-m-              \
Mihčevi purčki
i
apa kosmata, da je bil res dan 2. julija 18Q. leta soparen in vroč dan — pravi pravcati pasji danr Žabe in žabice, navajene vročih dni, so kar zijale vročine.
In tam pred Mihčevo hišo! E, Rjavček je danes ni stražil; lomil je psička zaspanec. Ali ga je! Ni se mu moget ubraniti nagajivček: leno je telebnil z ži-vototn pod klop, zvil se in dremal, dremal, pa — zaspančkal. In spančkal bi bil Rjavček naprej in naprej, da ne bi ga bile ščipale te nadležne in sitne muhe venomer. Čas in čas je hlastnil po kateri. ko so reve postale le preveč sitne. Mirij mu pa le niso dale.
Maček, tisti grešni, se jc leno pretegaval na klopi in .drmavsal' svoj ,drmav', ko ie spet koklja prikokljala s piščeti tja in ga vzbudila. _No, pa stari grešnik bi bil le zopet .štreno' vlekel. Že je hrščal meli, in niti sitnice muhe bi ga ne bile vzdramile, da bi se ne bilo zamotalo tam v travi pišče, eh, tisto skominasto pišče, ki je tako milo čivkalo in klicalo svojo mamico na pomoč. Maček je bil takoj na vsch štirih, kot bi ga bil z vodo polil. Srpo in lakomno je pogledoval zdaj kokljo, zdaj pišče. Pa da se ta koklja ne pobere stran, ali pa da bi vsaj ne čivkalo tako to pišče! Tako se pa mačku zastonj cedi sline, da jih komaj sproti požira!
In H purčki Mihčevi! Jej, kakšni so že! Pa kakšni bi že bili, da bi bili lanski: To bi človek komaj vzdignil enega. In pa, (o bi se šele šopirili! Saj se še tako oni-le večji včasih našemi, kakor da je že velik: raz-prostre repna peresa v kolo, razpre ti peruti ter jih zabrusi po tleli, skrti še vrat, da ti je kot kuhan rak, potlej pa vozi .kočijo' po dvorišču ponosno, kot da je ves svet njegov, in kavdra na vse pretege.   In ta-
—  123 —
krat da bi mu pokazal kdo rdeč robec ali ga kako oponašal?! Ejej, ali bi videl!
Tistikrat so se kopali purčki v prahu pred pragom. Pa glej! Muha je pribrenčala in sedla ravno najhujemu prevzetnežčku na glavo. Mari je vedela, da je to sit-nežčkova glavica? Saj ni bilo nikjer zapisano, in tudi ko bi bilo! — Purček jezno zakavdra svoj ,kavdr-kavdr' in v istem hipu strese z glavo, da se od strahu onemogla muha, padajoča k tlom, komaj še ujame s krili. Ali ravno takrat jo je ugledal drugi purček. Že je nameril s kljunčkom in čebavsnil za njo, pa udaril je ž njim ob pesek, muhe ni zadel. Srečno je odbren-čala muha, brenčala pod drevjem na vrtu naprej in naprej čez cesto v sosedovo dcteljo. Purčki pa drug za drugim za njo! Šele v detelji so jo izgrešili, ko se je nekamo zarila. Jej, purčki, zdaj pa le nazaj! Bežite iz detelje hudega soseda! Če vas dobi v roko, zavije vam vratove; gotovo zavije!
Purčki so brzo pozabili na muho: kavs, čavs in
—   ham sočnato deteljo!   Kot   o praznikih se  jim  je godilo  in cvrlo.  Zadovoljno so kavdrali.   Kaj ne bi?
Hudi sosed je klepal koso. Jutri še ob rosi ima pasti detelja. Kar mu poči na uho kavdranje purčkov.
—  Malo postoji... Na to nekaj zamrmlja, vgrizne se v ustno  in jezno vrže koso v travo.  Potiej   pograbi pest krepelcev in se ves  srdit  krade  počasi   in pre-vidno naprej, od koder je slišal kavdranje. — Ugledal jih je; jeza ga zgrabi. ,Švik' zavibti krepelce, da pade tam naprej nekje na tla.
Prestrašeno zakavdrajo purčki in zbcže; in beže, beže. Vsi? — Ne vsi! . . .
Olej. oni ponosni purček leži zadet na tleh. Pe-ruti in glavica in nožici mu nerodno čepijo ob telesu. Več se ne gane! Zaprl je očesci. . .
Hudi sosed se je umaknil. N.i mu bilo žal zlob-nega čina. Vest mu jc sicer glasno očitala, da je ubi-jalec nedolžne živalce; pa ustil se je: ,,Naj jih pa doma redi; detelje nisem sejal za njegove purčke;še druge mu pobijem."
In hudi sosed je klepal dalje koso . . .
— 124 —
In tam v detelji?
Čuj, čuj! Pregnana purčka sta se prikradla do ranjenega tovariša. Kaj mu neki šepečeta ? Kaj si sti-kajo glavice ?. . . Oh, glej, glej! Z glavico mu božata lice, in s kljunčkom ga poljubujeta in s peruti ga ob-jemčkata . . . In kličeta ga, kličeta po svoje; in mnogo
imata  opraviti  okoli  njega......   ln poglej,  purčka
vzdigujeta tovariža . .. ln zdaj —poglej čuda: domu hitita ž njim, v kljunčkih ga držeč za peruti-----------
II.
Nekam naglo se je obrnil Rjavček pod klopjo, in gledal ta izprehod. Z repom je po malem migal in ni trenil z očesom. Muhe so mu tedaj brez skrbi srkale kri. Še mačka je to malce pretreslo; pretrgano je mijavkal in nekam pobito. Več ni imel pregrešnih misli po onem piščetu v travi.
Purčka lahno položita tovariša v travo pred hišo. Zopet si delata skrbi in skrbi. ln kiičeta ga, kličeta po svoje. In zopet mu božata z glavico lice; in s peruti ga ob-jemčkata... Tovariš skloni glavico in odpre očesci... Zravna se pokonci in zakavdra bolj onemoglo in ža-lostno . . . Zopet počene v travo, pa očesec ne zapre. Tovariša začneta glasno kavdrati, in purčki si stikajo glavice in božajo drug drugega .. .
Pes in mačka in koklja in piščki in kokoške in race in petelin, vsi, vsi prihite in veselo skačejo okoli purčka, in vsak po svoje poje in gode ter oznanja svetu ta preiudni dogodek.
Mihčeva teta so prišli takrat s polja domu s koSaro plevela na glavi. Začudili so se nenavadni živahni godbi domačih godcev pred hišo. Gredo bliže. Precej spoznajo, da je večji purček spodkrepeljen, in takoj vedo, kdo ga je, — hudi sosed. ,Oh, grdo člo-veče to, ta naš sosed!" Skočijo po betev masla v-omaro ter pomažejo ž njim purčku bolečino. ln purček je bil kmalu zdrav, vsaj drugi dan je bil skoro zopet Cil, .kočije' pa ni vozil po dvorišču dolgo za tem.
— 125 —
O tem smo mi drugi kmalu izvedeli. Vse se nam je čudno zdelo, vse, od kraja do konca. Tistega purčka smo šli večkrat gledat. Kaj vam pravim, čisto je ordravel, čisto. Hudega sosedovega strica se pa zdaj boje, hud6 boje ...                                         J. S..