ZA SAMOPRISPEVEK! NAŠA MALA ANKETA 0 BIIŽNJEM REFERENDUMIJ OBČANE Šiške smo izbirali povsem naključno: na ulici, igrišču, v stanovanjih. Z osmimi smo kramljali o njihovem življenju in vseh osem smo tudi vprašali, ali bodo glasovali za samoprispevek. Sedem jih je odgovorilo pritrdilno, osmi odgovor je bil negotov. Naša mala anketa ni reprezentančna, zato njenega rezultata ni mogoče posploševati na vse Šiškarje. No, vseeno želimo, da bi se napoved naših anketirancev uresničila in da bi referendum uspel. Anketo je izvedel Zlatko Šetinc. Njeno drugo glasovanje IRENA KOPIČ, PRODAJALKA NA AVTOBUSNI postaji smo srečali prikupno pla-volasko, mlado prodajalko Ireno Kopič. »Šiškarica« je komaj mesec dni, sicer pa je pristna Dolenjka— No-vomeščanka. »Kako se počutite sedaj, ko ste postali Ljubljančan-ka?« »Ne vem, kaj bi rekla. Nisem se še čisto vživela v novo okolje. Malo me mo-tita hrup in gost promet, čeprav tudi Novo mesto ni več liho in romantično me-stece.« »Kot prebivalka našega mesta boste kmalu skupaj z nami odločali o samopri-spevku. To bo že vaše dru-go glasovanje, ali ne?« »Da, pred tremi leti smo se tudi v Novem mcstu od-ločili za tako obliko zbira-nja sredstev. No, že sedaj sta zgrajeni dve novi šoli, ki sta bili že res krvavo potrebni. Tudi pri nas so se pojavljali dvomljivci, ki niso verjeli v uspeh take akcije. Sedaj, ko vidijo, kaj so pomagali zgraditi, so za-dovoljni.« Irena Kopič bo prodajal-ka v oddelku za mlade v novi veleblagovnici Maxi-market. Pravi, da bo ver-jetno nova trgovina pravo pravcato presenečenje, po-sebno za mlajše kupce, ki so doslej morali modernej-še stvari kupovati v Trstu. Sicer pa, počakajmo do otvoritve, potem pa se ogla-simo pri Ireni in videli bo-mo, ali se bodo njene na-povedi uresničile. Za mojega otroka ni prostora v vrtcu... PO STRMIH stopnicah smo se povzpeli do stanovanja Hilde Milosavljevič, modne šivilje, kakor piše na tabli na zidu stavbe. »Vi spadate med obrtni-ke, pa vas ta naziv sedaj, ko se toliko govori o njem, kaj moti?« »Veste, med obrtniki so velike razlike. Tega bi se morali zavedati tako na davčni upravi kakor tudi ljudje, ki jim beseda obrt-nik pomeni sinonim za bo-gastvo in špekulacije. Ni vseeno, če si nekdo služi vsakdanji kruh z rokami ali pa mu kuje denarce avtomatični stroj. Zgodi se, da včasih zaslužim komaj za dajatve, še posebno, če zbolim ali če plačam pri-spevke za pomočnico.« »Kako pa je s pomočni-cami ?« »Za tako natančno delo ima malokatera potrplje-nje. Pri meni delo ni ša- HILDA MILOSAVLJEVIČ, MODNA ŠIVILJA se vsaka raje zaposli v to-varni, kjer dela ob teko-čem traku.« »Kaj pa menite o otro-škem varstvu?« »Z možem sva zadnjič prebrala Javno tribuno, ki je pisala o potrebah v naši občini. Oba sva se strinjala s tem, da je res treba ne-kaj storiti. Tudi jaz imam otroka, ki ga nikjer ne sprejmejo v vrtec. Ni pro-stora, pravijo. Saj je lahko doma ob meni, toda raje bi videla, čc bi ga sprejeli. Otrok postane bolj druža-ben, bolje se pripravi na šolo___« se se odločila MILANKA DVORNIK, DELAVKA V TOVARNI DEKORATIVNIH TKANIN »Boste glasovali za samo- »Seveda je ...« prispevek?« »Zakaj pa potem še okle- »Ne vem, bom še videla.« vate?« »Kako, se vam ne zdi pro- »Ne vem, nisem se še od- blem varstva pereč?« ločila.« Vtemtrenutku edina rešitev »MISLIM, da je v tem tre-nutku samoprispevek res edina rešitev,« je povedal Jurij Gorinšek, magister ekonomije. »Samo ta reši-tev nikakor ni dolgoročna. Poskrbeti moramo za kon-tinuirano reševanje problc-matike otroškega varstva. Za naš sistem so bile ved-no značilne nekakšne par-cialne rešitve. Glede težav pri financiranju pa to: pre-več varčujemo na nepra-vem mestu. Navsezadnje je investicija v otroke in mla-dino daleč najbolj rentabil-na, na to preradi pozablja-mo. Od srca pa želim, da bi referendum uspel. Ne sa-mo zato, ker imam tudi jaz male otroke, zavedam se, da se trenutno ozko grlo otroškega varstva res ne da razvozljati drugače. Upam, da bo ideja solidarnosti zmagala nad sebično po-trošniško miselnostjo!« »Kaj vi menite, da pri-vablja toliko mladih v štu-dij ekonomije. Menda se je letos vpisalo dva tisoč bru-cov?« »Treba je priznati, da se JURIJ GORINŠEK, MAGISTER EKONOMIJE veliko mladih ljudi odloči za študij ekonomije zato, ker je to danes zelo iskan poklic in seveda tudi dobro plačan. Sicer pa, večina ta-kih odpade že v prvih letih,. saj ta študij ni tako eno-staven, kakor si nekateri predstavljajo. Treba pa je priznati, da ima v redko katerem poklicu mlad člo-vek možnost tako hitrega napredovanja in izpopolnje-vanja kakor prav v tem ...« blonsko, jaz zahtevam so-lidnost, čeprav je za to po-trebno več časa. Prav zato imam težave s šiviljami, saj PRI DVORNIKOVIH so imeli malce »neprijeten« obisk, ko smo se pojavili z našo radovednostjo. Inka-santi sedaj ob nenehnem dviganju cen res niso ljud-ki bi se jih razveselili. »Joj, kako se vse draži. Saj to je že za razjokati. Ce pa pogledaš še plače ...« »Kje pa ste zaposleni?« »V tovarni dekorativnih tkanin delam, v šivalnici. Saj veste, samo z eno pla-čo se danes ne da živeti. Pa tudi, če bi mož dovolj za-služil, ne bi pustila službe. Clovek se počuti varnejše-ga in samostojnejšega ... Pa navadila sem se že, bilo bi mi kar dolgčas, če bi ostala doma.« »Otroka imate že kar ve-lika. Ste ju imeli v var-stvu?« »Punčka je bila nekaj ča-sa. Sedaj pa tako hodita oba v šolo.« »Ko smo šli mimo cerk-ve, smo tam videli kar pre-cej malčkov. Kako to?« »Ja, starši nimajo otrok kje pustiti, pa so prosili nune. Menda je v Dravljah kar 15 družin, ki so se mo-rale zateči v tako obliko varstva.« Zataknilo se je pri fotograiiranju NA ŠIŠENSKI cesti smo srečali starejšo tovarišico, ki je pred seboj potiskala voziček z ljubko punčko. »To je pa verjetno vaša vnučka?« smo ugibali. »Seveda! No, Mojca, lepo pozdravi!« Sklonila se je k deklici in jo pobožala. Mala je sramežljivo upirala očke v tla. Ni hotela niti pove-dati, koliko je stara. S tem je spravila babico v zadre-go, saj se vendar stare ma-mice tako rade pohvalijo s tem, kaj male vnučke vse znajo. Toda Mojca se ni da-la omehčati. »V vrtcu ni prostora in tako jaz rešujem problem otroškega varstva,« se je babica nasmehnila. »Sicer pa to sploh ni v nadlego. Zelo rada jo čuvam. Pa ven-dar mislim, da bi bilo bolje zanjo, če bi šla v vrtec. Pa kaj, ko je ne sprejmejo. Da, ta samoprispevek je pa res treba izpeljati. Ce gre denar za vse drugo, naj gre pa še za to, kar je pravzaprav še najbolj potrebno. Upam, da bo uspelo!« Babica je bila res pri-srčna. Zataknilo pa se je pri fotografiranju. Ni in ni se BABICA IN MOJCA hotela slikati, tudi iraena nam ni hotela povedati. No, ker pa mala Mojca ni imela nič proti, smo slikali vsaj njo. Na naših cestah srečuje-mo zelo veliko starih mater z otroškimi vozički in zato imenujmo tudi naši znan-ki kar: Mojca in babica. 5stran št. 86