Encijan.
Živela je roza samotna                     Do neba plane veter,
sred travniha tihe dni,                     pa angelu zgodbo poue,
na bele sneznike so zrle                  oj, angelu, ki na nebu
vsak hip /i vlažne oii.                     prižiga zvezde svetle.
Tam gori bi rada cvetela,                 Ko roža najlepši sen sanja,
kjer blizu njen bratec — nebo,         pa pride angel z neba,
tam gori je bela sreča,                     ponese rožo sred noči
tam bi se smehljala lepo.                 na trato vrh gora . . .
A roza ne more na gore,                 ln v jutru se čudi roža
zato je žalostna osa.                        in gleda, smehlja se lept),
In vetru žalost potoii,                      saj blizu tako ji je bratec,
a ueter se ji smehlja.                       njen bralec — to modro nebo.
Na beti ptanini hraj solnca se smeje roza use dni; zato ji je modro vse cuetje, zato so ji modre oči . . .
Jos. Vandot