ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . 1988 . 4 • 533—541 533 B o g o G r a f e n a u e r IZ STAREGA V NOVI PROSTOR Referat s 24. zborovanja zgodovinarjev v Ptuju od 28. do 30. septembra 1988. Ko snio se ozirali pred pol stoletja, 1938, že zavedajoč se nove življenjske ogroženosti slovenskega naroda (po anšlusu in prvi češki krizi ter prav pred Münchenskim sporazumom ali celo že po njem) na še mladi dvajsetletni ju­ bilej jugoslovanske države, sta se kazali — ostreje kot danes! — dve v po­ membnem smislu različni stališči o njenem nastanku in o pomenu različnih komponent poti do zgodovinskega rezultata »ujedinjenja« 1. decembra 1918. To se zelo jasno izraža v časovnem težišču spomina te dvajsetletnice v teda­ njih različnih objavah. Najrazločnejše je bilo to pripeto v likvidacijo avstro- ogrske oblasti nad Slovenci, Hrvati in Srbi v dvojni monarhiji konec oktobra v mojem članku z istim naslovom, kot ga nosi današnje predavanje, objavlje­ nem v oktobrski številki Dejanja (I, 1938) »ob dvajsetletnici osvobojenja« (str. 269—276); članek se je končal z oceno, ki je implicitno jasno razlikovala za Slo­ vence pomen oktobra in 1. decembra: »Svobode, ki smo si jo sami priborili, nismo mogli sami varovati niti toliko časa, da bi se urejeno in enakopravno pogajali o združenju v eno državo. Prav tu je najbolj tragična točka zgodovin­ skega razvoja slovenskega osvobojenja«. V Sodobnosti (VI, 1938) je bilo isto stališče izraženo na dva načina: Najprej v počitniški številki (7/8, str. 289— 293) z Vodopivčevim člankom Slovenski uporniki »ob dvajsetletnici upora slo­ venskih vojakov v Judenburgu, Murauu in Radgoni«, nato pa v oktobrski šte­ vilki (9/10, str. 400—411) z objavo odlomka romana Požganica Prežihovega Vo- ranca, ki opisuje zlom monarhije v Mežiški dolini v »enem izmed prvih dni ob razsulu avstro-ogrske monarhije« po 29. oktobru (Mežica zruši oblast). Ljub­ ljanski zvon (L VIII, 1938) je nakazal to stališče le simbolično z objavo Brnči- ćevega eseja »1918—1938«, ki se spušča v zgodovino le z značilnim začetkom »Pred dvajsetimi leti smo Slovenci prenehali biti podložniki cesarstva«, esej pa je bil objavljen tudi v jesenski dvojni številki časopisa. Drugače je bilo to pri publikacijah, ki so bile povezane tako ali drugače s političnimi skupinami, ki so pred 1935 ali po tem letu bodisi s prepričanjem bodisi z notranjo kapitula­ cijo zaradi prevzema oblasti nad Dravsko banovino sodelovale v beograjskih vladah in s tem vsaj formalno pristale na stališča oktroirane ustave iz leta 1931 o neobstoju slovenskega naroda. Liberalna stran je kot poseben zbornik »ob dvajsetletnici Jugoslavije« izdala 370 strani obsegajočo decembrsko šte­ vilko revije Misel in delo (IV, 1938, 341—711), klerikalna stran je »ob dvajset­ letnici kraljevine Jugoslavije« izdala (šele 1939) Spominski zbornik Slovenije, pa tudi Cas (XXXIII, 1938, 57—61) se je spomnil jubileja šele v decembrski številki, čeprav je klerikalni strani pri obeh publikacijah treba priznati veliko večji slovenski vsebinski poudarek v primeri s predvsem »jugoslovenskim« poudarkom liberalne strani. Preprosta časovna razlika težišča jubileja izraža bistveno različni oceni preteklosti (pri Slovencih in tudi kje drugje gotovo pogojeni tudi z bistveno različno oceno politične sedanjosti 1938 in seveda tudi z različnimi tedanjimi političnimi usmerjenostmi in gledanji na narodnostno vprašanje v unitaristični Jugoslaviji): ali je jedro osvoboditve v zrušitvi stoletne tuje oblasti ali pa šele v zagotovitvi nove že osvojene svobode z nastankom novega državnega okvira, zastavljenega — delno zaradi tuje nevarnosti, delno zaradi srbske težnje po 534 В. GRAFENAUER: IZ STAREGA V NOVI PROSTOR obvladovanju države — v ostrem neskladju z narodnostno strukturo nove kra­ ljevine. Pašićevo vztrajanje septembra in oktobra 1918, da je treba zavarovati pravico Srbije na »osvoboditev in zedinjenje Srbov, Hrvatov in Slovencev« in preprečiti jugoslovanskim narodom v avstroogrski monarhiji, da se uveljavijo ob zlomu monarhije kot samostojen političen činitelj, je v tem pogledu izredno poučen — za slovenski položaj vsaj v razmerju do nemškega ostanka dvojne monarhije pa je bil tudi usoden. Ko sem pisal o tem prvič pred petdesetimi leti, sem od dokumentov mogel uporabiti le Šišićevo izdajo (Dokumenti o po­ stanku kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca 1914—1919, Zagreb 1920), pa se­ veda slovenske časopise od 1908 naprej in časnike posebej za 1918, ter vsaj veliko večino literature, ki je dotlej obravnavala slovensko razmerje do tega preloma. Ko sem 1945 pisal razpravo o vprašanju naše meje proti Avstriji (Ko­ roški zbornik, 1946, 383—388). moje znanje ni bilo bistveno večje. Ko pa sem trideset let pozneje za petdesetletnico koroškega plebiscita pripravljal raz­ pravo o istem vprašanju (Slovenska Koroška v diplomatski igri leta 1919, zbor­ nik Koroški plebiscit, 1970, str. 295—378, posebej o tem 299—314), sem razpo­ lagal z bistveno obsežnejšo jugoslovansko dokumentacijo, pa tudi z izdajami francoskih in angleških virov ter z razpravami o ameriških in italijanskih vi­ rih za ta vprašanja. Novi viri so v celoti potrdili presojo, ki se mi je izobliko­ vala v študentskih letih, in moram reči da se v bistvenih potezah razlikuje od obrambe Pašičeve politike v obeh velikih delih prof. Đorđa Stankovića, čeprav je ta seveda razumljiva s srbskega stališča gledanja — toda ne s stališča Jugo­ slavije kot skupnosti več samobitnih narodov.1 Poudarjam, da se je pokazala ista razlika v oceni »resničnega razpoloženja narodov za eno državo v pred­ večerju zloma avstro-ogrske monarhije« in »imperialističnem značaju prvega decembra«, ki »kakršen je bil, ni bil nikakršen dan zedinjenja«, tudi v članku »Prvi decembar« v 29. številki VII. letnika Borbe, v kateri je bilo tudi sporo­ čilo o prvem zasedanju AVNOJ v Bihaću (6. XII. 1942), ki je izrazil svojo sodbo v sklepu: »Trebalo je da prođe dvadeset i četiri godine, da bi se istoriski smisao prvog decembra, upropašćen i izopačen osamnaeste, mogao ostvariti u plamenu Narodnooslobodilačke borbe svih naroda Jugoslavije«. To seveda za moje mišljenje ni obvezna sodba — čeprav je Janko Pleterski 1974 mislil, da bi bilo koristno uvrstiti ta članek v obvezno berilo v vseh naših šolah.2 Mesto tega postavljam svoje temeljne teze, sloneče na mojem (nepopolnem) poznanju virov, o slovenski poti iz dvojne monarhije v Jugoslavijo in o posledicah njene zakrivljenosti po osvoboditvi 29. oktobra 1918 zaradi interference italijanskega pritiska in Pašičeve malo/velikosrbske koncepcije rešitve jugoslovanskega vprašanja. Ko sem prvič pred petdesetimi leti pisal o teh vprašanjih (v že omenje­ nem članku in še dvakrat — Koroška pred novimi dogodki februarja 1938 in Slovenska svoboda maja 1939),3 sem se omejeval (ob zelo skromnem upošteva­ nju stališč velesil o razbitju avstro-ogrske monarhije v letu 1917/18 posebej glede na Slovence) na domači slovenski politični razvoj s tremi poglavitnimi tezami : a) Do leta 1914 se je postavljalo jugoslovansko vprašanje pred vse tri ve­ like slovenske stranke, vendar so ga reševale le v okviru obstoječe Avstroogr- ske države; drugačne rešitve so bile predložene le v Cankarjevem vizionarstvu in v družbeno marginalnem radikalnem jugoslovanskem gibanju Preporodov- cev. 1 Đorđe Stanković, Nikola Pašić, saveznici i stvaranje Jugoslavije, Beograd 1984, in isti, Ni­ kola Pašić i jugoslovensko pitanje 1—2, Beograd 1985, delno tudi isti, Iskušenja jugoslovenske istoriografije, Beograd 1988. 2 Istori j ski arhiv KPJ 1/2, Borba 1942—43, Beograd 1949, str. 263 si.; J. Pleterski, Nekaj ne­ pričakovanega odgovora Dušanu Kermavnerju, ZČ 28, 1974, str. 369 (op.) ; vendar gl. razliko med Pregledom zgodovine ZKJ, Beograd—Ljubljana 1963, 23 si., in Zgodovina ZKJ, Ljubljana 1986, str. 54. 3 Dejanje 1, 1938, str. 73—80, in 2, 1939, str. 217—224; gl. ponatis v B. Grafenauer. Slovensko narodno vprašanje in slovenski zgodovinski položaj, Ljubljana 1987, str. 18—26, 53—60, 120—127. ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . 1988 • 4 535 b) Do odločilnega preloma je prišlo zaradi različnih vzrokov (od 1914 na­ prej) v letih 1917/1918, ne s samo majsko deklaracijo, pač pa v okviru dekla­ racij skega gibanja, ki je imelo svoj bistven delež pri treh prelomih leta 1918 (31. I. v spomenici Jugoslovanskega kluba ob mirovnih pogajanjih v Brest- Litovskem, 16./17. VIII. v ustanovitvi Narodnega sveta, dopolnjenim 6. X. z Narodnim vijećem, in 28./29. X. z razkrojem monarhije v narodnostne enote na podlagi Wilsonove zahteve po zadovoljitvi »narodnih stremljenj« avstrijskih Jugoslovanov kot pogoju za premirje z monarhijo v odgovoru z dne 18. X. 1918). c) Nepripravljenost slovenske politike na ta preobrat, srbska politika (iz­ ražena posebej v igri okrog ženevskega sporazuma) in italijanski pritisk s šir­ jenjem nove okupacije so z aktom 1. decembra sodelovali ne le pri »razdelitvi našega narodnega ozemlja med štiri države«, marveč tudi v slovenski neena­ kopravnosti v novi Kraljevini SHS. V uvodu navedeni znanstveni spori, simbolično izraženi v prvenstvenem izbiranju težišča jubileja slovenskega bivanja v Jugoslaviji z oktobrskim ali prvodecembrskim datumom se kažejo v sporih med zgodovinarskimi tezami •— morda smem trditi celo, da med različnimi oblikami zgodovinske ideologije —• do danes. V bistvu gre za spor (med z ene strani slovenskim in z druge — pre­ vladujočim? — srbskim gledanjem) ali smo bili (poleg Slovencev tudi drugi habsburški monarhiji podložni južni Slovani) osvobojeni (v smislu velikosrb- ske mitologije),4 ali pa smo se osvobodili, vendar na to premalo pripravljeni, da bi si mogli to svobodo zavarovati vsaj do enakopravnega pogajanja za zdru­ žitev vseh jugoslovanskih narodov (po slovenski tradiciji bi morali biti v tej skupnosti tudi Bolgari) v skupno državo. Vprašanje pa sega tudi še naprej v vprašanje periodizacije slovenske zgodovine: kje je pomembnejše težišče raz­ mejitve med podložnostjo dvojni monarhiji in življenjem v jugoslovanski državni skupnosti — ali ob osvoboditvi med 29. oktobrom in 1. novembrom (Maister v Mariboru!) ali ob dokončni razdelitvi Slovencev med 10. oktobrom in 12. novembrom 1920, ko je tretjina slovenskega ozemlja ostala zunaj Kra­ ljevine SHS (da ob tem rezultatu ni bil poglavitna meja 1. december, je ob pregledovanju zgodovinskih kontinuitet takoj jasno). Ob tem se postavljata še dve vprašanji: ali ni povezan s prepletanjem nasprotij med koncepcijama, iz­ raženima s proslavljanjem oktobra in prvega decembra, tudi rezultat oktobra in novembra 1920, ki je pomenil razdelitev Slovencev, kakršne do tega časa še nismo doživeli, in drugo vprašanje, ali je bila slovenska odločitev za Jugosla­ vijo leta 1917/18 pravilna in zgodovinsko opravičljiva (vprašanje opredeljujem, ker se javlja v našem času že drugič — prvič se je zastavljalo že sredi prvega desetletja obstoja Kraljevine SHS, najbrže ne le v okviru KP J). O večini vprašanj, ki sem jih formuliral, bodo na našem zborovanju odgo­ varjali zgodovinarji, ki so po svojem delu bližji tej posebni problematiki in bolje poznajo vire zanjo. Pa vendar si prisvajam glede na svoje delo — in zgo­ dovino, ki sem jo sam doživljal, čeprav brez arhivskih virov, toda z vsemi ob­ vestili, ki so bila dostopna v tedanjih razmerah (mnogo bolj odprtih, kot so 4 Različna stališča v tem pogledu so se Jasno pokazala ob 50-letnlci nastanka Jugoslavije že v zborniku Naučni skup u povodu 50-gođišnjice raspadanja Austro-ugarske monarhije i stva­ ranja jugoslovenske države, JAZU, Zagreb 1969; poznejšo naraščajočo literaturo je mogoče najti v bibliografijah jugoslovanske historiografije do 1975; za konfrontacijo različnih stališč pa je poučna zlasti razprava ob publikaciji Petranovičeve Istorije Jugoslavije, Beograd 1980 (str. 15— 35), zbornika dokumentov Jugoslavija 1918/1984, ki sta ga priredila B. Petranovič in M. Zečevič, Beograd 1985 (druga izdaja 1918/1988, Beograd 1988) — do neke mere spada sem tudi podoben zbornik Jugoslovenski federalizem, Ideje i stvarnost I, 1914—1943, Beograd 1987, ki sta ga pripra­ vila ista dva avtorja — in monografije Janka Pleterskega, Nacije — Jugoslavija — revolucija, Beograd 1985 (Ljubljana 1986) v več znanstvenih časopisih: Marksistička misao 1986, str. 206—263, Naše teme 1986, str. 1907—2032, Istorija 20 veka, 1986, str. 173—188 in še kje; bliže publicistiki so zborniki kot Historija i suvremenost, Zagreb—Ljubljana 1984, in Istoriografija — marksizam i obrazovanje, Beograd 1986, povsem publicistični pa seveda prispevki v različnih tednikih, med katerimi je do 1986 imel najvišjo raven NIN, od začetka 1987 pa mu je raven pisanja žal bi­ stveno padla in je izgubila nekdanjo ceno. 536 в- GRAFENAUER: IZ STAREGA V NOVI PROSTOR sedanje!) radovednemu in angažiranemu mlademu zgodovinsko šolanemu pu­ blicistu5 — pravico povedati tudi svoje lastne odgovore. Zlasti, ker so zvezani s pogledom, ki ga branim vse svoje življenje, da se vidi vsak trenutek v zgo­ dovini drugače, če ga gledamo le iz njegove najbližje okolice ali pa iz najširše mogoče zgodovinske povezave, v našem primeru iz celotne slovenske zgodo­ vine.6 Omejujem se seveda le na izpoved svojih temeljnih stališč. Tudi stro­ kovno imam za to svojo izpoved gotovo trdno podlago v svojih raziskavah pred skoraj dvajsetimi leti, kje so bili vzroki za slovensko nesrečo na Koro­ škem7 (ne za sam rezultat plebiscita, ki ga je razložil Janko Pleterski, marveč za celotno pot do izgube ozemlja, ki so nam ga pred začetkom pogajanj v Pa­ rizu vsaj delno prisojali strokovnjaki Združenih držav in Velike Britanije, francoski pa še med samimi pogajanji, da sploh ne govorimo o uradni stati­ stiki, ki je kazala 1910 v A coni plebiscitnega ozemlja še nad dvetretinjsko ve­ čino ljudi s slovenskim občevalnim jezikom, števni kriterij pa je bil na Koro­ škem Slovencem gotovo na škodo).8 Seveda pa se moram tudi tu omejiti le na postavitev strnjeno formuliranih temeljnih tez. Pred tem naj podčrtam, da so se izražale v nekih oblikah omenjene razlike tudi v znanstvenih razpravah ob polstoletnici propada Avstro-Ogrske,9 v politični mitologiji današnje jugoslo­ vanske krize se pa — v nasprotju s podobo tudi srbske historiografije — v publicistiki podoba o srbski osvoboditvi Slovencev (in drugih avstroogrskih Južnih Slovanov!) vnovič vse bolj poudarjeno ponavlja.10 Srbski vojni program je formalno zajel že od Niške deklaracije srbske vlade (7. 12. 1914) »osvoboditev in združitev vseh . . . nesvobodnih bratov Srbov, Hrvatov in Slovencev«.11 Realno izhodišče in — razen v času velike srbske krize 1915/1916 — tudi resnična meja in celo cilj koncepta Pašićeve vlade je bila le združitev vseh Srbov; glede na njihovo geografsko razbitost in preme- šanost z drugimi narodi in njihovimi kolonizacijskimi drobci in skupinami, je bilo to mogoče le z zajetjem pomembnih delov nesrbskega prebivalstva.12 Opo­ zoriti moram na rdečo nit velike knjige Janka Pleterskega Nacije — Jugosla­ vija — revolucija (1985, v slovenščini 1986)13 v tezi, da je glede na način geo­ grafskega stika Hrvatov in Srbov in pomešanost obojih — še bolj zamotanih tudi zaradi muslimanskega srbo-hrvaško govorečega prebivalstva (ki sta si ga v publicistiki vsaj delno prištevala oba naroda) — mogoče združiti vse Srbe in enako vse Hrvate le v federalistično urejeni Jugoslaviji. Pašić se je v svoji politiki zavedal posledic srbske razpršenosti za obseg srbskih zahtev, toda v centralistično in enotno urejeni novi državi je želel doseči le razširjanje dote­ danje Srbije, ker je le tako upal zagotoviti poseben položaj Srbov v njej.14 Težko je z gotovostjo razložiti s to politiko zvezano teorijo o enotnem iz treh 5 Prim. B. Grafenauer, Slovensko narodno vprašanje, 1987 (ponatis člankov iz let 1938 do 1940). 8 V zadnjem desetletju sem na to že večkrat opozoril, posebej tudi zaradi položaja »-so­ dobne zgodovine«, tako v uvodu v Zgodovino Slovencev, CZ, Ljubljana 1979, v predavanju Vpra­ šanje sodobnega stanja slovenskega zgodovinopisja kot znanosti in zgodovine v sistemu izobra­ ževanja v Sloveniji, ZC 36, 1982, str. 183—196, na okrogli mizi v Tolminu 1986, ZC 41, 1987, str. 147—149 in mimogrede še večkrat drugje. 7 B. Grafenauer, Slovenska Koroška v diplomatski igri leta 1919, zbornik Koroški plebiscit, Ljubljana 1970, str. 295—378, posebej str. 299—324. 8 B. Grafenauer, Narodnostni razvoj na Koroškem od srede 19. stoletja do danes, Koroški zbornik 1946, str. 118—248, posebej 165—196; H. Brix, Die Umgangssprache im Altösterreich zwi­ schen Agitation und Manipulation, 1982, str. 19—115, 166—177. 9 Gl. op. 4, Naučni skup . . . 10 Za historiografijo prim, dokumente pri B. Petranović — M. Zečević, Jugoslavija 1918/1984, str. 38—117, ter pri D. Janković — B. Krizman, Grada o stvaranju jugoslovenske države 1. I. — 20. ХП. 1918, I—П, Beograd 1964; Lj. Trgovčević. Naučnici Srbije i stvaranje Jugoslavije, Beograd 1986, opozarja na kritičnost skupine srbskih znanstvenikov okrog Cvijića glede Pašićeve politike v teh pogledih leta 1918, npr. str. 231—245. Za publicistiko prim, zlasti letos v Dugi in NIN raz­ lične članke v zvezi z razpravljanjem o prvodecembrskem jubileju. 11 D. Janković, Niška deklaracija, Istorija XX veka, zbornik X, Beograd 1969, str. 7—lil ; M. Ekmečić, Ratni ciljevi Srbije 1914, Beograd 1973. 12 Dokumentirani načrti so zajemali poleg Bosne v tem smislu vso Dalmacijo, del Like in večino Slavonije »-ne glede na to, kaj bodo storili Hrvati«; prim. Pašićev razgovor s Steedom 8. oktobra 1918, pri Janković — Krizman I, Str. 345—347. 1 3 J. Pleterski, n. d. passim, posebej (v slov. izd.) str. 146 do 176. 14 Đ. Stankovič, Nikola P a š i ć . . . i stvaranje Jugoslavije, str. 167—251; dokumentacijo za 1918 objavljata v nav. delu D. Janković in B. Krizman. ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . 1988 • 4 537 plemen sestavljenem narodu (včasih se celo zanj uporablja kar ime Srbi), ker je to morda tudi izraz političnih potreb (večnacionalno državo je bilo laže raz­ dirati v imenu nastajajoče enonacionalne kot pa nove večnacionalne države).15 V tem položaju ni bila ta teorija brez vpliva na politično mišljenje posamez­ nikov ali celo nekaterih političnih skupin pri Slovencih in Hrvatih v letih boja zoper Avstro-Ogrsko.16 Pogoj za osvoboditev izpod avstroogrskega gospostva je bila seveda zmaga antante v svetovni vojni ter hkrati mesto Srbije v njej med zmagovalci in njeni že 1914 proglašeni »vojni cilji«.1' Toda možnosti Srbije v tem pogledu so Diie omejene10 in pri velikih zaveznikih nikakor ni mogla ustvariti priznanja svojih pravic do starih sestavin dvojne monarhije, ki nikdar v zgodovini niso Diie sestavni del srbske države.19 Seveda pa njen izpostavljeni položaj v prvi svetovni vojni ni bil brez vpliva na politično mišljenje posameznikov ali celo nekaterih političnih krogov pri Slovencih in Hrvatih v letih rušenja Avstro- ogrske monarhije, čeprav je Srbija kot prva žrtev vojne ostala brez vnaprej dogovorjenih zagotovil s strani velikih zaveznic (neposredne ponudbe so se omejevale na področje Bosne in Hercegovine ter na dostop do morja v južni Dalmaciji)/"' Januarja 1918 so ZDA (Wilsonovih 14 točk) in Velika Britanija (Lloyd George) še vedno računale na ohranitev Avstroogrske le z »možnostjo za avtonomni razvoj« njenih narodov,21 pa tudi Francija se konec 1917 ni še odločila za drugačno rešitev.22 V tem položaju je bilo mogoče zrušiti Avstroogrsko le od znotraj. In v tem smislu sta učinkovala znotraj monarhije radikalizacija deklaracijskega gibanja v letu 1918, vojaški upori in organizacija narodnih svetov kot predstavnikov jugoslovanskih narodov po sredi 1918,23 zunaj monarhije pa Jugoslovanski od­ bor kot predstavnik dvojni monarhiji podrejenih Južnih Slovanov.24 Vprašanje siovensko-nemške etnične meje je bilo vsekakor obravnavano pred koncem vojne v krogih ameriških in britanskih strokovnih komisij, formulacija zuna­ njega ministra ZDA Lansinga o nujnosti osvoboditve »vseh vej slovanskega plemena . . . izpod nemškega in avstrijskega gospostva« 28. junija 191825 je za­ jemala tudi jugoslovanske narode in do konca septembra je dosegel Trumbić s strani vlad Velike Britanije in Francije pripravljenost, da priznata Jugoslo­ vanski odbor na enak način za predstavnika avstroogrskih Jugoslovanov, kot je bil že priznan Cehoslovaški odbor; pogoj je bil le sporazum Odbora s Srbijo o tem koraku.26 Tako se je začel dramatični spopad med načelnim stališčem 15 O tem prim, gradivo pri Jankoviću in Krizmanu, analizo na različnih mestih pri J. Ple- 1егзкет; značilno mesto o Zujovičevem presojanju prim, pri Trgovčevičevi, n. d., str. 260. 1 6 Prim. D. Biber, Jugoslovanska ideja in slovensko narodno vprašanje v slovenski publi­ cistiki med balkanskimi vojnami v letih 1912—1913, Istorija XX veka, zbornik I, 1959, str. 283— 326; L. Ude, Slovenci in jugoslovanska ideja v letih 1903—1914, v Slovenci in jugoslovanska skup­ nost, Maribor 1972, str. 22—85 (prva objava 1967) in še nekaj prispevkov v isti knjigi; M. Zečevič, Na istoriskoj prekretnici (Slovenci u politici jugoslovenske države 1918—29) I, Beograd 1985, in v slovenšć. Maribor 1986. 11 Gl. op. 11. 1 8 Za to vprašanje prim, dokumentacijo od julija do začetka novembra 1918 pri Jankoviću in Krizmanu, v skopem izboru tudi pri Petranoviču in Zečeviču. 1 9 Prim, za izhodišče vojne literaturo, posebej v op. 11 in za vso vojno delo Đ. Stankoviča o Nikoli Pašiču (op. 14), za dokumentacijo o možnostih leta 1918 pa nav. delo D. Janoviča in B. Krizmana (op. 10). 2 0 D. Jankovič, Jbgoslovensko pitanje i kriška deklaracija 1917. godine, Beograd 1967, str. 317—369; za položaj 1918 do konca oktobra prim, dokumente v nav. publikaciji Jankoviča in Krizmana. 2 1 Jankovič — Krizman, Građa, I, str. 12—14 in 17—19, ter do str. 50 različne reakcije Pa- šića, srbske vlade in Jugoslovanskega odbora na te izjave. 2 2 O stališču Francije konec 1917 prim. Đ. Stanković, Nikola Pašić . . . i stvaranje Jugosla­ vije, str. 194. 2 3 Većino tega zajema — kolikor zadeva Slovence — zlasti J. Pleterski, Prva odločitev Slo­ vencev za Jugoslavijo, Ljubljana 1971 ; prim, pa v slovenski literaturi tudi L,. Ude, Slovenci in jugoslovanska skupnost, Maribor 1972, str. 86—184, kjer se z razpravo združuje tudi pričevanje. 24 Literatura o njegovem delu je bodisi v memoarih, bodisi v različnih načinih drugih ob­ jav danes izredno obsežna; omejujem se na opozorilo na delo poglavitne avtorice Milade Pa­ vlove in na zbornik Jugoslavenski odbor u Londonu u povodu 50-godišnjice osnivanja, JAZU 1966; za presojo vprašanja v odločilnem letu 1918 pa so najpomembnejši dokumenti v objavi D. Jankoviča in B. Krizmana, v I. knjigi njunega dela. 2 5 Jankovič — Krizman, Grada, str. 203 in 220. 2 8 M. Pavlova, Jugoslovenski odbor, Zagreb 1925, str. 448—519 ; za dramatični spopad stališč v oktobru (med Trumbičem in Pašićem) gl. Jankovič — Krizman, Građa, str. 305—368. 538 B- GRAFENAUER: IZ STAREGA V NOVI PROSTOR odbora (z zahtevo po priznanju za zaveznike »na podlagi načela narodnosti in narodnostne samoodločbe«) ter Pašića, kot predstavnika srbske vlade, naj se prizna Srbiji pravica, »da osvobodi in združi Srbe, Hrvate in Slovence v eno neodvisno demokratično državo« (naj priznajo zavezniki Srbiji »njeno izključ­ no pravico, da osvobodi avstroogrske Jugoslovane«).27 Srbija je bila preslaba, da bi izsilila takšno stališče od zaveznikov, toda dovolj močna, da je blokirala tudi uspeh Jugoslovanskega odbora, ki ga je po 29. oktobru (že prepozno!) podprlo tudi vodstvo Jugoslovanskega veća v Zagrebu.28 Tako je prišlo konec oktobra 1918 do zloma Avstroogrske od znotraj, do njenega razpada v narodnostne enote, med katerimi je bila od 29. oktobra 1918 tudi Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Slovenci so se torej osvobodili ven­ darle (hkrati z drugimi Jugoslovani v monarhiji) sami, odpor srbske vlade zoper ta proces in samouveljavitev je dosegel le to, da jugoslovansko vpraša­ nje ni bilo navzočno ob pogajanjih za premirje z Avstroogrsko konec oktobra in v prvih dneh novembra, tako da so Slovencem Italijani v imenu premirja z monarhijo odrezali ozemlje do črte Londonskega pakta, ostali pa so brez de­ markacijske črte proti Avstriji in v novi državi brez mednarodnega prizna­ nja.29 Mejo z Avstrijo so si na Štajerskem sami zagotovili tudi z orožjem;30 mednarodnega nepriznanja pa tudi ni mogoče posebej podčrtovati, saj ga je tudi 1. decembra nastalo Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev doseglo šele blizu srede leta 1919.31 To je edino tezno dopolnilo mojih stališč ob presoji teh vprašanj izpred petdesetih let. V razpravo postavljam le še dve tezi, zvezani s sodobnim stanjem v zgo­ dovinopisju o Jugoslaviji in Slovencih: 1. »1. december« je za Slovence v prehajanju iz Avstroogrske v Jugosla­ vijo najmanj pomemben datum, saj ne pomeni prehoda iz odvisnosti v svo­ bodo, marveč samo trdnejšo zagotovitev že pridobljene svobode ob žrtvovanju znatnega dela te pridobitve. Pomembnejši je »29. oktober« kot začetek en mesec trajajoče večje svobode z res lastnim odločanjem in še večjim (čeprav nerealnim) upanjem, in morda najpomembnejša meja »10. oktober/12, novem­ ber« (plebiscit in Rapallo), ko je bil obseg slovenske osvoboditve — tudi za­ radi Pašićeve politike v zadnjih mesecih vojne (čeprav ne samo zaradi tega) — bistveno okrnjen, danes vemo, da delno tudi že dokončno.32 2. Slovenci smo se za Jugoslavijo 1918 odločili sami in to gotovo na legi­ timen način. Za to priča enako jasno »prva odločitev za Jugoslavijo« že od za­ četka 1918 naprej in dejstvo lastne osvoboditve v oktobru s tem namenom.33 V zgodovinski perspektivi je seveda to že rezultat razvoja od dozoritve poli­ tične narodne zavesti od volitev 1867 naprej do izoblikovanja slovenske kul­ ture, ki je dozorela v bistvu že do začetka našega stoletja (in kjer Momčilo Zečević veliko preveč preloma neopravičeno prestavlja šele v čas po letu 1918 27 Janković — Krizman, Građa, str. 230, 271 in 311. 2 8 Tako že B. Krizman, Austro-Ugarska i antanta 1919. godine, Historijski pregled 1/3, 1954, str. 46; Janković — Krizman, Građa, str. 438 si., 451 si. ; prim, tudi spomine G. Žerjava, Ženevski pakt, Misel in delo 2, 1936, 92—100, posebej str. 95. 2S Argumentacijo te sodbe sem dal v zborniku Koroški plebiscit, 1970, str. 309—313. 30 L. Ude, Boj za severno slovensko mejo 1918—1919, Maribor 1977 (večinoma ponatisi raz­ prav, ki so nastajale od 1960 do 1970) ; Spominski zbornik ob 60-letnici bojev za severno sloven­ sko mejo 1918—1919, Maribor 1979, in Boj za Maribor 1918—1919, Spominski zbornik ob sedemde­ setletnici, Maribor 1988 (z bibliografijo starejše lit. str. 465—518, sicer je težišče na večinoma že pred 1958 zbranimi spomini udeležencev). 3 1 B. Krizman, Pitanje priznanja međunarodnog priznanja jugoslovenske države 1919, v Isto- rija XX veka, zbornik Ш, 1962, str. 345—386. 32 A. Melik je napovedal to že leta 1919 v članku Moderna politična načela in naši obmejni spori, Ljubljanski zvon 39, 1919, str. 420 si. ; v boju za meje po letu 1945 se je izkazala njegova napoved (o nedokončnosti zahodne i dokončnosti severne — slovensko-nemške — meje, določe­ nih v letu 1919—1920) kot v celoti pravilna. 3 3 J. Pleterski, Prva odločitev, in M. Zečević, Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko zedinjenje 1917—1921, Maribor 1977, in Na zgodovinski prelomnici (Slovenci v politiki jugoslovan­ ske države 1918—1929), I, Maribor 1986 (na str. 259—274 je obsežna navedba virov in literature, med drugim tudi o vprašanju preloma leta 1918). Vsaj nekaj dokumentov o tem je tudi pri Jan- koviću in Krizmanu, Grada. ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 • 1988 • 4 539 — v nekaterih stvareh je ta prelom vseboval celo nazadovanje na tem pod­ ročju).34 Gre pa tudi za rezultat posebnega zgodovinskega položaja, ki ga danes včasih vidna mitologija o napačnosti te zgodovinske odločitve gotovo spregle­ duje. Kljub kulturnemu razvoju je bila med Slovenci pred 1914 vidna poteza nezaupanje v bodočnost naroda v obstoječih razmerah. V velikih potezah raz­ voja prebivalstva z ene strani še ni bilo premagano močno izseljevanje,35 z druge strani je grozeče napredovala germanizacija ob nemško-slovenski meji, ki je po uradnih podatkih štetij na Koroškem že občutno pritiskala absolutno število Slovencev navzdol, na Štajerskem pa se je pravkar ustavila ob pre­ lomnici ustavitve napredovanja.36 Posledice velikih gospodarskih prelomov od srede 19. stoletja naprej (izguba dohodka od prometa po njegovi revoluciji in od propadajoče stare industrije po uveljavljanju energije parnih strojev ter nove tehnologije železarstva)3' še niso bile premagane — delno se je to zgodilo šele v novem prostoru jugoslovanske države,38 seveda ne v poljedelstvu.39 V tem položaju je razumljiv občutek narodne katastrofe, ki ga izraža Loj z Krai­ gher v Kontrolorju Škrobarju za položaj v spodnještajerskih trgih,40 in izjava o »sedanji agoniji našega naroda«, s katero je v istem letu 1914 začel Izidor Cankar oceno Masljevega romana Gospodin Franjo.41 V istem smislu govori mnogo nezaupanje v slovensko bodočnost, izraženo pri vseh treh strankah (Ilešičev »ilirizem«, tivolski program, Ušeničnikovo predvidevanje stopitve s Hrvati) in še posebej v mladinskem gibanju Preporod v misli, da vodi slovan­ ska bodočnost le v neke vrste združitev z drugimi Južnimi Slovani (v kultur­ nem in marsikdaj domnevanem tudi jezikovnem pogledu).42 Krek je sicer že jeseni 1913 zapisal z večjim zaupanjem: »Jugoslovansko vprašanje ni eden iz­ med problemov, ki zahtevajo rešitve od avstro-ogrske monarhije, marveč je 3 4 To stališče o slovenskem kulturnem in narodnem razvoju je že večkrat poudaril Vasilij Melik (tudi v svojem predavanju na Ptuju, ki je bilo neposredno pred tem mojim) ; M. Zečević je to presojal bistveno drugače, češ da so dosegli Slovenci ta rezultat v kulturnem razvoju šele po nastanku Jugoslavije (Na zgodovinski prelomnici, str. 217—258) ; ta Zečevičeva sodba sloni na dvojni napaki: z ene strani pozna o slovenski literaturi in kulturi le njeno obravnavanje v raz­ ličnih razpravah in podobnem, ne pozna pa literarnih del samih in prav tako ne znanstvene publicistike — to pa je za presojo bistveno premalo; čeprav je res kulturni razvoj po nastanku Jugoslavije pomenil pomemben in velik premik, je bil to le kvantiteten, ne pa kvaliteten pre­ lom, ki je bil izvršen že pred letom 1914. Z druge strani Zećević sploh ne upošteva dejstva, da je Jugoslavija zajela le približno dve tretjini Slovencev, pri Slovencih zunaj Jugoslavije pa sta sledila po letu Ì918 izrazit upad in delno celo zatrtje slovenskega kulturnega življenja. Za slo- venski narod v celoti torej leto 1918 nikakor ne pomeni le enosmernega vzpona, marveč obratno eno izmed največjih kriz, ki jih je v svoji zgodovini doživel; na nek način se je pri tem izra­ žala tudi »jugoslovenska« centralistična politika stare Jugoslavije, ki je v presojah M. Zečeviča v celoti odsotna. 3 5 Temeljna analiza je za to vprašanje v delu Fr. Zwittra, Prebivalstvo na Slovenskem od XVIII. stoletja do današnjih dni, Ljubljana 1936, kar je kratko povzeto v analizi v Encikl. Jugosl. 7, 1968, str. 230—233, v nekaterih pogledih pa dopolnjeno v Gospodarski in družbeni zgodovini Slovencev, zgodovina agrarnih panog I, 1970, str. 34—67 (Zwitter, o virih) in 99—127 (Grafenauer, o razvoju populacije od srede 18. stoletja do druge svetovne vojne). 3 8 B. Grafenauer, Narodnostni razvoj na Koroškem (op. 8) in Narodnostno stanje in sloven- sko-nemška etnična meja na Štajerskem kot dejavnik osvoboditve severovzhodne Slovenije 1918/1919, ZC 33, 1979, str. 385—405; M. Klemenčič, Germanizacijski procesi na Štajerskem do prve svetovne vojne, CZN 50, 1979, str. 350—369; T. Zorn, Slovenci na avstrijskem Štajerskem, prav tam, str. 430—447. 37 Toussaint Hočevar, The Structure of the Slovenian Economy 1848—1963, New York 1965, 15—49, in B. Grafenauer, Encikl. Jugosl. 7, 1968, str. 353—357 ; o regionalnih posledicah prim. D. Kermavner, Politični boji na Gorenjskem in delavsko gibanje na Jesenicah-Javorniku od začet­ kov do leta 1918, Ljubljana 1974, 1. str. 31—127; J. Sorn, Začetki industrije na Slovenskem, Mari­ bor 1984. 33 T. Hočevar, n. d., str. 121—173; Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939, str. 323—695. 3 9 Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Agrarne panoge I, 1970, B. Grafenauer, Gospodarski obrat kmetije, str. 619—651, zlasti 631—651. 40 L. Kraigher, Kontrolor Skrobar I—И, Ljubljana 1914; predelana izdaja s komentarjem Fr. Zadravca, v zbirki Iz slovenske kulturne zakladnice 14, Maribor 1973, in v Zbranem delu 3, Ljubljana 1978, v izd. D. Moravca (s podatki o razmerju obeh izdaj); za komentar prim, posebej B. Teply, Narodnostno življenje pri Lenartu v Slovenskih goricah pred prvo svetovno vojno, v Svet med Muro in Dravo, Maribor 1968, str. 474 do 515. 4 1 Iz. Cankar, Dom in svet 27, 1914, str. 126 si. (ponatis v Leposlovje — eseji — kritika, I, Ljubljana 1968, str. 302—304. 42 L. Ude, Slovenci in jugoslovanska skupnost, 1972, str. 37—75 (prvič obj. 1967) ; J. Pleterski, O nekaterih vprašanjih slovenske politične zgodovine v zadnjem desetletju pred prvo svetovno vojno (prvič obj. v ZC 1979), v Studije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju, Maribor 1981, str. 102 in še ponekod v isti knjigi. Za isti obup je značilen tudi zapis Ivana Cankarja iz časa med 1908 in 1918 z naslovom Slovenska legenda, Zbrano delo 25, 1976, str. 150 (komentar str. 325, prvič obj. 1923). 4 3 J. Krek, O jugoslovanskem vprašanju, Zora 20, 1913/14, str. 73; J. Pleterski, Studije, str. 540 В. GRAFENAUER: IZ STAREGA V NOVI PROSTOR problem sam zase, ki je ž nj im najožje zvezana njena usoda, ki je od njegove rešitve odvisen to be or not to be«; to besedilo dokazuje, da je pri razumeva­ nju Krekovega šmihelskega govora 17. maja na koroškem slovenskem ljud­ skem t a b o r u o nujnosti rešitve avstri jskega jugoslovanskega vprašanja ( » M i . . . smo prepričani, da to mora priti, ker sicer ni v nevarnost i naš narod, a m p a k naša država«) v resnici pravi lna interpretaci ja Pleterskega in ne D u š a n a Ker- mavnerja. 4 3 Realnega položaja pa to ne spremeni, marveč se je takoj po za­ četku vojne še v mnogih pogledih zaostril, zlasti po vs topu Italije v vojno prot i centra lnim silam.4 4 Ob presoji slovenske odločitve v zadnjem letu vojne in po njej le še dve ugotovitvi, ki podpira ta njeno zgodovinsko opravičenost : Že leta 1925 je Anton Korošec (ki je bil tedaj v opoziciji) ob kr i t ik i tega, kar se je zgodilo Slovencem po 1. decembru 1918, vendar le povedal : »Ce bi se bili drugače orientiral i , bi n a m bilo Slovencem prineslo še mnogo več škode, kakor si je sploh moremo misliti. Gotovo je, da bi bila Slovenija razdel jena še bolj neugodno, kakor je danes. Gotovo je, da bi Avstrija, ka tere niso hoteli razkosati, dobila mar ibor­ ski okraj , da bi P r e k m u r j e pripadlo Madžarski in da nihče ne ve, kje bi se bila zaustavila roka slikarjeva, ki bi risala itali jansko karto«. 4 5 Potrdi lo te sodbe je prinesla razdelitev leta 1941 in dejstvo, da smo bili tedaj obsojeni na narod­ nostno uničenje. Pr imer java položaja 1918/1920 z rezul tatom boja za meje po 1945 pomen odločitve po 1918 še potrjuje in enako jo potrjuje t u d i položaj, ki ga imajo danes tudi po 1955 Slovenci na Koroškem. Dejstvo je, da je že 1918 slovenska n a r o d n a samozavest za razvito k u l t u r n o življenje bistveno zrasla v primerjavi s položajem pred začetkom prve svetovne vojne. To dokazujeta tudi zapisnika obeh sej ku l turnega odseka n o v e m b r a 1918, ki vse do danes ni­ sta bila v ustrezni obliki objavljena in ne dovolj analizirana. 4 6 S u m m a r y FROM OLD TO NEW SPACE Bogo Grafenauer The report leans on the standpoint in the article which the author published 50 years ago on the occasion of 20 years of Yugoslavia in which he — in accordance with the then opposition (1938) — considered the breaking event in the downfall of Austria-Hungary (28 th/29 th Oct. 1918) and not in the »unification« on the 1 s t of De­ cember 1918. In this respect the author still defends the following major theses on historical développement in hat period : a) The Yugoslav question was up to 1914 put before all three major Slovene par­ ties; yet they solved it only in the frame of the existing Austrian; Hunfarian state; different solutions were suggested only in Cankar's visionarism and in socially mar­ ginal Yugoslav Revival Movement (Preporodov«). b) A deciding rupture arose on account of various causes (from 1914 on) in the years 1917/1918 not with the May declaration but as well in the frame of the decla- rational movement, which had an essential part in three ruptures in 1918 (31s Janu­ ary in the memorandum of the Yugoslav club at peace negotiations in Brest-Litovsk; 16№/17th August in the foundation of the National council (Narodni svet), completed on 6 t h October with Narodno vijeće (the Croatian National Council), and in 28 /29 October with the disintegration of the Monarchy into national units on basis of Wil­ son's demand to satisfy »the national aspirations« of Yugoslavs in Austria-Hungary, as a condition for truce with the Monarchy in his answer dated 18 t h October 1918). c) Unreadiness of Slovene policy for such a turnover; the Serbian policy (ex­ pressed above all in the »game« about the Geneve agreement), and the Italian pres- 220 (Drva obiava ZC 1968) ; D. Kermavner, Politični boji na Gorenjskem 3, 1975, str. 239. « J. Pleterski, Politično preganjanje Slovencev v Avstriji 1914—1917. Poročili vojaške in vladne komisije Viri 1—2, Ljubljana 19S0 in 1982. 4 5 Izdaja prepisa stenograma Koroščevega predavanja, S. Kranjec, ZC 16, 1962, str. 229. 4 8 Objavljena bosta v tej številki Zgodovinskega časopisa. ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . 1988 • 4 541 sure — expanding new occupation — have with the Act on 1 s t December not only- cooperated in the »division of our national territory among four countries« but as well contributed to Slovene inequality in the new Kingdom of Serbs, Croats and Slo­ venes. d) The »1 s t of December« is for Slovenes — in traversing from Austria-Hungary to Yugoslavia — the least important date, as it does not bring transition from depen­ dence to liberty but merely affirmation of the already gained liberty-against losing a considerable part of this achievement. More important is the »29th October« as the beginning of a month lasting greater liberty with true own-deciding, and even gre­ ater (though irrealistic) hope, and perhaps the most important boundary, »10th Octo- ber/12 t h November« (Plebisicit and Rapalo) — when the extent of Slovene liberation —• also on account of Pašić's policy in the last months of the 'war (although not only because of it) — was essentially curtailed, today we know that partly ultimately. e) The Slovenes have in 1918 themselves decided for Yugoslavia in certainly le­ gitimate a manner. For that fact equaly clearly gives evidence the »-first decision for Yugoslavia« from 1918 on and the fact of own liberation in October with that pur­ pose. In historical aspect this is of course a result of maturity of national political conscience from 1867 elections on, to the formation of Slovene culture at the beginn­ ing of the 20th century.