74
Natoroznanski pomenki.
Spisal po   nemškem *) Juri Pavalec.
Kaj in kakošne so megle in oblaki in kako se
narejajo.
Voda, ki po raztegnjenih drobcih v zraku plava in ga mrači, je tisti dim, kakoršnega vidimo tudi iz vrele vode hlapeti; v zraku pa ga meglo in oblake imenujemo.
Megla in oblak razločujeta se le po visočini, kteri sta v zraku. Oblak je visoko v zraku viseča megla; megla pa je na zemlji ali ne visoko nad zemljo ležeč oblak. Oba-dva hočemo tedaj z občnim imenom „megla" nazvati, in da to smemo, se prepričamo, ako se podamo na breg, ki je z oblaki zagernjen; tam najdemo v okrajini oblakov tudi meglo.
Ako oblake pazljivo opazujemo, vidimo, da ne visijo mirni v zraku, ampak da se z zrakom vred gibljejo na vse strani sveta; včasih zlo hitro plavajo in v spodnjih okraji-nah zraka vetru ravno nasproti; dvigajo se in pa padajo, to vidimo, ako opazujemo, kako zdaj verhunce bregov zagri-njajo, drugikrat pa više teh visijo. Nekteri menijo, da naj tanji oblaki so eno milo visoko v zraku in še več; mera je pa pokazala, da so 900 do 1400 francozkih metrov (jneter ima okoli 34 naših pavcov) višji kakor atlantiško in tiho morje. Deževni in gromni oblaki so večidel celo nizko nad zemljo, in se le tedaj kviško dvignejo, če so po dežji ali snegu ali na kako drugače nekoliko vode zgubili. Poleti plavajo oblaki više kakor pozimi, in v vročem podnebji više kakor pri nas; v merzlem podnebji so večidel celo na zemlji in so mornarjem zlo neprilična megla, Grenlandcom in Eskimom pa zlo ljuba, ker lože zasledujejo in lovijo morske pse.
Oblaki niso samo različno visoki v zraku, temuč so tudirazlično gosti, in zatega voljo razno pisani. Gosti oblaki poserkajo vso svetlobo in se temni vidijo; tanji pa je nekoliko skozi spuščajo, nekoliko pa je raztresajo in so zatega voljo belkasti. Tisti oblaki, ki so soncu bližji in zato tudi močneje osvetljeni, kažejo včasih naj lepše barve.
Druga lastnost oblakov jeraztegljivost na dolgo in široko, ki je pri oblakih različna; gromni oblaki so naj bolj raztegnjeni.    Ako se včasih vse nebo oblačno vidi, ne
*) V poslednjem spisu „koliko vaga naša zemlja" je izostal zoper voljo g. pisatelja pristavek „po nemškem". To popravimo tedaj danes.                                                                                   Vred.
stori tega samo en oblak, temuč jih je več blizo eden dru-zega visečih, kterih vsaki je dostikrat iz več verst zložen, in ta videzna raztežnost oblakov, kakor tudi vsake druge vidljive stvari, izvira od tega: kako deleč so oblaki od nas in odkodar jih oko pazovavca ogleduje. Oblaki, ki so naj bolj visoko v zraku, se vidijo le kakor nitke in rajdice, so pa berž ko ne ravno tako , če še ne bolj , raztegnjeni, kakor deževni, ki so celo blizo nas; oblaki, ktere naše oko pošev gleda, se dolgi in ozki vidijo , čeravno so morebiti na vse strani enako raztegnjeni; ako jih po njih širokosti gledamo, se dosti manjše delajo kakor so v resnici.
Kako debel je kteri oblak, nam je mogoče izmeriti, ako se kakor pojas okoli bregov verstijo. Takšen oblak sta merila Povtier in Hassard in sta našla, da je bil 450 do 850 francozkih metrov debel. Da se včasih tako debeli oblaki na obnebji namnožujejo, ko je ravno okoli nadglavne pike le malokter oblačec viditi, je le pomota oči, ktere dalje razlagati ni naš namen.
Včasih se oblaki hitro povekšavajo in ravno tako hitro zopet zmanjša vajo; tega vzrok je berž ko ne deloma električnost; zraven tega pa, kar je lahko zapopad-ljivo, se mora oblak tudi povekšati, ako ga veter požene v vlažne zračne lege, v kterih je toplote manj, ker se tam nevidljivi soparji v vidljive deliče oblakov premenvajo. Da se umanjšavajo ali pa da celo zginejo, se zgodi, ako jih veter tira čez kraje, v kterih gorki in suhi zrak ali se sam visoko dviguje ali pa ga veter visoko žene. Iz tega je tudi lahko razumeti, kako vetri oblake raztepsti morejo.
(Konec sledi«)
Natoroznanski pomenki.
Spisal po  nemškem Juri P a valec.
Kaj in kakošne so megle in oblaki in kako se
narejajo.
(Dalje.)
Podoba oblakov je tedaj, kakor smo slišali, vsakemu rahlemu vetriču podveržena in zategavoljo tudi različna. Naj bolje nam je podobe oblakov razjasnil Anglež Howard razdelivši jih v troje glavnih: v perjasto (cirrus), kupato (cumulus) in verstnato (stratus) podobo; in v c ve ter o združenih: v perjasto-kupato (cirro-cumu-lus), perjasto-verstnato (cirro-stratus), v e rs t na t o-kupato (cumulo-stratus} in kupato-perjasto-verst-nato ali pa deževno (nimbus) podobo.
Perjasti oblaki so nježne in ravnobežne, ali pa zmešane včasih kakor mladike granaste nitke. Po stanovitno lepem vremenu je ta oblak naj pervi, ki modro podnebje beli; je pri suhem vremenu bolj nitkast, pri mokrotnem vremenu in bližnjem dežji pa nekako zapran; večidel je čez miljo visoko v zraku, in zaderžuje v sebi berž ko ne tudi snežene drobce.
Ako se perjast oblak zgosti, se rad v perjasto-verst-natega ali pa v kupatega premeni. Perjasto-verstnati oblaki so mali, beli, večidel krogli, razporedeni oblačici, ki jih„ov-čice" imenujemo; le če so veliki in ostro omejeni, se prikažejo zvečer toplega poletnega dne in so po stanovitno mokrotnem vremenu dober prerok lepega vremena,
Perjasto-verstnasti oblak je le malo gost, dosti dalje raztegnjen, kakor bi se pričakovati moglo od njegove oseb-šine, in ima zlo premenljivo podobo; visoko v zraku je kakor množina malih oblačicov in na obnebji, kjer le njegov navpičen prerez vidimo, se vidi kakor prostrane verste, ki včasih celo nebo ali pa saj večidel kakor z belim zagri-njalom zakrivajo. Ta oblak je tudi tisti, kteri, če je dosti tanek na sončnem zahodu stoje krasno prelivanje barv ali večerno zarjo, — ako pa je gost, oblačen večer uzro-kuje in vselej tih dež po celi deželi prerokuje.
Verstnati oblak je po pravem to, kar mi za„mcglo" imamo, namreč kot voda raztegnjen oblak, ki se zemlje dotikuje. Naredi se ta oblak, ako dnevna toplota je od nočne zlo različna; naj rajše se vlači nad globokimi vodami^
in mine včasih celo , ker se kakor rosica vleže , ktera ob mrazu v škodljivo slano zmerzne; včasih pa se kviško dvigne in se v k upat oblak premeni. Nad polarnim morjem so skoz celo leto takošne megle, ktere 150 do 200 čevljev visoko sežejo.
Kupat oblak se pa naredi takole: kakor hitro kje sonce zaide, se zemlji gorkota, ker se zraku oddaja, več ne dostavlja, in ona mcrzleja prihaja, posebno ako ni vetra (sape) in je nebo jasno. Suha zemlja se po tem takem le enmalo po verhu ohladi; pri vodi vendar je druga. Voda se vsa razhladi in to se takole zgodi: Kakor hitro vodni drobci so se na verhu do 3° R. razhladili, padejo na dno, in na njih mesto stopijo drugi na poveršje, s kterimi se ravno taka godi, kakor s pervimi, in to gre tako dolgo , dokler niso vsi deli vode naj gornji in naj dolnji do 3° R. raz-hlajeni bili. Ako je vode veliko in je njena dnevna toplota zračni toploti enaka ali pa le malo nižja , vsakokrat vendar čez 3° R., mora tedaj v tihi in jasni noči njena toplota na nje poveršji višja biti, kakor pa toplota sosedne suhe zemlje, in zategavoljo mora tudi zrak nad vodo toplejši biti, kakor pa po zemlji, in tudi več soparjev zaderževati. Ob enem mora pa tudi zrak nad zemljo k vodi teči, kjer potem toplejši zrak nad vodo razhladi in tako meglo napravi. Kakovost take megle izvira od globočine in toplote vode. Menda bode zdaj tudi vsak lahko razumel: zakaj se po okrajinah, ktere so vlažne in močvirne in v kterih so potoki in velike mlake ali ribnjaki, včasih velike megle vlačijo.
Kupat oblak se lahko spozna po svoji polobeli podobi, ktera ima natanko ravno-važno podlago. Kupat oblak vstane, ako je nebo čisto in jasno, kakor pernati iz malega nevredjenega oblačica , kteri se čuda velik naredi po tem, da vse male oblake okoli sebe zbere, in se z njimi združi. Čudno je pri takih oblakih, da se večidel vjutro jasnega dne narejajo, da naj toplejšega časa podnevi rastejo, zvečer pa minejo in modro nebo odkrijejo. Berž ko ne dela to zrak, ki se kviško dviguje in soparje v gornje hladniše zračje tira, kjer se zgoste in v oblak premene, kteri pa zopet pada, kakor hitro se gorki zrak dvigati neha, zopet v teplejše zračje pride in se vdrugič vsopari.
Včasih zgubiva kupati oblak svojo polobelo podobo, in hitro kviško raste, tako da se nad njegovo ravnovažno podlago goste kosme narejajo in to je verstnato-kupat oblak, ki nam vselej z deževjem žuga.
Ako se kteri teh oblakov, ki smo jih popisali, v deževni o{>lak preminja, se lahko pri tem vsakrat čudne prikazni vidijo: v nižjem zračji zastoji kupati oblak v svojem teku, se združi z nad njim visečimi perjastimi oblaki in se v verstnato-kupati oblak premeni, ki se kosmi-nast vidi, se zmirej temniši in temniši dela in nam nazadnje obilno dežja vsiplje, od kterega v posebnem oddelku drugikrat več.
78