—    130    —
Blago srce.
Povest. V spomin f ravnatelju Jožefu Hubadu. — Spisal Juraj Pangrac.
(Dalje.)
^           /          IV. Zakaj niste poslali?
^^^^mati in Meika sta pomagali žeti pšenico pri sosedovih. Folni klasi, ^sSlSSr kakor zlato rumeni, so se zgibali, po(em pa valovali in se valili *^*S®^ po širnem solnčnem rebru. Metka zveže snop in ga vrže v razor. Nehote pogleda tja na belo cesto, ki se vije ob rebru in potem dalje, dalje, tako da se tam, kjer izginja očem, vidi le še kot bela nit. In ko tako gleda v daljavo, zagleda na tisti beli niti črno piko, in srce ji zatrepeta. Pa se urno spet skloni in naglo maha s srpom po žitu.
Skrbna mati to takoj opazi; pogleda hčerko in.vidi, da so ji oči plahe, da je nemirna; vpraša jo tedaj: ,,Pa kaj ti je, ljuba moja?"
nMama, skrbi me, da bi ne bilo kaj prav; da bi se ne pripetila kaka nesreča Janku."
BKaj, se ti je kaj takega sanjalo? Ne veš, da so sanje prazne?"
,,Mama, vi veste, da na sanje nič ne dam. Ali tu notri, v srcu, mi pravi, da ne bo vse prav. Pa da le dojde, potem bo vse prav, in nič več me ne bo skrbelo."
»Noričica, kadar je prihajal ali odhajal, še vedno si tako govorila in sc bala zanj; pa tvoj strah je bil prazen, pa bo tudi danes. Seve, preveč smo navezani drug na drugega, pa mislimo, če se vedno skupaj ne tiščimo, da nas morajo medvedje pohrustati, čeprav jih ni več v teh krajih!" .
Metka je obmolknila. Poglcdala je na tisto črno piko v daljavi, ki je vedno bolj rastla, z željo v srcu: ,,Da bi le on bil to, naš Janko ! Da bi le prišel!" In žela je pridno dalje pa mislila na ljubega brata. Dobro se ji je zdelo, da je vse lepo urejeno v koči. ,,Mora biti- vesel, kadar stopi čez' prag," si je rekla v srcu. Zares: postelj zrahljana in pregrnjena z rjuhami, belimi ko sneg, sama jih je prala; blazino je preoblekla z oblačilcem, ki ga je sama nakvačkala; brisalka z začetnima črkama njegovega imena visi na kaveljcu, ki ga je bil Janko sam zabil in zavrtal v durin obod; tudi posodo za umivanje mu je pripravila, kakor je videla v mestu in ima on rad; omaro za njegovo obleko in knjige je izpraznila; na okno ob njegovi mizici pa je postavila najlepše nageljne, roženkravt in rožmarin.. . In mati ? Onadve uživata črn kruh, za nju je dober; a za Janka je kupila mati pri fari hlebec belega kruha — videla ga je Metka v omari. . . .
MOh, da bi le prišel danes!" iznova vsklikne dobra sestra.
Pa je res prihajal Janko.
Ostavivši Kroprivarja je zavil Janko Savinšek navzdol med hišami, potem pa jo je mahnil po glavni cesti domov v Zav6je.
Bil je visoke rasti Janko Savinšek, in vitek kakor mlada jelka v tihem lesu. Z obličja mu je sijala jasnost in miloba, in njegove žarke oči so gle-
.        .             —    131    —
daie tako odkritosrčno in mirno, da se je moral prikupiti vsakemu na prvi pogled; saj se pri blagem človeku plemenitost razodeva že nazunanje.
Korakal je naravnost po cesti, stranskih potov ni poznal, ker jih ni nikoli iskal in bi se še manj maral spuščati nanje Tako, naravnost, brez stranskih ali celo krivih potov, je bilo vse njegovo življenje. Zato pa je tudi živel v miru z ljudmi, sam s seboj, pa tudi z Bogom, h kateremu je še češčc stezal roke in ga klical Očeta, ker mu je zemeljski oče že izza rosne mladosti počival v grobu. Bil je Janko zadovoljen in srečen kakor malokdo njegovih let. A iz tega miru, iz te tihe sreče ga je pahnila izkušnja zadnjega tedna. Toda zdaj, ko je bil prepričan, da se je gospodinja umi-rila, je tudi njemu posijalo Ijubo solnce toplo in žarko, in stopal je lahkih korakov po potu domov. Vendar pa mu je bila prva skrb, da poravna dolg pri gospodinji.
Ko je bil Janko na pol pota, se je domislil, da je drugekrati stopil dol k studencu, pod hrib, se- odpočil ondi, použil bornofcosilce — žemljo in prgišče hladeče vode. Tudi danes ga je silila utrujenost, da bi stopil v stran, v hrib, da bi legel v senco; a ni maral ugoditi tej stari navadi. »Naprej, naprej! Če šc niso odposlali denarja, pa ga morajo danes. Gospo-dinja ga mora dobiti jutri, pojutrišnjem gotovo. Utolažila se je sicer, a ji vendar-le ne more biti všeč, da ni bilo plačila o pravem času."
Šel je dalje.
Pa mu pade v glavo, da ima goldinar v žepu. Nekaj mu je reklo: MČemu tiščiš goldinar pod palcem, čemu ti bo ? Stopi v krčmo in se okrepčaj, potreben si; treba ti ne bo dajati vina na brado ali kredo, kakor se je norčeval Koprivar, saj imaš denar!"
Zamahnil je Janko z roko, kakor da bi bile te misli muhe, in bi jih odganjal. In ni šel v krčmo, dasi je bil truden in potreben krepčila, ampak stopal je dalje z odločnimi, umerjenimi koraki. Misli na krčmo ga niso več nadlegovale. ,,Eh, Bog ve, kako še pride prav ta goldinar!"
Solnce se je nižalo zatonu, a je stalo še vedno za moža visoko na nebu, ko zagleda Janko domačo vas. Vzbudi se mu hrepenenje po materi in po sestrici, ki ga pričakujeta doma z Ijubeznijo v srcu; Janka mine utru-jenost, pa pohiti, hiti, dalje, kolikor ga neso noge. In tista črna pika na beli niti se vedno bolj raztezava in dobiva določnejšo obliko.
Zdaj zagleda tudi sosedova tisto črno piko — prihajati človeka vedno bliže in bliže. Bil je res videti od daleč kakor črna pika, kakor črna mravlja, ki taplja dalje po beli cesti. In tudi sosedova si je želela: ,,Da bi le bil to Janko! O, to bo vesela Metka, ta dobra sestrica, ki ga ne more pričakati!" Pa se je obrnila k prijateljici in ji rekla: BMetka, golobček leti."      •    • ',   •
Metka je pogledala v daljavo, potem pa se ji nasmehnila, češ: BBo, bo!" in rekla, kakor je treba: „1 kaj pa nese?"
,,Z!at košek."                                               .                            '        ¦ 'f-
»Kaj pa je v zlatem košku?"             m         ,                           . ¦       '
,,Mladenič, lep, sprelep."                                     '    -.             .'-"•"*
MKoliko je star?"                                                                   .
9*
* I'-     ~.  -- ¦     •'-'¦. —    132    —      ¦¦'-'-        "¦-.-•;
„17 let; pa ima tebe prav rad, pa vašo mamo."             %          ".   ¦¦•,-
BTo bo pa naš janko?"                                                     •           :-;"    .
„1 seveda; le glej, že prihaja!"                                 .         ' >. .   \
Metka zatrcpeče od samega veselja. Spoznala je, da prihaja v resnid on, nje bratec, Janko. ln opozorila je mater: „ Ali ne vidite?"
Mati je rastrla z dlanjo nad očesom, da bi bolje videla in je rekla: BVidim. Popotni človek je; Bog ve, odkod prihaja, in kam ga nese noga."
,,Popotni človek, da; a ko pride mitno, bo obstal in zavil k nam. Ga že razločim: on gre, naš Janko."
BKaj si rekla ?" vsklikne mati oveseljena, pa dene spet roko nad oko, da bi tudi sama razločila popotnega človeka; a njene oči so bilc mnogo prejokale in so oslabele. Ni spoznala, kdo prihaja; a srce je začutilo kdo gre, pa je rekla: »Misliš, da je res on? . . . Da bi le bil."
Žele so pridno dalje.                                                             ,, .s.
Pa spet reče sosedova: ,,Metka, golobček več ne leti."
Pogledale so na cesto. Zares, ondi se je ustavil popotni človek, potem pa jo zavil na rebro. Bil je to — Janko.      ..'-   ,                            -
,,No Metka, zdaj ti ni treba ugibati, kaj nese golobček, kdo je v zlatem košku," je rekla sosedova.
^Zdaj ni treba," je odgovorila smehljajc se Metka, zamahnila še enkrat s srpom in delo je bilo končano, sosedova njiva je bila požeta.
Skoro nato je stopil Janko prednje. Segli so si v roke in pozdravili prisrčno. Po malem razgovoru se je sosedova poslovila in zdrčala domov; mati in Metka sta pa šli z Jankom proti koči. Obe sta opazili, mati in Metka, da ni Janko ta pot tako zgovoren kakor drugekrati. Zdelo se jima je, da ga nekaj teži, ali pa je bolan; pa ga nista utegnili vprašati, kaj mu je. Zakaj, kakor hitro so se poslovili od sosedove, je vprašal Janko sam: aZakaj pa niste poslali, zakaj pa ni bilo denarja?"                          ,   ¦¦;_. .  .
Obe sta obstali in se spogledali.
BKaj si rekel ? — Zakaj ni bilo denarja ? . . . Za božjo voljo, kaj ga mar nisi dobil?" je viknila mati v strahu in uprla vprašujoč pogled v sina. Metka pa je pristavila: Jerob je dal denar, jaz sem ga nesla na pošto; včeraj jc minilo teden dni, odkar sem ga oddala na pošti."
nA jaz ga nisem dobil; hodil sem izpraševat, a ni ga bilo."            '
Metka je sklenila roke in rekla začudeno: ,,Ko bi kdo drugi tako govoril, Janko, bi mu ne mogla verjeti!"
nSam sem se čudil, zakaj ni denarja in sploh nobenega glasu od vas," je rekel Janko, potem pa pravil, kako se je jezila gospodinja, ker ni bilo denarja.
BPa kje bi bil denar zaoslal? Jerob ga je izročil meni; me sva ti ga odposlali, ti pa praviš, da ga nisi dobil."
Ugibali so, kje bi utegnil denar zaostati, kako bi se bila utegnila zgoditi pomota, kako bi prišli zopet do denarja. A vročekrvni Metki ni zadostovalo samo domnevanje, kje bi bil denar; hotela je to natančno vedeti. Zato je rekla: ^Kaj bi ugibali! Denar je bil odposlan, oddajni list je hranjen, pošta
•            '                  —    133    —            .   * "
v mestu bi ti morala denar izročiti; a ker li ga ni, komu drugemu ga pa ni smela, tedaj ga ima še sama. Jaz sem nesla denar na pošto, zato ga grem zdaj tudi sama iskat."
Pri teh besedah je zletela naprej. Pa predno sta stopila mati in Janko preko praga, je že ona prihitela preoblečena iz koče. MV eni uri bom nazaj," je izustila in stekla dol po hribu lahno kot veverka.         (Dalje.)