Smreka.
*5#a samem, v noči jasni, f- Stoji med snegom smreka; *  Od biserov ledenih Iskri se jej obleka.
Kot bi drevo božično Ugledal v noči sveti, Tako, samotna smreka. Na tebe moram zreti!
In v mislih ti prižigam Božične luči zlate, Želja in sanj in upov Stotero nizam nate! . . .
Kako v zelenju živem Ta srčna dika sije, Z vršiča pa se zvezda Leskeče — poezije!
Kot dečku, kadar gleda Božične. zlate sveče, Tako srce v nemirnem Veselju mi trepeče . . .
Oj, gori, zvezda sveta, Srce mi zate žije! Prelep je božič dušni Pod zvezdo poezije!
A. Funtek.
Brata.
(Novela.  —  Spisal A. Funtek.)
^jfregor!« — Nobenega odgovora. "T »Gregor!«
Mož,   sedeč na podrti nizki  klopi pred borno kočo, ozre se po gosposko oblečenem človeku, stoječem pred njim. Začel se je delati   mrak,   ki  rad izvabi človeka iz temačne sobe pod milo
nebo zlasti sedaj po letu, ko te pozdravi večerna sapica. Prav lahko še opazujemo nagovorjenega moža: v najboljših letih je še, a nič prijaznega ne gledamo na njem: sovražen pogled mu švigne iz udrtih očij, in sovražno mu zveni glas, ko reče: » A ! ti si!«
1