Poštnina plačana v gotovini. MBßNlk»cTo je spomenik slavnega Prešerna. Kdo, o sin Parnasa, ne pozna tvoje jllirije oživljene* !< Med zaročenci. Pavel je zaročen. Nekega dne obišče svojo izvoljenko. Ona je nataknjena. Ko ga hladno pozdravi, nadaljuje s čitanjem knjige, ki jo je že prej čitala. On: »Duša, kaj pa čitaš?« — Ona: »Roman!« — On: »Kdo ga je pa napisal?« — Ona: »Nihče, je tiskan!« Pred počitnicami. Šolsko leto je končano. Profesor govori razredu: »Želim vam, da bi počitnice preživeli srečni, veseli in zdravi. Pa tudi na knjige ne pozabite in skrbite, da se boste s počitnic vrnili boljši in pametnejši!« — Ves razred v zboru: »Enako, enako, gospod profesor!« Veliki možje. Neki francoski politik je pred sedanjo vojsko na shodu zaklical: »Kam plovemof Zakaj se ne zganejo vsi veliki možje Francije, ko vidijo, da je domovina v nevarnosti!« — Nekdo izmed zborovalcev mu vpade: »Ker so vsi iz brona!« (T. j. Francija nima nobenega velikega moža, kar jih je pa bilo, imajo samo spomenike.) Nikoli ni žejen. Prva: »Veste, moj mož ni nikdar žejen.« — Druga: »To pa že ne bo res. Saj ga vidim, kako pogosto sedi v gostilni pri pivu.« — Prva: »Tisto že. A veste, prav zaradi tega, ker ne bi rad, da bi ga prijela žeja, si privošči tupatam čašo piva.« tradicija jamči za kakovost! } f . . . dobra stvar, kajne? r Ko boš velika, boš tudi ti vedno f J kuhala svojcem za zajtrk in ju-žino Kneippovo sladno kavo. To je zdrava hrana. „Kneippova“ vsebuje v vsakem zrnu sladni sladkor. ’ Kneippova SLADNA KAVA Čadež Stanislav, Ljubljana: „Za slano pravdo'* Hrvatsko-slovenski kmetski upor leta 1573. Toda pod pepelom požganih domov je tlela in tlela iskrica nezadovoljstva; tu in tam je švignil plamen izpod pepela, zagorelo je in oznanjalo krvavo zarjo. Začelo je biti plat zvona, tlačani so trumoma hiteli pod orožje in se pripravljali na krvavi obračun s tlačitelji. Toda viteška gospoda, ki je bila. mnogo bolje oborožena in v orožju izvežbana, je vedno znova razgnala puntarske množice in jih še huje prikovala na zemljo. iNa tisoče in tisoče kmetskih domov je bilo požganih in uničenih, na tisoče kmetov je bilo pobitih, mnogo jih je gnilo po ječah, zemlja pa je propadala, ko je zastonj čakala delavnih rok. Upori so bili strti z ognjem in železom in tlačani pritisnjeni ob tla. Kazen je sledila kazni, ponižanje ponižanju — neko poročilo pravi, da so po strtem uporu nagnali tlačane z ženami in otroci na grajsko dvorišče in kleče so morali prositi usmiljenja in prizana-šanja —, izropane in goreče vasi so kazale, kdo je v deželi gospodar, in plemstvo je le polagoma prihajalo do iztreznjenja, da ni vse uničilo, kajti hotelo je zasejati za vse večne čase strah in trepet tlačanu v kosti. A vzlic temu strahovanju misel na svobodo, na staro pravdo ni umrla; le potlačena je bila, zarila se je globoko tlačanu v mozeg in srce; ni mu dala miru, kljubovala mu je v srcu, v možganih in vzlic vsem strahotam, ki jih je doživel, je tuhtal, kako se bo uprl, se osvobodil nasilja ter si priboril pravico. Zemljiški gospod, plemič je zahteval od svojega podložnika vedno več; nalagal je tlačanom vedno večjo tlako, terjal je vedno večje dajatve, ni mu pa bilo mar, kako bo kmet živel in kdaj bo obdeloval svoje polje. Kakor mora je legalo vse to na tlačane, kakor jastrebi so prežali graščaki v svojimi valpti; vse je tlačila negotovost. Tiran se je bal zase in za svojo oblast: zato je udarjal in sekal; kmet pa je molče trpel in mislil na staro pravdo. Vsi so čutili, da nekaj visi v zraku, da je soparica vedno neznosnejša in da bo vsak hip zagrmelo. Zabliskalo se je, udaril je grom — upor se je vnel v Susedgradu (pri Zagrebu) na posestvu graščaka Frana Taha. Franc Tahi, madžarski plemenitaš in poveljnik konjenice v Kaniži, je postal leta 1566. gospodar gospostva na Susedgradu; imel je v lasti tudi graščino Stattenberg pri Makolah. Ni mu bilo dovolj, da je zahteval od podložnikov pretirane dajatve in jih silil na tlako, temveč je še na druge načine skušal priti do denarja. Če je Tahi zvedel, da ima kdo denar, mu ga je moral posoditi; tega denarja ni kmet nikoli več videl. Če se je drznil zahtevati svoj denar nazaj, mu je zagrozil Tahi z ječo. Tako si je n. pr. »izposodil« od Doroteje Cvirner iz Črešnjevca 100 gld., od Pavla Bohoriča 400 gld., od Jurija Kelnerja iz Sp. Makol 11 gld. in 20 tolarjev in tako je počasi izvlekel iz svojih podložnikov s strahovanjem in grožnjo še zadnji denar, ki so ga hranili doma. Pa tudi delavcem ni hotel izplačati zaslužka: Urban Kovač je čakal na svoj zaslužek 15 let, Filipu Lončarju je dolgoval za dobavo lončene posode v štirih letih za gradove Statten-berg, Susedgrad, Stubico in Jablane 20 gld. Če so se podložniki branili izvršiti kako njegovo zahtevo ali pa se pritoževali, jih je prisilil k pokorščini z ječo in natezalnico. Ne samo, da je ropal svojim podložnikom vole, krave, ovce, svinje in konje, temveč jih je tudi silil, da so vozili graščinske pridelke naprodaj v Slovensko Bistrico, Ptuj ali Celje. Pridelkom je določeval cene sam; te cene pa so bile višje, kot cene na trgu. Kdor ni prinesel Tahu določenega izkupička, je moral poravnati razliko iz svojega. Pa ni ostal samo pri tem. Na tlako je poklical moške in ženske in če mu je bilo kako dekle všeč, jo je dal odpeljati v grad. štattenberški podložniki so že leta 1571. sestavili pritožbo na nadvojvodo Karla, niso pa dosegli ničesar. Ko niti ponovne pritožbe niso pomagale, so zgrabili za orožje. Najprej so Tahovi tlačani navalili na Susedgrad in odgnali konje, govedo in svinje ter si plen razdelili med seboj. Nato je prišel na vrsto grad Stattenberg, ki so ga uporniki zavzeli v pozni jeseni leta 1572. Upor se je začel naglo širiti po Štajerski in puntarjem so se pridružili vsi za boj sposobni možje. Ko so medtem hrvatsko-slavon- ski stanovi zahtevali od kralja, da uporniško gibanje zatre s silo, tudi kmetje niso držali rok križem. Konec leta 1572. so se začeli organizirati po vojaško. Boj pa ni veljal Tahu samemu, ampak vsej plemiški gospodi brez razlike; po vseh gospostvih, hrvatskih in slo* venskih, zapadno od Zagreba, se je slišal klic »za staro pravdo«. Zanimivo je, da je vodstvo upora izdelalo točen načrt, po katerem naji bi se v primeru kmetske zmage preuredilo vse življenje v slovenskih in hrvatskih po* krajinah. Za vse te pokrajine hočejo ustano* viti kmetje v Zagrebu skupno cesarsko vla* do, ki bo podrejena kralju in nadvojvodi, ne pa plemstvu. Vse davke in naklade bodo po* birali sami in tudi sami bodo skrbeli za ob* rambo deželne meje pred Turki. Vse mitnice in carinske postaje, ki pobirajo mitnino in. carino sredi dežele ob glavnih cestah in tako ovirajo svoboden promet, naj se prestavijo k morju in trgovini se bo odprla svobodna pot do morja. — Brez dvoma da plemstvu tak načrt ni bil všeč, ker bi jim odvzel tlačane in stanovske pravice, zato je moralo napeti vse sile, da uniči kmetski punt in s tem tudi prevratne načrte. Najprej so si kmetje izvolili vlado treh' mož; na čelu vlade je stal Matija Gubec, do* deljena sta mu bila Ivan Pasanec in Ivan Mogaič. Za vrhovnega poveljnika so postavili izkušenega vojaka Ilijo Gregoriča in mU dodelili v pomoč 12 kapitanov. Puntarji, člani kmetske zveze, so nosili kot znak za klobukom zimzelen ali bršljan. Vsak, kdor je hotel pristopiti k zvezi, je stopil z desno nogo v; začrtan krog in slovesno prisegel zvestobo in pokorščino voditeljem. Ker je Ilija Gregorič vedel, da sama’ hrvatska kmetska vojska ne bo zmogla velikega dela za osvoboditev kmetskega stanu, si je hotel zagotoviti še pomoč slovenskih! kmetov. Zato je poslal agitatorje na Kranjsko in Štajersko ter v Žumberak in Marindol, da bi pritegnil Uskoke, ki so bili znani kot izvrstni vojaki. — Uskoki so bili Srbi, ki so ušli iz Srbije pred Turki na našo stran in varovali kot deželna posadka mejo pred turškimi četami. — Kmalu je bilo pridobljeno prebivalstvo po celjski grofiji, zlasti na plemiških posestvih Kunšperg, Bizeljsko in Pi-šece. Ni se pa posrečilo agitatorjem pregovoriti Uskoke, fda bi prestopili na stran kmetov. Pač pa se je zbrala iz slovenskih! Nagrade m c&šti&D |si!ui£a£sli£ Sitišcmlie Januarska križanka je bila precej lahka. Zato smo prejeli ogromen kup rešitev iz vseh slojev naših prijateljev. Med njimi je na stotine pobožnih želja, naj bi jih žreb vendar ne prezrl. Žreb pa ima svoje zakone, poleg tega pa še zapoved, da sme dodeliti nagrado vsaki mesec le desetim. Tokrat so bili za nagrade izžrebani naslednji: 1. Česen Antonija, sluginja, Kranj, Ta v Carjeva ulica 2 (meščanska šola). 2. Kovie Bernard, posest, sin, Loke 34, p. Sv. Jurij ob Taboru 3. Grilc Franc, posestnik, Trata 11, p. Cerklje pri Kranju. 4. Vizjak Franc, poljedelec, Sv. Magdalena 44, Zibika, p. Pristava. 5. Kolar Ivan, posest, sin, Golobinjek 12, p. Podčetrtek. 6. Plohl Martin, posestnik in mizar, Hlapon-ci 61, p. Polenšak pri Ptuju, 7. Krajnc Janez, posestniški sin, Križevci pri Ljutomeru. 8. Cvetek Janez, posestnik, Laški Rovt 34, p. Bohinjska Bistrica. 9. Leskovšek Julijana, posestniška hči, Gorica 36, Dobje, p. Slivnica pri Celju. 10. Savnik Franc, posestnik, Dol. Skopice 42, p. Krška vas. Nagrade pošljemo nagrajencem do konca meseca februarja. ^ Pravilna rešitev križanke je bila sledeča: Vodoravno: 1. puška — 5. ite. — 8. krt. — 11. sapa. — 15. Ibar. — 16. branjevec. — 19. star. — 21. Bok. — 22. olika. — 23. salon — 25. era. — 26. ogavnost — 29. čelešnik. — 31. tilnik. — 32. iskra. — 35. askeza. — 36. ek. — 37. ara — 3S. H. — 39. kramar. — 43. Itaka. — 45. docent. — 49, oaza. — 50. Trst. — 52. proga. — 64. val. — 55. rsk. — 56. irhar. — 58. elita, — 59. ZFO. — 60. atek. — 62. roiandec — 65. toti. — 66. Litva. — 68. dis. — 69. asa — 7li. kanal. Navpično: 1. Pirct. — 2. ubogi. — 3. šakal. — 4. kr, — 5. Iris. — 6. takti. — 7. ena. — 8. ke«. — 9. rvača. — 10. tele. — 11. s». — 12. Atene. — 13. Pariz. — 16. blok. — 18. cola. — 20. Baka. — 22 onikati. — 24. nesloga. — 27. vnema. — 28. nkras. — 30. skica. — 33. sat. — 34. rak. — 39. koral. — 40. rasti. — 41. azket. — 42. r r r r. — 43. Itali. — 45. dota. — 46 evzon. — 47. nafta. — 48. t. 1. — 51. shod. — 52. ples. — 53. (Ma-) rica. — 57. ras. — 58. Eda. — 59 a), oil. — 61. iv. — 65. ta. Čas la denar sl prihranile, če uporabljate Žikino kavino mešanico, naš domači prvovrstni kavin nadomestek z dodatkom cikorije. Čas si prihranite zato, ker je Žikina mešanica že zmleta in Vam je ni treba še posebej mleti. Ker je zelo fino zmleta, jo je treba kuhati manj časa in tako tudi pri tem dnevno prihranite po par minut, saj ni treba nič drugega kot dodati mleko in osladiti, pa je kava gotova. Zato je Žikina mešanica prav prikladna za vsakogar, ki mora na hitro skuhati zajtrk, kakor n. pr. gospodinje, ki nimajo služkinj, samski nameščenci in nameščenke, turisti, lovci, delavci itd. Denar pa si prihranite prvič zato, ker Vam ni treba kupovati cikorije, ki je Žikini mešanici že dodana v zadostni množini, drugič pa zato, ker Vam tako odlično nadomesti pravo kavo, da te sploh več ne boste pogrešali. Žikino mešanico dobite v svoji špecerijski trgovini. Če je Vaš trgovec morda še nima, jo bo prav rad naročil, če mu izrazite to željo. Dobite pa jo tudi naravnost iz tovarne. Če se hočete o Žikini mešanici in ostalih Žikinih proizvodih, kakor: ržena kava Žika, Ži-kin zdrob, Žikini ovseni kosmiči itd., natančneje § poučiti, pošljite svoj naslov Prašami Žika, Ljub- a Ijana, Vič, in dobili boste ilustrirani list >Žiko«, | ki vsebuje tudi zabavne in poučne črtice, zdravniške in gospodinjske nasvete, lepe slike itd. List boste dobivali brezplačno. Krvno dedovanje. Tri transfuzije krvi je bilo treba, da so mogli zdravniki rešiti življenje gospej Rotarjevi. Po prvi transfuziji je gospa plačala krvodajalcu, ki je bil Skot, 200 din. Po drugi mu je dala le še 100 din, a po tretji je imela v sebi že toliko škotske krvi, da ga je odpravila samo z »Bog Ti povrni!« 41 krajev, vojska 16.000 mož, ki je bila le slabo oborožena s puškami in strelivom; kmetje so bili večidel oboroženi s kiji, cepci, vilami, kosami in sekirami. V gradovih, ki so jih že osvojili, so našli v orožarnah puške, meče, sulice in celo nekaj topov, pa tudi smodnika in drugega potrebnega streliva, ki so ga bili kmetje krvavo potrebni. Dne 29. januarja leta 1573. je bila vojska pripravljena na pohod. Gregorič jo je razdelil na tri dele: eden je stal pod Susedgradom, druga dva pa sta taborila med Sotlo in Krapino pri Cesargradu in Zaboku. Gregoričev načrt je bil, da bi del kmetske vojske prodiral mimo Brežic in Sevnice ob Savi nazgor, se obrnil in udaril na Laško in Celje, očistil tamošnje kraje plemstva in se z novimi četami vrnil mimo Podsrede k Sotli, druga armada bi prodirala po dolini Krke do Novega mesta in se ojačena z dolenjskimi kmeti in Uskoki vrnila preko Metlike v Samobor v glavni stan. Krvavi ples se je začel pri Cesargradu ob Sotli. Kmetje so grad zavzeli in zaplenili mnogo orožja in streliva. Na svečnico je Ilija Gregorič prekoračil s četami Sotlo in se prikazal pred Mokricami. Toda Mokric ni napadel, temveč samo zaplenil prevozne .brodove na Savi. 3. februarja 1573 je stala vojska že pri Brežicah; ni pa mogla zavzeti utrjenega mesta. Zato je opustila obleganje in udarila na Videm. Prebivalci Krškega so izročili mesto in brod ob Savi upornikom; nato se je prepeljal oddelek 2000 mož v Krško, Gregorič pa je s 1600 možmi prodiral proti Sevnici, da bi se mu pridružili kmetje graščin okoli Planine, Kozjega in Podsrede. Prav takrat je zadel kmetsko vojsko prvi poraz. Ne daleč od Krškega se je vnela bitka med puntarji in Uskoki. Na klic deželnih stanov je pridrl uskoški poveljnik Jošt Turn s 500 Uskoki in z vso silo udaril na kmete; 300 kmetov je v boju padlo, ostali so se razpršili na vse strani. Že drugi dan, to je 6. februarja je prišlo do boja med plemiško in kmetsko vojsko pri Kerestincu in Mokricah. Tudi tukaj so kmetje omagali; s tem je bil kmetski upor tako rekoč strt. Mnogo voditeljev je bilo ujetih in pobitih in že 9. februarja so kmetje petih kranjskih gospostev vnovič pri- segli zvestobo in pokorščino svojim plemiškim gospodarjem. Od tedaj je šlo s kmetsko vstajo naglo nizdol. Ko je Gregorič zvedel o porazu vojske pri Krškem, je hitel naprej v Kadeče in se obrnil namesto proti Ceiju v bližnjo Planino, da bi čimprej dospel v glavni stan; toda pri Sv. Petru pod Svetimi gorami je zadel na vojsko štajerskih stanov in 8. februarja je bojna sreča odločila v prid plemstva. Za krvavim porazom ob izlivu Bistrice v Sotlo je prišla vrsta na glavno kmetsko vojsko v Zagorju. Dne 9. februarja 1573 je bila glavna bitka na Stubičkem polju pri Stubičkih Toplicah. Ko je Matija Gubec izvedel, da prihaja kraljeva armada, je razvrstil svoje čete v bojne vrste, jih opogumil in udaril v plemiško vojsko. Boj je trajal štiri ure in zmaga se je že nagibala na stran kmetov, kar je posegla v boj čila plemiška rezerva in kmetska vojska je bila premagana; 5000 kmetov je obležalo mrtvih, mnogo jih je bilo ujetih — med njimi tudi Gubec in Pasanec, dočim je Mogaič padel — in le malo se jih je rešilo v gore in gozdove. Zmagoslavni plemiči so strašno divjali proti premaganim kmetom; obešali so jih pred hiše in na drevesa, jih trpinčili in ubijali kot pse. Kronist Anton Vramec je zapisal: »1573. Kmetje na Slovenskem so vstali in se vzdignili proti svoji gospodi in plemenitim ljudem, ki so jih posekali, pobesili, pomorili in ostale zopet prisilili do pokorščine.« Matija Gubec in Pasanec sta bila pripeljana v Zagreb in obsojena na smrt. Obsodba je bila izvršena 15. februarja 1573. Najprej so Pasanca ob nečloveških mukah ubili, potem pa so Gubcu z žarečimi kleščami trgali meso z živega telesa, ga posadili v znak zasmehovanja kot »kmetskega kralja« na razbeljeni stol in mu potisnili razbeljeno železno krono na glavo. V groznih mukah je Gubec izdihnil in še telo so rablji razčetverili kakor razbojniku. V Zagorju pa živi vera, da Gubec ni umrl, ampak da sedi s svojimi kapitani pri kamnitni mizi v gori in kadar bo prišel njegov čas, bo pridrl s svojo vojsko iz gore in osvobodil kmetsko ljudstvo. Mnräinst potrebne hrane Človeku, ki živi po zdravi pameti, določata uživanje hrane dva razločna občutka, občutek lačnosti, da hrano sprejema, in občutek sitosti, da je množina zaužite hrane dovoljna; kdor je ali pije brez lačnosti ali žejnosti, ali pa je in pije preko sitosti ali na-pojenosti, ne je in ne pije dolgo, ker mu zlorabljeno drobje odpove službo. Učenjaki pa, ki raziskujejo življenje po stvarnih vidikih, ne po osebnih, tako različnih in menjajočih se, torej nezanesljivih občutkih, so določili množino potrebne hrane tako, da se da množina izraziti splošno veljavno v številih. Merilo za hranilno množino ali vrednost hrane so učenjaki vzeli iz fizike in sicer iz nauka o toploti. Tam je v rabi merilo za toploto z imenom kalorija (kakor je latinski izraz za toploto). Kalorija je ona množina toplote, ki je potrebna, da se segreje 1 dm3 (— 1 liter) vode za 1° C. To toplotno merilo se rabi za določanje kurilne vrednosti raznih kuriv. N. pr. 1 kg šote daje 2000—3000 K, 1 kg bukovih drv 4000—5000 K, 1 kg pre- moga po kakovosti 4000—8000 K, 1 kg petroleja 9000 K. Kakor izgoreva v parnem stroju kurivo, tako se tudi v našem telesu hraniva spajajo s kisikom, kar je v kemičnem pogledu isto vršenje kakor gorenje. Tako so določili raziskovalci hranilno vrednost po kurilni vrednosti in sicer so ugotovili za 1 g tolšče na 9 K, za 1 g škroba ali druge slad-kornine 4 K, za 1 g beljakovine pri popolnem izgorenju 5 in pol K. Ker pa beljakovine v našem telesu ne izgorevajo do konca, znaša njih kurilna kot hranilna vrednost za 1 g le 4 K, torej toliko, kakor za sladkornine. Na raznih krajih in pri ljudeh različnih pasem so učenjaki prišli glede živežne potrebščine do precej se ujemajočih zaključkov. Da se ohrani v prehranjevalnem ravnotežju, da torej na teži ne pridobiva in ne zgublja, treba srednje razvitemu odraslemu moškemu, ki tehta 70 kg in zmerno dela (rokodelska dela, čevljarska, krojaška, knjigoveška in podobna) 2500—3000 K na dan, od te kalorijske potrebščine pa naj bo vsaj desetina (250—300 K) v obliki beljakovin. Tolšče in sladkornine namreč kot silotvorne snovi se dajo vzajemno nadomeščati v notranji presnovi, za obnavljanje beljakovinastih sestavin našega telesa nam nujno treba telotvor-nih snovi, t. j. beljakovin vsaj 60—70 g na dan. Prvotni poizkusi te vrste so bili napravljeni v Monakovem na Bavarskem, kjer so ljudje vajeni obilne hrane. Takrat in tam so ugotovili dnevno potrebščino na 118 g beljakovin, 56 g tolšče in 500 g sladkornin, kar znaša skupaj 3000 K. Kot povprečno potrebščino računamo zaokrožena števila in sicer 100 g beljakovin, 50 g tolšče in 500 g sladkornin, kar daje 2850 K. Toliko kalorij vsebuje 800 g pšenične ali ržene moke ali 700 g koruzne moke ali 1000 g tolste govedine ali 550 g tolste svinjine ali 1750 g jajc (35 kurjih jajc) ali 4000 g (4 litre) kravjega mleka ali 3000 g krompirja ali 500 g orehov ali lešnikov ali 1000 g suhih smokev ali dateljev, kakor razvidimo kasneje. To primerjalno naštevanje posameznih hranil omenjam, da razvidimo' že zdaj, s kako različnimi hranivi in njihovimi množinami se da doseči isti prehranjevalni učinek ozir. zadostiti živežni potrebščini. Človeku, ki opravlja težko, naporno telesno delo, treba dosti več hrane na dan, ki naj jo dobiva v obliki sladkornin (žitnega zrnja, sočivja, moke in podobnih hraniv), zakaj te pretvarja telo v krvni sladkor na najlažji način, krvni sladkor pa daje mišičju delovno moč. Človek pa, ki opravlja svoje delo v mrazu, potrebuje prav tako več hrane, kakor človek, ki dela na toplem; za ta potrebni dodatek je najbolj primerna oblika tolšča. Iz zaužite tuje tolšče tvori telo svojo tolščo, ki jo uporablja za ogrevanje. Če pa je človek še v dobi rasti, ali mu treba radi bolezni ali stradanja iztrošene telotvorne snovi nadomestiti, potrebuje več beljakovin. Po neštetih poizkusih in opazovanjih velja dandanes kot vodilo za določanje živežne potrebščine na dan pri odraslem, zdravem človeku na 1 kg njegove telesne teže: ob polnem mirovanju (ležanju) . 20—25 K ob lahkem telesnem delu v sobi . 30—35 K ob srednjem delu 35—45 K ob napornem delu................. 50—70 K To znači: Odrasel človek, 70 kg težak, se ohranja v ravnotežju, če leži s 1700 K, če opravlja lahko delo, mu treba 2200 K, pri srednjem delu 3000 K, pri napornem delu 4000—5000 K in čez. Kdor dela, naj jč svojemu delu primerno, kdor miruje iz tega ali drugega razloga, naj je zmerno, sicer se pojavijo zdravstvene nevšečnosti; če pa traja med opravljenim delom in zaužito hrano napačno razmerje več časa, se razvijajo trajna in resna motenja. Kdor mnogo dela in malo je, ali kdor malo dela, a mnogo jč, zapade bolehanju in boleznim. Sicer pa ponavljam zdravniško izkušnjo, da doživljajo pozno in čvrsto starost ljudje, ki se hranijo pičlo. Množino živeža naj pri odraslem in zdravem človeku določa in ravna delo! Kakor je rekel že sv. Pavel: Kdor ne dela, naj tudi ne jčl K tem splošnim ugotovitvam treba nekaj pripomb. Velikega pomena je glede živežne potrebščine navada, kakor tudi v vseh življenjskih zadevah. Vsakdo izmed nas pozna močne jedce, ljudi, ki jedo nadpovprečno, a se jim to ne pozna ne pri delu ne na telesa. Kako si razlagamo ta pojav, pride brž na vrsto. Mnogi narodi žive skromneje, nego smo vajeni mi, drugi se hranijo izdatneje in obilneje od nas. Severnoitalijanski zidarji, opekarji in gradbeni delavci so nam v spominu še izza predvojnih časov po svoji delavnosti in nenavadni skromnosti v prehrani. Severnjaki, med njimi prednjačijo Anglo-saksoni, nas pa prekašajo z večjo živežno potrebščino. Značilna je zgodba, ki jo je doživel nemški zdravnik na potovanju po Japonskem. Hotel si je ogledati notranjost glavnega otoka in je za tako potovanje najel v tistih krajih edino prometno občilo — nosilnico. Nosilnico in njega sta prenašala japonska nosača po strmih klancih po trideset kilometrov daleč na dan, hranila pa sta se z rižem in sadjem. Iz usmiljenja je zdravnik ponudil nosačema svojo izdatnejšo hrano, ki se mu je zdela bolj primerna za njun veliki napor. Japonca sta ponudbo sprejela in se dva dni hranila na evropski način, a tretji dan sta zdravniku odpovedala njegov hrano in zagrozila, da ga zapustita, če ju ne pusti pri japonski prehrani. Glede spola pa je še sporno mnenje, če treba ženski v enakih okoliščinah toliko hrane kakor moškemu ali manj. Prevladuje mnenje, ki ga potrjuje tudi vsakdanja izkušnja, da ženske vobče manj jedo ko moški, dasi opravljajo enako delo. Vemo tudi z drugih strani, da je ženska trpežnejša od moškega (n. pr. glede bolezni, dolgoživosti i. dr.). Morda je razlog za manjšo živežno potrebščino v tem, da ženske že. v ustih hrano pravilneje obdelujejo (žvečijo) kakor moški, ki so vajeni bolj hlastanja. Vemo tudi, da porabi marsikatera kuharica za skuhanje kosila dvakrat toliko kuriva, kakor ga je treba varčni gospodinji. Morda pa je ženska podobna dobro zgrajeni peči, ki rabi malo kuriva, do-čim je moški podoben slabo sestavljeni peči, ki požira več kuriva, da enako greje. Za izdatnost zaužite hrane je merodajen način jedenja, kar je bilo že poudarjeno. Za množino potrebnega živeža je največjega pomena razvojna doba, doba rasti. Otrok v prvem letu življenja potroji svojo težo (od 3 kg na 10 kg), v naslednjih 6 letih jo podvoji (od 10 na 20 kg pri 7 letih), v nadaljnjih 7 letih jo vnovič podvoji (od 20 na 40 kg okoli 14. leta), v nadaljnjih 7 letih jo zviša za eno tretjino (od 40 na 60 kg okoli 21. leta), po 7 letih, na koncu razvojne dobe (okoli 28. leta) doseže višek, 70 kg, kar znači samo za šestino več kot prej. Po končani rasti še rada narašča telesna teža, a to naraščanje je navadno samo naraščanje tolšče — mrtve teže, pri zelo delavnih ljudeh narašča tudi živa telesnost s krepljenjem mišic in ja-čenjem ogrodja. Že iz tega preudarka je razvidno, da treba rastočemu človeku razmeroma dosti več živeža, kakor odraslemu, in sicer v obliki telotvornih snovi. Pomembna pa je še druga okoliščina. Živahnost je značilna za otroka in mladostnika. Še v spanju ne miruje ne otrok ne mladostnik, v bdečem stanju pa je nemirnost naravnost znak čvrstega zdravja. Igranje, nagajanje, tekanje, skakanje, kričanje otrok je morda nadležno roditeljem, ki ne uvidevajo, da tiči prav v tem nepokoju vežbanje za potrebe resnega življenja. Za vse to kretanje in zviranje, ki pomeni dejansko mišično delo, treba zadostnih silotvornih snovi. Zavoljo rasti torej in razgibanosti treba' otroku in mladoletniku razmeroma dosti več živeža ko odraslemu človeku pri napornem delu. Tako je umeven naslednji primerjalni razkaz: Dojenec v prvih tednih, 3 kg težak, pos trebuje 300 K na dan, torej po 100 K na 1 kg. Otrok, ki shodi okoli prvega leta, 10 kg težak, potrebuje 750 K na dan, torej po 75 K na 1 kg. Otrok v igralni dobi 4—5 let, 15 kg težak, 1200 K na dan, torej po 80 K na 1 kg. Otrok sredi šolske dobe (10 let) 30 kg. težak, potrebuje na dan 2100 K, torej 70 K na 1 kg. Mladostnik ali mladostnica okoli 17.—18, leta s težo 50 kg potrebuje na dan 2000-« 2500 K, torej 40-50 K na 1 kg. Razvidno je, da treba dojencu, ki samo leži, brca in kriči, štirikrat toliko hrane, kakor mirujočemu odraslemu človeku in dvakrat toliko kakor težaku! Otrok in rastoč človek ne prenaša stradnja — nedostajanja potrebnega živeža, zlasti telotvornih snovi, brez trajne škode, ker zastanek v razvoju se kasneje težko popravlja. P. n. uzflJEmni zfiuflROUFiLnici, oddelku KRRirnS, Ljubljana, Podpisana se najlepše zahualjujeua oddelku KF1« RirnS za denarno podporo ob priliki rojstua najinega otroka. Usakomur priporočana, da se zauaruje pri KFtRirns. D Hležici, dne 17. dec. 194a. Filip in Hiartja PudojsteršEk, s. r, m. Špekulant. Učitelj: »Kaj boš pa ti, Tonček, kadar boš velik?« — Tonček: »Narodni mučeniki« — Učitelj: »Kako ti pa to pade v glavo?« — Tonček: »Veste, tako se bom še najlažje dokopal do lastne hiše in do premoženja.« Huda grožnja. Gost: »Slišite, gospod natakar, ako se drznete prinesti mi jutri tako juho, kakor, ste mi jo prinesli danes, in ki sploh ni juha, potem si zapomnite, da me zdajle zadnjič vidite v; tem lokalu I« j Ilustracije In kllSejl dajo reklami iele pravo lice. — Za reklamo v vi-šokih nakladah uvažajte le offsettisk, ki je danes na j eenejiil Kamenotisk • KnJlgotlsK Bakrotlsk • Križarita Litografija • Offsettisk JUGOSLOVANSKA TISKARNA LJUBLJANA KOPITARJEVA UL. 6 Mojim dragim mladim prijateljem! Zdaj pa že vidim, da bi bilo najbolje, če bi dobili vi v roke vlado in vajeti v državah sveta. Ministrov in ministric bi se med vami ne zmanjkalo. Seveda je tudi med odraslimi mnogo takih, ki se jim cedijo sline po ministrskih stolčkih. A glavno je sposobnost in dobra volja, ne pa mastna ministrska plača. Tega pa mnogi odrasli res ne razumejo. Vi bi bili pa sami taki ministri, ki bi vse uredili zgolj po načelih resnice in pravice. Posebno bi se pa Slovenci postavili z našimi ministricami. Lepo število bi jih lahko izvozili v druge države, ker pri nas gotovo ne bi mogle nikdar priti vse na vrsto, toliko vas je. Dobro je pogruntala tista, ki piše, da bi bilo najbolje, če hi bil jaz minister. Pravi, da bi bila potem »Mlada moč< največji časopis v Jugoslaviji, uredniški koš pa da bi pod mojim ministrovanjem gotovo poginil žalostne smrti na vislicah. Ne vem, kako bi bilo z »Mlado močjo« in uredniškim košem, če bi jaz postal minister. To pa vem, da bi tilo biti minister nekaj od sile imenitnega. Veste, kaj bi najprej ukrenil1? Zakrpal bi si svoje strgane žepe. Pa ne mislite, da zato, da bi si potem žepe polnil s svetlimi denarci. 0 nel Le zato tako pravim, ker menim, da ne bi bilo lepo, če bi hodil minister z raztrganimi žepi okoli. Vsi bi se mu smejali in ga pomilovali. Dokler pa še nisem minister — hvala Bogu, menda se mi tudi ni bati, da bi kdaj postal - p» moji raztrgani žepi nikogar ne bodejo v oči. Naj so v njih še tako velike luknje, koga to zanimal Je v tem sicer tudi nekaj sreče, če te ljudje lepo v miru pustijo, le to je nerodno, da v raztrganem žepu niti prebita kronca ne ostane. Prebita kronca, da, to je čisto sodoben izraz. Včasih smo rekli, da ta in ta niti prebite pare nima. Seveda je ni mogel imeti, ko takih par sploh nikjer ni bilo. Odkar smo pa dobili nove novčiče po 25 par. ki imajo na sredi luknjo, pa lahko celo rečemo: Niti prebitih 25 par nima. Vidite, tako naši državni očetje lepo skrbijo, da je naše izražanje vedno v skladu s sveto resnico. Pa se vrnimo k vašim dopisom. Na vse kajpak ne bom mogel odgovoriti, ker jih je preveč. Komur ne bom odgovoril, naj ne zameri in naj se če oglasi. Mu bo že drugič sreča bolj mila. Saj vem, da bi vsakdo izmed vas rad videl v »Mladi moči« svoje ime. Franc Kaplan iz Jurjeviče: Ti se res pridno oglašaš. Tudi tokrat si prav po ribniško povedal: »Vem, kaj je minister, izkusil ga pa še nisem in ga tudi ne bom ga tudi nočem. Ker je to težko in odgovorno delo. Jaz bom minister od svojih reči, ker jaz mislim biti rešetar in kmet. Minister bom za svoje žlice in za rešeta rske reči.« — Tako je prav, dragi Franc! Kaj ne, kako neumni so tisti ljudje, ki jim vse domače smrdi, in menijo, da se za domačimi hribi pretakata le med in mleko. Pa je tako. kakor je rekel že rimski pregovor: Kjer je med, je tudi žolč Samo da je v današnjih časih tako. da je na in po svetu več grenkega žolča kot sladke strdi. Najlepše in najbolje je Se vedno doma Dober in umen kmet na svoji zemlji je več kot vsak minister, ki danes je, jutri mu pa že stolček spodnesejo Želim Ti, France, da bi srečno nrnistroval v Jurjeviči in svojo ljubezen do domačega kraja vcepljal tudi drugim okoli sebe, Minka Kalfič iz Male Bučne vasi: Praviš, da si bivša učenka 2. razr meščanske šole. To se zelo sumljivo sliši Ali se Ti ie voz učenosti ustavil in ni šlo naprejI? Veš. za ministrico pa najbrž ne boš. Če nimaš potrpljenja — ki ga seveda ni-kjer'ni mog rče kupiti — in če si pri 2 razredu meščanske šole obtičala, potem tudi za ministrico ne boš kai prida sposobna Le pomisli, kako imeniten minister je bit naš dr Anton Korošec Mogel je pa to hiti le. ker je imel svetniško potrpljenje z ljudmi in razmerami, pa tudi. ker se je asprestano učil in vse vedel in znal. Nekateri pa 61 mislijo, da je dovolj, če nekaj več v šole pokukajo, potem pa da lahko obesijo knjige in učenost na klin, a v usta jim morajo same od sebe leteti pečene piske. Če jim pa ne letijo, kar je res, da jim ne, pa zabavljajo čez družbo, domovino in soljudi Voščim ti tedaj zvrhano mero potrpljenja, ki ga n;ti pri samem svetem Petru ni dobili, temveč je skrito le v tvoji lastni volji. Dragomir Simončič iz Gradca: Ti si najbrž iz železničarske družine, ker Ti je tako dobro znano, kaj vse je pokojni dr. Anton Korošec storil za železničarje, ko je bil prometni minister. Ti bi hotel biti prav tau, kot je bil on. Da, prav imaš. Kako lepo bi bilo na svetu, če bi bili vsi ministri, pa tudi posamezni ljudje taki, kot je bil on, ki je imel razumevanje za trpljenje bližnjega in ki njegova dobrota ni poznala nobenih meja. — Sreča, ki se je ob 40 letnici Vzajemne zavarovalnice nasmehnila Tvojemu ateku, je pa to pot imela toliko opravka z drugimi, da do Tebe ni prišla. Morda pa drugič. Pa domače lepo pozdravil Lojze Babnik iz Ljubljane: Ti si sicer že cel študent in seveda moraš znati bolje sukati pero kot drugi moji prijatelji. Lepo pa ni, da se cmeriš in obupuješ, če ne dobiš nagrade. Cmerav fant, nak, to ni lepa prikazen. Tvojo pesmico bom pa vseeno priobčil: »Če bi jaz minister bil, vince sladko jaz bi pil,< tako pijanec pravi, ki pri pameti ni zdravi. »Čo pa jaz bi bil minister, pišk pojedel cel bi pisker,« požrešneš tako govori, ki le za trebuh Svoj skrbi. Ko bi jaz minister bil, pa dobrote ti delil, revežem bi rad pomagal, da nobeden ne bi stradal. Naš Korošec bil je tak, da mu nihče ni enak. On je dober bil politik, slabim delom pa strog kritik. Majčkeno drugače se sicer pesem glasi, kakor ei jo Ti napisal, vendar menim, da ji ni v škodo. Kaj? Silverija in Tatjana Pohleven iz Ljubljane: Tako pohlevno ime imata, pa sta vse drugo, le pohlevni ne. Kar prav je tako! Korajžnih ljudi je še Bog vesel. Naš narod jih pa sploh tako potrebuje kot vsakdanjega kruha. Silverija bi rada postala kar vojni minister. Vojaške stvari pa morajo zlasti v vojnih časih ostali stroga tajnost, zato tudi ne smem ničesar izdati iz velikopoteznih načrtov bodoče vojne ministrice Silverije Pohleven Tatjana se je pa odločila za finančno ministrstvo. da bi lahko povišala svojemu očku in vsem državnim uslužbencem plače in da bi »s tem pregnala iz hiše to večno jamranje«. Meni se zdi, da še ne bomo tako kmalu potrebovali fin. ministra ki bi državnim uslužbencem zvišal plače Zato tudi Ti najbrž ne boš še tako kmalu zasedla ministrskega stolčka. Privoščil bi pa ta stolčes od vsega srca Tebi, zvišanje plač pa državnim uslužbencem. Moje p:smo raste in raste, tisti drugi Ivo za mojim hrbtom že kar pisano gleda, zato moram kar končali to pomenkovanje in zapisati, komu je žreb naklonil nagrade. Temle: 1 Trinkans Ivan, učenec 2. razreda meščan. Šole, Sv. Lenart * Slov. gor. — Napisal je celo razpravo o vojnih in socialnih vprašanjih. Kot minister, pra>'i, bi si izbral predvsem tri svetovalce, namreč: Modrost Pravičnost in Srčnost. Ni dvoma, da bi s temi svetovalci njegov ministrski voz dobro vozil 2. Frišek Anton, učenec 3._ razreda gimnazije, Gornja vas 5, p. St. Vid pri Grobelnem. »ho- dil bi po potih, po katerih je hodil naš veliki mož, dobrotnik in prosvetitelj dr. Anton Korošec.« Tak bi bil ta minister in kar zadovoljni bi bili z njim. 3. Dragoš Jože, učenec 7. razreda ljudske šole, Griblje 12, p. Gradac v Beli Krajini. Kratko in edrnato, pa povsem pravilno si napisal? »Ko bi bil jaz minister, bi želel posnemati egiptovskega Jožefa.« Kajpak je sedaj, ko živimo v suhih letih, za egiptovskega Jožefa že malo pozno. 4. Kerin Terezija, učenka 1. razreda mešč. šole, Črešnjice 34, p. Cerklje ob Krki. — Tre-zika bi rada tudi bila vojni minister. Silno imenitno bi se ii zdelo, če bi ji bingljala bridka Sabljiča ob pasu in bi bila tako rekoč prva za^ samim kraljem. »Jaz ljubim kralja, narod, državo in naš list Našo moč.« Tako je prav! Živio »Naša moči« f * 'V ’ Vse vas iskreno pozdravlja brat Ivo. ; Če moški niso nič prida... Prva: »Je že tako, da nobenega moškega ni nič prida.« — Druga: »Imate čisto prav, samo to je slabo, ker smo me njih boljše polovice.« Preizkušen redilni prašek „Retii^zs prašiče Pri malih prašičkih pospešuje Redin prašek hitro rast, krepi kosti in jih varuje raznih bolezni. Večji prašiči pa se čudovito hitro redijo in dobro prebavljajo. Zadostuje že 1 zavitek za 1 prašiča ter stane 1 zav. 8 din, po pošti 19 din, 3 zav. po pošti 35 din, 4 zav. po pošti 43 din. Mnogo pohvalnih pisem. Pazite: pravi Redin se dobi samo z gornjo sliko. Prodaja drogerija Kanc, Ljubljana, Židovska ul. 2 Na deželi pa zahtevajte Redin pri Vašem trgovcu ali zadrugi, ker si prihranite poštnino. Napredovanje. D^a capinčka se razgovarjata. Prvi: »Ali si videl Pepčka?« — Drugi: »Ne! Kaj pa je z njim?« — Prvi: »Njegov oče je zadel glavni dobitek v loteriji in Pepček si sedaj v rokavicah čisti nos. prijatelji« Škotska šala. Dva Skota se kopljeta v reki. Prvi predlaga drugemu stavo: Kateri od njih bo dalje časa zdržal pod vodo? Drugi sprejme stavo za dvajset šilingov. — Nato sta se oba potopila in nihče ni nobenega nikdar več videi. Pri odvetniku. Kmet: »Gospod doktor, koliko lahko zahtevam odškodnine, ker me je ugriznil pes?« — Odvetnik: »50 dinarjev!« — Kmet: »Pa veste, čigav pes me je ugriznil?« — Odvetnik: »Ne!« — Kmet: »Vaš!« — Odvetnik: »Moj?« — Kmet: »Da vaš Ivolite mi tedaj plačati 50 di-narjev!« — Odvetnik: iPrav rad. Samo prej mi plačajte 100 dinarjev za tale najin razgovor. P. n. Železniki, 29. XII. 1940. VZAJEMNI ZAVAROVALNICI, oddelka KARITAS, L j n b I) a n a. Podp'satta zavarovanca se najiople’e zahvaljujeva Vzajemni zavarovalnici, oddelka KARITAS, za ločno in hitro izplačilo posmrtnine po najinem brezplačno sezavarovanem otroka Janezka, ki je umrl. Zavarovanje KARITAS vsakomur toplo priporočava. BENEDIČIČ ANTON in ANA, s. r. Železniki. E-Boic: f. S. Tinžgoc - 79 lelnlk F. S. Finžgar je danes med Slovenci ena najmočnejših središčnih osebnosti. Izklesani lik njegove osebnosti je lahko vsem zgled živega čutenja z narodom in žrtvovanja zanj. Eden tistih redko sejanih naših vodilnih mož je, ki so že v zgodnjih gimnazijskih letih izkazali svojo narodno zavest — kljub nesvobodnim časom — jo potem stopnjevali v vsem svojem življenjskem delu in ohranili — kot hrast neuklonljivi — vse do poznih let. Zato je narod v njih našel vselej oporo in pobudo. V najtežjih časih, ki smo jih v tej slovenski življenjski skupnosti že preživeli, ko se je zdelo, da lučka v srcu slovenstva ugašajoče utriplje, smo imeli zavest, da stoji ob njej in bedi nad njo Finžgar, ki ji pogumno priliva. Bil je pa tudi eden redkih, ki niso pretrgali z ljudstvom, iz katerega so izšli, a ki je znal ostati vodnik tudi našemu izobraženstvu. Saj sam pravi: >... Jaz držim ta most, kolikor morem, in mislim, da ga nikakor ne smemo podreti. Največja umetnost je, pisati za ljudstvo in inteligenco hkrati...« Finžgarju se je to posrečilo in danes je enako željen med preprostimi in najvišje izobraženimi Slovenci. Rodil se je v Doslovičah dne 9. svečana 1871. leta v preprosti kmetski hiši, kakor skoraj vse, kar je doslej velikega izšlo za naš narod, v bližini Prešernove Vrbe. Ni pa le ožji Prešernov rojak, ampak celo njegov daljni sorodnik in to po krvi in značaju, kakor tudi po svoji pesniški nadahnjenosti. Šolal se je na Breznici in potem v Ljubljani, kakor to popisuje v dijaški zgodbi »Študent naj bo«. Ker je vladal tedaj v šoli še nemški duh, se je mogel narodno izživljati le v slovenskih nalogah, ki so obsegale pri njem kar cele zvezke. Takrat so si naši dijaki pritegovali od ust, da so si kupovali dela naših pisateljev, ki so jim bila prava dušna hrana. Kot pisatelj je Finžgar zajemal iz resničnega življenja svoje slovenske okolice, kolikor ni posegel v zgodovino. Kot duhovnik je spoznal jeseniški kot, kočevsko, škofjeloško okolico, turjaški kot (Zelimlje), dokler ni obtičal v Trnovem za dolgih dvajset let kot župnik. Od leta 1937 uživa svoj pokoj v lastni hišici blizu Trnovega. Leta 1938. je bil imenovan za uda naše Akademije znanosti in umetnosti. Njegovi spisi so danes med Slovenci najbolj priljubljeni in brani (Zaroka o polnoči, pesnitev Triglav, Divji lovec, Naša kri, Veriga, Razvalina življenja, Pod svobodnim soncem, Iz modernega sveta, Dekla Ančka, Boji, Prerokovana, Aloa cvete, Kronika gospoda Urbana, Prerokbe zore, Polom, Strici, Študent naj bo, Sibirija, Prekvata ovca, Nova zapoved, Uslišana, Sedem postnih slik, Gospod Hudournik, Kovačeva povest itd.). Vsi ti spisi so vedri, nazorni, polni življenja, prepričevalni — pravi odraz našega človeka, njegove govorice in njegove okolice. Zlasti jih odlikuje socialna čutečnost in narodni zanos, ki se kaže predvsem v Naši krvi in v zgodovinskem romanu Pod svobodnim soncem, v katerem nam riše duhä naših prednikov. Ko so namreč poseljevali sedanje slovensko ozemlje, je starešina odgovoril rimskemu poslancu: »Mi Sloveni smo vajeni zemlje pridobivati, ne oddajati. Dokler bo kaj sonca in dokler bo kaj mečev, se S1 o v e n ne poda.« Finžgar pa ni ostal le pri pisateljskem Ustvarjanju in pri dušnem pastirstvu, ampak je kot duhovnik na kmetih pomagal pri izobraževanju in gospodarstvu. Odlikuje ga izredna govorniška moč in organizacijska sposobnost. Že leta 1917. je ustanovil Novo založbo, ki je izdala obširne Cankarjeve Zbrane spise, s katerimi se lahko Slovenci ponašamo, ter med drugimi tudi njegove Zbrane spise. Sodeloval je pri Družbi sv. Vincencija, tajnikuje že dolga leta Mohorjevi družbi, urejeval je »Mladiko«, poskrbel za opremo Prešernove rojstne hiše, pomagal ustanavljati akademski Jegličev dom in se sploh rad odzival povabilom raznih društev, zlasti tudi akademskih kot predavatelj ozir. govornik. Pravcata, izredno delavna vodilna slovenska kulturna osebnost, kakršnih ni veliko med nami, če ni kar edinstvena, ima za seboj 60 let tesne povezanosti s kulturnim in političnim delom za obrambo slovenstva, vsaj pol stoletja plodnega književnega stvarjanja v slovenskem kulturnem občestvu. Ko dane? gledamo nanj kot na enega najodločnejših predstavnikov Slovencev od druge polovice preteklega stoletja dalje vse do danes, gledamo obenem na vso to bujno rast slovenske kulture, ki se je bila ravno v tej dobi tako sunkoma pognala kvišku. To je duhovna rast našega naroda, ki ji je Finžgar tako neutrudno prilival. Finžgar je pa v vrsti naših pisateljev tudi največ narodnovzgojnega napisal, kar je doslej pri naš izšlo v tej smeri. Sam je izjavil, da je zašel v boj za slovenstvo kot kočevski kaplan (1897), ko je nemštvo po prizadevanju Südmarke buknilo v najbolj zagrizeni obliki na dan in so se začeli napadi na mirne Slovence. Priredili so Miklavžev večer in Finžgar je napisal za to priliko primeren igrokaz. Kočevski prenapeteži pa so oblegali zbrano slovensko družino vso noč s koli in kamni. Take borbe z nemško krivičnostjo so trajal« vse do njegovega odhoda in še potem dalja vse do — Jugoslavije (prim. Slovenska narodna svoboda in njena vrednost, Boh. teden, 1939). — Pozneje je bil Finžgar med najde-lavnejšimi organizatorji, glasniki in govorniki za majsko deklaracijo 1917. Soživljal je pa tudi kot zaveden Slovan že kot dijak s Hrvati in v prevratni dobi tudi s Cehi. Pred desetimi leti pa je obiskal tudi Poljsko in pri tej priliki izpovedal svoje obžalovanje, da že prej ni videl in spoznal te severne slovanske sestre. Spoznal je, da je naš človek narodno zaveden povsod tam, kamor je našla svoj dostop slovenska knjiga. Tako je značilno, da je ravno njega pridobil in pregovoril pokojni naš Krek za svoj narodnovzgojni književni načrt, kateremu se imamo zahvaliti za edinstven zgodovinski roman »Pod svobodnim soncem« in za toliko igrano »Našo kri«. To je prvi in edinstveni književni narodnovzgojni načrt vse do zadnjega časa ne le pri nas, am-i pak lahko rečemo kar med vsemi Slovani, če velika in učinkovita Sienkiewiczeva dela med Poljaki izvzamemo. Zal, da se ni ta načrt po zamisli Kreka do konca izvedel, kar bi bilo neprecenljive vrednosti vprav za čas in razmere, v katerih živimo. Zgornji naš zgodovinski roman radi prebiramo 'in Našo kri vprav v zadnjem času radi uprizarjajo naši odri v podeželju, saj razodeva še vedno živo grčavo nrav našega značaja in neupogljivost našega narodnega ponosa. Narodna misel in volja pa se odraža še v mnogih drugih Finž-garjevih spisih na mnogih mestih. Z narodno čutečnostjo pa je znal Finžgar povsem naravno združiti socialno in ga moramo tudi s te strani šteti med najvažnejše slovenske pisatelje. Živo, kakor malokdo, in globoko je proniknil v vsa sodobna težka vprašanja, ki pretresajo svet, kar nam izpričujejo njegovi Koledniki v mohorjevskih koledarjih in naj-zadnje njegove stvaritve. Finžgar je kremenit, odločen in ognjevit borec za pravo osebno in narodno svobodo, »ki ni ne anarhija pa tudi ne ponorela totalitarnost«. Njegov daljnoviden pogled in širina njegovega plemenitega duha ga je usposobila, da stoji danes na braniku človeške osebnosti kot pobornik pravega človeškega smisla, prave svobode, ki je človeku dana od Boga, na temelju večnih resnic v korist in za svobodo slovenskega naroda. Ni mogel ostati slep za globlje pojmovanje slovenstva, katolicizma in kulture. Danes, ko vse okoli nas divjajo preteče in uničujoče vihre, ki zanašajo mrzel val tudi že na naša svobodna slovenska in jugoslovanska tla, je nastopil čas, ki zahteva bolj kot kdaj koli prej strnjene skupnosti slovenske družine. Ta skupnost in enotnost se upravičeno danes zlasti med katoliškimi Slovenci naglaša kot nujnost. To skupnost pa morejo ustvariti le velike osebnosti Krekovega in Finžgarjevega kova, možje, tesno zrasli z narodovim osrčjem in kulturnim središčem, možje s hrbtenico, pa tudi možje, ki jim narod spričo njih zgodovinskih zaslug v naši narodni družini prostodušno priznava voditeljstvo. Danes ga ni večjega sovražnika kakega naroda ali države od onega, ki ruši vrednote in zasluge kulturnega dela velikih mož, na katerih se edino more graditi vsaka sedanjost s še tako novim redom. > e2 m. iV-^, ,^-»^1 iV^Ti iNfTi ,Tj~^ri iV^i iV^Ti iV^i iV^i iV“^» I ¥®e©E đ©i®đki I * jr^C ' V^»*^^** V^i* -i3 ’ VJ» ' V^» V zadnjem času je KARITAS izplačala po 100 din naslednjim novorojenčkom: Stale Anton, Kropa 45; Sodja Štefanija, Češnjica 45, p. Srednja vas y Bohinju; Paušer Elizabeta, Guštanj 100; Bilban Frančiška, Dorniki 1, p. Smlednik; Besman Silvester, Zg. Otok 1, p. Radovljica; Verstovšek Tvanka, Curnovec 65, p. Sromlje pri Brežicah: Brumen Pavlina, Ročica 10, p. Sv. Jakob v Slov. goricah; Dorniiž Ivan, Ljubljana, Tržaška cesta 4L; Metulj Ana, Konjski vrh 27, p. Luče pri Ljubnem; Havliček Vladislava, Ljubljana, Galjevica 3/L; Bezek Andrej, Črnuče 75, p. Ježica; Klemenc Marija, Jesenice — Fužine, Čopova ulica 4; Prbežar Rozalija, Ljubljana, Vič 134; Novšak Ema, Jesenice, Gosposvetska; Borštnar Ivan, Nove Jarše 32, p. Ljubljana-Moste; Cegnar Andreja, Breg 12, p. Stražišče pri Kranju; Belšak J. Branko, Spuhlja 15, p. Ptuj. Bola Hinko Pavel, Trbovlje I, Loke 198; Kričej Franc, Guštanj 100; Jankovi? Frančišek, Smrečje 46, Podlipa, p. Vrhnika; Strgar Janez, Koprivnik 53, p. Boh. Bistrica; Korbar Marija, Moste 66, p. Komenda. Po posebnih dodatnih zavarovalnih pogojih za zavarovanje KARITAS sta poleg tega tudi oče in mati novorojenega otroka oproščena enomesečnega prispevka Te ugodnosti so deležni samo že nad eno leto zavarovani starši in njihovi otroci. KARITAS. Petrovče, 25. /. 1941. P. n. KARITAS, Ljubljana. Najtopleje se zahvaljujem za izplačilo podpore ob rojstvu sinčka Ivana, katero ste mi izplačali kot zavarovanki zavarovanja KARITAS, kar mi je zelo dobrodošlo. Hvaležna vsakomur priporočam to zavarovanje kot potrebno socialno slovensko ustanovo. Z odličnim spoštovanjem POLAK ALOJZIJA, s. r. Petrovče 31. P. S.: Prosim, objavite v „Naši moči". Moder odgovor. Hribolazec: »Strašna je ta poti Kako dolgo bova pa še hodila po tej strmini navzgor?< — Vodnik: »Tako dolgo, da prideva do vrha. Potem beva šla pa spet lahko navzdol.* Mali modrijan. Mati: »Kaj se pa toliko dereš, Tin če 7* — Tinče: »Padel sem v travo, ki jo je včeraj krava pojedla!« Kdor se v mladosti prav uči, Za mizo lahko on sedi; Zanikrna prismoda Kosti za vrati gloda. (A. M. Slomšek.! V mlekarni. Gost: »Kakšno mleko ste mi pa prinesli? To je vendar bolj voda kot mleko!« — Natakarica: »To je nova pijača: mlečni brizganec!« Štedljivi Škot. Škot je opazil, da ga eledrtrič-na razsvetljava mnogo stane, zlasti še, ker je zvečer rad čital. In veste, kaj je napravil. Naučil se je abecedo za slepce in sedaj v temi žre romane. 52 Nagradna križanka 1 2 3 1 !4 Esnum ■p 1 6 7 8 9 10 @0 00 11 12 00 0© 13 14 15 00 ©0 16 17 18 00 0© 19 20 00 ©0 21 22 23 00 00 24 00 0© 25 00 0© 26 00 ©0 27 28 (10 00 29 30 00 0© 31 32 00 ©0 33 tSO 10)0 34 00 0© 35 36 00 0© 37 38 00 0© 39 @0 00 40 41 00 0© 00 0© 42 00 ©0 43 44 00 0© 45 46 47 00 0© 48 49 @0 00 50 51 52 00 ©0 53 54 @30 0© 55 56 00 0© 57 - 00 0© 58 59 00 ©0 60 61 62 00 00 63 00 0© 64 00 ©0 65 66 67 00 00 00 00 68 69 00 00 00 0© 70 71 72 73 00 0© 74 75 00 00 76 77 00 00 78 00 00 79 00 ©0 80 81 P "1 j 82 zsagaa J - J2. Vodoravno: 1. Zelo droben pesek, tudi zmlet sladkor. — 4. Noetov sin, praoče nekaterih plemen severne Afrike. — 6. Polotok v Egejskem morju (meniška republika). — 10. Kratica za irsko teroristično organizacijo. — 11. Listnato drevo, simbolj slovanstva. — 13. Angleška trdnjava in luka na južnem koncu Arabije. — 16. Železo žre. — 17. Perutnina ga ima in tudi v postelji ga je prijetno imeti. —. 19. Puccinijeva opera. (Zapiši, kakor izgovarjaš!) — 21. Zbor osmih pevcev, tudi skladba za osem glasov. — 23. Vladajoče pleme južnoameriške državice Peru v starih časih. Znana je njega visoka kultura in bogastvo. — 25. Latinska beseda za »lev«, tudi moško krstno ime. — 27. Tuja beseda za »pleme«, beseda, ki zlasti v naši dobi igra važno vlogo. — 28. Znak za kemično prvino natrij. — 29. Kakšen je časopis, ki piše le o modi? — 31. Prva beseda hrvatske narodne himne (po hrvaško!). — 33. Stara slovenska beseda, ki pomeni »temveč«. Večkrat jo uporablja Levstik. — 34. Zanka, ki jo vrže lovec na žival, da bi jo ujel. Spomnite se na zgodbe iz prerij! — 35. Svetopisemska oseba, v zelo ozkem sorodstvu z onim pod vodoravno 4, — 37. Znano srbsko krstno ime (moško, z žensko končnico). — 39. Izraz pri kvartanju. — 40. Del sobe. — 42. Z njimi merimo čas. — 43. Kazalni zaimek. — 44. Znani ognjenik na Siciliji. — 45. Naprava, ki jo potrebujejo n. pr. za polaganje temeljev mostom v večjih rekah. Je to spodaj odprt velik klobuk, ki ga spustijo v vodo, vodo iz njega izsesajo, nato pa ga napolnijo z zrakom, da lahko delavci v njem tako rekoč na suhem delajo. — 48. Nizek hrib — 49. d v. — 50. Ime znamenite cerkve v Parizu. Ime pomeni po naše »naša Gospa«. — 53. Veznik. — 55 Navaden števnih. — 57. Krstno ime urednika »Naše moči«. — 58. Rastlina nižjega razreda. Raste navadno v stoječi vodi. — 61. i d. — 63. Clan športne organizacije, katere vrhovni voditelj — neki angleški lord — je pred meseci umrl. — 64. Vse, kar biva. — 65. Okrajšava za znano latinsko besedo »opus, kakor jo vidite običajno na izdajah glasbenih del. — 66. Glasilo slovenske mladinske organizacije. — 68. Manj znana beseda za dimnik. Je nemči-zem in pomeni cev. — 70 Velika reka, ki se vzhodno od Osijeka izliva v Donavo. — 72. Pristojbina. — 74. Grenka zdravilna rastlina. — 76. Slovenski pesnik. — 77. Merilo, palica, s katero merimo vsebino soda. (Nemčizem!) — 78. Obmorsko mesto na Jadranu, južno od Crikvenice. — 79. Pomanjkanje luči. — 80 Ruska reka, ki se pri Nižnjem Novgorodu izliva v Volgo. — 8l. Znameniti nemški filozof, ki je umrl 1. 1804. v Kö-nigsbergu — 82. Slovenski veznik. Enako glaseča arabska beseda je znana iz imen raznih turških velikašev. — 83. Manj znana igra s kvartarni. Navpično: L Oblika zemlje, ki je nasuta z drobnim peskom. (Beseda izhaja iz besede pod vodoravno 1.) — 2. Glavna ženska oseba v Finž-garjevem romanu »Pod svobodnim soncem«. — 3. Drevored, senčno šetališče. — 4. Zemlja, iz katere pridobivajo porcelan. — 5. Kraj ob Dravinji, v bližini znamenitega gradu Stattenberga, o katerem piše v tej »Naši moči« S. Cad. : v članku »Za staro pravdo«. — 7. Rastlina v vinogradih. — 8. Del voza (množina). — 9. Prebivalci pekla. — 11. Veznik. — 12. Kratica, katero pišemo pred naslove. — 14. Veznik, tudi trdilna členica. — 15. Medmet. — 18. Slovenski slikar. — 20. Povratni zaimek. — 22. Gorovje na zapadni strani Slovenije, znamenito po svojih posebnostih, kakor so podzemeljske jame, doline itd. — 24. Znana ustna voda. — 26. Angleški bajeslovni kralj, po katerem se imenuje ena Shakespearovih dram. — 30. Tisto, kar ostane. — 32. Slovenski pisatelj (napisal je n. pr. Tolmince, Petra Pavla Glavarja itd.). — 34, Drugi izraz za dleto. — 36. Krajši izraz za obsevanje. — 38. Hunski kralj, imenovan »šiba božja«. — 39. Odlikovanje. — 4l. Uradni spis.—42. Reka, ki teče skozi Bihač. — 46. NOVA SPECIJALNA TBGOVINA ZA NISKE CENE 1M O MILAN JAGER - LJUBLJANA GOSPOSVETSKA C. ŠT. i ZAHTEVAJTE VZORCE Italijanska kolonija na južnozahodni obali Rdečega morja. Za njo se vršijo prav sedaj hudi boji med Italijani in Angleži. — 47. Izjaviti, da je nekaj dobro, da se nekaj lahko izvrši. — 51. Slovenski priimek. Piše se tako n. pr. eden starejših slovenskih duhovnikov v Sev. Ameriki. Beseda pa pomeni drugače zdravilno rastlino, katere koreniko kuhajo zoper razne katarje. — 52. Najbližja sorodnica, ki jo ima vsakdo. — 54. Oponašanje ure. — 56. Štiri enake črke. — 59. Judovski del starih mest. — 60. Priprava, orodje, stroj. — 62. Gledališka igra resnega značaja. — 65. Znano mesto na južni obali japonskega otoka. — Človeško življenje je dragocen dar božji in naša dolžnost je, da ga čuvamo in ohranimo do skrajnih mej. V ta namen je treba telo negovati, mu nalagati primerno delo, pa tudi odmerjati zadosten počitek, mu dajati zdrave hrane in skrbeti za redno čiščenje in iztrebljanje. — Kakor je treba stroj redno mazati in odstranjevati nesnago z njegovih delov, da se ne nabira in ne ovira ali celo ustavlja njegovo delovanje, prav tako in še skrbneje je treba ravnati tudi s človeškim telesom, ki je živ in najpopolneje sestavljen stroj. Redno mu je treba dovajati mazil v obliki zdravilnih snovi, ga čistiti in odstranjevati iz njega vse nepotrebne in kvarne, včasih celo strupene snovi, ki se tvorijo v telesu pri življenjskem presnavljanju, se v njegovih delih (organih) zaustavljajo in nabirajo v obliki usedlin ter slabijo, ovirajo, včasih celo resno ogrožajo pravilno delovanje telesnih organov. , Narava sama nam v svoji neizčrpni zakladnici zdravilnih rastlin nudi prebogato izbiro vsakovrstnih mazil in čistil, ki naj urejajo in pospešujejo telesno delovanje. — Po dolgotrajni, izredno ostri in trdovratni zimi je zopet prišla v deželo pomlad in na stežaj odpira vrata božje lekarne ter nas vabi, da vstopimo in se oskrbimo s potrebnimi zdravili. — Umetna industrija kemičnih zdravil nam kričeče, vsiljivo in za drag denar ponuja svoje nepristno blago, ki je čestokrat prav slabo in celo kvarno, narava pa nam tiho in ljubeznivo daje najpristnejše izdelke božje lekarne, ki so zmiraj učinkoviti in nas stanejo samo nekaj truda, potrpežljivosti in zaupanja. Narava svojim zdravilom ne prilaga receptov kakor lekarnar ali tovarnar. Nadomešča naj jih starodavna, nezmotljiva, skozi rodove podedovana in po neštetih preizkušnjah potrjena izkušnja, ki daje najzanesljivejše jamstvo za učinkovitost zdravilnih izdelkov matere narave. Njena najboljša reklama je lepota in pestrost njenih življenjskih oblik, ki jih po večnem zakonu spreminjanja neprestano menjava in obnavlja, gradeč svoje zdravilne snovi iz prvin zemlje, zraka in vode, s sodelovanjem sonca, ki je pravir vse energije na zemlji. Zato ne zametuj in ne preziraj stare modrosti, ki jo hrani ljudsko izročilo, marveč jo spoštljivo in hvaležno sprejemaj in dopolnjuj z lastnim opazovanjem ter z zaupanjem izročaj novemu rodu kot častitljivo dediščino davnih prednikov! — Tako ne boš samo svojemu telesu na najboljši način ohranjal in krepil zdravje, marveč se bo tudi tvoja duševnost razvijala v najbolj naravnih mejah pristnega in zdravega mišljenja in razpoloženja. * Pomladansko zdravljenje z zdravilnimi čaji in sokovi raznih rastlin je prav posebno koristno in potrebno. Pomladansko zdravljenje je prastaro in izvira iz spoznanja, da je treba oslabelo telo očistiti navlake nepotrebnih in škodljivih usedlin, mu obnoviti kri in dovajati novih, osvežujočih sokov. V to svrho so uporabljali naši predniki različna sredstva in načine: puščanje krvi, potenje, jemanje sredstev za odvajanje (dristila), bljuvanje itd. Pozimi je bila naša prehrana bolj enolična In enostranska, preveč je bilo mesne in mastne, premalo sveže rastlinske hrane, ki vsebuje zsl 67. Cerkveni dostojanstvenik (le prvo črko moraš izpustiti). — 69. Stari zraz za pivo. — 71. Sresko mesto na severno-zahodni strani Fruške gore. — 73. Igralna karta. — 74. Isto kot pod navpično 12, le druga črka je drugačna. — 75. Nikalnica. — 76. Osebni zaimek (v 2. ali 4. sklonu ednine). — 83. s. Rešitve je treba poslati najkasneje do 31. marca 1941 na naslov: Uredništvo »Naše moči«, Ljubljana, Palača Vzajemne zavarovalnice. — Deset izžrebanih rešitev bomo nagradili s knjižnimi darili. pravšen razvoj in delovanje našega telesa toli važne in nenadomestljive snovi, imenovane vitamini. Razen tega je primanjkovalo našemu telesu blagodejnega vpliva sonca, zraka in vode. Prav tako smo pozimi preveč posedali in opravljali premalo telesnih opravil. Organizem se nam je zato nekam polenil in zanemaril svoje delovanje. Posledica tega je nekak zastoj v telesnem presnavljanju in iz tega izvirajoče pomladanske nevšečnosti, kakor slabo počutje, utrujenost, pobitost, medlost, neodpornost proti prehladom in pogosto obolevanje za raznimi boleznimi. Zlasti zastarele, ne dovolj izlečene bolezni se kaj rade poslabšajo in obnavljajo. Nikoli ni toliko slabosti in obolenj kakor spomladi. — Kdor ima spravljena zdravilna zelišča, bo kaj lahko preganjal prehlade, kašelj, trganje, zaprtje, vnetja, katarje, krče, bolečine in razne druge nadloge, ki se rade javljajo, posebno na pomlad. Poleg vsega tega bo seveda pridno hodil na sonce in zrak in užival prvo zelenjavo, ki jo je dobiti na vrtu ali v prosti naravi. Vsakomur dobro znani župnik Kneipp Sebastijan, izvrsten poznavalec zdravilnih rastlin, je pomladansko zdravljenje z zdravilnimi rastlinami močno priporočal. Ker se rastline najmočneje razvijajo spomladi in imajo tedaj največ sokov, je sklepal popolnoma pravilno, da imajo tedaj tudi največjo zdravilno moč in so torej kaj prikladne za čiščenje krvi in osveževanje telesa. Pomladansko zdravljenje naj bi se udomačilo v vsaki družini! Traja naj 4—6 tednov ali pa s presledkom po dva tedna skupaj. Kdor se tako redno in smotrno zdravi, bo imel popoln uspeh: dober tek, urejeno prebavo, redno iztrebljanje ter splošno poživitev in okrepitev telesa, kar seveda ne bo ostalo brez ugodnih vplivov na duševnost. * Poglejmo si sedaj nekaj zdravilnih sredstev, ki nam jih nudi pomladanska narava, in bolezni, ki jih lahko z njimi zdravimo! Lepo belo brezo pozna vsakdo. Kmalu bo ozelenela. Ne zamudi dobre prilike, da se ne bi okoristil z njeno mnogostransko zdravilno močjo! — Caj iz brezovega popja in listja nam pomaga zoper trganje v udih (podagra, protin), kožne izpuščaje, lišaje, bolezni ledvic in sečnega mehurja (ledvični in sečni kamenčki!), za čiščenje krvi itd. Kot zunanje sredstvo pa se uporablja zlasti za-vretek (dekokt) brezovega listja v obliki kopeli proti lišajem, hrastam, garjam, srbečici, kožnim izpuščajem, potnim nogam. Če ležiš na mladem brezovem listju, ti potegne bolezen iz kosti in krvi, toda za vsakokratno uporabo moraš nastlati svežega listja. Če pomladi navrtamo ali zasekamo brezovo steblo (»damo na pipot), se cedi iz rane sok (»brezova voda«), ki je učinkovito sredstvo za krvne bolezni, vodenico, bolečine od žolčnih in sečnih kamnov, sploh za bolečine in bolezni ledvic in mehurja. Čaj iz brezove skorje se priporoča zoper pljučne bolezni, trešljiko, semenotok in kapavico. Proti bolečinam v pljučih pomaga brezovo mazilo, ki ga dobimo, če prevremo brezovega popja in mladega listja na mladi,* sveži svinjski masti. — Brezovo popje in listje nabiramo in sušimo spomladi, skorja pa ima največjo zdravilno moč jeseni. Med prvimi pomladanskimi cvetlicami nas razveseljuje ljubka, skromna rumena trobentica ali cadifsfte npocate! Kmalu po novem letu so prinesli časopisi poročila o novih velikih davkih na radijske sprejemnike. Radijski aparati, ki so prihajali iz inozemstva (domače radijske industrije v Jugoslaviji še nimamo), so bili že tako preveč obremenjeni z davščinami. Nove določbe pa te davke še povišujejo. Radijski aparat je na ta način uvrščen med luksuzno blago. Tako pojmovanje odreka radiu njegovo veliko važnost v življenju poedinca in vsega naroda. Radio izgublja na ta način svoj pomen, saj je uvrščen po obdavčenju v vrsto lepotilnih potrebščin. Naš človek že doslej ni mogel kupiti radijskega sprejemnika zaradi previsoke cene. Zdaj bo ta možnost še manjša. Zaradi draginje se že tako moramo odreci marsičemu. Naš uradnik nima takih dohodkov, da bi mogel obiskovati gledališče, kino-predstave, koncertne prireditve itd. 'Vse to bi mu moral nadomestiti radio. So stvari, brez katerih bi ne smel biti danes ne tovarniški delavec ne kmet ne uradnik ne duševni delavec. Potreba po duhovnem, kulturnem življenju je v sedanjem človeku prav tako velika kakor potreba po vsakdanji telesni hrani. Vse to more dobiti po radiu. Človek je potreben glasbe, razvedrila, izobrazbe, jrouka. Vse to more v sedanjem hitrem toku življenja dobiti v radiu. Vprašanje je, če bo država ob teh davkih res toliko dobila, da je vredno in potrebno uvrstiti radio med luksuzne predmete. Saj bo zaradi tega močno znižano število kupcev in radijskih naročnikov. Vsekakor država denarno ne bo toliko pridobila, kakor bo imela na drugi strani moralne škode. Danes je vsakomur znano, kakšno važno vlogo vrši radio v življenju poedinca in celote. Radijska poročila vplivajo na jrolitično orientacijo, so v službi propagande, radio oddaja nacionalne ure itd. Država bi morala skrbeti za pravilno politično in zunanjejmlitično orientacijo svojih državljanov. Pri tem pa igra danes radio odločilno vlogo. Zato bi morala država skrbeti za cenen nakup radijskih aparatov, tako da je omogočen in dostopen ne le tistemu, ki ga lahko kupi, ampak tudi tistemu, ki ga danes ne more kupiti. V tem smislu želimo, da bi akcija za pocenitev radijskih aparatov, ki so jo pričeli istočasno v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani imela jropotn uspeh. Posledica tega pa bo, da se bo hitro dvignilo število radijskih naročnikov, saj bo omogočen nakup radijskega aparata širokim plastem naroda, ki ga danes zaradi previsoke cene ne morejo kupiti. Radio ne sme biti več v vrsti luksuznih predmetov, ampak v vrsti nujnih kulturnih potrebščin, brez katerih ne sme biti nobena naša hiša in nobena naša šola. V to smer pa morajo vsa prizadevanja odgovornih krogov. ZANATSKA BANKA KRALJEVINE JUGOSLAVIJE A. D. podružnica LJUBLJANA podeljuje obrtnikom, obrtnim podjetjem in obrtnim zadrugam vseh vrst ugodna posojila in kredite v tekočem računu do najvišjega zneska din 300.000-—. •>©<• VLOGE na hranilne knjižice in tekoči račun obrestuje najugodneje. Šolarska modrost. Učitelj: »Peter, kaj razumeš pod besedami: Daljno sorodstvo?« — Peter: »To, če ima kdo strica, ki je v Ameriki.« Primera iz prirode. »Moja žena je kakor izvirek vode,« se hvali novoporočeni Dolfe. — Kar-lek: »Vedno sveža in živahna, kaj ne?« — Dolfe: »Da, in neprestano — žubori.« Oh, veliko se najde Slovencev, ki se svojega materinega jezika celo sramujejo in ne pomislijo, da je pregrešno, se svojegn. jezika sramovati, ga zatajiti in celo pozabiti. '-e M. Slomšek.I A2 M. Wraber; gj £if£gJUif|||i§, £Il$tßlUlll in o i&üieetü nounHieon sämwiwmm Btnnonle czimiUli žit ssscmSüiU Brananje ozimin in jarin spada med važne pomladanske opravke za dosego dobrih žetvenih pridelkov. Posebno ozimine so jako hvaležne za pomladansko brananje. Saj je tudi razumljivo: Zemlja se preko zime uleže oziroma stisne in tudi plevel v znatni men že požene. Tudi tu nam brananje koristi. V prvi vrsti nam brananje zemljo na površini prezrači in zrahlja ter na ta način poboljša pogoje za dobro uspevanje posevkov. Res je, da bomo s tem delom tu in tam iztrgali kakšno mlado rastlino, toda to ne škoduje, če brananje opravimo pri pravilni vlažnosti zemljišča, t. j. takrat, ko ni ne presuho in ne premokro. Pri tem opravilu se tudi plevel v precejšnji meri izruje in celo posuši, če za tem nastopi suho vreme. Z brananjem prekinemo tudi kapilarne cevčice v zemlji in ohranimo zemlji zimsko vlago ter si na ta način pomagamo proti suši. Z brananjem pa lahko tudi reguliramo gostoto posevka, bodisi da hočemo imeti redek ali gost posevek. Pri redkem stanju se daje z rahljanjem mladim rastlinam dosti prostora, da se močno razbohotijo. Tam pa, kjer želimo goste kulture razredčiti, branamo ob suhem vremenu in na ta način razredčimo gost posevek. Podobno kot pri oziminah ravnamo tudi pri jarinah. Ce so njive, na katerih raste žito, bile v jeseni slabo gnojene ali sploh ne, če so žita zadušena ali napadena od snežne plesni, jim pomladi lahko izdatno pomagamo. Pred brananjem raztrosimo po suhih žitih 150—200 kg Nitroloskala —Z po oralu in jim na ta način omogočimo, da poženejo močneje. Saj je Nitrofoskal —Z izborna rastlinska hrana, ki pomaga še tako slabim žitom in omogoči, da se pridelek v mnogem poveča in poboljša v kakovosti. Tudi borba proti plevelu se vrši spomladi. V te svrhe se uporablja neoljeni apneni dušik, ki se mora trositi na suhe ozimine ali jarine takrat, ko je plevel pognal 3. ali 4. list. Če hočemo doseči pri tem opravilu uspeh, je treba imeti na razpolago stroj za trošenje apnenega dušika, ki omogoči enakomerno trošenje gnojila po žitih. 100—150 kg neoljenega apnenega dušika zadošča za 1 oral. Letos, ko je pomanjkanje žita občutno, bi se vsaka njiva, zasejana s pšenico, ržjo ali ječmenom, morala gnojiti spomladi na glavo s popolnim gnojilom Nitrofoskal —Z in potem branati ali pa pregrabiti. Ta način gnojenja se že skozi več let uporablja z velikim uspehom med našimi naprednimi kmetovalci. Priporočiti ga moramo vsakomur, ker je uspeh zagotovljen. Kmetje, zavedajte se, da koristite z dobrimi letinami sebi in svoji družini, posebno v današnjih težkih časih. Inž. Mastnak. iiiiiii^iiiiiiiiiiiiii^iiiiiniiiiiii^iiiiiiiiiiiiii^iiiiiiiiiiiiii^iiiiiiiiiiiiii^iiiiiiiiiiiiii^iiiiiiiiiiiiii^iiiiin Tržič, 30. XII. 40. P. n. KARITAS, L^jubljetna . Podpisana se najlepše zahvaljujem Vzajemni zavarovalnici za izplačilo po moji pokojni mami. Vsakomur priporočam to ustanovo, ker je res človeku v veliko pomoč v teh hudih časih. Z odličnim spoštovanjem Štrukelj Tinca, s. r. Illllll^llll!l!lllllli^lill|||l!l|||l^l|||||||||!l!l^l!l||||||||!!^l!||||||||!l|l^l||||||||||||l^l||||||||||||l^l|||||| Ljubite svoj rod, spoštujte svoj jezik! Za čast svojega jezika vsak pošteni mož bolj skrbi, kakor pošten ženin za čast in poštenje svoje neveste. M. Slomšek.) 32 jeglič, ki cvete po sončnih obronkih, v grmovju, mejah, suhih travnikih in lokah. Bila je že od nekdaj prijateljica otrok in čislana zdravilka raznih bolezni. Zdravilno moč imajo korenika, listje in cvetje. — Posušeno cvetje poparimo s kropom in pustimo stati. Tak čaj (poparek) z medom ali mlekom je izvrstna pijača, ki lahno sili na potenje in zdravi zastarele katarje, preganja nervoznost, tresenje udov in ohromelost, lajša bolezni ledvic in mehurja in zdravi revmatizem. — Slično učinkuje tudi čaj iz listja in korenik. Korenike nabiramo in sušimo, ko rastlina odcvete. — Oaj iz celega zelišča (korenika, listje in cvet) je dobro sredstvo zoper putiko, omotičnost, revmatizem, migreno in bolečine v prsih. Ne samo za zdravljenje teh bolezni, marveč tudi za utrjevanje proti njim naj pijejo tak čaj ljudje, ki so tem boleznim podvrženi. — Stolčeno listje in cvetje polagamo na boleče ude. — Cvet in korenika služita tudi kot dišava za mesno juho in druge jedi, korenika je svoj čas nadomeščala korenček (ingver). —* Cvetje zmečkamo, namočimo v vodi in močno osladimo s sladkorjem. Tako dobimo trobentičnl sok, ki blaži kašelj in pospešuje izkašljevanje. Izvrstna pomladanska zdravilnica je navadni regrat, ki se uživa predvsem kot prva pomladanska solata. Regrat je zdravilen v vseh svojih delih. — Regratova solata (mlado, nežno listje) je osvežujoča in čisti kri. — Caj, pripravljen iz vseh delov regrata, čisti kri, vpliva na jetra, črevesje, želodec Th vranico ter se uživa z uspehom proti zaprtju, bolečinam in najietosti v trebuhu, boleznim jeter in vranice, zlatenici in zlati žili. — Zavretek iz korenin je uspešen zoper kožne bolezni in čisti kri. — Sok iz svežih korenin, listja in stebel lajša bolezni pljuč, jeter in prebavil. Jemati pa ne smemo teh zdravil dolgo časa, ker lahko škodujejo prebavilom. O drugih zdravilnih rastlinah, o nabiranju in sušenju pa drugikrat. Toš Franjo, Ljubljana: Ogrenf (Nadaljevanje.) Pri starih Rimljanih sta bili božanstvi ognjenega elementa, kot smo že omenili, Vulkan (Vulcanus) in Vesta. Vulcanus je bil bog prirodne ognjene sile, Vesta pa boginja domačega in oltarskoga, k nebu se dvigajočega ognja. Oba nas v marsičem spominjata na indijskega boga >Ag-nk, ki je veljal za človeku naklonjeno, obenem pa tudi sovražno božanstvo. Bil je toraj bog ogrevajoče, oživljajoče in razsvetljujoče, a obenem tudi uničujoče ognjene sile. Z dobrotno boginjo Vesto pa so bili v rimskem kultu združeni tudi ljubeznivi domači bogovi — penati. 23. avgust je bil največji rimski, bogu Vulkanu posvečeni praznik. Tega dne so Rimljani baš temu božanstvu na čast prirejali svoje znamenite circenzijske igre. Vulcanus pa je obenem bil tudi zaščitnik obrtnikov, zlasti onih, katerih delo je bilo v zvezi z ognjem. Kljub temu, da se Vulcanus v raznih virih navaja kot človeku sovražno božanstvo uničujočega ognja, se na drugi strani zopet omenja tudi kot zaščitnik pred požari. Ceščenje tega božanstva je v starem Rimu bilo splošno razširjeno. Vsaka hiša je bila izročena Vulkanovi zaščiti, kar se je tudi vidno označevalo na ta način, da so na stene narisali ali pa tudi vklesali razna znamenja. To bi se dalo razložiti z veliko požarno nevarnostjo, ki je vedno ogrožala baš stari Rim, ki je do znanega Neronovega požara imel zelo ozke ulice in prilično visoke hiše. Zaradi tega so baš v Rimu tudi veliki požari bili česti in večkrat obsežni. Zato ni čudno, da se je domišljija starih Rimljanov, ki še niso poznali virov prave vere, v svoji prirojeni potrebi po Bogu in njegovi pomoči zatekala k raznim malikom. Tako so Rimljani, boječi se strašnega ognja, poleg že omenjenega Vulkana poznali še eno, Vesti sorodno boginjo, ki so jo imenovali >Stata Mater« ter jo častili kot zaščitnico ulic in trgov. Poleg vseh navedenih božanstev pa so poznali še >Cacus«-a (sina Vulkana) in njegovo sestro >Caco«, ki je v starem Rimu imela celo svoj tempelj, kjer je, enako kot v templju Veste, gorel večni ogenj, ki so ga oskrbovale device-svečenice. Vesla je veljala za zaščitnico družinskega in družabnega mestnega, da celo državnega življenja. Postavili «o ji prekrasen tempelj na pobočju Palatina. Baje je ta tempelj postavil že Numa in se njegova slika večkrat nahaja vtisnjena v stari rimski denar. V tem templju je prvbival najvišji rimski svečenik, nazvan >pontifex maximus«, in svečenice, »vestalke«, ki jih je še leta 382. po Kr. r. bilo sedem. Vestalke so med narodom uživale visok ugled ter so bile deležne posebne zaščite. Ca bi si kdo drznil vestalko užaliti, bi bil kazno-van s smrtjo. Ako bi pa vestalka slučajno srečala zločinca v trenutku, ko so ga peljali na morišče, bi ga takoj izpustili. Ako je vestalka koga spremljala, mu je njeno spremstvu bilo Sauna zahuala Podpisana se najlEpšs zahualjujEm Uza-jEmni zauaroualnici, oddElku KARITAS, za točno izplačilo posmrtnins po moji pokojni. SEstri mulEj Antoniji. Solidno zanarouanjs KARITAS se usa-komur priporoča. Prosim, da objauitE mojo zahualo n „Aa&I moči“. AorjE pri BlEdu, ID. jan. 1341. Repe ItlarjEta, s. r. najzanesljivejša zaščita pred vsakim napadom, njena prošnja pa je tudi pred sodiščem mnogo pomagala vsakemu obtožencu. Zanimivi so pogoji, pod katerimi je mla» da deklica mogla postati svečenica-vestalka. Pri sprejemu v ta ugledni poklic ni smela kandidatinja biti mlajša kot 6 in ne starejša kot 10 let. Imeti je morala še žive starše, ki so morali biti svobodni, pošteni in ugledni. Biti je morala duševno in telesno popolnoma zdrava in brez vsake najmanjše napake. Celotna njena svečeniška služba je trajala le trideset let. Najvišjo vestalko so imenovali »Virgo Vestalis Maxima« (Najvišja devica vestalka). Vestalke so vsak dan skupno molile za srečo naroda in države, njihova glavna služba pa je bila straža pri večnem ognju v templju. Ta večni ogenj so obnavljali vsako leto samo enkrat, in sicer 1. marca, sam od sebe pa ni smel nikoli ugasniti, ker bi sicer vestalko, ki je to zakrivila, pontifex maximus kaznoval z udarci po golem hrbtu. Novi večni ogenj so v tem primeru zažgali ali tako, da so ga zanetili na soncu, prvotnem izvoru ognja, ali pa tako, da so drgnili dva kosa lesa drugega ob drugega tako dolgo, dokler, se nista vnela- Od cesarja Avgusta dalje je vsakokratni rimski cesar bil obenem tudi najvišji rimski duhovnik — pontifex maximus. Niti cesar Konstantin ni spremenil privilegijev vestalk. Šele cesar Gracijan, ki ni hotel več biti pontifex maximus, je zaplenil vse premoženje templjev in obenem ukinil ustanovo vestalk. Da bo naš pregled popolnejši, si moramo površno ogledati še razne pravljiceonastanku ognja. Angleški misijonar George Turner nam poroča, da je med prebivalci otoka Fakaafo razširjena pravljica, po kateri je ogenj najprej imela v posesti neka stara, slepa žena, Velesovo, 20. 1. 1941. P. n. KARITAS, Ljubljana. Prosim, da priobčite v naslednji „Naši moči“ tole zahvalo : Podpisana Žumer Marija, Olševek 53, se najtopleje zahvaljujem Vzajemni zavarovalnici, oddelku KARITAS, za točno in hitro izplačilo posmrtnine po moji mami Žumer Ivani. S spoštovanjem Žumer Marija, s.r. ki je stanovala v podzemlju. Junak Talangi je šel k tej ženi in jo prosil, da mu izroči svoj ogenj. Ker se je pa stara žena branila, ji je junak zagrozil, da jo bo ubil, če mu ognja ne izroči, nakar se je uklonila in ogenj izročila. Po neki perzijski pripovedki je ogenj odkril junak knez Husenk, ko je v boju z zmajem vrgel kamen ob skalo, od katere je odskočila iskra. Junak se je, videč, da je tako odkril ogenj, vrgel na kolena in se zahvalil bogu za to odkritje in je pozneje na onem kraju dal postaviti žrtvenik in odredil, da se na najsvečanejši način praznuje praznik ognja, ki ga imenujejo >sedehc Finska pripovedka pripisuje iznajdbo prvega ognja na zemlji ženi-čarovnici, ki je Izgovorila neke tri tajinstvene besede, nakar äe priletela ptica, ki je v kljunu prinesla kamen, kateri se je pri drgnjenju ob steno zaiskril. Najznamenitejša in najlepša pa je vsekakor znana pravljica o Prometeju in nastanku ognja, ki je bila razširjena v grškem svetu in nam jo v raznih inačicah opisujeta Heziod in Ajshil. Po tej pripovedki je Prometej ogenj ukradel Zeusu in ga prinesel na zemljo. Zeus, razjarjen zaradi tega, je Prometeja strašno kaznoval. Vkovali so ga v verige ter ga izpostavili orlu, ki je živemu Prometeju kljuval jetra, dokler ga končno ni rešil strašnega trpljenja največji junak med ljudmi in najljubši Zeusov sin Heraklej, ki je orla ubil ter Prometeja in Zeusa zopet spraviL Borba z ognjem v starem orientu Prve sledove požarno policijskih odredb najdemo že pri prastarih kulturnih narodih: Kitajcih, Indijcih, Egipčanih, Asircih, zlasti pa pri Grkih in Rimljanih. Hezikij nam poroča, da so orientalci že v prastarem času za gašenje požarov uporabljali tako zvane sifone, ki se pa zaradi slabe konstrukcije pri običajno zelo velikih in nevarnih požarih zlasti po mestih niso obnesli, ter je zato kot eno najuspešnejših protipožarnih obrambnih sredstev bilo podiranje gorečih poslopij, medtem ko so Grki in Rimljani že poznali ročno brizgalno, ki jo je baje iznašel neki v 3- stoletju pr. Kr. živeči Ktezibij. Iz raznih virov lahko posnamemo, da je tudi stara Kitajska poznala razne požarno-po-licijske odredbe in običaje. Stara Kitajska je bila zelo gosto naseljena in je imela močno razvito obrt in industrijo. Številna starokitaj-ska mesta so bila grajena v četverokotniku. Imela so številne tlakovane trge in glavne ulice, medtem ko so vse stranske ulice bile zelo ozke. Hiše so bile, kar je videti še dandanes, grajene v obliki šotorov, kar spominja na prvotna bivališča nomadskih pradedov kitajskega naroda. Ta oblika šotora pride najbolj do izraza v zelo visokih in na kraju zavitih strehah. Ker so vsa poslopja bila iz trske, lesa in drugiji gorljivih snovi, je tudi nevarnost požarov bila velika. Zato ni čudno, če slišimo, da je pokrajinski vladar >Si-lk v provinci »Šo< meščanom sploh prepovedal zažigati ogenj. Kdor se je proti temu pregrešil, je dobil sto udarcev. Vsa mesta so bila razdeljena v okoliše, ki so imeli svoje posebne požarne nadzornike. Ako je v nekem okolišu izbruhnil večji požar, je tudi požarni nadzornik bil kaznovan, v najhujšem primeru celo s smrtjo. Kitajski knez Ngai je ob priliki nekega velikega požara, ki ga je tudi sam pomagal gasiti, izdal ukaz, da vsakdo, ki pri požaru ne pomaga, zagreši težak zločin podoben umoru ter je zato tudi kazen bila temu primerna. P. n. Oddelku KARITAS, Ljubljana. - .... -- Potpisala Stančević Evica iz Čorta-novaca, Srema, se ovim putem javno zahvaljujem Uzajamnom osiguravajućem društvu, oddelku KARITAS, koje mi je po mom umrlom mužu Stančeviću Branku, koji je od uboda trskom u nogu dobio trovanje krvi i na posledici toga umro, isplatilo odmah duplo osiguranu svotu iako sam tek tri meseca bila član KARITAS. Ovo zaista veoma korisno osiguranje sa minimalnim uplatama svakome toplo preporučujem. Čortanovci, 15. januara 1941. Stančević Evica, s. r. Žene! Zavarovanje bodi tudi Vaša skrb! Kurje oko. Drago stopi pri plesu svoji plesalki na nogo, đa je zastokala: »Joj, moje kurje oko!< Drago: »Sreča, da nimate na njem očal!« Samega sebe je ocenil. Narednik: »Če si tak tepec, da ti nič ne ostane v glavi, pa si zapisi, kar ti povem. Jaz sem tudi moral tako delati.« Eden manj. Janez: »Ali imate še vedno tista dva prašička, ki ste ju imeli, ko sem bil še jaz pri vas?« — Tone: »Ne, odkar si ti odšel, imamo enega manj!« V prodajalni čevljev. Kupec: »Čevlje, prosim!« — Vajenec: »Za vsaki dan ali za* praznik?« — Kupec: »Za mene!« Med služkinjama. Prva: »Da bi ti samo videla, kako se naša gospa šopiri v moji obleki.« — Druga: »V tvoji obleki?« — Prva: »Da, v tisti, ki mi jo je obljubila dati za božič.« Med zaročencema. Ona: »Kaj ne, dragi, ko se bova poročila, bom imela lahko dve služkinji?« — On: »Se razume, draga, dvajset jih boš lahko imela, če jih boš hotela, samo — ne vseh naenkrat.« Važno sodelovanje. Gusti: »Ali je res, da si ti tudi sodeloval pri zadnji mednarodni nogometni tekmi.« — Pepe: »Seveda sem; napumpal sem žogo.« Težki časi. Prvi tat drugemu: »Da, da, težke čase preživljamo. Nikjer ni več poštenja. Ce dandanes vtakneš na eni strani v vrata vetrih, ti ga na drugi strani kdo — ukrade.« Kdor svoj materin jezik pozabi, malopridno svoj talent zakoplje. Bog bo enkrat terjal in vsi zaničevalci svojega poštenega jezika bodo v zunanjo temo vrženi. M. M. Slomšek.) Uspešno zdravilo. Zdravnik: »Ali je zdravilo, ki sem ga predpisal vaši soprogi, kaj pomagalo?« — Mož: »Hvala za vprašanje, danes smo jo — pokopali.« Znašel se je. Ivo se je v družbi vedno rad hvalil. Nekoč pripoveduje: »In nato sem pozvonil svojemu slugi...« Nekdo ga prekine: »Kaj, ti imaš slugo?« — Ivo: »Ne, pač pa zvonec.« Spomin na pokojnega moža. Gospa Žefa stoji ob oknu, na katerem so kaktusi. Pride mimo soseda in vpraša: »0, gospa Žefa, kaj pa tako žalostno strmite v kaktuse?« — Gospa Žefa: »Ah, spominjajo me na mojega rajnega moža. On je bil tudi vedno neobrit.« Huda žena. Pri našem sosedu žena nosi hlače. Zadnjič je moral mož poslušati pridigo. Točno sem videl, kako je zamahnila z roko in zaklicala: »Samo besedo še zini in jaz sem — vdova!« Vzrok brezposelnosti. »Kje ste bili zadnji čas zaposleni?« — »Pet tednov sem bil v restavraciji .Continental'«. — »In kaj ste tam delali?« — »Krožnike sem umival?« — »Zakaj so vas pa potem odpustili?« — »Ker ni bilo več — krožnikov!« Dober odgovor. Neki gospod, ki se mu je že na obrazu bralo, da je sitnež, pride na ljubljanski kolodvor in pravi: »Gospod sprevodnik, prosim, odkažite mi prazen kupe?« — Sprevodnik: »Aha, bi radi najbrž nemoteno spali?« — Gospod: »Ne, le z ljudmi nisem rad v družbi.« — Sprevodnik: »A tako, potem ste se pa zmolili. Vozovi za živino so zadaj!« Z občinske seje. V občini D. Občinska seja. Večina je bila proti gradnji neke ceste. Pa vstane odbornik C. in začne govoriti v prilog gradnji ceste. Odbornik P. skoči pokonci: »Kaj, ti, ki sicer nisi nikdar odprl ust v občinskem odboru in si bil vrh tega že dve leti na Studencu (t. j. v norišnici), si upaš sedaj ugovarjati!« — Odbornik C. čisto mirno: »Da, prijatelj P., bil sem na Studencu, zato sem pa tudi edini v občini, ki imam v rokah uradno potrdilo, da sem zdrav in popolnoma normalen.« MEIST ARJI Povest iz notranjskih hribov. Spisal Ivan Čampa. Več je stvari na svetu in na zemlji kot vaša šolska si modrost jih sanja. Hamlet. Jesen je bila, pa je sonce tako čudno žgalo vse popoldne, da je ljudem, ki so delali po polju, tekel pot v curkih po obrazu. Šele proti večeru, ko ni bilo že nikogar več na polju, se je ohladilo. Prijeten, komaj zaznaven veter je potegnil čez hribe in se'skoraj nevidno poigraval z drevjem in bilkami. Kakor bi trenil, je na vso pokrajino leglo nekaj skrivnostnega. Pas javorniških gozdov na zapadu se je odel v sinjino, ki je spominjala na barvo železa. Zlato rumeno sonce je dobivalo tem bolj rdeč sijaj, čim bolj se je nagibalo proti grebenom triglavskega pogorja v daljavi. Čez zemljo so se potegnile velikanske sence. Okna po hišah više ležečih vasi so žarela, kakor bi bil poslopja zajel požar. Velike Bloke so bile že v senci, cerkvica svetega Janeza na Studenem pa je bila podobna velikanski krvavo rdeči rožL Na hribu med Volčjim in Nemško vasjo se je nenadoma pojavil jezdec. Bilo je kazno, da je zra-stel iz tal. Šele potem, ko se je spustil s slemena po razdrapani poti proti vasi, je bilo moči videti, da vodi šest parov konj. Zdelo se je, da se mu nikamor ne mudi. Niti enkrat ni izpodbodel konja pod seboj, le zdaj in zdaj se je ozrl nazaj, če je vse v redu. Takoj nato pa se je znova zastrmel čez goličave proti Javornikom, katerih barva je bila vsak trenutek bolj zamolkla. Sonce je bilo pravkar zašlo in vse nebo na zapadu je oblil škr-lat. Oblaki so bili tako čudoviti, da se je celo srepo jezdečevo oko zaustavilo na njih. Snežnik pa je bil podoben velikanski gmoti, ki skriva v sebi Bog ve kakšne skrivnosti. Ob misli, da bo še nocoj moral bloditi v gozdovih pod njihovim pobočjem, je jezdeca za trenutek neprijetno spreletalo. Kakor bi ga nekaj preplašilo, je spustil povodec, ki ga je držal v desnici, in urno segel za pas. Ko je zatipal revolver, se je spet docela pomiril. Prijezdil je tik nad vas. Za hip je ustavil konja, kakor da bi hotel prisluhniti šumenju macesnov nad Bahnetovo hišo. Pa je le pomislil, ali naj krene kar na desno za vrtovi, ali naj se spusti skozi vas. Bolj ko je mogel se je izogibal ljudi. Ni hotel, da bi se ozirali za njim in govorili vse mogoče stvari^ Že je okrenil konje, da bi jo udaril za plotom; ko pa je pomislil, da so živali že precej trudne od dolge poti iz Karlovca in bi se po strmini precej spehale, se je le odločil, da pojde skozi vas. »Pravi hudič, če me kdo pozijžk je zamrmral in izpodbodel konja. Vas sprevod je v lahkem diru zbežal skozi vasico. Ko so ljudje zaslišali peketanj'e kopit, so se začeli ozirati skozi okna, a vsak je zatel samo še zadnji par konj, ki je izginil za vogalom zadnje hiše. Jezdec je upočasil konje šele tedaj, ko je krenil z glavne ceste spet na poljsko pot, ki drži mimo vaškega vodnjaka proti Glini in spet dalje na glavno cesto. Po malem se je začelo mračiti. Jezdec je pri kozolcih, kjer je bilo korito, napojil konje in takoj spet pognal. Nenadoma sta se znašla pred njim moški in ženska. Bila sta Volčjan z Nemške vasi in njegova hči, ki sta se do zdaj mudila na njivi. Jezdec je Volčjana takoj prepoznal in mu je naprej želel dober večer. Volčjan je bil včasi njegov gonjač. Bil je prav sposoben, samo postaral se je že zdaj. Tudi Volčjan je takoj spoznal jezdeca. »0, Bog daj, Kožuhar! Greš. greš? Pa kakšne živali! Da je kaj! Kar škoda jih je za čez,< je menil. »Haa! Škoda ni nobene stvari! Saj bodo pa toliko dražji,« ga je zavrnil jezdec in pomežiknil dekletu, ki ga je gledalo: »No, Marjetka, bi si ti upala takole?« »Ne bi,« je odvrnilo dekle in povesilo pogled, zakaj Kožuharjeve oči so se še v mraku tako čudno svetile, da jo je kar mraz spreletal. Volčjan in Kožuhar sta spregovorila še nekaj besed. Potem se je Kožuhar poslovil. »Pognati moram, da ne bom kasan.« »Pa srečno hodi!« mu je želel Volčjan. In konji so se že pognali v dir. Odgovorni urednik: prof. Janko Mlakar l2 Medtem se je bilo popolnoma zmračilo. Vse je bilo tiho, mlačno ozračje pa je napolnjevalo pe-ketanje kopit. Videti je bilo, da se Kožuhar žuri, zakaj v mraku se je čutil bolj varnega. Volčjan in njegova hči sta stopala nekaj časa popolnoma tiho drug ob drugem, pogreznjena vsak v svoje misli. Oče je obujal spomine na tiste čase, ko je za Kožuharja gonil konje čez mejo. Lepi časi so bili to. Večno je bil v smrtni nevarnosti, a nikdar ni nič izkupil! In lahko bi bil pri Ko-žuharju še danes služil lepe denarje, a polastil se ga je zlodej, da je začel na svoje. Nekoč je zase kupil par konj in jih kanil spraviti čez mejo. Toda če ni imel ne prej ne potlej nobene nesreče, tedaj se ga je držala smola in zajeli so ga. Zaplenili so mu konje in še okrog gosposke je imel potem sitnosti. Tako so šle po vodi njegove sanje, da bo začel s konjem prekupčevati tako na debelo kakor Kožuhar in da bo tudi sam v nekaj letih postal bogateč. Toda po tistem ga je vse minilo. Spoznal je, da mu ni dano pridobiti si bogastvo. Za druge delati se mu pa ni več hotelo. Sklenil je, da ne pojde tihotapit nikoli več. Hudo mu je bilo sicer posloviti se od tega posla, a bil je trmoglav in kar je sklenil, je sklenil, in živ krst ga ne bi mogel več pregovoriti, naj poskusi srečo znova. Tako je Volčjan, drzni in daleč okoli znani tihotapec, kar na vsem lepem in v velikansko začudenje vseh, začel redno življenje. Zena je bila tega neskončno vesela, zakaj prenekatero noč je prečula zastran njega v pekočih skrbeh. Zdelo se je, da to veselje čutijo celo otroci, ki so bili sicer tedaj le na pol odrasli. Kaj zato, če so morali biti poslej bolj z malim zadovoljni. Koliko pa je bilo vredno to, ker se jim ni bilo treba več bati, da bodo nekoč ustrelili očeta kje na meji. Danes, po mnogih letih je Volčjan premišljal vse to in kar stožilo se mu je po nekdanjem življenju. Kljub temu, da je bil že precej v letih, mu je vselej, kadar je srečal kakšnega tihotapca, zaigralo srce v nekem čudnem nemiru. Tudi nocoj je bilo tako. In čutil je, da se mora o tem z nekom pogovoriti, da mu bo odleglo. Ker je šla sedaj z njim ravno njegova najstarejša hči, je začel praviti prav njej najnever-jetnejše zgodbe iz tihotapskega življenja, ki jih je sam doživel. Marjetka je sicer vse te storije že vedela na pamet, a ga je molče poslušala. Poznala ga je in je vedela, da bi se mu sicer zamerilo in bi nekaj dni tako molčal, kakor da ga ne bi bilo pri hiši. »Tako je bilo včasi, tako! Zdaj pa je vsega konec! Staramo se, staramo. Ce bi bil tedaj take pameti, kakor sem danes, bi bil nemara le tihotapil še naprej. Vsega bi lahko imeli dovolj. Zdaj se moramo pa stiskati v hiši in se bati, da nam ne bo tistih nekaj krpic zemlje slabo obrodilo. Saj, saj! Kožuhar, ta ti je pa iz pasjega repa usekan. Ta pa, ta! Nobena strela mu ne more do živega. Več si upa, kakor vsi drugi. Zato si je pa^ tudi napravil tako premoženje, da je kaj. Iz niča je začel, pa kakšen grunt ima zdaj. Najlepšega v vsej loški dolini I Saj, saj, kdor je za kaj, je za kaj, pa je!« Volčjanove besede so bile skoraj jjobožne, s takim občudovanjem je govoril o Kožuhar ju. Malo pa je bilo v njih tudi zavisti in še nekega drugega grenkega občutja. Predobro se je namreč zavedal, da je on, Volčjan, dobršen del prispeval h Kožuharjevemu bogastvu. Zato mu je bilo hudo in skrivaj si je želel, da bi vsaj del tistega dobil nazaj. Deklica, ki je stopala ob njem, pa je samo molčala. Mlada je bila in lepa in Bog vedi, kaj ji je ta trenulek blodilo po glavi. Mar ji je bil Kožuhar in njegovo bogastvo! Vedela je, kaj vse so govorili ljudje o njem, in verjela je, da je resnično. Zato je čutila v sebi vedno odpor do njega, kadar koli je kdo govoril o njem in njegovem bogastvu. Oče pa je ta trenutek tlesknil s prstom ob dlan. Videti je bilo, da se mu je nekaj novega porodilo v glavi. Kar na mah mu je šinilo skozi možgane in je videl v duhu, kaj vse se bo zgodilo. In takoj je sklenil, da to misel, ki se mu je zdela imenitna kot le kaj, izvede. Pojrolnoma ga je obsedlo in najrajši bi bil kar z glavo skozi zid. Toda kar tako se ni dalo. Na vsak način je moral prej govoriti s Kožuharjem in s hčerko. »Ti Marjetka, poslušaj,« je začel. »Kajne, da je Kožuhar zastaven fant?« Tedaj se je dekle predramila iz svojih misli in planila, kakor bi jo pičila kača. »Vsaj ne sanjajte! Star vdovec, ne pa zastaven fant! Take oči ima kakor sova in kar mraz mi gre po životu, če me pogleda. In tisti grivasti lasje! Kakor da bi mu umazano predivo štrlelo izpod klobuka!« Starega je osupnilo. To pa ni mislil, da bo pri hčeri naletel na tak odpor še prej, kakor ji bo kaj več povedal. Po svoje si je mislil, da bi morala biti vsaka srečna, če bi se smela malo bolj približati Kožuharju. »E, kaj boš! Grd gor, grd dol! Ima pa pod palcem toliko, da vse odtehta.« »Prava reč,« je dekle takoj imelo odgovor. »Ne bi hotela tistega denarja, če bi ga za menoj metal! Saj vemo, kako je prišel do denarja.« »Kako je prišel do njega! Presneto dekle! Priden je, pa noč in dan se žene. Še smrtne nevarnosti se ne boji. Za kaj je, za kaj!« »Zato je pa tudi že bogve koliko ljudi pobil,« je pribila Marjetka. »Kaj sanjaš? Kje si pa spet to slišala? Veš, da te gre lahko tožit?« »Nisem tako neumna, da bom šla njemu pravit take stvari! Ljudje pa tako pravijo in prav gotovo vedo, kaj govorijo. Ljudski glas je božji glas.« »Šema si, da veš,« se je razkošatil starec. »Verjameš tistemu, kar govorijo ljudje. Ne veš pa, kako so ljudje zavidni, če gre komu pšenica lepo v klasje. Tudi Kožuharja zato zavidajo in komaj čakajo, kje mu bodo lahko škodovali in ga oblatili.« »Vi ga kar zagovarjajte, jaz pa svoje vem,« se je ujezilo dekle. Prav vseeno ji je bilo, če bo oče zastran tega tudi štirinajst dni jezo kuhal. Rada bi videla, da bi bila prej ko prej doma. Znočilo se je in Marjetki je bilo kar tesno pri srcu. Kar venomer so se ji prikazovale v temi sive in mrzle Kožuharjeve oči, ki so jo poželjivo gledale. In oče se kar ni dal spraviti v kozji rog. »Tega pa menda vendar ne boš rekla, da ne bi bilo dobro, če bi mi vsaj polovico tistega imeli, kar ima Kožuhar,« je še dalje bezšl vanjo. »Hvala Bogu, da nimamo. Je že bolje, če smo bolj na malo, pa je vsaj tisto, kar imamo, pošteno pridobljeno. Tako nam vsaj težke vesti ni treba krotiti v srcu.« »Kaj pa, če je vsaj polovico tistega, kar ima Kožuhar, zares naše?« »Kako naše« se je začudilo dekle. »I, prav gotovo, da sem jaz včasi vsaj toliko pripomogel h Kožuharjevemu bogastvu kakor Kožuhar sam. In če se natanko premisli, je tisto po vsej pravici moje.« »Oče, nikar ne bodite otročji! Kdo je pa že slišal kaj takega? In Kožuhar, da bi kaj dal? Vzel že,< se je smejala. »Saj bi bilo treba z zvijačo dobiti tisto nazaj.« »Bežite, bežite! Ce bi vas zdaj kdo slišal, bi dejal, da vam gre ob pamet.« »Čudna si, presneto čudna! Nič si ne daš dopovedati.« Volčjana je prav zares že jezilo. Pa hčeri te-ga^ni hotel pokazati. Videl je pa tudi, da mu ne kaže še naprej prepirati se z dekletom, ker bi prej plankam dojxivedal kakšno stvar kakor njej. Ker sta medtem prišla že nad hiše in ni hotel, da bi še kdo drugi slišal, o čem se pogovarjata, je rajši zaključil pogovor. »No, bomo že še videli, kako in kaj,« je dejal. Marjetka na te besede ni odgovorila. Tudi mislila si ni, da bi imel oče še kaj za hrbtom. Kar odleglo ji je, ko je utihnil. V vasi so po nekaterih hišah že gorele luči, iz kuhinj pa je dišalo po zabeli in po skuhi, ki so jo v kotlih kuhali za prašiče. Marjetka je začutila, da je lačna, in prijetno jo je poščegetala misel, kako bi bilo, če bi zdaj našla na mizi zvrhano polno skledo z ocvirki zabeljenih koruznih žgan-cev. Toda vedela je prav dobro, da je to samo pobožna želja, zakaj za večerjo bo samo krompir v oblicah, ki je bil pri Volčjanovih kar dvakrat na dan na mizi. Tedaj si je pa zares zaželela, da bi se vsaj nekaj spremenilo v njenem življenju ... (Se bo nadaljevalo.) Dober radio. Prvi: »No, kako si zadovoljen s svojim novim radijskim sprejemnikom?« — Drugi: »Hm, to ti je cela lokomotiva!« — Prvi: »Kako to?« — Drugi: »Na vseh postajah piska.« Tisk: Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (Jože Kramarič)