vsako stvarico ukvarjati; da .mu večkrat äostojne spre vidnosti in moči manjka, ali pa mu prenadležno je; da toraj le poglavitne reči in zadeve vladati zamore, malenkosti pa, postavim 4acega vrabeljn^, u nemar pusti, — naj se mu godi, kakor samo od sebe rado. Kdor pa od Boga tako misli, on ne veruje u pravega Boga, vsegamogočnega stvarnika nebes in zemlje, ampak u iesejiega malika^ ko-jegp, si je sam izrezljal, in ki ne" vidi in ne sliši in se ganiti ni kos, kajti nima življenja. Kakšen Bog bi bil to, ko bi več ne vedel^ ne zamogel, ne storil—Jn ne ljubil, kakor kar si osmojehi možgani mnozega posvet-nfaka domišljujejo! To bi biLBog, da se Bogu smili, — proti pravemu Bogu ravno toliko, kar prižgana žvčplenka proti žariiemu soncu. Jaz pravim: Kdor vesoljno veličansko sostavo neba in zemlje vlada, on mora vstani biti tudi male stvarice * vladati. Kja li je mejnik in konec za oko,, ža roko in za serce božje? kje-on nefia viditL, kje neha činiti, kje neha ljubiti in se usmiliti? Ko bi u tej reči kteri mejnik in konec bil, to bi bil pač reven Bog> — to bi-ne bil Bog! ill Že prerok proti Bogu tako govori" „Ti vse, kar je, ljubiš, in no bene svojih stvari ne zaničuješ, in nisi ti i česar stvaril, kar bi sovražil." Ako pa Bog za vse, in kakor nas beseda božja, pamet in skušnja uči, clp za malovrednega vra-beljna skerbi, tak- te prašam: je li mogoče, da bi Bog bornega neumnega tička,~ki nič od Boga ne ve, in mu vekomaj hvale vedel ne bo, marljivo preskerbel, — in nar blažje stvari, svoje podobe, svojega otroka, drago odkupljenega človeka bi pozabil? Ne bodi tedaj trap, če ti hudo gre, in ne delajo si sam britkosti in težkega serca za-volj živeža za jutro in- za tri dni. Saj š& osel ušes ne pobeša in si glave ne beli,, kje bo juter svojega osata in slame dobil % — in je vender le osel. j^eka žena je stran tega prav čeden nauk dala svojemu možu. Mož je bil rokodelec, in si kar ni opomogel. Zdaj še huda draginja Vstane, dela mü pomanjkuje, in kär si zasluži, mu dolžni ostafajo. Bilo je že po sv. Mihelq, in najem-šino za stanovanje je bil še na dolgu. Hišni gospodar ga je že enekrati terjal in z beračem pital, in zadnikrat. mu je žugal, da mu hoče njegovo ropotijo na ulice znositi, ,ako mu u 14 dneh ne plača. Njemu in ženi se zlo hudo godi. Mož ves obupen in pobitega serf a prihaja, in^svojo revo britko britko tožuje. Žena je bila kristianska in verna duša, in si na vso moč prizadeva, obupnega moža potolažiti. Pa vse* je zastonj. 112 Eno jutro je pa tudi žena vsa žalostna^ noče kosilčaii ne govoriti, in se na jbk der-ži. Mož-je še nikoli take nt videl, in bi rad vedel, kaj ji je; „ali si bolna?" jo pniša? „Oh, je djala, bolna nisim, pa strašne sanje sim necdj imela, da si jih skor povedati ne upam/' Kaj se tr je sanjalo? jo radovedni mož popraša. „Sanjala se mi je, daje naš ljubi Bog umeri, in vsi angelji so ga h pogrebu nesli, in se milo jokali, in tudi jaz sim se britko solzila, da je ljubi Bog umreti moral, in še zdaj me serce boli." »Oj"ti pri-smdda!" ji mož veli, „ali ne veš, da'Bog ne umerje? On je„ vselej bil, in vselej bo; stari Bog vedno živi!" Pri teh besedah je žena hitro vesela, moža za obe roke prime, in jih sklene u svoje roke, mu prijazno u obraz pogleda, ter reče: „ali tedaj ^e iAxi stari Bog?" Ves začuden ji mož odgovori: „i kaj "pa, da še živi, kako vender zamorčš tako otročje prašati^" Zdaj žena še ljubeznjivše možu u kalne plašne oči pogleda in reče: „Ako pa stari Bog še živi, ravno tisti Bog, ki naji je že 40 in^ 50 let do te ure ohranil, zakaj si pa zaupanje u njega zgubil, kakor da bi*Boga več ne bilo? Kakor ni umeri, se tudi spremenil ni, in kakor je za näji skerbel,,ko sva oba še nezmožna otroka bila, tako še dans skerbi za naji in za najne otroke. Nikar vender ljubemu Bogu te sramote ne delaj, da bi va-nj ne zaupal!" — In ko mu žena tako prigovarja, se zjasni njegovo lice, po dolgem času-se pervikrat spet zasmehlja in reče: „prav imaš* 113 ljuba ženka, ti si bolj modra in kristianska ko jaz; posihmal bom u Boga bolj zaupala — In res je storil takt),» in Bog mu je jako pomagal. — Le sam povej: Ko bi huda lakota prišla, in ti bi imel dvoje ali troje altše več otrok, in le en sam hlebej kruha, kako bi ga razdeljl? — Crlej, otroci 'kol tebe stojijo, ter svoje: rosne oči in medle ročice k tebi povzdigajo in milo prosijo: ?,atej, mama,, ljubi atej, dajte tudi meni, le saj majhen košček kruha mi dajte? oh grozno sini lačen!" —Ali,bi zamogel svojemu otroku u milo bledo lice pogledati, in njegovo britko javkanje poslušati? ali bi zamogel z mirnim sercom in hladno kervjo kos kruha odrezati, da bi ga sam pojedel, ostalega pa u skrinjo zaperl za juter, in bi otroku nič ne dal? in ali bi zamogel gledati, kako tvoje dete, kl pöd milim Bogom nima druzega kot tebe, nä stran gre in velo glavico na steno nasloni, in britko joka, taka britko, da se pred hišo čuj^, ker se ga še oče in mati usmiliti nočeta? Bi li zamogel tak biti? Ne ne, nikakor in po nobeni ceni tega bi ne bil vstani» Vem, da tudi ti bi raji tako storil, storila, kakor neka mati na tisti barki, kojo je ne daleč od Škotie vihar na skalo trešiL Barka se razbije, kdor je utegnil, $e je a čolnič otel, pa tudi čolnič potone, — in le en sam kos razrušene barke, ki se je u skalo-zarinil, nad vodo ostane. Ljudje ob bregovju so sicer od daleč videli, da se je ena barka razbilay toda zavolj hudega viharja, ki kar ni potihnil,-so Ü4 bili še le čez osem dni vstani, do skale pri-Teslati in,pogledati, kaj je ostalo» Najdli so samo omenjeni tos" barke nad-skalo, na njem pa mlado ženko mertvo ležati, ki je majhna dete na persih imela. Pod persmi so ugledali kervavo rano, ktero Bi je sama z ojstrim žre-blom storila; le še majhno kervi je iz nje cer-leio, kojo je dete5 željcno sesljalo. ZJdaj pa te prašam: Kdo je dobrotljivši in miiši, ena mati ali Bog? AJi ni vsa ljubezen, milina in sercnost u tebi le kot mäjcina iskripa, ki je padla iz plamenečega serea božjega u dušo tvojo? Spomni se milionov in mi-lionov očetov in mater na zemlji, milionov in milionov starišev, ki so od začetka sveta živeli noter do te ure, — in njih ljubezni, ki sq jo imeli in imajo do svojih otrok : kdo je vse stariše, clo hudobne, prisilil svoje otroke tako ljubiti? In ker je taka ljubezen tako lepa lepa, in ker jo je Bog vsem starišem, in tudi tvojemu očetu in tvoji materi u serce dal, ali je ne bo tudi sam imel? Ali je morda človeku večo ljubezen u serce dal,kakoj jo sam ima? — Zato le terdno vervaj u neizmerno ljubezen božjp! Nikoli se prigoditi ne more, da bi kdo„ moJJl:v„0Le naš, daj nam dans naš vsakdanji kruh!Ä in da biv Bog odgovoril; „nočem, pusti me pri miru!ic Čejberačica pred oknom Očenaš žebrs^ in ubogajme prosi, in gospodar je ravno nevoljen ali pa nima ne drobiža ne kmha, jo n navadi z besedo odpravr: „le idr, Bog ti pomagajla Kadar pa pri Bogu poterkaš, in prosiš: J,daj nam kruha!" —. ti On saj reči H3 ne more: „Bog ti pomagaj lcc saj bi sam sebe u besedi vjel. Morbiti pa misliš: Bog ima sicer dobrot« Ijivo serce^ samoda vsem pomagati ne more, nas je preveč; itf kakor bi bil Bog više ljudi stvaril, kot kar jih prežrviti zamure. Bomo vidili! Od preroka Elia u starem zakonu se bere; „Podal se je uCarfat; jn ko pred mestne vra-, ta pride, glej, je bila oijdi udova, kije derva pobirala. Žakliee jo rekoč: prinesi* mi malo vode u posodi, da pijem* Ko je pa šla po vode, ji še zakliče.rekoč: prinesi mf tudi gri-žlej kruha u roki. In ona je rekla: kakor res Jehova, tvoj Bog, zivil nimam nič pečenega, razun pest moke u omari, in malo olja u ver-ču; in glej, zdaj bom betvo derv nabrala,, in potem šla, in sebi in sinu spekla, da jeva in potem umerjeva. Na to ji,reče Elia: Ne boj seLidi ijri stori, kakor si rekla; toda nar prej meni kaj malega speci, in mi sem prinesi; za-se in za sina pa poteni napravi; kajti tako govori,Jehova, Bog Izraelski: moka u omari naj ne bo pošla, in olja u verču naj ne zmanjka noter do dneva, da bo Jehova dal cležja na zemljo. Tedaj je šla in storila po besedi Elfa; in je jedel on, in ona, in vsi u hiši; in od tistega, dneva möka u omari ni pošla, in olja u verču ni zmanjkalo, po besedj Jehova, kojo je govoril po Eiiu". Pa ti mi lehko berž u besedo sežeš in rečeš: „kaj tacega se pa dan danasni več ne ssgodi; in k temu |e bila to le majhna družinca, 116 4ve ali ki osebe; in verh tega se skoraj ni verjeti, da bi bilo res tako bilo". Jaz sim pa na tvoje vmesjezljanje že z odgovoram pripravljen, kakor vertnar na kerta, jn rečem: Še zdaj, še zdaj se kaj taeega, in še kaj čudnejga zgodi. Jaz namreč še neka večo omaro in veči verč po*-znam, kakor sta bila omara in verč uboge udove u Carfatu. Udova je iz svojih obeh posod cele 3 leta jemala moke in olja; iz velike posode pa, kojo jaz menim, ljudje že več tavžent let moke in olja jemljo, pa ne le moke in.olja, ampak tudi mesa in raznega sočivja 35a prikuho, in sladkega vin-ca. Na naši zemiji več kot 1000 milionov ljudi ob enem živi, in skoraj vsi ti po večkrat na dan jesti hote. In ko bi nam le toliko živeža za vselej odločenega bilo, kar ga je zdajle na^ zemlji, in vsi ti milioni bi jedli vsak dan, in ŠL po večkrat na dan: tak obljubim, da a enem ali dveh letih bi čisto, vse pojedli, še pomije, in nazadnje bi se že merve in slame, usnja in clo človeškega mesa lotili, — Toda kaj taeega se ne bo nikoli prigodilo; zakaj Bag ima grozno veliko omaro, velik sod, veliko mesnico, veliko klet za korun, za repo in za ostalo sadje, — in vse te shrambe imajo čudno lastnost,- da se nikoli ne spraznijo, ce tudi mrlioni dan na dan iz njih zajemajo. Glej, to je ljuba zemlja naša, ki ima čudovito krepost, da vsako leto obilno in sto-terno poverne, kar ji o setvi posodiš. Da, to je prav čudno čudno, dasiravno Ijudje^-ki se vedno z zemljo pečajo in u njej štefnajo5 UT to nar manj pomislijo, in se nič ne zavzamejo^ *- Vzemi gručo zemlje ali kepo persti u roko, in jo ogledaj zgoraj in spotiaj^ spredej in za^» dej in "počez, kar nič ne boš zapazil na njej, kar bi bilo moki ali olju, ktfrunu ali repi, stročju ali zeljni glavi, bizeljskemu ali ljutmerskemu vincu, ali pa duhtečim cvetlicam le kolikaj podobno. Pa vender iz tote černkaste kepe se izcimi podoba, barva in lepota, dišava, sladkost in tečnost; zakaj zemlja je skrivnostna čudovita fabrika, ki neprenehoma, noč in dan, prede in tka, žge in kuje, preceja in kuha* Bog je u zemljo prečuden neizprazljiv hram vsega telesnega blagodara vložil, ki obilno zadostuje vsim ljudem na zemlji, in njih otrokom in umikom noter do sodnega dneva. Ozri se- o kterem sejmu ali cerkvanju na jnergolenje nebrojnega ljudstva; ali poglej enkrat neizmerno r^jdo vojakov, kadar iz mesta pribobnajo; ali idi enkrat u prav veliko mesto, in se vstopi na vogel velikih ulic, In gledaj ljudi, kako vse križem gomzijo in gori in doli mem tebe dirjajo in tekajo, tolsti in medli, stari in mladi, imenitni in borni: glej, «vsi ti hočejo dans jesti imeli, in se ti prav nič ni treba bati za to, — vsi bodo dobili, kar jim gre. In taisti, ki vsak dan milionom in milio-nom ljudem mizo pogerne, bo tudi za-te, sro-tej, še kaj imel in ti dal, kar je treba, kakor je storil od tvojega rojstva, noter do te ure, ko to knjižico bereš. Glej, On premožne ljudi nagiba, da re-Težem pristopijo, ker pravi, da to, kar sro~ i!8 tejem storijo, jim hoče tako zarajtano biti, kakor bi bili njemu storili, in da vsi tisti bodo enkrat pri sodbi slabo obstali, ki niso usmiljenja imeli z revnim «obratom in sestro na zemlji, Pa vem, da s tem pe nisi zadovoljen, in da bogatini imajo mnogokrat slabo vera in skopo dušo, ter večkrat neradi dajo. — Toda Bog nikakor ni tak star možej, kakor se it hekterfh bornih cerkvah upodobljen* vidi, m kakor bi bil gospodarstvo in hiševanje žetlav-naj bogatinom izročil, in si premalo pravic izgovoril, da zdaj sam nič pomagati ne more* Ne tako, ampakTJog je in ostane vekomaj sam gospodar in vlastnik, in še vekomaj sam ključe ima od vsih hramov in od hiše. Če ti ljudje, ktere ti je Bog za bližnje dal, dolžni ostajajo^ On ti dolžen ostal ne \)o] če so njegovi po-dajači z^nikerni, On sam pristopi in pomore* 2. Daj nam dans naš vsakdanji hruli* Eantek tik ribnjaka stoji in kamne luča žabam po glavah, ki jih Iz vode molijo; tu in tam se ktera potukne, toda kmalo spet svojo trivoglato žabjo glavo kviško piomoli, in*kakor bi se ne bilo nič zgodilo, znoVega svoje zoperno ragljanje prične. Tako, se mi zdi? sim tüdi jaz s člankom 1^ tvoje dvome in vgo-vore le za malo časa, kot žabe s kamnom, se potukniti in umolkniti prisilil; toda kmalo se spet tu in tam spenjati in stokati začno, blezo takole: „l saj verjamem, da je Bog veliko reči stvaril in zemlji tako rast dal, da bi vsi ljudje 119 z živijico vred lehfeo do sitega imeli; pa, kaj,, kq je vse le strosjl in vergel na zemljo, kakor svoje dni mnogi pervak äli velikašpest dnarjev jmed ljudi, češ: „razdelite si!*' Ljudje berž planejo, in eden prav veliko dobi, eden pa se spodtakne in pade in vse zamudi, in se drugi le kaj malega izpipljejo, ali pa tudi nič. Na svetu ni nobenega pravega reda, in ni nič po pravici razdeljeno^ kako bi se tedaj zanesel na Boga? In ti pisatelj si malo pred clo sam povedal od ene matere, ki je svojemu detetu kervi iz serea sesati dala, in je sama lakote in vsega hudega konec vzela. In tudi še marsikaj druzega je, kar človeka nič manj ne tare kot lakota:, dolgovi, bolezen, nepre-skerbljene hčere, pomanjkanje poštenega oblačila; sin,a so mi u vojašino vzeli, in sam sim že star in betežen in nisim za delo, vse gre rakovo pot, — in kaj je še druzega! — vas eden, ki hukve pišete, ne ve vsega, kje bornega človeka čevelj žuli, in kaj vse mu življenje greni". Si vender enkrat pri kraji s svojim stokanjem? Preden dalje bereš, zdaj nai» prej luč uterni (akd zvečer bereš), da hm brez pomude bral, kar zdaj pride. Tudi jaz bi rad u tvoji glavi luč uternil in popravil, ker zdi se. mi, da zlo mračno beri j, Pač res, da marsikdo ima veliko dnarja u skrinji donia^ ali pa na obresti izposojenega, veliko več, kot kar mu je treba; in u mnogi koči ali bajti, ki ima s papirjem zama-isene okna, je malo. malo premoženja, smeti 120 pa veliko; Töd^ to ni slepa sreča in slepa razdelitev; ampak dve reči ste tega krive. Ako si reven, grozno reven, si ali ti sam kriv, alt pa je Bog kriv. Ti si kriv 1.) ako pridno ne delaš. Apostol pravi: „kdor ne dela, naj-tudi ne jec;-Pa ljudje imajo. u tej reči večkrat čudno navado. Ravnp tisti, ki so pri akledi in pri bokalu nar hujši in nar pridniši, so velikrat pri delu strašno otožni in leni. * Taki lenuhi za kratka in slabo delo veliko jesti pa veliko plačo terjajo; pa le redko se jim po volji zgodi, zato morajo z!o\ in velikrat stradati. Gospod Bog je nalaš tako natedii, da zavalujri, ki veliko delati nočejo,, u navadi tudi veliko j«-sti nimajo, ker bi sicer bili pretolsti in trebušni, in bi tudi na duši, gnjiti in smerdeti začelL Toraj je kaj prav, da želodec tacega postopača večkrat u potrebo pride in gode, — to je potreben post in ^drav počitek za-nj. Kajti u tej reči je taka: Zdrava moč in pa priložnost, ki jo človek k delu ima, fo je ključ odv božjega hrama, kjer je kruh shranjen. Če jpa kdo ta ključ proč verze in roke križem dene, je sam kriv, da se mu hudo godi. Druga je, ako je kdo betežen ali pa če dela ne.dobi. Jud! u pušavi so mane iz neba, in vode iz suhe skale dobivali; naKananskem pa ne.v,ec, ondi so si morali vsakdanjega kruha -sami pridelatL Da se ti hudo godi-, si ti kriv, ker si ianabiti 2.) oskrunjeyavec nedelje in praznikov, skerčena duša in k zemlji pripognjena štvar^ ±2t ki po trebuhu lazi in prah žre. Sim že spre-dej od tacih gerdunov govoril, ki z delom in posvetnim opravkom Gospodove dni obneča-stujejo za sramotnega dobička d^ei. Ne bom se dalje s temi slepci ukvarjal; privošim jim pa vender, če si nič ne opomorejo in zastonj molijo: „daj nam dans naš vsakdanji kruh!46 Naj bi u ljubega Boga. zaspali, in verovali, da on je naš Oče, bi nedeljo spodobno obha*» jali, pa ue z-delom nesrečnega dobička iskali. Nektere rokodelce po mestih in tcrgih je hudoba že čisto obsedel; u nedeljo cel dopoldan pridno šivarijo in smolarijo, u pondelek pa praznujejo; u nedeljo zlatemu teletu služijo, u pondelek pa svojemu pijanskemu trebuhu. — Tebi pa, ki iz skerbi in boječnosti meniš, da u* nedeljo pred cerkvenim opravilom se mora vender še to in uno dodelati, in ne le na Boga, ampak tudi na ljudi gledati, ki nam za-* služek dajo, in bi naročeno delo u nedeljo zjutraj radi storjeno imeli: tebi hočem resnično prigodbd povedati, da jo u izgled ioiaš. Pošten mestljan pride k nekemu rokodelcu, kojega pozna, in mu očita, da u nedeljo dela. Roiodel pa pravi: „moj ljubi gospod, jaz sim reven in moram u nedeljo delati, drugače je ne prerijem". Mestljan mu-zaverne rekoč: „Ni čudo, da si reven; prav zato si reven, ker u nedeljo posluješ, — kako bi ti Bog srečo dal, če svetih dni ne porajtaš? Veš kaj, hočem se s tabo pogoditi; nehaj u nedeljo delati, in praznuj ta dan, kakor se kristianu spodobi. Če ne pred, čez pol leta spet pri- 122 dem, In ako u nedeljo posihmal ne delaš vecr ti hočem vso škodo poverniti, ki si jo imel, bodi si prav sto tolarjev". Rokodelu je taka obljuba po volji, in obljubi poskusiti. Čez pet mescov mestljan spet pride, in rokodel poter-di, da se je obljube zvesto deržal. „Na, koliko ti imam plačati?" praša mestljan. Čevljar pa reče: „Ö nič, ne trohice; da sim nedeljo praznoval, to mi nf kar nič škode prftsadjalo, marveč mi je blagoslov m srečo prineslo. Pred 5 mesci ni§im imel krave, zdaj pa jo imam^ in sim za potrebo dovolj preskerbljen ž vsim^ Lepa vam hvala zä vaš svet!" Ta prigodba, kakor pravim, je resnična^. in vem, da kovači, zidarji, tesarji in krovci jo bodo radi brali. Toda kteri vetren ,5žni-darček" ali zamišljen čevljar, ali ktera bleda šivila, in drugi taki, ki svoje tihe rokodela lehko skrivaj in brez hrupa uganjajo, — ii in taki bodo kislo gledali, in moji knjižici, kt kaj tacega od njih terja, ne bodo prijatfi. Jaz pa se ne zmenim za to, ampak le rečem: bodi pameten in slušaj Boga,, ki veli: „spomni sej da sabotoft. j. nedeljo in praznik) posvečuješ!" potem bo Bog tudi tebe slu— šal, kadar moliš: „daj nam dans naš vsakdanji kruh!" Pa nekteri rokodel si ne da kar nič dopovedati, in kot lačen krokar vedno le eno žene: „kaj bomo jedli, kaj bomo pili, s čem se bomo oblačili?" in se plašno ozira, kje je^ šivanka, kneftra in smoja; šivanka, kneftra m smola so mu bogovi, na ktere vse svoje za« 123 upanje stavi. Za tacega je ravno prav, da mu nesreča stopi na sključen herbet, ki se tudj u nedeljo zravnati* noče, dabo saj vedel? od kad ves blagor pride. \ Da te revšina tare, ti je 3.) morbiti predebela miza pa gizdova (ošabna) obleka, kriva. Svoje dni so kmetje le~ o božičnih praznikih par o veliki noči meso jedli, vina clo ne, ali pa le na gostii ali pri težkem delu pili; šo pa tudi kaj gleštali* Ti mehkužni* rokodef pa malo gleštaš in si težko prislužiš, in vender vsako jutro kavo piješ, iri hočeš mesa in vina imeti, in rad u kerčmo zahajaš, in na sejme hodiš, kjernič opraviti nimaš. Po takem lehko verjamem, da si u dolgove zabredel, in da te skerb in potreba" davi. Pa tudi kmetje se na drago mizo razvajajo in hočeja po gosposko živeti; mesti kos kruha otrokom zjutraj kavo dajejo, da jih prav zgodaj raz-vadijo, in ne pomislijo, da.kjer pri kmetih pa kuhinji kava diši, streha gori. *Takim je prav^ da obožajo^ in svojo prevzetno razvado pokore. Kristus nas ni moliti učil: d a j nam dans našo ysakdanjo kavo, daj nam mesa in vina — ampak Je: daj nam vsakdanjega kruha, potrebnega, zdravega živeža. Za potrebno hrano delaj in moli, in Bog ti jo dal bo. Ti ni treba svojega mesa gosposko pitati in mehkužiti in drago jed pripravljati červom. „Kdor u svoje meso seje^ bo tudi od mesa žel pogubljenje." Taka je tudi z nošo ali oblačilom. Svoje dni si je deklica rokavce in janko sama na- 6* 124 predla; mati je krilo svoje riiatere nosila, m svoji hčeri sporočila; tako tudi oče suknjo svojemu sinu. Zdaj pa ljudje, posebno ženstva, dnar u štacuno znosijo, in si kacega šumečega plenta nakupijo, ki za druzega ni kot za prevzetijo in pohujšanje. Mnogo ženstvo košato prišunu,da se je na pragu še zogniti ne moreš; mislil bi, daje kaka gospodična, ko bi ne vedel, da je ubozega bajtlarja hči, ki doma neslano je , in ima okna s slamo zataknjene. Ravno taka je z možtvi; lulo poprej u zobeh, kakor inolek u rokah imajo. Mnogo mlado rokodelce na kmetih se u nedeljo gosposko naštuli in tako „zbiksan" hodi, da bi ga človek za gospoda imel, ko %i se mu že na praznem lesenem pogledu ne poznalo, da nič ni. Jaz le toliko rečem: Kdor se z nošo prevzetuje in se čez svoj stan ošabno oblači in ljudi slepari, za-nj je spet popolnoma prav^ da mu Bog spodnese5 in da ga prav u sramoto In revšino postavi. In vsak pošten in pameten človek, ki tako našopirjenb ženstvo ali pa na?-šemano možtvo vidi, .si misliti mora: ti si pač malopridna stvar, ako svoje časti u obleki išeš ;. ko .bi bil sicer kaj vreden, bi ne bil štacunarja In šivarja in sivile u pomoč poklical, da naj ti k časti pomagajo. — Nasproti pa take ljudi, ki so premožni (pa ne skopi) in se za svoj stan sicer pošteno, pa vender bolj pohlevno kot imenitno iiosijo, take ljudi jaz posebno spoštujem in zlo zlo obrajtam; mislim si: ti so znotraj lepi in imenitni, in imajo blago serce? Jker jim je malo mar za minljivo poveršino5 — 125 in sim jo skoraj še vselej zadel. — Pa sim. se spet predaleč zagovoril; samo to sim dokazati hotel, da prevzetuhom se prav godi, ako pod unanjo prešerno halo pridne srajce nimajo in jim prede za živež, Primeri se pa tudi lehko , da $e kdo vpira in trudi, in misli in rajta, in varuje in hrani, pa vender vse nič ne izda; in da ga ujima, ali ogenj, .ali bolezen, ali preveč otrok, ali zgubljena pravda r ali druga nesreča sproti zadeva in u nič pripravlja* Povedal bom, kaj utegne 4.) tega krivo biti. .Ti vsa le samotež In po svoj« ravnaš;, naj bi si Gospod Boga tovarša pridružil, gotovo bi se na boljše spre-verglo. Idi enkrat u ktero prav kristiansko bišo 9 in očeta ali mater ali oba na stran po« Miči, in reci, da naj ti iz svojega življenja kaj povesta, ali ju pa kar naravnost prašaj, kako sta se vedla u brilkostih in rev&h^ in kaj storila: in zvedel boš, da „Gospod nad nami" je vselej pomagal, kadar sta z moli-tevjo prav silovito na njegove vrata poterkala, kakor zapoznjen popotnik o polnoči. On je vstal, in hleb kruha podal. Kakor mnogokrat kteri oče u prijazni ljubezni otroku kaj pri» deržirje, in- se na yidez dela, kakor bi mu tega in tega notel dati, da otrok potem toliko veče veselje ima, kadar nenadoma vender dobi: skoraj tako tudi ljubi Bog velikrat ravna. On se dolgo dolgo ustavlja, pa kadar nadloga prav do živega pritisne, se naenkrat ljubez-njivo oglasi: ,5tukaj sim!Ä Za kratek čas in i 26 za okrepč$nje o soparnih dneh in nočeh naj ktero resnično dogodbo povem. Na Nemškem je živel en duhovnik, Fene-berg po imenu. Bil je dobra inusmiljena duša in revežem täk prijatel, da je sam večkrat pomanjkanje terpel, pa u Boga je le vedno zaupal. Enkrat mu je bilo nekaj dnarja grozno potreba, in misli na vse kraje, pa nikjer ne ve kaj dobiti. Pravemu duhovniku pa to včasi veliko skerbi prizadene; zakaj on ima serce za celo srenjo, kot oče za svojo družino, in zlo ga peče, ako u kteri hiši za veliko nesrečo in silo ve, pa pomagati ne more. Na misel ifiu pride, da je nedavno neki osebi, ki je morala na ptuje u službo iti, in mu je svojo revo tožila, zadne dve križevači ubogaj-me dal. Tega se sicer nikakor kesal ni; al vender ravno zdaj bi mu dveh križevač neznansko treba bilo! Nepokojnega sercakoknu stopi, §e proti nebu ozre iri zamdii: /, ljubi Gospod Bog, veš, da sfm ti unidan dve kri-* ževači posodil, in ravno zdaj mi jih je silno silno treba; lepo te prosim, daj mi jih nazaj u tej sili!" Komej to priprosto molitev opravi, nekdo na vrata poterka,v — le noter! — Bil je listonos, ki je od pošte debelo pismo z J2ÖO goldinarji duhovniku prinesel. Od kod so dnarji? Omenjena oseba je pri nekem bogatem gospodu u mestu službo dobila, in je o priložnosti pravila od svojega doma, in-kako miloserčnega duhovnika tam imajo, da ji je pri odhodu zadne dve križevači podedil,* koje je gleštal. Gospod je bil dober, in to slišati 127 — si misli: Jaz iniani pač več, kot kar ni! jfc treba, Jn tak miloserčen dušni pastir prave srote in reveže nar bolj pozna in nar več solz vidi, ter tudi s časnim blagom nar boljše ravnati in obračati ve". Te in take misli mu s^rce omečijo, Jn kakor bi mu bil sam Bog na*ušesa povedal, kaj naj stori, je kar dnar-jev zložil za vsako krjževačo 100 gold, in poslal duhovniku. In tako je duhovnik dnarje prejel, ko je bil ravno s svojo otročjo molitvo pri kraji, s ktero je (Jospod Boga za posojene križevači poterjal, Lehko si mislim, kako veseL je bü dober pastir te lepe pomoči u veliki siir, še bolj pa tega vesel, da je ljubi Bog molitev clo "tako hitro uslišal, pa #a posojeno še tolike obresti plačal. Cuj še drugo prigodbo, je tudi resnična. Uboga udova je petero otrok imela, pa jih pošteno ^reredila. Zdaj pa ab kravco pride, slaba letina je bila, in nima živeža za otročiče več. „Oh, je djala, rajše bi unierla, kakor živim." Nedelja je, in u cerkvo pozvoni; mlajša hči materi reče: „mati! ne greste u cerkvo? bom pa jaz^ doma^ varvala"» Mati gre, žalostno za neki steber u,cerkvi poklekne in moli. Kadar tudi pridigo sliši od terdnega zaupanja, se potolažena h domu po-verne rekoč: „zdaj, svoje sim storila; svoje bo storil tudi Bog, oče zapušenih udov in sirot". Zvečer otroci krog matere sedijo, kar, kravo muliti začujejo. Nekdo na okno poter^ ka rekoč: „Dober prijatel vam to kravo pošlje, pa te žakLe žita, in vas lepo pozdravi. Vče- 128 raj vas je u cerkvi gledal, kako serčno ste molili; in kadar je zvedel, kako se vam godi, ga veseli, da vam s tem pomaga". Veselo peljajo kravo u hlev, poshranijo žito, in hvalijo Boga. fEv. Hr.) Takih Jn enakih prigodb števila ni. Prava molitev je ojster sveder, s kterim prevertaš, je močno kladvo, s Interim prebiješ vrata nebeške. Kadar vlado aH višjo gosposko za kaj prosiš, ji moraš prošnjo spisano predložiti, veliko potov in stroškov imeti, in dolgo čakati, — nazadnje pa še nič opravil nisi. — Pri Bogu je to vse drugače. Kadar njega kaj prosiš, ti ni treba nič pisanja, kolikov (štempeljnov), stroškov in potov, ampak samo s pravo molitvo mu na vrata poterkaš. — Greš imenitnega gospoda kaj prosit, moraš zunaj dolgo čakati, ali pa clo po desetkrat priti, preden te pred-sß pusti in zaslišati hoče; in €e se ti beseda spodtakne, ali pa da preveč po kmetijsko govoriš in zavijaš, se ti še smejati utegne, in sram te je. Pri Bogu pa vsako uro prav in ugodno prideš; on je pripravljen te poslušati^ noč in dan, od vekomaj do vekomaj , povsod, doma in na polju, u kuhinji in u hlevu, u drevarnici in pod streho, na "paši, pri studencu, na travniku in u lesu; in kadar te ponoči skerbi zdramijo, i& Bog pri postelji čaka, da mu Iehko berž svojo britkost in serce potožiš; in preden si se prebudil, te je že milo pogledal, kakoj mati bolno *dete, kije nekoliko zaspalo. In se ti ni treba 129 dolgo pripravljati in duhtati, kako bi besedo nastavil, in prav gladko in zložno povedal, kaj želiš, ampak Bogu lehko vse prav po domače poveš, kakor ti je na jeziku, in kakor jo u vašem kotu zavijajo, — in se ti nihče smejal ne bo, ne Bog ne angelj varh; zakaj on je dovolj vajen vsih jezikov in narečij, in gorensko ali dolensko mu je tak ljubo kot okorno hribovsko, in gosposke nemšine in učene latinšme nič bolj ne obrajta mein milj ene slovenšine naše. Nekteri ljudje imajo pa strašno tolsto mreno pred očmi, da tega kar ne sprevidi jo. Mnogi letajo in lazijo in stokajo pred tem ali nnim gospodom ali bogatinom, in se po pasje prilizujejo, samo da bi kaj iznergali, — in gostokrat* vender nič ne dobe razen praznih obetov. Zt& velikega Gospoda nebes in. zemlje, „za čudo bogatega očeta nebeškega,. se pa kar nič ne zmenijo, kakor bi ne mogel ali notei pomagati, ali kakor bi ga še na svetu ne bilo. U resnici, mnogo ljudi zasluži, da fim prav hudo gre; zakaj ne molijo? — Pa res je tudi$ da človek ni vsigdarsam kriv, da ga britkost in sila obiše. — Že se je prigodilo, da so otroci in mati krog po>-stelje bolnega očeta klečali, in goreče zdiho-vali in molili, naj jim Bog ljubega reditelja «hrani, — al oče je moral vender umreti2 in otroci z materjo vred so bili zapušene srote* — In prigodilo se je že, da je mati zlo molila in se na božjo pot zaobljubila, da bi ji le večjega sina k vojakom ne vzreli; neznano ga je treba pri hiši, oče je umeri, in "drugi 6** 130 otroci so še vsi majhni; — toda fant je bil poterjen, in je moraLza bobnom. — In kmetic, ki druzega nima kot vinogradič, je težko gnoj nosil na stermi grič med tersovje, in je terto oskerboval bolj kot lastno truplo, in se trudil in molil; toda neprestano merzlo de-žovje je cvetje že zgodaj zamorilo, vse je začernelo, — ves trud je zastonj, vse upanje proč, jesen ne bo kaj prodati, ne kruha s čem kupiti;, ubog kmetic, in ubogi otroci! — Enkrat se peljem po veliki cesti, in od daleč me ugleda en vojak, ki počasi ob cesti tava in lazi; ko se blizo pripeljem, postoji in me milo poprosi, da naj ga saj za majhno čas# k sebi na voz vzamem, kajti bolan je in ne more naprej. Na vozu mi pripoveduje, da je pri konjikih služil in veliko terpel. Enkrat je nesrečno s konja padel, in si več reber poterl; na mizo so ga položili, in zdravniki so mu rane preiskavali in rebra uravnali, in to ga je grozovinsko bülelo. In potem ga je mer-zlica prijela in tako zdelala, da niso več vedeli kaj z njim početi, — in somu slovo dali. Daleč daleč ima do doma, dnarjev pa nič. Bilje materi pisal, da naj mu za dolgo pot ene krajcarje pošljejo; mesti dnarjev pa černo zapečaten list pride, da mati je umerla. Zdaj potoma ubogajme prosi, da se do doma preživi, in le počasi naprej lazi, in vsak dan kornej ene ure prehodi, ker se mu u glavi verti in ga merzlica še vedno potresa. Ubogi vojafc! zlo ga je zeblo, imel je le erio samo srajco, pa rahle pertene hlačice. i31 Kakšna je tukaj z usmiljenjem božjim? Saj tak srotej je vender tudi človek, ima tudi meso in kri in dušo, in fakota, bolezen inza-pušenost ga britko boli; in se je varval, na vso moč trudil, vse poskusil in tudi zlo molil, — ter ni kriv,, da se mu taka godi. s In kakor še pomniš, je una mati na skali gladu umeria in svojemu detetu kri in življenje u hrano dala. Al vender pri vsim tem živo in terdho verujem, in vervaj tudi tr: da Bog vse prav stori in modro obrača, in slednega človeka skerhljivo in varno pripelje k pravi sreči njegovi če se le z voljnim sercom njemu uda. Seveda prečudnih potov božjih velikrat ne razumem, — m ravno zdaj tiho sedim in dolgo premišljujem, pa ne razumem; zato če raji k Bogu obernem in ga prosim, naj mi u povik-šanje svoje časti saj nekoliko razodene, česar moja človeška pamet razjasniti ne more.^ In flej, Bog mi da glasen in zastopen odgovor, a ga slišim s telesnimi ušesi; — ravno zdaj namreč začujem — mertvaški zvonec peti. Da5 to je odgovor! glas mertvaškega zvona je pesem in pridiga in skrivno razodenje ob enem* — Njega, komur poje, ravno zdaj počivat nesri na mertviše. Ne vem, kdo je.bil in kako je umeri; nekaj pa vem, in tudi ti veš in vsi vemo: kar je rajnega u življenju bolelo,, ga ne boli več, in skerbi za vsakdanji kruh ga več ne tarejo. Po nekterih krajih mertvaško trügo še enkrat odprejo in merliea pogledajo, predem 133 ga pogreznejo ü hladno jamo. Ljubi bravec, tudi midva u duhu pristopiva, in poglejvarajnega, preden ga zagernejo. — Čelo je merzlo kot led,, glava ga več ne boli, vsa skerb za preživetje in prihodnost je nehala; pa tudi upanje in strah, nečimernosti in prazne domišljije so nehale u glavi. Vse tiho in inertvo je pod čelom kot na zapušeni groblji nekdanjega grada. — In poglej oči; koliko so vi-dile u življenju, koliko tacega gledale^, kar je u duši veselje ali žalost, hude želje ali pobožne mišji, strah ali tolažio izbujalo; iz njih je zarila bleda zavi'st,, jeza in togota, ali pa se svetila mirna krotkost, tiha pohlevnost in človekoljubje; iz njih je igralo zadovoljno življenje in.serce veselo, ali pa so„ se skerbi in britkosti solzile. Zdaj pa so ugasnile oči, ni več pogleda ne svita, belo in černo se strinja — in že pepeleti začenja. — In ušesa poglej; nič več ne slišijo ne godbe ne „petja, ne glasnega zvonenja o Gospodovih dneh, in tudi ne kramljanja miljenih otrok in ljubih prljat-lov; — pa tudi (znabiti je družinče bil} sro-vih besed gospodarja, psovanja in kletve ne čujejo več. — In poglej usta; kako so blede in višnjeve, in ne pozna se jim, ali se na smeh ali na jok bolj deržijo? in ali so u življenju veselja ujekale ali pa britko tožvale5 — in ali so gosposko in gladko govorile, ali pa po domače in okorno zavijale. — In cel obraz poglej; morbiti ima mehko, belo in gladko kožo, in je bil imenitnega stanu, in je rad pred zerkalom postajal, in je imel lepo 13» zvihane lase, in se u grob so mu cvetlični venec na glavo dali. Toda taki venci pred Bogom nič ne veljajo, in usahnejo z ovenčano glavo. Ali pa je lice od sonca zacernelo ia zgerbano od težkega dela. Sonce ga zdaj več ne speka, in delo je dokončano, in vse solze, ki so se po tem obrazu udirale, so usahnile, — toda vse so štete in napisane u bukvah življenja. — In poglej roke; znabiti so mehke kot žamet, in so s vitlih zlatih per-stanov blišeie, in so z ličnimi rokovicanii vedno zavarvane bile pred ojstro sapo in son-com, zato so zniirom nježne in bele ostale. Ali pa so roke ožuljene od težkega dela, in imajo okorne perste kot hrastova skorja, in pozimi so velikrat višnjeve bile in od mraza razpokane, daje kri iz njih tekla, in jih je grozovinsko bolelo; zdaj nikoli in nikdar več zmerznvale, kervovile in terpele ne bodo. — Ali poglej celo truplo; morbiti je s sladko kavo in žlahno hrano pitano bilo, in seje na mehko pernico vlegalo in pospavalb do belega dne; in pozimi se je na kratkočase, poleti u toplice in na sprehaj vozilo. In zdaj leži na terdi deski, in ga bodo z merzlo okorno zemljo odeli, in o pervi nevihti mu bo viharno deževalo in medlo na odejo; in da ga lepo in drago oblečenega u grob polože, zato enkrat nič gQrse vstalo ne bode. Ali pa je to truplo hudo in grenko imelo, in je le bornega živeža, koruna, zelja, repe in černega kruha dobivalo, — kar je sicer boljšega vžilo, ni vredno omeniti. In si je znabiti obilno poskušalo, kaj 134 je glad in žeja, in vročina in mraz; in se je u življenju borno oblačilo, in srajca, ki so mu jo u grob dali, je stergana. — Da, ko bi na tem ali unem pokopališu vse mertve, ki u grobeh» ležijo, za eno uno na sonce položili, vsacega na svoj grob (le za eno uro), to bi bilo čudno precudno gledati. In ko bi to mertvo ljudstvo tudi, ti ogledoval, in se s tiho grozo med merliči sprehajal, bi jaz tebe pxasal: ko bi tudi ti že mer-tev, že dolgo let mertev bil, in bi zdajle na svojem grobu ležal, povej mi, kaj bi ti ljubše bilo, da si na svetu hudo imel in življenja grenko kapo pil, ali pa da te je sreča pest-vala in s sladkostmi napajala? O le verjemi, ljubi moj, duša človeška je čudna zel, ki med dežovjem in viharjem lepše dozori, ko med sončnim sijem in prijetnim vremenom. Zato Bog tiste posebno rad obiše, ktere za ljubo ima, in jim je kaj velicega namenil u večnosti. Prelepo nam sv. pismo pove: „Rog tistega strahuje, kterega z.a ljubo ima, in vsacegatepe, kogar za svojega otroka sprejme". To živo interdno veruje vsak pravi kristian, in tudi za križe in težave Boj^u hvalo ve. In taka hvala je še veliko lepša kot hvala u sreči in veselji, kakor se ogenj « černi noči lepše sveti kot o jasnem dnevu, Zategadel Bog marsikomu vsakdanjega kruha tako pičlo ureze, in ga še z grenkim pelinom potrese; pa ravno to je zdravilo, ki duše gnji-lobe obvaruje in pogube1 reši. Dragi moj, le verjemi, ako delaš in mo- 135 lis, in se ti vender slabo godi, le verjemi mi, Bog te ni pozabil, gotovo ne, ampak te še bolj za ljubo ima, kot mnoge, kojim dobro gre. Saj tudi poletja ne hvalimo, kadar zrni-rom oblaki pekoče sonce zagrinjajo in je vedno prijetno in hladno: za takim vremenom pride mokra jesen, spriden korun in kislo vino. To je enkrat nekirokodel kaj dobro spoznal. Svojo staro mater je veliko let preži vil, za-njo je delal in skerbel, in za-njo se vsega znebil in vse preterpel, —- in nazadnje je zbolel; sirošina, zapušenost, dolga Bolezen pa strašne bolečine so ga hudo stiskale, in ni bilo več rešitve upati, razun o smerfci. In vender je pisano: „spoštuj očeta in mater, da bok dolgo živeL, in ti dobro pojde na zemlji." In to je bilo zdaj njegovo plačilo ! Toda on je kristian brl, in je vse ob luči sv. vere presodil. Rekel je: da, ti Gospod si svojo obljubo dopolnil; jaz spoznani in verujem, daje pravemu kristianu velika sreča, na zemlji ter-peti; povernjeno mi je, kar sim za svojo mater storil, obilno,mi je povernjeno, — bodi hvaljen in česen vekomaj! Toraj le vervaj in upaj : kdor se Boga derži, njemu, tudi Bog na strani stoji, u potrebi in stiski, u smerti in večnosti. S. Daj natn dans naš makdanji kruh. Apotekarjem in takim, ki se zdravilstva uče, ni treba praviti, da nektere zeljša skozi in skozi u vsakem delu kako posebno korist 136 In zdravilno moč imajo, u korenini, u steblu, uperesih, u cvetju in kar je še druzega zraven, Prav taka je tudi z božjo besedo in zlasti z očenaševo prošnjo za kruh. Tudi tukaj ima vsaka besedica svojo posebno krepost in moč. Pa saj drugače biti ne more; kajti on, ki je apotekarsko zeljšicestvaril, je tudi Oče-naš zložil. Toraj se spodobi, da vse besede točno preišemo in preduhtamo; in le spet eno besedico med perste vzemimo jn.jo na vse kraje preglejmo, — drobno besedico nam. Ne molimo: daj meni kruha, ampak daj nam kruha. Besedica nam človeka poskusi, ali ima pravo kristiansko gerce, ali ne. Ne-brojno Jjudi sa nad to besedico spodtakne in u hinavstvo zapade. Z jezikom molijo: „daj nam kruha" njih serce in želodec pa pravi: „ni res, kar jezik laže; le za to mi je mar, da bi jaz sam jedel in se.mastil". Strašno veliko samoprida je na svetu, in ljudje imajo zaterjeno zmerznjeno dušo, kakor bi vsak le sam za-se stvarjen bil, ne pa eden drugemu u pomoč in zlajšanje. In iz tega samoprida se navadno gerd smerdeč tur u dušo zagnoji, to je zavist ali iievošljivost. Da ljudi saj enmalo u sramoto postavim, jim hočem nekaj nečednih izgledov povedati. Če postavim ktera samica, to je, sploh neomoženo ženstvo, moža dobi in k svojemu kruhu pride: dete vender, kako sosedove hčere, ki same za-se kaj tacega dočakati ne morejo, in njihne matere in tete zijajo in ragljaja, in sodijo in opravljajo! Zdaj jim je ženin za nič^ 137 in ona se bo opekla z, njim; zdaj jim spet nevesta ni vinarja vredna, in on je trap, da to vzame; in si na ušesa šeptajo, češ, že vemo, zakaj se jima s poroko 4ako neznansko mud/. In če so svatjeberhko oblečeni, ^e sliši: „dete, tem je pač treba, da se tako šopirijo, naj bi raji svoje dolgove plačali;a in če so bolj pohlevno napravljeni, se čuje: „glej no capune, Še toliko ne gleštajo, da bi se na ženitnino, kakor gre, oblekli!" Kaj se glasi iz teh uma-? zanih gobeov? — zavist ali nevošljivost, — In ie sta dva ali trije kerčmarji blizo vkupaj, to je že hudo. Eden drazega dolži, da vino keršuje ali pa meša, in da njegove luže bi notel piti za nič ne, in da že ve 2 zakaj sosed k unemu pit hodi, in ne k njemu, da bi bilo marsikaj govoriti o tem, pa da hoče raji tiho deti. t- Ali če sta dva čevljarja u vasi, ali trije: vsak terdi, da ima jako dobro usnje, da naj boljše šiva in da njegovo delo sedem, let terpi in še dalj; — da una dva sta pa mojstra skaza oba, da slabo šivata, usnje od starih čevljev jemljeta in ljudi goljufata, in da še pridnega kopita nimata, in da so ljudje neumni in slepi, ki jima delati dajo. — Ali pa^ ce sta dva kramarja u eni vasi: kako se pisano gledata, fn eden druzega ljudem grajata „da pri unem sleparju ni vse za nič, njegova roba je preležana, njegova kava smerdi, bi je notel zastonj, §ol z, vodo moči, da bolj potegne, in s čem tobak fšnopovec) škropi, fej, ni za povedati, — in ljudi goljufar na vse krajea. In kakor kramar in čevljar, kakor kerčmar in 138 sosedove hčere, tako so tudi drugi ljudje. U vsih stanovih si zavidajo in eden drugemu kruha ne privošijo, če niso u resnici dobri kristiani ali pa od natore mehkega serca. Gerda zavist človeka tolikanj prevzame, da mnogi premožni ljudje še revežu milošine ne privošijo, če je kolikaj obilna, ne kakor bi jo sami hotli, ampak ker jim merzi, da revežu poirnoč in veselje dojde. In naj bi si mafsikdo upal ravno tako moliti, kakor mu je pri sercu, bi ^e njegova kratka molitev blezo tako glasila: ^daj meni vsega obilno, drugim pa malo, prav malo; še od tega jim vzemi, kar že imajo, da le meni prav dobro pojde". Jaz pa toliko rečem: U nebesa ne pride nič nečistega, še manj pa kaj nevošljivega. Zakaj u nebesih je sreča, veselje in ljubezen; tam so zveličani gosti pri kraljevi večerji, tam so ljubijoči angelji, ki so sveti večer veselja prepevali, da se je ubogim ljudem odrešenik rodil, in ki toliko veselje imajo, kadar se grešnik spreoberne, — tam je Jezus Kristus, ki je nebesa zapustil in revčn, prav reven bil, da je nas obogatil, in ki sam sebi kamnja ni hotel u kruh spremeniti, ljudem pa je kruha, rib in vina čudno in ljubeznjivo namnožil/Ka-ko bi se skladalo, da bi u to sveto Ijubeznji-vo zveličano versto bled nevošljivec s svojim zelenim sereom sprejet bil? Na unem svetu stara šega in postava velja: „enako pride k enakemu". Ce si tedaj nevošljiv, in nevošljiv ostaneš dokonča^ 4udi tjekaj prišel boš, kjer je Kajn in Kajfez- 139 s svojimi prijatli ^ in hudič, njih patron; vsi ti so se u nevošljivosti izverstno obnesli, — in ti si njih učenec in u njih družbo spadaš. Toraj, bodi pameten, in daj si kaj dopovedati. Videl sim že, kako se ljudje u merzlih kopliših mučijo. Ne smejo ne vina ne ola ne kave piti; z vodo se pa strašno zalivajo, in jo na dan več kot konj požlempajo in semter-tje letajo. Potem u inerzji vodi posedajo, in na to se dajo u plahte zaviti, kakor dete u povoje, da si še pomagata ne morejo, če jih bolha pika ali pa jim muha po nosi lazi; in se morajo strašno potiti, in unar hujšem potu spet u merzlo vodo skočiti, da so berž po vsim životu rudeči kot kuhan rak. Še drugi se pod neki lijak vstopijo, da jim voda na glavo, na pleča in po herbtü pljuska, kot na mlinsko kolo; ali pa se dajo z ojstrimi kerta-čami dergati in praskati, malo da se jim koža ne sterga kot rahla srajca. Čemu se dajo tako terpinčiti, in še veliko plačajo zato? Za nič druzega del, kot da terganje po udih, ali pa omotico u glavi, ali pa šumenje po ušesih odpravijo, ali pa, da si pokvarjen želodec uravnajo, da jim bolj prekuha in bolj. po redu odpravlja, ali pa da se kacih krast ali starih spušajev na koži znebijo, ali za kaj tacega del. To je vse prav in pošteno; saj truplo je voziček duše, in nobenemu za zlo ne vzamem,* da ga rad u lepem redu ima. Pa le tolika rečem: Duša je vender še vse kaj druzega? 140 je kaj neznano vecega, kot tako truplo, ki enkrat u grobu strohni kot stara verv, ki je dolgo u dežju ležala. CIo u božjih očeh je ena sama človeška duša več vredna kot vesoljni vidljivi svet. Zato izveličar pravi: „kaj pomaga človeku, ako cel svet pridobi, na svoji duši pa škodo terpi". Zalegadel je pa tudi poškodovanje duše kaj neizmerno hujšega, kakor vse betežnosti trupla; in neizrečeno več je na tem Jezeče, tako gerdo dušno oteklino, kakor je zavist ali nevošljivost, odpraviti, kakor se sedem tavžent teJeshih bolehavost znebiti. Bodi si na truplu še tako betežen, in imej si vse bolezni, ki se misliti dajo: enkrat le pride čudna in usmiljena dohtarca, ki te mahoma vsega reši, namreč bela smert, Z zavistjo pa smert nič ne opravi, ampak duša jo seboj vzame naunisvet, kakor neizbrisljivo sramotno znamnje na čelu. Zategadel je treba dobro in resnobno premisliti, kako bi se zavist še o pravem času zamoriti in odpraviti dala,v— in kje je pomoč in zdravilo? Človek postavim nevošljivi misli, kadar vstaja, lehko na glavo stopi, da berž roge skrije in se potukrre. To je že prav in dobro; toda cel ljubi dan vender ne moreš paziti, ali .se ti ktera zavidljiva misel giblje ali ne. Jn bodi si tudi, da bi na vsako nevošljivo misel pazil in prežal kot mišja past, in bi jo vselej hitro zaterl^ in se je ubranil: je z vsem tem vender umoril ne boš;* ampak se le potuhne, in juter ali pojutrešnem sp^t in še hujše za-rogovili, tako da se nazadnje naveličaš ved- 14i nega boja, kakor mnogi mož hudobne zakon-šnice. Da ravno namreč jo je večkrat nažgal in opokal, nazadnje se vender daužugati ter-dovratnosti njeni; — tako tudi ti polagoma opešaš, in oporna zavist te zmore in vsega prevzame. — I kako bi se prav, tečno in korenito pomagati dalo? Jaz le enega poznam, ki u tem in vsem drugem edini prav pomagati zamore. — To je tisti revni mož u podobi hlapca, ki še toliko ni imel, kamor bi svojo glavo položil, — pred kterim se pa vender vse kolena pripogajo u nebesih, na zemlji in pod zemljo, in od kojega se toliko govori u vsih kristianskih cerkvah. On je pred celim svetom in z velikim usmiljenjem klical: 5,pridite k meni vsi, ki ste stiskani in obloženi, jaz vas bom poživil". Jn klical je: „kdor je žejen, naj k meni pride in pije!" Nr je, nikoli nikjer t#ke poškdde, take stiske in bolezni na duši, da bi Kristus pomagati ne mogel ali notel. Toraj te tudi ozdraviti in rešiti zamore vse zavisti. Le prav rad in pridno k njemu hodi. Nikar ne misli, da je bilo le pred 1800 leti na Judovskem k Jezusu Kristusu hoditi mogoče, zdaj pa je tega kraj in konec; kajti on je gori u nebesih in mi doli na zemlji, in toraj daleč daleč narazen. Ravno zato , ker ne hodi več vidljivo na zemlji, s svojim duhom pa vender med ljudmi ostane in biva, ravno zato ga vsaka človeška duša, kjer in kadar koli si bodi, lehko zakliče^ in on ji koj pristopi in praša: „kaj hočeš, da ti storim?^ 142 Toraj lehko tudi zvečer k Jezusu greš^ kot Nikodem; in se mu, tudi lehko k nogam uscdeš in ga poslušaš, k^kor Maria, sestra kuharce Marte. In mu tudi kakor učenci lehko rečeš: Gospod, uči nas moliti! In zamoreš tudi večerjati z njim kot apostoli; in ga znaš na Kalvario spremiti in se milo jokati kot hčere Jeruzalemske; in se mu lehko pod križ vstopiš s prebritkim sercom, kakor Maria njegova mati, in Janez njegov prijatel. In ga kakor desni razbojnik lehko milo pogledaš in rečeš: Gospod, spomni se me, kadar prideš u svoje kraljestvo! Glej, če tako ravnaš, čeprav rad inpp-gosto h Kristusu zahajaš: te kmalo njegov duh rahlo obveje in prevzame, in te navdihne, da duša tvoja oživi z& božjo ljubezen in za ljubezen človeštva, in z nevošljivostjo se nekako godi kakor s platnom, kadar je večkrat in dolgo na soncu. Čedaljebolj zginjajo temne sive maroge, in postaja belšein belše, in nazadnje se sveti kakor sneg ob soncu. Zavist kar ne more sterpeti pri tisti duši\ ki rada h Kristusu zahaja, od njega bere, na-nj misli, k njemu moli, in u presveti večerji z njim prijaznost ponavlja. Od še dru-zega dobička pa, od zdravja, moči in lepote, od bogastva in preobilnega veselja, ki ga duša u pogosti obhoji z Jezusom najde: bom druga pot obširnej govorih Pa dobro vem, da pri tej pridigi od ne— vošljivosti so se mnogi bravci deržali kot leseni ali pa namalani svetniki, in menijo, da~ i 43 njih duša ja čista in jasna in vsake nevošljive meglice popolnoma prosta. Zakaj ravno to je križ in težava, da ljudje dušne oči nar raji na ulicah in pri drugih imajo j po svoji lastni hiši se pa nikoli ne ozrejo, ter svoje misli in Želje, veseljvanje in nevoljo, hrepenenje in upanje presoditi pozabijo. Korenina duše je lehko vsa spodjedena in červiva, in naj večkrat človek še za to ne ve, in misli, da je jako dober in priden; in hudoba ima svoje veselje s takim jako dobrim in pridnim človekom, in ga s skušnjavami malokrat obiše, naj bi ga ne splašil. Zapomni si to, ti nezmerno dobra9 vsake nevošljive meglice prosta, sedemkrat sveta duša! Toda poglejmo besedico nam še od druge strani. Enkrat sim stopil u neko šolo spodnega razreda na kmetih, kjer so bili samo otrociči po 6 in 7 let stari, in sim se jel z njimi od Boga pogovarjati. Ker so otrociči te starosti še zlo priprosti, se morajo tudi prav pripro-sto podučevati, kakor je za njih glavice in majhne serčica primerno. O tej priliki sim šo-Jarčkom dokazati hotel, kako je Bog dobrot-Ijiv, in zakaj ga ljubiti morajo, in sim toraj naj pervo omenil, da jim Bog vsak dan jesti daje in da od njega pride hrana, ki jo mati skuhajo, in obleka, ki jo oče omislijo, in hiša, u kterej prebivajo, in posteJjca, kjer ponoči spavajo itd. Prav zamaknjeno inzejno so me oslušali; in zdaj naj bi tudi sami naznanili^ aj jim je Bog podaril, in vsako zaporedoma i 144 je smelo povedati , kaj mu je Bog dans opoldne za južino poslal. Otroci so se vsega se dobro spomnili in čedno povedali, — al oh, med vsemi 30 otroci jih je bilo clo malo, ko« mej kacih 7, ki so opoldne tudi kruha jesti dobili. To se mi je u serce užalilo, še bolj kot otrokom, ki so bili že od malega vajeni kruha pogrešati. Pozneje sim drugod sprašal^ da ubogi ljudje tistega lepega kraja po cele tedne kruha ne gleštajo. Tu človeka vender čudne čudile misli ob» hajajo, ako si od druge strani spomni, da še jetniki u zaporih in kaznivnicah vsak dan kruha in ob nedeljah mesa dobivajo. Tedaj nedolžno dete še tega ne dobi, kar se hudodelcom po-redoma daje. In še bolj čudno je, kako ne-kteri premožni in gosposki svojemu psu in ku~ žeju strežejo, in mu mesa in pečenke in po kosilu še siadke kave dajo, in si potem pes na svoji lastni mehki posteljci počije od obilnega žertja. Ne godi se sicer povsod tako pasje; — al vender sprotna razstopnost ali razločba na svetu je strašno velika. Tukaj hiša polna otrok, ki stradajo, velikrat neslano jedo, in se prepirajo pri pičli skledi zelja ali močnika; tam miza nadevana žlahnih jedi, in vsak dan vsega obilno, kar le želodec in serce želita. — Toda zdaj se le k tebi obernem, ki nisi ravno bogatin ali pa razvajen gospodün, ampak nižjega, le kmečkega ali rokodelskega stanu, pa vender premožen in od Boga obdarjen, da zadovoljno in zložno živiš, in ti rečem: kadar 145 Očenaš moliš, in prideš do prošnje: „daj nam dans naš vsakdanji kruh", nikar se mem besedice „nam" potuhnjeno ne zmuzni, kot skopec mem prosečega sromaka ob potu. Kajti besedica „nam" je prav za prav pobira vna pušica z zvončkom j kojo Bog vsim premožnim proti derži in cenglja, da naj darujejo ubogim. To ti hočem še jasniše povedati. Glej\ besedica nam za-te tole pomeni, in se tako glasi: I ti moj pobožni očenašar^ ali nimaš dovolj kruha, da le še vedno prosiš: „daj nam kruha?" Pač imaš dovolj kruha, in tudi mesa u dimniku in u hramu, in še mnogo dru-zega; pa koliko jih je, da nič nimajo, še potrebnega kruha ne, — in za-nje ti prosiš, kadar moliš: „daj nam kruha". Bog pa kruha ne meče iz nebes skozi dimnik u hišo, ampak ga človeku u navadi pošilja in daje po drugem človeku. Tako je postavim Bog ravno pri tebi zalogo in zavetje revežem napravil, ker ti je več dal, kot kar tvoje truplo povžiti zamore«, in je tebe ubogim za peka in točaja postavil. Ti si toraj za božjega podajača izvoljen, kadar Bog revežem kruh deli. Zategadel bi laž-njiv hinavec in verb tega še tat bil, ko bi Boga u molitvi opominjal, da naj ljudem kruha da, sam bi jim pa nič notel storiti in jim kruha ne dati, ki ga je Bog za reveže pri tebi shra-niL Ali zdaj umeš, zakaj sim rekel, da besedica „nam" je pušica z zvončkom, s kojo Bflg premožnim cenglja, in jih opominja, in terja| da naj ubogim pomorejo? i 46 K temu ti hočem dober svet dati. Moli vsak dan 5 ali če tvoje premoženje ne dopusti, saj vsako nedeljo en Očenaš posebne vrednosti, tak Očenaš, ki dnarno ceno ima; to je, misli si: tudi jaz hočem po svoje pomagati, da se četerta prošnja dopolni. In kadar Očenaš odmdliš, vzemi iz mošnjice ali pa iz skrinje en penez, če tudi ne več kot le en krajcar ali en groš, in ga na stran položi za milošnjo, Kadar pa visok praznik pride, ali le kako posebno veselje ali Sreča obiše, moraš tudi svoj Očenaš prazno in ponosno opraviti, in obilniši denarna stran djati. Zna-biti boš rekel, da to je otročje. Lehko da je otročje; — toda Gospod take otročije kaj rad ima, saj je sam rekel: „če ne bote kakor otroci, ne pojdete u nebeško kraljestvo". Tudi koj zdaj pokaži, da tvoja duša je še lepa in mlada, in ne skerčena od gerde skoposti; in preden dalje bereš, kaj na stran položi za reveže, da jim tudi pomagaš k uslišanju, kadar molijo: „daj nam dans naš vsakdanji kruh". Pa treba te je še nemalo podučiti, kaka s svojo milošnjo obračaj, da bo prav; kajti u dnarjih dajatf, ni še zadosti in ne vselej dobro, kakor se tudi kava in vino vsakemu bolniku ne prileze. Mladim smerkovcom, kijih nesrečni oče ali mati beračit pošilja, nikoli nič ne daj, ker taki otroci se hinavšine, laži, potepanja in vsega hudega vadijo, „berač mlad, bo star tat". — Revežu, ki je še delati kos, ne dajaj milošnje, raji mu deia in zaslužka preskerbi; 147 to mu je boljše za truplo in dušo. — Ne da-jaj vsega le fzverstnim in premožnim rokode-lom narejati. Ako postavim jopič ali suknjo revnemu šivarju delati daš, le zato, da si bo revež kaj zaslužil, in ako ravno veš, da ti bo nekoliko skazil: se ti vender skazena obleka u božjih očeh prelepo udala in te po svatov-sko kinčala bo — zavolj skrivnega namena z narejanjem. — Dalje je tudi kaj blago in milo ravnanje, ako kaeega starega ali pa slabotnega sroteja najmeš za to ali uno delo ali opravilo, njegovim močem primerno; ali če ga w službo vzameš, kadar ga nihče noče zavolj rahlih moči; njegovo delo bo sicer bolj kasno in slabo, tvoj dobiček pri Bogu pa velik, — Pa tudi takemu revežu, ki nič delati ne more, je sploh boljše u potrebnih rečeh, kot u dnarjih, milošnjo dati; kajti revni ljudje z dnarjem ne vejo prav početi. Daj jim raji jedil, obleke, derv, ali plačaj streho ali pre-bivaljše za-nje. — Dalje se včasi desetkrat več opravi in pomaga, ako se vkup in naenkrat da, kakor če se ravno toliko na mesce in leta pomalem in u drobižu izdaje, Ako postavim vsak mesec zlo za 1 goldinar ali še več krajcarjev in grošev tibogajme zdaješ, bi to u treh letih okoli 36 goldinarjev zneslo. S lern si pa le malo opravil, ker si vse na drobno zdajal; k večim da si nekterim k enim hlebejem kruha ali pa kupicam žganjice pripomogel, — to je pakmalo povžito, popito in minulo. Idi raji in revnim ljudem enega fantiča prevzemi, ki druzega ne zna, kot zto i 48 jesti pa krave pasti, in gav za svojo triletna milosnjo z S6 goldinarji poštenega rokodelstva Izučiti daj. S tem si lepo zalogo napravil, da bo morbiti mladi deček za vse žive dni preskerbljen, in bo enkrat še bratom in sestram in drugim pomagal, in ne bo več milo-šnje potreboval, marveč jo še sam dajal. — Sploh je veliko boljše, naenkrat vee dati in enemu sromaku iz nadloge tečno pomagati, kakor pa vinarje in krajcarje brez teka trositi boljše, zapušeni udovi zadno kravo ali kozo iz krempljev odertnika rešiti, kakor pa milosnjo Ba drobno razmetati med ljudi, ki zlo vpijejo in tožujejo čez revšino svojo. Velikrat je nar veča srota u kterem tihem kotu skrita, in medli in umira kot bleda cvetlica za ternjevim plotom, in je nihče ne vidi in ne pomiluje. To-raj bi človek ne smel čakati, kdaj se mu bo kteri Lacar pred vrata vlegel, ampak bi moral revšino sam poiskati u njenih kotih samotnih. Mesca januaria 1841 je bil strašno oj-ster mraz; gredočih stopinje so po snegu škripale, kakor da bi bili po steklenih črepinjah hodili, in kar ni bilo premožnih hiš, pri onih se srežene okna še o svitlem poldnevu* niso otajati hotle. Ne daleč od Holanskega, u velikem starem mestu Antverpii, je tisto hudo aalmo grozno uboga in nesrečna rodbina živela, stanovaje u tesnih ulicah, u neki borni koči predmestja. Bilo je u hramu ravno tako Jedefio merzlo, kot na ulicah. U poterti po-steljci u sredi hrama je bledo bolno dete le- 149 zalo, kojemu seje videlo, da bo skoraj u drugo posleljco preneseno, kjer nr več gladu ne mraza. Koj zraven je sedela mlada ženka? in je imela obe roki pred bledim obrazom, in je bila rahlo, hladno in borno oblečena, oh! prav rahlo, hladno in borno! Ne vem, kaj je ondi sedela; njene roki pa ste bile mokre, in obraz tudi; blezo se je jokala. Naenkrat se od merzle peči sem zaglasi: 55mati, ljuba mati, lačen sini!" Deček, kacih L ali 6 let star, je tako zaklical. Mati pa besedice ne zine, in na mestu sedi kakor meriva. Deček pa se spet oglasi in še milše prosi: „o dajte mi le betvico, le kolčikaj jesti9 kar ne morem več sterpeti, mama, bodite saj tako dobra!" Zdaj mati glavo dvigne, ter se z neizrekljivo britkim obupnim pogledom na dete ozre in reče: „Francek, za božjo voljo, bodi saj tiho, saj vidiš, da sama skoraj lakote umiram'*. Al Francek le spet začne: „o dajte mi saj nmjhen, čisto majhen grižlej, prosim, lepo prosim, mila mamka moja!" In mati se ne more več zderžati, ter pod odejo segne, in majhen krajcarski kruhej izvzame rekoč: „na, tukaj imaš, to sim še prihranjeno imela, da bi tvoji bolnej sestrici krušnega sokca skuhala, — pa saj ubogemu čer-vidu ne bo več kaj treha". Francek kruhej kakor mlado voice zgrabi, — al vender, ko je še le pol kruheja želj— «čno pojedel, in se je slast in želja jesti le še narasla, fantek drugo polovičico materi nazaj ISO prinese, ter milo reče: „nate mama, to sim za sestrico prihranil", — in potem se spet k peči potukne« Pol ure na to oče domu pride, z britkim sercom bledo ženko pogleda, terzdihne: „Te-rezja moja, oh pač sva nesrečna!—celo dolgo jutro sim pri železnici stal in čakal s svojo dvokolnico, "-•') pa še nisim krajcarja zaslužil. Rad bi že mertev bil; več ne vem kaj početi". Med tem se Francek oglasi: „atej, zlo zlo sim lačen, ali niste kruha prinesli?" In oče ga tak neko ojstro in plašno pogleda, da Francek prestrašen reče: „atej, ne bom, ne bom več tako!" — In ko se oče zdaj še na nar mlajše dete ozre, kako je nedolžno srotle hiralo in med-lelo za smert, mu od neizmerne britkosti hoče serce pokniti, in zastonj misli in duhta, kako bi se rešil iz tako strašne sile. Nazadnje pravi: „zdaj druzega ne vem, kakor da našo dvokolnico prodam". In to je bilo edino orodje, s kterim je borni mož sebi in svojim kruha služil. Vsak petek je pa u Antverpii na tergu dražba ali licitacia, h kterej vsak sme na prodaj prinesti, kar hoče. K tej dražbi mož svojo dvokolnico zapelje, jo da glasniku ali izkli-carju, ter grozno žalostno čaka, da pride ver-sta na-njo. Tu ste ravno dve imenitne bogate #) Dvokolnica je rocen vozej z dvema kolesoma; na nekojih krajih se tudi „kimpež" zove. 151 gospodični po tergu šle9 in enakdrugej reče: 55le poglej no, kako žalostno in obupno unf mož tam stoji, kaj mu utegne biti?" in ste se hlizo njega ustavile. Ravno ga slišite z enim ssnancom se pogovarjati in mu praviti, kaj tu» kaj dela in čaka, in tako ste zvedile njegovo sirošno in silo. Tiho ste se pomenile, kaj hočete storiti. Ko pride dvokolnica na versto, ste one izklicano ceno poprijele, in višej gnale in dognale do 27 frankov (1 frank je okoli 23 kraje. sr.). Vsi so se čudili in posmehoval^ da tako znamenite gospodični dvokolnico kupujete. Naravnost ste jo plačale in žalostnemu možu rekle, da naj jima jo domu pelje, in mu bote za to še posebej plačale. On pa ni bil kaj pri volji, rekoč, da ima kaj zlo potrebnega opraviti; (hotel je namreč berž berž kaj jesti kupiti za ženo in deca). Prašale ste ga, kje stanuje, in jima pove; na to rečete, da mu ne bo kar nič u stran, ravno to pot naj jima bo dvokolnico peljal. Zdaj je bil pri volji, in jo je neutegoma peljal; vender je moral potoma večkrat postati, ker ste gospodični koruna, kruha, derv in lonec laškega pšena nakupile in na vozej zložile. Ko do hiše njegovega stanovanja dojdejo, in on misli, da bo moral še dalje peljati, se odkrije in pohlevno poprosi: „dovolite mi, blage gospodični, da se kar majhno tukajlenoter oglasim". Gospodični greste za njim u hram, — in ugledate revšino strašno. Žena kot mertva na tleh leži, in fantek u eno mer' čivka: „mama, i 52 dajte mi jesti, dajte mi jestiIcc Mož misli, da žena je mertva, in na ves glas prebritko tuliti začne. Toda ena gospodičen mu dnarjev da, in ga berž po vina pošlje. U usta ste ji ga rahlo in pomalem vlile, ogenj napravile in otroku jesti dale. Fantek je nagloma jedel in z veseljem pogledoval milo darovavko, in žena se je zopet zavedla. Še le zdaj ste možu rekle: „dvokolnica in vse, kar je na njej, je vaše, in posihmai naj vas taka reva več ne zadene; tu in tu stanujeve, kadar bote u sili, le vselej k nama pridite^. Mož si komej verjame, da je res, kar čuje, in ne more besedice ziniti, ampak le debele solze se mu po velem licu udirajo. Za bolno dete pa sle obljubile zdravnika poslati. In potem ste odšle, in na potu dolgo niste nie spregovorile, ker njine duši ste bile pregloboko ginjene. Pozneje* pa ena drugej reče: „pač ni slajšega veselja, kakor takole kot angelj varh u potrebi pristopiti". In odsih-mal ste bile vse unete za reveže; same ste hodile po revnih hišah skrivnih srot in ubož-cov iskat, ste jim podelile od obilnosti svoje, veliko solz obrisale, veliko sere oveselile, in bile kot dva angelja ubogim. — S takim ravnanjem človek ne pomaga samo k dopolnitvi če-terte prošnje Očenaša, ampak tudi k temu pomore, da se božje ime posvečuje, njegovo kraljestvo k nam pride, in njegova volja zgodi, kakor u nebesih, tako na zemlji. 133 4. Daj nam dans nas vsakdanji kruh. Besedica „naš" se je kar naravnost pred kruh posadila, kakor bi hotla reči: kruh, ki ga od Boga hočemo, je naš, in nam po pravici gre; in Bog naj gale urno in pri tej priči da. — To bi bilo seveda prederzno in zarobljeno, od Boga našega kruha terjati, ko bi nam Bog besedice „naš" ne bil sam u usta vtaknil. In ta besedica tudi kaj pomeni. Človek namreč gladovnega želodca, ki mu ga je Bog u truplo vložil, ne more na kavelj obesiti, in med tem za delom ali po svojih opravilih iti; želodcu je velikratdolgčas, ter čuka in drega in u eno mer' gode, da naj se mu kaj opraviti da in jesti pošlje. In ker je Bog obilno in po vsem spoznanju dober, nam je -z besedico „naš" tako rekoč dolžno ali ter«-javno pismo u roke dal, kojega se je on sam izplačevati zavezal. Seveda velikost in kakovost zapisanih kosov kruha ni vsem enaka* Veliki pek nad nami ima razne sorte kruha, komisa, reženega, pšeničnega^ gibanice, torte itd. in ga razdeluje, kakor se vsakemu nar bolj prileze. Le nikar pisano ne gledaj, če drugi pogače in „žemljice", ti paleječmenja-ka dobivaš. Saj veš, kdor ima slab žlezav želodec, njemu se mora kaj druzegadati, kot everstemu delavcu. Al gospodar tacega mehkužnega zbiravsa zato nič bolj ne obrajta mens zdravega in terdnega delavca, ki vse od kraja je. — Toda nehajmo od tega, da Očenaš predolg ne bo. 7« i54 Jaz tudi za taki kruh vem, ki ni naš, in ne tvoj ne njegov, in ki ga ne daje Bog, ampak si ga človek sam grešno in posili vzame« To je kruh krivice. Tatvine in goljufije tukaj še u misel ne vzamem; kajti kdor krade in goljufa, sam dobro ve, da se je Bogu odpovedal, in svojo revno dušo hudiču pripisal. Kako vragov je svet, se iz tega vidi, da se mnogi še bahajo, kako so na sejmu ali drugod tega ali unega ociganilh — Pa veliko je tudi tacih, ki u svojih lastnih očeh in pred svetom za poštene veljajo, in se vender z ukradenim in goljufir-skim kruhom pasejo* Taki kruh se peče postavim po kerčmah in drugih kotih, kjer za dnarje in za dobiček kvartajo ali druge igre imajo. Kdor pri igri zgubi", je tat, ker zaigran dnar je ženi in otrokom ukraden; in kdor dobi, je tudi tat, ki udovam insrotamukrade, kar priigra, — zakaj žena, ki moža kvarto-pirca ima, je prav za prav udova, in otroci so srote. lil kerčmar ali oštiruh, ki grešno kvartanje terpi in goji, ker dobro ve, da igravci nar več zapijejo, tak kerčmar med vsemi tatovi zvonec nosi, in zasluži naj više obešen biti, — ker on je patron pijancov in igravcov, iz kterih se naj več tatov, roparjev in drugih hudodelcov na svetu izcimi. Da vsi, ki žganjico kuhajo, točijo in prodajajo, grešnega kruha žive, sim že spredej jasno dokazal, in ne bom več ponavljal. Tatinski in goljufirski kruh je tudi, če bližnjega u potrebi stiskaš, da ti je prisiljen 155 kako reč pod nie prodati, ali da ti za posojeno previsoke obresti obljubiti mora, ali če l?a Pr* kupčii zavolj njegove nevednosti prekaniš, ali če od tatov, tobakarjev in drugih tihotapcov kupuješ, ali ukradeno skrivaš, itd, Nar nesrečneji ia trikrat preklet kruh je pa tisti, ki si ga kdo s tem pridobi, da svojim starišem izgovorjenega prevžitka pošteno ne odrajta* Kdor to dela, je hujši mem razbojnika. Vsaki krajcar, ki ga starišem priterga5 je na božji pravici strašno zarajtan. Le to še rečem: ako sta si oče in mati iz prevelike ljubezni in slepote premalo ali nič izgovorila, in sta menila, ker sta ona dobra? bo tudi sin dober z njima, — sin pa ni dober, ampak terd m neusmiljen, in stariše u potrebi pusti: — taki sin je pes in hudič obenem, in ko bi še ktere gerše imena vedel, bi mu jih tudi še dal — u njegovo sramoto. Sploh moram reči, da kot volk stradati in lakote pojemati je boljše, kakor se s krivičnim kruhom nasititi. Veliko govorim od telesnega kruha; toda človek ne obstoji samo iz želodca, ampak tudi iz duše. Tudi duša svojega živeža potrebuje, in ako njej dovoljnega ali pravega kruha ne daš^ je škoda neizrečeno veča? kakor če tvoje truplo strada in hira. Kaj pa je pravi kruh za dušo? Truplo potrebuje živeža, ki iz zemlje prirase, kef je tudi ono od ondot prišlo ? ia 156 druzega ni, kot gruča spremenjene zemlje, ki je le za malo časa mesu podobna. Al druga je z dušo; mdčnate hrane in .kruha, ki iz zemlje prirase in iz peči pride, ona nikakor vžiti ne more, ampak njena hrana mora od Boga in iz nebes priti, ker tudi ona od ondot izhaja. Taka hrana, ki iz nebes dojde, je božja beseda in Jezus Kristus u presvetem obhajilu. Pa za zdaj bom le od božje besede kaj spro-govoril. Glej', ako človek vsak dan ali saj večkrat božjo besedo čuje ali bere, in jo potem u mislih tečno preduhta: njegova duša od leta do leta bolj močna in lepa prihaja, inu tihem veselju Bogu in nebesom proti kipi. Nasproti pa, ako človek božjo besedo le redko čuje, ali pa je nikoli ne čuje: njegova duša se bolj In bolj u meso in zemljo vrase, in tako kj*u-Ijeva in revna postane, da jo vsaka sapica majhne skušnjave lehko u blato greha prekucne. Življenje take duše je neumno in slepo tavanje. Kakor bolnik u vročinskej bolezni 'kol sebe hvasta po rečeh, ki mu jih zmešana pamet pred oči stavi, in ki nič niso: tako tudi človek s tako dušo veninven prazne reči lovi, ki nič niso, dnarje, čast in imenitnost pred ljudmi in meseno slast. In kadar si enkrat pozno spregleda, navadno zdihne: „za vsih 70 let, ki sim jih doživel, vinarja ne dama; in tako je svoje življenje zaigral, in z življenjem dušo zapravil. Duša je previsoka in draga stvar, njena cena neizrekljiva. Koliko je duša vredna, ne 157 more nihče bolj vediti, kakor on, ki jojestva-ril. On pa pravi: „kaj pomaga človeku, aka cel svet pridobi, na svoji duši pa škodo t^rpi!" Ena človeška duša je tedaj več vredna, kot vestnimi svet; in mogočno in slavno kraljestvo si veliko preurago kupil, ako si ga s škodo na duši pridobil. To pa duši veliko in večno škodo napravlja, ako ji živeža pridno ne daješ. In če si tako daleč zašel, da ti dušna hrana kar ne diši, marveč se ti studi in ti preseda kot pelin, — o revni človek, takrat je že slaba slaba s teboj; bolan si, za smert bolan! Priden jezdec, kadar do ostaje ali go-stivnice prijaha, naj pervo konja oskerbi, in še le potem mu je za-se skerb, kaj bo svojemu truplu jesti in piti dobil. Mnogo ljudi se pa za dušo veliko manj zmeni, kot za konja. Naj pervo za truplo skerbe, in kad^r so truplo oskerbeli, — se še vselej nič ne zmenija za dušo. U tej reči so ljudje jprav taki, kakor neki jud, ki mu je bilo Slume ime. Ta jud je na vso moč in vselej na to gledal, da si je nogo vice dobro in terdno podveza L Za nogovice, za čevlje, za hlače in za vso drugo obleko mu ni bilo nič mar, da ste le podvezi terdne in močne bile, — pa ste tudi res bile včasi kot verv debele. Ako je ta jud na pol terčen bil, so mnogi ljudje popolnom ter-čeni, — tisti namreč, ki se za dušo malo ali nič ne zmenijo, in jo puste duhovskega kruha stradati in lakote koperneti, zraven pa neprestano dirjajo, skerbe in molijo za truplo, da le ono vsak dan jesti in piti in obleko in svoja i 38 kratkočase ima. Kajti truplo u primeri z ne-umerjočo dušo ni veliko več, kakor le njena podvez. Saj ti, moj ljubi, ki tole bereš, bodi pameten, in ne potiskaj svoje duše u večno smert, *ia bi jo u enem kotiču svojega trupla žalostno hirati in koperneti pustil, med tem pa svoje truplo vsak dan redil in pital kot klavno živinče. Idi vsako nedeljo k pridigi in keršanske-mu nauku, in nikar sam sebi prehitro ne verjemi, če se ti hoče nemogoče zdeti. Bodi si tudi, da vaš fajmošter ali kaplan nima prijetne in gladke besede, ali da kaj druzega fali: božja beseda je že sama na sebi tako čudna in blagodarna, da kdor jo z voljnim sercom posluša y njemu Bog z notranjim razsvetljenjem nadomesti, kar duhovnik premalo ali presuho pove. In ko bi tudi nobene koristi od pridige ne imel, ti hoče že to u zasluženje biti, da si jo prišel .poslušat, in si s tem božji besedi spodobno čast skazal. Dalje tudi pobožne bukve rad beri. Hvala Bogu, da imamo u slovenskem že veliko lepih in svetih spisov, in skoraj vsaka hiša toliko glešta, da si zamore sproti kake kristianske bukve omisliti, in da tudi med tednom saj kaj malega iz njih bere. Mnoge bukve u malo čerkah ali pismenkah tako tehtne nauke in resnice zapopadajo, da bi še zlo prida ne bilo, ko bi hotel naenkrat veliko brati, postavim: „Filoteja sv. Frančiška Salezja^, ali pa „Hoja za Kristusom od Tomaža Kempčana" in še druge. Iz ktere take „flašce^naj bi si vsak dan za im en ali za dva požirka natočil in izpil, postavim zjutraj, kadar odmoliš, to je, — iz kte-rih tacih bukev naj bi nekoliko, saj ene ver-stice prebral, in bi jih potem zaperl in na delo šel, in brano reč še le zdaj prav in tečno premislil, posebno kadar si kaj prav jedrovitega ali močnega zadeh To bi tvoji duši kri sči-stilo, in ji čversto moč in rast dajalo. Kakor si pa dolžen revežu h kruhu pomagati, tako moras tudi ne le za svojo, ampak tudi za dušo bližnjega poskerbeti in ji u potrebi pristopiti* Pač res, da mnogi od božje besede nič slišati nočejo* Od vsega se radi pogovarjajo, od vremena, od pretepanja u nedeljo večer, od kupčije, od pravde, od bab itd.; če jim pa kaj božjega začneš, bi radi čez steno splezali in na vse kraje ubežali, kakor mačka, če ji zagodeš, in jih po vsih udih zvija in šiplje. Kaj je tukaj storiti? Hči pri postelji bolne matere stoji, skle-dico juhe u roci ima, jo piha in z žlico pokuša, če ni prevroča, in pravi: „nate ljuba mamka, juha je prav dobra; prosim vas, le jejte no, sicer bote vsi obnemogli". Tako ljubezen tudi ti bolnej duši svojega bližnjega skazi. Žena lehko možu tako ljubeznjivo sitno in tako dolgo prigovarja, da ga nazadnje pripravi, da z njo k pridigi in k spovedi gre» Gospodar si od svojih poslov lehko izgovori in terja, da mu morajo vsako nedeljo od pridige kaj povedati, in u odločenih časih sv. zakramente prejemati. Ti lehko u svoji hiši lepo šego vpelješ, da se vsak večer iz kterih sve- 160 4ih bukev kaj prejbere, ali lehko drugim takim, kojim je treba, lepo knjigo posodiš ali podariš, in jim prav prigovarjaš, da naj jo bero. Tudi lehko kterega bolnika obišeš, inmuvčasi kaj tacega bereš, kar je za-nj posebno prav in potrebno. Večkrat imaš tudi priložnost, svojim domačim, ali na potu mladim ljudem, ali tu ali tam, lepo kristiansko besedo sprogovo-riti. Ni ravno treba ljudi s svetimi nauki in opomini tako rekoč zasipati, ampak mnogokrat več izda kratka resnobna beseda, ki jo o pravem času sprogovoriš iz serca na serce. In potem tiho zdihni, da bi se z božjo gnado prijelo in sadu obrodilo, kar si govoril. Ali še nisi nikoli videl, kako na visokem starem zidovju podertega grada germovje rase in drevje? Kako se je to tjekaj gori zaraslo? Pred veliko leti je ondi ena tica memo letela, in zerno ji je padlo iz kljuna; to se je pozneje zakoreninilo, pognalo in izraslo. — Naj si bodo ljudje, s kterimi opraviti imaš, tudi suhi in terdi kot staro zidovje; vender utegne tvoja beseda tu ali tam eno serce zadeti in še le pozneje, čez več let, kal pognati in bla-godarno roditi. In ako beseda, ktero si na sto krajih povedal, le enega samega človeka u serce zadene in poboljša, koliko že to velja! Koliko greha in pohujšanja si z njegovo spre-obernitvo odvernil! in koliko še dobrega za ženo, za otroke, družino in pozne unuke iz tega izvirati utegne ! In njegova duša je rešena, in za Bogom bo tebi večno hvalo ve« dila! — 161 5. Daj nam dans naš vsaH&anJi kruh. Pravijo, da nektere zveri južnih pušav9 kadar se enkrat do sitega nažrejo, po cele mesce in še dalj živeža ne potrebujejo, in imajo že črevje tako uravnano, da zamorejo prav dolgo brez piče in pije sterpeti. Tu si lehko marsikdo misli: „I zakaj ni Bog tudi človeku tacega dolgočasnega želodca dal, da bi mu bilo postavim le vsake kvatre enkrat jesti potreba? Tako pa človek vsak dan za kruh moliti in delati mora, in le enkrat na dan jesti mu še zadosti ni". Na to se mnogoterno odgovoriti da, postavim: ker želodec vsak dan svoj dac ali davek terje in se od mesta ne gane, preden ne dobi, je človek s tem k delu priganjan, in se postopanja in sedem naglavnih grehov ložej obvarje. Pa za zdaj hočemo le eno premisliti, namreč: Glej, Bog ti da vsak dan nov spominek svoje skerbi in ljubezni, in te vsak dan prijazno spodbuja, da se tudi ti njega spomni, ter ga zahvali, ljubi in njemu dopadljivo živi. Ta spominek in spodbuja je u kruhu, kterega ti Bog vsak dan pošilja, Koliko si star? znabiti 20 let, — to že več znese kot sedem tavžent dni. In zdaj pregle-daj, ali je med temi sedem tavžent dnevi le en sam dan, da ne bi bil prav nič jesti dobil? Le še po trikrat si znabiti vsak dan jedel, in to več stori kot dvajset tavžentkrat. Bog ti je toraj dvajset tavžent uzrokov in priložnost dal, se njemu lepo zahvaliti. ±62 Nikar ne misli, da to ni moglo in ne more drugač biti. Jaz sicer ne vem, kaj si dans in vse druge opoldneve svojega življenja kosil; to pa vem, da so že knezi in kralji u ta« kih zadevah bili, da bi bili 100 cekinov in zlato krpno z glave dali za tako jed, ki si jo ti dans imel. — Bila je že taka lakota in voj« ska, in to je še kaj malega, da soljudje konjsko meso, miši in podgane drago kupovali in jedli, suho mervo žvekali, in stare čevlje glodali. še hujše je pa to, da so med moko kri vlivali in testo narejali zavolj pomanjkanja vode, da so perst in človeško meso jedli, da so clo grobe odpirali in trohnelim merličem po kose mesa odrezavali in jedli — iz strašne sile. — Ti si "pa vsak dan pošteno in po svojem stanu jesti imel, in znabiti si bil še čuden in zbirčen. In zdaj, povej mi kristian, ali si Boga kaj zahvalil za vse to? — Ali meniš, da Oče-naš je le beraška molitev, samo zato zložena, da se prosi z njo, in da za drugo rabo ni? — Ravno ta prošnja: „daj nam dans naš vsakdanji kruh", posebno kadar jo o večer-niči moliš, je opominjba na dušo tvojo, da zahvali Očeta nebeškega za vsakdanji kruh, ki si ga dans prejel in vžih Toda človek je čudna in poredna stvar, in ojstre graje vreden od več strani. Zlasti pa je lepa serčna hvaležnost proti Bogu kakor isamerla in zginila med ljudmi. Enega poletnega večera gre neki pobožen gospod se sprehajat, in pride memo njive? 163 kjer je ravno pšenica lepo zorela, in klasov-» je se bogatega zernja šibilo je. Tik njive stal je kmet z motiko, in se je oziral po rumenih valovih zrelega žita. Gospod kmeta prijazno pozdravi in mu „dober večer" vosi, pa dolgo ne dobi nič odgovora. Že misli gospod, da mož je ali gluh, ali prav žalosten ali pa zarobljen. Nazadnje se kmet vender ozre in čmerno zagodernja: „Bog daj!" Gospod je bil ponižnih eden, ki se je tudi s kmeti in priprostimi ljudmi rad kaj pomenil, in toraj reče: „dans je bilo kaj lepo vreme", in kmet pokima „da"; gospod dalje reče: „pšenico imate prav lepo", in kmet spet pokima „da"; in gospod zopet reče: ^Ijubi Bog vam je pač dobro letino dal", in kmet na to reče: „he, Bog lehko daje dobro letino, saj sim dvakrat gnojil!" — zadene motiko in proč gre. Ta odgovor je bil strašno zarobljen ne le proti gospodu, ampak še več proti Bogu, in tako govoriti se pravi Boga kleti. Ko bi ti kakemu beraču kruha in mesa in kozarec vina dal, in berač bi pojedel in popil, in bi si svoje beraške čeljusti obrisal in rekel, dati ni hvale dolžen; kajti ko bi kruha in mesa ne bil sam zrezal k ustom zanesel in žvekaly in ko bi ne bil sam pil in požiral, bi mu vender ne bilo nič pomagalo vse, kar si mu dal; da se je toraj nasitel, se le sam sebi zahvaliti ima: kaj bi ti k temu rekel? — In kdo pa je kmeta u take okoljšine postavil, da ima njivo, gnoja in semena? Kdo mu da toliko pameti in zdravo moč, da ve in zamore polj« prav obdelati in 164 t) pravem času orati in sejati? In kdo je dal semenu čudno krepost, da samo iz sebe klije in zrase in u zrelo klasovje dozori? In kdo je vreme in vetrovje vladal, in o primernem €asu dajal sonce, dežja in rose, da se je se-tev pojila, grela in tečno rodila? Ali si ti5 kmetavs, s svojim dvakratnim gnojenjem to storil? Pa tacih kmetavsov z dvojnim gnojem je grozno veliko, zlasti med gospodo. Radi dobro jedo in pijejo, in neradi plačujejo, to je, njemu neradi plačujejo, od kogar jed in pija in prihodki in vse veselje pride. Bogu se pa le s priserčno zahvalo plačati zamore. U predni povesti je bil gospod pobožnej kot gnojni kmetavs; zdaj hočem pa eno povedati, kako je enkrat pošten kmet nekemu go-spodunu oči obrisal. Gospod je namreč kmeta, s kojim je nekaj opraviti imel, h kosilu povabil. Kmet je bil pobožnega serca, in kakor pravimo, dobrega zernja, in seje raji Bogu prikupil, kakor gospodi priliznil. Pred jedjo je molil, kakor je bil doma vajen. Gospod pa si brado derza, nos kviško viha in zasmehljivo reče: „to je stara in hribovska šega, in pri izobraženih in gosposkih ljudeh ni več u napadi, da bi se k jedi molilo." Kmet na to pravi: „pri meni doma je pa že še taka navada; pa vender neke gostače imam pri hiši, ki se u tej reči popolnoma po novi šegi vedejo, in k jedi tudi nikoP ne molijo/6 Gospod se zamudi: „dete, to morajo biti učene glave in gosposkega rodu, kdo so pa?" Kmet odgovori: 165 „to so moje svinje; te so že u svojih mladih letih, koso še majhne prasefabile, popolnoma izobraženost razodevale; one u korito hvast-nejo, se nažro' in proč zlete, in njega, ki jim je korito napolnil, še ne pogledajo". Toda ta mož ni imel popolnoma prav,, da je izobraženo gospodo, ki Boga ne zahvali^ s svojimi svinjami na eno steljo ali u ena versto postavil. Svinjam je očitno krivico storil; kajti one ne morejo Boga zahvaliti, ker živali niso na molitev uravnane; prevzetni škrici pa tega izgovora nimajo, in le nočejo Boga zahvaliti, ker imajo sprideno dušo» Kako je pa kaj pri vas, ali kaj molite? Hiša, pri kterej molitve ni, bodi si še taka olišpana, je le okinčansvinjak; in obedovanje ali kosilo, pri kterem se Bogu nič hvale ne da, bodi si še tak drago in žlahno, je le po-klajanje človeški živini. — Če tvoj pomnež ne spuša, kotrešeto, boš tudi še prejšno razlago vedel, da očenašev kruh ni samo pekarija in kuha in samo to, kar pod zobe gre, ampak da vse zapopada, kar je človeku za dušo in telo potrebno, koristno in tečno. Koliko hvale si toraj svojemu Bogu dolžen! Ko bi ti hotel naštevati, zakaj vse Bogu hvala gre, bi meni pisanja in tebi branja konca ne bilo. Le nekterih dobrot iz bogatega zaklada božjih darov te hočem spomniti. Kaj ravnokar delaš? Kaj ne, tole oče-naševo knjižico bereš. Ko bi — slep bil, bi tega pač ne zamogel. Pobožen in učen zdravnik , Stiling po imenu, je znal slepim očesna 166 mrenico izbosti in jim vid ali pogled odpreti» On pripoveduje od neizmernega veselja mnogih slepih srotejev, kadar jim je bila mrenica z očesa potegnjena; bilo jim je, kakor bi černo zagrinjalo jim hipoma spred oči in spred duše padlo, in jim po dolgoletni noči novo zorno jutro zasijalo. Tud neki star jud se je dal od svojega sina Joela k temu zdravniku peljati* Jud sedi na stolu, zdravnik mu z iglo kožico z očesa potegne^ in svitloba se mu vlijeuoko in u dušo. Stari možej se zjoka, in od neizrečene radosti sinu zaklikne: „Joel , Joel, vidim, vidim! poljubi zdravniku noge, Joei, poljubi mu noge !cc In Joel z veseljem poklekne in zdravniku, preden je ta ubraniti mogel, noge poljubi. — JLjubi moj, ki to bereš, aH ni tudi tebi neizmerna dobrota došla, da vidiš! — in vidiš že od svojih mladih dni, in vsako jutro, kadar se zdramiš, si kakor znovič mrenice rešen, ter luč belega dneva zagiedaš. Staremu judu je serce hvale kipelo do zdravnika, ki mu je oči odperl za malo dni, kar jih je še živeti imel. Ali si se ti, kristian, tudi kaj zahvalil velikemu zdravniku, ki ti je že ob rojstvu jasne zdrave oči dal, in ti jih do te dobe obvarval? Le za majhen časek oči zatisni ali za*» meži, in misli si: tako mi bo zmiraj9 nikoli več ne bom videl, zdajle sim slep za vselej! Premisli, kak srotej bi bil, ko bi ne videl. — U zgodbah turških vojsk se bere, da so Turki, kadar so u kterej bitvi premagali ali si kako mesto osvojili, po tavžent vjetim glave posekali. In vender se nam to še ne zdi taka 167 strašno, kakor kar se od greškega cesarja Bazilia bere. On se je z Bulgarci vojskoval, jih premagal in petnajst tavžent vjeh Zapo-vedal je, da naj se vsim vjetim oči izbodejo In naj se vsi oslepijo; le zmed vsakih 100 mož je bil eden odbran, komur je ukazal le eno oko izdreti. Vsak taki je moral potem po 99 popolnoma slepih u domovino odpeljati. Kako srečnega se je štel vsak voditelj z enim očesom, — in kako strašno nesrečnih je bilo toliko tavžent srotejev, za vselej oslepljenih! Ti si morbiti že mnogokrat si prav veliko dnarja vošil, kakor bi bila to naj višja sreča na zemlji. Al povej mi: ko bi kdo k tebi stopil, in ti veliko skrinjo polno cekinov in tolarjev ponudil, če mu hočeš svoj vid ali pogled zadnjo prodati: ali bi hotel ti? Gotovo ne, tudi u nar večem sromaštvu bi tega ne dal in ne storil. Ali tedaj On ni nobene hvale vreden, ki ti je ob rojstvu podelil belo lue zdravih oči, in ti je ta neprecenljivi nebeški dar noter do te ure ohranil? Le majhen izgledek sim povedal od ne-številnih dobrot, izvkterih je ves človek tako rekoč sostavljen. Človek veninven neizmerno veliko dobrega od Bogav dobiva, in malo pomisli in se nič ne zahvali. Čudno je to, da človek še le takrat, kadar je to ali uno zgubil9 spregleda, kaj je bilo vredno. In jaz mislim, da je zato u vsakem kraju kaj slepih, gluhih, kruljevih, betežnih in bolnih srotejev, in z naglo smertjo zamerlih grešnikov, da drugi ljudje spoznajo 5 koliko milosti in prizanašanja Bog 168 z njimi ima; uni so spravni dar in svarivni spomin za druge ljudi. Veliko in neizmerno je morje božjih do» brot, u kterem živimo, se gibljemo in bivamo; in vsak trenuttej človeškega življenja je iz tavžent in tavžent dobrot božjih sostavljen» Ko bi zamogel ti sam sebe u dve polovici razkrojiti, tako, da bi ena polovica živela, jedla in grešila, in dobro imela in trapasta bila, kakor ti živiš, ješ in grešiš, in dobro imaš in si trapast na cente; in druga polovica bi vse to le gledala in premišljevaJa: kako bi se (ta druga polovica) začudila, da zamore Bog tako milostiv in poterpljiv biti, in tebi človek vsak dan in cele leta in neprenehoma toliko dobrega storiti, ki druzega nisi, kot le požrešna polovica, in dan na dan in leta na leta le hudo počenjaš, ali saj, kot hudoben sin ali ktera stara svojoglavna kuharca> le po svoji termi ravnaš. Vsakemu človeku za nar manjšo stvarico več hvale vemo, kot Bogu* Če beraču na cesti groš dam, me hvaležno in spoštljivo pogleda, in se mi veselo zahvali in prikloni, za malovrednega groša deL Božja ljubezen pa je tako bogata in neizmerna do nas, — in se le malo za-nj zmenimo, in ga malo zahvalimo! Jed in pija po dnevi, sladko počitje čez noč, berzno kljuvanje zdravega serca, čversti udi, jasno oko, in vse, kar ti je ljubo in drago na zemlji: glej, to je veninven pričanje božje ljubezni in neprestano zvonenje, da Boga ljubi in hvali. Toda prav za prav je 169 vse to le senca, in še senca ne, proti neizmernim dobrotam, ki jih Bog človeku znotraj podeluje, in kojih je duša deležna, — zlasti to velja od prenebeške dobrote, ki nam je došla in dohaja od božjega sina Jezusa Kristusa. Misli si enkrat, da stojiš pred enim mer-licem. In ta merlič bil je blagoserčen kraljic, ki je svoje življenje postavil, da bi tebi življenje otel, in ti si ga še hudo hudo razžalil bil. — Jeli, pogledanje mertvega, kije tako ljubeznjiv bil do tebe, bi ti prebritko delo in ti serce in dušo tergalo, in rad bi ti svoje življenje dal, zdaj njega obuditi, in ena vitica njegovih las, ali ena kaplja njegove kervi br ti bila drag in svet spominek od njega! Ali bi ti ne bilo tako pri sercu, ko bi pred mertvim truplom njega stal, ki je s svojim življenjem tvoje otel? Saj še sin u poznejih letih z gin-jenim sercom postoji na grobu svoje matere, k! je ni nikoli poznal, in ki je njegovo rojstvo njeno smert uzročilo ! Tako truplo, ki je bilo za tebe u smert dano, in tako kri, ki je bila za tebe prelita^ in clo njegovo življenje in dušo za tebe darovano, najdeš vsako nedeljo na altarju pri sv. maši. In ti zamoreš ne le eno vitico njegovih las in ene kaplje njegove kervi si za spomin vzeti, ampak zamoreš njegovo celo življenje in bitje u sebe sprejeti u presveti večerji» Tebi je daao, pri sveti maši božjega sina za tebe darovanega kleče moliti, ali njega samega u presvetem obhajilu u svoje serce sprejeti: in ničesar ni u nebesih in na zemlji^ 170 za kar bi toliko hvale in zahvale iz celega serca, iz cele duše in iz vsili moči dolžen bil, kot za Jezusa Kristusa. In še več: dajaj Bogu hvalo, za kar rad, in na vso moč, kolikor le znaš in zmoreš, — ga vender nikdar in vekomaj nikoli ne? moreš vredno in zadosti zahvaliti za vse dobro, za vso poterpljivost in ljubezen, ki ti jo Bog noč in dan in vsako uro in sledno minuto skazuje; — ampak s svojo hvalo in zahvalo vedno in vedno na dolgu ostajaš, in tvoj dolg se naraša od dneva do dneva. Zato nam je Bog u Kristusu moč in zmožnost prave zahvale dal, da ne bi človeški rod vedno le z nehvaležnostjo in krivico plačeval stvarniku svojemu. Kristus namreč je za nas pristopil, in kakor on neprenehoma za nas, to je, mesti nas prosi, tako tudi neprenehoma za nas zahvaluje; in pri sveti maši, kadar se kol' njega snidemo, nam on tako rekoč naprej moli in hvali, kakor nezmožnim otročajem;-in njegove molitve in hvale se oklepa molitev in hvala milionov, dazamore na kviško, — in tako le po Jezusu Kristusu, z njim in u njem, pravo in vredno hvalo dati zamoremo velikemu presvetemu Bogu. Seveda tvoja zahvala ne sme le iz samih občutlejev, zdihlejev in golih besed obstati; — taka zahvala ne dojde kvisko , in je kot puhel dim, ki že nad streho zgine» Tudi u djanju moraš hvalo dajati. Jaz nimam zdaj časa, da bi ti vse pota djanske zahvale sam pokazal in s teboj šel; 171 ampak le toliko ti hočem povedati, da bos naprej sam lekko najdel ali sprašal. Cahej je bil neizrekljivega veselja in hvale nadušen, da je izveličar toliko prijaznoz njim govoril, in pri njem ostati hotel. In kako je pokazal svojo zahvalo? „Gospodi glej polovico svojega premoženja dam ubogim, in ako sim komu krivico storil, povernem čveterno!" Tako bo tudi pri tebi gorka hvala gin-jenega serca sama od sebe pravo jjot najdk, se razodeti, kakor je tvojim okoljšinam primerno. Postavim,ti imaš krivičnega blaga, — In ravno ti je nekaj po sreči steklo, in u sercu ti vesela hvala kipi,— k čemu te bo priganjala, kaj boš storil, svojo zahvalo u djanju pokazati ? Ali pa ti si premožen, in po dolgi bolezni pervikrat vstaneš in se greš o lepem pomladanskem jutru sprehajat; novo oživljena moč ljubega zdravja in pisano cvetje mlade natore ti u sercu veselje in hvalo izbuja : in božji perst te spomni, da tvoj sosed, ki ima šok otročajev, u veliki sirošmi bolan Ježi, aH da je ravna umeri, — kaj boš storil? Ali pa ti si po grešnem potu in z raz-ujzdanim življenjem u veliko veliko nevarnost zašel, in si vender še kakor po čudežu rešen bil; in zdaj Boga hvališ, da je tako milostiv bil, in te ni pustil u grehu umreti; — ali dru-zega nič ne boš storil? Ali pa ti ravno od spovedi in od božje mize prideš, in čutiš u svojem sercu tolažbo^ 8* 172 pokoj in sladkost prijaznosti božje; med svojimi domačimi pa veš za tega in unega, ki grešno in u žalostnem nepokoju živi, ker njegova duša je od Boga obernjena; ti pa si toliko srečen! — kaj boš rekel in storil? itd. itd. Da tega nauka ne pozabiš, ti hočem nekaj u spomin postaviti, kako Bogu z mislijo, z besedo in djanjem hvalo dajaj. Kolikorkrat u večernem Očenašu do vsakdanjega kruha primoliš, ki ga necoj ne boš več jedel in potreboval: spomni si kruha, kar si ga čez dan prejel in vžil, in spomni jse tudi vsega druze-ga, kar ni ravno kruh, pa vender dobro duši ali telesu ali pa obema; — in prav serčno se zahvali. In ker je toliko tavžent ljudi, k! Bogu nič hvale ne dajo^ jo pa ti necoj tudi za-nje opravi, kolikor zamoreš, in Boga iz celega serca zahvali za vse dobro, kar je dans storil tebi in vsem drugim, ki ga nič ne zahvalijo. In ako si čez dan kaj hudega in grenkega vžil, tudi za to se zahvali; zakaj zdaj si prestal, in lehko da ti iz hudega še dobnv izide. Toraj tudi za prestano terpljenje Bogu hvalo vedi; On gotovo dobro meni in obrača s teboj. Tako se zahvali z mislijo. Zahvali ga tudi z besedo. Znabiti te ljudje.večkrat hvalijo, kako si premožen, da si prebrisane glave, da tvoji otroci se taka dobro uče in so vselej pervi u šoli, da si pošten in pravičen, in si že tu in tam toliko dobrega učinil, in da nebesa so ti že gotove itd.: takrat spregovori in Bogu hvalo daj, da le On brez tvojega zasluženja vse to s tabo in po 173 tebi ravna, In spoznaj (pa ne po svetohlin-ski), da je Bog le iz usmiljenja tebe izvolil, to ali uno- dobro delo učiniti, da bi tebi nevrednemu hlapcu kaj zasluženja. naklonil. In zahvali ga tudi z djanjem. Od tega sim že povedal, kdaj in kako. Le toliko se rečem: Bil sim enkrat vernih duš večer na inertvišu (britofu). Prav lepo ga je bilo vi-diti; vse razsvetljeno, kakor bi mertvi velik praznik ali ženitnino obhajali. Grobi so bili na novo uravnani in zvišani 1 in na kamnih in križih po grobeh so se venci iz nar lepših rož ovijali; vidilo se je, da skeleča britkost za raj-nimi se je postarala, toda ljubezen je živečna in mlada ostala. Prav zvit in prebrisan kavelj tu lehko vpraša:, čemu je vse to? rajnemu ni mär za olepšanje groba, vencov ne vidi in rožic ne diha, in se za vse to ne zmeni. Jaz pa odgovorim: ali rajni za vse to kaj ve ali ne, tega tudi ti ne veš; nam živim pa le vender dobro de^ ako znamnje milega spomina in serene ljubezni do ljubih rajnih sbazovati za-moremo. — Ravno taka je, če Bogu u zahvalo in počastenje, in iz ljubezni do njega kaj storim; Bogu to nič ne pomaga, al ve pa vender ^a to, in to meni hvaležno čutje zlajšuje. Tako Boga tudi z djanjem zahvali, to je, stori to in uno$ da s tem svoji zahvali obraz in telo in žile vdeliš. In stori to in uno zastonj, ne da bi od Boga plačilo in nebesa za to imeti hotel, ampak le, da mu svo|o zahvalo in ljubezen razodeneš, kakor so ze neverniki svoje naj ljubše stvari na altar pokladali, svojim i 74 «mišljenim bogovom u zahvalo. In ko bi tudi za gotovo vnaprej vedel, da u pekel prideš^ le vender Boga za pretečeno dobro zahvali, in prosi ga, da naj bi ti saj eno tudi u peklu še ostalo, namreč —večna zahvala do Njega! Verh tega nas izveličar tudi še poduči, ktero dobo naj Bogu odločimo, kdaj in za kako dolgo naj nam Bog kruha daje. Molimo namreč: 6. Daj nam dlan® naš vsakdanji kruh. Doba je kratka; al Bog že ve, zakaj, in ima gotovo dober namen, da je kruh u kose razdelil, in nam ga le pomalem od dne do dne pošiljati hoče, kolikor ga želodec sproti potrebuje. Bog hoče, da ne bi predaleč na vse strani zijali in skerbeli in tega spregledali, kar nam je dans pred nogami, ter se spod-taknili in padli. Mi smo le božji najemniki ali dninarji, in tem se le sproti in za dans kruha ureze; pa tudi Bog le sproti in za dans našega dela in službe želi. Zdaj si pa to za-omni: sama jed ali hrana, ki jo dans od Boga očes in tudi dobil boš, je še le eden nar manjših darov božjih, je tako rekoč le olje u ko» lesovje trupla vlito, da ne zarjevi in ne obstane; — naj veči in naj dražji dar božji, ki ti dans dojde, je pa ravno ta 57dansa je ta dan, ki si ga dans doživel. i 175 Poznal sim enega učenca iz višjih šoL On je nevarno zbolel; hude bolečine u persih so mu oserčje razjedale in mu telo in dušo peklile; noč in dan srotej ni imel pokoja. Ubogi mlaaeneč je pač spoznal, da bo moral u-mretijpa neizrečene želje je imel le še po eni sami reči na tem svetu. Cele mesce in tedne seje tolažil, da to veselje, ta edina zažele» na dobrota, mu bo vender še došla pred smert-jo. In kadar so ga tovarši obiskali, jim je vselej pravil, kaj še na tem svetu „toliko želi, in jih je z radovednim upom in strahom pra-šal, kaj menijo, ali bo to vender še dosegel ali ne, preden umerje? In tovarši so ga milo tolažili rekoč: „Ludvik, le potolažen bodi, to srečo boš še gotovo doživel!a Al oh, ubogi učenec je umeri, *- in njegova preserčna želja na tem svetu se mu ni spolnila! In če njegovih tovaršev kdo še zdaj, ko je več let preteklo, memo njegovega groba gre, blezo postoji in zdihne: „ubogi Ludvik9 Bog ti da] večni mir in pokoj!" Kaj ne, da te mika zvedeti, po čem je mladeneč tako serčno hrepenel, kaj bi gabilo toliko srečnega storilo, bolj srečnega, kakor Le bi kdo mu krono in kraljestvo ponudil? Hočem ti povedati, in če si mehkoserčne natore, te bo skoraj jok posilil, daje njegova edina preserčna želja na tem svetu bila kaj tako malega, kaj tako nedolžnega. Pa stoj, naj mladeneč raji sam pove, kakor je pravil fta smertni postelji, rekoč: „saj rad umerjem, ce le to še doživim, in večkrat sim slišal, da 176 pred smertjo vender še^ pride, namreč en dan, en sam dan — ^olajšanja, le en sam dan brez hudih bolečin, da bi se saj ložej zavedel in kaj premislil, in za smert pripravil". Njegova žgeča bolest je že davnaj iztle-la, in njegovo smertno težko hropanje je že davnaj utihnilo, kot šumeča sapa lanske jeseni. Toda ni je dosegel velike dobrote, ni ga «čakal zaželenega dneva, enega bolečin prostega lehkega dneva, da bi se oddahnil in ložej za večnost pripravil bit. In ti človek imaš ravno zdaj taki dan5 In si ga imel včeraj in predvčeranjim in že več let zaporedoma, in dan na dan se kopiči, da si zdrav in se dobro počutiš, in lehko misliš in se pripravljaš. Ali kaj spoznaš visoko ceno enega dneva, enega zdravega prostega dneva? Dans si od Bogä kruha dobil, in si en dan dobil, in Bog ti že dolgo daje Jkruha in časa, znabiti obilno, da ravno ga morda le malo za^-nj prosiš. Če ti kdo mernik žita podari, lehko z njim storiš, kar ti je ljubo; če si hudoben, ga lehko u strup pokvariš, to je^ u žganjico pokuhaš; če si neumen trap, ga lehko u potok potrosiš, in ob bregu gledaš, kako fletno plava po vodi jiaprej; če si pa pameten, ga u mlin daš in kruha spečeš, ali pa ga na svojo njivo useješ, in k letu tridesetkrat več nažanješ, kar si ga usejal. Prav tako tudi današni dan lehko na tri viže oberneš. Ta dan lehko u greh, u strup za-se in za druge ljudi pokvariš, tako da bi 177 boljše bilo, ko bi tega dneva videl ne bil. — Ondi kmet ali rokodel cel ljubi dan u kercmi čepi 5 in se napaja in igra ali pa, oboje počenja.—Ali pa ti se rad pravdaš; po cele tedne tn mesce u sovražtvu in jezi, u nevolji in skerbeh okoli bezlaš, vse dohtarje in kanclie obletiš, u jezi piješ, in na polja in pri hiši §re vse rakovo pot. — Ali pa dans je nede-w*t um Gospodov^ sveti dan, ki je kristianii m imümmje postavljen in za Boga in dušo odfe&e»; ti pa pnšo zadeneš in na lov greš, ili pa na droge kratkočase, ali na ogled in feitpcif & * leta|, in zraven k večim ktero suho mašo rjurneš^ ter Bogu dan ukradeš ^in g$ smjeMU poželenju in lakomnosti darujeg. Nekteri dnevi so tudi lehko hudi in nesrečni za celo življenje, in clo u večno pogubo. Že marsikdo je zdihal: oh, naj bi saj umeri bil, preden sim ta in ta dan doživel! Od takih dni vedo povedati jetniki po ječah in zaporih; tudi zapeljane ženstva, ki so u sramoto in sirošino zagazile; tudi mnogi zakonski, ki u vednem žolču inrazpertju živijo; tudi marsikterj bolnik, ki ga u dolgih nočeh vest grize in šiplje; in od takih dni bodo veliko povedati vedile tudi tiste nebrojne trume, ki bodo sodni dan na levici stale. Toda vsih teh tavžent in milionov hudih dni ni Bog hudih storil, ampak človek sam; on je blažen dar enega dneva oskrunil in nesrečno zapraviL Zategadel, kadar zjutraj moliš: „daj nam dans naš vsakdanji kruh", in če pomisliš, da od Boga pride kruh in ta dan, ki ga zdaj 178 imaš: tudi terdno skleni, da si tega dneva ne boš u nesrečo obernil, in se drevi saj ne veči grešnik vlegel, kakor si to jutro vstal. En dan je veliko vreden, kakor ojster nož in ogenj; pa nikar sam sebe z njim ne užgi in ne urezi. Pa bodi si tudi, da tega dneva ne ober-neš u hudobijo in greh, ga pa vender lehko neumno zatratiš. Neka rusovska cesarica je enkrat u hudi zimi na široki zamerznjeni vodi čudno reč narediti ukazala* Velike ledene ploše so ji morali na štiri vogle obsekati, eno na drugo skladati in vmes z vodo zalivati, da so terdnö vkup zamerznile; in na to vižo so celo poslopje iz samega ledu sostavili. Bilo je krasno delo in veselje ga gledati; u soncu se je lesketalo kot čisto srebro in kot zbrušeni kristali in demanti u vsih barvah. Pa vender vse vkup ni bilo goldinarja vredno, ker o pervem toplejšem vremenu sta poslopje in trud šla po vodi. Znabfti je tudi tvoje vsakdanje početje le tako zmerznjenö vodeno delo, ki pred ljudmi bliši, za pfihodno večnost pa nobenega obstanka in vrednosti nima, ampak se u nič razide. Le poglej, kaj in kako navaden človek uganja, bodi si kmet aH rokodel ali vojak. Felikrat je vse njegovo delo le tratenje dra« zega časa, ali pa lakomno dirjanje za dobičkom, aH pa zoperna prisiljena tlaka, ali pa hudič napuha u njem mota in mu giblje roke in noge In jezik. In tako poslovanje je pred Bogom po- 179 stopanje, taki dan je za-te živalski dan, je prazen kot izpito jajce, je neumen, brezbožen, mertev in zgubljen za večnost, Vender je čudno,vkako ljudje svoje dneve trosijo in zgubljajo. Če kdo nenadoma zapazi, da žep, u kterem dnarje nosi, ja luknast, se prestraši in berž iše in prešteje, ali ni kaj zgubil.« In ko bi kteri bogat gospod svoje tfragotine, blserje, perstane in zlate ure skozi okno metal, bi vsak rekel: ta gospod je ob-norel. — Toliko je pa gotovo, da en sam dan je več vreden, kot zlata ura ali mošnja cekinov, Premislimo le en izgled, koliko zamore ^n dan veljati, ki je z Bogom preživljen, ali kolika je cena enega božjega dneva. Ako grem pa cestah, po hribih in ravninah? vidim tu in tam znamnja križanega Jezusa, lesene in zidane, lepe in borne krize. In vsak petek čuješ od vsih katoliških cerkev posebno zvohenje; to je spomin, da Jezus Kristus je ta dan'za nas terpel in umeri. In kadar pri sv. maši med povzdigovanjem zvoni, se ljudje u pobožnih krajih na cestah in na polju odkrijejo, na persi terkajo, in pobožno zdihajo. In veliki petek gre tavžent in tavžent ljudi u cerkev Gospodovo smert obhajat, in marsikdo tiho žniuje, skrivne solze potoči in se poboljšati »klene. In bilo je že milionov in milionov ljudi u bolečinah, u sirošini in smertnih težavah, ki so u podobo Križanega svoje oči vpi-rali, u njegove rane svojo dušo zagrinjali, in 180 zlajšanje, pokoj in krepost zadobili. Pa vse to je še malo, če pomislim, da neštevilne duše so skozi Jezusovo terpljenje in smert odpu-šenje grehov, spravo z Bogom in izveličanje dosegle; in da vsit ki enkrat sodni dan na desnici božji stali bodo, bi pogubljeni bili, ko bi Jezus ne bil za-nje svoje kervi prelil. — In glej, le en sam dan je bil, ki je človeštvu toliko sreče in zveličanja prinesel, in ki celemu svetu u večnem spominu ostane. Že je skoraj L000 let od tistega dneva preteklo, in dan vender ne prejde nikoli in nikdar do konca sveta. Še dans se ga živo in močno spominjamo, — postal je večen petek neumerjočega spomina, veliko drevo, ki veninven sad obro-duje, dragi sad rešenih zveličanih duš! Že je tudi več drugih ljudi križanih bilo. Ko so 37 let potem Rimljani Jeruzalem oblegli, so pred mestom toliko judov križali, da je bilo viditi kot hosta samih križev in visečih judov. Pa ti bi morda nič od tega ne vedel, ko ne bi bil zdajle u Očenašu bral; davnaj je pozabljeno, in nihče se ne zmeni, kdo so tisti judje bili. Bil je strašen dan, ko so to terpeli; pa ta dan ni njim in svetu ničesar prinesel, — ker niso z Bogom ravnali, ne u Bogu terpeli. Ako toraj hočeš, da bi tvoj „dans", in vsak dan, ki ti ga Bog še podariti utegne, zasiuženje in ceno imel, si moraš „to zapomniti: Naša sv. cerkev uči lepo resnico, da vse, kar človek u stanu smertnega greha stori, je 181 inertvo, in pred Bogom nie ne velja, —in da je le to prav in dobro in Bogu dopadljivo, kar človek u stanu gnade in ljubezni božje stori. Dokler tedaj svoje duše smertnih grehov ne očistiš u studencu svfete pokore, tako dolgo so vsi tvoji dnevi zgubljeni, za vselej zgubljeni! — Toda ne moreš se očistiti in ne u gnadi ostati brez Kristusa. Kristus sam zamore kaj dobrega storiti, in le če te Kristusov duh prevzame iil iz tebe misli, govori, dela in terpi, le takrat je tudi dobro, kar delaš in terpis; zatoraj sam pravi: „brez mene ne zamorete nič storiti". Usahneta mladika tvoje grešne duše mora tako rekoč znovöga obrezana biti, se z vinsko terto Jezusom Kristusom živo skleniti, se njegove natore in bitja navzeti. Začetek k temu je pa spoznanje svoje grešnosti, hrepenenje po rešitvi, spomin na Kristusa, pridno branje in molitev, in pogosto in vredno prejemanje svetih zakramentov. Ta novi duh človeka uči in priganja, dan zares u Bogu in z Bogom, u njegovi ljubezni in u njegovo čast preživeti. Ti boš Bogu u čast mislil. Če ti huda misel pride, jo boš zavolj Boga hitro zaterl, in svojo dušo k Bogu abernil, ter jo privadil se njega spominjati* — Bogu u čast boš pozabil, postavim raz-žaljenje in krivico; pa tudi drugim storjenih dobrot ne boš vedno u mislih obiral, ampak jih pokopal in u miru pustil. — Bogu u čast hoš govoril, kadar čuješ, da od svete vere In božjih reči malopridno govore, tvojega bliž- 182 njega opravljajo, nespodobno marnvajo, pleperce pojo, ali kadar je nedolžna duša u nevarnosti zapeljana biti. — Bogu u čast hoš molčal; če se tvoj bliženj pregreši, in drugi še ne vedo, ga, malopridnež hitro raznosi, pravi kristian pa posvari in pričo druzih molči; če malopridnež kaj dobrega stori, postavim ubogajme da, se rad pogovarja od tega, pravi kristian pa svoje dobro delo zamolči; malopridnež, kadar je zmerjan, nazaj zmerja in psova, kristian pa molči.. — Bogu u čast boš delaL Sv. Vin-cenci pove od nekega zidarja, pri kterem je vsak mahlej s kladvom ena božja služba bih Bil je namreč od Kristusovega duha tako navdan in prešinjen, daje tako rekoč Kristus u njem zidaril, in vsacega dela se je lotil in ga opravil le iz edinega namena, božjo sveto voljo dopolniti. — Bogu u čast tudi ne boš delaj, postavim ob nedeljah in praznikih, ali kadar te kdo najeti hoče, da mu pri goljufii, zvijači ali hudobnih naklepih pomagaj, ali kadar bi kteri revež rad delo prevzel in si kaj jzaslužH. — Bogu u čast boš terpel. Hude službe in težavnega dela kristian ne preklinja, kajti duh taistega u njem prebiva, kLj&težek križ nosil; u sirdšini in stiski kristian ne go-dernja, kajti on je z njim, ki ni imel, kamor bi svojo trudno glavo položil; u bolečinah hude in dolge bolezni kristian ne obupa, ker z močno roko njegovo dušo podpira on, ki je molil: „Oče, tvoja volja se zgodi!" — Bogu u čast se boš odpovedal časnemu blagu, kadar te 183 hoče u sovražtvo in pravdo zaplesti; dobrej službi, če te u greh zapeljuje, ali ti brani, nedeljo po krislianski obhajati; zaljubljenemu znanju, ki nikamor ne kaže in nič pametnega ne obeta; svoji navadi ali razvadi, ki ti dnar in čas trati ali drugim merzi,itd. Z eno besedo "tako boš ravnal in živel, kakor simisliš? da bi Kristus ravnal in živel, ko bi on bil u tvojih okoljšinah. — €e tako živiš, bo vsak dan tvojega življenja svetel biser in drag kamen za krono nebeško. Velikrat se bere in čuje, da čas je potoku, in večnost neizmernemu morju podobna. En dan človeškega življenja, en „dans" je tedaj ravno toliko, kot majhen valej, ki u potoku šumlja, se peni in sveti, in zopet zatone* Iz noči in spanja dan priizvira, se en časek u svitlobi vije in leska, in se spet u černo noč in spanje iztoči. Vsaki dan je ena stopinja, en porinlej naprej u večnost. — O človek, uro lehko ustaviš, toda časa in svojega „dans" nikoli in nikdar ne ustaviš» Učeni pravijo, da zemlja z vsem, kar je na njej, urnej dirja po vesoljnosti, kot izstreljena krogla, pa nič ne čutimo, in ne vidimo nič. To je tiho dirjanje viharnega časa. O ne daj, da bi u tem dirjanju tvoje življenje se u prazne potratene dneve zdrobilo! Vsaki dan bo od mertvih vstal, tebi u sodbo in pogubljenje ali pa u zveličano večnost. Toda ti 184 si le gospod in vlastnik današnega dne. Pretekli dnevi so neizbrisljivo zapisani u bukvah tvojega življenja, in znabiti skoraj pride za-dni list, tvoj zadni dan; in mertvaška truga, u ktero te položili bodo, bo pomišljaj (—) k tvojemu preteklemu življenju, potem skrinjar še železno piko (7) zabije, pogrebci z lopato pa peska nasujejo. — Bog te obari! Opomini 5 božje zapoved^ in še marsikaj- §•1« Poštenost * da se Bogu smili» W Krivobrezi je neki mož svojo ženo vedno pretepal, toliko da ni obnorela. Onddtnt duhovnik to zvedsi, se k možu podajo, ga zavolj te gerde divjašine, kakor,gre, posvarit. Mož jim pa koj « besedo seže, rekoč: „Gospod duhovni oče, nisim ne t|tka živina, kakor ljudje sodijo in vam pripovedujejo. Seveda ženo večkrat napdkam; toda da je baba vsa vragova, tega nobeden ne pomisli. Varn^ gospod oče, se moram saj opravičiti, in vam toraj nekaj iz svojega preteklega življenja povedati, česar še nobeden ne ve, da bote saj vi vedeli, da sim pošten. Pred ^enimi leti &va bila jaz in baba na potu, daleč od tod. Ravno o mraku greva oba, baba pred menoj, poprav ozkem potu stermega brega, kjer j.e globoko spodaj Drava bobnela. Naenkrat se me hude skušnjave lotijo, da bi bil babo od zadej bere- 186 nil in jo prekucnil u Dravo, ter se jezičnega xlodja za vselej znebil. Kakor pravim, bilo je o mraku, in žive duše ne spredej ne za-dej, in prav lepa priložnost; — ai vender tega nisim bil kos storiti, ker za kaj tacega sim že nd natore premehkega serca, in sim pustil babo, naj živi. Iz tega, gospod oče, lehko spoznate, da sim dobra duša in pošten človek, in da vem, kaj zakonska ljubezen terje". Tacih „dobrih duš" in „poštenih ljudi" je po svetu na cente; velikrat se naj porednejši človek za cisto dobrega ima, in clo ^voje hudobije ve na dobro zvračati. Poglej enkrat kacega prevzetnega kmeta ali pa napol-škrica, ki veliki četertek, alivpa po veliki noči enkrat k spovednici prilazi. Že od daleč lehko uganeš, kake čmerne misli ga,obhajajo; blezo takele: „Baba mi ni dala mira, da me je k spovedi spravila; pa se prav za prav še kaj «povedati nimam. Umoril nisim nobenega, okra-4e\ tudi ne, še nihče .me ni pijanega za plotom. pobral, in kadar je pretepanje, jo hitro potegnem; nobeden mi ne ve nič hudega očitati, in ko bi ne bil pošten mož, bi zadni-krat, ko so župana volili, ne bilo taliko glasov meni došlo. Ali bi se toraj grehov spo-vedoval, kterih še storil nisim? in vender me spovednik vselej izprašuje, kakor bi nas eden še otrok bil". Tako blezo taka „poštena" velikonočna duša pred spovedjo premišljuje. Tukaj mi na misel pride neki ječen „žnidarček", ki je bil že zlo pri kraji, pa je vender še zrni- 187 raj zdravja upal. „Gospod dohtar, prav dobro se kaže. Ali če sim se kaj potil? kaj pa da, ker sim si preveč odeje navalil. Kako sim spal? i veste, če človek podnevi večkrat za-dremlje, je že taka, da ponoči ne more zlo spati. Seveda sim težko söpel, pa to menda ad potu pride; in de me u persih stiska in bode, veste gospod dohtar, to je od tod, ker nas eden je zlo po svetu hodil in si o megli in dežovji lehko kri prehladu, da pozneje človeka po udih terga; ho pa že spet drugo vreme. Pokašljujem še zmiraj, al to in pä nič, moja mala deklina še bolj kašlja, kot jaz. Jesti mi pa zlo zlo diši, žena mi komej sproti kuha, — to je nar boljše znamnje, da serce je še ztlravö, kaj ne gospod dohtar? Da bi «se le še sitnega nahoda znebil !a Ubogi ,5žnidarček"! privošim ti tvojo tolažbo, če si le vse drugo u lepem redu imel. Toda kadar je duša slaba in za smert bolna, in človek misli, 4& je zdrava in čversta, — kaj pa je takrat? Ti moj ljubi bravec, kako je že, da si se kot otrok tolikanj spovedovati vedel 1 zdaj pa tak malo? Ali si tako poredno hudobno dete bil, in še le zdaj u starih letih si postal tako svet in pobožen? Pomisli nemalo, odkod to pride. Pa morda meniš : §. S. Cesar nil west ne očita fn ne reče 5 to me tudi nie ne pece9 — ali je t© res? U zanemšnicah (to j.e, u hišah za nore, kakoršnih u vsakem večem mestu imajo} se 188 večkrat prav čudne reči vidijo. Ondi postavim se eden ošabno in zadovoljno sprehaja,in ima dvakrižica iz pozlačenega papirja na staro suknjo prišita, in meni, da je slaven vojvoda ali clo mogočen kralj; in vender je le srotej, in njegova žena in otroci doma neslano jedd in beračijo. Mnogi takih norcov, kadar je nar bolj zmešan, je nar bolj srečen; on se smeje, poje, žvižga, skače in pleše od samega veselja. Povej, ali boš tacega sromaka srečnega štel, ker ne ve, da je zmešan? Kadar se spet zave in ozdravi, in po-zveduje, kaj je uganjal, mu je strašno hudo: sram ga je pred drugimi ljudmi, pri? hiši vidi vse zanemarjeno, in vedno se boji, da bi se mu prejšni stan ne povernil; in bi tudi čudo ne brio-, ko bi spet obnorel, tako ^si k sercu žene. Zato se ljudem u navadi zlo užali ^ da so cel dan zamišljeni, kadar ktero zanemšnico obišejo in zaperte nore vidijo. — Jaz pa imam u tej reči neko terdo natoro, in sim več tacih hiš obiskal, pa mi nikjer ni zlo k sercu šlo« In mislim 4 da imam prav. Čemu bi toliko žaloval čez tako norost, ki je le časna nesreča in kratko terpi, med tem, ko vsak dan eele trope obnorelih ljudi vidim, kterih norost u večno nesrečo peljä. To so namreč vsi tisti ljudje, kteri samo za posvetno skerbijo, le za posvetno delajo, dirjajo in tudi grešijo: za večno pa se malo ali nič ne zmenijo, — m vsi tisti neštevilni ljudje, ki mislijo, da so zunaj enih malenkost skozi in skozi pošteni, ia 18» je Vender njih duša vsa marogasta, revna in za-ničljiva pred Bogom. — Obnorelost unih srotejev u zanemšnicah je proti slepoti teh pametnih posvetnjakov le kot kratke, nedolžne sanje» In u teb okoljšinah popolnoma velja: česar mi vest ne očita in ne reče, to me pozneje enkrat vender peče, peklensko peče! — Zakaj? Obnorelim se večidel zgodi, da ene dni ali ure pred smertjo se spet zavejo in spame-tvajo. Ravno taka je s posvetnjaki, ki so na duši oslepeli; kadar se enkrat čas bliža, da jo morajo na uni svet odriniti, jim včasr na-gloma luč pravega uma zasveti, da vidijo, kako je z dušo njihovo, in jih peče, strašno peče, tako da marsikdo obnori in obupaj ta luč je malokrat u pravo spreabernitvo, ampak je le rudeč plamen in odsvit bližnjega pekla. §. 3e To a izgledi razjasnim iti poterdiiii. Na Angležkem se je enkrat huda preku-eija unela, in tako vihrala, da je kralju vrat zasegala. Neki mož, Kromvel po imenu, prekanjen lesjak in gerd hrnavec, si je vedel pri jmntarjih čast in veljavo pridobiti, in je bil eden poglavitnih uzrokov kraljeve smerti. Kadar so naj hudobniši u zboru sedeli in sodbo sklepali čez svojega nesrečnega kralja, je Kromvel pervi ohsodbo u kraljevo smeri podpisal, in po tem grozovinskem podpisu tako veselo-burkast postal, da je černilo s peresa 190 drugim u obraz otresel. Nesrečnemu kralju je bila na to u neki sobi glava odsekana, in še tistikrat je Krom vel svoje burke uganjal; inertvo truplo kraljevo je pogledal in zasineh-Ijivo rekel: „škoda za-nj, imel je zdravo kri9 bi bil zamogel še dolgo živeti." Po tistem je veliko let preteklo, in Kromvel si je slavo in mogočnost osvojil, večo kot kralj; po celem Angležkem in še unstran morja so se tresli pred njim. — Pa čudno je to: med tem, ko je u kraljevem veličastvu pred svetom stal in bogastvo in zdravje vžival , se je nekf ne» pokojen jstrah polotil duše njegove, in ga več ni zapustil. Nazadnje ni mogel več dve noči zaporedoma u eni sobi spati; kakor bi strah od sten in stropa izhajal, si da vsak večer svojo posteljo u drugo sobo prenesti, da bi ondi najdel pokoja. Kaj vender je temu možu toliko strahu delalo? povej, kaj je bilo? Na Francozkem je proti kancu prejsnega stoletja neki mož živel, Volter po imenu. Bil je prebrisane glave, veliko bukev je spisal, in pri kraljihjn cesarjih mnogo veljal. Toda imel je hudobno serce, Jmstianstvo je sovražil, in ni nobenega molil, razun samega sebe. Od Boga, od vere in cerkve je zaničljivo govoril in gerdo pisal, kakor bi vse to prazae kvante bile. Razberzdani ljudje na Francozkem in u druzih deželah so z veseljem brali njegove neverne spise, so si z njimi pekočo vest hladili in Voheva povzdigovali do neba. — Enkrat je imenitna gospa, ki je tudibrezbož- 191 no u Voltera vervala, za ^srnert zbolela. Ne vem* ali so ji drugi prigovarjali, ali je sama poželela, da naj se da previditi, ker na unem svetu utegne vender drugač "biti, kakor si je o zdravih in veselih dneh mislila. Poslala je k svojemu evangelistu Volteru ; gaprašat, kaj hi storila? In čudno: on ji svetuje, da naj si to izvoli, kar je gotovše, da naj se le previditi da. Ali ni to čudno? — toda čudo še ni pri kraju. Nazadnje tudi on sam nevarno zboli, ter željčno prosi, naj mu duhovna pokličejo, da hi se rad spovedal. Al njegovi prijatli in učenci, ki so bili kot on brezbožni,, pa^ne bolni in tako blizo smerti, so mu duhovna zvijačno in posiloma ubranili. Kakor živel, — tako je umerh Kako5 daje tak učen bistroumen mož9 taka prebrisana muhasta glava, ki je Boga in večnost zasmehoval, se bati jel in spovedati hotel kakor priprost kmet? Ga li ni bilo sram zasmehovanja izobražene neverne gospode? Povej mi, od kod je to prišlo? Hočem ti jaz povedati: U deželah, kjer se zemlja večkrat »in hudo pptresa, živali že vnaprej vejo, kdaj se k potresu ravna,, in vse kiaverne in plašne prihajajo« In drobni pajk u svoji mrežici drugac poseda in prede, kadar se vihar in nevihta bliža, kakor če imajo lepi dn^vi priti. JZakaj pajk in mnoge druge živalice imajo taka rekoč trarometer in stoletno pratiko u svojem Životu, ki jim vsigdar kaže, kadar se nad zemljo aH pod nebom kaj napravlja, kar bi 192 tem drobnim stvaricam nadležno ali nevarna bilo. On, ki je u truplu žiValice vremensko kazalo umetno napravil*, je pač utegnil in za-mogel tudi u človeški duši kaj tacegä uravnati; in res je täka. — Tudi človek mnogokrat začuti, kakšno, vreme bo čez njega prihrülo po smerth Od tod pride nepokoj in?skrivna strahöba, ki se mnozega človeka zadne leta ali pa kake tedne ali ene ure pred smertjo poloti. Bodi si tudi, da tavžent in tavžent ljudi u eno mer' le naprej greši in notranjega svarjenja in žuganja nič ne porajta, in da tu in tant eden na plesu ali pa pri dobri volji od mertuda zadet, prav fletno in lehkotno smert stori: saj večkrat tud kteri trapast seršen ali zateleban keber ne zapazi, da s& k hudi url ravna. Pa da Si tudi neumno, nemarno in brezvestno umerješ: enkrat se ti bodo oči s silo odperfe. U cerkvenih bukvah mestica H, se ser zdaj bere, da u tem in tem letu je en mož zbolel, in je, kakor so vsi mislili, umeri. Pa čez dva dni, ko so ga hotli k pogrebu nesti, je spet oživel. Pravil je, da med tem, ko je truplo u smertriem spanju ležalo, je duša sama sebe* in preteklo življenje tako bistro pregledala, daje groza. Vse, čisto vse, kar je kterikrat storil u svojem življenju in že dav-naj pozabil, mu je tako pričujoče bilo, kakor bi ravnokar storil bih Mož je potem še nekaj časa na svetu bil, pa prav modro in ojstro je živel; videlo se mu je, da je skrivno moč in red unega sveta začutil, i 93 Ta mož je na most« stal med življenjem in smertjo, in kaj je videl? — veliko grešnost svoje revne duše, in še strašneje bi bil un-stran mosta spregledal. — Duša je tako re-kpc pijana telesne kervi, u kterej plava. Ka-4bt pa smert dušo iz mesa in temne kervi po» legne in jo otrebi in očedi, takrat še le prav jasno sama sebe spregleda, in strahoma vidi rajtengo celega življenja in vsacega dne na drobno, in u njej sodbo božjo zapisano. Da na unem svetu človek tako na tanko in bistro spregleda, da mora strah in groza biti, tudi sveto pismo uči. U evangelji sv* Matevža sam Jezus Kristus tako govori: „resnično resnično vam povem, človek bo moral od vsake nepotrebne besede odgovor dajati". Noben človek pa ne ve vsih nepotrebnih besed, kar jih en dan, ali le eno samo uro izgovori, še manj, kar jih je od svojih otročjih let noter do tiste ure, kadar jezik onemore, izustil. Če bo pa od vsake besede odgovor dajal, mu mora tudi vsaka posebej očitana biti. Tu mora pa človeku seveda strašno toplo in peklensko vroče prihajati» §¦ 4L Kuj M tti STetovati5 kako pomagati liilo? Ako to in vse druge reči preudariš, ti mora samo od sebe na misel priti, da je vender naj bolj pametno, če človek u zdravih dneh svojo dušo na tanko preise, in sam seboj pravično rajtengo sklene. Le sam povejo 194 ali se ne vstopi vsako zenstvo in vsako možtvo^ pred ogledalo, da se skerbno ogleda, kakšer* je po obrazu, za vratom, in kakšna obleka, ali je vse čedno in u lepem redu, kadar ima k imenitni gospodi na obed ali pa na večerna veseljico u razsvitljeno sobo priti? Zakaj sram in strah bi ga bilo, ko bi s sajasto mardgo na licu tjekaj prišel, ali pa ko bi mu zamazana trohnela srajca spod vrata molela, in bi se še le tam med gospodo u velikem zerkalu na steni zagledal, kakšen je. — Toraj bodi toliko pameten in serčen, in skerbno ogledaj dušo svojo, preden u razsvitljeno in kot sonce zorno sobo večnosti stopiš, kjer bo tudi nar skrivniši madež duše hipoma očiten. Zdaj vsako škodo še lehko poravnaš, ako jo le o pravem času ugledaš. Cul sim enkrat staro čudno pesem od po kopališa o polnoči, in sim je toliko zapomnil : Na grobu neka duša stala, In z britkim glasom je klicala: Oj truplo moje, vstani zdaj, Jaz te dolžlm, — odgovor daj f Odpre se grob, in vse trohnele Berž vstanejo košice bele, Kosteno truplo se zversti. In v černo noč tak govori: nl kdo me klice, kdo me drami Iz davnega pokoja v jami? Kaj duša moja, al si ti? Kaj češ od sperhnjenih kosti ?a 195 In duša zdihne: Äti nečedno ßl truplo bilo in poredno, Ker ti si krivo, da gorje Mi v dolgi večnosti zdaj gre; Kdar jaz bi bla molila rada ? Je dremat' tvoja bla navada, Goljfalo si me k postnim dne'm , Češ: jaz sim bolno, jesti smem", itd, Zdaj truplo reče. ;?o fažnjiva, Ti z mano vred si vsega kriva 9 Saj ti si mene vladala, Jaz hlapce bilo, ti gospa"* Bila bi duša spet kaj rekla 5 Al njena ura je dotekla , Petelin poje, dan se zna, — In truplo, duša zgineta. Tudi ti se sam sebi nasprot' vstopi tako? kakor bi u dve polovici razdeljen bil; ena polovica naj revni grešnik bo? druga naj toži in sodbo sklepa. §* 5« Spraševanje In tožba« Naj pervo5 kterega stanu si? Morbiti je že tvoj stan dolgoletna pregreha in studenec vsega hudega. Ti si morda s ktero osebo u zakon stopil ? ki ni za-te, in ti ne za-njo;oba sta si u sercu odljudna?in se od leta do leta z jezo napajata5 in u bolezen, u revsino in greh potiskata; in vajne deca so hudobne in divje^ 9* 196 ker od očeta in matere dan na dan le prepirr rotenje in kletev čujejo, — in vajna hiša je večkrat živemu peklu podobna. — Toda ali nisi ti sam strupnega zerna usejal, ki zdaj tako čv^ersto poganja in ti življenje mori? Čemu si ravno to vzel? zakaj si ravno tega imeti hotla? Ali si Boga in svojo vest kaj za svet prašal, ali pa te je le meseno poželenje, ali napuh, ali lakomnost u ta nesrečen zakon zapeljala? Pomisli enmalo, kdo je kriv? Ali pa ti si bolan ali bolehen, in iz tega veliko škode izvira za tvoje otroke in za druge ljudi, ne le za stroškov del, ampak tudi ker jim ti svojega storiti ne moreš. Ali pa nisi sam tega kriv? Nezmernost u jedi in pijači, prederzen ples, grozno slab živež in prenapeto delo iz gole skoposti, serd in jeza^ ponočvanje in nečistost itd., to jeznabiti tvoji bolezljivosti seme bilo. In kdo bo za vse grehe o pušenja in zamude, ki iz tvoje bolezni izvirajo, odgovor dajal? — pomisli, kdo bo odgovor dajal? Ali pa ti si samica, in si s svojimi fački ali pankerti vred soseski u pohujšanje, u nadlego in škodo. Od kod je to? Znabiti ravno zato, ker si zakona berž in prehudo želela,, ti je spodletelo, in si u sramoto in starost zabredla, in zdaj si neobrajtana zaveržena stvar u svojem kraju. Seveda to spoznanje je hudo in grenko: zakaj nisim kaj druzega postal? in tega, kar sim, mi ni Bog namenil, ampak to sim le sam brez Boga popadelf kakor mi je huda prilož- i 97 nost nanesla. Da, ko bi kdo to rec globoko premislil in predregal, bi Iehko zdivjal, in si lase pipal in z glavo u steno butal, kakor bi tierva ali pa kebra u možganih imel. Pa za ^daj le pustiva to, in idiva naprej. Gospod pravi: „i z sadu se drevo spozna". Pomisli , kaj si že učinil in uzročil, in pogledaj naprej in nazaj in 'kol sebe. Ali ni nikogar, clo nikogar na svetu, da si ga ti onesrečil, ali mu brez potrebe življenje ogre-nil, aH komur bi saj boljše bilo, ko bitimer-tev na svet prišel ali pa precej po rojstvu umeri bil? — In ali nimaš strašnega zadol-ženja na vesti, da reči moraš: tega ali unega äli une sini jaz pohujšal, ali oni so zavolj mene in po moji nemarnosti hudobneji postali, in se niso spreobernili več. In ako imaš otroke, kakšno je to tvoje sadje? Kaj ne, to te skoraj kot meč u serce zbode, — in le nikar sam svoje revne duše za nos ne vodi, kakor bi to in uno in pa uno tega krivo bilo, da ti pa si o tem tako nedolžen kot belo velikonočno jagnjiče. Drugi starisi in drugi gospodarji in gospodinje tudi u hudih časih in okoljsinah jžive, in vender je z njih otroci in njih družino veliko boljše! Ti si kriv. Toda stoj, nisva še pri kraju. Hočeva še deset božjih zapoved premisliti. Moli jih, ako jih še znaš. 198 §« 6« :»esel božjih zapoyed* Perva zapoved. Vervaj u enega samega Boga. Ali nimaš ptujih bogov zraven ali čez pravega Boga? Glej, tvoj Bog je tista stvar9 pri kterej so tvoje misli, tvoje serce, tvoje moči in duša tvoja. Povedal ti bom, kako se to ume. Francozki zdravnik Lauvergne je bukve spisal od smertnega borenja ali boja, ko-jega je pri nebrojnih umirajočih bolnikih priča bil. Med drugim tudi sledečo dogodbo pove: M... bil je bogat mož, neoženjen, varčen, prijazen do vsacega, in zlo priden in natančen u svojih opravilih. Postaral se je in nevarno zbolel, in ko vidi, da se njegov konec bliža, se da s svetimi zakramenti pre-viditi. Med tem pa, ko bolezen hujša prihaja, on le vender svoje navadno delo vedno opravlja, pogodbe sklepa, dolžnike terja, na posodo daje, obresti prešteva itd. Nazadnje mu smertna ura doteka, in že mu pamet meša in besedo zapira; tu na ves glas in britko zasto-ia: „dnarjev mi dajte, dnarjev!" Domači njegovo skrinjo odprejo in najdejo za-kelj dnarjev, ter mu ga na posteljo polože. In njegova merzla mertvaško-potna roka polagoma žakelj doleze, in ga tipa in gladi in stiska in k sebi potega. Kmalo potem znove-ga zahröpne: „dnarjev, še več dnarjev mi dajte!" Iskaje u skrinji še ene žakeljce najdejo, in mu jih na posteljo zanesejo; on i99 jih z oderveno roko zaseže in jih stermo gleda z mračnim očesom, in zdajci spet začne: .„dna rje v, dnar je v!" Njegov služaj vse predale preise in u skritem kraju še ene žakeljce najde, ter mu jih berž prinese .prav tako, kakor se otroku igrače donašajo. — Zdaj pa je ilo na smert, besedo mu čisto zapre, komej je še ustnice gibal. Eden pričujočih se čez-nj pripogne in svoje uho k njegovim ustom nastavi: tiho ga čuje pojemati: „d n ar je v, še več dnarjev!" tako zdeha in unierje. Vidiš, to se pravi ptujih bogov zraven in čez pravega Boga imeti. In če ravno ti ne umerješ s takim malikvavskim zdehanjem, kakor omenjeni pošten mož, le vender utegneš u svojem sercu zlato tele imeti, kteremu vse tvoje dirjanje, misli in želje veljajo. In to ni, kar si bodi. Poznal sini dva bolnika ob enem, ki sta dolgo terpela; eden je bil mlad fant, ki je zlo gerdo in razujzdano živel, drugi bil je pošten kmet, pa skozi in skozi skopa duša. Bolni mladeneč se je ves poboljšal in prav spokorno in mirno umeri. Skopuh pa je imel peklensko smert, je preklinjal, hudiča videl in noža prosil, da bi si vrat odrezal. — Dobro pomisli, da lakomnost je naglaven in smer-ten greh, in nič manjši od malikvanja. Pa lehko da ti si še u samskem stanu, da si hlapec ali dekla. Vem, da kaki poldrugi mernik tolarjev bi ti bilo zlo po volji, pa vender to ni ravno poglavitni cil tvojih vetrenih misel in želja. Ali pa nimaš tudi kterega mali-ka zraven ali čez pravega Boga? 200 Nekteri trapasti in hudobni protestanti nam očitajo, da u katoliški cerkvi svetnike molimo; to je gerda in nesramna laž, od ktere bodo enkrat odgovor dajali pred tistim Bogom, kterega po nauku naše katoliške vere samega moliti smemo, in ki laž in opravljanje sovraži« Toda neko drugo resnično malikvanje je pri nas in pri protestantih, prava „ajdovska" služba. Pri nas in pri njih je po tavžent kristia-nov, ki mesti Boga slabo stvar — kacega človeka molijo. Poredna samica se je razujzdanega življenja naveličala in bi rada spet pošteno živela; toda zapeljivec ji pravi: jaz bom pustil tebe in otroka, če mi ne storiš, kakor sicer po volji. Na koga se ženstvo več zanese, na koga bolj porajta, na božjo voljo, ali na svojega potepenega zapeljivca in voljo njegovo? Kdo je prav za prav njeni Bog? In če tudi u tem nisi prizadet, imaš zna-biti le vender tega ali unega, kojega se bolj bojiš, in se mu bolj prikupiti prizadevaš, kot svojemu Bogu. — Enkrat je en Ijubej nekega kralja za smert zbolel; in kralj sam k njemu pride, se k njegovi postelji vstopi, ter z usmiljenim pogledom reče: „prosi me za ktero milost, kar koli hočeš, ti bom dal". In bolnik britko zaprosi: „o moj gospod in kralj, dajte mi zdravje, le to mi dajte, da naj ne umerjem". Kralj žalostno reče: „to bi jaz tebi iz serca rad storil, pa saj sam veš, da ne morem; to le Bog zamore". Tu se bolnik stran oberne in glasno in britko zajoka: „o jaz 201 nespameten človek, svoj živ dan sim le človeku služil in le človeku se prikupiti trudil, ki mi zdaj u nar hujši potrebi ni pomagati kos, — in za naj višjega Gospoda, ki u življenju in smerti pomagati zamore, sim se malo zmenil!" • Ljubi moj, bodi odkritoserčen, prav od-kritoserčen, — ali nimaš nikogar na svetu5 kojega se bolj razžaliti bojiš in si bolj prizadevaš, da bi on dobro mislil od tebe in ti dober bil, kakor si prizadevaš, da bi pri Bogu u gnadi bil in njemu dopadel? Znabiti si zakonska šlapica in božji strah čutiš pred svojo ženo; ali pa ti žena svojega moža ljubiš čez vse. Če je taka, si velik smerten grešnik, in boš pogubljen, če taka ostane, ker si ma-likvavec u duhu in u resnici. In bodi si, da nočeš obstati, da je tvoje serce od ljudi, dnarja, obleke, od posvetnih skerbi, od poželenja in napuha prevzeto in obsedeno: če tega nočeš obstati, ali boš tudi to tajil, da si mlačen? Ko bi ti imel sina oženjenega ali pa hčer omoženo u bližnji soseski, in ona bi te nikoli ali k večim le enkrat u letu obiskala, da ravno imata vsako nedeljo časa dovolj, pa raji doma pred hišo posedata in dolgčas prodajata: ali si boš mislil, da ta sin ali ta hči imata pravo ljubezen do tebe, ali pa boš rekel, dasta nemarna? — Glej, prav tak si ti proti Gospodu in zveličarju svoj'mu. Morda tudi ti njega k večim le enkrat u letu obišeš u presvetem obhajilu, in vender imaš tolikokrat priložnost med 9** 202 letom, zakaj ne prideš? — pa to je samo en Izgled, kakšno je tvoje kristianstvo* Le sam povej, ali ti je Bog čez vse, ali ti je zares On naj bolj u mislih u tvojem veselju in žalovanju, u tvojem sklepanju in prizadetju, u tvojem djanju in nehanju? Ali ga zares ljubiš iz celega serca, iz cele duše in iz vsih svojih moči? Nikar ne Jagaj, saj ni res. Tudi ti si mlačen, Bog je daleč od tvojega serca, — in tudi tebe zadevajo besede skrivnega razode-nja: „ti nisi ne merzel ne topel, ti si mlačen; zategadel te bom pljunil iz isvojih ust. Poglej o kristian, zdaj pride spomlad, zdaj pride poletje, potem je hladneje in mer-zlo, in zima ledena nastopi. In ako šele jesen na kterem drevesu ena cvetka požene,— ti revna cvetka, s teboj ne bo nič, prepozno si prišla, in mraz te bo umoril! O zdaj, dokler je spomlad, dokler je poletje, odpri svoje serce božjej ljubezni. Kmalo prišla bo tvoja jesen, ivoja zima: u starosti bi serce rado za Bogom, — pa večidel je prepozno, prepozno! Druga zapoved. Ne imenuj po neprid-nem božjega imena. U sv. pismu je še to pristavljeno: „zakaj Gospod te ne bo pustil brez šibe? ako njegovo ime po nepridnem izreka š\ Če bo necdj jasno, ali kadar že bo, po-gledaj čisto sam u široko noč in proti visoke- 208 mu nebu. Na jasnem stropu sinjega neba toliko tavžent in tavžent zvezdic miglja, da človek bi mislil, da se sproti zadevajo in drezajo, in u drenju in mergolenju ena drugi stopajo na sreberne nožice. In vender, ko binar ur-neja tica od ene zvezde do druge zraven, ki se le za en perst oddaljena zdi, brez vsake pomude leteti zamogla: bi leteti morala več tavžent let, in vender bi bila še daleč od svojega čila. In te drobne ognjene pike so večidel kot sonce velike in žarne, in ko bi bilo sonce tako daleč od nas, kakor so zvezde, bi se tudi ono našim očem le kot drobna ber-leča zvezdica zdelo. — Zemlja z vsemi deželami in morjem na vse štiri vetrove je strašno velika, in jo le enkrat obhoditi ali 'kol nje priti, k temu je več let potreba. Pa vender velika zemlja je proti soncu ravno tolika, kot drobno zernice pulfra proti debeli krogli vojaškega topa, namreč tako majcena, da bi se iz sonca več kot milion zemlj dalo storit?« Toda sonce je od nas skoraj SOmilionov ur oddaljeno, zato se nam tako majhno vidi; pa kadar zjutraj iz zagorja priplava, njegova luč u pol četertinki ure do nas prišviga, — tako urna je luč. Zvezde so pa večidel tako daleč od nas, de njihova luč veliko let, od ne-kterih nad 100 let potrebuje, da prisveti do nas, tako, da ko bi dans ena takih zvezd uničena ali ukončana bila, bi jo vender še skozi 100 let vsak večer na nebu videli. Pa števila teh neizmernih teles po vesoljnosti razsejanih ne mor,e nihče prešteti, in zvezdogledif 204 ki skozi svoje čudne veličanske teleskope u nebo lukajo, pravijo, da za temi zvezdami, kijih z golim očesom vidimo, še neizrekljivo veliko druzih novih zvezd mergoli, nebrojnih kot listje u gojzdu. Tako čudno velik je svet in zvezdiše, da naša zemlja, to je, cela Europa, Azia, Afrika, Amerika, Australia in neizmerno morje vkup, je u vesoljnem svetu ravno toliko, kot predroben kamene, kizgro-zovinske skalnate gore pritokljä. — Ako pa stojiš na višini in od daleč ugledaš kako veliko prelepo mesto, si ne boš mislil, daje prazno in da nihče u njem ne prebiva: ravno tako si človek ni misliti vstani, da naša drobna žemljica je sicer zeljša, žival in ljudi polna in vsa oživljena, — velike krogle po nebnih višinah, toliko milionov svetov pa bi praznih bilo in da žive stvari ne prebivajo ondi. Pač res je, kar prerok pravi, da cela zemlja je le kot kapljica vode, ki na vedru visi. In velika rimska cesta na nebu, iz milionov in milionov blisecih svetov sostavljena, koga je proti Bogu? Ko bi Bog čist duh ne bil, bi rekel, — da je le en bel lasek od glave njegove. In zdaj, povej mi človek, ko bi ti moral pred Njega stopiti, ki je ta veličanski svet z enim dihlejem stvaril, in ki ga vlada z veliko močjo — zdaj zvezde iz neba zginejo in se ne vidijo nikdar več, zdaj hipoma nove, ki jih še nikol' nisi vidil, zabliskajo, — ko bi pred tega velikega Duha, pred tega Kralja ^esmirnega sveta stopiti moral: bi si li upal 205 Njegovo ime lehkomiselno iz gole norčije, ali u kletvi ali u nemarni prisegi za prazne reči izgovoriti, in Njega tako zaklicati, kakor kli— češ kacega tovarša ? Gotovo gotovo ne) Prerok govori od tega Gospoda: „U letu kralja Uzia-ve smerti sim videl Gospoda na visokem veličastnem tronu sedeti. Serafini so stali krog Njega; vsak imel je šestero perut; z dvema je zakrival svoje obličje, z dvema svoje noge, z dvema je letal. In eden je drugemu klical: svet, svet, svet je Jehova, Gospod vojsknih trum; vesoljna zemlja je polna slave Njegove! In terdnjave stebrov so se tresle od glasu vpijočih, in po vsem tempelnu se je kadilo. Tu sim jaz rekel: gorje meni, poginiti moram! — ker jaz sim človek nečistih ustnic in med ljudmi nečistih ustnic prebivam; zakaj moje oči so vidile Jehova, vladarja svetov!" Ali zdaj veš, zakaj zapoved veli: „ne Imenuj po nepridnem božjega imena; zakaj Gospod te ne bo pustil brez šibe, ako njegovo ime po nepridnem izrekaš"? Nikar ne misli: Bog ne čuje in ne porajta vsega; on je pre-veličasten! — Apostol piše: „On ni daleč od vsakega nas; u Njem živimo, u Njem se gibljemo, u Njem smo!" Ker je Bog tako veličasten in nam tako blizo, tak je ravno kot zaničevanje Boga in znamnje zasmeha, če njegovo ime po nemarnem in prederzno izrekaš. — In zdaj pomisli, ali nisi tega že več tav-žentkrat storil, morbiti clo u jezi in kletvi! Ime božje je toliko kot podoba božja. Ali ne bi imel za velik greh, ko bi kdo britko mar- S06 .fro s stene snel in z njo orehe tolkel, ali clo mahal in pretepal z njo? Prav tako si pa ti ongavil z božjim imenom, pa „Gospod ga ne bo pustil brez šibe, kdor njegovo ime po nepridnem izreka". Kar si pa kterikrat zoper sv, vero govoril, kar si dušnim pastirjem nagajal in od njih zanicijivega povedal, kar si s pobožnimi ljudmi zasmeha in norčije imel, kar si pohujšanja dal s svojim gerdim obnašanjem u cerkvi ali z nemarnostjo u službi božji: z vsim tem se nisi samo zoper božje ime, ampak zoper samega Boga, zoper njegovo sveto osebo pregrešil. Bodi si svest: „tega Gospod ne bo pustil brez šibe!" In to je strašna pregreha mnogih kristia-nov, da jim je božje ime veliko manj u časti, kakor kteremu turku ali judu. In ako si ti bravec dosihmal nemarno in vetreno ongavi! z božjim imenom , s tem nisi samo hudo hudo grešil, ampak tudi to pokazal, da pravega Boga še ne poznaš ne. In to je nar bolj žalostno, nar hujša nesreča. Tvoj Bog je majhna borna stvarica, pa ne veličastni živi Bog, ki je nebo in zemljo stvaril, — in u tem stanu, brez spoznanja pravega Boga, ne moreš nikdar zveličan biti. Tretja zapoved. Posvečuj praznik. Od velike in gerde pregrehe tacih ljudi, ki iz plašne skerbi za svoj trebušek, ali pa iz skoposti in druge hudobije nedeljo oskru- 207 njajo, sim že spredej govoril. Le kaj malega še tukaj pristavim. Ti morda misliš, da še nikol' nisi kradel, in da nie krivičnega blaga na svoji vesti nimaš. Pa vender si morbiti velik in dolgoleten tat pred Bogom, in u njegovih očeh hujši mem tatu u ječi zapertega. Kar si namreč ob nedeljah in praznikih z delom, z vožnjo in kupčijo prislužil, tega ti ni Bog podelil, ampak to ti je greh nedeljskega oskrunjenja podelil in hudič u hišo zavlekel. Toraj je nedeljski zaslužek krivično blago in od Boga prekleto, ki sreče nikoF ne prinese. Tak zaslužek namreč ali sreči vrata u hišo zapre, da si nikoP ne opomoreš, marveč se le bolj in bolj u dolgove pogrezaš; ali pa če vender obogatiš zraven, kakor postavim mnogi fabrikant, je ravno tvoj žakelj dnarjev mlinski kamen na vratu, ki tvojo dušo potiska u terdovratnost in nesrečno smert. Pa vender nedelja tudi ni k temu na svetu, da bi roke križem deržal in lenobo pasel, ampak ona je tudi delavnik in sicer delavnik za dušo. Predpas, šivanko in škarje, kneftro in kopita, in kar je tacega poštalenca, odloži in na-stran spravi, omij se, in obleci srajco po perilu in lepšo suknjo, in pojdi u cerkev k sv. maši in pridigi, h keršanskemu nauku in li-tanijam. Nedeljo posvečevati se nič druzega ne pravi, kot jo sveto preživeti. Svetniki u nebesih vseskozi Bdga gledajo, se u Bogu vesele, ga hvalijo in slavijo, — tudi ti tako stori, posebno ob nedeljah u cerkvi, doma na S08 polju in med svojimi ljudmi, in se privajaj nebeškega življenja. Ako pa ob nedeljah temu ravno nasproti ravnaš, in se znabiti božji službi in božji besedi umikaš, ali veči del svetega dneva le krat-kočasom ali pa lenobi daruješ, ali pa ljudi opravljaš in znabiti še več grešiš kot ob delavnikih: tedaj dan Gospodov u dan hudičev preobračaš, in hudiču smeh in veselje na-pravljaš. U cerkvi šivati in smolariti ali pa meso sekati in prodajati, ali pa noreti in plesati, ni zlo druga, kot u nedeljo šivariti, smolariti, prodajati ali pa u norskem veselju preživeti, Cerkev je svet kraj, nedelja svet čas. Svet čas je toliko, kot svet kraj. Ti siusa-boto merčes in nesnaga in se nedelji ravno toliko udaš ali priležeš, kot krastača (krota) u lonec mleka, ali pa kozel u cerkev. In po tem sploh lehko previdiš, kakšna je tvoja duša, in ali bo vredna enkrat u večno nedeljo svetih nebes sprejeta biti, — ako se je kot pijavka u zemljo vsesala in se je oklenila. v Sterta zapoved. Spoštuj očeta in mater3 da boš dolgo živel, in da ti bo dobro na zemlji. Tri in sedem je deset; perve tri zapovedi so na eni tabli zapisane, in naravnost u Boga merijo; na drugi tabli jih je sedem, ki samo bližnjega zadevajo. Zapoved do starišev je tedaj na drugi tabli naj višja in perva, in mora 309 toraj u božjih očeh jako imenitna biti. Res je to, in Bog jo je tudi tako globoko u človeško serce vpisal, da jo še neverniki u nar hujši temoti brati in z rokami tipati zamorejo. Zakaj pri vsakterih nevernikih in turkih se je velikrat prav lepa ljubezen in častljivost do starišev pokazala. Kaka je pa s tabo, kri-stian, u tej reci? Kar se u tem pregrešiš, to je velika gnusoba pred Bogom. Bodi zdaj odkritoserčen, jaz te bom izpraševal, nikar nič ne utaji. — Ako so ravno tvoji stariši mer-tvi, pa tvoje zadolženje do njih (kar si jim o živih dneh storil) mertvo ni, Vse, kar je greh zoper bližnjega, je veliko veči greh, ako se starišem stori. Povej zdaj : Ali nisi svojim starišem življenja grenil in serca prebadal s svojim razujzdanim obnašanjem, z ukljubno nepokoršino, z zarobljenim jezljanjem, ali sicer kakor si bodi? Ali nisi kot hudoben Kam sramoto svojega očeta, njegovo golost in pijanost, mesti jo pokriti, smeje drugim kazal, to je, ali nisi slabost svojih starišev drugim ljudem pravil, jih raz-našal in grajal? — Ali nisi svojih starišev preklinjal, jim clo smerti vošil? Pa še več te prašam: Ali si jim u starosti pomagal in postregel, kakor ti enkrat želiš od svojih otrok postrežen biti? In ali veš, da je naj sramotniša tatvina in hudobija, svojim starišem izgovorjenega ne dati kakor gre, ali sploh dopustiti, da potrebo in pomanjkanje terpe. — In če so tvoji stariši že mertvi, povej, kako si se vedel o njih bolezni? koli- «tO kokrat si jih obiskal? ali si jim storil vse po svoji moči, kar so na truplu, pa tudi kar so na duši potrebovali? In kaj jim še zdaj storiš? ali kaj moliš za njih dušo? ali si prizadevaš njihovo krivico, ki jo znabiti zdaj na unem svetu pokoriti morajo, tukaj popraviti^ postavim, ako so tvojim bratom in sestram prikratili in tebi več dali, kakor ti gre, ali če so komu kaj dolžni, ali ktero obljubo storili, pa je ne dopolnili, ali če so tebi preveč potuhe dajali in te slabo izredili, da zdaj za« tegadel terpeti morajo? Pa bodi si tud, da se zoper svoje telesne stariše nisi posebno pregrešil, — ali pa tisti, ki so tvojo dušo oskerbovali in redili, niso tudi časti vredni kot oče in mati? Ali veš, kdo so tisti, kojim je Gospod rekel: „kdor vas zaničuje, mene zaničuje, in kdor mene zaničuje, zaničuje Njega, ki meje poslal"? — Znabiti si se marsikrat pregrešil zoper duhovnike s tem, da si jih gerdo opravljal, jim kljuboval in nagajal, jim stare pravice do teh in unih prihodkov kratil, in še druge podpihoval in šuntal itd. Poprašaj čez to svojo vest, — boljše je zdaj pomisliti, kakor s tako rečjd na duši u večnost it'u In tudi gosposka ti je, kakor stariši, od Boga postavljena. Na Angležkem in Fran-€ozkem se je u preteklih stoletjih ljudstvo grozno pregrešilo zoper gosposko svojo; u obeh deželah že so kralje preganjali in ob glavo devali. Pa se tud vidi, da nikjer straš-aeja sirošina in hujši davki ljudstva ne tlačijo, Sil kakor ravno na Anglezkem in Francozkem 5 kjer so si po svoji spačeni in ne po božji volji kralje volili. In saj si sami poskušamo nasledke 48ga leta; nepokorne ljudstva in posamezni puntarji so se dvigali zoper oblast od Boga dano, in so ogenj prekucije užgali, — in kaj nam je to prineslo? — veliko kervi je teklo, veliko rodbin ubožalo, davki se zvišali, in rane od tega nesrečnega leta vsekane se mnogim deželam in stanovom še dolgo zacelile ne bodo. Ako se tedaj gosposki ustavljaš, jo preklinjaš in še druge šuntaš, zakotnim podpihovavcom in umazanim pisačem ver-jemaš itd., se hudo pregrešiš zoper šterto zapoved. Pa še je nisva dognala. U sv. pismu stoji: „zategadel bo človek očeta in mater zapustil, in se deržal svoje žene". Toraj je božja naredba, da se mož in žena med seboj ljubita še bolj, kot otroci svoje stariše, — in ta naredba se u zakramentu sv. zakona z očitno obljubo pred altarjem še posveti. Kar se tedaj mož zoper ženo ali žena zoper moža z neljudnim obnašanjem pregreši, kar eden drugemu na časti in dobrem itfienu, na premoženju, na pokoju in na duši škode storita, to veliko težej spada u tehtnico božje pravice, kakor če se kaj tacega komu drugemu prizadene. Kako si se u tej reči zaderžal? Ali zaslužiš dolgo živeti in da bi ti dobro šlo na zemlji? In kakšen človek si ti, ako še teh ne častiš in za ljubo nimaš, ktere že kri in na-tora in božja zapoved posebno ljubiti veleval 212 Tiger in volk in divja mačka ne zagrizajo svojih starih, od kterih so rojeni in zrejeni bili. Ti pa si morda svojega očeta in mater več ko enkrat ugriznil, in znabiti piknil — za smert. — U starem zakonu je bila zapoved, da kdor svoje stariše zakolne, on naj se kot divja zverina s kamni za smert pobije. Ako pa ravno današni dan nihče kamnov ne luča za tabo, bo pa Bog vergel u tebe kamen svojega prokletja, kamen pogubljenja. Peta zapoved. Ne ubijaj. Pripoveduje se černa in strašna prigodba od enega moža in ene žene, ki sta nekega mesarja, ki je pri njima prenočeval, ubila in u kleti zakopala. Pravijo, da potem je vsako noč strašilo in se neko tapanje in stokanje u hiši slišalo; in žena vsa u strahu je ponoči moža budila, pa še preden je klicala „čuješ, euješ !a je mož že vselej po koncu sedel in se tresel in merzel pot mu je kapljal od čela; — in groza je bilo, kadar je do vrat prita-palo in že za kljuko prijemalo. Nazadnje nista več sterpeti mogla, mož je sam h gosposki šel in se izdal, da je ptujega mesarja umoril in u kleti zakopal; ženo pa so še tisti večer na podu obešeno najdli; bila je neki vsa spremenjena in černo-višnjeva po obrazu. Hvala Bogu, si ti misliš, jaz kaj tacega pač nisim storil; umoril nisim nobenega, in nisim kar nič kervoželjen, — ko so unidan sosedu pušali, mi je že slabo prihajalo, ko «im kri le ugledal. Na to odgovorim: kri je 21 & fndeča, pa rudeča kri ne teče pri vsakem öboju in umoru, in tudi ponoči ne straši vsa-kikrat; znabiti imaš zadolženje na duši, da Bi koga umoril, pa to zadolženje ti je globoko u vest zakopano, kakor stara mertvaška kmt 6 čevljev pod zemljo, ki se ne gane, pa bo vender od mertvih vstala. Kako mnogi oče in mati svoje dete ubijata, še preden na svet pride, od tega ne bom tukaj govoril; tudi od tega ne, kako mnogi trapasti stariši svojim otrokom z žganjico zavdajajo, ali pa jih na drugo vižo za celo življenje okužijo. Pa tudi odrašeni ljudje se u marsikteri hiši neusmiljeno koljejo. Mnogi gospodar s svojimi posli tako terdo in pasje ravna, da pozneje onemorejo in si žalostna betežno starost nakopijejo, ali pa starih dni elo ne učakajo. U mnogi hiši starega očeta ali mater ali teto otroci in žlahta tako dolgo peklijo in vsak dan z nevoljo in žolčem napajajo, da jih polagoma spravijo pod grudo zeleno. Pa marsikdo svojega tovarša ali to-varšico tudi kratkočasno in fletno zadavlja in u smert potiska s tem, da ga k pijančevanju, k prederznemu plesu ali u drugo razujzdanost zapeljuje in hujska. Posebno pa ljudje u ne-kterih krajih strašno veliko bolnikov umore & tistimi „niitelni" ki jih stare beračice in druge trapaste babure nasvetujejo; tak „mftel" veli-krat ni nič boljši od mišnice. Od tega pa še ne govorim ne, kako pikro nekteri ljudje z bolnikom delajo in mu s čmerno postrežbo in vednim žaJjenjem smert pospešijo; tudi od tega 214 molčim, koliko jih je že nečistost umorila, ali se sami umorijo z njo. Pa kar si kdo na življenju škoduje s prenapetim delanjem , s sko-pulmo hrano, s samogoltno jejo in pijo,s po-nočnim vasovanjem itd. — to je tudi morija samega sebe. Samomor je pa studna in gro-zivna smert. Pri kterem drugem merliču nam je samo žalostna smert pred očmi, pri njem pa, ki seje sam umoril, vidimo smerten grehy smert in pogubljenje ob enem. Naj se pa kdo z veliko grehi počasi mori, ali pa naj se urno z enim strelom, skokom, strupom ali s kratko vervjo usmerti, samomor je oboje. Zita-biti si tudi ti že dolgo u življenje vertaš in prideš kmalo do serca. Zdaj pa sv. pismo odpri in beri, kaj je pri sv. Mat. 5, 2i. pisano: „Slišali ste, da je rečeno starim: ne ubijaj; kdor pa ubija, bo sodbe kriv. Jaz pa vam povem, da vsak, kdor se jezi nad svojim bratom, bo kriv sodbe; kdor pa svojemu bratu reče: raka, bo kriv zbora; kdor pa reče: norec, bo kriv peklenskega ognja;" tako govori naj višji sodnik sam, ki bo sodil z mečem in ognjem. Toraj ti lehko za dušo gre, če tudi nisi ne kapljice kervi prelil in kar ene kobilice ne umorih Bog je duh, in gleda človeku skozi žile in kosti noter u dušo, in če duša pikaste sovražne misli ima, je ubijavka pred Bogom. Kadar se kteri umor ali uboj zgodi, gosposka nož, pištolo ali gerjačo ogleda, in dohtar ali zdravnik mora rano preiskati in zmeriti, kako glo- «i* hoko in široko u meso sega , in ali je bila za smšrt ali ne; — večni Bog pa presodi, koliko star in kako ojster je strup u tvojem sercu, in kako dolg in špičast je nož tvojega serda* Toraj se lehko primeri, da ta ali uni ali una 3 svojim tihim strupom u sercu je pred Bogom hujši ubijavec ali ubijavka, kakor če se kdo ti nedeljo večer pri oštirju s svojim tovaršem razpre in stepe in ga u nagli jezi napak zadene, da se zgrudi. — Sploh in kratko bi se peta zapoved z Jezusovim razlaganjem tudi tako Izraziti dala: „nikar ne bodi hudič!a Hudič si pa zares, ako sovražtvo, ali zavist in škodoželjnost tudi le tiho in skrito u tebi gori in tli kot žerjavca pod pepelom , in li k večini le iz oči blisketä; ravno takrat mutast hudič u tebi sedi. Kaj se večkrat dviga in giblje u tebi, kadar tega ali to od drugih hvaliti čufeš? in zakaj preteklo nedeljo u cerkvi nisi hotel ali hotla u bližnji stol (pruko) poklekniti, dasiravno je še prostor bil, in si se raji drenjal naprej? in kadar sosedov pes pred vašo kuhinjo ali za vašim voglom kosti iše, kaj tako zarobantiš nad njim in jeznoišeš, kaj bi merhi berž pod rep zapodila? saj večkrat kteri drug pes clo noter u kuhinjo pri-štefna, in se ne zmeniš zato; — in odkrito-sercno mi povej, ali ti je vselej prav, kadar čuješ, da temu ali unemu bolniku, ki so mu že luč prižigali, je spet boljše in da bo ble-zo ozdravel? Pa večidel sovražno serce nima miru, ako-druzih pikati ne more, ter pri vsaki priložno» 216 sti z besedo in djanjem svoj strup u njih brizga. Daravno ne pride vselej do požiganja in uboja, — zadovoljnost in zdravje sta tudi kaj vredna; in kdor bližnjemu brez potrebe britkost dela, mu koš življenja umori; zakaj življenje u jezi in britkosti je hujše mem smerti, — marsikdo že si je zategadef življenje vzel. Poprašaj se, ti pobožni kristian, koliko dni si že drugim černih in grenkih storil, in koliko Jjudem? in zraven se blezo še u versto pobožnih šteješ. In ako si clo starim, hromim, bolehnim ubogim ali sicer stiskanim ljudem kaj tacega storil, to se pravi popra in steklenih črepinj u odperto kervavo rano trositi, ali pa trudnemu popotniku, ki že ima žulje na nogah, še cent kamnov na rame privezati. In dalje, ali človeška duša ni nič? Seveda umoriti se ne da; zakaj smert je ni kos ugasniti, ampak ji le mesene niti ali žile, s-kterimi je u truplo privezana, odveze, daven gre. Kakor toraj človeku njegove dni na zemlji opetiniti zamoreš, tako mu tudi celo večnost ogrenčiti in ga ob zveličano življenje pripraviti utegneš, ako namreč njegovo dušo pokvariš. Ako otroku ali devici ali mladenču z razberzdanim jezikom ali pohujšljivim izgledom nedolžno dušo spridiš, da za Boga medli in umerje; ako s prederznim zasmehlji-vim govorjenjem, ali s posojanjem nevernih bukev, časnikov in spisov priprostim ljudem njih sveto drago vero iz sercaruješ: tak imaš pred Bogom hujše zadolženje na duši, kot 217 Herod, ki je nedolžne deca u Betlehemu pomoriti dal, Pa še nekaj stran pete zapovedi. Poznal sim dva odrašena fanta, ki sta o prav merz-» lern zimskem večeru domu šla, pa ne vku-paj* Eden je od svita do mraka terdo delal u dolini, in je moral zdaj visok sneg, ki je čez dan padel, čezstermo goro pregaziti, pa je revež toliko opešal, da na potu obleži m zmerzovati začne. Pozneje pride tovarš za njim, in tega je srotej klical in prosil, naj mu vender domu pomaga. Tovarš si pa mislit ta se je gotovo med potom stepel, in ga je kdo udaril ali ubodil, in jaz bi potem še pričati moral, in bi zavolj njega imel pota in sitnost pred gosposko» Tako si misli, ter garaj! pusti in naprej gre. Pozneje so domači reveža iziskali; truplo bilo je zmerznjeno, pa duša še u njem, al drugi dan je srotej ven» der umeri. — Ali ni to greh bilo tovaršu? — Ravno ob letu potem gre tovarš čez goro, in ne daleč od tistega mesta, kjer je rajni zmer-zoval, puša pokfre in strel ga pod serce zadene, da u enih trenutlejih umerje. — Ali ni to šibi božji podobna? To je gotovo, kdor njega ne reši, kogar bi rešiti zamogel, je njegov ubijavec. Aka tedaj čuješ, da se bližnjemu čast jemlje, aka vidiš, da mu kdo krade ali škodo dela, in se ne zmeniš; ako bolnemu ubožcu ne pomagaš^ ko bi lehko, tako da od samega pomanjkanja tonec jemlje, ali če bolnika brez sv. zakramentov umreti pustiš; ako terpiš, da tvoja 218 druga žena, mačoha, s tvojim nedolžnim otrokom ravna kot svinja z mehom; ako se nič ne zmeniš, kadar tvoji odrašeni sinovi in hčere ali posli nevarno znanje delajo in spod strehe zahajajo; ako molčiš, kadar je tvoj sosed m nevarnosti po nedolžnem obsojen biti, in ti hi lehko resnico spričal, pa nočeš: vse to m tako se ljudem kaj malega zdi, al pred Bogom je strašno , in pri posledni sodbi človeka med druhal na levo stran zavleče. Šesta zapoved. Ne presestvaj. Kdor je že kolero videl, on ve, kaka grozovinska gerdavsnja je to, Černo-višnjeva smert po žilah in črevju dirja in praska, kot podgana u votlem zidovju, ter človeku z eno roko truplo zvija in ga od nog proti glavi u smert potiska, z eno roko pa dušo grabi in davi, da ne more hitro naprej, ampak še več ur u začerneli kervi posedati mora, kot živa prikazen u mertvem truplu. Čas kacih 30 ali 40 let potrebuje, da zalega mladenča in lepo devico zgerbanči in postara: kolera pa še enega dne ne potrebuje^ da zalo in cveteče lice tako prenaredi, kakor bi bilo iz samih tert ali korenin spleteno, in kot ne bi bilo svoj živ dan ne lepo ne mlado bilo. Kteri drug merlič se le počasi spreminja in trohneti začne, kdor pa za kolero umerje^ zdajci kot žužek čern postane in gnije. Kar je kolera truplu, to je stara pregreha, kije pod številko 6 prepovedana, duši,, iadar se enkrat vlezej ona dušo u naj geršo53 219 naj studnišo smert in trohnobo potisne, — Ne-iistnik kmalo rad laže, zavida, očetu in materi kljubva in jim smert vosi, zapravlja, postopa , krade, se prevzetuje, kolne, molitev #wša itd* — Kolera se je u dušo vlezla, kmalo feo tnertva in 4erna> terbo smerdeti jeia. Za-tegadel nobena reč ni tako lehko in tako hitro velik smerten greh, kakor kar nečistost nadene, in še u peklu se bo pogubljena duša blezo boljše in ložej počutila, ako je bila saj mMBimii prosta, kakor duša pogubljene človeška avinje. Pod številko 6 spadajo take giUiöbe, da se še imenovati ne smejo, tako ftrde in sramotne so pred Bogom in ljudmi» Kaka je s tabo u tej reči? Preiši sam sebe lis svoje življenje, svoje misli, želje, besede In djanje. Vedi, da truplo kristiana je visoko castito in skozi sv, kerst in presv. obhajilo bolj posvečeno kot vaša farna cerkev, in bolj kot kelih in monštranca. Ali nisi nikoli s svojim ali s truplom koga druzega kaj nesramnega počel? — Posebno nesrečnih in usmiljenja vrednih u tej zadevi je mnogo zakonskih, ki svojo zakonsko posteljo gerdo oskrunjajo In žive in umerjejo u velikih smertnih grehih brez vse skerbi, kakor bi zakon bil spisano dovoljenje vsakoterne nesramne slasti. Kdor Ti tem že ni popolnoma oterpnel, naj pobožnega in modrega spovednika za svet popraša* — Ali nisi nikoli nič pasjega govoril ali poslušal? in kaka je s tvojimi očmi? U sv. pismu Job govori, da je s svojimi očmi zavezo sto-j?il? nikoli nobenega ženstva ne željno pogle- 10* 320 dati. In Jezus pravi: „Starim je rečeno bilo: ne prešestuj;jaz pa vam rečem: kdor kako ženstvo poželjivo pogleda, je že prešestval u svojem sercu". — Toraj je veliko gerdih grešnikov zoper šesto zapoved, pri kterih samo duša%greši z mislijo; mnoga duša se vala u blatu nesramnih misel in želj« U tej reči se le dobro izprašaj. U nekih starih bukvah sim staknil neznano žalostno prigodbo od tega, ki sim jo bil že sem postavil, pa sim jo spet izbrisal, ker bi utegnila mnogim u pohujšanje biti. Sedma zapoved. Ne kradi. Kar tatvino tiče samo na sebi, to je že kaj starega; in ako si kradel, se znabiti včasi tvoja vest zagiblje in zmezne, kakor bi žabo ali kačo u životu imel. Toda poznam še tatvino druge sorte, ki je tako navadna in splošna kot nečistost u Sodomi, pa si jo ljudje le malo ali nič k sercu ne vzamejo, — in to je go» ljufija* Dva počutka lehko prekaniš človeku, ušesa In oči. Kdor laže ali kako reč le na videz lično napravi, ki sicer nič vredna ni: on je pred Bogom, ki nima berlavih oči in kratke človeške pameti, tako hudoben kot nar pored-neji tat — in še Imdobniši. Ubogi tat le iz potrebe, večkrat iz hude potrebe in sile krade , ti pa iz gole dobickarije to delaš, m se zraven še lažeš in hliniš. Zverina na polju tudi krade; laže in hlini se pa samo hudjč in njegova druhal; zapomni si to5 ti golju- 221 firs ki slepar ti! U versto goljufirskih in latinskih sleparjev spadajo: oštirji, ki gostom prehudo rajtajo ali pa vino blodijo; kramarji, ki slabo robo prehvalijo, lažejo, in iloveka^ kjer morejo, ociganijo; mlinarji, ki si po volčje odmerjajo; čevljarji, ki iz starih čevljev nove eevljice delpjo; „žnidarji", ki s škarjami na vse kraj^ merijo^ kako bi urezali, da bi jim kos pod mizo padel; kmetje, ki po šegijudov slabo ali poškodovano živinče za dobro spe-43%jo; potepeni zapravljivci, ki dolgov ne plavajo, ker prav hiševati nočejo, itd. itd. Mkar ne misli, če ti pri vsem tem le do« hro gre, da ti Bog skozi perste pogledal bo» Heki pregovor pravi: „male tatove obešajo, relike pa spušajo". Tudi Gospod Bog veli-krat tako ravna, toda ne iz krivice, ampak fz čudne pravice. Tudi Bog namreč male tatove rad obeša, to je take, ki se s krivico le na drobno pečajo in le pomalem goljufajo, kakor mnogi otrok hleb ocuka in ošiplje, ki g& od peka nese; takim Bog blagoslov in srečo ^d hiše vzame, da si nikoli ne opomorejo in jim nobena reč prav ne izteče in kar nič ne tekne; — tako Bog male grešnike svari m strahuje, naj bi se spametvaii. Velike tatove pa in .gosposke goljufe, ki se le z v^Mko tat» vino in goljufijo pečajo ? Bog večidel spuša9 — prav dobro jim gre in imajo vsega obilno, — ni vredno, da bi jih Bog z nesrečo svaril; bodo že pozneje dobili, kar jim gre. — U ktero versto, malih ali velikih tatov, ti spawns? Ali meniš, da u nobeno? Le nikar ne 222 misli, ako ti podkupljen dohtar ali preslepljen sodnik pravico spozna, ali če te kratkovidni svet za poštenega ima, ali če drugi tvojega stanu ali rokodelstva ravno tako delajo, kot ti, — le nikar ne misli, da boš tudi enkrat pred nekim drugim sodnikom in na drugem svetu obstal. Ako delaš in živiš, kot drugi, je ravno to znamnje, da po gladki cesti na-vdol in proti širokim vratom u pogubljenje dirjaš. Osma zapoved. Ne pričaj po krivem zoper svojega bližnjega. Krivo pričevanje je dvojno: tako, ki je drugim u očitno škodo, in na to mnogi ljudje nič ne porajtajo; pa tako, kjer škoda ni pre-€ej očitna, in na to večidel ljudje čisto nič ne porajtajo. Kaj meniš, imajo H prav? Ako si po krivem pričal, in tvoje pričevanje je kaj zdalo: je vsa škoda na tebi, kakor poslopje na svojem temeljnu CP°dlagf). Na priliko: Tvoje družinče ti službo odpove in slovo vzame, ker si vragovo huda in čudna«. To tebe vso razkači, in dirjaš k sosedovim in sem in tje, in pripoveduješ, kako je ta dekla bila nemarna in lena, da ni za povedati, in da tako porednega spačenega ženstva še nikoli nisi imela. To se kmalo na vse kraje raztrosi, uboga dekla zgubi dobro ime in poštenje, ne dobi več pridne službe, ter pride nesreči in lehko tud hudobii u roke. Ali pa morda misliš, da to je kaj malega, ce pred gosposko krivo pričaš ali pa resnico 223 ^amolčiš, bodi si iz strahu ali iz dobička ^li iz enostranosti? Ti imaš to stvar ravno 4ako na duši, kakor bi ti sodnik bil in bi na-laš in vedoma krivično sodbo sklenil. — In če po takem tožnik ni nič opravil in mora še stroške terpeti: si mu ti pred Bogom zgubo, stroške in pota poverniti dolžen. In kar je tvoja iteva spričba še sicer sovražtva, homatije, podpihovanja, prepira in škode napravila: vse to je na tebi, in ti bo enkrat dušo hujše tlačilo in potiskalo, kakor ko bi te živega u grob položili in ti kamen na vrat zavalili. Krivična beseda enkrat izgovorjena se, kakor prah u vetru, na vse kraje zatrosi, — in nar strupneja kača svoj živi dan toliko strašnega «lega ne učini, kakor mnogokrat človeški je-mk u petih minutah. Kako pa je z lažnjivci, zlasti s tistimi, ki pravijo, da dobra laž je groš vredna? — Bog je večna resnica, Jhudič pa je lažnjivec in oče laži od začetka. Človeška duša na zemlji «loji med obema, in ona more in mora z enim od obeh potegniti, in pride po smerti k tistemu, tomur je bolj podobna postala. Z vsako lažjo «topiš eno stopinjo dalje od Boga in eno stopinjo bližej hudiča. Zatoraj, če ktera laž tudi ivojemu bližnjemu ne škoduje, vender na vsako vižo škoduje tvoji duši. Vsaka laž je tvoji duši, kar zerno toče jabelku ali zeljšu. Če «koda ni zdajci očitna, se bo jeseni pokazala. Marterniki bi si bili zamogli z eno samo lažjo življenje in premoženje ohraniti, naj bi le rekli bili: ne verujem u Kristusa; — toda rajše so 224 hotli umreti, kakor zlagati se. Ali toraj meniš, da je to kaj malega, in da boš enkrat u sveto družbo marternikov sprejet, ako se za vsake malenkosti del, znabiti iz gole norčije, zlažeš, tedaj le iz norčije Boga žališ? In sploh, ako premišljeno lažeš, je to gotovo znamnje, da Kristusov duh u tebi ne prebiva, ampak laž« njivi duh. „Kdor pa Kristusovega duha nima, ni njegov", pravi sv. pismo, in kar «no pravi, io u sercu verujem, in z ustmi spoznam in pričujem. Deveta zapoved. Ne zeli svojega bližnjega žene. In da bova prej do kraja, še deseta: Ne zeli svojega bližnjega blaga. To je božja zapoved, je terdna volja in sklep božji. Kdor temu nasproti ravna, in po-želuje bližnjega ženo, ali bližnjega hišo, ali njivo, hlapca, deklo, vola, konja, ali dnarjev njegovih: ta je protivnik božji in prijatel satanov. Tako pes dela, toda on nič ne ve od desetih zapoved. — Ravno bližnjega žena in drugo ptuje premoženja je drevo, ki je ostalo do današnega dne, in pred kterim vsako uro po več tavžent gospodov in kmetov in ženstev postaja, ter oči, serce in roko po njemstega. Kakoršna duša, tak človek, in on ali ona znotraj krade in ropa, če ptujih stvari poželuje, — in človek je pred sodnim stolom božjim lehko tat in ropar, da ravno se ne enega lasu ptuježene, in ne enega vinarja ptujega blaga « kiešami lastnih rok dotaknil in polastil ni. 2S5 Z mislimi in željami je sploh čudna; večidel jih ljudje vse prenialo porajtajo. In vender $o one prav za prav kri duše, in kakorsna jn-i, taka je ona, spridena ali dobra. In koliko le same misli pred Bogom izdajo in tehtajo, že iz tega sprevidiš: kteri grehi so naj veči? — kaj ne, grehi zoper sv. Duha, ker »ti poleg sv. pisma ne bodo ne na tem ne na onem svetu odpušeni. Ce pa šest grehov j5oper sv. Duha pregledaš, boš najdel, da skoraj vsi šesteri u golih mislih obstoje«. In 4a se je veliko angeljev u hudiče spremenilo in zaverženih bilo, to tudi ni prišlo od pozi« ganja, od pretepa in ubijanja, ampak od pre-grešenja u mislih, od notranjega napuha. Kadar oglje žgejo, vso germado s perstjo pokrijejo in zadelajo, da plamen nikjer ven ne šviga; znotraj pa ogenj vender le gori in žre in žge in derva zogljeni. — Tako utegne tudi greh u tvojem sercu goreti in žgati in dušo ogljeniti, daje peklenskemu čerimhu podobna. Lehko da napuh, ali nečimernost in ^amoljubje, ali zelena zavist in škodoželjnost, .ali sovraztvo in serd9 ali bleda skopost, ali pasje poželenje kot peklenska žerjavca u tebi gori in žge in te skozi in skozi razjeda« To-Jiko je gotovo, da veliko tavžent pred svetom poštenih ljudi, ki niso bili nikoli zaperti in nikdar na policio ali pred gosposko poklicani^ in ki u časti žive in umerjd, da veliko tavžent tacih ljudi je pred vsegaveonim Bogom neizrečeno bolj zaničljivih in zaverženih, kot obilno» število obsojenih hudodeleov in jetnikov« — 10** S26 Spušaji ali kraste na kaži so gerje viditi, kot jetika; toda jetika umori, kraste^se pa večidel ozdravijo. — Le dobro preiši, ali te kaj tacega znotraj razjeda? Prašaj se, kaj je tvoj naj veči greh? kaj bi ti od koga dru-zega mislil, ko bi vse te grehe na sebi imel, ki jih ti imaš? in kakšna neki se duša tvoja vidi vsegavednemu presvetemu Bogu? Pa z dušo je pač težava. Kakšen obraz drugi imajo, to precej ugledaš; tvoj lasten obraz pa utegne gerd in marogast biti, pa še za to ne ves. K temu je ogledala potreba. Tako ogledalo je sv. pismo, življenje svetnikov, svete povesti, dalje — življenje bogo-Ijubnih duš okoi tebe; znabiti tudi tvoja lastna mladost ob času pervega sv. obhajila. Presodi se, kako si takrat bil, in kako si zdaj, — koliki razloček! Tako ogledalo je tudi, kar drugi ljudje od tebe govore in sodijo: le nikar vsega za laž ne imej; in tako ogledalo je, kar tvoji stariši, bratje in sestre, ali tvoji otroci hudega na sebi imajo; ti imaš po rodo-vini ravno tisto nagnenje, in blezo nisi zlo drugačen. — Tvoja nar hujša in smertno nevarna napaka je pa tista, ki ti je u dušo in življenje tako zarašena in vterjena, da je še za kaj hudega nimaš in seje tud nikoli ne spo» veš, postavim: tvoja prevzetnost, tvojagerda ukopuhnost in samogoltnost, tvoje slastno poželenje, tvoja zelena nevošljivost, tvoja lenoba u dopolnjenju dolžnost, tvoja lažnjivost In hinavšina, tvoj grešen zaslužek, tvoja zarobljena čudnost in čmernosfc z drugimi itd* 227 JJnogi posel in delavec nie ne pomisli, da bi litiel vse bolj priden biti, naj bi svoje plačilo zaslužil in ne kradel; mnogi stariši bi morali $a otroke vse bolj in drugače skerbeti; mar« sikdo bi mogel po svojem premoženju veliko vež «a reveže oberniti; skoraj vsi bi mogli tjoij öa B°ga misliti. — Neka prav hudobna j0 vragova mestjanka je u hudi bolezni , kadar je že omedlela, beržše u sveto olje djana |)iia. Ko se je spet zavedla in zboljšala, in so ji to povedali, je resno in nevoljno rekla: 3,111 bilo treba me u sv, olje devati; saj nimarn nobenega greha, razen k večim le tega, da $!m vse predobra o tolikem preganjanju in kri« vicah, ki jih terpeti imam". — Le verjemi, kadar si se pravičnim ljudem že pristudil, kadar je bogaboječ dušni pastir nezadovoljen s tabo, kadar tvojega starega pobožnega očeta5 tvojo dobro ženko, tvoje nedolžne otroke že skerbi, da nisi drugačen: takrat mora že huda huda s tabo biti, in neskončno sveti Bog se ima več čez tebe potožiti, ko vsi ljudje, ki te poznajo. Usmiljeni Jezus je svoje dni mesto Jeruzalem od daleč ugledal in se je ozerl u prihodnost njegovo, ter je britko in milo zakli« cal: „O da bi vender spoznalo o tem svojem dnevu, kaj je k zveličan ju tebi! — toda skrito je pred tvojimi očmi. Zato te bodo sovražniki tvoji obsuli in ne bodo pustili kamna na kamnu'4* Morda tudi tebe Jezus že dolgo milo gleda, il pa nočeš pomisliti, dokler je še dan tvoj^ dokler bi še čas biL Nikar se na prihodnost L98 me zanašaj; posvetne skerbi, razvada in slaba tovamja te neumnega in terdovratnega delajo, In nesreča in nagla smert ti utegnete tvoj dan hitro ugasniti. — Toraj slušaj modri svet apostola, ki pravi: „naj bi mi sami sebe sodili, bi nas Bog ne sodil" — in precej, še dans se svoje vesti loti in z njo pošteno rajtengo stori; znabiti bo pervikrat u tvojem življenju. §* 9. Teža» in €$bg$i$ä!$a naših gre«» liov pred Bogom« Če mlado dete u zibeli prav hudo kriči In tuli, da človek sam svoje besede ne čuje, mu neumna kmetavsnja iz cukra in kruha nekak cucej naredi in u usta vtakne, daomolkne. — Ravno tako mnogi ljudje s svojo vestjo ravnajo. Kadar jim namreč vest kričati začne, ji hitrp usta zamaše s sladkim nezdravim to-lažilom: „saj je Bog usmiljen in večna ljubezen, on naših človeških slabost ne bo tako 4)jstro sodil, in nas ne bo clo tako hudo stra-hovaF. Aj, aj, ti sladek pocukran kristian ti, razjasni mi eno reč, ki je jaz nikakor ne urnem. Povej mi, kako vender milosercni Bog dopustiti more, da u vojski toliko tavžent vojakov roko in nogo zgubi, in da se u kervi po tleh valajo, in še jezdijo in vozijo čez nje? — saj ubogi fant ni tega kriv, da je moral vojak postati, bi bil le raji doma ostal! In kako za-more milosercni Bog dopustiti, da toliko ljudi 229 n rahlih letih, ko še desne in leve ne razločijo , huda bolezen napade, ter jih počasi raz-gloda? Koliko tavžent nedolžnih otrok togotna foožjas zvija in jih u smert in grob potisne! In ali je to kaj malega bilo, da so ne-verniki perve kristjane za Boga in za vere del u zverinske kože zašivali in jih od velikih psov do smerti hujskati dali; da so jih s smolo mazali in žive prižigali; da so jih ob žerjavci polagoma cverli in pekli za smeri; da so jih z železnimi kremplji tergali, in na to po steklenih črepinah vlačili do zadnega zdihleja; da so jim čeljusti razbijali in s klešami noh-tove odšipavali; da so jim z razbeljenim svin-eom ušesa in usta zalivali? Kako, da je usmiljeni Bog to dopustil? Stari neverni Rimljani so neke posebne nune imeli, ki so morale u enem tempelnu za večen ogenj skerbeti; Vestaline jim je bilo ime, in so se u vedno devištvo zaobljubile* Ako se je pa primerilo, da se ktera pregrešila je: živo so jo na mertvaški ojder položili , ter u neko podzemeljsko hrambo zanesli. Ondi so jo popustili, ji betvo olja in nekoliko mleka dali, -^ in potem vhod ali vrata zazidali. Kadar je olje u lampi zgorelo, se ji je stemnilo za vselej, — in kadar je mleko po-vžila, je prišla bleda lakota in pekoča žeja, — in na to počasna počasna smert----------in nesrečna nuna je skrito in temno in strašno urnerla pod zemljo. Kako pa enkrat še le tistim pojde9 ki ne od ljudi, ampak od presvetega Boga sojeni S30 ^odo? — in ki ne bodo sojeni za en satn greh9 ampak za celo življenje? Sv. pismo pravi: ^tudi naš Bog je žereč ogenj", in: „strašno je, priti u roke žive mu Bogu!" — In če Bog že nedolžnim otrokom, slepim ne vernikom, poštenim ljudem, in clo svetnikom toliko strašnih stisk poslati in dopustiti zamore, — kako še le grešniku pojde, ki se božji volji vedoma ustavlja? To, mislim, bo nar bolj on vedel, ki je od ondot prišel, in nas enkrat sodil bo, Jezus Kristus, naš Gospod. On je enkrat dve reči zapored napovedal: končanje Jeruzalemskega mesta, pa konec sveta; oboje prerok-vanje vsako leto iz evangelja čuješ zadno nedeljo po binkoštih, pa pervo adventno nedeljo. Kar je Jezus Jeruzalemu napovedal, se je sedem in trideset let po njegovi smerti natanko dopolnilo. Dva moža, Jožef Flavi pa Tacit, ki nista kristiana bila, sta strašni konec popisala. Iz njunega popisa le imenitneje prigodke povzamem in ti jih pred oči postavimo §* §. Jeruzalem! Jeruzalem I Izveličar je napovedal: znamnja se bodo godile. — O veliki noči f preden se judovska vojska uname, je ob devetih zvečer, ko je bilo ljudstvo ravno u tempelnu zbrano, naenkrat čudna žarna svitloba, kot podnevi, zasijala in na aitarju in u tempelnu pol ure blišela. Vrata pred dvorom tempelna so bile brončene in tako težke, da je vsak večer po dvajset mož treba bilo, ki so jih komej zaperli in z železno 2sa okovanim brunom zapahnili, Te vrata se o* polnoči pričo straže, ki je pri tempelnu čuvala, same od sebe odprd, in z veliko težavo so jih zopet zaperli. Ponoči pred binkoštmf so duhovni u tempelnu ropot in veršenje in veliko glasov klicati culi: „idimo od tod!" Na nebu pa so se enkrat pred sončnim zahodom čudne prikazni vidile, veliko vojnih trum, ki so se med seboj vojskovale, in goreč tempeL Kmalo na to so se Judje Rimljanom spun-tali in vojsko pričeli. Nar bolj so se od goljufov in krivih prerokov, pa tudi od višjih duhovnov in pismarjev k temu podpihati dali. Rimljani so celo judovsko deželo užugali, veliko krajev obropali in razdjali, nebrojno Judov pomorili, in so nazadnje pred poglavitno mesto Jeruzalem priderli. Tjekaj je že popred veliko tavžent Judov iz vsili krajev ubežalo in zavetja iskalo. Jeruzalem je bilo takrat veliko slavno mesto, ki se je 3 ure hoda u okrog razprostiralo in s terdnim 25 komoleov visokim zidovjem ograjeno bilo. Neki mož, z imenom Joan, bil je puntarjem glava. On je Jeruzalemce strašno preganjal in stiskal. Njegova druhal je vse pervake in premožne pomorila, češ, da skrivoma z Rimljani potegajo» Na to vižo jih je bilo 12 tavžent umorjenih^ se preden so se Rimljani mesta lotili. Joan s svojim tropom je tempel oblegel, ki je imel kake pol ure u obkrogu, in je s prekopom in visokim zidovjem obdan bil. Tu se je zgodilo, kar je Jezus prerokval: gnusoba razdjanja na svetem kraju* Veliko ljudi je bilo namreč u 23& tempelnu umorjenih, in sicer naj pervo pravičen mož Caharia, kojega je izveličar elo z Imenom naprej povedal, in da bo na altarju umorjen. U taki sili ljudstvo nekega Simona u pomoč zakliče, ki je z enim kardelom sebi odanih Judov blizo tam biv^l. Toda zdaj je stiska le še hujša prihajala. Joan in Simon sta se noč in dan vojskovala in eden druzega užugati in pregnati hotla; med tem so njuni ljudje en del mesta zažgali, in velike zaloge žita in živeža so pogorele. Kteri zmed ljudstva so se Simonu udajali, jih je Joanova stranka ropala in morila; in kteri so se Joana deržali, jih je Simon napadal in moril. Večkrat cele kope merličev po ulicah ležale so. Še le zdaj rimska vojska dojde pred rae-^to. Jeruzalemci bi bili se voljno udali, toda ptuji šuntarji so jim ubranili. Ker rimski vojaki niso bili kos m^sta u naskoku premagati: njih vojvoda ukaže 'kol celega mesta terdno zidovje pa globok rov narediti, da ni živa duša več ubežati mogla, pa tudi nihče ne živeža u mesto donesti. Veliko premožnih je bilo, ki so zdaj vse, kar so gleštali, u dnar spečali; in da ne bi roparji ničesar najdli pri njih, so dnar požirali in se Rimljanom udajali; — ko so pa vojaki to zapazili, so jeli vjetim Judom trebuhe razrezavati in trebiti, zlata iskaje^ — to se je enkrat eno noč 2000 Judom zgodilo. Zdaj pa je lakota u mestu vedno hujše pritiskala, ker nebrojna množica ljudi ni od zunaj ničesar več dobivala. Prekucuhi so po tolovajsko vse hiše predirjali in vse 33S preiskali, živeža najti; ako nič najdli niso, so ljudi U hiši strašno terpinčili, češ, da so ži« vež poskrili. Mnogi bogatin je vse svoje premoženje dal za mernik pšenice, kojo je skrivoma ia nezmljeto povžil. Žene so svojim možem, otroci svojim starišem, in (kar skoraj ni verjeti) clo matere svojim decom živež spred ust popadale. Nar gerše reči, ko jih še živali ne zrejo, so ljudje željčno glodali in žvekali, čevlje, staro usnje, trohnelo mervo, kravjek Itd* Mlada žena žlahnega rodu ni več gieštala9 kakor malo dete, ki ji je na suhih persih med-lelo. U prestrašni lakoti svoje lastno dete zakolje in eno plat speče. Gladni morivci pečenko ovohajo, hitro u hišo priderd in jo umoriti žugajo, ako jim ovohane jeje ne da. „Dober del sim vam prihranila!" jim serdito reče, ter judovskim tolovajem pol kervavega otroka poda; oni pa od prevelike groze zbežijo. Kdor je od lakote tiran skušal iz mesta ubežati, so ga Rimljani vjeli in križali. Okoli mesta je en dan po 500 Judov na križih viselo, in zadnic Rimljanom že lesa zmanjkuje novih križev delati. Ljudje u mestu so kakor muhe od gladu padali; po ulicah in hišah bilo je vse polno merličev; mertve žene, otroci, mladenči in sivčiki so zmešano na kupih ležali. Nikjer nI solza tekla, nikjer ni bilo zdihleja slišati; kajti strašna lakota vse druge čutleje zadušila je. — Se prevelicega smradu znebiti, so merliče kupoma čez visoko zidovje u prekope iti dole metali, ter so jih na tovižo nad petsto ta v-žent izlučali. Rimski vojvoda (bil je nežna- UB± bog) to viditi, globoko zdihne, roke proti nebu povzdigne ter bogove za pričo pokliče, da on tega ni kriv. Po dolgem naskakovanju so Rimljani zad-nič le vender zidovje prederli in u mesto pri-hruli. Rimski vojvoda Tit svojim vojakom oj-stro ukaže, tempelnu prizanesti in to prečudno veličansko poslopje ohraniti. Ril je tempel iz belega marmeljna zidan in od zunaj deloma pozlačen; od daleč bil je viditi kot gora snežena, in o juterni zarji se je u ognjenem blišu svetil kot sonce. Toda izveličar je bil progo-voril: „ne bo ostal kamen na kamnu"; in tako je tudi od večnega Boga sklenjeno bilo. Judje premagani na posleje u tempei ubežijo in se ondi s terdovratnim obupom branijo do smertL Eden vojakov, Titovega ukaza pozabljivši, žareč ogdrk popade in ga skoz eno okno verze blizo svetiša, ki se zdajci uname in tempel začne goreti. To ugledati Judje straha in žalosti zatulijo; tempel bil jim je ljubši kot blago in življenje; niso se več branili, ampak le gasit hiteli so. CIo Tit se prestraši in Rimljanom z roko in glasom na vse strani ukazuje urno gasiti. Toda vojaki u divji togoti njegovega glasu več ne porajtajo, marveč borno oslabljeno ljudstvo davijo in morijo; kmalo je altar z merliči obsut in potok kervf se po stopnicah udira. Požar pa je bil tako velik in «trašen, da se je zdelo, kakor bi celi grič bil iz korenine gorel; in tako je veliki kra-^otni tempei ravno tistega mesca in dne upepeljen bil, cr kterem so ga že enkrat BabiloncL 235 požgali. U enem zidanem pridvoru zraven tempelna je 6 tavžent ljudi, večidel žensk in otrok, zavetja iskalo; tudi tam se ogenj uname, in vsi ondi so živi pogoreli. Nar hujši pun-tarji so se zdaj u kraljevi tabor gornega mesta umaknili in se ondi branili na vso moč* Toda kmalo so premagani in mesarsko klanje se znovega prične. Število merličev, ki so na kupe narašali, je bilo toliko, da griči mertvih trupel so na več krajih vhod na cesto zapirali r in kri, ki je po mestu tekla, je semtertje clo ogenj gasila. Morija je sicer tisti večer nehala, mesti tega so pa zdaj na vsih konceh podžigali in ogenj trosili , in celo mesto je pogorelo. — Ko se je vojska pred mestom začela, je bila velika noč, in ravno takrat bilo je ljudstvo iz vsih judovskih pokrajn u Jeruzalemu zbrano, ki od sovražnika prestreženo potem ni več ubežati moglo. Od tod pride, da je nad 1 milion Judov pokončanih bilo, pri enkrat sto tavžent jih je kakor neumna živina u sužnost prodanih ali pa divji zverini za kratek čas pometanih in razterganih bilo. Na to so Rimljani mesto razdjali in vsako zidovje razrušili, da ni bilo več kraja poznati, kje je nekdanje mesto Jeruzalem stalo. Pozneje so ondi sicer spet neko mesto sozidali, toda ono je majhno in borno in ne sliši več Judom» Bimski cesar Julian je zlo 300 let pozneje Judom dovolil, da si tempel spet sozidatf smejo. Judje veselo tjekaj gredo in začnejo grobljo kopati; iz prevelicega veselja si k temu delu sreberne lopate napravijo. Al kjerkoli 2m kopati skušajo, povsod jim ogenj iz zemlje zašviga; toraj so morali vse popustiti, intern-pel ni nikdar več zidan bil. In od tistihmal so Judje po vsej zemlji razkropljeni, ter nimajo domovine in ostaje nikjer; povsod so za-ničvani in ptuji. U spomin Jeruzalemskega razdjanja pa noter do današnega dne vsako leto žaldben in posten dan obhajajo. Ravno tisti, ki je končanje Jeruzalema vnaprej povedal, je napovedal tudi grešnika pogubljenje in konec. In kakor se nad Jeruzalemom vse natanko spolniloje, tako natanko se tudi tebi zgotovilo bo, kar ti je po smerti in pri sodbi nažugano, ako terdovraten ostaneš. Judje niso verjeli, kar je Jezus prerok-val, zato so o pričetju vojske u Jeruzalem bežali in se ondi u zavetju mislili, pa tako žalosten konec vzeli so! Kristiani so verjeli, in znamnja vidši so urno bežali iz Jeruzalema in Judeje, ter so u majhni deželici za goroj mirno prebivali. Prav taka je s sodbo; kdor Jezusu verjame, bo rešen; kdor ne verjame , bo peklu zapadel. §. fi» Strah In grossa* Jezus pravi: kdor pohujšanje daje, kdor verovati noče, kdor svojim sovražnikom ne odpusti, kdor se napihuje, kdor nečistost uganja, kdor laže, kdor svoj talent zakoplje, to je, s svojimi darovi nič dobrega ne stori, kdor je len in u svojih dolžnostih nemaren, kdor svojemu poželenju in trebuhu streže, kdor ubožcom in nesrečnikom ne pomaga, ko bi 237 lehko, kdor krivičnega blaga ima, kdor je da Boga mlačen in merzel itd. 5 vsim takim bo sodba dotekla, sodba sledeča: 1. „Proč od mene prekleti!" Proč od Boga! Tedaj proč od vsega, karkoli je veselo, dobro in srečno, proč od luči, od časti in veljave, od tolažbe in veselja, od upanja in gnade, od ljubezni in prijaznosti, od zemlje in nebes, od dobrih ljudi in zveličanih duhov, in proč od neskončno lepega obličja božjega! In tako od Boga in brambe božje ločen, boš černi oblasti zaverženih duhov zapadel, ki imajo veselje ljudi terpinčiti, kakor se je ob Jezusovem času pri obsedenih videlo. — Misli si eno hišo na sredi velikega gojzda, samotno; ravno je černa zimska noč, in strašen vihar buči 'kol strehe in skozi staro hrastovje, in od vsili strani se čuje tuljenje izstradanih volkov. In glej, oče zbudi svojega sest let starega sinka, ga iz gorke postelje potegne, vrata odpre, in ga golega pahne u merzlo viharno noč: proč od mene! in vrata zaloputne. —• Še hujša groza bo tvojo dušo zgrabila, kadar Bog tebi zagromi: „proč od mene!" — In ne samo, da ti on svojo roko in usmiljenje odtegne, on te tudi prekletega Sfove. Tedaj preklet od Boga, osramoten pred nebom in zemljo, in z vžganim znamnjem božjega sovražtva proč pahnjen za vselej! Tvoja duša je bolj gerda in ostudna pred Bogom, .kakor iz groba skopan štiri tedne star merlič pred ljudmi. — To bo zategadel, ker se ^a Boga nič zmenil nisi; ker ti u življenju nisi 238 Boga porajtal in ljubil, zdaj tudi on ne mara za tebe. 2. „Pahnjeni bodo u v nanj o temo"* Idi enkrat u temno tesno jamo, kjer rudo ko-PÜeJ°? globoko pod zemljo, in misli si: kaj bi bilo, ko bi se nad mano sosulo, da bi nikdar več venkaj ne mogel! — Ali misli si: necoj je sonce zatonilo, kako bi bilo, ko bi se nikdar več ne prikazalo, ko bi posihmal večna noč ostala! — Že vsako zeljše svoje peresca le proti soncu obrača; in clo korun u kleti svoje kali kot bele trake skozi lino poganja, da belo luč gleda in pije. — In zdaj si dušo, človeško dušo misli brez luči! — še dete ponoči zajoče, ako se prebudi, in je temno, — in kadar se umirajočemu oči stemnijo, prosi za luč. Groza je, kar se od prehitro pokopanih merličev, ki so u grobu spet oživeli, pripoveduje. Pravijo, da so že take mertve izkopali, ki so se bili u grobu obernili, sinoh-tove s perstov izpraskali in obe roki razgrizili, u strašnem obupu, ko so u zapertem tesnem grobu in u černi temi se prebudili in si nikakor ne pomagati vedli. Pogubljeni pa je u nar globokejši temoti, ločen od Boga, in toraj tudi od luči in od vsega, kar je Bog stvaril, — nikoli in nikdar se njemu zdanilo ne bo, in vender ne more še enkrat umreti, kakor uni n grobu. — To se pogubljenim zato zgodi, ker za pravo luč, za Jezusa Kristusa in njegov nauk se nič zmenili niso. 3, „Ondi bo jok in škripanje z ^obmi". Groznejega in bolj zopernegaglasni 299 fclezo ni, kakor če kdo u strašnih bolečinah? in u zdivjanem obupu britko tuli; kaj tacega se včasi semtertje na pokopališih čuje, kadar ravno ktero mater, ali edinega sina, ali ljubega očeta zagrebajo; ali kadar se kteremu hudodelniku nenadoma smertna obsodba napove. — Z zobmi škripati sini tudi že cul. Enemu vojaku je sovražna sulica trebuh prebodla9 da so mu čreva ven šinile. Vojni zdravnik mu čreva vloži in trebuh sošije. Ponoči se pa šiv razpara in čreva znovega ven planejo, — in to ga tako grozovinsko bolelo je, da je za hožjo voljo prosil, naj ga ubijejo iz usmiljenja^ — in ko zavolj prestrašne bolečine ni več govoriti mogel, je z zobmi škripal, kakor dva mlinska kamna brez zernja. — Tako tuljenje^ In škripanje boš veninven poslušati moral, ker si u svojem življenju tako gluh bil za božja besedo in za glas svoje vesti, — in boš tudi sam tulil in škripal. 4. „Tam je žeja in ne kapljice pitja". Kako žeja pekliti zamore, iz tega vidiš: Jezus na križu se ni čez strašne rane? ne čez zasramovanj^ in krivico pritožil, vse to je tiho poterpel. Toda čez žejo sejebritka potožil in u pomoč klical: „žejen s im!" Kar so pa njemu dali, jesiha in žolča, — še tega ti dobil ne boš tam u svoji pekoči peklenski žeji. — Žeja bo za to veljala, ker si neusmiljen bil, ker svojemu bližnjemu u bolezni, i& potrebi in stiski nisi pomagati hotel, ker je tvoje serce terdo in černo in sprideno bilo«* Ittrt gnil korun. 240 5. Kako pa je z „ognjem"? Jezus pravi, da grešnik bo veržen u večen o gen j« Puhle glave posvetnih modrijanov pa menijo: 55kaj pekel in ogenj! — tega nikoli ne verjamem^ da bi tam ogenj bil: ali mar zamore duša goreti?" — Le vtakni perst u ogenj, kako ti de? Ko bi pa kožo s persta potegnil, in ga še le potem u ogenj vtaknil, bi te li ne bolelo" še hujše? — Truplo pa je le koža duše; in kadar bo duša telesno kožo slekla, alr ji mar Bog, kojega apostol žereč ogenj imenuje, ne bo mogel do živega priti? Šipaj, zbadaj ali spekaj, kakor rad, mertvo truplo ali pa odrezano kurje oko, prav nie ne bo čutilo. Toraj mora le dušo boleti, kadar se truplo stiska ali terpinči. Enkrat sim gledal, ko je zdravnik enemu možu nogo odrezal; ko sim pozneje moža obiskal, mi je pravil, kako strašno ga odrezana noga boli, daravno je ni več imel na truplu. — Bog ima vso oblast na nebu in na zemlji, do duše in trupla, — in duša zamore žejo in ognjene muke terpeti, če ravno je truplo odrezano. — To bo zategadel, ker si mnogo ljudem z lažjo, s psovanjem, s prav-danjem, zasmehovanjem, goljufanjem, opravljanjem, zapeljevanjem, s srovostjo in zmernostjo britkost in žalost delal, in jih u hudo pripravil; pa zato, ker si svojemu trebuhu stregel in se pijanosti, požrešnosti in živalski slasti udajal. 6. Jezus govori od enega eerva, ki veninven gloda, in nikoli ne umerje* — Kaj in kakšen je ta červ, to si je poskušal 24i Jjratomor Kajn; in tudi izdajavee Judež od njega povedati ve; in že mnogo ljudi je bila in jih je še, da bi raji živo kačo u persih imeli, kot tega červa. Pa ta červ u navadi tako dolgo spi, da truplo umerje. Ko bi s tem glodavnim červom clo u nebesih bil, rajše bi se dal u peklenski ogenj vreči, ko bi se le červa s tem znebil. Ta červ je vest u človeku^ ki se spremeni u živega rabeijna, ter neusmiljeno mori in razgriza. — Neznabogi pripovedujejo od nekega moža, ki je bil z železnimi kljukami na skalo priklenjen. In k temu možu, pravijo, je vsak dan en orel priletel^ mu ledje razpraskal in se njegovih jeter na-žerl. Pa ta mož ni umeri, ker jetra so mu sproti znovega rasle, in orel je dan na dan letal mu jih kljuvat in žret. — Izvoli si orla ali červa, oboje je strašno! in ložej bi sterpel kušarja u glavi, kot červa u vesti. — To bo zategadel, ker si svojo vest zadušil in umoril z opusenjem pridige, z zaničevanjem vsacega svarjenja, z nekristianskim branjem, s hrupom kratkočasov in veseljic, za kterimi si letal kot lovec za zverinoj. 7. In vse to je večno, večno! — Misli se u temno ječo zapertega in za roke m noge na kol priklenjenega, da se nisi kos ganiti; in da zraven si strašno žejen, in zobje te grozovinsko bolijo; in u černi ječi, u kte-rej bivaš, gnjezdijo podgane, kače in krote, ki po tebi praskaje lazijo, in te glodajo kot merhovino; in znotraj te misel pekli, da vsega tega si sam kriv, — in zraven še za terdn© 242 veš, da žejo, bolenje zob, temoto in glodanje-boš skozi eno celo leto moral priklenjen ter« peti: — kako bi ti bilo? In vender vse to in pa nič proti temu, kar te unkraj čaka. Ravno to je naj strašneje, da pekel nikol' nima konca, kakor na obroču nikjer konca in kraja ne najdeš. Tam unkraj kazavec obstane; kolikor je na tvoji duši ura, kadar tjekaj pride, toliko ostane za vselej. Ko bi zamogel čislo ali število po celi dolgi rajdi krog zemlje s predrob« nimi številkami zapisati, in bi toliko milionov let preteklo, kolikor jih to neizmerno število pomeni: koliko bi to večnosti bilo? — še toliko ne, kar je pol trenutleja; kajti večnost ima svojo korenino in temelj u Bogu. Kakor dolgo Bog ne neha in ne umerje, tako dolgo tudi večnost ne umerje, in ne neha nikdar in nikoli. Pomisli, brate moj: vsi, ki že u tem-strašnem stanu bivajo in jim ni več pomagati^ bili so enkrat tudi zdravi in dobre volje in — nemarni kot ti. Ali ne utegne biti, da tudi ti ravno po njihovi poti za njimi greš? — Vsak človek in tudi vsak grešnik ima neko odločeno-mero življenja in prizanašanja, in kadar je ta mera zverhana, se urno pravična šibastraho-vavka oglasi. — Lehko da ti svojo mero to leto še zverhaš in nagla bolezen te zgrabi in pahne u kolesovje strašnega povračila! — In kaj bo človek dal za odkupno ceno svoje duše?----------------- Ti revni človek, naj bi bil vender ostal^ kakor si enkrat, enkrat bil! «43 §. 10. Žalostiiika» Mlada dekla na mostovžu pred veliko lino sloji in gleda na goro, kjer je doma. Ravno je nedeljo večer, in še ne dolgo, kar je prišla M poljane pervikrat služit; in zdaj se ji UU po ljubem domovju. Zatoraj o praznikih U&0 rada gre se po samotnem polju sprehajat, fn zatoraj se po večernicah tako rada umakne ua mosiovž pred lino, od koder ugleda ljubo goro domačo; in ondi se po celo uro zamišljeno naslanja, ter zdihuje in tiho joka, in gostokrat roke steguje tjekaj proti gori, kjer so oče in mati in bratje in tovaršice, in kjer lepa cerkvica stoji. In kadar je čas po vodo iti in ogenj napraviti za večerjo, rahlo po perstih z moslovža pritapa, da bi je nihče ne videl; gospodinja pa jo vender zapazi, in ko ugleda njene objokane oči, se zarezi nad-njo: ,5ti trapa, kje si spet tičala? ako si menila se zmiraj dreti, bi bila raji doma ostala!" In ubogo deklico rudečica spreleti, ter molče vedro vzame, in berž gre k studencu, da se pikrim besedam neljudne žene umakne. Lehko da se tudi tebi, kristian, toži po ljubi domovini, daravno neprenehoma bivaš u očetovi hiši; lehko da se ti včasi milo zdeha in stoži po nekej drugi zgubljeni domovini, po preteklem času nedolžnosti, po ljubih otročjih letih, kjer je tvoja mlada dušica še tako čista in jasna in bogoijubna bila! Oh razbojnik u Železju se milo razjoka, ko se spomni svojih otročjih let* Lehko da si tudi ti pred Bogom u 344 železju smertnih grehov in strašnega zadol— ženja, in tvoja obsodba je bliao. Ali si nikoli ne spomniš srečnih let svojega detinstva? O da bi se poverniti mogel u tiste miljene leta nazaj 5 u posteljco tisto! Tudi ti si enkrat nedolžno pospaval, tudi pri tebi je&ngelj varh čuval, in božje oko z dopadenjem gledalo je na tvojo ljubeznjivo detinsko dušico« In zdaj? — vse, vse je drugače! Zdaj te pekli hudobna černa vest in težki dolgovi pred Bogom; in tvoja duša je stara, terdovratna in okorna, ki se preoberniti noče; in življenje odmerjeno kmalo bo izteklo, in na to — povračilo! O da bi bil takrat umeri bil! Da, le jokaj se po svoji mladosti, po nekdanji nedolžnosti, po zapravljenem paradižu! — Vse to je zgubljeno, zgubljeno! Ali nikjer ni rešitve, in zavetja nikjer? ali človek že na tem svetu brez upa gotovemu pogubljenju zapade? §• 11« Hje je rešitev ita zaretje?* Ali skesano sercereši? Jaz pravim: da še ne. To bi bila lepa pravica to, ko bi gosposka tatu in nbijavca brez kazni spustila, ker oba pravita, da jima je žal, kar sta storila. Tudi Judež se je kesal, grozo-vinsko se je kesal, in vender je zdaj na svojem kraju. In pogubljeni u peklu se strašno kesajo in britke žalosti tulijo, pa ne morejo se rešiti. Saj že po svetu vsak dan in tav-žentkrat vidimo, da vse kesanje nič več ne pomaga. Zaperti jetniki se veninven kesajo5. 245 f>a kaj jim pomaga? in če je kdo u razujzda-^tosti premoženje zapravil in si bolezen nakopal, m« vsa njegova še tolika žalost ne bone krajcarja nazaj pripravila, in mu tudi zdravja ne dala« Ali poboljšanje življenja reši? Jaz pravim: da še ne. Poboljšaj se, kakor rad, živi posihmal še tako pobožno in sveto, saj to je bila in je le vedna dolžnost tvoja. Pričujoči dan in sedanja ura nista kos popraviti, kar se je pred leti zgodilo, Nogradnik ve, da se mora vse o svojem in pravem času storiti. Kdor spomlad ni tersja obrezal, naj ga poleti obrezuje in zemljo rahlja in trebi, fcakor rad, — zdaj je prepozno, le malo in slabega grozdja pridelal bo. Ako si zadolžen, in od dans naprej ne za krajcar dolga več ne storiš: s tem tvoji pretekli dolgovi vender niso splačani in tudi odpušeni ne. In kadar boš enkrat u grobu ležal, ne boš više robantil in klel, in se ne več pretepal, marveč se u grobu prav mirno in pokojno in paketno zaderžal boš: toda s tem zadolženje tvojih preteklih živih dni nikakor ni poravnano. Enkrat sim se z eno judinjo pogovarjal In jo baral, kaj in kako pri njih ravnajo, od-jrašenje od Boga zadobiti. Rekla mi je: mi Boga s serčno in obilno molitevjo prosimo, da Haj odpusti nam. Alj molitva reši? Jaz pravim: da Jene. Če vojaku u boju sovražna krogla nogo mirobi in odterga, in on serčno moli, naj mu 4ruga zrase: ne bo se zgodilo; in ubijavec z 246 vso svojo molitvo umorjenega človeka u življenje sklical ne bo. Tako tudi ti z vso svojo še tako gorečo in solzno molitvo zgubljene nedolžnosti od mertvih obudil ne boš. In ako hudodelnik pred sodnikom na kolena pade in za božjo voljo prosi, naj se ga usmili in ga reši: sodnik ne more in ne sme ga rešiti, če hoče pravičen biti. Še veliko manj pa zamore veličastni in neskončno pravični Bog zavolj tvoje molitve ti prizanesti, ako si njegovo večno zapoved prelomil. Božja pravica in svetost je nepremenljiva in terdna kot skalnata gora; in ko bi Bog kteri nar manjši greh spregledal, to bi veče čudo bilo, kakor ko bi se siv starček hipoma u tri leta mlado dete spremenil. Bil sim enkrat daleč na planine k eni gorjanki poklican, ki je brez nauka in divje izrasla in veliko veliko grešila; in zdaj bi imela umreti. Jaz sim jo podučil, kakšina je z njeno dušo, in kako pravičen je Bog; in da po smerti pride ojstra sodba in povračilo večno za vse grehe; in da jo le ena sama reč zamore nesrečne smerti rešiti, ako namreč kdo drugi mesti nje zasluženo kazen prevzame. Prašal sim jo, ali za nobenega tacega ne ve, da bi hotel za njo terpljenje prevzeti? Ubogemu ženstvu serce upade, ter dolgo premišljuje in reče nazadnje: morbiti bojo mati ali sestra moja pri volji, mojo kazen prevzeti. Al jaz ji rečem: da kazen je prevelika in preojstra, in da materi in sestri že njuni lastni grehi dovolj skerbi in strahu delajo. Tu se nesrečno 24:7 ^enstvo britko razjoka, rekoč: tedaj že mo» spovedniku vse tako odkritoserčno in natanko poveš, kakor bolnik zdravniku vse pove. Zategadel mora tudi gotovo volja Jezusa Kristusa biti, da raašniku, kteremu je on svojo besedo in moč svojih zakramentov izročil, svoj dušni stan razodeneš. To je sv. cerkev tudi vsigdar terjala , in spoved je spričano tako stara kakor kristianstvo. Zato še take krivoverske srenje,, ki so pred več kot tavžent leti od katoliške cerkve odpadle, spoved le vender imajo kakor katoličani , ker je že pred njih odpadom bila, in jo za božjo napravo spoznajo. CIo Luter, ki je iz katoliške vere veliko iztrebi! in overgel, je vender spoved obderžal in ja za sveto imel. On sam piše, „da spoved je en del ali kos svetega križa, ker tudi pri spovedi mora človek svojo dušo razgoliti pred drugim človekom , in to prostovoljno osramo~ Jenje nas reši zaslužene šibe 5 in kdor od po- 264 stavljenega spovednika odveze in z njo odpu-šenja ne dobi, on zastonj proti nebu zija in zastonj milosti odpušenja pričakuje". Še le pozneje so se luteranski pastirji in njih ovce spovedi naveličali in jo odpravili, Pameten bolnik svojemu zdravniku vse rad in razločno pove, kako je zbolel in kje ga boli, in ga še zlo veseli, če ga zdravnik prav natanko sprašuje. Kdor pa u hudi vročinski bolezni že ves zmešan in za gotovo smert leži, on divje 'kol sebe maha in ljudem n obraz pljuje , in dohtarju žlico zdravila iz rok zbije. Če se spovedati nočeš ali če spoved clo zasmehuješ in psovaš, od kod je to? Povedal ti bom : ti na nekem čudno pozlačenem tronu 9 namreč na gnojišu gerdega napuha sediš , in ta gnojni sopuh ti je glavo omamil. TI nisi kos se premagati, da bi doli stopil, se ponižal in z žalostjo svojih grehov obtožil. In ravno zato, ker te je napuh prevzel in tvojo vest zadušil, se spreobernjenja in spovedi braniš , in Bog ti odpustiti ne more. Ker te ni bilo sram pred svetim Bogom grešiti, se tudi svojega greha obtožiti nikar ne sramuj. In ko bi Bog rekel: grešno truplo moraš terpinčiti ? nečisto oko izdreti, hudobno roko odsekati, ako hočeš, da ti odpustil bom, — bi se skesani grešnik tudi temu voljno pod-vergeh Ako je pa tebi že to preveč, da bi svoj napuh umoril in svojo oterpnjenost s skesano obtožbo prederl: ti za vse tvoje spoznanje In spreobernjenje piškavega oreha ne dam. Bog tvoje grehe ve9 hudič jih ve? angelj 265 varh (če se ni že zdavnaj nekemu drugemu umaknil) jih ve , in tvoja vest jih tudi ve. Ali naj enkrat pri posledni sodbi tvoji grehi tudi celemu svetu očitni bodo in naj te na večno osramote in peklijo: ali pa naj jih sam spovednik u skesani in ponižni obtožbi zve in u večno pozabljivost zakoplje, — to si zdaj zvoli» Povedal sim ti, pri čem si. §. 1 ?• IJubeznjivo poprij&zneiije as Bogom« Aka si pa prav spovedal se, ti mašnik sveto odvezo dajo pred Bogom veljavno. Od-vežejo te u imenu Očeta. — Misli si, da ti si svojemu očetu ušel u ptuj kraj, in si ondl hudobno živel in nazadnje zbolel brez dnarja in čisto zapušen. In ptuja gosposka te ukaže bolnega na voz djati in k očetu nazaj u tvoj dom odpeljati. Kot potepuh se z bričem pelješ u bornej kripi, vreme je deževno in merzIo9 in kolesa ti blato u lice brizgljajo; zraven pa se vnaprej že bojiš in sramuješ, kako te doma zmerjali in psovali bodo, in vest ti očita, da vsega tega si sam kriv, in naj ljubše bi ti bilo, ko bi le mogel med potom umreti. —¦ Kadar pa u svoj kraj dojdeš, in oče tozvejo9 — berž pozabijo vse hudo, kar si jim storiI9 in ti naproti hitijo pred väs, in te objamejo in potolažijo, in te še dogovoriti ne pustijo^ ko jih za odpušenje prosiš, — in oče, bratje in sestre te h domu zanesejo, te u čedno rahlo posteljo položijo, ti na vso moč strežejo, — in tako ljubeznjivo, tako serčno s teboj go-» 266 vorijo! In kadar ti vsi „lehko noč" povošijo* in k pokoju odidejo, — ti kar zaspati ne moreš, ampak le tiho jokaš pod odejo od veselja In žalosti, in bi rad pri tej priči življenje dal za ljubega očeta in za mile brate in sestrice svoje. Kaj ne, ne bil bi mislil, da zamorejo tako ljubeznjivi in dobri biti takemu potepinu^ kakor si ti bil, Pa vse to je le malenkost, le tanka senca proti temu, kar Bog grešniku stori ob spre-obernitvi njegovi. Glej, večni Bog, stvarnik nebes in zemlje, kralj vesoljnega sveta, te zopet sprejme za svojega otroka, tako resno in zvesto, kakor ne bi nikoli grešil bil. In sprejme te, ne nekako nevoljno in iz prisiljene milosti, ne, ampak Bog sam ima veliko veselje nad tabo in spreobernitvo tvojo: zato te na svoje serce pritisne, te poljubi in objame, ta 1*e, u dušo ti da tako tolažbo, veselje in slad-:ost, kakoršne že dolgo dolgo let občutil nisi; zakaj Bog je oče tvoj in želi, da ne bi nobena duša, kojo je stvaril, pogubljena bila» Zdaj spet lehko pokojno in zaupljivo na Boga misliš in k njemu moliš; on te prijazno in z dopadenjem čuje, ima posihmal posebno skerb za-te, in vse k tvojemu pridu obrača. Od vežejo te u imenu Sina. Kdo mi je porok, kje je zagotovljivo pismo, da moji veliki grehi mi zamorejo odpušeni biti? To je zapisano s kervavo pismenko in s križem poterjeno. Zato te odvežejo u imenu Jezusa, ker to , kar je on terpel, posihmal za kazen tvojega zadolženja velja. In zato prejmeš po— 267 tem u presv, obhajilu telo in kri Gospodovo na križu darovano, da se z njim tako rekoč u eno serce zediniš, in da u njem in z njim Bogu dopadljiv spokornik in udan siri postaneš. In on ti poterdi mašnikovo besedo z notranjim glasom: „bodi potolažen, tvoji grehi so ti odpušeni!" in „ti boš z menoj u paradižu !a In on ima veselje s teboj 5 kakor pastir, ki je drago odkupljeno ovcico po dolgem iskanju spet naj del. Odvežejo te u imenu sv. Duha. Če je život tvoj hudo pokvarjen, postavim, da imaš luknaste pljuča, ali pa prisadno črevje, ali pa da ti kri možgane zalije: duša truplu „adiocc reče in jo potegne; in truplo je potem mertvo. Mertvo truplo se pa vse drugač vede, kakor dokler je še duša u njem bila; roke in noge odrevenele niso za nobeno rabo več, in očj in ušesa ravno toliko vidijo in slišijo, kakor ko bi bile iz lesa zrezljäne; in truplo gerdo in gnusno prihaja, kmalo tud smerdeti začne, in ce predolgo leži, se ga červi lotijo; — mora se tedaj kmalo odpraviti in zunaj u globoko jamo zagrebsti. Tako tudi duša lehko umerje, ako jo namreč sv. Duh zapusti; — in mertva duša seveda tudi še čute, misli, nagnenje in poželenje ima, kakor mertvo truplo možgane, obraz in ude: toda njene misli, čutleji in« želje niso vse za nič, ker so le na posvetno in minljivo natvezene, kakor pri živali, ki je tudi brez vsega uma in duha. In cela duša je gnusna in smerdljiva, pred Bogom, ker ji je lepo duhovskoživljenje 12» 268 usahnilo, in Bog jo nazadnje odpravi, — jo* u pekel zakoplje. — Ako si pa u imenu sv. Duha odvezan: sv. Duh tvojo dušo od mertvih obudi, se spet u njo nazaj poverne, ter ji da novo življenje, luč in lepoto. Zdaj spet rad in z veseljem na Boga misliš, spet rad moliš9r in si na vso moč prizadevaš, da bi le Bogu dopadel in ne greha več storil; in kar ti je poprej težko ali nemogoče se zdelo, postavim,. ktero nagnenje zatreti ali hudo navado opustiti, to te zdaj tako lehko stane, da si komej verjameš. — Da, le prašaj kterega grešnika, ki se je resnično spreobernil, kako mu je pri sercu, rekel ti bo : kolikor se nebo od zemlje razloči, toliko drugač mi je zdaj pri sercur kakor ob času, ko sim hudobno, živalsko in nörsko živel. In zdaj bo tudi tvoja žalost žlahneja in lepša; poprej si le žaloval in se kesal iz strahu^ in ker te je greh zbadal in pčkel: posihmal pa bo tvoja žalost le iz prave ljubezni božjfr Izvirala; in po nobeni ceni bi zdaj notel več milega Boga žaliti, ki te je s toliko ljubeznijo-in tako drago iskal, najdel in sprejel! — Eden miljenih prijatlov mojih mi je pravil, da ima brata, ki je enkrat prav vetreno in zapravljivo živel. Oče mu je že veliko nemarno storjenih dolgov poplačal in mu nazadnje piše: „jaz imam razen tebe še drugih otrok, in velika krivica. bi bila, ko bi jim zavolj tvoje potepije njih doto prikratil; posihmal ti tacih porednih dolgov ne bom plačeval več". Pri vsem tem pa čez kaj časa pismo pride, da je sin spet za* 269 HO tolarjev dolga naredil, in če mu jih oče ne plača, bo sin zapert in pridne službe nikdar dobil ne bo. Oče je svoji besedi zvest in pravičen ostal, pa vender očetovske ljubezni kar Hi zatajiti mogel. Poslal je sinu 60 tolarjev ill ub enem mu pisal: ^tvojim bratom in sestricam tega dnarja ne smem in ne morem odtegniti; toraj ti nisim vedel drugač pomagati, km®T da jaz sam posihmal ne bom več kapljice "ffbm pil tako dolgo, da s tem teh 60 tolarjev |lfilf«ijita7 — in tako je tudi storil. — Mar #|ilr#Ä šiba in nar hujša sramota ne bi bila fcM dtaa tuko pretresti in omečiti, kakor ta Wags resnobna ljubezen očetova. Sin je sklenil mM $a pokoro in da bi milemu očetu resno ^namnje poboljšanja dal, svoj živ dan ne več vina piti, — in je do te dobe še vedno zvest «voji obljubi. Tudi ti pomisli, za kako drago ceno te je Bng tvojega zadolženja rešil, in kolika je bila ljubezen njegova, — in temu Očetu posihmal zvest, večno zvest ostani! §# 1 S. Še ena meglica. Čujera te zdihniti: oh, naj bi grešnik tako «čišen in % Bogom poprijaznen le precej umeri, Itako srečen bi bil! — pa tako je človek le srota, ki se prerad spet u stare grehe zgubi, in potem je škoda še grozneja. In jaz vem %B neko pobožno ženo, ki je vselej, kadar je ktaro dete u hiši zbolelo, Boga prosila, naj g4 le k sebi vzame, da ne bi se u poznejih 270 letih spačilo in pogubilo. — Kaj bi k temu rekel ? Spomnim se mlade kome j kacih 13 let stare deklice, ki je bila nježne in rahle postave, zraven pa prav pametna in pridna, in je nevarno vročinsko bolezen dobila. Preden se je vlegla, bila je ravno za pervo sv, obhajilo podučena, in ker se je vsem zdelo, da bo morala umreti, je zdaj u svoji bolezni per-vikrat, in kakor smo mislili, tudi zadnikrat presv. resno telo prejela. Njena izba je bila lepo okinčana kakor kapelica, in vsa hiša polna ljudi, ki niso vedeli, ali bi se veselja ali žalosti jokali, pa vsi so bili u serce ginjeni o lepi srečni smerti, ki jo deklica storila bo. Tudi mene domu grede so skoraj tihe želje obhajale, naj bi deklica le umerla; kajti lepše in svetejše ne bo nikdar več umreti mogla, daljše življenje in postaranje ji za dušo utegne le nevarno in škodljivo bitu — Al Bog u svoji čudni previdnosti je drugač mislil in sklenil. Bolezen je še kaj časa sem in tje omahovala, in deklica spet popolnoma ozdravi. Odrasla je in bila zala devica; toda njeno serce ni bilo za posvetni truš in hrup, želela in sklenila je nuna biti in u tihem samostanu Bogu služiti, da ravno je lepega premoženja imela. Pa kakor bi Bog tega hotel ne bil: u noben samostan je niso mogli vzeti, nikjer ni bilo praznega mesta. Al vender je svojemu sklepu zvesta ostala 5 in nazadnje šla je u sosedno deželo, kjer so jo sprejeli u družbo — usmiljenih sester. Tam zdaj lepo in sveto živi in u imenu 27i Jezusa Kristusa bolnikom streže. — Kaj mejita da bi za-njo boljše bilo, ko bi bila tisti-hrat kot mlada deklica umerla, ali da posih-mnl enkrat, potem ko je dolgo in zvesto Gospodu in betežnim ubožcom služila, po zata-jenja in zasluženja polnem življenju umerje ? Enako Bog spreobernjenega grešnika s iem, da ga ne vzame precej iz sveta, ne misli na led posaditi, ampak mu le priložnost dati, si za večnost kaj prislužiti, ker njegovo dosedanje življenje bilo je vse za nič. Seveda svet in hudič bota spreobernjenega grešnika, ki jima je iz mreže ušel, hudo lovila, in od začetka se tudi lastni život zder-žnemu kristianskemu življenju ustavlja in z rokami in nogami berca ter misli, da ni mogoče, da bi njegova ne obveljala več, prav tako, kot poreden termast fantalin, ki od predobrih neumnih starišev naenkrat k hudemu mojstru u nauk pride. In tudi zares to ni kaj malega, in mnogokrat je veliko ložej spre-obernjenje prav nastopiti, kakor pa zvest ostati« Med tem pa, ko premišljujem, kako bi zdaj grešnika na dalje podučil, kje in kako maj hodi, da spet ne zajde, mi na misel pride neki mož, ki sim ga enkrat za pot prašal. On mi je nekoliko dopovedal, kje in kdaj naj na desno, na levo in naravnost grem; pa je blezo sam videl, da si vsega nisim kos zapomniti, zato je rekel: kadar do tje in tje pridem, naj pa spet prašam. Tako sim tudi jaz zdaj tebi le nekoliko pota pokazal; nadaljnega nauka in rodila pa tukaj ne najdeš, ker to lehko sam 272 Sproti zbaraš pri vsakem dušnem pastirju, kteri je po sercu božjem. Ako se hočeš u resnici spreoberniti, ti je dobrega pravega spovednika nar bolj potreba. Nikar ne misli: če le ti sam dober sklep In pravo voljo imaš, da na spovedniku ni toliko ležeče. Tukaj jjosebno Gospodova beseda velja: „ako slepec slepca vodi, oba u jamo padeta". — Ako duhovnik sam razberzdano živi, ali daje neznansko skop, ali napuhnjen in žastilakomen, ali len in zanikern itd., je mu tudi za tvojo dušo nič mar ne bo. Pa vender tudi k takemu duhovniku le idi k spovedi, kadar zavolj časa ali za pohujšanja del nisi vstani drugač storiti; kajti moc zakramenta m odveza velja, bodi si ravno duhovnik malopriden. Le kadar ti je posebnega sveta in vodila in posebne skerbi in pomoči treba, si moraš dru-zega poiskati. Dober spovednik so velik dar božji, prosi Boga, in jih najdel boš. K takemu dobremu tedaj idi, kadar te vest opominja, veliko sppved čez celo življenje opraviti; pa nikar ne bodi tako prismojen, da bi na kteri velik praznik k njim letel, kadar imajo zlo opraviti; — in prosi jih, naj se tvoje revne poškodovane duše usmilijo. Nikar se jih nič ne boj, naj si bodo tvoji grehi še tako debeli, gerdi in kosmati: dober spovednik imajo serce kot angelji, ki se bolj vesele enega grešnika, ki pokoro stori, kot 99 pravičnih, in Kristusov duh u njih prebiva. Da, dober dušni pastir imajo nebeško veselje in ljubezen do vsacega, ki je prav gerdo in 278 hudo grešil, in se zdaj hoče u resnici spre« obernfti; obljubim, da bi ga radi na serce pritisnili in naglas Boga hvalili. Kakor se u kaplji juterne rose sončen žar ljubeznjivo utrinja t tako lepo in preljubeznjivo se sveti usmiljenje hožje iz duše spokornega grešnika; nikjer, u nebesih in na zemlji nikjer, usmiljenje božje toliko jasno in milo ne zašije, kot nad spo« kornim grešnikom. Pa tebi ni treba vediti5 kako čudno te je gnada božja prenaredila, kako si lep in ljubeznjiv, — bi se lehko prevzel, — In zdaj ti bodo spovednik povedali, da moraš zlasti od začetka, ko bota hudič in huda navada tvoje dobre sklepe togotno napadala, pogosto sv. zakramente prejemati, — dalje, kterih hiš, priložnost in tovarsev se zogibaj, da te u stari greh ne zvabijo. Dalje ti bodo svetovali, kaj da beri, morbiti ti še sami ktere bukve posodijo, in če ti ktere kupiti velijo, nikar ne bodi skopa berdja, in tudi duši ene krajcarje privoši, je bolj pametno , kot jih u oštarii ali u apoteki zatratitL Naloženo pokoro in tudi sicer vse, kar ti rečejo, zvesto opravi; zakaj od Jezusa so postavljeni in tudi njim je rečeno: „kar boš zavezal na zemlji, to je zavezano tudi u nebesih". Zvesto pokoršino, ki se spovedniku ska-zuje,Bog z obilno gnado oblagodaruje. Še nekaj ti imam povedati: Beri enkrat tisti evangelj na obletnico posvečenja vsih cerkev, od Caheja. Glej, ko se je ta majhen možej in velik grešnik spreobernil, je naj pervo in hipoma sklenil, vso storjeno krivico zvesto 12** 374 poravnati in vse poverniti. Ravno to po vsej svoji moči moraš tudi ti storiti, sicer je vsa tvoja spreobernitva goljufna in prazna. Le prav odkritosercno prasaj svojega spovednika in brez vsih ovinkov naj ti povejo: kako ti je početi, da krivično blago poverneš, obrekovanje in opravljanje izbrišeš, pohujšanje popraviš , zapeljane na pravo pot nazaj pripelješ itd. In potem prav marljivo in zvesto stori 5 kakor ti rečejo. Nar hujši strup pri vsakem spreobernjenju je to, ako človek že perve tedne mlačen in merzel in truden postane, in se u staro navado nazaj prekucne; starji ko je človek, raji se mu to zgodi. Tega se na vso moč varvaj; zakaj srečen presrečen si, ako si u resnici spreobernil se, in spreo-bernjen ostaneš. §. 10. Jasno nebo« S kolikim veseljem vender nedolžen otrok na Miklavževo misli, kako že dolgo pred rad moli in pridno pridno boga, da bi le nič ne spodletelo mu! — Moj ljubi kristian, oj bodi saj tudi ti tako dete, saj tudi Jezus želi, da naj bomo kakor otroci, — in veseli se pri-hodne neizmerne sreče, ki te čaka u nebesih« Jaz sim že mnogokrat bral, kako nektere po novejši šegi visoko in učeno zduhtane bukve od nebes pišejo. Take bukve obetajo nam čudno visoko, drobno in tanko veselje u nebesih, namreč veselje jasnega razuma in spoznanja, obhojo z imenitnimi duhovi, oprostenje 275 vsih zemeljskih grenkob in težav itd. Človeka že spanje posili, če le bere od tacega veselja; kako dolgočasno bi še le bilo, ko bi u tacih puhlih nebesih večno sterpeti moral! — Sv* pismo vse drugač govori od nebes: ono govori od pravega zernatega veselja, od kraljeve gostije, od muzike in petja, od kraljevanja na svitlih tronih, od sijajne lepote, od visoke hvale pred Bogom in svetom, od prebivanja u zlatem mestu, kjer nikdar noči ne bo, itd. Vse to so sicer gole pripodobe, ki nam pa vender dovolj razodevajo, da nebesa nikakor niso tako hladne in vodene, kakor nekteri modrijani sanjarijo. Ako je ktera usmiljena sestra cel ljubi dan u Jezusovem imenu bolnikom stregla in veliko terpela, jim njih sirošino polajšati, in se o poznem večeru s preserčno molitvo še k Bogu oberne; ali pa, ako se je kteri za zve-ličanje duš unet duhovnik celo dolgo nedeljo trudil in pehal s spovedvanjem, spridgvanjem5 s podučenjem otrok, z obiskanjem bolnikov itd.5 in o hladnem večeru se sprehajat gre po tihej dobravi ali pa na prijazno gorico, in se ondi truden usede inpočije: tistikrat se včasi zgodi5 da takemu zvestemu hlapcu, taki zvesti dekli neka nepopisljiva sladkost dušo prevzame, proti kterej je vse posvetno veselje le kot prazen dim ali pusta voda. Ako pa Bog že za en dan pravičnega djanja človeku toliko sladkost u serce vlije, kaj še le za celo zvesto življenje dušo čaka u neizmernem morju zveli-čanja! 276 Še si spomnim neke 15 let stare deklice, ki je dolgo in u groznih bolečinah bolna ležala, in je po križevem potu terpljenja iz cele duše le Boga iskala in ga najdla. Malo pred svojo smertjo je omedlela. Ko se zopet zave, je britko potožila, zakaj so jo predramili in njenega duha spet nazaj potegnili na pusto zemljo, rekoč, da je u svoji omedlevci čudno lepe in ljubeznjive stvari gledala in neizrečeno srečna bila. — Nebesa niso samo kaj notranjega ; med tem, ko pogubljeni červa u sebi In ogenj 'kol sebe imajo: imajo tudi rešeni zveličanje u sebi in 'kol sebe nebesa. Zato pravi sv. pismo: „nobeno oko ni videlo, nobeno uho ni slišalo, in nobeno človeško serce ni občutilo, kar je Bog tistim pripravil, ki njega ljubijo". Ko se je bil Jezus enkrat na gori Tabor ene trenutleje zamaknil in premenil in u nebeškej lepoti zasvetil, učence prevzelo je tako neznano veselje in sladkost, da Peter ves na-dušen zakliče: „Gospod, dobro nam je tukaj biti, naredimo si šotore!" In kar je Peter okusil, je bila le borna kapljica nebeškega veselja. "Nebesa so toliko večje, lepše in vse drugačne kot zemlja, kolikor ]e stanje zdravega odrašenega mladenča o lepem spomladanskem jutru vse lepše mem tistikrat, ko je še kot nerojeno dete u temni tesnobi bival. Ali si pred porodom kaj vedel od noči in dneva, od sinjega neba, od žarnega sonca in od zvezdnega bliša? Ali si kaj vedel od snega in ledu, 277 oil oblakov in maveree, od strahovitega bliska in mtfe lune? Ali si kaj vedel od ognja in vode, od reke in jezera, od rose in studenca? Ali si kaj vedel od hriba in doline, od tihega Joga in cveteče livade, od vinske terte in zrelega žita, od ribe u potoku, od tiče u zraku, in od drobnih mušic, ki u sončnem svitu igrajo? AH si kaj vedel od jezdeca na urnem konjiču, od pastirja in njegovih ovčic, od lovca in zverine? Ali je tistikrat tvoje oko videlo pisanih rožic krasoto, žarenje večernega sonca, ali tako rajda vozov po železnici jaderno dirja, ali kako mogočno se barka giblje na morskih valovih? Ali je tvoje uho culo mili glas ubranega petja, ali orgel dvigajoče versenje pri veliki maši, ali veličastvo hrumečega groma u cernih oblakih? In ali je tvoje serce tačas kaj čutilo in vedelo, kaj je veselje in žalost, strah in upanje, sovraženje in ljubezen, brit— kost in tolažba, plašna maloupnost in pobožna vesela molitev, in vse drugo, kar še sicer človeško dušo navdaja? Ali si od vsega tega kaj vedel pred porodom u temni tesnobi ? — Kakor tedaj u tistem stanju od zemlje in njenega dneva nič vedel nisi: ravno tako si neskončno lepih nebes misliti in jih umeti ne moreš, dokler se duša iz tesnobe temnega trupla tjekaj u večnost ne porodi. Kolikor je vesoljni nebeški strop s son« com, luno in zvezdami visokejši in veči, kot naša majhna žemljica: toliko je veselje in stanje «nebesih visokejše, veče in čudneje mem vsega, kar na zemlji poznamo. Povzemi vso čast, vse 278 veselje in vso krasoto nar mogočnejih kraljev na zemlji, in poiši nar lepši dan in nar slajše ure, ki jih je kterikrat nar srečneji človek doživel, in vse to enemu samemu daj: bilo bi to le kot temna meglica proti veselju nar manjšega u nebesih; in uno zgine kot puhlej dima, ki ga veter zažene, to pa ostane vekomaj. Poglej po svetu prelepe in veličastne cerkve, velike in krasne mesta in kot paradiž prijetne vertiče, poglej svitle dragotine iz zlata, srebra, drazega kaninja in svile, čuj ubrano zvonenje, petje in muziko : kdo je vse to pozidal, zasadil, zložil in ubral? Vse to storila je človeška pamet, človeška umetnost in pridnost. In zdaj pomisli o človek: mi nimamo take pameti in ljubezni kot Bog, in nismo vse-gamogočni kot On, in nar krasnejši tempel in naj gorše mesto je pred Bogom le kot rahla borna pajčevina, ki jo majhen pilile j razterga in uniči. O čudo, kaj je še le božja vsega-mogočnost, modrost in ljubezen tistim pripravila, ki njega ljubijo! — Satan je izveličarju na visoki gori vse kraljestva sveta in njih ve-ličastva pokazal in ponudil; toda vse kraljestva in veličastva sveta bile so revne in malopridne u očeh edinorojenega sina božjega. Kar pa je Bog na unem svetu pravičnim pripravil, to je še u božjih očeh znamenito in drago; kajti Gospod sam pravi: „veselite se in od veselja poskakujte, ker vaše plačilo je obilno u nebesih!" In človeka groza obide, ako pomisli: vse to si zdaj lehko na ve- 279 ino pridobim, in vse to zdaj lehko na večno zgubim! Glej , s pravo spreobernitvo si zagotovljeno pravico do nebes si pridobil. Ali se ti mar ne bo splačalo, viharju skušnjav se jako ustavljati in posihmal do konca stanovitnemu ostati? Saj sta že hlapec in dekla jako pridna, #ko se sejem ali novo leto približuje, o kte-rem od ljudomilega gospodarja lepo darilo pričakujeta. Seveda bi že gola ljubezen do Boga brez straha in plačila te imeia k zvestobi priganjati : pa znabiti si še globoko spodej, in da jsamo dobro in hudo na zemlji tvojo težko okorno voljo spodbada in gospoduje. §• SO. UTebesa že na zemlji * u elo-fe^bem sercu, začetek in korenino imajo« Ako kteremu šolarčku rečem: „Jurček, le pridno se uči, boš pa enkrat velik gospod!" se Jurček za te besede ravno toliko zmeni, kakor ko bi jih juncu na uho zatro'bil, in si k večim misli; „kaj je meni mär enkrat gospod biti, kje je še to! — par jabelk ali pa pest orehov bi mi ljubše bilo". — Moj ljubi^ kri-stian, morda si tudi ti tak jurček na duši, in si misliš: „nebesa gor ali dol', me nič kaj ne mikajo; jaz utegnem še dolgo živeti, in pac bi neumen bil, ko bi se celo življenje s postom in žalostjo ukvarjal zavolj negotovih nebes, od kterih nič ne vem, kakšne so, še 280 manj pa, ali kterikrat le gor pridem; da bi le zdaj mi dobro šlo, to me bolj skerbi". — Kaj bi na to odgovoril? Res je sicer : kar živim, to zdajle živim; kar me je včeraj sklelo, to me dans vec ne boli; in naj si prihodno poletje sonce še tako toplo sije, kaj mi to pomaga zdaj pozimi, ko imam ravnokar od mraza premerle roke in noge in zmerznjen nos? — Toda glej, kri-stian, z nebesi je vsa druga, je kaj posebnega. Naj si golo skalo sonce obsija in dež namaka, vender nikoli nič rodila ne bo: in naj bi nespreobernjen grešnik tudi u nebesih bil, le vender bi čern, merzel in terd ostal. Nekake nebesa človek že na tem svetu u sebi nosi; one tiho in skrito u človeškem sercu ožive in klijejo in duhteče in veselo kviško poganjajo. Ko se je Jezus na gori Tabor spremenil, je še na zemlji u človeškem truplu bival, in vender so njegove notranje nebesa prešinile ga ? da se mu oblačilo kot beli sneg zasveti in mu obraz kot sonce zašije, in da presrečnih učencov eden izklikne: „Gospod, dobro nam je tukaj biti!" — Ako se človek iz celega serca k Bogu poda, po Jezusu Kristusu odpušenje zadobi, in sv. Duh njegovo dušo zvedri in preveje: poverne s& njemu tako rekoč čisto nova, vesela in srečna duša, novo življenje in čutje, — in to so nekake nebesa na zemlji. Že mnogi grešnik je z gorko hvalo svojemu spovedniku roko poljubil, da so mu pomagali k notranjemu prerojenju, že mnogi grešnik je s solznim očesom in preve- 281 $elim obrazom zagotovljal, kako mu je dobro in sladko pri sercu, da bi gostokrat veselja prepeval naglas! — Ali še nisi nikdar doživel, kako se včasi mesca aprila in maja po cele tedne puste megle vlačijo in dežuje in sneg gre , in tolsti, sivi in merzli oblaki na nebu visijo, daje človek že ves otožen večne zime in merzlote. — In nazadnje vender dočakaš, da se polagoma vedri in zjasnuje, — o kako je zdaj ljubez-njivo in sladko gledati modro obnebje , kako veselo in toplo žarno sonce posija čez goro in dol, in te ogreva noter do serca, in vsaka mokra travica se milo proti soncu obrača, kakor dete, ki je dolgo po materi vekalo, in jih naenkrat zagleda. In kako se zdaj po polju, po logih in gričih vse zbuja in oživlja in z berstjem in pisanim cvetjem oblači, in cela natora je kakor neskončna cerkev božja, in milionov nevidnih angeljev hiti jo krasno okin-čat za velik praznik Gospodov, za prelepo pomladansko svečanost! Glej človek, tako veselo se vse tvoje notranje cutje in življenje spremeni, ako se oserčiš in u resnici spreoberneš. Tvoja duša je merzla in kalna , in puste megle pozemelj-skih misel in slast jo oblegajo, in mnogoteri frehi kakor černi oblaki milost in prijaznost ožjo overajo, da ne more u temno dušo zabijati in ne more ledenega serca ogreti; — vse to o spreobernitvi iz serca potegne, prav telo ? kakor čverst veter megle in oblake raz-Žene in nebo razjasni, da na daljnem obzoru 282 sonce zašije in nad gorami kot dar na altarju plameni. Notranja sreča in notranji pokoj toliko premore, da človek tudi križe in težave, če mu jih Bog pošlje, rad in lehko prenaša, ali saj veliko ložej , kot drugi ljudje. Na priliko t ü utegneš enkrat zboleti in morda dolgo in počasno bolezen dobiš, da boš moral veliko terpeti , preden ti smert serce iztisne. Pa koliki razloček je med dvema bolnikoma! Kako poterpljivo, mirno in udano kristian ali spo-kornik leži, kako lehke so mu težave in smertne britkosti! — Poznal sim odrašenega fanta, ki je zlo razberzdano živel, se potem u resnici spreobernil in je nazadnje jetiko dobil. Kadar so ga bolečine ravno nar hujše peklile, je tiho ležal in se prijazno smehljal. Na vprašanje, «emu se smeje ? je odgovoril: „veseli me, da moje hudobno truplo za svoje grehe vender še kaj terpeti mora, tako je prav in spodobno"» — Nasproti pa u bolezni nihče nesrečneji ni, kakor čigar duša u grešni ternoti tava. Kako on stoka in nevoljno terpi, kako se smertiboji in trese, kako skerbno in plašno predpisano zdravilo požira , vsako uro po žlici! Človeka včasi res neko zaničevanje obide, ako je vpričo, kako taka neljudna stvar javka in cvili. — Ali pa idi u dve revne hiši, kteriji ena je bogo^ ljubna, ena pa hudobna. Kako tiho in mirno kristianska rodbinca tudiuvelikej sirošini živi! Otroci so pridni in čedni, pohlevni in delavni, so u šoli in cerkvi izgled lepega zaderžanja. Bogoljubni kristian premožnim nič ne zavida, 283 öobena huda strast mu mirnega serca ne kali, nikdar ga želje ne dražijo, si po krivičnem pomagati, nikoli si ne iše svojih skerbizvra-govo žganjico pregnati. On je zadovoljen s svojim ubožtvom, ker ve, da mu ga je Bog poslal, in da je usmiljeni Jezus tudi ubožen bil; zato mu tudi prihodnost nič straha ne dela, ampak on u Boga zaupa in vso svojo skerb le njemu izroči. — Kako grozovinsko je pa u taki hiši, kjer revšina in brezbožnost ob enem svoje gnjezdo imate! Ondi vse peklenske pošasti dušo davijo in serce razjedajo: zelena zavist, bleda togota, živalsko poželenje, živ-l.JenJa gnus, sovražtvo božje, in velikratstrašen obup in sramotna smert. Ali glej, kaj toliko tavžent ljudem življenje greni in serce prebada? Kaj druzega. kot žaljenje: ta ali uni je to in to čez tebe govoril in ne moreš mu pozabiti; — ali pa krivica: brezvestni gospodar ti je zaslužek uter-gal in utajil, kar je obljubil, ali pa preteklo noč ti je vragov človek nar lepše glave iz zelnika pokradel (jaz bi ga izdal, kdo je bil, pa naj bo); — ali pa pravda, ki se že kake pol leta zmedeno mota in ti veliko žolča in ne-pokojnih noči dela; — ali pa dedšina Lerbšina), za ktere del si se z bratom in sestro razperl, da eden drugemu več blizo ne pridete; — ali pa stara sitna taša, ki vama samo zmešnjavo in zdražbo dela u zakonu, itd. In če te dans nič tacega ne zadene, te bo juter zadelo, izostalo ne bo. Kdo je u tacih grenkih zadevah jak in terden, da vse voljno poterpi, in si duš« 884 sega mira in notranje sreče nikakor podreti ne da? — nihče drugi, kakor le verni kristian, slasti pa spokorni grešnik, Ravno tisti Kristusov duh, ki je njegovo dušo grešnega za-doiženja očistil, daje mu tudi pripravno in veselo voljo, drugim ljudem odpušati. Kristus u njem prebiva, in pri vsakem razžaljenju z njim zamoli, kakor na križu: „Oče, odpusti jim!" in sv. Duh u njem prebiva, ki je iz sv* Štefana govoril, ko so ga s kamnjem pobijali: „Gospod, nikar jim tega u greh ne štej!" Ko bi ti duh bil, in ko bi zamogel enkrat o polnoči kot na vetrovih se dvigniti nad mesta in vasi, nad poslopja in koče, da bi z bistrim duhovskim očesom pogledal skozi strehe in zidovja, skozi postelje in trupla noter u duše in sanje spijočih ljudi: koliki neizmerni razloček bi tukaj ugledal! Mirno, ljubeznjivo in jasno bogoljubna duša nedolžnega in z Bogom poprijaznenega kristiana dije in veje, čeravno osoda in sovražni ljudje kot vihar in nevihta z njim in krog njega divjajo: kako vse gerdo in gnusno pa je u grešnikovi duši, kot u raz-počenem trebuhu merliča, in grozo vinska Herodova bolezen, da ravno še ne čuti, jo že skrivaj in tiho spodjeda ! — Dognano je, da nar grozneja stiska , ki zamore človeka zadeti, ni zunanja, ampak je znotraj u sredi duše, greh in njegova druhal; in vsaka sreča,vsako dobro počutje in stanje se mora od znotraj začeti; — Le zdravo truplo lehko prenaša soparno vročino poletnega dneva in ojstro severno sapo rimske noči. 28& §» SI* Mako grell ljudi mori in it pekel dervi. Iz množine nesrečnih izgledov, kako greh g človekom uganja in kam ga pripelje, naj samo nekterih bolj hudih in zrelih poišem. Idi enkrat ukteroječo, in glej in pomisli, kako se zapertim hudodeJnikom godi. Kako huda vest jetniku serce razgriza, kako ga bleda prikazen s kervavo rano na glavi vsako noč 'kol postelje straši, in nesrečni ubijavec kviško plane in ne ve, ali se mu je sanjalo ali je bedil! — In nezakonski materi se zdi, da vedno čuje umorjeno dete cvičati; — in požigavec vsako noč vidi nesrečno hišo goreti in strašno kričanje 5jOgenj, ogenj!" ga iz «panja predrami, — in vsako noč ga žendarm spet zgrabi in vsako^ noč se pred sodnijo znovega zagovori in zmeša* — Mnogi jetnik sicer nima prelite kervi na svoji vesti, in je znabiti le za dnarja, dolga ali krive prisege det zapert, in njegov notranji červ je zaspan ali pa še ne dovolj zrašen in goden, — oh, le vender mu pa kaj druzega sledno noč serce razjeda, kakor kukec lesnino! Revež zmirom svojo ženo u mislih ima in nedolžne deca in staro mater, kako se doma britkosti solzijo in pred ljudmi sramujejo, in kako vse pri hiši rakovo pot gre u vedno globejše dolgove; že pravda je toliko požerla! In če ba ravno enkrat izpušen, kaj že potem ? — le očw tanje, ubožtvo in sramota brez konca ga od vsih strani čaka! In zraven se nazaj spominja,kako je enkrat bilo, ko je še brez dolgov in pravde 286 veselo živel z ženo in z otroci; in na misel me: pride nar mlajše dete, kako se mu je včasi lju-beznjivo iz zibele smehljalo in mu je že „ateja reči zamoglo : in tu na ves glas britko zajoka,, da se tovarš u bližnji postelji predrami in praša: „kaj je?" — on pa tiho de in si z rokavom ali pa s tolsto volnato odejo solze obriše. — In zdaj pomisli: noben jetnik ni sam za-senesrečen, ampak tudi žena, otroci, starisi, bratje in sestre so z njim nesrečni; in u eni jetnišnici jih je večkrat po sto zapertih, in ene leta sem se le vedno več in večih jetnišnic potrebuje. Kda je tega kriv? — nihče drugi, kot edini greh* Naj bi se bil jetnik greha ubranil, ali pa z resna spreobernitvo iztrebil ga, preden je toliko na« rasel: vse bi bilo drugače steklo. Ali pa poglejva enkrat bolnike, ne u bolnišnici, ampak one, ki po mestih in vaseh doma u hišah leže. Al meniš, da vse te bolečine in peklenske noči, ki jih bolnik ima, da ga tako terga, stiska, duši in speka, in da domači toliko britkost, nočnega bedenja, stroškov in nevarnosti, sami zboleti, terpeti morajo: ali meniš, da vse to je golo naključje ali primerlej? Zakaj pa je prosta žival vseskozi čversta in zdrava? — Vse to naj večkrat le od vražjega greha pride: bolnik se je bil zavolj hvale ali |>a iz skoposti pri delu prenapel, ali pa je požrešno in nečisto živel, ali pa je jezi, sovražtve ali nesrečni neumni ljubezni dal dušo in telo osmoditi, ali pa je samovoljno u pretežko službo stopil, ali pa je bolezen sploh le šiba božja zavolj njegove vetrenosti in ker je Boga čisto 28T pozabil. — In če morbiti ni on sam greha storil, gaje storil kdo drugi: stariši ali pred-stariši so znabiti otrokom poredno kri že vro-dili, ali pa so premoženje zapravili in otroke stradati in medleti pustili, da so bolehavne srote izrasli; ali pa gospodar je več skerbi in usmiljenja z živino kot s poslom imel, in u taki službi je srotej onemogel; ali pa žena je morala od svojega moža veninven toliko jeze in hudega vžiti, in stariši so morali od svojih otrok toliko kljubvanja in vsakoterne britkosti ster— peti, da se je nazadnje bolezen izplodila. — Koliko koliko ljudi ne bi bilo bolnih, ko bi se sami ali pa njih bližnji greha zderžali! — Koliko nesreče nad krive in nedolžne ljudi le ena sama sorta grehov privleče — grešna ljubezen! Kdo zamore le u eni sami fari vse hudo prešteti, kar se u peklenskem kotlu grešnega znanja in ljubo vanj a iz praži! Ali še nisi nikoli cul očeta in mater tož« vati, da hči je vsa spremenjena, vsa ukljubna in potuhnjena, odkar se je na zadnem plesu s tem in tem soznanila? — In dekla bila je poprej pohlevna in pridna, odkar pa z unim in unim zlodjevo znanje ima, je vsa prevzetna in gizdava, rada postopa in ob nedeljah od hiše zahaja. — In sin, ki je dosihmal revnim starišem svoj zaslužek dajal, ga zdaj raji svo-jej vlačugi znosi, in stariše neljudno pika rekoč: „jaz ne bom vas in svojih mlajših bratov in sester redil" — in vender hoče jesti in obleka od njih imeti. Staremu očetu tako pikro govorjenje , ki ga kar niso vajeni, zlo serce raz- 288 bada. — In če je hudobni sin ktero ženstvo-zapeljal, ali pa če je poredna hči-jo nazadnje steknila: kako jo od začetka vest peče pred Bogom, kako jo je strah pred svetom! Na to začne lagati in tajiti, nazadnje obstoji. Zdaj oče razsaja, starji brat koine, in mati solze pretaka. Potem nesrečna hči povije, — in sramota je očitna. Zdaj je poštenje zgubljeno^ prihodna sreča zapravljena, in mir in veselje za vselej zbežita. Serce je okuženo in na ste-» zaje odperto, da se greh in vse hudo prosto vteka, kakor voda u čolnič razrušen. — Kdo je kos vse strašne nadloge prešteti, ki iz nesrečnega znanja izvirajo in vasi in cele okrajne udarjajo? Od tod pridejo detomorstva, uboji, tatvina, pohujšanje, srenjska škoda, beračija in za vsako hudodelstvo zreli divjaki! Tako tudi mnoga druga pregreha, postavim: pijančvanje, igra, rajanje itd. skoraj po vsih deželah in krajih svoje gnjezdo ima, in krive in nedolžne ljudi tropoma u nesrečo podi. Da, ko bi greha ne bilo, ko bi človek sebe in druge nesrečnega greha ubranil: tavzent in tavzent nadlog bi na zemlji nehalo in bi ne vedeli za-nje! — Toda strašna je slepota človeška! Če se neumna žival u zanjko ali mrežo vjame, in druge to vidijo, jo hitro potegnejo in se ne dajo zasačiti; če pa človek vidi, da ta in ta greh je že tavzent ljudi 11 gorje in nesrečo zapeljal: vender misli, da le njemu se ni treba nič bati, in slep dirja u grehu naprej in pogubljenju naproti. U strašna slepota človeška! _________ 289 Posledne prošnje« Iz vsega, kar si do zdaj bral, bos dovolj spoznal ? kako resnično je, kar neki pesnik poje: „Nar veči dar nikakor ni življenje, Nar hujše hudo pa je zadolženje;" in sprevidel boš, da ti in tvoj bliženj in vsi ljudje ste si neizmerno veliko dolgov nakopali, ki še niso poplačani, ampak še le svoje obsodbe čakajo,— in da toraj nič boljšega in nič bolj potrebnega prositi nimamo, kakor kar peta prošnja veli: „Odpusti nam naše dolge"* To se pravi: daj nam spoznati, da smo ubogi grešniki; daj nam živo in serčno obžalovati vse svoje grehe; vlij nam po sv. Duhu upanje in ljubezen do Jezusa Kristusa userce; stori nas odkritoserčne, da se vsih grehov postavljenemu spovedniku čisto obtožimo; sprejmi nas spet za svoje otroke in zavolj Jezusove kervi nam odvzemi naše dolgove; posveti, olepšaj in zbolj-saj našo dušo po sv. Duhu, in pomagaj nam izbrisati veliko in mnogoterno škodo, ki smo jo s svojim grehom napravili! — Kajti Bog le takrat odpusti, kadar je človeku terdna volja in resnica, greh odpraviti. Strup greha zavreči, grešno slast pa za ljubo imeti, ob enem ne moreš. Jezusov nauk nam pa tudi veli, da naj vsakdo ne le za-se, ampak tudi za druge od-pušenja prosi, in da naj tudi sam to stori, kar ©d Boga želi, namreč da naj drugim odpusti. Zakaj odpušenje in opravičenje u človeku se le s tem zgodi ? da sv. Duh u njega pride m 290 njegovo dušo spreoberne in očisti; kamor pa sv. Duh pride , ondi je ljubezen in odpušenje^ — in sv» Duh človeka nagne, da drugim iz celega serca odpusti in istinito skerbi, da naj tudi od Boga odpušenje svojih grehov zado-bijo, Mnogotere znamnja se naštevajo, iz kte-rih se spozna, ali je grešnik u resnici spre-obernjen in posvečen ali ne; toda ni ga gotov« šega znamnja prave spreobernitve, kakor je to, če grešnik vse iz serca odpusti, kar se mu je zalega storilo, kar se mu še stori in storilo bode. In kdor bližnjemu razžaljenja ne odpusti, njemu tudi Bog grehov ne odpusti, tako gotovo ne, kakor gotovo je Jezus Kristus Sin božji in njegove besede večno veljajo. Tedaj z besedami: „Odpusti namnaše dolge^ kakor tudi mi odpušamo svojim dolžni k oma, nič druzega ne prosiš, kakor tot „pošlji svojega svetega Duha u naše serca, da nam odpušenje prinese, in nam pomaga^ tudi drugim odpustiti^. — Seveda moraš tudi sam, kolikor moč, si prizadevati in premagati se, da moraš toraj vso občutljivostim nevolja zatreti, krivico pozabiti, in sovražniku pervi prijazno besedo in roko podati, Pa bodi si, da še nikoli nisismertno gre« šil, ali pa da si resnično spreobernil se: si vender nobenega dne in nobeno uro nisi svest in gotov, da ne bi u greh padel, in vedno glo-beje zabredel ter vse zgubil, kar si z božjo gnado in z lastnim trudom dosihmal svoji duši pridobil in ohranil. Kajti hude skušnjave od vsib strani na-te prežijo; zalezuje te hudic^ 29t It! včasi peklenske misli in želje u tebi obuja, kakor okoljšine nanesejo; zalezuje te svet s svojim porednim izgledom, z zasmehom in šun-tailjem, z dnarjem in gizdavo obleko, z vinom in žganjico, s plesom in norskim veseljem; zalezuje te lastno meso in serce, prevzetnost, lenoba, požrešnost, lakomnost, zavist in gerdo poželenje. Kaj te bo teh nebrojnih zanjk, zvijač, spodtiklejev in prikritih breznov ovarvalo? J§v. Anton je enkrat videl, kako hudič po vsej zemlji mrežo razpeto ima, in je strahoma pra-šal; kdo bo človeka iz teh zaderg rešil? — na to glas začuje: „le ponižnost ga reši". To je tedaj nar močneja in nar gotovša brainba zoper vse skušnjave, ponižnost* Ponižnost človeku oči odpre, da spozna, kako je slab in k hudemu nagnjen, in da ga le gnada božja vsak dan in vsako uro greha obvarvat' ^amore. Zato pravi kristian vsak dan s ponižnim sercom zdihne in moli: „Ne vpelji nas m skušnjavo". Kdor pa iz celega sercatako moli j on bo tudi, kjer le more, })red skušnjavami bežal, se bo slabih tovaršev, kerčme, igre in plesa skerbno zogibal, bo prevzetno jjizdavo obleko spremenil in nevarno službo zapustil. In kdor iz serca tako moli, on bo tudi rad in pogosto tega iskal, kar človeka zoper skušnjave močnega dela, namreč svetih zakramentov. Da, neizrekljivo veliko je na tem ležeče, 4a pogosto in vredno sv. zakramente prejemaš. Že nihče ni bil grozneje skušan, kot svoje dni marterniki, in vender so vse skušnje slavno prestali in veselo umerli; — oni so pa tudi sko- 13* 292 raj vsak dan k sv. obhajilu pritekli in od tod moč , krepost in zmago dobivali. — Kdor pa dan na dan moli: „ne vpelji nas u skušnjavo", zraven pa sv. zakramente, ki zoper vse skušnjave moč in serčnost dajo, zanemarja: njemu ni resnica z njegovo molitvo, ampak on je hinavec, in skušnjava ga bo prej ali slej užugala in pogubila. Ravno dans, ko to pišem, bilsimpri nekem mladenču, ko je umiral. Njegova mati je milo in britko jokala, da sina zgubi, ki je njej, staremu očetu in mali hčerki edina podpora in upanje bil, in jih zdaj u naj veči sirošini zapusti! — In tako najdem po vsih deželah, po vsih krajih in pri vsakej hiši obilno britkost in solz, če dans ne, pa juter ali pojutrešnem;— in mnogo ljudi vse žive dni neka togotna nesreča preganja. — Nazadnje pa si moramo vsi grenko smert poskušati; Bog ve, kako bo mene ali tebe po oserčju in po žilah zvijalo in ter-galo, preden se duša izprosti! — Od kod vender pride to neizmerno gorje in vse te nešte-vilne skerbi, bolečine, stiske in potrebe, ki noč in dan človeštvo morijo? Vse to pride samo od nesrečnega greha! Greh je tako strašno hudoben, da še veninven nesrečo rodi inraz-naša, naj si je grešnik že davnaj umeri ali pa se iz serca spreobernil. In ne le grešnika, ampak tudi druge ljudi, clo nedolžno žival in celo stvarjenje greh u nesrečo potiska. Zato se bere u listu na Rimlj. 8.: „mi vemo, da celo stvarjenje z nami terpi in zdihuje". Tudi iz teh nadlog in rev nam nihče ne more pomagati, ka- 293 tor le On, ki nas greha reši. Kakor tedaj Boga prosimo, da naj nas preteklega greha oprosti: 13odpusti nam naše dolge", in da naj pri-hodnega greha obvarje nas: „ne vpelji nas « skušnjavo", tako tudi prosimo in molimo, da. naj nas milo reši toliko terpljenja in stiskanja, ki so ga naši in naših prednikov grehi na zemljo zatrosili: „Reši nas hudega!" Že sila davnaj bil je neki grof u Belgii puntarije zatožen in k smerti obsojen. Ko tega grofa namoriše peljajo, praša on duhovnika zraven sebe, ktera je naj boljša mo-litva, da bi jo zdaj na svojem zadnem smertnem pota se molil. Duhovnik odgovori: „naj boljša molitva je Očenaš, ker to je Gospod sam iz nebes donesel". — Tudi ti, moj ljubi bravee, greš vsak dan svoji smerti naproti, in lehko da je tvoja pot že zlo pri koncu, in da ti ne bo več treba novih podplatov na čevlje. Morda tudi ti željno prašaš: kaj naj še molim? In jaz pravim: moli O če naš; on te rešil bo Tečne smerti, če ga u duhu in u resnici moliš. In ako ga blezo še ne znaš prav moliti: uči se ga od pravega nebeškega učenika, ki ga je zložil in vpeljal, od Jezus a Kristusa. kteremu čast in hvala bodi vekomaj! Mnogo serce, lehko tudi tvoje, je merzlo, temno in pusto kot hlev, in vse njegovo čutje in hlepenje je, kot pri neumni živinci, le na telesno klajo in na zemljo natvezeno. Oh, naj bi se tudi u tem žalostnem hlevcu enkrat božje dete porodilo, in naj bi garazsvetilo, ogrelo, in s svetim veselim duhom napolnilo! Glej, Jezus rad pride; on stoji pred durmi tvojega serca in terka, če mu le odpreti hočeš. On bi tebe rad za. svojega učenca sprejel, če se le z voljnim duhom k njemu. oberneš in njegov notranji glas tiho in željno poslušaš. On te bo učil Boga in bližnjega prav ljubiti, in tudi prav moliti. — Prizadevaj si svoj žalostni grešni stan tako živa spoznati, kakor razbojnik na križu, da boš tudi ti tako ske~ 294 sano, ponižno in zaupljivo k zveličarju zdihal in usmiljenje sprosil. — Usedi se večkrat u duhu k Jezusovim nogam., kakor Maria, ki si je naj boljši del izvolila, in ga poslušaj, to je: premišljuj njegovo besedo, njegovo terpljenje in smert, in njega pred ocmi imej tudi tistikrat, kadar tvoje truplo posluje. — Ne daj se zastonj klicati: „pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi!44 in prav pogosto ga ob-iskaj u presvetem obhajilu in pri sv. maši. — Hodi za njim u zatajenju samega sebe; ne daj se staremu človeku užugati več, ampak nova duša, Kristusov duh, naj gospoduje u tebi, da boš u vsih okoljšinah tako ravnal, kakor si misliš, da bi Kristus ravnal bil na tvojem mestu. In kadar omaguješ, le prav serčno k njemu zdihni, in on bo svojo roko stegnil. in ti pomögel. — Tako delaj in živi, potem bo čudna zarja božje ljubezni u tvoji duši zasijala, in kot juterno zvonenje in ubrano petje se bo iz tvojega serca O če naš glasil, in se tudi veselo razlegalo bo: Amen, tako se zgodi! Anieit. Kazalo. Stran Öle naš, kteri si u nebesih ........ 1 Posrečeno bodi tvoje ime ......... 25 Pridi k nam tvoje kraljestvo ........ 44 &godi se tvoja volja, kakor u nebesih, tako na zemlji 66 Baj nam dans naš vsakdanji kruh. 1. Daj nam dans naš vsakdanji kruh . . . . 104 2. Daj nam dans naš vsakdanji kruh . . . 118 3. Daj nam dans naš vsakdanji kruh . . . 135 4. Daj nam dans naš vsakdanji kruh . . . 153 5« Daj nam dans naš vsakdanji kruh . . . 161 6. Daj nam dans naš vsakdanji kruh . . . 174 opomini, božje zapovedi^ in še marsikaj. §. 1. Poštenost, da se Bogu smili..... 185 §. 2» Oesar mi vest ne očita in ne reče, to me tudf nič ne peče, — ali je to res? .... \%*t §. 3. To z izgledi razjasnim in poterdim . . 189 §. 4» Kaj bi tu svetovati, kako pomagati bilo? 193 §. 5. Spraševanje in tožba........ 195 §. 6. Deset božjih zapoved. Perva zapoved.......... 198 Druga zapoved.......... 20# Tretja zapoved.......... 206 Sterta zapoved.......... 20& Peta zapoved .......... 212 Šesta zapoved.......... 218 Sedma zapoved.......... 220 Osma zapoved ..... .... 222 Deveta in deseta zapoved ...... 224 296 Stran §. 7. Teža in obsodba naših grehov pred Bogom 228 §. 8. Jeruzalem! Jeruzalem !....... 230 §. 9. Strah in groza......... 236 §. 10. Žalostinka........... 243 §. 11. Kje je rešitev in zavetje? ..... 244 §. 12. Sončen sij in maverca ...... 247 §. 13. Žalostni roženkranc........ 248 §. 14. J. N. R. J. .......... 253 §. 15. Kako daleč in kako blizo da je Kristus 255 §, 16. Spoved............ 257 §. 17. Ljubeznjivo poprijaznenje z Bogom . . 265 §. 18. Še ena meglica......... 269 §. 19. Jasno nebo.....^...... 274 §. 20. Nebesa že na zemlji, u človeškem sercu, začetek in korenino imajo....... 279 §. 21. Kako greh ljudi mori in u pekel dervi . 285 Posledne prošnje............. 28& o^eucK»1