333
Iz lirike mladih
Zoran Božič
SVOBODA    pusti me, človek,
da se razlezem v odpadke.
potem me bodo odpeljali
v smetnjaku
na robu gozda polili
z nafto
in zažgali.
v klubu samomorilcev si bom izposodil svojo žaro
nikogar se ne bojim, ničesar se ne bojim, niti smrti.
razen kadar me zares zagrabi strah.
zdajle mi
je
kar
dobro.
TROHNOBA    slizka in gosta vročina, ki jo moraš vsako noč nositi v želodcu jo mirovati v postelji razblinja
jedro in mehko devico prožno vzmeteno skrbno med lepimi nogami, razlite noči so visoke, prigrizejo ti zeleni kvas skozi požiralnik visoko v poljubljana usta.
Zoran Božič, Marjanca Kočevar-Colarič
kolnejo te mesečine.
čma krsta
se utrne skozi kožo
brez moškega pri pogrebu.
zvezde ležijo vsako polnoč nižje.
REVOLUCIJA    ti presunljivi.
iščeš žrtve med močnimi.
med jeklenimi kamni visokih bregov.
ti zidaš krvave pege na razžarjeno obličje dneva.
zasipaš nočne sanje z jedkim pršičem radiacije.
kdo te je klical, kdo te je klical,
da mi razkrajaš telesa misli
in jih odvažaš
na pokopališča brezizhodnosti.
plaziš se skozi gobasto srce
moriš radostne izvire hrepenenja,
ki se pretaka pod plazovi ljubezni
vsak dan zakolješ otroka sreče.
zavdajaš nezrelim življenjem
v krematorijih negotove prihodnosti.
ti presunljivi.
vzel bom v levo roko noč.
vzel bom v desno roko dan.
ti presunljivi, premagal, ubil te bom!
334