VSEBINA VINKO BRUMEN: Krekovo po¬ litično delo v letih 1900-1907. ALOJZIJ GERŽINIČ: Kaj mora imeti in kaj naj si pridobi umetnik. BOŽIDAR FINK: Etičnost nove¬ ga kazenskega prava. MAVER GREBENC: Doneski k zgodovini Stične. ALOJZIJ ODAR: Vprašanje o slo¬ venski teologiji. TINE DEBELJAK: Mickiewicz in Slovenci. VINKO BRUMEN: Nekatera vprašanja naše kulturne rasti. TRETJA KNJIGA 1955 VREDNOTE LOS VALORES - REVISTA CIENTIFICA VREDNOTE so glasilo Delovnega občestva za Slovenski katoliški institut. Izdaja jih Slovenska kulturna akcija, Al- varado 350, Ramos Mejia, Buenos Aires. Posamezni izvod 30 pesov, 800 Lir, 3 dolarje. Na¬ kazila in čeke na ime blagajnika, L. Lenček, C. M. “LOS VALORES” Revista Cientifica. Redaccičn y Administra- cion, Alvarado 350, Ramos Mejia, Buenos Aires. VREDNOTE TRETJA KNJIGA VREDNOTE TRETJA KNJIGA UREDIL RUDA JURCEC 1955 Buenos Aires n 19 69 S 5 /4 1( v\ U l|2illiss - LJ V^. A'- V v r £>» . y , y? ?X) 4t-rUit. 33£^60H0? VREDNOTE so glasilo Delovnega občestva za Slovenski katoliški instituti. Izdaja jih Slovenska kulturna akcija, Al- varado 350, Ramos Mejia, Buenos Aires. VINKO BRUMEN KREKOVO POLITIČNO DELO V LETIH 1900-1907. Poglavje iz uvoda v V. zvezek Krekovih Izbranih spisov, ki bi 1941 izšel pri Mohorjevi družbi v Celju, pa so ob za¬ četku vojne naklado uničili Nemci. Zato je to zopet prvi natis. Daši bi za nekatera mesta morda bilo treba danes kaj razlage, naj poglavje vendar ostane, kakor je bilo napisa - no — v spomin na tiste čase. Objavlja pa se tukaj za 95 let¬ nico Krekovega rojstva in za 50 letnico Slovenske ljudske stranke. — V. B. I. POLITIČNE RAZMERE Leta 1897 izvoljeni avstrijski državni zbor 1 , katerega član je bil tudi Krek, ni mogel priti do dela. Tudi vlade so se naglo menjavale, dokler ni v januarju 1900 prišel na krmilo Korber, ki je 7. septembra 1900 parlament razpustil in razpisal nove volitve. Te pa, ki so se izvršile v decembru 1900 in januarju 1901, so še okrepile narodnoradiikalnejše struje, nemške nacio - nalce in češke radikalce. Zato tudi novi državni zbor ni mogel priti do red¬ nega dela, dasi ga je Korber skušal izmiriti z večjimi javnimi deli (več vod¬ nih cest na severu monarhije, krajša železniška zveza Gornje Avstrije s Trstom, katere del je bila tudi naša karavanško-bohinjska železnica). Grad¬ nja železnic se je izvršila, z gradnjo prekopov pa niti začeli niso. Ker se Korberju ni posrečilo, da bi rešil spor med Čehi in Nemci, ki je bil še posebno pereč od ukinitve Badenijevih jezikovnih naredb 2 , so Čehi začeli z obstrukcijo, ki so se ji pozneje pridružili tudi Jugoslovani („Slo- vanska zveza“) 3 - Stališče vlade je bilo toliko težje, ker so se tudi Madžari borili za čim večjo neodvisnost od Dunaja. Vznemirjali pa so jo prav tako študentovski nemiri v Pragi, na Dunaju in v Innsbrucku. Zato je Korber dal proti koncu leta 1904 ostavko svoje vlade. Čehi so v Korber jevem padcu videli zmago svoje obstrukcije, zato so se pomirili in pod njegovim naslednikom baronom Gautschem je parlament 5 rešil celo vrsto predlogov. Vedno bolj pa se je v javnosti sirilo mnenje, da se bodo razmere uredile šele s spremembo volilnega zakona in z razširitvijo volilne pravice. Gautsch se je sprva protivil splošni volilni pravici in tudi državni zbor je še v oktobru 1905 odklonil nujnost češkega predloga, da bi se ta uvedla. Toda preprečiti je več ni bilo mogoče. V večjih mestih so nastale delavske manifestacije, najmočnejše so bile na Dunaju 28. novem¬ bra 1905, ko se je zopet sestal' državni zbor. Kakor hitro pa se je za uvedbo obče volilne pravice odločil cesar, ki je hotel s tem oslabiti madžarsko plemstvo 4 , je tudi Gautsch izjavil, da bo zbornici stavil predlog za volilno reformo na temelju splošne volilne pravice. V februarju 1906 je izpolnil svojo obljubo s petimi zakonskimi predlogi. Da bi se stranke laže sporazu- mele, je hotel pritegniti v vlado tudi nekatere parlamentarce. To mu ni uspelo, zato je 30. aprila 1906 prosil za odpust in novo vlado je sestavil dotedanji tržaški namestnik i princ K. Hohenlohe, ki pa je zaradi ogrskih prilik tudi odstopil že 28. maja 1906. Na krmilo je prišel nato baron Beck, ki je pritegnil tudi nekaj parla¬ mentarcev. Njegove naloge so bile: izvedba volilne preosnove, ureditev raz¬ merja z Ogrsko in sporazum med narodi. Po dolgotrajnih pogajanjih in mnogih izpremembah prvotnega predloga je državni zbor 1. decembra 1906 sprejel zakon o volilni reformi s 194 proti 93 glasom. Gosposka zbornica je spočetka nasprotovala, a končno je v za¬ meno za neke koncesije tudi ona pristala. Državni zbor je nato še v naglici rešil večje število predlogov, nakar je bil razpuščen. Nove volitve so bile razpisane za 14. in 21. maja 1907. Na Slovenskem so se državnozborske volitve leta 1900 in 1901 izvršile deloma že v boju med strankami (Kranjsko), deloma še v znamenju starega slogaštva. Na Kranjskem je v V. volilni skupini (ki jo je 1897-1900 zastopal Krek) zmagal Šušteršič, ki je tako zopet prišel v državni zbor (do 1898 je zastopal IV. skupino, pa je odložil mandat, ker se je hotel zlasti posvetiti organizacijskemu delni' doma). V IV. skupini si je tudi priborila vseh pet mandatov KNS (katoliška narodna stranka), vse tri mestne pa je dobila NNS (narodna napredna stranka). Veleposestniška mandata sta ostala Nemcem. V ostalih slovenskih pokrajinah -strankarski boj še ni bil tako izrazit in so povsod zmagali več ali manj slogaški slovenski kandidatje. V prejšnji parlamentarni dobi so bili vsi slovenski poslanci na Dunaju združeni s Hrvati, Srbi in nekaterimi drugimi Slovani v »Slovanski krščanski narodni zvezi". Ker pa je sedaj kranjska KNS odklonila skupen klub z dr. Tavčarjem (zaradi načina njegovega političnega boja, posebno pa še za¬ radi pisanja Slov. Naroda), Hrvati in tudi nekateri slovenski poslanci pa na tako izključitev niso pristali, sta se sedaj ustanovila dva poslanska kluba. Pod šušteršičevim vodstvom se je (ustanovil »Slovanski centrum" (poleg katoliškonarodnih kranjskih in nekaterih nekranjskih Slovencev še nekaj Čehov, Rusinov in Poljakov, skupaj 21 poslancev), pod predsedstvom Hrvata Ivčeviča pa so se združili ostali jugoslovanski poslanci. Kmalu pa so iz tega »Hrvatsko-slovenskega kluba" zaporedoma izstopili narodnonapredni Sloven¬ ci (4) in z dvema Srboma osnovali lasten »Jugoslovanski napredni klub", ki mu je predsedoval Slovenec Ferjančič. Ostala dva kluba sta se pozneje zdru¬ žila v skupno »Slovansko zvezo", ki sta ji bila predsednika Šušteršič in 6 Ivčevič. Ta se je potem borila za uvedbo volilne preosnove, ki ji je Ferjan¬ čičev klub do zadnjega nasprotoval in jo zaviral z izpreminjevalnimi predlogi. Strankarska ločitev se je dosledno izvajala. Od deželnih zborov nas v tej zvezi zanima le kranjski. Pri volitvah leta 1895 si je KNS priborila vseh 16 slovenskih kmečkih mandatov. NNS vseh 7 mestnih in 2 iz trgovske zbornice, Nemci pa 10 veleposestniških in 1 ko¬ čevskega. Naknadno si je NNS pridobila še 2 kmečka mandata, ki sta se izpraznila po smrti dveh katoliškonarodnih poslancev. Deželnozborsko večino so tvorili zvezani NNS in Nemci (pod nekakim pokroviteljstvom deželnega predsednika Heina) t v opoziciji pa je bila KNS. Ker je ta zastopala zlasti kmečko ljudstvo in je po tedanjem volilnem redu prišel po en deželni poslanec na 9 veleposestnikov, 490 meščanov in na 2500 kmetov, je povsem umljivo, da je KNS zahtevala ne le splošno, temveč tudi enako volilno pravico za deželni zbor. V tem so jo še potrdile nove deželnozborske volitve, ki so se izvršile v septembru 1901. Pid teh si je,KNS pridobila 15 kmečkih mandatov in v ožji volitvi 1 mestnega (Idrija), NNS 6 mestnih, 1 kmečkega (Vipava) in 2 iz trgovske zbornice, Nemci pa so ohranili svoje. Stanje moči se torej ni spremenilo in nemškoliberalna zveza je še dalje gospodarila v deželi. Po- ložaj sam je izzival k boju. Takoj ob otvoritvi deželnega zbora (30. decembra 1901) je prišlo do hudih rabuk, boj pa se je tudi nadaljeval in še poostril v listih. V marcu 1902 je dr. Tavčar prevzel odgovorno uredništvo Slov. Naroda, da je s svojo poslan¬ sko imuniteto kril njegove izpade, nakar je jeseni istega leta odgovorno uredništvo Slovenca prevzel poslanec dr. Žitnik. Boj je trajal vso dobo, o kateri govorimo, in KNS je dosegla, da je odšel deželni predsednik Hein (septembra 1905) in ga je zamenil Th. Schwarz, ter da se je izvršila tudi za deželni zbor volilna preosnova, ki sicer ni bila čisto v duhu enake volilne pravice, prinesla pa je večino SLS, kakor se je medtem preimenovala KNS. Tega ni mogla preprečiti obstrukcija NNS. Funkcijska doba deželnega zbora je ugasnila jeseni 1907. Kriza je v našem notranjem političnem življenju nastopila tudi zaradi koroških slovenskih mandatov. Vladna predloga je namreč prisodila Sloven¬ cem na Koroškem le en mandat, dočim so ti svojemu številu primemo ter¬ jali dva. Ker tega niso dosegli, so obdolžili načelnika „Slovan.ske zveze“ dr. Šušteršiča, da jih je izdal', in so med ostalim tudi odpovedali udeležbo na III. slovenskem katoliškem shodu 1906 v Ljubljani. To gibanje pa je prodiralo tudi na štajersko in Primorsko. Izmed zunanjih dogodkov je tudi pri nas odmevalo »balkansko vprašanje", namreč ljudsko gibanje v evropski Turčiji. Med našimi poslanci se je usta¬ novil poseben odsek za to vprašanje in naši listi so imu posvečali mnogo pažnje ter so uvajali zanj celo posebne razdelke. Na Hrvatskem se je dvignilo ljudstvo proti baronu Khiuen-Hedervaryju, ki je kar na veliko zapiral, streljal in obešal, proti njegovemu postopanju so se vršili pri nas na Slovenskem protestni shodi, ki so se običajno spre¬ menili v manifestacije za Hrvate. Khuen-Hedervary pa je zapustil Hrvair sko, ko je za kratko dobo postal ogrski ministrski predsednik. Veliko zanimanje je bilo pri nas tudi za Srbijo. Podžgala ga je še sprememba na prestolu v juniju 1903. 7 II. KREKOVO POLITIČNO DELO V TEJ DOBI Krek leta 1900 ni hotel več kandidirati v državni zbor. Razmere v par¬ lamentu mu niso bile všeč. Raje je ostal doma ter se posvetil politični, pro - svetni in- gospodarski organizaciji. Za njegov mandat v V. skupini se je po¬ tegoval Šušteršič. Slovenski Narod je tedaj pisal: „V državni zbor voziti več ne bo smel nag dobri se Evangelista... V skrbeh prevelikih v škofiji so zanj, imajo ga za nihilista." Trdil je tudi: „Kreka so prisilili, da se je odpovedal, ker mož s svo¬ jimi socialnoreformatoričnimi in sploh političnimi nazori ,kompromituje‘ stranko pri njenih prevzvišenih, presvetlih, visokorodnih in preblagorodnih pokroviteljih... Zmedeni filozof dr. J. E. Krek je v klerikalni stranki zasto¬ pal socialno strujo. Mož je poštenjak, nesebičen in požrtvovalen in resnično prepričan o tistih idejah, ki jih zastopa. Glede njega se ni čuditi, da si je pridobil zaupanje med delavstvom, in morda bi bil dosegel še večjih uspe¬ hov, da se ni obesilo na njegovo suknjo toliko dvomljivih eksistenc." 5 1. Kranjski deželni zbor Kakor se je Krek branil državnozborskega mandata, vendar je pri vo¬ litvah leta 1901 kandidiral v deželni zbor, in sicer na Notranjskem (okraji Postojna, Logatec, Senožeče, Lož, Ilirska Bistrica, Cerknica), kjer je 1895 sicer zmagala KNS, a si je pri dopolnilnih volitvah okraj pridobila NNS. Njegov mandat je bil torej med manj gotovimi. Zato se je vnela zanj tem hujša borba. Že 18. junija 1901 je sporočil „Slov. Narod", da bodo klerikalci pri prihodnjih volitvah v deželni zbor nekatere poslance nadomestili z novimi; med slednjimi je imenoval tudi Kreka. Na shodu v Hrenovicah 18. avgusta se je prvič javno govorilo o njegovi kandidaturi, nakar je takoj začel z vo¬ lilnimi shodi. Dne 25. avgusta je govoril dopoldne v Planini in Studenem, popoldne pa v Šmihelu pri Št. Petru. V Planini je rekel, „da se ne ponuja in ničesar ne obeta. Kot snubač za mandat nastopa le vsled želje osrednjega volilnega odibora in zaupnih mož". Odgovoril je tudi na očitek, da hoče pri¬ boriti hlapcem in deklam osemurni delavnik (kar bi zadelo kmete): „Nikdar ni on tega trdil, to laž si je izmislil sovražnik, da bi ga pri kmetih očrnil. Kmet dela na planem in. mora uporabiti ugodno vreme, kadar je, ter delati tu in tam od zore do večera in celo v noč. Rudniški in tovarniški delavec sta v drugačnih razmerah, delo je vsak dan enako in od vremena nezavisno." 6 Krekovo agitatorsko vnemo je označil Slov. Narod tudi z besedami: „.. .slo¬ venski Marks pridno straši po župniščih; tri shode imeti jeden dan, ni ma¬ lenkost, pa vendar ne misli napraviti novega rekorda za volilne shode... Nekaj se nam pa pri tem možu vendar čudno zdi: Dr. Evangelist je dobil... zopet voljo in veselje — pa čas — pomagati revežu kmetu do boljšega blagostanja. Prav čuden je torej ta možic, ,pisatelj črnih bukvic'. Meseca decembra se je izrazil ta tonzurirani rdečkar, da ne prevzame pod nikakim pogojem mandata one kurije, za katero deluje že vse svoije dni in za katero piše ,imenitni socializem', čudno, prej ni im el časa prevzeti posla držav¬ nega poslanca, sedaj pa moleduje za mandat deželnega poslanca kakor cigan za košček kruha.. .“'i 8 V Studenem je, po poročilu SN, „dr. Krek otrobe vezal, ko je pa končal, je pa rekel, da naj tisti, ki so zanj, vzdignejo roke. Navzoči so seveda vzdig¬ nili roke. Dr. Krek je nato ukazal, naj vzdigne vsak še tri prste desne roke. Navzoči so tudi to storili, na kar je Krek rekel: Tako možje, zdaj ste prisegli, da boste mene volili. Seveda so kmetje pisano gledali... in zdaj so prišli do spoznanja, da se je Krek iz njih prav za prav norca delal..." 8 Očitek, da je zaprisegel svoje volilce, se je nato ponavljal in prinesli so ga tudi drugi listi, med njimi „Ostdeutsche Rundschau" (poleg drugih očitkov zlasti Šu¬ šteršiču) ; ko pa sta jo Šušteršič in Krek tožila, je vse preklicala. 9 Volitve 12. septembra 1901 so prinesle Kreku 1956, njegovemu sokandi- datu Drobniču 1953 (okraj je volil dva deželna poslanca), nasprotnima kan¬ didatoma pa po 1668 in 1658 glasov. V deželnem zboru Krek seveda ni mogel priti do pravega dela, ker je pripadal opoziciji in se je boril proti večini. 30. decembra 1901 je Šušteršič 10 v imenu opozicije obdolžil deželni odbor pristranosti, deželnega odbornika dr. Tavčarja pa, da je „agitiral za svojo stranko s tem, da je rekel: ,Če bodete z nami volili, bodete kaj dobili, če bodete pa zoper nas volili, ne bodete nič dobili od dežele' in javno je izrekel: ,Liberalcem groš, klerikalcem pa knof‘.“ Šušteršič je napovedal brezobzirno opozicijo, če se ne bo v zbornici upo¬ števalo to, „kar imamo pravico zahtevati in kar od nas ljudstvo v svoji ogromni večini tirja". Začelo se je prerekanje, dokler ni bilo zasedanje de¬ želnega zbora preloženo. Boj pa se je nadaljeval in še poostril v listih, kjer sta 1902 prevzela odgovorni uredništvi dr. Ivan Tavčar pri Slov. Narodu in dr. Ignacij Žitnik pri Slovencu. Zopet se je sestal deželni zbor 21. junija 1902. iPoslanci KNS so vložili kopico nujnih predlogov, čemur je sledila dolga debata o tolmačenju poslov¬ nika, nato so se v hrupu izvršile volitve v razne odseke. Šušteršič je že na¬ prej odklonil udeležbo kateregakoli poslanca KNS, vendar pa je večina dežel¬ nega zbora izvolila v odseke tudi nekatere člane te stranke. Za tem so morali katoliški narodni poslanci utemeljevati nujnost svojih predlogov. Prvi je govoril Šušteršič in je zagovarjal nujnost predloga za reformo deželnozbor- skega volilnega reda v smislu splošne, enake in neposredne volilne pravice. Hribar mu je odgovarjal in je med ostalim namignil, da so duhovniki izrab¬ ljali za agitacijo prižnico in celo spovednico. Zato so katoliški poslanci uprizorili hrupno obstrukcijo. Hribar je govor končal, na vrsto je prišel Krek, ki pa ni mogel niti govoriti. Dva dni kasneje je v tretji seji govoril Ferjan¬ čič, ki je očital Šušteršiču umazanj roke ter izzval tak hrušč, da je deželni glavar moral sejo prekiniti. Za tem se deželni zbor ni več sestal. Katoliški narodni poslanci so se nato razkropili po shodih in je „čez poletje zboroval deželni zbor v celi naši deželi". 11 NNiS 'je imela svoj pro¬ testni shod v ljubljanskem Narodnem domu, pred njim pa so demonstrirale ljudske množice (kat. nar. in soc. dem.). Jeseni (12. okt.) je KNS hotela imeti velik ljudski tabor v Ljubljani, pa ga je deželna vlada prepovedala. Zato je stranka nadaljevala s shodi na deželi, krepila svoje politične ir, ne¬ politične organizacije ter si prvič formalno izvolila načelnika (Šušteršiča) in vodstvo. Zopet je vlada hotela sklicati deželni zbor spomladi 1903. Tega ni sto¬ rila, ker niso uspela pogajanja s strankami. Sredi septembra je deželni predsednik Hein ponovno pozval k posvetu načelnike poslanskih klubov, a KNS je udeležbo odklonila, „dokler ni osigurana zadovoljiva preosnova de- želnozborskega reda in deželnozborskega volilnega reda“. Deželni zbor se je nato sestal' 22. septembra 1803 in sicer v novem deželnem dvorcu na Kon¬ gresnem trgu (sedaj univerza). Deželni glavar in deželni predsednik sta ob otvoritvi poslance pozivala k složnemu delu. Šušteršič je zopet vložil nujen predlog za izpremembo deželnozborskega reda in deželnozborskega volilnega reda. Tokrat je deželni zbor nujnost soglasno sprejel ter predlog oddal po¬ sebnemu ustavnemu odseku. Večina je sedaj tukaj hotela onemogočiti vsako reformo. Nekaj časa so nato razpravljali o nujnih predlogih, a v tretji seji (5. oktobra 1903) sta zastopnika obeh strank večine izjavila, da bosta na¬ dalje odklonila vsako nujnost, ker da opozicija s takimi predlogi le ovira redno delo, dasi je deželni zbor sprejel nujnost predloga za volilno reformo. Nato je Šušteršič dejal: „.. .dokler ne dobimo te volilne reforme, toliko časa ne pridemo do normalnega delovanja deželnega zbora“, „ta najnujnejša za¬ deva se mora najprej rešiti, drugače pa naj gre deželni zbor domov“. Kato¬ liški narodni poslanci so prišli z dolgimi interpelacijami, da deželni zbor ni mogel čez 2. točko dnevnega reda. Istočasno so se katoliški narodni poslanci začeli zaletavati v deželnega predsednika barona Heina. Že v prvi seji (22. septembra 1903) je vložil Šušteršič s tovariši nujen predlog, naj bi se opozorila vlada „na kričeče ne- dostatke pri c. kr. korespondenčnem uradu, ki so se osobito pojavili povodom demonstracij in izgredov pred ljubljansko kazino dne 24. maja t. 1., pri “kateri priliki je c. kr. korespondenčni urad naravnost neresnice razširjal, neresnice, ki so bile sposobne, kratiti ugled dežele Kranjske, odnosno nje¬ nega prebivalstva." S tem se Šušteršič sicer še ni naravnost zakadil v Heina, a to je storil že v 3. seji istega zasedanja (6. okt. 1903), ko se je začutil razžaljenega „po tonu, po besedah gospoda deželnega predsednika in po slogu, katerega se je posluždl". Povzročil je pravo prasko. Pozneje je na¬ stopil proti Heinu tudi Krek. Do rednega dela zbor ni prišel. Naslednje leto je Šušteršič takoj po otvoritvi (27. septembra 1904) vložil nujen predlog za pomoč prebivalstvu, ki so ga zadele elementarne ne¬ zgode. Ko je večina nujnost odklonila, je vložil samostalen (ne nujen) pred¬ log „v zadevi spremembe deželnega reda in volilnega reda v deželni zbor" „v smislu pomnožitve kmetskih mandatov in razširjenja volilne pravice na vse 'sloje prebivalstva". Pred volitvijo v odseke je Šušteršič izjavil, „da se klub katoliško-narodnih poslancev ne bode udeležil današnjih volitev v od¬ seke in da tudi nijeden katoliško-narodni poslanec morebitne izvolitve ne sprejme", in sicer zaradi postopanja „večine v zadnjem zasedanju visokega zbora, ko je ista zaprečUa delovanje vseh odsekov, še celo ustavnega, ki se je imel pečati z od ogromne večine nujno zahtevano preosnovo sedanjega, ljud¬ stvu tako krivičnega in naravnost sovražnega volilnega reda". Večina je kljub tej izjavi izvolila v odseke tudi nekatere poslance KNS (Kreka v fi¬ nančni odsek) ter je odklonila upravičenost razlogov, zaradi katerih so se funkcij branili. Glavno delo deželnega zbora v tem zasedanju pa je bilo razpravljanje o šušteršičevem nujnem predlogu glede škodljivih nedostatkov pri c. kr. korespondenčnem uradu. Pri tem je močno stopil v ospredje Krek. Glavni tarči napadov KNS pa sta bila deželni predsednik Hein in pa zveza Nemcev ter NNS. Prvega je Gautsch odpoklical v septembru 1905 ter poslal na 10 njegovo mesto Th. Schvvarza. Deželnozborska večina pa se je tudi močno krhala prav pod težo Krekovih udarcev. Ko se je začelo novo zasedanje deželnega zbora (25. oktobra 1905) 12 , ni bilo več Heina. Tudi večina je bila že voljnejša. Zadnije dni pred pričetkom zasedanja so krščanski socialci in socialni demokratje priredili vrsto mani¬ festacij skih shodov za splošno in enako volilno pravico; na nekaterih je govoril tudi Krek. Zadnji večer pa se je kljub dežjiu razvil po mestu sprevod kakih 5000 udeležencev z lampijončki in baklami (a brez godbe, ki je v zadnjem hipu odpovedala). Naslednji dan sta še pred sejo prišli tudi v zbornico dve delavski deputaciji. Vse to je pač pomagalo pri pripravi tal za volilno reformo. Takoj v prvi seji je Šušteršič s tovariši vložil nujen predlog za spremem¬ bo deželnega reda na temelju splošne in enake volilne pravice, Ivan Hribar s tovariši pa nujen predlog za izpremembo volilnega reda za državni zbor, in sicer po načelih splošne, neposredne, tajne in enake volilne pravice. De¬ želni glavar je predlagal, da bi o obeh predlogih razpravljali obenem, čemur ni nihče ugovarjal. K nujnosti so govorili za predlagateljema še poslanci grof Barbo (dvakrat), dr. Krek, dr. Tavčar, dr. Žitnik, Luckmann, Mih. Arko, dr. Sohvveitzer in zopet oba predlagatelja. V četrti seji (7. nov.) so sprejeli nujnost obeh predlogov, meritornemu utemeljevanju sta se oba pred¬ lagatelja odpovedala in predloga ge dobil ustavni odsek. Ta je do sedme seje (17. nov.) pripravil poročilo in ko je zbor v tej seji odpravil tri nujne predloge, je v odsotnosti Nemcev (veleposestnikov) poslušal razpravo o poročilu ustavnega odseka ter ga sprejel. Izrekel se je tako za načelo splošne, enake, neposredne in tajne volilne pravice pri volitvah v deželni zbor in v poslansko zbornico državnega zbora, za kar naj bi osrednja vlada čim- prej predložila zakonske načrte. Če bi drugače ne šlo, naj bi nove zakone oktroirala, zagotovila pa naj bi popolno volilno svobodo. Tako je bilo vpra¬ šanje za tedaj rešeno. Pred tem že pa se je začel boj za samo slovenske sejne zapisnike. EP'o sklepu deželnega zbora z dne 4. oktobra 1869 se je moral sejni zapisnik se¬ staviti in potrditi v slovenskem in nemškem jeziku. Pozneje pa .se je uvelja¬ vil običaj, da se je zapisnik bral samo enkrat, in sicer izmenoma v sloven¬ ščini in nemščini. V peti seji zasedanja 19054907 se je zapisnik bral v nemščini, nakar je Šušteršič predlagal, da se ne potrdi, temveč sestavi in potrdi v slovenščini, češ, da „visoka zbornica... nima nikakega povoda na¬ dalje uporabljati to velikansko kulanco in delati komplimente pred nemškimi grofi in baroni; kajti... se ti gospodje protivijo pošteni volilni reformi in hočejo še nadalje izvrševati svoj ilegitimni vpliv, katerega imajo in kateri ni v nobenem razmerju s številom volilcev v deželi". Naglašal je tudi „to, da se v štajerskem deželnem zboru in v deželnem zboru koroškem delajo izključno le nemški zapisniki". Po daljši debati je bil v glasovanju po imenih predlog sprejet z 20 proti 9 glasovom; potrjen je bil samo slovenski zapis¬ nik. V naslednji seji se je bral po običaju le slovenski zapisnik, v sedmi seji pa točno po določilu oba, toda na Krekov predlog je zbor zopet odobril le slovenskega. V osmi seji se je prebral obojni, na Pogačnikov predlog pa odobril samo slovenski zapisnik. Nato pa je Šušteršič s tovariši stavil nujen predlog, naj se zapisnik zborničnih sej piše in bere izključno v slovenščini. Zbor je nujnost sprejel. 11 V deveti seji (21. nov.) se je prebral obojni zapisnik, a na predlog poslanca Mih. Arka je zbor odobril le slovenskega, obenem pa je sklenil, da se še v isti seji postavi na dnevni red poročilo ustavnega odseka o šušter- šičevem nutjnem predlogu glede sejnega zapisnika. To se je izvršilo na koncu seje; Krek je poročal, da je ustavni odsek priporočil zbornici, naj sklene, da se zapisnik zborničnih sej Zapisuje in bere samo v slovenščini. Temu je še dodal resolucijo o jezikovni praksi pri deželnem odboru, ki jo je dopolnil Hribar. Zbor je poročilo ustavnega odseka in obe resoluciji sprejel. Potem se je delo redno nadaljevalo, dokler ni bil deželni zbor odgoden. Nenadoma je bil zbor sklican za 2. aprila 1906 sredi najhujšega boja okoli izpremembe volilnega reda za državni zbor. Vlada je namreč predložila tudi nov deželni volilni red, ki pa se ni oziral na načela zbornične resolu¬ cije z dne 17. novembra 1905. Pustil je stare volilne skupine in uvedel še eno z desetimi mandati. Slovenska ljudska stranka (kakor se je medtem preimenovala KNS) je hotela vladno predlogo sprejeti, protivila pa se je NN'S, ki je s hrupno obstrukcijo onemogočila delo. Deželni zbor je bil po¬ novno odgoden in. se v dobi, o kateri govorimo, ni več sestal. Sicer pa mu je na koncu 1907 itak ugasnila funkcijska doba. 2. Krekovo delo v deželnem zboru Krek se 1900 ni hotel več potegovati za čast državnega poslanca. Razmere v tedanjem avstrijskem parlamentu njegovi iniciativni in dela žejni naravi niso bile všeč. Ostal je doma in naslednje leto je kandidiral za deželni zbor. Tudi ta se je izživljal v dolgotrajni obstrukciji, ki je sam cesar ni mogel ustaviti 13 , in lahko si mislimo, da Kreku niti tukaj ni prijalo ter vsaj spočetka ni mogel priti do veljave. Dokler je šlo bolj za preprečevanje dela, je odločno vodil taktik Šušteršič. Šele ko se je razvil boj za pravice slovenščine, za odstranitev Heina in podobno, se je Krek bolj razživel. V prvem zasedanju je govoril k Schsveglovemu predlogu, ki se je tikal ceste skozi Selško dolino. Pri volitvi deželnega odbora je dobil 15 glasov za odbornika celega deželnega zbora in ostal v manjšini za Grasselijem, ki je zbral 19 glasov. Naslednje leto (21. junija 1902) je stavil Krek dva nujna predloga (pozove naj se vlada, da še v tem zasedanje predloži deželnemu zboru načrt zakona o kmetijskih stanovskih zadrugah na Kranjskem in načrt zakona o osuševanje ljubljanskega barja), podpisal je nujne predloge svojih tova¬ rišev, oglašal se je z medklici, izvoljen je bil v finančni in upravni odsek (z 20 oz. 19 glasovi deželnozborske večine) in na koncu bi moral utemelje¬ vati svoj nujni predlog. Ker pa se trušč, ki je nastal med Hribarjevim govo¬ rom, ni pomiril, je Krek po dve in pol ure trajajoči obstrukciji zaprosil, da bi smel svoj predlog utemeljevati v prihodnji seji, ker da je že utrujen. Seja. je bila zaključena, v naslednji seji pa Krek do besede še prišel ni. V časniški polemiki, ki je sledila obstrukciji, so nasprotniki hoteli odkriti nesoglasje v vrstah KNS. Trdili so, da se nekateri poslanci niso strinjali z obstrukcijsko politiko stranke. Na to so odgovorili v Slovencu Šušteršič, Krek, Povše, Mih. Arko in Schweitzer z „Izjavo“, da je bila obstrukcij ska. taktika v klubu „ob navzočnosti vseh članov, izvzemši presv. knezoškofa. (ki je pripadal klubu kot poslanee-virilist) in g. deželnega glavarja (Detela) 12 enoglasno sklenjena". Vendar Kreku ni bilo treba v zbornici ropotati in razsajati, kajti od hrupne obstrukcije je klub oprostil duhovnike in starega poslanca P. Pakiža. Ostali poslanci pa so morali sodelovati 14 . Ko so nasprotniki očitali katoliškim narodnim poslancem, da delajo le za svoj žep, jih je Slovenec vpraševal: „Ali Krek tudi dela za svoj žep obstrukcijo?" 15 Uredništvo je pač menilo, da vsaj o Krekovi nesebičnosti niti nasprotniki ne morejo dvomiti. V naslednjem zasedanju (od 22. septembra 1903 dalje) je tudi Krek takoj vložil četvero nujnih predlogov (o razmerju naše državne polovice do Ogrske, o preosnovi službenega razmerja deželnih uslužbencev, o kmetijskih stanovskih zadrugah in o osuševanju barja). Poleg tega je tudi podpisal večino ostalih predlogov. V seji dne 20. okt. 1903 je terjal neko popravo za~ pisnika. V debati je izjavil v odgovor Tavčarju, ki je naglašal, da so po¬ slanci prisegli, da bodo delali v interesu dežele: „Obseg svojih dolžnosti si mi tolmačimo gotovo po svoje in gospodje po svoje. Po naši sodbi je prva dolžnost ljudskih poslancev v tej zbornici, delati na to, da se spremeni volilni red, in kar nas je tukaj na tej strani seglo gospodu deželnemu glavarju v roko, vsi smo se v tistem trenutku tudi zavedali te dolžnosti in to dolžnost izvršujemo in jo bomo izvrševali." Glavni boj KNS pa je v tej dobi veljal deželnemu predsedniku Heinu. V zbornici ga je pričel Šušteršič, kmalu pla je nastopil tudi Krek. Zavzel se je za tovariša učitelja Jakliča, ki so mu naprtili neko disciplinsko preiskavo, dasi je bil kot poslanec imun. Svoja izvajanja je Krek zaostril proti Heinu, ko je trdil, da „je vodstvo deželnega šolskega sveta pristransko" ter je na¬ daljeval: „...in jaz tukaj vem, da govorim v imenu vseh svojih tovarišev in v imenu naše stranke. To, kar nas je prisililo, da smo sedaj v tej bojni poziciji v tej zbornici, niso samo dejanja naših častitih nasprotnih strank, ampak do tega nas je dovedlo prepričanje..., da mi v tej deželi, dokler ji načeluje baron Hein, nikdar pravice dobiti ne moremo." Deželni predsednik je v nemščini odgovoril, nakar se je Krek oglasil za dejanski popravek in je pri tem tudi dejal: „...Končno konštatiram jaz dejanski, da sem svoj govor, svoje vprašanje na gospoda deželnega glavarja stavil v slovenskem jeziku, da mi je pa gospod deželni predsednik odgovoril v nemškem jeziku... in mislim, da je to tudi važno za naše razmere, v ka¬ terih živimo mi Slovenci, in mislim, tudi, da je to eden najvažnejših dejan¬ skih popravkov." S tem je Krek stopil v odprt boj proti Heinu. Drugače pa se v jalovih in le taktičnih debatah ni mogel polnokrvno izživeti. Njegovi govori v tem za¬ sedanju so se tikali najožjih aktualnosti. Boj proti Heinu se je nadaljeval in še poostril v naslednjem zasedanju (od 27. sept. 1904 dalje). Glavno delo tega zasedanja je bilo razpravljanje o nujnem predlogu Šušteršiča in tovarišev glede škodljivih nedostatkov pri c. kr. korespondenčnem uradu, ki je posebno ob prilikah raznih demonstracij tendenčno poročal o Slovencih. V svojem govoru je Šušteršič posebno ome¬ njal demonstracije pred kazinom 24. maja 1903 in pa primer kadeta Ma- litscha, ki so ga ob neki priložnosti ranili demonstrantje na ljubljanski že¬ lezniški postaji. Za Šušteršičem je na drugi seji (,30. sept. 1904) govoril Tavčar, ki je priznal neko upravičenost predloga, bal pa se je spet njegovega obstrukcijskega značaja in dvomil v realen uspeh. Za njim je povedal Hribar, da se mora „kot član narodno-naprednega kluba pokoravati in danes glasovati 13 proti nujnosti predloga, ki ga je stavil gospod poslanec dr. Šušteršič s to¬ variši". Vendar pa je dal za sebe posebno izjavo ter je med ostalim dejal: „Če bi ne bil vezan na disciplino, moram namreč jasno in razločno izjaviti, da bi glasoval za nujnost tega predloga zaradi tega, ker se mi zdi ta predlog umesten po vsem tem, kar smo doživeli do sedaj." Potem je govoril Krek, ki se je ponovno dotaknil deželnega predsednika, zato mu je ta odgovoril, a v nemščinT. Krek se je izognil, odšel je iz dvorane. Poslanec Drobnič (KNS) se je pritožil, da ni umel nemškega odgovora Heinovega, vendar pa je de¬ želni predsednik zopet odgovoril nemški njemu in še poslancu Pogačniku. Pozneje je še enkrat dobil besedo Krek, ki je zopet govoril o deželnem pred¬ sedniku in je na koncu pokazal nanj: Tam je naš Aman. Deželni zbor je nujnost predloga vendar odklonil in tako je prišel kot samostalen predlog na dnevni red prihodnje seje. Tedaj (7. okt. 1904) ga je Šušteršič utemeljeval. Med njegovim govorom pa je prišlo do takega tru¬ šča, da je moral deželni glavar sejo zaključiti. Zato je Šušteršič nadaljeval v naslednji seji (14. okt.). Dosegel je, da je zbor sklenil izvoliti na koncu seje poseben odsek za ta predlog. Nato se je nadaljeval dnevni red. Medtem pa je Krek pripravil nov naskok. Zaostriti je še hotel boj proti Heinu, obenem pa doseči — k čemur je že prej vabil v svojih govorih — razbitje zborske večine (Nemci in NNS) in sodelovanje obeh slovenskih strank. Stavil' je s tovariši nujen predlog: „Visoki deželni zbor skleni: 1. Deželni zbor izreka svoje obžalovanje, da deželni predsednik kot za¬ stopnik deželne vlade govori v deželni zbornici domala brez izjeme v nem¬ škem jeziku. 2. Deželnemu odboru se naroča, da ne sprejme od deželne vlade nobe¬ nega dopisa samo v nemškem jeziku. V formalnem ozinu se predlaga takojšnja nujnost razprave po 21. členu opravilnega reda..." Podpisalo je ta predlog s Krekom vred 14 poslancev KNS (razen škofa, ki je bil odsoten, deželnega glavarja Detele in poslanca Dularja). V dalj¬ šem govoru je Krek utemeljeval nujnost, deželni predsednik mu je odgovoril in se zagovarjal v slovenščini. Kratko je zopet govoril Krek in ker se nihče drugi ni oglasil, je bilo treba glasovati. Poslanec Schweitzer (KNS) je predlagal imensko glasovanje in deželni tajnik Uršič je bral po abecednem redu imena poslancev. Glasovala nista knezoškof Jeglič in deželni glavar Detela. Uspeh je bil 24 „da“ (vsi slovenski poslanci!) in 11 „nein“ (vsi Nemci). Nujnost je bila sprejeta, nato tudi formalen Krekov predlog, naj se oni predlog izroči posebnemu odseku, kateri bi dobil Šušteršičev predlog, ko bo izvoljen na koncu seje. Šušteršič pa je nato začel s hrupno demonstra¬ cijo. Z neko knjigo je tolkel po mizi in klical: ,,Abzug Hein!" Odgovorilo mu je burno odobravanje, ploskanje in klici z levice in z galerije: „Abzug Hein!“, „Ven z njim!", „Pereat Hein!" Hrup je vedno bolj naraščal in ker deželni glavar ni mogel doseči miru, je sejo zaključil. Krek je tako napravil hudo razpoko v koaliciji Nemcev in NNS, po¬ spešil pa je tudi Heinov odhod. Slovenec je dalje časa stalno (četudi ne prav vsak dan) prinašal med dnevnimi vestmi na prvem mestu notico: „Baron Hein potom korespondenčnega urada še vedno ni uradno popravil neresnič¬ nega poročanja o dogodkih pred kazinom. Tako se vzdržuje v javnosti napač¬ no mnenje o Slovencih." 14 Hein sam je po zadnjem napadu takoj ponoči odpotoval na Dunaj im zasedanje deželnega zbora je bilo dne 17. oktobra 1904 zaključeno. (Slovenec je tedaj ugotovil, da „vlada obstruira“.) Pri vladi pa so začeli iskati povoda, da bi Kreku odvzeli profesuro na ljubljanskem bogoslovju, kakor je sam ugotovil v Kobaridu na Primorskem. 1 ® KNS je nastali položaj razložila v svojem oklicu ^Slovenskemu ljudstvu na Kranjskem", ki sta ga podpisala Šušteršič in Krek kot predsednik in pod¬ predsednik stranke ter vsi katoliški narodni deželni poslanci razen deželnega, glavarja Detele in škofa. Novo razburjenje proti Heinu je nastalo v poletju 1905, ko je zopet napačno poročal o domžalskih izgredih. Njegov položaj je bil omajan. V avgustu je odšel na večtedenski dopust, v septembru pa sta bila prestavljena, on in njegov namestnik grof Schaffgotsch, prišla pa sta dr. Schwarz za deželnega predsednika in grof Kori-nsky za njegovega namestnika. Ob tej priliki je pač Krek 1 ? napisal v Domoljubu: ,yPredsedniki odhajajo, dežela ostane; ostane pa tudi značaj n ost našega ljudstva in poštena odkritosrčnost in program njegovih zastopnikov." 18 V novem zasedanju (od 25. okt. 1905 dalje) je bil Krek izvoljen v fi¬ nančni odsek, pa se ni sej udeleževal in je funkcijo izgubil kakor vsi po¬ slanci KNS. Prišel pa je tudi v ustavni odsek, kateri je razpravljal o Šu- šteršičevem in Hribarjevem nujnem predlogu za volilno reformo. Krek je tudi v plenumu govoril v tej zadevi. Razen tega se je tudi Krek udeležil boja za samo slovenske sejne zapisnike. V seji 17. nov. je predlagal, da se odobri le slovenski zapisnik, 21. nov. je v tej zadevi poročal za ustavni odsek in je govoril tudi pri debati. Prav tako se je spomnil, da bi se glasovalo po imenih; s tem se je namreč poglobila razpoka v večini, ker so nekateri narodni napredni poslanci s Hribarjem glasovali s katoliškimi narodnimi tovariši (drugi so se glasovanju umaknili). Ker je po vseh bojih deželni zbor vendar pričel z rednim delom, je tudi Krek imel mnogo posla. Postal je tudi član upravnega odseka. Govoril je k Hribarjevemu predlogu 1 za ureditev učiteljskih plač, k Pirčevemu predlogu za kranjski vodovod, sam je stavil vrsto predlogov (vodovod za Radlek, „Podsebojni laz", ustvaritev socialno političnega odseka, olajšave pri zidanju delavskih domov), oglašal se je v debatah (n. pr. o podpori dramatičnemu društvu v Ljubljani), poročal za upravni odsek o Hribarjevem in Grasseli- jevem predlogu za ustanovitev vseučilišča v Ljubljani, glede zavarovanja starostnih rent in o prošnji društva „Jednakopravnost“ v Idriji za olajšave pri zidanju delavskih hiš. Spomladi 1906 zaradi obstrukcije poslancev NNS v deželnem zboru zo¬ pet ni prišlo do dela. 3. Krek kot član stranke Katoliško narodno stranko so v tej dobi že povsem vodili mlajši (Šu¬ šteršič...), poleg nje kot v bistvu kmečke stranke se je pa razvilo posebno delavsko gibanje, ki bi moglo privesti do nekake krščanske socialne stranke med Slovenci. Med obema skupinama je včasih prišlo tudi do nesoglasij; najbolj morda v iboju za kandidaturo splošne kurije leta 1896 in 1897. 19 Krek je bil tisti, ki je s svojo kandidaturo tedaj razkol zakril, in on je bil tudi pozneje ves čas živa notranja vez med obema strujama. Prizadeval si je, 15 da bi KNS kar najbolj prešinil z novimi socialnimi idejami in da bi tudi krščansko socialno delavstvo priključil enotni politični organizaciji, namreč KNS. V začetku dobe, o kateri tukaj govorimo, stranka prav za prav še niti organizirana iti bila. Imela je v deželi nekaj političnih društev, od katerih je ljubljansko vršilo tudi posle vodstva in centrale. Do enotne organizacije je stranko privedel šele boj za volilno preosnovo in pa razmere v deželnem zboru. Obstrukcija je tamkaj onemogočila vsako delo in obe slovenski stranki sta to priliko hoteli uporabiti, da bi utrdili svoje položaje med ljudstvom. Listi, poslanci in 'agitatorji NNS so zatrjevali, da obstrukcija povzroča ljudstvu mnogo škode in da „žre, žre, žre...“. KNtS je odgovorila tako, da je poslala tudi svoje poslance in agitatorje po deželi ter priredila množico sho - dov, tako da je vsaj 1902 zares „čez poletje zboroval deželni zbor v celi naši deželi". Nedeljo za nedeljo je stranka zbirala ljudstvo; govorniki so tolmačili položaj in zagovarjali svoj boj; na glasovanje so dajali resolucije, s katerimi je ljudstvo pozdravljalo odličen nastop dr. Šušteršiča in tovari¬ šev, obsojialo žalitev duhovščine (Hribar!) iin terjalo razširitev vlplilne pravice. Seveda je pri tem mnogo sodeloval tudi Krek. Govoril je vsaj v Šmihelu na Notranjskem (13. jlul.), v Novem mestu (20. jul., dve uri o lastnostih in nasprotnikih prave ljudske stranke), v Leskovcu (15. avg.), v Sorici (16. avg.), v Šenčurju (31. avg., o klerikalizmu in o splošni volilni pravici), v Žireh (21. sept .)20 in v Kostanjevici (10. okt.), kjer so mu nasprotniki prvotno shod preprečili ter je mogel govoriti šele, ko se je umaknil na žup- miij'ski hodnik; na ta shod je šel tudi Šušteršič, pa se je med potjo ponesrečil. Za nedeljo 12. oktobra 1902 je stranka sklicala ljudski tabor v Ljub¬ ljani, ki ga je hotela izvesti v kar največjem obsegu ter združiti z romanjem na grob nadškofa in kardinala Missie. Deželna vlada pa je tabor prepove¬ dala, ker da bi se „utegnili pripetiti izgredi". Stranka se je pritožila na Du¬ naj ter zaenkrat sklicala le shod zaupnikov, „ki so v popolnem soglasju pokazali neomajno voljo, da vztrajajo neupogljivo v boju za ljudske pravice". Odobrili so postopanje v deželnem zboru ter pozvali k vztrajanju, češ da „stranka hoče v brezobzirnem boju na strogo zakonitih tleh priboriti ljudstvu pravice". 21 Protestirali so zoper prepoved ljudskega tabora in izrazili deželni vladi svoje popolno nezaupanje. Končno so si izvolili še načelnika stranke ((Šušteršič) in vodstvo, v katero je prišel tudi Krek. S tem se je prvič formalno ustanovilo strankino vodstvo, ki ga je izvolil shod zaupnikov iz vse dežele. Za tem je Krek še govoril na shodu v Čatežu ob Savi (9. nov.), kjer je „vnemal kmete k stanovski samozavesti". Nato pa je nastopilo politično zatišje. V poletju 1903 je odložil mandat poslanec KNS v državnem zboru I. Vencajz. Za dopolnilne volitve (v ljubljanski okolici) je stranka ponudila mandat Fr. Šukljetu. Mož je bil prej že ponovno deželni in državni poslanec 'NNS, pa je rad hodil svoja pota. Leta 1900 vobče ni hotel sprejeti kandida¬ ture od NNS, ker se ni hotel vezati na njen prabram. Za volitve v deželni zbor (1,901) sta mu ponujali mandat obe slovenski stranki, pa se je obema zahvialil. Zato je tudi za dopolnilne volitve v državni zbor odklonil ponudbo KNS, ker se je bal, da s Šušteršičem ne bi mogel sodelovati. Pridobil ga je šele Krek, ki mu je v prigovarjanju rekel med drugim: „Vi še ne veste, 16 kako blag človek je Šušteršič!" 22 šuklje je kandidaturo sprejel in v septem¬ bru je bil skoraj soglasno izvoljen. Obenem je postal podpredsednik KNS, kakor je bil Krek. Te volitve in pričakovanje, da se bo kmalu sestal deželni zbor, oboje je zopet poživilo politično aktivnost. Krek je govoril v Bohinjski Srednji vasi (8. sept.), in sicer o pomanjkanju strokovne izobrazbe pa politične svobode. Dejal je med ostalim: „Pri nas pa hočejo, da ljudstvo ostane neumno. To" liko, da še ni prepovedano učiti se brati...“ (Kreku so očitali, da je hujskač; hotel je s tem povedati, da ljudstvo le uči in budi.) Omenil je tudi Šukljeta, ki mu je bil »najbolj bister in globokoumen slovenski politik in je sam bil liberalec, pa ga je njegova razumnost in domoljubno srce privedlo v naš tabor". 23 Pozneje je Krek govoril tudi v Šempetru na Krasu (25. okt.). Čim pa je bilo odgodeno zasedanje deželnega zbora, je stranka zopet priredila celo vrsto shodov po deželi. V imenu izvrševalnega odbora je podpredsednik Krek razposlal zaupnikom pisma ter jih pozval, naj prirejajo shode in spreje¬ majo resolucije, ker so zopet zaprta vrata deželnega zbora. 24 Zato se je n. pr. v nedeljo 22. novembra 1903 vršilo kar 27 shodov. Krek sam je nastopil v Cerknici (že 8. nov.) proti nameravani železnici, Babno polje — Rakek in je razlagal razmere v deželnem zboru; v Slavini je (15. nov.) »pojasnjeval razmere slovenskega ljudstva in njegov boj proti nemštvu, oderuhom in birokraciji, ki so danes združeni pod imenom liberal¬ cev"; razlagal je, kako je iz sedanjih razmer nujno zrasla zahteva splošne in enake volilne pravice im opisal, po kateri poti se deželnozborski poslanci katoliške narodne stranke bojujejo zanjo. 25 V Košani je (22. nov.) tolmačil pomen tedanjega boja in označil stranke, ki so nastopale v njem; v Šmihelu je (8. dec.) razlagal razmerje kapitala do kmečkega dela. Govoril je še v žužembergu (13. dec.) in v Novem mestu (20. dec., o politični situaciji z ozirom na obrtniški stan). Po novem letu 1904 je govoril Krek tudi na javnem ljudskem shodu v Ljubljani (.3. jan.), ki mu je sam predsedoval. V Prečni je (10. jan.) razlagal politične in gospodarske razmere ter utemeljeval pravico ljudstva do sodelovanja pri zakonodaji. Ker se je deželni poslanec KNS dr. Brejc preselil v Celovec in odložil svoj mandat, je stranka v začetku 1. 1904 zopet prešla v volilni boj. Kandi¬ dirala je v kranjskem in škofjeloškem okraju Selškega župana Demšarja. Krek je zopet večkrat nastopil, včasih sam, včasih skupno z Demšarjem; go¬ voril je v Cerkljah in najbrž tudi v Selcih (isti dan 20. marca), v Šenčurju in Olševku (27. marca), v Predosljah pri Kranju (4. aprila). Demšar je bil izvoljen. Krek pa je nato še govoril na Savi pri Jesenicah (8. maja), v Preski (26. jun.) in skupno s šukljetom nia Krvavčjem vrhu v Beli Krajini (10. jul., razgovor o dolenjski železnici). Poletje je bilo to leto vsaj za Kreka mirnejše. Ali ugotoviti vsaj nisem mogel, da bi kje nastopil kot politični govornik. Jeseni ,pa so se zopet začeli shodi. Demšar in Krek sta (16. okt.) govorila v Češnjici. Slednji je pojasnje¬ val politični položaj in polibiško zgodovino zadnjih dvanajst let (kar je on sodeloval) na Kranjskem in v zvezi s tem tolmačil dolžnosti ljudske stranke. Nepopisno navdušenje je zavihralo po dvorani, ko je v iskrenih besedah iz¬ javil svoje spoštovanje do dr. Šušteršiča in svoj ponos delovati pod njegovim vodstvom. Živio Šušteršič ni hotelo prenehati." 26 17 Naslednje leto (1905) je Krek govoril na Vrhniki (19. marca) o priliki občnega zbora tamošnjega katoliškega političnega društva; v Sorici (na Belo nedeljo, pač 30. aprila, o političnem položaju v državi in v deželi ter o kmečkih razmerah); na javnem ljudskem shodu za tržiško delavstvo. Ži- vahneje je zopet postalo jeseni. Tedaj je Krek na Češnjici pri Selcih (24. sept.) razpravljal o kranjskem deželnem zboru, o pomenu zavarovalnice za živino ter o nezgodnem in starostnem zavarovanju gozdnih delavcev; na Savi pri Jesenicah je (14. in 15. okt.) govoril o tedanjem političnem polo¬ žaju; v Ljubljani pa je (14. okt.) nastopil na shodu delavstva tobačne tovar¬ ne. V vrsti manifestacijskih shodov za volilno preosnovo, ki jih je krščansko socialno in socialno demokratično delavstvo priredilo pred 25. oktobrom 1905, je govoril Krek vsaj ljubljanskemu tobačnemu delavstvu (20. okt.), pa v Zagorju in Litiji (pač 22. okt.). Med zasedanjem deželnega zbora je govoril v Kranju (6. nov., o splošni im enaki volilni pravici ter o zavarovanju živine, proti ognju in za starost) ter v Slovenskem katoliškem delavskem društvu v Ljubljani (13. nov., o zgodovini boja za splošno in enako volilno pravico v deželne zbore). Tudi pred 28. novembrom 1905, ko se je sešel državni zbor, so se vršile manifestacije za volilno reformo, tokrat po vsej državi; prvi dan sestanka je vse delavstvo stavkalo. V Ljubljani se je vršil 23. nov. shod tobačnega delavstva ter je govoril tudi Krek, poleg E. Kristana in J. N. Gostinčarja. Leto 1906 je poteklo med razpravljanjem o volilni reformi za državni zbor in v znamenju III. vseslovenskega katoliškega shoda. Na deželi je bilo bolj mirno. Krek pa je vendar v Senožečah (11. marca) razvijal delovni program SLS za bodočnost; v Šmartnem pri Kranju je (19. marca) tolmačil politični položaj; isto je storil v Smledniku (22. aprila); govoril je tudi v Trnovem na Notranjskem (29. apr.) in v Leskovici nad Gorenjo vasjo (3. ju¬ nija). Jeseni je v Št. Lovrencu na Dolenjskem (28. okt.) pojasnjeval kmečko vprašanje; v Češnjici je (4. nov.) opisoval velik in pomenljiv preobrat, ki nastopi v našem političnem življenju z vpeljavo splošne in enake volilne pravice; v Šmartnem pri Kranju je (18. nov.) razpravljal o agrarnopoli- tičnih zahtevah ter o zadnjih političnih dogodkih na Dunaju in doma. 4. Krekov delež na vodstvu stranke Ob prehodu v dobo, o kateri govorimo, je bil Krek podpredsednik ljub¬ ljanskega političnega društva, katero je vršilo tudi posle vodstva in centrale KNS. Tako je postal tudi podpredsednik strankinega vodstva, ki ga je 13. oktobra 1902 izvolil shod zaupnikov iz vse dežele. Ko je sprejel ljubljanski okoliški mandat KNS Šuklje, je tudi on postal podpredsednik te stranke, kakor kaže, celo njen prvi podpredsednik. Ker pa sta se Šušteršič in šuklje kot državna poslanca precej mudila na Dunaju, je doma stranko dejansko vodil Krek. V tem svojstvu je tudi v novembru 1903 razposlal pisma mnogim strankinim zaupnikom ter jih pozval, naj prirejajo in sprejemajo resolucije, ker so zaprta vrata deželnega zbora. Morda je v njegovi glavi tudi vznikla misel, ki jo je objavil Slovenec 5. novembra 1904, ko je razpisal anketo o vprašanju, ali ne bi bilo mogoče ustanoviti enotne slovenske stranke, ki naj bi se nazvala Slovenska ljudska stranka. To je bilo neposredno po hudih udarcih, ki jih je Krek v deželnem 18 zboru zadal koaliciji Nemcev in NNiS, pa deželnem predsedniku Heinu. Tre¬ nutek je bil ugoden, NNS je začela slutiti propad svoje moči, KNS pa še ni bila na oblasti in je lahko bila še bolj pripravljena na spravo, kakor pa je bilo pričakovati za kasneje, ko je postala močnejša od nasprotnikov. Skoraj gotovo je bil Krek tisti, ki je sprožil anketo. Oglasil pa se je prvi — Šušteršič, ki je priznal teoretsko možnost enotne slovenske stranke, praktična izvedba te misli pa se mu zaradi kranjskih političnih razmer ni zdela mogoča. Odklonil je vsako zvezo z „liberalci“ v tej stranki in je naglasil: veliko slovensko ljudsko stranko, katero vaš dopisnik išče, že imamo. To je katoliška narodna stranka, v ko je taboru je združena velika večina slovenskega ljudstva na Kranjskem, s koje načeli in delovanjem se strinja tudi ogromna večina izvenkranjskih Slovencev.' 1 ® Za Šušteršičem so se oglasili še nekateri drugi (tudi Korošec)®, nazadnje pa Krek, ki je končal z besedami: „Slovenska ljudska stranka je potrebna. Storimo s svoje strani, kar moremo, da se omogoči !“29 Ko ie izšel Krekov prispevek, se je oglasil tudi Slov. Narod in je anketi posvetil zaporedoma pet uvodnikov. Pustil je na strani vse druge članke in ugotovil, da si Šušteršičev in Krekov povsem nasprotujeta. Soglašal je z mnogimi Krekovimi mislimi, v drugih je pa bil drugačnega mnenjia (tako je mislil 1 , da je nekdo lahko demokrat, četudi je kdaj nasprotnik splošne in enake volilna pravice) . 30 V pojmovanju slovenske ljudske stranke se je pokazalo troje naziranj. Nekateri so želeli videti v njej združene vse Slovence brez ozira na siceršnje nazore. Drugi so hoteli, da Ibi se v njej zbrali idejno sorodni (katoliško mi¬ sleči) Slovenci vseh dežel. Tretji pa so tako ljudsko stranko videli v že obstoječi kranjski KNS, ki so se z njo strinjali tudi mnogi izvenkramjski Slo¬ venci ter bi se ji kdaj mogli tudi povsem pridružiti (kar se je pozneje zgo¬ dilo v VLS, t. j. Vseslovenski ljudski stranki). Na zadnje stališče se je postavil tudi shod zaupnikov, ki je po 13. okto¬ bru 1 ( 902 (ko se je sestal namesto prepovedanega ljudskega tabora in prvič formalno izvolil vodstvo stranke) zopet zboroval 27. nov. 1905. Za Šušter¬ šičem (o bojih in zmagah zadnjih treh let) in Šukljetom (o razmerju Av¬ strije do Ogrske in o stališču Slovencev do reške resolucije) je govoril tudi Krek, ki je predlagal, naj se zborujoča stranka proglasi za slovensko ljud¬ sko stranko. Zbor zaupnikov je predlog sprejel in je na Krekov predlog za na¬ čelnika soglasno izvolil Šušteršiča, v vodstvo pa je med ostalimi prišel tudi Krek, pripadali so mu vsi državni poslanci, ki so bili člani stranke, med sebe pa so mogli poklicati še tri gospode. 81 Nova ali prenovljena stranka je morala prestati ognjeni krst ob vo¬ litvah v državni zbor. Boja za volilno reformo so se udeleževali na Dunaju njeni poslanci (v odseku, pa v iskanju zvez — Šušteršič, načrt za razdelitev volilnih okrajev je .izvršil šuklje), ljubljansko vodstvo, ki je v odsotnosti Šušteršiča in Šukljeta slonelo povsem na Krekovih ramah, pa je moralo doma delati pravo razpoloženje in krepiti stranko. V to prizadevanje pač spada tudi poizkus, da bi se SLS, ki je štela v svojih vrstah največ kmečko ljudstvo, podzidala z nekako stanovsko politično organizacijo. Učitelj in deželni poslanec Jaklič je v marcu 1906 ustanovil Kmečko zvezo za turjaško in škocijansko župnijo. Kmalu se je ta razširila po vsem kočevskem okraju in je ob tej priliki (6. maja 1906) v Dobrepoljah govoril tudi Krek. 19 Vzporedno s tem se je izvršil podoben poizkus med delavstvom, ki pa je že hotelo ustanoviti vseslovensko politično in podobno strokovno organizacijo, pri čemer je zopet sodeloval tudi Krek. Sem pa lahko štejemo tudi ustano¬ vitev Kmečke županske zveze v Št. Vidu niad Ljubljano (17. avgusta 1906). Novo delo je dobilo ljubljansko strankino vodstvo, ko je državni zbor sprejel volilno preosnovo in so se približale nove volitve. Ker sta se Šušteršič in Šuklje še vedno mudila na Dunaju, je zopet Krek nosil vso težo tega dela. Najvažnejša je bila priprava novih kandidatur in pa shod zaupnikov, ki naj bi jih sprejel in potrdil. Zbor zaupnikov je Krek sklical za 28. fe¬ bruarja 1907. Mnogo tihega dela pa je izvršil doma, saj je pozval zaupnike, naj vso pošto, ki se tiče volitev, pošiljajo na njegov naslov. Še pred zaupnim shodom je Krek govoril na občnem zboru katoliškega slovenskega političnega društva za kranjski okraj (18. febr. 1907), kjer so sprejeli in potrdili Demšarjevo kandidaturo. S posebnim namenom pa je odšel v idrijski okraj, kjer je sklical celo vrsto zaupnih sestankov. Zanje so zvedeli tamošnji socialni demokratje in so zaprosili predsednika idrij¬ skega političnega društva, dekana in deželnega poslanca M. Arka, da bi se smeli tudi oni udeleževati teh sestankov in tako spoznati učenega delavskega dr. Kreka. Dobili so odgovor, da so ti shodi čisto zaupni, mogli pa se bodo udeleževati volilnih shodov, ki jih bo imel kandidat SLS. Socialni demokratje so pač mislili, da namerava „delavSki“ Krek sam kandidirati v najbolj de¬ lavskem okraju —■ idrijskem. On pa je pripravljal nekaj drugega. Stranka se je po zadnjem shodu zaupnikov imenovala slovenska ljudska stranka; torej ne kmečka, ne delavska, ne meščanska, ampak stranka vsega slovenskega ljudstva. Demokrat Krek je zato mislil, naj bi ljudska stranka poslala v državni zbor, ki bo prvič izvoljen po načelu splošne in enake vo¬ lilne pravice, zastopnike vseh ljudskih slojev. Zato je namenil kandidaturo tudi delavcu J. Gostinčarju, ki so mu tovariši že 1897 ponujali mandat sploš¬ ne kurije. Njemu je namenil najbolj delavski, to je idrijski okraj, in zanj je govoril na zaupnih sestankih, ker so se delavčevi kandidaturi vsaj spo¬ četka proti vili kmetje. Ko je bilo vse pripravljeno, so se sestali zaupniki iz vse dežele 28. fe¬ bruarja 1907. Najprej je govoril Šušteršič (volilni oklic), nato pa je o kandidaturah poročal Krek. Za ljubljansko okolico je predlagal Šušteršiča, za Črnomelj - Metliko - Novo mesto Šukljeta, Kamnik . Brdo je prevzel sam. S posebnim uvodom je naznanil Gostinčarjevo kandidaturo v idrijskem okraju. Ostali kandidatje so bili Povše, Žitnik, Pogačnik, Demšar, Jaklič, za Krško - Kostanjevico - Mokronog - Trebnje je stranka postavila kandidata (Hočevar) naknadno, 33 Kočevje je izpustila, v Ljubljani pa je sklicala po¬ seben shod zaupnikov za 3. marca 1907. Ko je Krek sprejel kandidaturo, je tudi izjavil: ,,Med nami tremi, med Šušteršičem, šukljetom in menoj ne pride nikdar do ribanja. To, kar eden reče, vsi trije storimo. Drugod so ribanja v vodstvu; Eden intrigira kvišku proti drugemu in tako intrigiranje uničuje najlepše uspehe. Mi vsi trije smo eno.“ Šušteršič pa je na tem shodu predlagal zahvalo Kreku. V.se to, kakor še nekatere podrobnosti, tičoče se razmerja med Krekom in Šušteršičem, na¬ vajam zato, ker je pozneje prišlo med njima do razkola, dočim sta Krek in Šuklje bila vedno večja prijatelja, kakor nam slednji pripoveduje v svojih spominih. 20 Krek je kandidiral tudi zaradi tega, ker je to hotel Šušteršič, ki je de¬ jal, da brez njega tudi sam ne gre na Dunaj. Krek je imel svoj delovni načrt, ki ga sam ni mogel izvršiti. Iskal je vnetih sodelavcev ter je hotel, da bi bila državnozborska delegacija zares kaj vredna, zato tudi ni želel imeti „same (Pogačnike in Povšete okrog sebe“. Izjavil je, da bo od svojih sodelavcev mnogo zahteval, saj po njegovem mnenju kandidatura ni bila „darilo, marveč delo in sicer težko in sitno". 33 Tako je Krek izbiral in pred¬ lagal kandidate, moral pa je seveda uvaževati dejanski položaj in ni vedno prodrl. Ljudstvo je kandidate ugodno sprejelo. Drugače seveda nasprotniki. Slov. Narod je kandidate kratko takole označil: Dr. Šušteršič: Dvorni po¬ litični slepar. Dr. Krek: Prismojen hujskač. Šuklje: Zaradi svoje značaj- nosti in nesebičnosti prosluli hofrat in vladni agent. Vsi trije: Klavrni junaki... Gostinčar: Krona vseh kandidatov. 34 (Navajam v ilustracijo Kre¬ kove miselnosti, ker priča, da nikakor ni bilo samo po sebi umevno, da sime tudi delavec kandidirati.) Krek tokrat prismojenega hujskača ni kar vtaknil v žep. Odgovoril je na zboru ljubljanskih zaupnikov SiLS (3. marca): „Besedam Slov. Naroda, da je dr. Krek prismojen hujskač, najodločneje ugovarjam. Vem o njem, da je slab človek, a vem tudi, da je to, kar zna, točno in vestno študiral. Zma¬ guje pa s svojo logiko, doslednostjo, to vam o Kreku, ki ga dobro poznam, lahko povem in zanesite se, da je res tako!" 35 Za ljubljanskega kandidata je ta shod postavil pasarja Iv. Kregarja. S tem je bilo vse pripravljeno za volilni boj. 5. Krek v volilnem boju Po zaupniških shodih je Krek seveda posvetil glavno pažnjo svojemu volilnemu okraju. Imel je vrsto shodov in je 3. marca (isti dan, ko se je vršil shod ljubljanskih zaupnikov) govoril še v Komendi (kjer je bil njegov oče nekoč učitelj in je tudi sam hodil nekaj časa v šolo), isti dan zvečer je bil že v Kamniku. V Rovih je govoril 10. marca (ko je priredila SLS vsega 12 shodov), nadalje je še obiskal Šmartno v Tuhinju, Zgornji Tuhinj in Sela (17. marca), Sv. Heleno in Dol (19. marca), Blagovico in Lukovico (24. marca), Vodice in Mengeš (25. marca), Peče, Vrhpolje in Moravče (7. aprila, 1. aprila je bil na Jesenicah), Vranjo peč nad Kamnikom (8. apri¬ la), Špitalič in Motnik (28. aprila), Gojzd, Stranje, Mekinje in Nevlje (5. maja), Tunjice (6. /maja), Ihan (9. maja) in Dob (12. maja). Krekov nasprotni kandidat je bil gostilničar Sršen. Neka volilna pesem je pripovedovala: „Na Gorenjskem vreme krasno, na planinah je vse jasno. Kreka pika pač Sršen, a brez žela, ni strupen." 33 Nevaren Kreku zares ni bil. Poleg svojih ,pa je Krek obdelaval tudi volilce drugih okrajev. Tako je govoril vsaj tudi na Savi pri Jesenicah (1. aprila), Gostinčarju pa je poma¬ gal v Št. Vidu nad Cerknico in v Begunjah (21. aprila), d® morda še kje. Sicer pa. so bili vsi okraji zanesljivejši kot Ljubljana. Kandidaturo NNS je po daljšem oklevanju prevzel I. Hribar; poleg njega pa sta kandidirala še socialni demokrat E. Kristan in Nemec Del Cott. Tudi SLS je posvetila Ljub¬ ljani posebno pažnjo im potegnila v boj svoje najboljše moči. Med temi je bil seveda tudi Krek, ki je vodil shod in govoril pri Češnovarju (7. maja) in 21 v Rokodelskem domu (8. maja). Ker pa je ta dan v Ljubljani nastal pre¬ tep j ki se je končal s pobijanjem šip (tudi na škofiji), se je vršil naslednji dan (9. maja) protestni shod v „Umionu“. Prvi je govoril Krek, ki ,pa se je na koncu oglasil še enkrat v svoj zagovor ter je razpravljal o „svoji“ vili in o delavskih hišah. Pozneje je govoril še na shodu pri Grajžarju (10. maja), v Trnovem (12. maja) in zadnji večer pred volitvami (13. ima ja) zopet v „Unionu“. V celem je govoril Krek v tedanji volilni borbi na več ko 60 shodih. Sam je povedal na shodu pri Grajžarju v Ljubljani, da je bil to 58. shod v tedanjem volilnem boju, na katerem je on nastopil. Za tem pa je govoril še nekajkrat. Kar pa ni mogel napraviti sam, so drugi vršili nekako v nje¬ govem imenu. Tako je nekdo priporočal Kregarja volilcem, češ da mu »lahko popolnoma zaupajo, saj je on prijatelj in pristaš idej dr. Kreka, to je onega moža slovenskega ljudstva, kateri ima zlato in plemenito srce za nižje ljudstvo" 37 . Važno vlogo je v volilnem boju igralo tudi časopisje. Težko pa je ugo¬ toviti, koliko je razen uvodnikov v Domoljubu pri tem sodeloval tudi Krek. Slovenec je prinašal celo vrsto volilnih pesmic in dramskih prizorov, ki so se nekateri nanašali na vso deželo, večinoma pa so se tikali boja v Ljubljani in seveda Hribarja. Izključeno ni, dia je marsikaj v tem Krekovo (Gostinčar pravi, da so Krekove „pesmice“), večina pa gotovo ni Krekova. Krek sam je nekoč izjavil, da on ni vodil časopisnega boja proti Hribarju in da ni pisal žaljivih člankov in notic o njem, 38 hotel je pač reči, da ni nastopal s sme¬ šenjem in norčevanjem izrečno proti njemu, kajti za njegovega nasprotnega kandidata Kregarja je mnogo delal in govoril na shodih. Težko je tudi povedati, koliko je Krek sodeloval pri nekem' »vseslovam- skem“ Kregarjevem volilnem govoru. Hribar je namreč na nekem shodu iz¬ javil, da ni vsakdo sposoben biti poslanec Ljubljane, češ da ta mora znati tudi ostale slovanske jezike (ki jih je Hribar sam znal). Nato je SLS skli¬ cala shod ter postavila na dnevni red poleg šušteršičevega tudi Kregarjev govor o »ljubljanskem poslancu in slovanskih jezikih". V tem je bil cel kup citatov iz slovanskih jezikov, ki jih je šaljivo navajal in tolmačil v svoj prid in seveda proti Hribarju. Ker pa Kregar razen slovenščine in morda ne¬ kaj hrvaščine baje ni znal drugih slovanskih jezikov, svoj govor pa je vsaj deloma bral, lahko po pravici domnevamo, da mu ga je sestavil in napisal nekdo drugi. Težko si mislimo, da Krek ne bi imel tukaj vmes svojih prstov, kajti on je pač najbolje poznal jezike in kulturo (poezijo) slovanskih narodov. Ni pa izključeno, da je bil govor sestavljen z združenimi močmi in je so¬ delovalo več ljudi (saj „vsi ljudje vse vedo"). Gostinčar ne verjame, da bi bil ta govor sestavil Krek. Uspeh vsega volilnega boja je bil ta, da je SLS 14. maja 1907 dobila od 12 kranjskih mandatov 10 podeželskih (kočevskega edinega me) j v Ljubljani pa sta Hribar in Kregar prišla v ožje volitve, ker je Hribarju le en glas manjkal do potrebne nadpolovične večine. Zato se je tukaj še enkrat razvnel ves boj ter je sodeloval tudi Krek, 21. maja pa je seveda zmagal Hribar. Krek je rekel o tej izvolitvi, da ni hotel forsirati zmage nad Hribarjem za vsako ceno, ker je bil mnenja, da mora vsaka stvar dozoreti 3 ^, vendar pa je nekoliko upal tudi na zmago v Ljubljani^. 22 Krek sam je bil 14. maja izvoljen s 4800 glasovi proti 721 Sršenovim, 9 razcepljenim in 5 neveljavnim. Dobil je torej 86.8% vseh veljavnih glasov in proti Sršenu večino nad 4000 glasov. Svojim volilcem se je zahvalil v Slovencu, Domoljubu in Naši moči z besedami: ,,VoliUem Kmrmik-Brdo! Po¬ nosen na Vaše zaupanje Vas prisrčno zahval jam. Pod zastavo Slovenske Ljudske Stranke naprej! V Ljubljani, dne 17. maja 1907. Dr. Krek deželni in državni poslanec." 41 OPOMBE 1 Prim. Mayer, F. M., Geschichte Oesterreichs mit besonderer Riicksicht auf das Kultur- leben. Zweiter Band. 775 sl.; Šuklje, Iz mojih spominov, II in III; Hribar, Moji spomi¬ ni I; Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem; Krek, Izbrani spisi, IV. 2 O njih gl. Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem, 58. 3 Gl. str. 6. 4 Prim. Šuklje, Spomini III, str. 72 sl. 5 SN 10. nov. 1900, št. 259 in 31. okt. 1900, št. 251. 6 S 27. avg. 1901, šrt. 195. 7 SN 30. avg. 1901, št. 198. 8 SN 31. avg. 1901, št. 199. 9 Prim. S 3. maja 1902, št. 101 in 7. maja 1902, št. 104. 10 Glavni vir za nadaljna izvajanja: Obravnave dež. zbora kranjskega v Ljubljani, zv. 43-46. Ljubljana 1903-1908. 11 D 3. jul. 1902, št. 13. 12 To zasedanje je trajalo do 29. dec. 1907. 13 Prim. Šuklje, Sodobniki, mali in veliki, str. 264 sl.; več drobnih notic po listih. 14 S 26. jun. 1902, št. 144 in 1. jul. 1902, št. 148. 15 S 25. jun. 1902, št. 143. 16 Gl. Društveni koledarček za. 1905, str. 137. 17 Krek je tedaj pisal vse uvodnike za Domoljub, ker ta ni priobčil novice o njegovem odlikovanju. (O tem gl. J. Jagodic, Nadškof Jeglič, str. 215.) 18 D 5. okt. 1905, št. 19. 19 Prim. Krekovi Izbrani spisi II, str. 45. 20 Krek je na tem shodu naglašal slogo v stranki ter trdil, da je dr. Šušteršič »ljubljenec naše stranke" in da le »preko naših trupel gre pot do njega" (S 23. sept. 1902, št. 218), ali »dr. Krek in dr. Šušteršič sta se na žirovskem shodiču pred žirovskimi babnicami objemala in poljubljala" (SN 25 sept. 1902, št. 220). 21 S 13. okt. 1902, št. 235. 22 Šuklje, Iz mojih spominov III, str. 53 sl. 23 S 12. sept. 1903, št. 210. 24 S 11. nov. 1903, št. 261. 25 S 16. nov. 1903, št. 265. 26 S 18. okt. 1904, št. 238. - K razmerju med Krekom in Šušteršičem gl. str. 20 (pr. op. 20). 27 S 7. nov. 1904* št. 254; prim. še Čas XX, str. 128. 28 S 19. nov. 1904, št. 265. 29 S 17. dec. 1904, št. 288. 30 Prim. SN 19.-23. dec. 1904, št. 289-293. 31 S 27. nov. 1905, št. 272. 32 S kandidaturo za ta okraj je imel Krek posebne težave. Mislil je najprej na upokojenega ravnatelja Detelo, ki pa kandidature ni hotel sprejeti. Duhovnikov, se mu je zdelo, da je bilo med kandidati dovolj, ko sta kandidirala on in Žitnik. Pripravljal je tla poštarju Ravnikarju, ki je v SKSZ vodil dramatično šolo (tečaj) ; a ta menda sam ni bil navdu¬ šen za kandidaturo, zaupniki pa ne zanj, ker ga niso poznali. Tem bi bil pač bolj všeč Evgen Lampe, ki pa je (poleg tega, da je bil duhovnik) moral ostati pri delu doma, 23 da je mogel na Dunaj Krek; bili bi tudi za Povšeta, ki je že kandidiral v litijskem in višnjegorskem okraju. Hočevarja so forsirali v Krškem, bil pa je novinec v stranki in Kreku se je zdelo nevarno, če bi prva stopinja v stranko bila obenem skok na Dunaj. Neki Steklasa se mu je zdel malo prestar. (Krekova pisma župniku J. Oblaku v Št. Lov¬ rencu ob Temenici z dne 18., 22. in 26. januarja 1907.) 33 V prej omenjenih pismih lOblaku. 34 Prim. S 2. marca 1907, Št. 61. 35 S 4. marca 1907, št. 62. 36 S 20. aprila 1907, št. 90. 37 S 13. maja 1907, št. 108. 38 Povedal I. Dolenec. 39 Vir: I. Dolenec. 40 Krek Oblaku 22. januarja 1907. 41 Prim. S 17. maja 1907, št. 113. 24 ALOJZIJ GERŽINIČ KAJ MORA IMETI IN KAJ NAJ SI PRIDOBI UMETNIK To je v bistvu predavanje na 1. rednem večeru Slov. kult. akcije za leto 1956 v Buenos Airesu. 'Predavanje je bilo napovedano kot „Nekaj problemov naše umet* nostne kulture". Pri izdelavi pa se mi je vedno bolj zdelo, da velja najprej postaviti temeljne trditve. Te že same po sebi odgovore na nekatera vprašanja, za druga pa pokažejo smer reševanja. Obravnavani predmeti so brez dvoma aktualni. Gotovo so za človeka vedno aktualni dokončni nerešljivi proble¬ mi. Umetnostni problemi so taki, zato ker posegajo v neracionalni in nadracionalni svet. Prišli pa so posebej še na dnevni red razpravljanj v emigraciji. Od doma od¬ trgani človek je prisiljen, da sledi koreninam svojega bitja in mnoge od teh vodijo v nadracionalni svet. Do¬ ločnejši so postali razgovori ob prvih Vrednotah, zlasti pa ob Meddobju in ob ostalem delu Slov. kult. akcije. Anketa v Meddobju je pred vse vrgla kopo mnenj im odkrila različna stališča in različno orientiranost ljudi, ki ustvarjajo in ki se zanimajo za umetnost. Tudi ,,okrog¬ la miza“ se je dotaknila teh vprašanj. Sestavek se deli na tiste tri točke, ki sem jih v debati pri „okrogli mizi‘‘ predlagal za natančnejšo porazdeli¬ tev in razčlenitev umetnikov. Prvi del bo torej razprav¬ ljal o umetniški nadarjenosti, drugi del o umski izpo¬ polnitvi („izobrazbi“), tretji pa o značajski oblikova¬ nosti. Na čelo je postavljena opredelitev bistva umetno¬ sti, ustvarjanja in umetnine — podlaga za ostalo. še eno opozorilo: v umetniku, v umetnosti, v kulturi sploh je toliko raznovrstnih silnic in se v vsakem po¬ sameznem primeru tako raznoliko prepletajo, sodelujejo,, ali si nasprotujejo, da je enotnih, za vse veljavnih za¬ konov in receptov jako malo. Raznolikost je znamenje življenja, duhovnega še toliko bolj kot fizičnega. To naj upoštevata tisti, ki mu bo sistematike preveč in ti- 25 sti, ki mu je bo premalo. Zato mislim, da tudi zadnje obravnavano vprašanje — o naši emigrantski književ¬ nosti — ne more dobiti mnogo bolj določenega odgovora, kot ga je tu. Kar iščemo z gotovostjo, je prava umetnost in ^či¬ ščenje vrelcev" (Mauriac). I. NADARJENOST Talent se da zakopati, da se sijajno razviti, a vedno mora biti že dam. Opirati se moramo tu na dvojno podlago (—gre za človeka, za umetnost; oboje je duhovno in čutno, psihofizično—): 1.) Biološki, podedovani temelj. Sholastični nauk je, da so duše ob vlitju v telo vse enake; različnost pride od različnosti telesnega ustroja. Fizična konstitucija take in take sestavlje¬ nosti, določene kvalitete itd., je biološki temelj za umetnostno nadarjenost. .2.) Naravnava praktičnega razuma (umetnostni, glasbeni, slikarski ha- bitus). To je stalna dispozicija, ki v smeri svoje narave izpopolnjuje sub¬ jekt; pridvig ustvarjalnosti; kvaliteta, ki oživi in oblikuje prvotno nedolo¬ čenost iintelektivne zmožnosti in jo žene k dovršenosti. — Če ni prvega pogoja, ni odgovarjajoče naravnave praktičnega razuma in če ni delovanja le-te, okrni biološka podlaga. Umetnostni talent torej je. Kaj je njegovo poslanstvo, dolžnost? Umet¬ niško ustvarjati. Naloga umetnika in cilj umetnostne dejavnosti je ,,ustvari¬ ti delo, v katerem naj nad vsorazmerjeno materijo in skozi njo blesti luč forme" 1 . V to („luč forme") je vključeno dejstvo, da umetnina posreduje uživatelju poetično spoznanje, ki je sicer izključno last in dar umetnika. To poetično, intuitivno spoznanje „doseže nad idejami, podobami, čustvi, ob¬ čuti — vendar seveda s .posredovanjem vseh površinskih dejavnosti — real¬ nosti, poveže poeta z njimi. Ne naravnost z najvišjo realnostjo, z Bogom — to je izključni privilegij mističnega spoznavanja —, temveč z vso ustvarje¬ no realnostjo in torej posredno z Bogom samim." 2 Poetično spoznanje je hkra¬ ti klica ustvarjalnosti. Maritain se lepo strinja z ravnokar podano oznako poetičnega spoznanja in ji dodaja to drugo sposobnost: „.. .intuicija ali stvariteljska emocija je temno dojemanje jaza in stvari obenem v nekakem spoznanju po združenju ali po sorodnostmi enakosti narave (konnaturalno- sti) in oplaja, se oblikuje in dobi izraz edinole v umetnini, ki jo stvori in izdela iz svoje vitalne nosečnosti... spoznanje, ki se ne da izraziti v mislih in sodbah, ki je marveč prej doživetje ali izkušnja kot spoznanje, in sicer stvlariteljno doživetje." 3 1 Maritain, L’art et scholastique. Citiram po buenosaireški izdaji Arte y escolastica, 1945, str. 210. 2 Henri Bremond, Priere et poesie. Citiram po buenosaireški izdaji Plegaria y poesia, 1947, str. 137. S De la connaissance poetique. Citiram po argentinski izdaji „Situacion de la poesia" (razprava Del conocimiento poetico). — Najboljšo razlago teh stvari najdem v Maritainu in Bremondu — ki ju Trstenjak v »»Psihologiji umetniškega ustvarjanja" niti ne omenja, enako kot ne citira ne UšeničnKka ne Vebra. Maritain je izkopal prave zaklade iz sho¬ lastike, Bremond je nabral dragoceno gradivo iz ostalih dob in virov. Prvi je umetnostni filozof širokih koncepcij, drugi globoka poetična duša in duhovit ocenjevalec. 26 Ko posreduje umetnik z umetnino tako poetično spoznanje in z njim videnje lepote, skrite v stvareh, nastane v uživatelju posebno ugodje. Ni to ugodje spoznavnega deja, marveč ugodje, ki se iz tega de ja razlije zaradi spoznanega predmeta, njegove skrivnostnosti in lepote. Lepota pa je prav bitje samo, gledano in spoznano, kolikor po intuiciji ugaja razumni naravi. Zmota je, da je namen umetnosti ali nje bistvo v porajanju čustev, emo¬ cije. Spomnim se, da je Sima Pandurovič napisal estetiko, v kateri se trudi, da bi to dokazal za vse panoge, in kako si prizadeva — seveda brezuspešno —, da dokaže čustvenost kot jedro epike. Ne, čustva vseh vrst se morejo pridružiti estetskemu ugodju ob poetičnem spoznanju — samo ta emocija red¬ no spremlja (kot učinek) umetnostno doživetje —, niso pa potrebna; včasih so prav dokaz, da ne gre za umetnino. V presojo se pač vnašajo izvenestet- ski elementi; sodbe mnogih se opirajo na snov, na čutno ugodje, na ganotje. Po teh merilih je sentimentalen tango višji od Bachove fuge, Toman od Aškerca, Gangl ali Zajc od Bernekerja. Drugi nesporazumi so: /racionalizem —- pri nas vodilo v psevdoklasicistič- nih početkih umetne svetne poezije in prisoten v vseh didaktičnih potezah med Prešernom in moderno, med moderno in Balantičem in v delu emigrant¬ skega pesništva —• in /njegovo nasprotje, kot se je zlasti drastično pokazalo v surrealizmu. Kot naj pri racionalistih razum ustvarja umetnost, tako ho¬ čejo surrealdsti črpati samo iz podzavesti in ostati irracionalni do konca. —- Teorija vživljanja (/Lipps, Volket) je prav tako enostranska kot 'artizem. Spet drugi izročajo vodilno vlogo okusu in po tem sodilu bi bil Turgenjev večji od Gogolja in Dostojevskega, Stritar-pripovednik večji od Jurčiča. Takim zmotam in le delno zadevajočim razlagam spodbije videz veljav¬ nosti razlikovanje med dušno globino, v katero zavest redno nima dostopa 4 , in med površinskimi plastmi duše, ki jih /nadzira razum. S poetično podobo (B Ion del, Claudel) je to zakon, v katerega sta sklenjena Anima in Animus. Claudelovo parabolo je duhovito vplel v svojo razlago H. Bretmond. Pri tem je pokazal na važne analogije —- poleg vseh še važnejših razlik —• med mi¬ stičnim in poetičnim doživljanjem. Najpomembnejša umetnostna dejstva imajo svoje torišče v globinah duše, v Animi. Umetnina nas osvobodi psiho¬ loškega zla, kar je za estetiko doživljanje razgibanosti površinskih dejavno¬ sti, in ,,nas prenese v srečne temine, kjer kremplji treh poželjivosti ne naj¬ dejo, za kar bi zagrabili" 5 . To je Aristotel v tragediji imenoval očiščenje — katarzo. Bremond je to toliko rešetano dognanje razložil prav s prestavitvijo dogajanja s površine v globino in ga raztegnil na vso poezijo, na vso umet¬ nost. Dognal je, da je katarza analogno to, kar imenujejo mistiki prehod iz meditacije v kontempiacijo; to, kar on imenuje nadomestitev dejavnosti Ani- musa z dejavnostmi Anime, torej prehod iz racionalnega spoznavanja v poe¬ tično, realno spoznanje. Potemtakem je vsako poetično doživetje katarza. Umetnik in /mistik se razlikujeta od povprečnih ljudi z intenzivnostjo svojih globinskih dejavnosti. 4 Mistiki so jo imenovali dušno središče ali dušno konico, sv. Avguštin jo je spoznal, ko je rekel: ,,Deus intimior intimo meo“, sv. Tomaž Akvinski jo je nazval „intellentus“ v razliko od ,,ratio“, Claudel je vedei, da je to ,,nekdo, ki je bolj jaz kot jaz in različen od moje neizrekljive osebne absurdnosti. 5 H. Bremond, La poesie pure; cit. po španskem prevodu La poesia pura, Buenos Aires, 1947, str. 23. 27 Umetnina ima kot izdelek svojo samostojno vrednost, v njej pa se zdru¬ žita — kot že nakazano — dva vrelca: bistvo, globine umetnika in bistvo, jedro stvari, duhovnega in tvarnega sveta. Prvega vrelca se zaveda en umetnik bolj, drugi manj. Graham Greene je v tem na skrajnem stališču, ko trdi: „Naloga romanopisca je, da očrta svoj lastni portret pod podobami katerega koli človeškega bitja, krivega ali ne¬ dolžnega. Ali ni naše razmerje do vseh naših oseb več ali manj tole: ,Evo je tu, Bog mi odpusti, in to sem jaz sam!‘?“ 6 Pri nas je podobno občutil Ivam Cankar. Je pa umetnina tudi neposredno znamenje skrivnosti, ki jih poetično spoznanje odkrije v stvareh in njih odnosih. Ustvarjene osebe so zato nekako neodvisne od svojega tvorca, prav tako celo umetniško delo. Saj v umetnosti ne gre za posnemanje samega sebe, niti za posnemanje narave, marveč za posnemanje njenih ustvarjalnih sil in načinov. Tako nastane umetnina in sicer po zakonih lastnega bitja. Kot se za vznik, oblikovanje in dovršitev umetniškega dela poslužujemo nalike s spočetjem in rojstvom v organskem svetu, tako marsikaj pojasni tudi primerjanje umetnine z organskim bitjem. Umetnik da svojemu delu življenje, potem pa mora spoštovati zakone, ki to bitje usmerjajo, slediti mora gibanjem umetnini lastne življenjske sile. Tu je jasno sodilo, ali imamo opravka z umetnikom ali ne in ali gre za veli¬ kega umetnika ali ne. Življenjska sila umotvora ne dopušča mlahavosti. Umetnik jo je spoznal, se spoji z njo v eno in je zato res nezmotljiv (iMaritain). Naj navedem tu novo analogijo v ponazoritev te življenjske sile: šah. Kvaliteta partije (in moč igralca) je odvisna od neodjenljivosti, s kate¬ ro se razvija. Ne zahteva se objektivno najboljša poteza — kdo jo bo določil? —, marveč tista, ki organsko izhaja iz nastavkov, iz dinamike že obstoječega, ki izrabi skrite možnosti in ne pusti nasprotniku nobenega od¬ diha. Rast na način živega bitja. Navidez se s tem ne ujema, v resnici pa je potrdilo povedanega dejstva, da je včasih najstrašnejša poteza tista, ki sliči popolnemu miru, ko se bitje zbere — nastopi trenutek poln eksplozivnosti. Povprečnika bi premagala skušnjava po teatralnem udarcu — zadel bi v prazno; genij pa spozna zahtevo notranjega gibanja po koncentraciji. Ustvarjanje na tem področju se da primerjati z ustvarjanjem na osta¬ lih in šahovski ustvarjalci imajo poteze, ki jih delajo podobne drugim umet¬ nikom. To primerjavo je poskusil že Milan Vidmar. Capablanco je primer¬ jal Mozartu (zaradi ,.kristalno čiste kompozicije") in Tarrascha Wagnerju (zaradi „bujne orkestracije"). A to so drugi vidiki. Po sličnosti v elementar¬ ni rasti in po načinu te pogonske sile bi šlo Capablanco primerjati z Bachom, Tarrascha z Brahmsom in Vidmarja samega s Čajkovskim (mladost) in Stravinskim (po Semmeringu). Pri diletantihi se na vsak korak sprašuješ: zakaj to? čemu ono? Spre¬ minjaš — pa je tudi prav, ali pa še bolje. (Pri velikih je vse na pravem mestu, vse v službi življenjske sile umetniškega organizma; vsaka črta je prava poteza, ki jo nosi duhovnost, organizirana v telesu umetnine. Posebno nazoren element za prikaz pogonske sile umetnine je dialog: vedno najmoč¬ nejše poteze, take, ki vlivajo v življenjski tok potrebne energije. Neprekos- 6 V zbirki pisem Why do I write?, London, 1948. 28 Ijivo je v tem sveto pismo, Postavim, ne da bi dosti izbiral, iz petega po¬ glavja pri Luku tri .primere: 8. vrsta: Peter: „Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!" Jezus (11. vrsta): „Ne boj se; odslej boš ljudi lovil." — 30. do 32. vrsta: „Zakaj jeste in pijete s cestninarji in grešniki?" Jezus jim je odgovoril: „Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel k pokori klicat pravičnih, ampak grešnike." — 33. do 35. vrsta: „Za- kaj se Janezovi učenci pogostoma postijo in opravljajo molitve, kakor tudi učenci farizejev, tvoji pa jedo in pijejo?" Jezus jim je rekel: „Ali morete post naložiti svatom, dokler je pri njih ženin? Pridejo pa dnevi, ko bo ženin od njih vzet in takrat, tiste dni, se bodo postili." — Iz dramatike si more vsakdo najti mesta podobnega poleta. Nalika s šahom opozori še na drugo važno skupno lastnost: na to, kar je neizrečeno. Ob vsaki veliki partiji se da napisati knjiga o tem, kar je med potezami, kar je bilo premišljeno, kar je vsebovano, kar je bilo odklonjeno; o tem, kar je igralec doživel, videl, spoznal 1 , kar je pretrpel, nad čimer je zmagal, čemur se je odrekel. Vse to je po svoje vsebina partije. Podobno je z drugimi umetninami. Eden anketistov je napisal e evropskem človeku, kako ne more zatajiti naslednjega: „več ko dogodek je analiza, več ko besede je misel, več ko manifest je svoboda" (iMeddobje II, str. 91). Po¬ dobno najdem pri Cocteauju: „Ne način, kako stvari povedati, temveč, kako jih misliti." Za človeka, ki je umetnostno nadarjen, je potrebno, da se tega dejstva zave in da poskrbi za učinkovitost svoje umetnostne naravnave. Za obojno je najvažnejše sredstvo vaja, delo, ustvarjanje. Ako talent ni zadosti globok, navadno ne bo vztrajnosti ne volje dovolj za premago¬ vanje notranjih in zunanjih ovir. Če pa je talent zadosti močan, bo nosilec z vajo dal naravnavi priliko, da razvije, kar se v njem nahaja. Naravnavo je najbolje primerjati s krepostmi: te so naravnave v nravnem redu, umet¬ nostna naravnava je krepost v redu praktičnega razuma. Ene in drugo je treba krepiti, razvijati z izvajanjem. Večkrat ko vršiš dejanja srčnosti, zmernosti, ljubezni, bolj se bo tista krepost ojačila, laže bo storila več in bolje. Ta primerjava tudi pokaže, da je o učenju umetnosti tako nesmiselno govoriti kot o učenju kreposti. Zato imajo srednjeveške delavnice veliko prednost pred sodobnimi umetniškimi šolami. Kdo bo ustanovil šolo za srčnost ali za pravičnost? Kvečjemu racionalizem; naš Vodnik poje o „šoli zdrave treznosti". V krepostih in v umetnostih se je treba vaditi. Pbmaga pa v za¬ četku vodstvo in zgled že izurjenih.. Zato je za začetnika tako važen osebni in delovni stik z zrelim umetnikom. Poleg tega osebnega stika je treba po¬ staviti duhovni stik — poglabljanje v umetnine. Ob njih začutiš, kaj je treba doseči in odkrivaš, kako se to da. Ne govorim zdaj o tehničnih sred¬ stvih, ki jih tu občuduješ; mislim na „gotova, določena pravila" (sholastična oznaka), ki jih je tvorec našel in se jih držal pri oblikovanju. To seveda niso sheme, ki bi jih mogel kopirati, pač pa pogled v nevzročne načine ustvarjanja (—„v delavnico sem Tvojo zrl"—), ki jih je treba priznati, po¬ tem pa iskati in; odkrivati za vsako delo posebej. To je tista „logika“ umetno¬ sti in umetnine, o kateri je govoril Malraux: „Umetnost sledi svoji logiki, ki jo je toliko manj mogoče predvidevati, kolikor je naloga genija, da jo 29 odkrije ." 7 S tem je že piodan odgovor na tako trdoživo zahtevo po razum¬ ljivosti in na tožbe o nerazumljivosti moderne umetnosti . 8 Preidimo h konkretnemu primeru. Človek, ki ima pesniški ali pisatelj¬ ski dar, bo le-tega najbolje razvijal, če bo pisal. To, kar bo napisal, bo sam čez nekaj časa ocenil. S tem bo sebi v korist slušal Horaeov in Kopitarjev nasvet o dobi čakanja in o pili . 9 Ali pa mu oceni kdo drug (n. pr. urednik revije), ali več drugih (n>. pr. v pisateljskem krožku). Za večino so posebne važnosti stvari, ki jih potem objavijo. Na družabnem večeru Slov. kult. akcije je urednik ,,Meddobja“ razodel, da je po svetu razpršenih nekaj avtorjev vseh strok, ki so do izida te revije občutili pravo bolečino, ker se niso mogli izpo¬ vedati v svojem jeziku — pa ni bilo kje. Seveda so v teh stvareh med posamezniki velike razlike. Eden potrebuje veliko poskusov, skic, komtemplacije, mu kritične pripombe veliko pomenijo — drug je drugačen. Tudi v načinu pisanja: Cankar je včasih po cele dneve preležal na zofi ob čaju in cigaretah — tako so v njem zorele ideje —, da je potem bruhal na papir; drugemu raste delo s pomočjo papirja ali glasu: vsaj nekaj stavkov mora napisati, tudi če pozneje ne bodo uporabni; ali si spregovoriti vsaj nekaj besed o tem, kar čuti, da je v njem. Težke prilike tu zunaj zahtevajo, da vsakdo na sebi najbolj odgovarja¬ joč način do kraja izkoristi čas in ga primemo uporabi za vajo, za študij, opazovanje, razmišljanje in za spopolmitev nravnih vrednot Gotovo je .na¬ pačno mnenje, da je najprej teoretično priti do dna (kje je to dno?). Prvo je vaja v že naznačenem obsegu. Samo nekaj je še prej: zdravje, fizična od¬ pornost, živčna svežina. Ne pomagata ne vaja ne študij, če se z njima po¬ škoduje sedež duhovnih ustvarjalnih sil. Umetniško nadarjen človek tudi ne sme obupati nad okoliščinami: možnost za vaje se že najde, prav tako priložnosti za bogatenje dušnih globin, za opazovanje življenja, za pronica¬ nje v skrivnosti stvarstva. Ti zakladi bodo v svojem času in na svoj način morali udariti na dan, dasi bodo mogoče dolga leta nema ali le z drobci za¬ znamovana. Poleg vseh mogočih drugih nravnih moči si mora umetnik pri¬ vzgojiti tudi potrpežljivost in — krepost upanja. Samokritika in kritika drugih naj ločita vaje od del. Če ni zadostnega talenta, ne razvite umetniške naravnave, bodo izdelki pisarija ali slikarija; bomo še naprej brali veliko kodrovstva (zgodbe, prizori, besede brez umet¬ nostnega naelektrenja) in meškovstva (nekaj tehnične spretnosti ali jezi¬ kovne gladkosti in sentimentalnosti). To so mrtvi predmeti. Ne najboljša tendenca ne najbolje zadeti ljudski ton ne snežno čista razumljivost ne bodo mrliča oživili. Poznam pesnike, ki hočejo pisati tako, da jih razume vsak 7 Na mednarodnem zborovanju Zveze pisateljev za zaščito kulture (London 1937). Citirana v knjigi Problematica de la literatura, G. de Torre, Buenos Aires 1951, str. 286. S Pred nekaj leti so ravnatelji velikih severnoameriških muzejev in institutov sodobne umet¬ nosti podpisali izjavo, v kateri pojasnjujejo ta predmet. Trdijo, da je v tarnanju o pre¬ padu med občinstvom in publiko veliko pretiravanja in pišejo med drugim: ,,Sodimo, da je tako zvana nerazumljivost dela moderne umetnosti neizogiben nasledek raziskavanja novih predelov. Kot novotarstva v znanosti, tako so tudi umetnikovi postopki včasih težko razumljivi in postajajo tarča nazadnjaških napadov ...** (De Torre, ib., str. 263). 9 A. Trstenjak navaja kiparja Putriha: „Ženski akt. Dva meseca ga pustim pokritega, potem ga bom odkril, da vidim, kaj mu manjka; če mi ne ugaja, vržem vse stran. Po dveh mesecih imam drug odnos do njega, ker ga dalj časa nisem videl. Če prijatelja dva meseca niste videli, ga boste po dveh mesecih zopet čisto drugače videli." (Psihologija..., str. 72). 30 preprost človek, in učiti tega človeka poštenja in čednosti; umetniška zre¬ lost nastalega jim je pri tem postranska stvar. Zakaj potem pišejo verze? V prozi se mnogo laže in mnogo bolj uspešno uči. Še dve, tri besede o kritiku. Kritik bodi znanstvenik, kot zahteva anke- tist na strani 95 „Meddobja“? Ne. Razmerje kritika do umetnine je podobno razmerju umetnika do stvari: njegov notranji pogled seže v osrčje, spozna njeno lepoto, globine, skrivnostnost, življenjsko silo, mnogo tega, kar brni v njej neizrečenega in potem opiše s podobno nepopolnostjo — in nezmot¬ ljivostjo — kot umetnik svoje poetične spoznave. Iz osrčja umetnine, po poteh njene strukture prodira tudi v tvorca in vidi, kar je ta videl iin ocenjuje, kar je ta poskušal. Ne uide mu, kje je umetnik zgrešil pot, omagal, ali se predal skušnjavi najmanjšega odpora, ali kje je iskal le učinkov in ugaja¬ nja občinstvu. Ali pa ugotovi, da izdelek ni živ, marveč le mehaničen kon¬ glomerat brez cene — zato, ker avtorju manjka talent, ali zato, ker je bil površen, len, neiskren:. 10 Kot osvetljujejo velike umetnine široka področja duhovnega sveta in duše, tako tudi velike kritike. II. UMSKA SPOPOLNITEV S stališča nadarjenosti se zdi vseeno, ali se človek bogati ob starem ali ob sodobnem avtorju. Odloča naj zgolj veličina, odličnost dela. In ker so Homer, Dante, Ptešeren preskušene vrednote in neizčrpna zakladnica, naj imajo prednost pred vsemi še nepretehtanimi sodobniki. V tem smislu je navajal beograjski estet Bogdan Popovič svoje slušatelje k načelu, naj po¬ čakajo vsaj pet let, preden se lotijo knjige: v tem času se bo že kolikor to¬ liko pokazalo, ali je vredna branja ali ne. Ker pa je ustvarjanje dela eno s poetičnim, realnim spoznanjem, je lahko uvideti, da bo sodobnemu piscu Graham Greene dal stvari, ki jih Cei^ vantes ne more imeti, Balantič stvari, ki jih Jenko nima, itd. Namreč luč za spoznanje današnjega časa in današnjega človeka in sodobnih vprašanj; pa tudi zadnje tehnične pridobitve ali vsaj poskuse. Umetnik se torej ne bo osamil pred umetnostjo svojega časa — tudi ko bi se mogel. Še slabše bi bilo — iz razlogov, ki veljajo v razmišljanju prejšnjega odstavka —, ako bi se vrgel izključno vanjo. Seveda tudi to ni mogoča, saj v današnji umetnosti živi še včerajšnja in živi davna. Pametno je torej kombinirati neposredno spoznavo starih vrednot in modernih del. Soodloča, kajpak, osebna bližina, sorodnost, pomoč pri iskanju, itd. Vsi smo rojeni, da bi postali svetniki iin vsi imamo za to dovolj milosti. Treba pa je z njimi sodelovati. Tako je tudi. s talenti. Sodelovanje z njimi 10 Kritik, ki umetnika ne doseza, se bo seveda večkrat zmotil. Tudi ne bo imel smisla za to, da so pri naj večjih človeških delih celo napake odlike. Claudel je našel zmoto svojega kritika Pierra Lassera, „skupno vsem profesorjem", v tem, „da ne vidi, kako tvorijo v vestnem (Claudel pravi škrupuloznem) pisatelju defekti in kvalitete nedeljivo celoto." 1 (V pismu Gidu, 19. V. 1911). 3L moremo deliti na prizadevanje po rasti v modrosti in na prizadevanje po rasti v razumnosti. (Se razume, da se tu pojma modrost in razumnost rabita v posebnem pomenu, gledana z vidika umetnikovih potreb.) K rasti v modrosti prispeva doživljanje, premišljanje, ocenjevanje živ¬ ljenja in umetnosti. Nadarjenost in stalna usmerjenost umetnikove duše že sami ženeta v to. Je pal treba modrosti v rasti v modrosti. Nekaterega na¬ darjenega človeka so vabe življenja odtrgale ne le od umetnosti, marveč od duhovnosti sploh. Druge so prozaične zahteve življenja oslabile v umetniški tvornosti, tretji so se odločili za znanost ali za politično pot. Včasih zmaga nujnost, včasih gre za žrtvovanje, včasih prevlada drug talent nad umet- ffliiškim. Resnično poznanje življenja se mora prav izraziti v umetnosti. Ker je življenje tako brezbrežno in komplicirano, ga ne more prav podati ne sli¬ kanje črno-belo (tradicionalna nevarnost za slovensko literaturo; oblika smrti za dirigirano umetnost; eden preskusnih kamnov za naše talente tu zunaj), ne temno sivo slikanje (naturalizem in pesimizem), ne rožnato slikanje (po- cukrani idealizem in napačno pojmovana vzgojnost). Vse to so izrazi ljudi, ki vdirajo na umetnostno področje brez talenta, ali pa izraz talentov, ki so si z apriorističnim, enostranskim nazorom o življenju in umetnosti zaprli pot v oboje. Umetnost odkriva srčiko življenja in jo mora iskreno prikazovati. V veliki| umetnosti se čudovito potrja in izpopolnjuje podoba o svetu in člove¬ ku, kakor jo odkrivajo teologija, filozofija in znanosti. Krepko in lepo for¬ mulacijo te teme je podal teolog in literarni kritik Charles Moeller: „To, s čimer se pisatelj prepoji, to, s čimer se enači — to ni enakomerno svet ali grešen svet, temveč pomešano vesoljstvo, prav vesoljstvo, za katerega je umrl Kristus; ko se pisatelj ,spremeni' v to .vesoljstvo', se združi s celotno krščansko resnico; svetloba milosti, ki je v njem, je tudi v ljudeh, ki jih opisuje; je božja svetloba sama." 1 ! Za prodiranje v jedro zla in v srce svetosti daje tomistična filozofija tole načelo, ki velja prav tako za asceta kot za umetnika: stvari, ki so nižje od človeka, je treba spoznavati z razumom; tiste, ki so višje, pa je treba umevati s srcem, ljubiti. Zakaj razum dviga stvari na svojo duhovno ravan in prodira vanje, volja pa nas prenese na raven stvari, ki jih ljubimo, nas združi z njimi. Velja torej ne ljubiti stvari, ki so pod mami (razen po ovin¬ ku v Bogu), in ne poniževati višjih stvari v dialektične pojme, temveč jih ljubiti, ker ljubezen jih spoznava bolje od razuma, nad katerim so. Torej moremo in moramo z razumom spoznati zlo, ki je na svetu, in ga opisati, ne da bi ga bili sokrivi, in. se z ljubeznijo dvigniti v sredo dobrote in svetosti, ki sta v človeštvu pomešana z zlom. Tako kot poglabljanje v življenje ima tudi poglabljanje v umetnost svo¬ je nevarnosti za lastno tvornost. Velika doživetja lahko potegnejo človeka od ustvarjalnih naporov. More ga tudi prevzeti nezaupanje do lastnega po¬ slanstva, začuti se nesposobnega im nepotrebnega ob genijih in velikih ta- 11 Litterature du XXe siecle et christianisme; citiram po španskem prevodu Literatura del siglo XX y cristianismo, 1. knjiga (El silencio de Dios), str. 462, opomba. 32 lentih. (Podobna je nevarnost življenjepisov izrednih osebnosti in vzornikov v pedagogiji!) Najlepšo spodbudo takim dvomečim pisateljem sem našel v Gogolju — menda v uvodu v Mrtve duše —, ki opozarja na to, da vsak člo¬ vek opaža stvari, ki jih drug ne vidi. Če jih .preprosto in iskreno opiše, bo vreden branja. Razen te nevarnosti, ki jo more premagati prav usmerjena volja in pa¬ metna samozavest, srečamo druge ugovore zlasti začetnikov proti kontem- placiji in študiju umetnin. Pokojni Franci Šturm ni vključil v svoj študij¬ ski program dirigentstva zato, ker se je bal, da hi stalen in tesen stik z raznimi komponisti preveč vplival nanj in puščal preočitne sledove v njego¬ vih skladbah. Je to primer samoobrambe, ki jo včash srečavamo pred učite¬ ljem, vzornikom, pred vplivi sploh. Vplivi pa so neizogibni; morejo biti določeno dobo res zelo izraziti, a močnejša osebnost jih prej ali slej asimi¬ lira. Tudi za ta problem so lastni poskusi, je vaja dober urejevalec. Izvir¬ nost — zmerom relativna — ni v boječem skrivanju, marveč v jačini lastne ustvarjalnosti. K razvijanju razumnosti štejem prvič splošno izobrazbo in drugič teo¬ rijo umetnikove panoge. Na pravkar obravnavanem področju modrosti od¬ govarja prvi spoznavanje življenja, drugi poglabljanje v umetnost. Prej je šlo za izkustveno, doživljajsko, intuitivno prisvajanje, zdaj gre za teoretično; prej za neposredno dojemanje, zdaj za študij teorij o življenju in o umetnosti. Večkrat kot modrost je treba pred umetniki zagovarjati koristnost razumno¬ sti. Takole se to da storiti: Gradivo, ki ga zajame razum, ni brez koristi in vpliva na zaloge, ki jih hranijo dušne globine. Oba predela sta v medse¬ bojnih zvezah in to, kar je v razumu, prehaja v podzavest, jo bogati in oplaja.12 Materialno bogastvo razuma in njegova formalna gibčnost pa pri¬ deta prav tudi neposredno v 'borbi za ustvarjanje, za oblikovanje. Rea¬ lizacija umetnine zahteva veliko znanja, obrtniške veščine, pridnosti, tehnič¬ ne sposobnosti, poskusov, študija. Umetnost ni spiritizem, marveč je razum¬ ska naravnava; zahteva torej formiranega duha, da more umetnik z njim odkrivati „gotova, določena pravila" in najti primerna tehnična sredstva. Splošna izobrazba je posebno važna za pisatelja. Njegov pogled na svet; poznanje, pojmovanje, ocenjevanje sodobnih idej, načina življenja, družbe¬ nih odnosov; dialogi in monologi njegovih oseb — vse to bo odvisno od avtor¬ jeve kulture in jo bo izdajalo. Velik del romana (tudi novele) sloni na teoretičnem znanju, ki ga še taka intuicija ne more nadomestiti. Je tako, da ljudje hodijo k umetniku tudi po odgovore na vsa mogoča vprašanja. Še več, mnogi pri njem vprašanja šele najdejo. Kaj bo spraševal in kaj odgovarjal pisatelj, ki ne več kot njegov krog občinstva? Kaj tisti, ki se je zapisal zmoti, ali ljubi čudaštvo? Vendar kažejo že statistike o pri¬ ljubljenosti sodobnih pisateljev, da ni vedno lahko v njih najti praznin, sofizmov in zmotnjav, kot je potrebna temeljita izobrazba in zanesljiv kri¬ tičen! čut, da pri drugih piscih odkriješ sijajno obdelane probleme in žaro¬ mete v temo prihodnosti. Eden velikih kritikov naše dobe, že citirani profe- 12 Trstenjak postavlja za krogotok med dušno površino z razumom in med globinami bitja sledečo nazorno primero: »Stojimo kakor pred r&zpršilnim umetnim vodometom, ki črpa svojo silo iz živega dotoka vode, hkrati pa v višini razpršene in v globino padajoče kap¬ ljice vode zopet pritegne v svoje centripetalno središče, da jih z novo pomočjo požene kvišku." (Op. cit., str. 89). 33 sor louvainske univerze Ch. Moeller je v ,prvo skupino postavil Camusa., Gida, A. Huxleya, S. Weilovo, v drugo pa G. Greena, Juliena Greena in Bernanosa. V prvi skupini — genialni prebliski v mraku zmot, krivoverskih naukov in nevednosti, krasne palače, zgrajene na pesku; v drugi skupini — poleg vseh nujnih slabosti in tveganj gotovost im prodornost pogledov ob svetlobi iz vere in teologije; njihova dela vsebujejo gradivo, da, naravnost študije in pionirska dognanja za teologa, psihologa, umetnika, dušnega pa¬ stirja. Ortega y Gasset je po pravici zahteval, da naj na univerzi pouk kul¬ ture („splošna izobrazba") spet zadobi mesto, ki ga je zavzemal ob početkih te ustanove, vzgojiteljice narodnih vodnikov. To splošno kulturo razume Or¬ tega kot svetovni nazor v širokem smislu, kot sredstvo za prebijanje skozi pragozd življenja — zase in za druge. Tako kulturo imej tudi umetnik. Tudi on spada, naj hoče ali ne, med vodnike. Umetnostno teoretični študij ima več nalog. Naj nekatere navedem. Do¬ seči mora n. pr. „pismenost“ umetnika. Je neka meja znanja, brez katerega je nemogoče, gotovo pa nesmiselno, pisati, komponirati, slikati. Dalje teo¬ rija zelo skrajša in olajša pot do zelo praktičnih zaključkov, do katerih bi sam prišel po dolgih ovinkih ali pa sploh ne. Dejstvo je tudi, da teoretično delo oplaja ustvarjalno domišljijo, ponuja gradivo in daje pobude. Brez teh¬ nične dovršenosti ne moreš razviti sil ne v športu, ne v šahu, ine v repro¬ duktivni umetnosti, ne v ustvarjanju. :P,rav majvečji so občudovanja vredni v pridnosti in vztrajnosti, s katero so se izpolnjevali. Čutili so pač, da more diletantska priprava izčrpati, izraziti, oblikovati le malo bogastva iz Anime, ali pa sploh onemogoča tvorbo umetniškega dela. Človek, ki je šel' skozi nekaj šol, redno ne more več do naivne neposrednosti ljudskih umetnikov, zgubil je tudi instinktivni stik z rodovi prednikov in s spretnostjo in vednostjo, na¬ kopičeno v njih. Mora torej po poti „visoke umetnosti" in si osvojiti znanje in spretnosti, ki so ;se tu nabrale. (Prešeren je naš najbolj teoretično izobraženi pesnik. Zato je mogel postaviti tako trden temelj za vso slovensko pesništvo. Očitno je tudi, kako mu je teoretično znanje navdihovalo in izpopolnjevalo poezijo. Ko se je po velikih stvaritvah vračal k inspiracijam narodne pesmi, so nastale pesmi, ki bi jih brez usovršenja v visoki umetnosti nikoli ne zmogel (Pod oknom, Nezakonska mati, Od železne ceste, Mornar). Veliko delo vi smeri teoretičnega znanja in tehnične izpopolnitve so sto¬ rili moderni. Nekaj izrednega je bil Kette. Obsežno literarno izobrazbo (kla¬ siki, Nemci, Rusi, Čehi, Mickiewicz) je lahko zajemal iz izvorov: že kot mlad dijak se je naučil ruski, nato francoski in italijanski, pozneje anglešči¬ ne. V beležnicah so ohranjeni delovni načrti za sistematičen študij literarne teorije, zgodovine književnosti, filozofije, svetovne zgodovine in slovenskih predmetov (književnosti, etnografije, zgodovine). V načrtu je imel znanje Prešerna in Jenka na izust. —« Podobno delavnost je razvijal Balantič. Čutiti je to prizadevanje pri nekaterih pesnikih in pisateljih tu zunaj in sicer vedno z odgovarjajočimi uspehi. Artistični izrastki so ponavadi le začasni zunanji znaki razvoja v tej smeri. Le ko bi kdo pretirano zaupal v čarobno moč tehnika in teorije, bi to pomenilo nevarnost — ali da obtiči v študiju, ali da se posveti kritiki, ali da se preda igračkanju, rokokojevstvu 34 in virtuoznosti. Skoro gotovo pa so to za stalno nevarnosti le za srednje talente. Tu je priložnost, da omenim dve drugi skrajnostni nevarnosti: 1.) ako kdo hoče ukrasti umetnosti njeno spoznavalno moč (torej uporaba poetičnega spoznanja kot sredstva spoznavanja, ne pa kot ustvarjalne sile) ; za tipično žrtev tega poskusa smemo imeti Rimbauda; 2.) ako kdo hoče nadomestiti umetnost z magičnostjo (ki ju J. Vidmar po krivici enači). Ta pomeni po¬ dobno nasilje nad podzavestjo, kot je propaganda nad zavestjo; je hoteno spreminjanje notranjih tokov v duševnih globinah uživatelja. Na to danes močno razširjeno težnjo, ki ima bolj nedolžno vzporednico v naturalistični in veristični okupaciji živcev, je opozoril Weidle ob Kafki. 1 3 Vsekakor je na splošno treba paziti na neko ravnotežje. Kot se pri ustvarjanju najprej razživi Anima in mora Aniimus s svojimi možnostmi počivati, potem pa ga čaka veliko delo in veliko zadoščenje, tako naj vmesne dobe med ustvarjanji vlada harmonija med dejavnostjo Animusa in kon* templacijo. III. ZNAČAJ Predstavimo si tri vrste ljudi z različno postavljenim težiščem: mistika, umetnika in povprečnika brez kontemplativnih, umetniških in znanstvenih teženj. Najgloblje v duši ima težišče prvi, zato je najbolj stabilen in si more dovoliti največ gibanja in poleta. Tretji ima težišče v površinskih plasteh — odtod njegova nestalnost, omahljivost, negotovost, iskanje trdno¬ sti na tleh, pri tem pa inertnost. Umetnik ima sicer težišče globoko, a ima poleg tega še drugo težišče na površini: ono globoko težišče potrebuje zvez z razumom in čuti. Odtod se da razumeti čudaška plat mnogih umetnikov; tudi tu nestalnost in omahljivost značaja, a z mnogo večjo amplitudo kot pri povprečniku. Borba za človeško ravnotežje v umetniku je težka. Nova težava je v naslednjem: umetnost je po delu svojega bistva izven- Sbveška (ali nečloveška) a ko ji gre za ostvaritev izdelka in iskanje njegovih zakonov. Z drugim delom svojega bistva je nadčloveška: gre za ustvarja¬ nje in za prodiranje v zakrite globine bitja. Po uporabi pa je človeška. Za tvorca in za uživatelja spada izdelek v okvir morale, višji cilj človekov ure¬ jajoče posega v umetnost. To se more izvršiti brez nasilja samo v takem kristjanu, ki je v svojo naravo vključil ljubezen, torej v človeku, ki je poln božjega življenja. Iz povedanega sledi prvič, da je krščanska umetnost težka zadeva. Živo predočuje to dejstvo Maritain. Priostri ga z dopustitvijo, da krščanska umetnost ni nemogoča, in utemeljuje njeno težavnost takole: težka je zato, „ker je težko biti umetnik in zelo težko biti kristjan; skupna težava ni eno¬ stavno vsota, temveč produkt obeh teh težav: kajti gre za to, da pomiriš dva ahsoluta. Težava postane krvava, kadar vsa doba živi daleč od Kristusa, zakaj umetnik močno zavisi od duha dobe.“ 14 Na drugem mestu 16 priznava, 13 Weidle, Les abeilles d’Aristee. Prevedeno v španščino pod naslovom izvirnikovega pod- naslova: „Ensayo sobre el destino de las letras y las artes“, Buenos Aires, 2. izd. 1951. 14 „Arte y escolastica", str. 88-89. 15 ib., str. 93 35 da krščanstvo ne olajšuje umetnosti. Odvzema ji mnogo lahkih sredstev in zavira na mnogih mestih! njen tok. A vse to poveča resnost in napore, zato — in s svojo vesoljnostjo in močjo — krščanstvo umetnost dviga in ,ji omo¬ goči, da spozna skrito lepoto, prijetnejšo od luči in daruje umetniku to, kar najbolj potrebuje — preprostost, mir strahu in čiste ljubezni, nedolžnost, ki napravi ljudem materijo pokorno in bratsko." 1 « Drugič sledi iz zgoraj povedanega, da je umetniku umetnost lahko v hudo oviro pri dvigu v( močno, polno versko in nravno osebnost. Gotovo pa omogoči uspešna borba velik napredek. Vdana in ponižna služba umetnosti in z njo Stvarniku sprosti velike sile. Umetnost namreč stremi — kako zvesta podoba človeka je tudi v tem! — k višjemu, kot je ona sama. Veliki estet IV. Pater je zadel z značilno jasnovidnostjo intuicije, ko je opozoril, da vse umetnosti teže po združenju z glasbo. Z enako intuitivno globino je opat Bremond zaključil svoj znameniti nastopni govor v francoski Akademiji s popravkom Pbterjevega izreka: vse umetnosti teže po združenju z molitvijo. Po Geza Revleszu črpa talent iz trojega, to so: „Anlage“, „Ausbildung“ in „Hingabe “. 17 Prvo dvoje približno odgovarja naši nadarjenosti in umski spopolnitvi, tretje je predanost, pripravljenost, pozornost, stalna usmerje¬ nost, zbranost, zavzetost, vestnost, pa še zavest poslanstva, poklic. Ob teh pogojih bo rasel in bo rasla njegova umetnost. »Umetnost izhaja iz sponta¬ nega instinkta kot ljubezen in jo je treba gojiti kot prijateljstvo," je Mari- tainov aforizem. Prizori, kot jih kaže film o Braque-u, so značilni za vse prave umetnike: to, kar je za povprečnega državljana čudaštvo in izgubljanje časa, polni življenje umetnika — stikanje za skrivnostmi, meditiranje o stvareh, o lepoti, o stvarstvu, borba za oblike, poskušanje, primerjanje, iskanje, boj za izraz v tvari, trpljenje duha zaradi končnosti in nepopolnosti, sredi katere živi in v kateri se mora javljati, in trpka slast človeka zaradi privlačne sile neskonč¬ nosti in popolnosti, ki jo čuti tako blizu. Vse to naj rodi sadove umetnin, si¬ cer ostane samo tragični del brez odrešitve. Seveda ni mogoče vedeti, koliko in do kam je veleval klic; 'ali je n. pr. Prešeren res ustvaril vse, kar je bila njegova dolžnost ? 18 Če ni — kateri so bili svobodni vzroki v njem; kajti notranje nuje je prav tako kot zunanje okoliščine treba upoštevati kot ne¬ kaj danega, ko gre za določitev tega, kar je bilo človeku naročeno. Še važnejše je vprašanje, ali je umetnik znal vdihniti harmonijo nape¬ tostim med tem klicem in ostalimi klici, ki isa zveneli v njegovem življenju. Tako se vestnost, poštenje umetnika-človeka veže z vestnostjo in poštenostjo človeka-umetnika. Aleš Ušeničnik je v polemiki z J. Vidmarjem o krščanstvu in umetnosti prišel do tega prepričanja: »Jaz zase sem včasih mislil, da krščanske umet¬ nosti v pravem pomenu besede sploh ni, to je, da krščanski umetnik kot umetnik nima sam iz sebe nič posebnega, temveč da je krščanska samo snov njegovih umetnin. Sedaj bi pa pritegnil Cankarju, da daje umetniku tudi 16 ib., ib. 17 G. Revesz, Talent und Genie. Grundziige einer Begabungspsychologie, Bern 1952. 18 Pritrdilno je na to odgovoril A. Žigon, ki je sploh Prešernovo življenje čisto po roman¬ tično pridvignil v popolno umetnino. 36 življenje poseben način gledanja, tako da bi se na splošno umetniško gledanje razločevalo ne le po naravi, temveč tudi po izkušnjah življenja." 19 Tako stopamo na področje religioznosti. Vera z resnico in z močjo milosti zmore najtežje sinteze. V molitvi stopi poustvarjalec — kar je umetnik — v stik s Stvarnikom; z njo prepoji 'blagoslov umetnika in njegovo delo; 20 molitev preustvarja človeka. V dnevniku J. Greena najdemo tole mesto: „Namen molitve ni toliko to, da dosežemo, za kar prosimo, kot to, da po¬ stanemo drugi. Treba bi bilo iti še dalje in reči: ako kaj Boga prosimo, nas to sčasoma spremeni v ljudi, ki ,so sposobni tudi odreči se temu, za kar prosijo.“2i Tako se vzpenjamo v višave vere, prežarjene z božjo ljubeznijo. Iz umetnikov takega kova je pričakovati preroda umetnosti. O istem vprašanju govori tudi N. Berdjajev: „Treba je priznati tole za¬ konitost: človek v svojem omejenem in relativnem zemskem bivanju je samo tedaj sposoben, da ustvarja nekaj lepega in dragocenega, če veruje v drugo, neomejeno, absolutno in nesmrtno bitje. Izključen odnos človeka s tuzemskim smrtnim in omejenim bivanjem je spodjedel njegovo ustvarjalno energijo, ga vodi v samozadovoljstvo in ga dela nečimurnega in površnega. Le du¬ hovni človek more biti resničen ustvarjalec, kajti svoje korenine poganja v neskončno in večno življenje." 22 Isti mislec je ruski emigraciji zabičeval, da naj se varuje jalove proti¬ revolucionarne miselnosti; da je njena naloga duhovni dvig in poglobitev, ustvarjanje novega življenja, v katerem se bosta preteklost in bodočnost družila z večnostjo. To novo življenje pa se odpira s skrivnostjo in zakra¬ mentom pokore. Geslo za emigranta mora biti: Stori, kar moraš, pa naj se zgodi karkoli. — Bodočnost Rusije je odvisna od vere ruskega ljudstva. Re¬ ševati) jo je od znotraj; pri tem lahko sodelujejo emigranti, če se duhovno postavijo v sredo svojega ljudstva. 23 To so vsega premisleka vredne ideje tudi za nas. Strokovnjaki — n. pr. Marolt na lanskem študijskem dnevu Slov. kat. akad. starešinstva, ali dr. Debeljak v razgovorih okoli okrogle mize — doga- njajo idealistično-romantično usmerjenost naše emigracijske umetnosti; ako dodamo opažanja drugih (n. pr. v Anketi) in lastno ocenjevanje, najdemo take poteze: nostalgičnost, nagnjenje k motivom iz polpretekle dobe, pa tudi iskanje vkoreninjenja v tujem svetu. Vse to pa so črte vsake emigracijske umetnosti, so poteze emigracije same. 24 Pač pa je v nas kaj malo misticizma — najbrž v skladu z nizko temperaturo našega značaja in pomanjkanjem velikih koncepcij. 19 Izbrani spisi VI, str. 159-160. Cankarjev stavek, o katerem tu govori Useničnik, se glasi: ,,...vse umetnosti pogoj (je) umetnikovo življenje in iz tega življenja porojena posebnost njegovih oči." 20 Znano je, da so Claudel, Hugo Wast i. dr. pred vsakim pisanjem prosili pomoči od sv. Duha. Wast je v knjigi o pisateljskem poklicu priporočal to vsakemu pisatelju. 21 Journal III, str. 80. Navaja Moeller v op. cit., str. 491. 22 Citirano po španskem prevodu: Fin del Renacimiento, v knjigi, ki združuje več spisov Berdjajeva: Una nueva edad media, Barcelona 1951, str. 30. 23 Refleaiones sobre la revoluciom ruša. (Razpolagam le s španskim prevodom.) 24 Prim. n. pr. delo komparativista Baldenspergerja Le Mouvement des idees dans l’Emi- gration franfaise, Pariš 1925; prim. poljsko emigracijsko književnost in glasbo; prim. opis ruske emigracije pri Berdjajevu; prim. prikaz sodobnih emigracij pri Useatescu, Europa ausente, Madrid 1954. 37 Omenjene poteze so torej normalni pojavi pri emigrantih. Nam pa gre za vprašanje: ali ima naša emigracijska umetnost kako posebno poslanstvo, določeno nalogo spričo usode našega naroda. Če je tako, je to gotovo del poslanstva in nalog celotne naše emigracije. Prepričan sem, da naša emigracija ima svoje poslanstvo, da ga pa otip¬ ljivo in jasno ne moremo zaznati. 2 ® Ponavadi se le genialnimi posameznikom more prikazati tako skupnostno poslanstvo, ali njega del, ali vsaj smer, kamor je treba utirati pot. Tak posameznik je poleg misleca pogosto prav umetnik. Njegovo intuitivno zrenje bistva pojavov omogoča, da v svojih delih vtelesi usodo naroda, ki mu .pripada, in s tem pokaže pot. Ker pa je poetična intuicija eno z oblikovalno silo, moramo računati s tem, da so taki prikazi zastrti, da jim razumske razlage ne more podati niti tvorec sam in da šele pozneje zasvetijo z lučjo, ki je sodobnikom skrita ali le medlo sveteča. More pa obrniti mnogo pred množico kakega inspiriranega posameznika na stezo do resnice in jo ta potem lahko odkrije še drugim. Pa tudi če se to ne zgodi, je visoka umetnost sposobna duhovno hraniti in ohraniti rod za rodom. (Ko¬ liko več je nudila v tem pogledu umetniško opredeljena poljska emigracija kot ruska, ki je dala predvsem znanstvenike!) So torej našemu umetniku predpisani motivi, snov, vsebina, tendenca? Nikakor. Za večino pomeni to drčanje pod gladino umetnosti. Odgovor je po¬ dan v prejšnjih razmišljanjih: Kot umetnik mora težiti le po dovršenem izdelku; pač pa se mora tudi kot človek usovršiti. Če je — po subjektivni krivdi ali po krivdi okolja — prebežal iz duhovnosti, ne bo mogel kazati poti „v deželo duhov". Na začetku poglavja o umski spopolnitvi stoji omemba umetnikovega zrenja svojega časa, njegovega resničnega jedra. S tem je povezano vpra¬ šanje, ki se ga dotikamo zdaj. Dostojevski je bil prepričan ne le, da je umetnost vedno zvesta realnosti, marveč da sploh ne more biti nezvesta so¬ dobni realnosti. Sicer ni prava umetnost. Prava umetnost se spozna po tem, da je vedno umetnost svojega/ časa, da ima aktualno koristnosti y resnici je prava umetnost vedno aktualna; kako ne bi bila aktualna za dobo, iz katere je izšla in ki ji je zrla pravi obraz? „čista“ umetnost in zgodovinska umetnost govorita sodobnikom mnogo važnejše stvari kot še tako spodbudno in usmerjevalno posnemanje umetnosti. Umetnik prisluškuje metafizičnemu svetu in najglobljim glasovom svoje dobe, je glasnik enega in druge, ne da bi se tega vedno sam zavedal. Moremo mu torej priimeniti Sartrov stavek: ,,Vse, kar je napisano, ima svoj smisel, tudi v primeru* ko je ta zelo daleč od smisla, ki ga je avtor hotel položiti vanj ."! 27 Umetnina je tedaj tudi re¬ zultat soigre stvariteljeve intuicije ter poslanic metafizičnega sveta in duha dobe. O slednjem je Kandinski nekoč globokoumno izjavil, potem ko je po¬ stavil trditvi, da je umetnost služba duhu in da je umetnik ud svoje dobe: „Ako ima duh te dobe moč, da ga potegne v svojo službo, bo umetnik to storil, tudi če tega ne namerava." 25 Tako je v zgodovini običajno. Kateri pripadnik grško-rimske kulture je mogel vedeti, da je njeno poslanstvo pripravljanje narodov na krščanstvo? Drug primer: po Schu- bartovem mnenju (v „Europa und die Seele des Ostens“) je bil poglativni cilj francoske revolucije požig Moskve (to se pravi boleče tesnega stika med Zapadom in Vzhodom). 26 V „Dnevniku pisatelja/*. 27 Citira De Torre, op. cit., str. 187. 38 Preidem k novemu licu tega vprašanja. Ortega y Gasset je, kot že ome¬ njeno, v govoru o poslaništvu univerze uvidel potrebo, da ta ustanova nudi slušateljem, bodočim vodnikom, pravo kulturo. Kot njene glavne sodobne panoge našteva: fizično podobo sveta, osnovne teme iz organskega življenja, zgodovinski proces človeštva, zgradbo in delovanje socialnega življenja, pri¬ kaz vesoljstva na filozofski ravnini. S tem znanjem naj bi bil človek na višini našega časa. Načelo je upoštevanja vresno, dasi vsebuje negotovosti, značilne za vitalistične filozofije. Pirvi tema je vendar vedno ta, ki ga ne¬ davno umrli filozof imenuje nazadnje; a ne na filozofski, temveč globlje — na teološki ravnini. To je temelj, ki manjka sodobnim vodnikom. Ta temelj dovoli — če navežemo na primero o treh tipih ljudi z različno .postavljenim težiščem — največji razmah, ker je najgloblji in edino trden. S stališča naše dobe moremo dodati: versko vprašanje postaja, če že ni, osrednje vprašanje vseh, ki se še sprašujejo. Mednje spadajo tudi ateisti in antiteisti. Ti hočejo namesto transcendence postaviti preseg samega sebe; „morala“ Gida, Mon- therlanta, Sartra je v tern, da se ne .pridružiš ničemur, da siliš vedno naprej in tako prerasteš samega sebe. Tako naj bi si človek prisvojil, kar je samo v božji moči. Pobeg pred transcendenco je po Du Bosu značilno zlo sodob- nosti. 2 ^ Iz tega brezna in iz gluhote indiferentnosti vodi verski prerod. V njem so odgovori za nas kot za vse človeštvo. Kateri naš talentirani umetnik si bo utrdil ta temelj in bo iz vere tudi živel — dela tega bodo v podobah, katerih značaja ni moči predvidevati, vsebovala tisto luč, ki bo svetila naši emigraciji, da, vsemu narodu. In to bo tako, kot je bilo s predstavitvijo slovenstva v Prešernu in v moderni, v slikarskem impresionizmu in v impresionizmu in ekspresionizmu v glasbi: brez bučnih programov in mimo njih in tako, da povprečneži niso slutili tega, kar so spoznali, videli, čutili ponižni in duhovno bogati. Tako kot v sveti zgodovini: Duh veje sko.ro vedno neslišno in duše naj bodo nanj pripravljene. In ono drugo: kdor ima, ,se mu bo dalo. 28 „Dialosrue avec A. Gide“. Prim. Moeller, op. cit., str. 205. BOŽIDAR FINK ETIČNOST NOVEGA KAZENSKEGA PRAVA Ruski emigrant Nikolaj Berdjajev je v dobi med obema vojskama opo¬ zoril zapadni svet na propadanje moderne zgodovinske dobe, ki se je začela v humanizmu- in renesansi, in na nastop nove dobe, podobne srednjemu veku 1 2 , ki si jo je upal' v mnogih stvareh tudi že podrobneje označiti. Filozofski temelji- 19. stol. se majejo, rušijo se države in kulture, ki stojijo na njih. -Država s katero koli obliko vladavine, ki izhaja iz humanizma, je v krizi. Nobena vlada danes ni trdna, nobena zakonitost oblasti ni ohranila svoje moči nad duhovi, ni več vere v določene pravne in politične oblike, ustava je izgubila svojo svetost. Sila stvarnosti prevladuje nad vsem. V dobi, ki nastopa, bo načelo socialnega realizma stopilo na mesto načela pravnega for¬ malizma. Življenje bo spet postalo bolj naravno, bolj pristno. Toda ni priča¬ kovati miru, ampak bodo še hiude borbe med silami dobrega in zla. Globlje motrenje razvoja kazenskega prava v teoriji in zakonodaji v zadnjem času potrjuje, da se res dogaja vrenje, ki prinaša nove ideje, ka¬ tere prelamljajo z zastarelimi polpretekle dobe. ZGODOVINA IN ŠOLE Zgodovina kazensko pravne problematike prav za prav ni dolga, a je pestra. O njej do 17. stol. Skoraj ni govoriti. Do tedaj je izključno vladala misel, da je kaznivo dejanje greh, kazen očiščenje, sodnik pa orodje božje pravičnosti. Še leta 1780. je Muyrat de Vougl-ans opredelil zločin kot „vsako kršitev božjih in človeških zakonov, torej vse, kar se v moralnem redu ime¬ nuje greh, zlo in krivica, v političnem redu pa zločin in prestopek^”. Tako pojmovanje kaznivega dejanja je nujno vodilo v krutost, ker se je hotel kaznovati teološki greh, strašna žalitev neskončnega Boga. Zraven so se iskale še državne koristi, da so galeje imele dovolj veslačev in rudniki dovolj kopačev. Uradna Cerkev te uzurpacije božje oblasti izrečno ni nikoli priznala, uprlo pa se ji je razsvetljenstvo. Še pred francoskimi enciklopedisti nastopijo nem- 1 Berdiaeff: Una nueva edad media, Barcelona 1951. 2 Muyart de Vouglans: Traite des lois criminelles dans leur ordre naturel; I, I, I. 40 ški filozofi: Hugo Grotius z naravnim pravom; Hobbes, Spinoza in Locke- zavrnejo povračilno kazen po božjem ukazu; Thomasius nastopi proti izrod¬ kom inkvizicije. To je čas začetkov in dvoma. V Franciji nastopijo La Bruyere, Nicolas in atobe Fleury proti krutosti kazni, enciklopedisti Diderot, D Alambert, Holbach, Hel-vetius in- Montesquieu pa sploh napadajo takrat veljavno kazensko pravo, kar nadaljujeta še Voltaire in Rousseau. V Italiji nastopi Cesare Beccaria s knjigo Dei delitti e delle pene, v kateri zahteva temeljnih reform, izhajajoč iz idej rimskih avtorjev in cerkvenih očetov; na Angleškem Sheriff John Howard zahteva popolno spremembo penitenciamega sistema, francoski zdravnik Marat pa že naravnost ščuva k uporu. To rušenje je podprla francoska revolucija, iz katere so izšli kazenski zakoniki iz leta 17191, leta IV. in še danes veljavni iz 1. 1810. Končno nastopijo graditelji liberalnega kazenskega prava: Romagnosi, Feuerbach, Bentham in drugi, njih delo pa dopolnita Carmignani in Carrara. Njihovi sistemi, čeprav v mnogočem med seboj si nasprotujoči, tvorijo tako imenovano klasično šolo, ki se je v svojem času zdela pravo odrešenje.. Ta šola je torej zrasla v liberalnem ambientu. Temelji sicer na priznanju svobodne volje in povračilnega značaja kazni, kar se danes vzdržuje, vendar se v našem času njen sistem zelo kritično ocenjuje 3 . Najbolj značilna za kla¬ sično šolo je delovna metoda. Temelj proučevanja ji ni veljavno pozitivno pravo, ampak razumski kriterij: proti staremu pravu postavlja raciona- lističnonndividualistično naravno pravo ali pa družbeno pogodbo. To kaže na protizgodovinsko miselnost. V zgolj razumskih premisah ne odseva kon¬ kretno življenje, ampak vlada formalizem. Upošteva se sicer etika, toda abstraktno, logično shematično, ne pa življenjsko. Zato je delikt “ens ratio- nis”, pravno bitje, a ne ker je nasprotno normi danega pravnega reda, ampak pravu kot abstraktni logični kategoriji. Zadnji gnozeološki temelj klasične šole je kantovska kritika. Kazen ji je reakcija rušenega pravnega reda, torej negacija negacije v smislu Heglove dialektike, čeprav je vzpostavitev poru¬ šenega pravnega ravnotežja tudi vodilni motiv sholastičnega pojmovanja ka- zenske sankcije. Velika škoda je, da sholastika, čeprav je sv. Tomaž tudi kazenskemu pravu našel temelj, ni mogla vplivati na razvoj v 19. stoletju, ker se je njeno učenje le preveč izgubljalo v praznih formulah brez duhovne vsebine. Carrara, ki predstavlja višek klasike, sicer odločno izpoveduje teocen- trično pojmovanje moralnega in pravnega reda 4 , toda to pojmovanje je le formalno, zgolj teistieno, kot je bilo v njegovem času v modi. Bog mu je bolj izhodna točka v razumskem sestava kot pa vir toplote in življenja za človeka v vsej celotnosti. Proti individualizmu klasične šole nastopi z vso silovitostjo pozitivna šola Lombrosa, Garofala in Ferrija, ki odklanja vsa počela klasicizma. Uči naturalistično-eksperimentalno metodo, psihološki determinizem in socialno odgovornost. Kazen mu je sredstvo družbene obrambe pred nevarnim, ne pa krivim storilcem. S tem je pozitivizem skušal izključiti vsako etično idejo iz kazenskega prava in ga postaviti na materialistično-utilitaristično pod¬ lago. A to se mu ni posrečilo drugje kot v socialističnih državah, kjer je našel dokaj čisto obliko, v kazenskih zakonikih SSSR in v splošnem delu ka- 3 Bettiol: Diritto penale, parte generale, Palermo 1950, str. 21 in tam navedena dela. 4 Carrara: Programma del corso di diritto criminale, španski prevod, Buenos Aires 1944,. I. knjiga, str. 11. 41 zenskega zakonika FLRJ iz leta 1947. Pozitivizem je res razgibal življenjskost kazenskega prava, razbijal njegov formalizem in mu vlil več realnosti, zlasti pa utemeljil novo vedo kriminologijo; vendar je ostal sterilen, ker je v pravo kot kulturno in normativno vedo vnašal vzročno eksplikativno metodo, zato zapadel v šolski sistem in opustil raziskavanje ter se omejil na citiranje; postal je izdajalski, ko se je udinjal fašizmu in aktivističnemu neospiritua- lizmu; namesto veljave zakona je priznal bolj mnenja avtorjev. Danes se lahko reče, da je po navdušenju nekaj desetletij kazenski .pozitivizem popol¬ noma premagan, zlasti v teoriji 5 . Ni pa bilo skoraj kaj zavračati v zakono¬ dajah, saj zaradi neizraznosti v pravnih normah pozitivistične ideje niso mogle hiti sprejete v kazenske zakonike, razen varnostnih ukrepov, kot n. pr. jugo¬ slovanskem kazenskem zakoniku iz leta 1929. Celo socialistične države, kot je Jugoslavija, se od njega odvračajo. V nobeni od obeh smeri ni priznan kazenskemu pravu etični značaj. Za pozitivizem je to očitno, saj ima za temelj kaznovanja izključno preventivno obrambo družbe; zato ne samo, da se ni zanimal, ampak je izrečno odklanjal etično razmerje človeka do dejanja in povračilni značaj kazenskih odredb. A tudi klasicizem etiko zapostavlja. Carrara, ki se ima za vrhunec klasične šole, upošteva moralo samo kot negativno normo kazenskega prava. Priznava naravno pravo, a le kot podlago pravice do kaznovanja, ni pa mu pravo živ del moralnega reda. Pozitivistična negacija pravnosti kazenskega prava je zbudila reakcijo. Nastopijo nove tendence, zlasti v smeri postrokovljanja kazenske pravne vede, očitajoč tudi klasiki, da je bila bolj filozofija kot pravo. Začne se go¬ voriti o dogmatiki kazenske pravne vede. Toda kolikor so se avtorji nasla¬ njali na miselne osnove tako kmalu ostarelih šol, so zapadli v enake napake. Italijanski tehnicisti z Manzinijem 6 na čelu gradijo pravne konstrukcije na novokantovskem formalizmu po analogiji z naravoslovnimi klasifikacijami, prezirajo filozofijo in zapadejo v nestvarnost. Proti njihovemu logicizmu nastopi Zimmerl 7 , ki sicer prizna logično sklepanje, a namesto formalnih premis zahteva ugotavljanje praktičnih potreb v določeni socialno politični stvarnosti. Iz te ideje je izšla tendenca interesnega pravoznanstva, ki velja v zasebnem pravu, kjer gre za zaščito prevladujočega interesa. V borbi med obema smerema nastopi še eksistencializem, ki hoče rušiti vse tradicionalne vezi, opustiti stare metode in sploh uiti iz kulturnega vzdušja propadajočega sveta. Proč od logičnega razuma, nazaj k zdravemu ljudskemu čutu. To je že iracionalizem, ki temelji zgolj na intuiciji. V nacistični Nemčiji je ta smer našla mnogo odmeva tako v teoriji kot v zakonodaji. PREUSMERJANJE V ETIČNOST Te smeri so deloma ostaline zašlih šol, vendar pa že kažejo na novo temeljno usmeritev, ki jo je nastopil zgodovinski proces naše dobe. Vračamo se k naravi, k priznanju človeka kot duhovno telesnega bitja, ki je zmožno .spoznati in izbrati moralno dobro in zlo. Zamira moralni indi- ferentizem, človek se vedno bolj opredeljuje. 5 Več o tem Vrednote, I. letnik, 3. štev, •6 Manzini: Tratatto di diritto penale, L zvezek, Torino 1948, str. 1 in sl. 7 Zimmerl: Strafrechtliche Arbeitsmethode de lege ferenda, Berlin 1931. 42 A moralno usmerjenje je odvisno od prevladujočih filozofskih koncepcij, političnih ideologij, duhovnih in tvarnih potreb, znanstvenih tendenc, tradicije in pravne zavesti ljudstva. Iz tega kulturnega ambienta raste pozitivno ka¬ zensko pravo. Človek dela pravo po sebi: če se ima za dobrega, je pravo blago, velja liberalizem in demokracija, če za slabega, pa diktatura in kru¬ tost. Zato so razna vrednotenja dobrega in zla lahko različna, prav borbeno si nasprotujoča, a gre vendar za etično stališče v vseh primerih. Vedno bolj se priznava, da je namen kazenskega prava varstvo dobrega pred zlom in vzgajanje človeka k temu, kar je spoznano kot dobro. MORALA IN PRAVO To vedno bolj priznavata teorija in praksa. V teoriji se veliko govori o zaščiti vrednote, ne kot aprioristične ideje ali abstraktne kategorije v ne' realnem svetu, ampak kot metafizičnega počela stvari, ki je med redom v fizični in duhovni stvarnosti ter človekom z moralno osebnostjo. Kazensko¬ pravna zaščita se torej ne more nanašati na neke kristalizirane vrednote, ampak jih mora upoštevati take, kot so dame v določenem zgodovinskem mo¬ mentu*. To pa terja priznanje naravnega prava, za katerega je pozitivno kazensko pravo kot odprto okno v njem (Battaglini). Vedno bolj se priznava, da je morala vsebinski vir pozitivnega kazenskega prava in z njim najtesneje spojena. Še več: kazensko pravo ni samo del morale, etični minimum (Man- zini), ampak se priznava za kristalizirano moralo samo v danem momentu, ker ocenjuje razmerje med konkretnim hotenim ravnanjem in človeško na¬ ravo. (Bettiol) Naravno pravo že ni več nasprotje pozitivnega prava kot v 18. stol., ni več samo lep ideal, ki se popolnoma ne more nikdar uresničiti, ampak je ideja pravičnosti, ki je duša socialne morale in pozitivnega prava. Identičnost pra¬ va in morale odločno poudarja Del Vecehio, ko govori o nezadostnosti prava kot norme življenja 9 . Znanstvena analiza more in mora razlikovati razne vrste norm ravnanja. Toda treba je tudi na koncu spet ugotoviti enotnost človeškega duha, iz katerega norme izhajajo in na katerega se spet po apli¬ kaciji vračajo. ljudi tu razlikovanje pomeni edinjenje. Morala in pravo, dve veliki etični kategoriji, se združujeta v višjo enoto in predstavljata le dva različna vidika deontologije, subjektivnega in intersubjektivnega. A ker je človeško dejanje enovito, morajo biti enotno usmerjeni tudi razni pogledi nanj. Vendar je etika nad pravom. Pravo sicer predstavlja socialni profil etike ali spojno tkivo družbe, je torej nujno. Vendar po sebi ni zadostno za •urejanje vsega človekovega ravnanja. V okviru pravne vezanosti nastopa morala kot činitelj obveznosti, ki ne more dopustiti kršenja, ne da bi s tem pristala na uničenje vsega etičnega sistema. Izven obveznostne sfere pa mo¬ rala vrši pravo vodstvo im daje trdno orientacijo. Pravo n. pr. določa, kakšne obveznosti sledijo neki izjavi volje, ne pa, ali je primerna določena pogodba. Samo morala, ki upošteva vse namene življenja, podrejajoča nižje višjim, vodi osebo v vsej njeni celotnosti. S Bettiol: op. cit., str. 51. '9 Del Vecchio: El ‘homo juridicus’ y la insuficiencia del derecho como norma de vida, Mexico 1943. 43 Zdi se, da je danes v pravni filozofiji vedno več glasov, ki zastopajo to stališče, posebej pa se upoštevanje etičnosti vedno bolj uveljavlja v kazen- sko-pravni teoriji. A preden je znanost to utemeljila v okviru stroke, sta splošni čut in praksa že ubrala to smer. Konvertit k naravnemu pravu, Carneluttiio ugotavlja, da se današnja kriza prava kaže v rahljanju vezi med zakonodavcem in podrejenim, kar nujno prinaša kopičenje pravnih norm in sankcij brez meja, zaradi česar postaja pravo vedno obširnejše, pa vedno manj navdihnjeno po notranjem počelu. 'Proti temu dejstvu reagira vis sanatrix naturae, n. pr. z uvajanjem retroaktivnosti kazenskega zakona, kar je sicer (usoden pojav, a vsebuje zahtevo po višjem pravu, kateremu se mora človek pokoravati, tudi proti zahtevam pozitivnega prava, če se hoče izogniti krivdi in kazni. PISAN ZAKON IZGUBLJA TOGOST V zakonodajnem področju res vlada inflacija, pozitivni zakon izgublja moč. Strogo načelo zakonitosti, ki ga je postavil liberalizem 19. stol. kot trdnjavo za varstvo osebne svobode proti samovolji oblastnikov, izgublja svojo togost, ker ne more dovolj varovati družbe. Zakonska norma na/mreč ne more predvideti vseh možnosti napadov na socialne vrednote. Zločinci so preveč iznajdljivi, da ne bi našli dostikrat poti skozi mrežo zakona in ušli zakonskemu besedilu. A tudi zlasti danes tako spreminjajoče se razmere v družbi zahtevajo novo ali drugačno varstvo vrednot. Res se sicer more spremeniti zakon, a ta je tako vedno v zamudi. Zato se zakonu začenja od¬ rekati absolutna veljavnost. Isto se dogaja zakonu tudi z nasprotne strani. Stroga primena kazenskega zakona mnogokrat nasprotuje moralnemu čutu, ki prevladuje v določeni skupnosti. Tako lahko postane summum ius summa iniuria. Tako imenovano „prosto pravo“, ki je veljalo v nacistični Nemčiji in komunistični Jugoslaviji do kazenskega zakonika iz leta 1951 ter velja še- v SSSR, ima zakon samo za smerno normo. Sodnik se v vsakem primeru ravna ,po pravšnosti. V komunističnih državah je pravo prehodnega značaja, ker ga bo konec z odmrtjem države. V prehodni dobi pa, v kateri velja dik¬ tatura proletariata, je tudi kazensko pravo samo instrument nasilja za po¬ polno iztrebljenje buržujskega elementa v družbi. Tako je razumeti Goieh- bargov stavek: Če je vera opij za ljudstvo, je pravo še bolj. Proč z maliko¬ vanjem zakona. Nacistična kriminalna politika je bila usmerjena v zaščito podstati nemškega narodnega bistva (Volkstum), torej spiritualistično orientirana.. Šlo je za zaščito interesov naroda in rase, a ne toliko materialnih kot moral¬ nih in duhovnih. Ker je pravni čut nemškega ljudstva zdrav, je najboljše pravo tisto, ki izhaja iz njega in je njemu namenjeno (Volksrecht), zato pa je po zakonu iz 1. 1935 kazniv vsak, ki stori dejanje, nasprotno zakonu po strogem tekstu ali po njegovi osnovni misli, ali pa, če po zdravem ljudskem čutu zasluži kazen. V obeh primerih torej, komunističnem in nacističnem, zakon ni več nekaj svetega in izključnega, kot človeku liberalne dobe in miselnosti, ampak izhaja reakcija proti škodljivim pojavom neposredno iz. nadzakonskih osnov. * 11 10 V predavanju v Akademiji sv. Tomaža v Rimu 1. 1945. 11 Donnedieu de Vabres: La politigue criminelle des Žtats autoritaires, Pariš 1938. 4 Tudi izven teh skrajnih pojavov odstopanja od zakonske absolutnosti je danes mnogo pojavov, ki pozitivni zakon omejujejo, a so bolj utemeljeni v zahtevah prave etike. Odklanja se ,,prosto pravo“ in se vzdržuje načelo zakonitosti: Libertas sub lege. A to ne pomeni več strogega formalizma kot v primitivnem liberalizmu, ki je zahtevalo mehanično in matematično aplikacijo norme. Proti temu se danes uveljavlja teleologija, ki normo pri¬ bližuje življenju. Zakon zato velja sicer kot edini formalni temelj kaznova¬ nja, a se ne razlaga po črki, ampak po namenu. VOJNI ZLOČINCI Odstopanje od formalne, zakonite pravičnosti in uveljavljanja materialne pravičnosti se je v zadnjem desetletju izrazilo posebej v procesih proti vojnim zločincem. O upravičenosti obsodb, zlasti pred mednarodnim sodiščem v Nuernbergu, se je zelo veliko pisalo in je bila polemika ostra. Vanjo so posegali .pravniki vseh ideologij in političnih prepričanj, kritično razpravo o procesih je napisal celo francoski član zadevnega sodišča Donnedieu de Vab- res in večkrat jih je omenjal v svojih nagovorih Pij XII. Nekateri so izreke sodišča brez pridržka odobrili, velika večina pa jih je odklonila iz material¬ nih in formalnih razlogov. Naj mislimo o teh procesih kakor koli, dejstvo je, da so na njih pristaši zakonodajnega pozitivizma sodili in obsodili ljudi iste miselnosti, a po načelih, ki so bila obojim tuja. Na to dejstvo je opozoril Pij XII. 12 Pozitivno pravo, ki ga zakonodavci nekaterih držav niso hoteli nasloniti na temelj naravnega prava, ampak so ga utemeljevali izključno z voljo države, je preobrnilo naravni red vrednot, tako da se je nered imenoval red, tiranija oblast, suženjstvo svoboda in zločin domoljubna krepost. Ljudje, ki so po tem pravu postopali, pa so bili poklicani na odgovor za svoja dejanja in večinoma s smrtjo kaznovani, kar so po svoji moralni krivdi sicer zaslu¬ žili. Toda po načelih pravnega pozitivizma bi ne smeli biti kaznovani, ker nd bilo v trenutkui njihovih zločinov pozitivnega zakona, ki 'bi taka dejanja prepovedoval in zanje določal kazen. A tudi če bi tak zakon bil takrat v ve¬ ljavi, bi po pozitivističnem nauku obtoženci morali biti oproščeni krivde in kazni, ker je drug zakon njihova dejanja istočasno ukazoval ali dopuščal. Vendar so bili obsojeni, in sicer edinole po naravnem pravu. To papež in katoliški juristi 13 , kolikor se tiče zločinov proti človečnosti, odobravajo, če¬ prav odklanjajo moralno veljavnost sodb zaradi nepravilne zasedbe sodišča, čeprav so se torej pri procesih proti vojnim zločincem kršila mnoga etična in splošno sprejeta pravna načela, je vendar treba reči, da so bili prav etični razlogi tisti, ki so spravili obtožence na zatezno klop in v smrt ter tako prevladali nad formalnim pojmovanjem zakona. Etika je šla pred pozitivnim pravom, ki je išele potem, ko so bili zločinci ze obsojeni in kazen izvršena, definiralo zločine v zakonskih tekstih, kot n. pr. jugoslovanski kazenski zakonik iz leta 1951, ki v 11. poglavju določa kazni za genocid, nečloveško ravnanje z vojnimi ujetniki, ranjenci, bolniki in civilnim .prebivalstvom in za drpge take zločine. 12 Nagovor na člane Svete Rimske Rote ob začetku sodnega leta 1949/50. 13 Lenner S. I.: La supreme barriere del airitto e i delitti eontro l’umanita v ..Civilta Cattolica", leto 1946, str. 404. 45 IPtREDMET KAZE N S KO-PR A VN EGA VARSTVA Če opazujemo etično barvanje kazenskega prava v pravni filozofiji in v nekaterih splošnih pojavih, pa je ta razvoj viden tudi v kazenško-pravni vedi v strokovnem pomenu, kar se pozna tudi v zakonskih določilih. Nekaj glav - nih primerov naj prikaže navedeno dejstvo. Klasična šola kazenskega prava, ki je zrasla iz liberalizma in indivi¬ dualizma, je temeljila na nauku o državi varuhinji osebnih pravic. Zato je tudi kazensko pravo postavila v službo poedinca in njegovih pravic. Carra- rova objektivna fizična sila delikta je škoda, prizadejana v pravicah poe- dinca, naravnih ali družbenih. A še to le tedaj, če je kršenje osebne pravice povzročilo objektivno moralno silo; pretres pri drugih zaradi strahu, da se morda dejanje ne ponovi na njih. Spričo te teze pa mnogih oblik protidruž- bene dejavnosti ni bilo mogoče inkriminirati. Pravih opustitvenih deliktov skoraj ni bilo v kazenskih zakonikih. Cararra šteje umetni splav sicer med kazniva dejanja in priznava, da ga je človeštvo vedno obsojalo. Vendar njegovo kaznivost komaj še upraviči, češ da kljub slabemu zgledu ne povzroči skoraj nobenega strahu pri državljanih, zlasti če ga stori noseča ženska sama 14 . Tako stališče se je seveda izkazalo kot pomanjkljivo. Zavarovani so bili samo najsplošnejši naravno pravni interesi poedinca, kolikor jih je ta moral nujno priznati in braniti, ne glede na razlike v kulturnih nazorih. Varovale so se pravice do življenja, časti, premoženja in drugih dobrin, kakor in kolikor so morale biti v interesni vsakega človeka vseh dob in kul¬ turnih območij. Niso se pa varovale vrednote, ki so dostikrat izven zavesti splošnosti, a so za poedinca in družbo življenjskega pomena. Carrara, ki jasno izhaja iz ideje Boga in se izrečno priznava za kristjana, ne brani krščanstva s kazenskimi sredstvi, ker so mu s tega vidika vse vere enako vredne 15 . Nasproti temu gledanju se pojavi nova tendenca, v katere središču je pravna dobrina ali vrednota. Pozitivistična revolucija je kot vsaka revo¬ lucija v svojih posledicah vendar pustila nekaj dobrega. Zaradi drugačnega gledanja na funkcijo kaznovanja, ki naj bo obramba družbe, ne prava, se je razširil krog zavarovanih dobrin. Vendar nova smer ni bila še sama po sebi etična; nasprotno, pozitivizem v kazenskem pravu pomeni vdor materia¬ listične miselnosti. Tudi nekateri predstavniki poznejše kriminalno-politične šole, kot n. pr. Franz von Lizst, ki je odločno vplival na jugoslovanski ka¬ zenski zakonik iz leta 1929, so zastopali izrazito interesno smer, brez etičnega vrednotenja dobrin. Res pa je tudi, da se je z razbitjem formul, ki so vodile v etični indiferentizem, odprla pot v etično opredeljene sisteme skladno s prevladujočo ideološko smerjo. Jugoslovanski kazenski zakonik iz leta 1951 n. pr. v 1. členu izraža, da ima namen varovati socialistično družbeno ure¬ ditev Jugoslavije; po 3. členu ima kaznovanje tudi namen vplivati na razvoj družbene morale državljanov, v posebnem delu posebej zavaruje kulturne vrednote s tem, da inkriminira uničevanje kulturnih in zgodovinskih spo¬ menikov in zgradb, moralno zdravje prebivalstva pa s tem, da kaznuje n. pr. zapeljevanje, divji zakon in seksualna dejanja proti naravi in med sorod¬ niki 16 , bar je bilo v liberalnem pravu nemogoče. Posebej je omeniti kaznivo 14 Carrara: Programma, paragraf 1251. 15 Carrara: Programma, Vol. VI., Delitos contra la religion. 16 Členi 132, 185, 193, 186 in 198. 46 dejanje opustitve pomoči. V liberalnem pravu ni bilo mogoče inkriminirati ravnanja, da kdo ne pomaga drugemu v smrtni nevarnosti, čeprav brez; lastnega tveganja. Tako ravnanje se je vedno štelo za moralno zavržno,, ni pa se kaznovalo, ker dolžnosti pomagati drugemu ne odgovarja na strani tega pravica, zahtevati pomoč. Niti odvrnitev pripravljajočega se kaznivega dejanja, čeprav najhiujše vrste, se ni kazensko zahtevala. To stališče se je v Franciji spremenilo šele leta 1945, v Jugoslaviji pa je ta delikt uvedel kazenski zakonik iz 1. 192,9 in ga vzdržal poznejši iz 1. 1951. 17 V tem je gotovo' videti priznanje moralnega načela, da greši, kdor ne pomaga, čeprav bi mu bilo to mogoče. VPRAŠANJE VOJNE Eno od najnovejših vprašanj inkriminacije je vprašanje meddržavne vojne. Če je namreč zločin umor posameznega človeka, iali ni toliko večje zlo pripravljanje, začetek in vodenje napadalne vojne, kjer se uničujejo milijoni človeških življenj in se dela neizmerna moralna im materialna škoda? To- vprašanje se je obravnavalo v nuerenberškem procesu, pri katerem iso bili nacistični voditelji obsojeni tudi zaradi teh zločinov. Ne bomo razpravljali,, ali je bilo to pravilno ali ne. Opozorimo le na problem, ki se zdi, da še ni rešen ne le ,de lege lata‘ ne ,de lege ferenda*. Pij XII. je izrazil mnenje, da je napadalno vojno treba postaviti na listo najhujših mednarodnih kaznivih dejanji«. Jezuit P. Lenner pa postavlja že prej vrsto pomislekov, ki se zdi, da tako mnenje učinkovito zavračajo, ne ker bi napadalna vojna ne bila ne¬ moralna, ampak ker ni možen človeški forum, ki bi mogel nepristransko razsojati pravno in stvarno stran tega dejanskega stanja 19 . Jugoslovanski kazenski zakonik iz leta 1951 se zdi, da ne inkriminira napadalne vojne, saf kaznuje le tistega, ki proti pravilom mednarodnega prava vdre na ozemlje FLRJ, voditelja napada pa le posredno kot napeljevalca ali pomagača. Da s tem ni mišljeno vojno dejanje, je sklepati tudi dz zagrožene kazni, ki more doseči kot najvišjo mero le 12 let strogega zapora, dočim bi se vojna morala kaznovati z najhujšo vrsto in mero kazni. Čeprav vprašanje inkriminiran ja krivične vojne torej niti praktično niti teoretično še ni rešeno, vendar je¬ že vsestransko priznanje problema dokaz, da gre razvoj kazenskega prava v smeri čim širšega zavarovanja vrednot, ki se izvajajo iz človekove socialne narave. ' i . ! KAZENSKA ANALOGIJA iPoseben primer problematike ob iskanju materialne pravičnosti je danes pravda o uporabi analogije in sistematične interpretacije kazenskega zakona.. Če velja načelo stroge zakonitosti, potem so kazniva samo tista dejanja, ki se popolnoma ujemajo z zakonskimi definicijami. Vendar je mogoče, da za- konodavec v zakonu ne predvidi, ne namenoma, ampak zaradi zakonodajno 17 147. člen. 18 Govor udeležencem VI. mednarodnega kongresa za kaz. pravo v Rimu, 3. okt. 1953. 19 Lenner S. I.: Diritto e politica nel processo di Norimberga v „Civilta Cattolica", leto- 1946, št. 3, str. 92. 47 tehnične pomanjkljivosti ali ekonomije, nekaterih dejanj, ki se upirajo sploš¬ nemu pravnemu čutm in so družbi škodljiva. Nastopi torej alternativa: pu¬ stiti dejanje nekaznovano i n šele za prihodnje primere zakon dopolniti, ali pa po zgledu v civilnem pravu dati sodniku pravico, da izpolni vrzel in kaznuje brez zakona. Prva možnost se upira moralnemu čutu, ker pravičnost zahteva, da dejanje, nasprotno socialni morali, ne ostane nekaznovano in da se mora družba učinkovito zavarovati pred motilci. Druga možnost pa bi pomenila uničenje vsake pravne varnosti, ker bi nihče ne mogel biti gotov, da njegovo dejanje ne bo morda pozneje ocenjeno kot kaznivo. Zato se je pojavila ideja, naj bi se smelo kaznovati dejanje, ki sicer ni točno opredeljeno v zakonu, a se v glavnih znakih ujema z definiranim dejanjem (analogia legis) ali pa že, če je nasprotno vodilnim idejam določenega pravnega reda (analogia iuris). O tem se že nekaj časa v teoriji mnogo razpravlja in tudi razne za¬ konodaje so v stvari različno določale. Videti je, da je vprašanje težko, kajti različna so mnenja avtorjev istih šol in različne ureditve držav z enakimi socialnimi sistemi. Za liberalno kazensko pravo je sicer značilno odklanjanje analogije legis in iuris zaradi strogo izvedenega načela zakonitosti. Vendar se zdi, da vrh klasicizma Carrara ni prav odločen v odklonitvi; v besedilu svojega traktata celo pravi, da je dvom o tem le nekaj utemeljen 2 #. Po drugi strani pa naravnost zahteva, da se morajo kazen izključujoči razlogi po ana¬ logiji razširjati od primera na primer (in bonam partem). Enako stališče zastopa pravni dogmatik katoličan BettiolSi, medtem ko vsako analogijo, tudi in bonam partem, odločno odklanja liberalni dogmatik JAmenez de Asua 22 . Pozitivisti so na splošno bili nasprotni analogiji, vendar jo brani Lombrosov zet Carrara. Bojevito so jo zastopali nacistični in sovjetski teoretiki, medtem ko je fašist Bataglini bil skeptičen. Nagiba se k sprejetju analogije tudi in malam partem profesor katoi. pravne fakultete v Lyonu, Savey-Gasard 23 , ki predlaga, naj se kazniva dejanja delijo v naravne in zakonske. Kaznovanje prvih, četudi niso predvideni v zakonskem besedilu, ne bi bilo samovoljno, ker so prepovedana po moralnih načelih ter nasprotujejo socialni zavesti in navadno tudi individualni vesti. Zato naj bi se za take delikte smela upora¬ biti analogija. Analogijo iiuiris predlaga tudi papež Pij XII., čeprav opozarja na praktične težave 24 . Značilno je dejstvo, da se kljub zakoniti prepovedi praksa japonskih itn. celo francoskih sodišč nagiba k uporabi analogije. Od zakonodaj so analogijo sprejele tako demokratična danska, kot tudi nacistična in sovjetska, po 1. 1945 pa po sovjetskem vzoru verjetno še ostale komunistične države. V Jugoslaviji se je analogija formalno uvedla s kazen¬ skim zakonikom iz leta 1947, ki v 3. točki 5. člena določa, da je kazenska odgovornost „podana za tako družbi nevarno dejanje, ki sicer ni izrečno do¬ ločeno v zakonu, pa se po podobnosti svojih znakov ujema s kaznivim deja¬ njem, ki je v zakonu izrečno določeno". Vendar je novi kazenski zakonik iz 1. 1951 analogijo in malam partem -odpravil in sprejel v 2. členu načelo, da 20 Carrara: Programma, paragraf 890. 21 Bettiol: Diritto penale, str. 92 in sl. 22 Jimenez de Asua: La ley penal y su interpretacion, La Habana 1949. 23 Savey-Casard: El derecho penal y el sentimiento de culpabilidad v zbirki razprav „E1 culpable ies un enfermo o un pecador?“, Buenos Aires 1952, str. 54. 24 Govor Pija XII. udeležencem študijskega kongresa Zveze ital. kat. pravnikov, 5. dec. 1954, v reviji Criterio, Buenos Aires, št. 1232 in 1233, marec in april 1955. 48 „nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, ki g a zakon ni določil kot kaznivo dejanje, še preden je bilo storjeno, in za katero ni predpisal, kako naj se kaznuje tisti, ki ga stori". Kot posebnost naj ibo še omenjeno, da je sprejeta analogija v cerkveno kazensko pravo s kanoni 20 in 2220-2223 zakonika cerkvenega prava, čeprav nekateri komentatorji zanikajo, da bi tam šlo za analogijo 2 5. Iz povedanega je videti, da kljub tako močnemu, stremljenju ,po zavaro¬ vanju osebne svobode v pravni varnosti vendar vztrajno prodira težnja po sprejetju novih, manj vezanih ukrepov, ki jih zahteva narava stvari, naj se že umeva kakor koli. To pa pomeni, da dobiva kazensko pravo vedno bolj etične obrise. KOLEKTIVNA ODGOVORNOST Nadaljni primer približevanja moralni stvarnosti je širjenje kroga oseb, ki naj jih zakon pokliče k odgovornosti zaradi storjene kršitve. V starem li¬ beralnem pravu se je najprej priznala samo osebna odgovornost storilca kaznivega dejanja; potem pa se je odgovornost razširila na udeležence, ki so se nazadnje razvrstili v dve skupini: napeljevalec in pomagač. Do tu je prišel n. pr. jugoslovanski zakonik iz 1. 1929. Toda razvoj gre dalje. Že precej dolgo :se stavlja vprašanje, ali morejo kazensko odgovarjati pravne osebe. Prevladuje sicer mnenje, da to ni mogoče, ker pravna oseba ni sposobna človeškega dejanja: societas delinquere ®on potest. Za človeško dejanje je namreč potreben v določen cilj usmerjen namen. Kadar pa se govori o volji pravne osebe, se rabi normativen pojem iz civilnega prava, medtem ko je voljo v kazenskem pravu umeti psihološko. Tudi kazen kot povračilen boleč ukrep pri pravni osebi ni mogoč; mogoče so le civilne in administrativne sankcije. Vendar je še nekaj mnenj, ki vzdržujejo nasprotno stališče. Toda ta stran vprašanja za moralno presojo ni toliko važna. Bolj važno je vpra¬ šanje, koliko odgovarjajo pripadniki družb posamično, toda vsak za vse. Gre za tako imenovano kolektivno odgovornost, ki se zdi, da si utira pot prav v zadnjem času. V tem smislu je zanimivih nekaj zakonitih določil po zadnji vojni, ki uvajajo kolektivno odgovornost, n. pr. v Franciji uredba iz 1. 1945, ki ureja odgovornost tiskarskih podjetij za kolaboracijo s sovražni¬ kom, in uredba iz 1. 1944 v zvezi z izvršilnim zakonom iz 1. 1948 o odgovor¬ nosti za vojne zločine, ki so jih storile hitlerjanske organizacije. Glede tega opažamo tudi v Jugoslaviji zanimiv razvoj. Medtem ko je kazenski zakonik iz 1. 1929 štel sodelovanje v družbi med splošne pojme udeležbe, pa je ka¬ zenski zakonik iz 1. 1947 ustanovil posebne vrste udeležbo. Določal je, da so voditelji zločinskih združb kazensko odgovorni za vsa dejanja, ki so obsežena v zločinskem načrtu delovanja take združbe, ter za vsako posamezno storjeno kaznivo dejanje, čeprav pri njem niso neposredno sodelovali, če so se le strinjali z zločinskim načrtom delovanja take združbe in to s svojim delom in nastopom izrazili 2 ^. Sedaj veljajoči kazenski zakonik iz 1. 1951 je ta do¬ ločila nekaj omejil, ko je določil samo, da se tisti, ki za izvrševanje kazni¬ vih dejanj ustanavlja ali izrablja organizacijo, tolpo, zaroto, skupino ali 25 Fedele: II principio „nullum crimen sine praevie lege poenali" e il diritto penale cano- nico v ,,Bivista italiana di diritto penale“, Padova, sept.-okt. 1937. 26 27. člen. 49 kakšno drugo družbo, kaznuje za vsa kazniva dejanja, ki izvirajo iz hudo¬ delskega načrta take družbe, kakor da bi jih bil sam storil 2 L Vprašanje je, koliko je formulacija besedila srečna; zdi se, da je precej nejasna, zlasti v zvezi z vprašanjem krivde, in se med jugoslovanskimi teoretiki pojavljajo predlogi za spremembo. Tudi je utemeljeno mnenje, da spričo določil poseb¬ nega dela zakona in socialistične usmeritve javne oblasti ta člen predstavlja novo orožje za navidez zakonito pobijanje reakcije. Vendar se vzdržuje trdi - tev, da odgovornost skupine zahteva psihološka in moralna stvarnost; torej ni samo v interesu obrambe družbe, ampak zahteva tudi pravičnost, da se kaznujejo za kaznivo dejanje vsi, ki so zanj moralno odgovorni 28 . Praksa je odprla pot, teorija pa bo morala stvar še znanstveno utemeljiti in siste¬ matizirati. PROTIPRAVNOST — NOV ELEMENT KAZNIVEGA DEJANJA Tudi v teoretičnem pojmovanju kaznivega dejanja se v zadnjem času vršijo zanimive spremembe. Klasična analitična elementa kaznivega deja¬ nja, materialni in psihološki, sta privedla do mehanističnega pojmovanja, ki je vladalo še dolgo po Carrari. Morda je bila v tem ena od njegovih najhuj¬ ših zmot, ko je trdil, da je njegov sistem popoln in dokončen oris naravnega kazenskega zakonika. Razvoj je to ovrgel. Pojavil se je nov element kazni¬ vega dejanja: protipravnost. Tega elementa klasicizem ni poznal, ker mu je bil delikt zgolj kršitev zakona, ne glede na posebne okolnosti. Poznati ga ni hotel tudi pozitivizem, ki je imel za središčno kategorijo družbeno nevar¬ nost. Zdaj pa se ta element vedno bolj uveljavlja in dobiva vodilno mesto medi konstitutivnimi elementi kaznivega dejanja. Odstopa se namreč od formalističnega pojmovanja in se dejanje ne primerja samo avtomatično z zakonsko definicijo, ampak se vrednoti glede na objektivno pravno dobrino, ki jo kazensko pravo varuje. Vrednote pa dajejo vsebino in smisel posamez¬ nim dejanskim stanjem kaznivih dejanj, zato je pri ocenjevanju dejanja važ¬ nejši teleološki vidik kot pa etiološki. S tem spet zadenemo na etično usmer¬ jenost celotne problematike, saj gre za višje kategorije, naj se že imenujejo izvenp-ravne, kot trdijo čisti legalisti (Beling, Soler), češ da pravni red na¬ domeščajo, ali pa naj se štejejo že v pravno sfero, ker pravni red uteme¬ ljujejo (Jimenez de Asua). Praktična važnost elementa protipravnosti nastopi v zvezi z upravičenjem do dejanja, ki je definirano kot kaznivo. Vprašanje je zelo obširno, zato ga ne moremo v posameznostih obravnavati; pa tudi za maš namen to ne bi bilo potrebno, ker hočemo podati samo prikaz, ne pa utemeljitve. Spomnimo le na enega zadnjih pojavov, ki je nastopil v teoriji in že prehaja v zakono¬ dajo, to je tako imenovano nadzakonsko upravičenje. To je približno tisto, kar je že sv. Tomaž z izrazom epikeia za področje vesti označeval takole: V primeru, kadar dobesedno ravnanje po zakonu očitno nasprotuje pravič¬ nosti ali splošni blaginji ali sploh namenu zakonodavea, je dovoljeno in potrebno „mimo zakonskega besedila ravnati tako, kot zahteva pravičnost in splošna korist" 29 . Glede tega so v kazenskem pravu že številne teorije, ki 27 23. člen. 28 Savey-Casard: op. cit., str. 55. 29 2. II., q. 120, a. I; ibid. q. 60, a. 5, ad. 2. 50 v sumaričnem povzetku zahtevajo upoštevanje teh upravičujočih momentov: skladnost s splošno usmerjenostjo pravnega sistema, torej 'ni kaznovati de¬ janja, ki je primemo sredstvo za zakonito upravičen cilj; če tega ni, se upošteva primernost dejanja za družbeno sožitje, kot ga ureja država, torej se sme braniti višji interes na račun nižjega; a če še tega momenta ni, se sme upoštevati norma kulture, tako da ni protipravno dejanje, ki se ujema s kulturno normo v konkretnem zgodovinskem momentu. Nekaj primerov naj ilustrira pomen tega pred kratkim najdenega elementa za uskladenje prava z moralo. Zakon n. pr. kaznuje obrtno beračenje, a se ne aplicira na člane mendikantskih redov, ker je namen teh redov tak, da ga država priznava in odobrava. Če je kazensko prepovedano mučenje živali, bi bila strogo po zakone prepovedana tudi vivisekcija. Toda teleološko pojmovanje zakona pokaže, da je namen take zakonske prepovedi varovati dober čut, ker brezčutnost do živali človeka dela surovega. Pri vivisekciji pa gre za višji ali vsaj nujnejši interes skupnosti: znanstveno eksperimentiranje zaradi obrambe človeškega zdravja, pri čemer navadno tudi rahločutnost ni ogrožena. Kaznujejo se splošno telesne poškodbe. Toda ni kaznovati poškodb pri športu, n. pr. boksu ali nogometu, če so udarci skladni s pravili igre ali borbe. Namen športa država usvoji in ga celo izrečno podpira. Zato bi bilo logično nemogoče kaznovati prizadevanje bolečin z udarci pri boksu, če država to igro narav¬ nost pospešuje ali vsaj nič ne stori, da se prepreči. Taka dejanja zato ne samo niso krivdna, ampak sploh ne protipravna. Jimenez de Asua navaja iz svoje odvetniške prakse tale primer: samska ženska je našla izpostavljenega novorojenca, ki ga je vzela k sebi in civilnemu registru lažno prijavila kot svojega otroka. S tem je zagrešila kaznivo dejanje spremembe rodbinskega stanja, a vendar zanj ni bila obsojena. Sodišče je usvojilo zagovornikovo ute¬ meljitev, da je obdolženka ravnala v namenu, ki ga država hvali, in da ■njeno dejanje ni nasprotovalo splošni kulturni normi. Njen namen je bil, skrbeti za otroka kot za lastnega, torej bolje in otrokovemu razvoju bolj primerno, kot bi bilo za to poskrbljeno v najdenišnici. To je storila celo z žrtvovanjem lastne časti. Njeno ravnanje torej ni bilo naravnano v škodo otroku, ampak v očitno korist. To pa daleč presega interes skupnosti do za¬ upanja v pravilnost vpisov v javnih registrih. Obe vrednoti sta si tako raz¬ lični po važnosti, da se nižja sme žrtvovati v prid višji 30 . Ni naš namen, ocenjevati ta umovanja v zadnjih zaključkih; gotovo pa je treba priznati, da so odločno v sferi etičnega pojmovanja prava, ker gre za materialno pravičnost. Razvoj v tej smeri je mogoče opazovati tudi v Jugoslaviji. Kazenski zakonik iz 1. 1929, na katerega je vplival von Lizst, ki skoraj zanika proti¬ pravnost kot poseben element kaznivega dejanja in ga vključuje v element tipičnosti, nima nobenega splošnega določila o tem, kako naj se upošteva materialna ne-protipravmost, ampak samo v 23. členu predvideva formalno upravičenje, ki je podano, če izključujejo predpisi javnega ali zasebnega prava protipravnost dejanja. V primerih etične nemočnosti kaznovanja so sodišča morala poiskati razlog odsotnosti zakonskega tipa (n. pr. zdravnik, ki amputira ud, ne poškoduje, ampak zdravi; boksanje ni pretep, ampak igra) ali pa obsoditi in prepustiti popravo judicialne krivice pomilostitvi. 30 Jimenez de Astia: La ley y el delilo, Curso de dogmatica penal, Caracas 1945, XXVIII. poglavje, točka 203. 51 Zdaj veljavni kazenski zakonik iz 1. 1851 pa v 4. členu določa, da je »kaznivo dejanje družbi nevarno dejanje, katerega znaki so določeni z zakonom“. Za kaznivo dejanje je torej treba formalnega elementa zakonske definicije in materialnega elementa družbene nevarnosti. Če kateri od teh manjka, ni kaznivega dejanja zaradi odsotnosti objektivnih elementov. Tako more po - tem 2. točka tega člena določati, da „ni kaznivo dejanje tisto dejanje, ki ima sicer z zakonom določene znake kaznivega dejanja, pomeni pa za družbo ne¬ znatno nevarnost zaradi majhnega pomena in zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali pa jih ni“. Kako naj se ta določba razlaga in kakšen pomen ima spričo celotnega sistema vsega javnega prava, more biti več mnenj, je pa gotovo, da se z njo predvideva materialno upravičenje, kar pomeni, da se je kazensko pravo približalo etiki, žal socialistični. NORMATIVNO POJMOVANJE KRIVDE Če smo rekli, da je protipravnost poglavitni element kaznivega dejanja, je to razumeti v objektivnem, normativnem smislu. Za element krivde pa je treba reči, da od vseh drugih najbolj naravnost predstavlja človeško in moralno bazo, na kateri stoji pojem kaznivega dejanja. Zato se je za naš namen treba posebej pozanimati, kakšno je današnje pojmovanje krivde in v kakšno smer se razvija. Izmed vseh zelo številnih problemov obširnega po¬ glavja o krivdi pa 'bomo pokazali le na nekatere, ki se najbolj tičejo našega vprašanja. Takoj je treba povedati, da se ne bomo ustavili pri pozitivizmu, ker je ta moralno krivdo sploh zanikal in postavil ves sistem kazenskega prava na determinizem in socialno odgovornost. To pa je grobo naturali¬ stično stališče, zato z etiko nima nič opraviti. Nad to stališče se je dvignilo psihološko pojmovanje krivde, ki je prevladovalo v klasicizmu in ima še danes pristaše. Pri tem stališču se priznava subjektivna zveza med dejstvom in storilcem, ki je ravnal naklepno ali malomarno. Nauk, ki daje krivdi psiho - loško vsebino, jo definira kot »psihološko zvezo med storilcem in dejanjem, ki povzroči željen ali neželjen, a predvideni ali vsaj predvidljiv učinek” 31 . To je bilo izključno pojmovanje v teku stoletij. V našem času pa se je začelo vprašanje nanovo postavljati, za kar ima morda prav pozitivizem indirektno precej zasluge. Šele v začetku tega stoletja so začeli dvomiti o pravilnosti definicije, češ, tudi otrok in duševno bolni moreta predvideti in hoteti določeno posledico in hote tako ravnati, da posledica tudi res nastopi. Vendar se njuno duševno razmerje do dejanja in posledice ne more ime¬ novati krivda. Enako bi se po navedeni definiciji ravnanje v silobranu mo¬ ralo imenovati krivdno, kar se upira zdravemu čutu, ker ni mogoče govoriti o krivdi, če dejanje ni protipravno. Če je krivda vrednosten pojem, ki iz¬ haja iz odklanjajoče sodbe o tem, kar se je zgodilo, potem mi mogoče govoriti o krivdi za dovoljeno dejanje. Iz tega sledi, da je psihološko pojmovanje krivde brezbarvno, naturalistično, hladno in neprimerno, da bi se moglo upo¬ rabiti pri vrednotenju zavržnosti v vsej pestrosti vsakdanjih pojavov. Zato se danes vse bolj uveljavlja drugo, vrednostno ali normativno pojmovanje krivde, ki enači pravni pojem krivde z etičnim. Etično in pravno pojmovanje krivde je namreč normativno, ker se more umevati edino v zvezi z norma- 31 Bellavista: II problema della colpevolezza, Palermo 1942. 52 tivno zahtevo. Prava revolucija se je izvršila v pojmovanju krivde tedaj, ko je teorija začela gledati nanjo ne kot na voljo, naravnano na neko dej" stvo, ki se ne bi smelo povzročiti, ampak kot na volijo, ki je ne bi smelo biti. Krivda ni hotenje nedovoljenega, ampak je nedovoljeno hotenje. Tako ni več neko psihološko naturalistično dejstvo, ampak je dej sodbe. Eden nje¬ govih elementov je seveda psihična zveza, a le toliko, kolikor je pravno važna. Gre za vrednotenje, ne za ugotavljanje. To pa je etičen pojem. Tako pojmovanje je bilo sprejeto v jugoslovanskem kazenskem zakoniku iz 1. 1929 in se je ohranilo kljub kombinaciji posledica - nevarnost tudi v zdaj ve¬ ljavnem zakoniku, čeprav so nekateri drugega mnenja 82 . V zvezi z normativnim pojmovanjem krivde, ki se je že uveljavilo, je nekaj pojavov, ki so deloma novi v teoriji, kjer še niso dobili določnejše obdelave, a se vendar kar vsiljujejo tudi že v zakonodaji. Tako vprašanje je n. pr. o krivdi za življenje na sploh, ki je dalo kaznivemu dejanju svoj poseben značaj, in o osebnosti storilca. O tem je med moralisti že dosti lite¬ rature, medtem ko je v pravni vedi vprašanje novo, a krepko zastavljeno. PRAVNA ZMOTA Zanimiva novost v teoriji in zakonodajah zadnjega časa je odpravljanje delitve zmote na dejansko in pravno. V 19. stol. še je bila absolutna dogma načelo: Error iuris non nocet. Carrara kategorično trdi, da pravna zmota nikoli ne opraviči, ker politična nujnost zahteva, da se presumira poznanje kazenskega zakona pri vseh državljanih 38 . V zadnjih desetletjih pa so začeli o tern dvomiti, zlasti pri Nemcih, spet v zvezi z normativnim pojmo¬ vanjem krivde. Tako uči n. pr. Binding, da je ločitev zmote v dejansko in pravno, tako da ena opraviči, druga ne, krivično. Zmotno poznanje je možno samo o tem, kar more biti poznano; toda tudi obratno, o vsem, kar more biti poznano, je možno zmotno poznanje. Dejstva, ki morejo 'biti spoznana, pa niso samo dogodki, ampak tudi razmerja, stanja, lastnosti. Krivda je zato izključena pri zmoti o vseh pravno važnih dejstvih, torej tudi o zakonu. To je logična zavrnitev ločitve. Je pa ločitev nasprotna budi etičnemu poj¬ movanju krivde. Če se trdi, da je pri krivdi podana zavest kršenja dolžnosti (Pflichtswiedrigkeit), to zahteva tudi priznavanje pravne zmote med eks- kulpacijske momente. Moderne zakonodaje so to že izrečno sprejele, najpreje zakonik cerkvenega prava v kanonu 2202, I. odst., ki določa, da “nihče ne odgovarja zaradi kršitve zakona, ki ga ne pozna, če je bilo nepoznanje neza¬ krivljeno; če pa je bilo nepoznanje bolj ali manj zakrivljeno, se po tem bolj ali manj zmanjša tudi odgovornost”. Ta določba popolnoma odgovarja te¬ meljnim potezam cerkvenega prava, ki se mu pripisuje etični značaj. Ne- poznanje etične norme, če ni taka, da ne more biti neznana nobenemu nor¬ malnemu umu, velja namreč kot opravičba. Tudi jugoslovanski kazenski zakonik iz 1. 1929 je deloma že upošteval pravno zmoto kot opravičujoč razlog. Potem ko v paragrafu 21 najprej izreče, da neznanje ali nepravilno 32 Kobč: O krivdi in krivdnih oblikah po našem kazenskem pravu s posebnim ozirom na nekatere določbe posebnega dela kaz. zakonika v reviji „Pravnik", Ljubljana, leto 1954, št. 10-12. 33 Carrara: Programma, paragraf 258. 53 pojmovanje tega kazenskega zakona ne oprašča nikogar, vendar v nadaljeva¬ nju določa, da sme sodišče glede na razmere, v katerih je bilo kaznivo de¬ janje storjeno, izreči milejšo kazen, kot je za tisto dejanje določena v po¬ sebnem delu zakonika, v posebno lahkih primerih pa sme storilca tudi opro¬ stiti vsake kazni. Kazenski zakonik iz 1. 1947 o pravni zmoti kot opravičbi sploh ne govori, medtem ko zdaj) veljajoči iz 1. 1951 spet povzema prejšnje stališče, ki ga zakonodajno tehnično v 10. členu celo bolje formulira: »So¬ dišče sme storilca kaznivega dejanja, ki iz opravičenih razlogov ni vedel, da je tako dejanje prepovedano, kaznovati mileje, sme pa mu tudi odpustiti kazen." NEZAHTEVLJIVOST DRUGAČNEGA RAVNANJA V poglavju o krivdi je treba omeniti še en pojav, o katerem se prav v zadnjih letih razpravlja v teoriji, medtem ko v zakonodaji vsaj načelno še ni dobil potrditve. Eden od elementov za sodbo o zavržnosti konkretnega človekovega dejanja je tudi ugotovitev, ali so bile okoliščine dejanja nor¬ malne. Za krivdo ni dovolj, da je prištevna oseba predvidevala in hotela škodljivo posledico, ampak je treba tudi, da se je njena volja mogla nor¬ malno odločiti za dejanje. Torej ni zameriti dejanja, ki se je izvršilo v takih okolnostih, da drugačnega ravnanja ni bilo mogoče zahtevati. Taka ne- zahtevljivost pravilnega ravnanja 34 torej izključuje krivdo. V ilustracijo navedimo samo en primer. Hlapec dobi naročilo, naj gre z zelo plašljivim konjem v trg. Zaveda se, da se lahko zgodi nesreča, da konj poškoduje ali ubije človeka na cesti. Toda če naročila ne izvrši, bo ob službo, a druge ne bi mogel dohiti. Zato tvega; a nesreča se res zgodi: konj se na cesti splaši in ubije otroka, po psihološkem pojmovanju krivde bi bil hlapec kriv uboja z eventualnim naklepom ali vsaj iz malomarnosti, ker se je zavedal, da posledica lahko nastane, pa je kljub predvidevanju tako ravnal, ker je lahkomiselno pričakoval, da posledica morda le ne bo nastopila ali da jo bo lahko odvrnil. Toda pri normativnem pojmovanju hlapec ni kriv. Res se je za dejanje odločil, a ne v normalnih razmerah. To se je zgodilo v veliki stiski, na voljo so delovali nasprotujoči si nagibi. Vprašanje je, ali je bilo mogoče zahtevati skoraj junaštva, da bi se odločil za izgubo službe zaradi zavesti, da je morda možna nesreča. Ta presoja bo etična. Če se ugotovi, da tega ni bilo mogoče zahtevati, potem mu tudi ni mogoče očitati storje¬ nega dejanja in ne pripisovati krivde. Če te ni, pa tudi ni kaznivega de¬ janja. V teoriji nekateri ta novi ekskulpacijski moment odklanjajo (Sehaff- stein, Grossman, Exner), nekateri so skeptični (Jim|4nez da Asu a), drugi spet ga prištevajo v etično sfero, ki naj vellja samo v predzakonodajni fazi (Alimena). Večina pa ga sprejema v kazensko pravo kot polno veljavnega Glavno zaslugo za to ima spet Mezger, ki je že na področju protipravnosti odprl preduh v zakonskem formalizmu z uveljavljenjem teleološke sklad¬ nosti s kulturno normo, kot smo prej videli. V zakonikih ta moment, kot rečeno, načeloma izrečno še ni uveljavljen. Vendar pa se po skoraj soglasnem mnenju tistih, ki ta moment sploh pri- 34 Nichtzumutbarkeit (Drost, Schaffstein) ; la non esigibilita (Vassalli, Scarano, Bettiol). 54 znavajo, sme uporabljati v praksi sodišč in se dejansko tudi uporablja. V jugoslovanski zakonodaji je videti, da se razvoj približuje priznanju tega momenta. V vseh treh kazenskih zakonikih je v splošnem pravilu za odmero kazni določba, da se mora upoštevati stopnja kazenske odgovornosti, nagibi, iz katerih je bilo dejanje storjeno, stopnja ogrožanja ali kršitve zavaro¬ vane dobrine, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, in vse druge okoliščine. Če so po mnenju sodišča podane take okoliščine, ki zmanjšujejo potrebo po kaznovanju, se sme kazen omiliti tudi pod zakonito določeno mero. Vendar se pa sme kazen odpustiti samo, kadar zakon to posebej pred¬ pisuje 35 . V splošni del torej načelo o nezahtevljivosti drugačnega ravnanja še ni izrečno sprejeto. Pač pa je to v posebnem delu; n. pr. za opustitev ovadbe bodočega kaznivega dejanja in za pomoč storilcu po kaznivem de¬ janju se ne kaznujejo ožji sorodniki storilca, za pustitev ovadbe že storjenega kaznivega dejanja ali storilca pa tudi ne njegov verski spovednik 35 . To ne more biti samo razlog nekaznivosti iz pravno političnih Vzrokov, ampak je pravi vzrok nekrivdnosti, ker od teh oseb ni mogoče zahtevati, da bi uka" zano dejanje izvršile ali ne izvršile prepovedanega dejanja: iz etičnih in človečnostnih razlogov ni mogoče zameriti sinu, če ne ovadi svojega očeta, ampak ga pred oblastjo skriva. ZAKLJUČEK Za naš namen je dovolj, da smo navedli samo glavne pojave iz kazen¬ sko pravne teorije in zakonodaje, ki kažejo na temeljno preusmerjanje te eminentne funkcije družbene oblasti. Opustili smo več točk, ki bi se še dale navesti, n. pr. vprašanje o krivdi za splošno življenje storilca kaznivega dejanja, o osebnosti pri problemu krivde, o objektivni kazenski odgovor¬ nosti, posebej o okoliščinah in drugo. Tudi se nismo dotaknili celega po¬ glavja o kazni, deloma tudi zato, ker se glede tega le bolj pojasnjujejo in poglabljajo pojmi že iz klasicizma, ki je bil v teh vprašanjih bolj srečen kot pa v vprašanju zakona in kaznivega dejanja. Iz povedanega je tedaj videti, da smo res v meddobju. Če to ugotav¬ ljajo za umetnost, filozofijo, religiozno in sploh kulturno življenje, kako ne bi prišlo do izraza v pravu, zlasti v kazenskem pravu, ki je registrator etič¬ nih idej določene skupnosti v danem momentu. Orientacija gre s površja v globino, iz naturalizma v duhovnost. A bodočnost, kot pravi Berdjajev 37 , je dvojna. Ni gotovo, da bo srečna. Sile zla rastejo, dobivajo nove oblike, da zadajajo nove bolečine. Tudi v novem kazenskem pravu imajo lahko svoje učinkovitejše sredstvo, kot je to lahko tudi sredstvo za blagostanje itn po¬ magalo pri reševanju duš 38 . Človek ima svobodo, da izbere svojo pot. Mnogo stvari je odvisnih od naše svobode, to je od stvarilnih naporov človeka. Če bo bodoča družba krščanska, s krščansko kulturo, potem bo tudi novo ka¬ zensko pravo v njej, s potezami, ki jih že dobiva, eno od odločilnih sredstev dobrega. 35 Tako členi 38, 42, in 44 k. z. iz 1. 1951, 36 Členi 279, 280 in 281 k. z. iz 1. 1951. 37 Bardiaeff: op. cit., str. 121. 38 Pij XII. v govoru kot v opombi 24. 55 MAVER GREBENC DONESKI K ZGODOVINI STIČNE USTANOVITEV TER NJENO PRVO STOLETJE UVOD Cisterca v Stični je najpomembnejša slovenska verska ustanova tako po svoji starosti kakor po svoji zamisli in delu, ki ga je vršila na verskem, kulturnem, socialnem in narodnem polju. Njen nastanek pada v prva deset¬ letja 12. stoletja, v dobo, ko je sveta Cerkev naslonjena na izredno pojavo sv. Bernarda premagala resno krizo. Istočasno stopi cistercijanski red s svojim sicer strogo kontemplativnim ustrojem na vodilno mesto verskega gibanja za enotnost Cerkve in poduhovljenje življenja: leto 1130 beleži prvega redovnega škofa, 1137 prvega kardinala v rimski kuriji, 1146 prvega pa¬ peža, izzvanje križarske vojne ter aktivna udeležba nekaterih redovnikov pri njej — vse to daje redu obeležje javne in udarne verske organizacije. Kot sklop teh dveh komponent je nastanek Stične, ki naj izpolni versko vrzel na slovenskih tleh oglejskega patriarhata. Kot vsaka človeška skupnost beleži tudi Stična v svoji stoletni zgodo¬ vini višine in nižine. Šli so čez njo tokovi časa ter puščali na njej lepe in nelepe usedline. Njena materialna stran je posebno v turških vpadih utrpela precejšnjo škodo. More pa s ponosom ugotoviti svetle točke, ki ji pred vso zgodovino dajejo priznanje in opravičujejo njen obstoj: Odbila je od sebe razkrojevalni protestantizem ter nato pri katoliški obnovi bistveno sode¬ lovala — škof Textor ter komisar opat Zupan. Medtem ko je marsikateri samostan zaradi moralne opešanosti za krajšo ali daljšo dobo prešel kot komenda v tuje roke, je Stična vedno ohranila redovno-upravno samostoj¬ nost; ko je pod jožefinizmom sledil njen nasilen razpust, se ni nobeden njen član poslužil dovoljenja laizacije, temveč so vsi ostali zvesti duhovniškemu zvanju; slovenskemu narodu in ljudstvu se ni odtujila, saj je že kmalu spočetka prijela za dušno pastirstvo ter pozneje oskrbovala ozemlje skoro tridesetih župnij; slovenskemu jeziku je ohranila pisano besedo; njeni šte¬ vilni stari rokopisi pričajo o vnemi za študij in izobrazbo; polje še dandanes spominja na nekdanje delovne roke in umno gospodarstvo; njen socialni čut kaže ogromna ljudska žitnica z napisom: „Daj ubogim od svojega najbolj¬ šega pridelka". Cerkev je priča gradbenega stila prve dobe. 56 SEDANJI POLOŽAJ ZGODOVINOPISJA O STIČNI Vkljub veliki pomembnosti pa Stična doslej še ni doživela primernega, zgodovinskega dela. Gradivo, ki sta ga hranila njen bogati arhiv in knjiž¬ nica, je bilo ob jožefinskem razpustu deloma namerno uničeno, deloma raz¬ deljeno v tuje knjižine zbirke; od arhivalij se je ohranila slaba četrtina, od knjižnice slaba polovica, od galerije le nekaj portretov 16. in 17. stoletja. Iz Pucljeve kronike je razvidno, da so v samostanu obstajali še v 17. stol., starejši zasnutki hišne zgodovine. Iz 17. stol. imamo ohranjene poskuse, dati Stični pravi zgodovinski obris, kar so poskušali tako redovniki kakor tudi svetni zgodovinarji. Pobudo zanimanju za redovno zgodovino je dal v času tridentinskega cerkvenega zbora papež Pij V. po generalnem kapitlju, ki je zahteval v letih 1567, 1573, 1578, 1601 ter ponovno zopet 1072, naj da. vsak samostan shraniti važnejše listine v originalu ali v overovljenem pre¬ pisu izven samostana, oziroma v osrednji arhiv v Citea. 1 Tako je stiski opat po nalogu redovnega generala že leta 1661 poslal v Rein poročilo o ustano¬ vitvi. 2 V prvi polovici 17. stol. vlada na splošno v redu izredna razgibanost na polju zgodovinskega raziskovanja; iz tega časa stopijo v ospredje imena kot so Ch. Henriquez, G. Jongelinus, A. Manrique, C. Visch. V Stični je delal na zgodovinskem področju v letih 1650/80 p. Volfgang Šarf (u. 1686). 3 Konec 17. in v začetku 18. stol. sta nastali dve kroniki; prva se nahaja v dunajski državni knjižnici pod št. 10550, druga popolnejša je izpod peresa p. Pavlja Puclja. Leta 1700 in 1708 izda v nemščini (v Pragi) A. Sartorius zbornik s kratkimi zgodovinskimi obrisi nemško-avstri.jskih samostanov, ka¬ mor je tudi Stična prispevala kratek članek. V zadnjem desetletju pred raz¬ pustom se je intenzivneje bavil s hišno preteklostjo p. Ignacij Fabiani. Od nesamostanskih zgodovinarjev je Valvazor prvi podal v svojem zborniku „čast vojvodine Kranjske" obsežen zgodovinski obris na podlagi regest, za kar je uporabil poleg drugega tudi sestavke p. Volfganga Šarfa, deloma pa tudi .samostojno zbiral in. iskal po arhivih. Ko se je v prejšnjem stoletju dvignilo zanimanje za narodno zgodovino, je tudi Stična stopila bolj v ospred¬ je. Tako je Radics obdelal prva desetletja 15. stoletja na podlagi reinskega. arhivalnega gradiva, splošni pregled je pa povzel iz Puclja. 4 Najpopolnejši pregled je podal v svoji dizertaciji Milkowicz; poleg Puclja je uporabljal ohranjene arhivalije. Pogrešil pa je v dveh važnih trditvah: trdi, da je imela Stična spočetka benediktinsko observanco ter šele okrog leta 1180 pre¬ vzela cistercijansko, in pa, da so bratje Prizi ustanovitelji. 5 V zadnjih de¬ setletjih je izšlo več sestavkov, ki rešujejo razna vprašanja ne oziraje se na celotno stiško zgodovino (n. pr. Vrhovec, M. Kos, Stele, J. Turk, Kozina, Grafenauer, Turkovič, itd.). Dizertacija o „Vrsti stiskih opatov", ki je iz¬ šla tik pred drugo svetovno vojno (Mikuž, Ljubljana 1941), je neuporabna. Noben zgodovinar pa se še ni lotil podrobnega raziskovanja o ustanovitvi Stične in o oziadju tega za slovensko povestnico tako pomembnega dogodka. Njene začetke prevzemajo kratkomalo iz Puclja, oziroma iz ustanovne listine.. 1 Canivez, Statuta cap. gen., Louvain 1933, VII, str. 116 ter dalje pri imenovanih letih. 2 Rein, arhiv A. lat. IX. 27. 3 C. Hochenwart. Analecta II, „Posthumia Sitticensia, 1673“ — Marian, Austria Sacra- VII, str. 373. 4 Die Gegenabte Albert und Peter von Sittich, 1866. 6 Die Kloster in Kram, 1889. 57 Pucljeva kronika. P. Pavel IPucelj (1669-1721), po rodu iz Novega mesta, je svoj rokopis z naslovom „Idiographia celeberrimi monasterii Sitticensis" dve leti pred smrtjo poklonil novemu opatu Aleksandru Engelshausu ob njegovem nastopu. Značilno za jožefinski barbarizem je, da je rokopis prišel šele dobrih 40 let po razpustu samostana na sirarsko stojnico v Trstu kot makulaturni papir ter tu na srečo ušel uničenju. Rokopis ni zgodovina v modernem smislu, temveč le bolj kronološko-sinoptična zbirka regest ter za hišno preteklost važnih dogodkov. Sestavljajo ga štirje samostojni deli: ustanovitev in materialna rast z nekaterimi predhodnimi letnicami, ki imajo neko vez do reda in. Stične, dalje vrsta opatov, oris utelešenih župnij, ter končno nekrolog ožje in širše samostanske družine. Milkowicz oporeka Puclju verodostojnost nekrološkega dela 6 7 8 ; Kos Puclja le deloma opravičuje 1 ?. Za splošno zgodovino uporablja kronist v uvodu citirane avtorje. Kar se tiče hišne zgodovine se večkrat sklicuje na listine v arhivu ter beležbe prednikov®; slednje večkrat ostro kritizira. Vprašanje je, koliko je v Kroniki Pucljevega samostojnega dela, koliko prevzetega. Sortiranje nekrologa je vsekakor njegov osebni doprinos. Na¬ slanjal se je na originalni nekrolog, ki letnic na splošno ni vseboval. Za¬ okrožene letnice pri nekaterih rajnih jemlje iz regest prvega dela Kronike; drugič zopet jemlje letnice iz starejših zapiskov, kar je posebno vidno pri smrtnem datumu Viride, ki ga prevzema .napačno od Schonlebna. 9 V izpo¬ polnitvi samostanske družine gotovo ni šel preko nekroloških predlog (glej rokopis št. 688, f. 183 v dunajski drž. knjižnici). Oris utelešenih župnij smemo prisoditi njegovemu peresu. Vrsto opatov je z majhnimi popravki prevzel iz predlog. Celo v jasnih protislovjih in samo po sebi lahkih rešitvah ne najde izhoda — znak, da ni šel v arhivu v jedro in kontroliral starejših predlog. Največ vrednosti ima prvi, splošni del. Kronološke regeste je sicer prevzemal bolj iz drugotnih virov, le nekajkrat jih je izpopolnil. Njegova pomembnost pa je v tem, da je z ustanovno listino podal jasno izhodišče ter šel še nekoliko pred leto 1136, ko nam je ohranil nekaj važnih dejstev z do. ločnimi letnicami. 'Prvim dvem delom 'Pucljeve Kronike je vzporeden rokopis neimenovanega stiškega konventuala, ki ga hi'ami dunajska državna knjižnica pod št. 10560. Pisan je kmalu po letu 1710. Listi 4 do 58 podajajo vrsto opatov ter se končajo z nagrobnikom opata Ludvika (umrl 5. 12. 1687); obširnejši drugi del vsebuje kronološke dogodke in rast ter se zaključi z izvolitvijo opata Ludvika (27. 5. 1680). Pisan je od enotne roke; druga roka je vnesla krajše popravke v liste 12 in 13 ter 17 in 18, 47 pa zamenjala z novim. Mestoma se dobesedno ujema s Pucljem ter je zaradi tega treba računati, da je morda tudi to Pucljevo delo, Kronika iz leta 1719 pa le končna redakcija. V ne¬ katerih zelo važnih mestih se od Pucljeve izdaje leta 1719 oddaljuje: 1) Piše, da je patriarh izdal ustanovno listino leta 1156 (f. 3), kar bi sicer mogel 6 Mitth. d. Musealverein fur Krain, III (1890), 66 sl. 7 Glasnik Muzejskega dr. za Slovenijo, 1940, 66. Kosova trditev, da je Pucelj ženska imena izpuščal in kar prešel, ne drži; navedel jih je na koncu v samostojnem oddelku. — Pucljev rokopis mi v danih razmerah kot celota ni dostopen. 8 Rkps. 10560, f. 59 v uvodu v drugi del: „...uberius edoceamur tum membrani«, ac pervetustis Chartophylaciis, tum etiam certis hac de re quorundam manuscriptis, atque seniorum fide dignorum, antecessorum nostrorum irelatione.. 9 Virida je umrl 1405/6; glej Turjaški arhiv. 58 biti lapsus calami; od listine navaja le nekaj prič. 2) Patriarhovo listino iz leta 1145 daje na čelo kot ustanovno z letnico „1135, et potiori ex parte, dum monasterium fuisset extructum, 1145“ (f. 62); glavnino listine izpusti, mesto nje pa vtakne manjšo paren tezo, sestoječo iz tradicionalne beležke, ene točke iz ustanovne listine in njegovih lastnih besed. 3) Pred leto 1135 ne seže z nobeno letnico. Soglaša pa s Pucljem v tradiciji o redovni zajedniei na Bajnofu, ki naj jo je ustanovitelji že spočetka priključil Stični. Značilno za Puclja in še posebno za rokopis 10550 je, da mestoma poda¬ jata napačno letnico ter črke pri raznih imenih, n. pr. rkp. 10550, f. 67 piše „Biassizhdorff“ za Drassizhdorff, „ab Henrico de Zoure“ naimesto „de Fon- te“; 1. 106 letnico 1499 namesto 1399 ter pripominja, da bo to vsekakor na¬ paka za celo stoletje, ki jo je povzročil anonimni rokopisec („sicque detegitur error Anonymi in suis M.S.“), a vkljub temu ohranja regest na napačnem mestu. To docela suženjsko podajanje kaže, da je kronistu več do tradicije kakor pa do osebnih ugotovitev, obenem pa vodi v slutnjo, da je kronist uporabljal sta »e predloge, katerih prepisovalec je bil nevešč stare pisave — kaj lahko je v gotski pisavi 14. in 15. stoleija zamenjati fonte za zoure ali letnico 1450 za 1470 (rkp. 10550, f. 13). Ti in podobni slučaji potrjujejo ■verodostojnost Puclja oziroma rokopisa 10550. Tuni ohranjeno arhivalno gradivo potrjuje verodostojnost gornjih kronik. V nekateri' 1 ’ stvareh nam zato nadomestujeta izgubljene vire. DOSEDANJE POZNANJE ZAČETKOV STIČNE Odkar je Pucelj v svoji Kroniki podal popoln prepis ustanovne listine, je zgodovinarjem leto 1136 začetna točka, čeprav v njej patriarh kaže na daljšo pripravljalno dobo, se vendar noben zgodovinar ni spuščal v vpraša¬ nje, kako daleč nazaj sežejo priprave. Edini Pucelj imenuje leto 1132, ko naj bi prišli prvi redovniki ter se naselili v Šentvidu, dokler se niso naselili v zgrajene prostore leta 1135. Triletno bivanje v Šentvidu omenja tudi rkp. 10550 (f. 62). Letnice 1132 sicer ne pove, meri pa nanjo, ko pravi, da je samostan ustanovljen leta 1135, v času, ko je sv. Bernard akvitanskega vojvodo Viljema pridobil 1 za papeža Inocenca. Dalje beleži Pucelj leto 1081, ko naj bi bil v Novem mestu zgrajen obrambni stolp za redovnike na Bajnofu (f. 30). Tako Pucelj (f. 15, 30, 139) kako? tudi rkp. 10550 beležita tradicijo, da je pred Stično pil na Bajnofu majhen samostan benediktincev (Pucelj, f. 139: ali celestincev), ki ga je ustanovitelj takoj spočetka že inkorporiral Stični. Letnico 1132 kot ustanovno navaja tudi vetrinjski opat Janez (1312-1345). O ozadju, ki je privedlo do ustanovitve, pravi ustanovna listina kakor tudi listina iz leta 1145, da je stiško posest dobil patriarh po menjavi od treh bratov. Stiski kronisti poročajo, da se trije bratje niso mogli zediniti zaradi dediščine ter so jo zato sporazumno odstopili patriarhu. Rkp. 10550 (f. 1) omenja še notranje ozadje: IPeregrin, ki je bil s sv. Bernardom pri¬ jateljsko poznan, je želel njegove redovnike imeti med Slovenci, kjer je s pokristjanjevanjem še trda šla, da bi med njimi utrdili vero z besedo in zgledom. Ustanovitelj je v listini leta 1136 jasno predstavljen: tačasni oglejski patriarh (Peregrin), kar trdijo vsi njegovi nasledniki: „ab aauilegensi ec- 59 clesia et nostris predecessoribus fundati et solemniter dotati" — „dictum monasterium causa fundationis ad nos et nostram ecclesiam pertinet", kot piše patriarh Bertrand 19. 10. 134110. To dejstvo priznavajo opati sami skozi vso zgodovino 11 . Dotirana je ustanova iz lasti oglejske cerkve, ne pa iz patriarhove privatne 12 . Tudi Vetrinjski Janez pravi, da je IPeregrin usta¬ novil „de possessionibus, quas ibi Aquilegiensis habuit ecclesia" (izd. Schnei- der, 1909, str. 81). Odkod so prišli redovniki v Stično? Patriarh pravi v ustanovni listini, da je kraj izročil 1 redovnikom reinske zajednice (,,monachis de Runensi con- gregatione eundem locum commisimus"). Rkp. 10550 (f. 2 in 4) piše, da je patriarh izročil ustanovo iz Reina poklicanim redovnikom, dostavlja pa staro pisano izročilo — referunt antiquae scripturae —, da je prvega opata poslal sv. Bernard iz Francije. Na drugem mestu (f. 61) pa poroča iz starih zapis- kov ? da so prvi redovniki prišli iz Francije in sicer iz samostana Morimund — primi monachi Cistercienses venerant ex Galliis e. momasterio Morimun- densi, ut passim asserere videntur veterum patrum notata ac manuscripta. Morimundsko provenienco prvega opata zagotavlja tudi Fabiani kot zadnji stiski kronist. Kraj v ustanovni listini ni natančneje določen. Kronisti (rkp. 10550 in 7250, Pucelj, nemški Sartorius) beležijo izročilo, da so najprej začeli graditi na prostoru sedanje spodnje pristave, med začetnim delom pa se premestili na sedanji prostor. Povod prebire naj bi bil ptič, ki je zleta! sem pod vznožje pobočja in klical „sit hic — sit hic“ — tu naj bo! Tako naj bi prevzeli v grb ptiča. Rkp. 10550 sodi, da zveni domislica precej apologetično (f. 3: forte apologum sapiat, vel ingeniosum posterorum inventum). Janez Vetrinjski omenja le, da je nekdo rekel prikladnejšemu kraju „sit hic!“ ter naj' odtod nosi ime Stična — Sithic 13 („loco apto quidam videns looum ; in quo nune est monasterium, dixit: Sit hic, et hac racione structure Sithic unitive est inditum šibi nomen“). Vetrinjski se izraža precej nejasno, vendar je raz¬ vidno, da ve za premik prvotnega kraja in povest o ptiču. Ker v ustanovni listini prvotni lastniki Stične niso imenovani s priim¬ kom', ugiba pisec rokopisa 10550 (f. 2), ali naj bi bili to Turjačani, ki so imeli od davna posest v bližini in jih je veliko v stiski cerkvi pokopanih, ali Višnjani, ki so imeli star grad v bližini ter bili prvi stiski zaščitniki, ali pa pripadniki neke plemiške stiške rodovine, „v prejšnjem ali sedanjem veku izumrle" ki naj bi dala samostanu ime in grb. Poznejši (nemški) zgodovi¬ narji jih vključujejo v nemško-koroško rodovino. Iz navedenega obrisa dosedanjega stanja in znanja o začetkih Stične je razvidno, da potrebuje nekaj točk večje jasnosti, druge pa novega prikaza. 10 Originalno pismo v knjižnici sv. Danijela pri Vidmu. 11 Pismi opata Glaviča od 18. 3. 1500 in 17. 4. 1504 v videmskem nadškofijskem arhivu, ter opata Urbana od 18. 5. 1522 v arhivu v Reinu, A lat. 12 Opat Janez pravi 18. 3. 1500: „per patriarcham aquilegensem predecessoris Reverendis- simi Domini Patriarche moderni primum sit institutum fundatum et dotatum et per tot annos bona pace sub alis Reverendissimorum patriarcharum tamquam fundatorum.“ — Videm, nadškof, arhiv. 13 Schneiderjeva recenzija ima obledelo besedo z začetnico „fki naj ji sledi šest črk; rkp. 10550 rabi besedo structura — unde constructae eo loči ubi avis considerabat, s t r„u ct u r a e nomen impositum Sittich, ten iračunam, da je vetrinjski opat rabil to besedo; gotski s in f sta si slična. 60 Naslednja vprašanja zahtevajo rešitev: 1. Kaj je z redovno naselbino na Bajnofu, zgodovini neznano; Milkovvicz ji v .svojem delu odmerja le nekaj kratkih stavkov ter jo uvršča daleč za Stično. 2. Prejšnji lastniki Stične: kdo so in od kod so. 3. Ozadje) spora za dediščino. 4. Ozadje poklica redov¬ nikov na slovensko ozemlje. 5. Razmerje med Peregrinom in sv. Bernardami 6. Razmerje sv. Bernarda do Stične. 7. Odnos Stične do Reina. 8. Odkod so prišli prvi redovniki. 9. Prvi opat in njegovo nasledstvo. 10. Prenos prvotne zamisli in zgradbe samostana. 11. Kontemplativnosit in aktivnost ustanove. Niti stiskih početkov segajo preko ožjih narodnih meja do osebnosti, ki so težišče tistega časa: s strani redovne zamisli sv. Bernard, s strani ver¬ skega \poklica patriarh Peregrin; pri njih je treba iskati tudi vozle ozadju ustanove. USTANOVNA LISTINA Trdna točka v početkih Stične je njena ustanovna listina; zato jo posta¬ vimo na čelno mesto vsej razpravi. Je tako svojska, da ji je težko najti podobne. Original ni ohranjen, pač pai več prepisov iz 16. in 17. stoletja z majhnimi pravopisnimi razlikami. ,,Peregrinus Dei gratia S. Aquilegiensis Ecclesiae Patriareha. In nomine S. et individue Trinitatis. Notuira sit omnibus, tam futuri, quam praesentis Christi fidelibus, qualiter nobiles guidam viri, Henricus, Dietericus, atque Megenhalmus ) praedium quoddam in loco, qui vulgo Sitik appellatus est, cum redditibus, et exitibus, pratis, pascuis venationibus, aquis, piscationibus, •cum omnibus šibi pertinentibus, cultis et inculti-s, in ius, et proprietatem sanctae Aquilegiensi Ecclesiae tradiderint, atque omni, qua debuerat, in perpetuum, stabilitate, roboraverint. Nos autem petentibus eisdem viris, con- sulentibus nobis, venerabilibus fratribus nostris, Detmaro Tergestino, et Pe¬ tro Polensi Episcopis, Wodalrico Aquilegiensi Archidiacono, Ansfredo Bele- nensi, AVodalrico Mosacensi, Abbatibus, aliisque com,pluribus fratribus nos¬ tris, in eodem loco, divinum cooperante Domino servitium. Megenardo quo- que Advocato, aliiisque Aguileiensis Ecclesiae fidelibus astantibus, ac unani- miter suggerentibus, ordinavimus, et Monachis de Runensi Congregatione, secundum regulam B Benedicti, laudabiliter conversantibus, eundem locum, salvo per omnia iure, et obedientia, Aquileiensis Ecclesiae, commisimus. Prae- terea V. mansos, iuxta Moram fluvium sitos, villam quoque, que dicitur Win- garten, nec non decimas, de omnibus possessionibus suis, quas nune habent, vel adhuc aquisituri sunt, tam eis, quam eorum successoribus, excepta sacer- dotis parte, irrefragabiliter concessimus, ibique Abbatiam fieri decrevimus. Praenominatis autem viris, H.D.M. quandam, possessionis Ecclesiae S. Viti partem, minus satis illo quod Aquileiensi Ecclesiae tradiderint, praedio va- lentem, minusque utilem, pro concambio, per manum Dietrici, eiusdemi Ec¬ clesiae advocati, in pro.prium tradidimus. Cuius possessionis nomina sunt haec. Ex illa parte Gurke fluvii, Domeslaufdorff. ad S. Miohaelem. Dober- nik. Wissen. Graslup. Morauz. Chrastoulach. iuxta villam, que dicitur Kale. In Swinge tres mansi. in Techoboi II. in Hagenbuoch unus. Nostros autem successores obnixe postulamus, quatenus hanc nostram, pro devotione faetam ordinationem, ratam, et firmam habeant, et fratres inibi manentes, pro Do¬ mino, et in Domino diligant. Sub poena autem perpetuae maledictionis omni- bus indicimus hominibus, ut nullus praesumat eosdem fratres, aut in persona, aut in bonis, et .possessionibus eorum, aliquo modo laedere. Quod si quis contumax, et indquus facere praesumpserit, excommunicationi subiaceat, et nisi resipuerit, aetema maledictione multatus, cuim Dathan, et Abiron, per- maneat. Ut autem huius nostrae ordinationis constitutio, rata, et inconvulsa, in aevum permaneat, Hanc Cartam scribi, et siglli nostri impressione firmari iussimus. Huius rei testes sunt Meginardus Advocatus Aquileiensis, Wodal- ricus de Atenis. WodascaIcus de Tercent. Adalpertus de Meinsan. Piligrinus Fraz. Engelscalcus de Gravendor. Wolftrigel de Azan. Wolftrigel de cuza. Ekkebertus Ariroht. Hermanus Marquardus. Actum est hoc Aquileiae sub sollario, anno ab Incamatione Domini 1136. In- dictione XV. Imperante Domino Lotario, pyssimo Rom. Imperatore Augusto. Ego Detmarus Tergestinus Episcopus subscripsi. Ego Vdalricus, Aquileg. Ecclesiae Archidiaconis subscripsi. Ego Vdalricus Mosicensis Abbas, pro- pria manu subscripsi. L. S. Dextera Domini feeit virbutem Ego 'Peregrinus, S. Aquilegiensis Ecclesiae, dictus Patriarcha subscripsi et confirmavi." 14 Listina vsebuje naslednja dejstva: 1. Kraj, imenovan „Sitik“, je pristava. — predij: je samostojna, zaokrožena celota, ravninskega značaja, ker go¬ zdovi — nemores ali silvae — niso omenjeni, z vodnim pretokom in ribo- gojstvom. Doslej je last treh plemiških bratov: Henrika, Ditrika in Megen- halma; odstopajo ga oglejski cerkvi v trajno last, in sicer so to storiti mo¬ rali. Izražajo ,pa željo, naj se tu naselijo redovniki. 2. Patriarh izroči kraj redovnikom reinske zajednice, kar je storil na neodjenljive nasvete škofa. Ditmarja iz Trsta ter Petra iz Pulja, oglejskega arhidijakona Ulrika, bene¬ diktinskih opatov Ansfrida iz Belimja in Ulriha iz Možača, številnih duhov¬ nikov z dežele, oglejskega zaščitnika Majnarda ter vernikov. 3. Naselili so se menihi reinske zajednice. 4. Ob izdaji listine že obstaja opatija na podlagi pravila sv. Benedikta z odgovarjaj očim ozemeljskim območjem. 6. Ustanovi¬ telj je patriarh Pelegrin kot predstavnik Cerkve in upravnik cerkvene lasti.. 6. Ustanovi doda patriarh še pet kmetij ob reki Muri, vas , y Wingarten“ ter desetino od vseh posesti, ki jih ustanova poseduje sedaj ali jih bo pozneje pridobila, razen duhovniškega deleža pri desetini. 7. Imenovanim trem bra¬ tom daje patriarh za odstopljeno stiško pristavo od oglejske cerkvene po¬ sesti v šentviški župniji: onstran reke Krke pri sv. Mihaelu ,,Domeslausdorf“,. „Dobernik“, „Wissen“, „Grozlup“, „Morauch“, „Ghrastoulach ob vasi Kalle“, tri kmetije v „S\vinge“, dve v „Techaboi“, eno v „Hagenbuch“; vse našteto- pa je po obsegu in donosu manj vredno odi stiške pristave. Zamenjani svet prevzame kot predstavnik vseh treh brat Ditrik, ki je zaščitnik šentviške župnije. 8. Krivičnim in trdovratnim kršiteljem ustanove, tako oseb kakor 14 Listina se nahaja v Dunajskem državnem arhivu, v rokopisu št. 115 (rot. 8/2; str- 219-222). Rokopis je izpod peresa avstrijskega jezuita p. Antona Steyrerja (1673-1741), ki je med leti 1713-1720 po samostanskih arhivih izpisoval razne listine. Po pisavi raznih imen sodeč posebno iz „Piligrimus Fraz“, ki ga Pucelj čita za „Trah“, irkp. 10550 za „frater“ (oba pišeta približno v istem času), je p. Steyrer imel pred seboj originalno listino. Fraz (Vraz, Uraz) nastopa približno istočasno tudi v tujih originalnih listinah^ (gl. MC I, 60. 79. 142. 351; III, 692). 62 imovine, grozi patriarh z izobčenjem. 9. Listino izdaja patriarh Pelegrin leta 1136 iz svojega sedeža v Ogleju „sub solario“ s 15. indikcijo in jo pečati. Poleg njega jo podpišejo še tržaški škof Ditmar, oglejski arhidiakon Ulrik in- možaški opat Ulrik. Navzočih je dvanajst odličnih prič. REDOVNE DOLOČBE 0 USTANOVITVI SAMOSTANOV Posamezne točke "ustanovne listine bodo v teku razprave dobile obšir¬ nejšo osvetlitev deloma v samostojni obdelavi, deloma v območju drugih vpra¬ šanj. Pelegrin ni avtokrat, ki bi svojevoljno, brez ozira na razmere, nekaj postavil; naslanja se na cerkvene in svetne osebnosti svojega kroga. Ne izgovori si pri ustanovi nobenih osebnih prednosti, kakor si jih je brixenškl Hugo 16 , razen kar cerkveni zakonik določa. Tako ne moremo misliti, da se ne bi pri tem oziral na redovne določbe, veljavne za ustanovitev samostana. Saj je bil s sv. Bernardom^ takratnim javnim predstavnikom reda, v osebnih prijateljskih stikih, kakor poročajo stiski kronisti. Kakšne so torej redovne določbe glede ustanovitve nove naselbine? Po 23 letih obstoja benediktinskega samostana Molesme se je v želji po strožji disciplini odcepilo 21 menihov z opatom Robertom na čelu ter si ustanovilo nov samostan Citeauz-cisterciurn, kjer so začeli 21. marca 109S redovno življenje. Samostojnost nove ustanove je najprej potrdil lyonski nadškof Hugo v svojstvu apostolskega delegata, papež Urban II. je 24. apri¬ la 1099 priznal dejanski stan, papež Paskal II. pa je 19. oktobra 1100 ne¬ odvisnost novega samostana potrdil. Regula sv. Benedikta je Citeausu ostala pravtako osnovno vodilo kakor vsakemu benediktinskemu samostanu. Sredi leta 1099 se je opat Robert na papežev odlok moral vrniti nazaj v Molesme, Citeaux pa je prevzel prvi lastni opat Alberik. Po Alberikovi smrti (26. ja¬ nuarja 1109) je konvent izvolil za opata Štefana Hardhnga, ki je na gene¬ ralnem kapitlju leta 1133 zaradi starosti odstopil (umrl 28. III. 1134). V prvih letih opata Štefana je Citeauxu zaradi pomanjkanja poklicev grozil propad. Pred Veliko nočjo leta 1112 pa je vstopil vanj sv. Bernard in s seboj privedel 30 tovarišev. Odslej nezadržaino raste dotok poklicev. Že na¬ slednjega leta 1113 odpošlje Citeaux kolonijo redovnikov v Ferte, leta 1114 v iPonitigny, leta 1115 v Clairvaux s svetim Bernardom kot opatom- na čelu, ter istega leta v Morimund. V tej smeri je šel razvoj dalje, tako da je leta 1130 že 39 samostojnih opatij; ob resignaciji sv. Štefana doseže red številko 70. Citeaux nosi naslov „mati in glava reda“, prvi štirje njegovi samostani pa ,,glave linij". Prvi izpadi iz Citeauxa gredo v smeri severovzhoda. Mori¬ mund se je pomaknil najdalje v tej smeri na mejo med Burgundsko in Lota- ringijo ter je postal izhodiščna točka za nemške dežele in dalje na vzhod na slovanska ozemlja češke in Poljske; njegov prvi opat je postal -brat nad¬ škofa iz Kolna. Leta 1124/25 je vstopilo 15 mladeničev najvišjega »nemškega plemstva, med njimi sin avstrijskega vojvode, sin koroškega vojvode in drugi" 16 . Morimund je imel na generalnem kapitlju poleg prvih štirih vedno privilegirano stališče ter veljal za vizitatorja nemških in sosednih samostanov. 15 Leo Santifaller, Die Urkunden der Brixner Hochstifts-Archive, Innsbruck 1929, str. 40» — Hugonova listina z dne 31. 10 1120. 16 Manrique, Annales Cist., str. 171. 63 Temelj redu tvori pravilo sv. Benedikta in se v tem pogledu nič ne Tazlikuje od benediktinskega. V mnogočem pa se je praktično samostanska disciplina odtrgala od prvotne zamisli sv. Benedikta, ki jo je podal v Pra¬ vilu: tujega se smatrati tokovom posvetnosti in v resnici iskati Boga (cap. 58). Prvi menihi v Citeauxu so se vrnili na Pravilo najprej glede obleke: v teku časa je prišlo „v modo“ barvanje obleke, medtem ko so novi imenibi naravno, nebarvano volneno obleko privzeli po smislu smernic sv. Benedikta, naj bo vse neizumetničeno in preprosto. Tako se je novega reda prijelo ime „sivi menihi" 17 . Po odhodiu' opata Roberta nazaj v Molesme so s prvim, last¬ nim opatom Alberikom redovno življenje in disciplino naslonili natančno na Pravilo sv. Benedikta in neskladnosti odstranili z izdajo „ Instituta mornar charum cistereiensium de Molismo venientium". Že tačas je bil Štefan Har- ding duša novega oblikovanja. Posebno pa se je Štefan pokazal kot organi- zatorni talent, ko je bil po Alberikovi smrti izvoljen za opata. V teku 24 let, ko je bil opat osrednjega samostana in obenem generalni opat vsega reda (70 samostanov), je izpopolnil „Instituta“ tako, da je ob resignaciji mogel zapustiti nasledniku dovršen zakonik ustroja vsakega samostana „ Instituta ffeneralis capituli apud Cistercium“. Instituta so forma redovne discipline na osnovi regnile. Zakonodajno telo, ki formira samostan, je vsakoletni sesta¬ nek vseh opatov, čigar duša je opat iz Citeauxa. Ko je konec oktobra leta 1119 bilo ustanovljenih že dvanajst novih samostanov, so si opatje s sv. Šte¬ fanom na čelu izdelali drugi zakonik, „Carta cwritatis“, kar je papež Ka- list II. potrdil 23. decembra 1119. Carta caritatis določa odnose posameznih samostanov do osrednjega Citeanuca in jih poveže v eno telod* 17 Solnograjski nadškof Konrad imenuje v ustanovni listini vetrinjske redovnike ,,ordo mo- nasticus illius dumtaxat institutionis que vulgariter griseorum monachorum appellatur**— MC III, str. 298. Tudi Majnard, goriško-tirolski grof, imenuje še leta 1277 stiške redovnike „das Closters ze Sytich des Grauen ordens** — rkp. 650 (zadnja stran) v dun. drž. knjižni¬ ci. Generalni kapitelj je sicer prepovedal vsako drugo imenovanje, kakor n. pr. „candidus ordo** (Canivez, Statuta III, str. 235 k letu 1286), „vel ordinem sancti Bernardi vel griseum aut album Ordinem** (Canivez, Statuta V, str. 570 k letu 1487), temveč ,,ordinem cisterciensem** (Canivez, Statuta I, str. 211 k letu 1197). 18 Pojem cistercijskega reda podajajo v celoti „Consuetudines‘* ali „Usus“ — šege ali usta¬ ljeni običaji. Dr. J. Turk je v obširni razpravi „Cistercii statuta antiquissima“ (Ana- lecta S. O. Cist., 1948) na podlagi rkp # št. 31 ljubljanske vseučiliške knjižnice »Consue- tudines cistereiensium** kot najstarejšega tovrstnega rokopisa ugotovil originalni tekst tako „Instituta“ kakor tudi „Carta cairitatis**. Consuetudines v ljubljanskem rokopisu obsegajo štiri samostojne dele: 1) zgodovinski nastanek, dokumentiran z juridičnimi pričami ter stremljenje začetnih petnajstih let po lastni formi; 2) Carta caritatis; 3) Instituta generalis capituli apud Cistercium; 4) Capitula ecclesiasticorum officiarum. Dr. Turk pravilno sodi na podlagi ljubljanskega rokopisa, da so Instituta sestavljena iz štirih oddelkov: prvi do številke deset, drugi od enajst do osemindvajset, tretji od devet¬ indvajset do devetintrideset, četrti od štirideset do sedeminosemdeset. Ta delitev .je nakazana tudi v statutu generalnega kapitlja iz leta 1218 (Canivez, Statuta capitulo- rum generaliun* I, str. 486, n. 7): „Sententia de non adducendis equis ad Capitulum generale, sicut in quinta Distinctione VI Capitulo continetur, firmiter teneatur**. Gor¬ nji odlok vsebuje peta točka četrtega dela »Instituta generalis capituli** (takoča št. 44). Tako so vse ustaljene redovne odloke in navade — Consuetudines delili na sedem po¬ glavij : 1. distinctio: Super exordium cisterciensis cenobii I-XVIII; 2. distinctio: Super cartarrt caritatis I-XI; 3. distinctio: Super instituta generalis capituli apud Cistercium I-X, odloki do leta 1119; 4. distinctio: XI-XXVIII; 5. distinctio: deset odlokov brez te¬ kočih številk; 6. distinctio: celota s svojimi tekočimi številkami I-XLVIII; 7. dis- ilnctio: Incipiunt capitula ecclesiasticorum officiorum I-CXXIII. 64 „Instituta generalis capituli" določajo novemu samostanu vse, kar je lastnega redovni miselnosti. Določajo kraj : V mestih, .gradiščih in vaseh se samostani ne smejo postavljati, temveč le v krajih, odmaknjenih od ljudske¬ ga prometa. 19 Določajo čas: Prej) naj še redovniki ne nastanijo — in sicer dvanajst menihov z opatom kot trinajstim —, dokler niso urejeni regularni prostori: oratorij, obednica, spalnica, gostišče in vratarnica; dokler niso razpoložljive potrebne knjige: misale, regula, zbirka predpisov, psalterij, himnarij, kolektanej, berilnik, antifonar, gradual^ in dokler ni poskrbljeno za časne potrebe, da se lahko preživljajo in takoj začno izpolnjevati regulo 20 . Ozirajo se tudi na način: če želi kak duhovnik ali laik podariti kraj kot podlago opatije, opat zaprošenega samostana to lahko sprejme, če se mui zdi kraj prikladen 21 ; drugič zopet: če hoče kak opat zaradi narasta svoje dru¬ žine ustanoviti opatijo, naj najprej poišče opatiji primeren kraj, ga pregleda z dvema najbližjima opatoma ter se naj po njunem nasvetu odloči; ko je na tak postopek ustanovil opatijo, naj oskrbi redovnike, ki jih je tja poslal, ali sam osebno ali po zanesljivi osebi z vsem potrebnim, da jim ne bo treba beračiti ter tako zanemarjati božjo službo 22 , če kdo podari kraj za ustanovitev opatije, ga ne sme prevzeti* prej, dokler za gotovo ne ve, da je oddaljen od drugih redovnih opatij vsaj. deset burgundskih milj; če pa je na tistem prostoru že kaka redovna zajednica, ga sme sprejeti le z dovoljenjem gene¬ ralnega kapitlja 22 . Če hoče kak opat ustanoviti novo opatijo, mora imeti 60 menihov z obljubami ter dovoljenje generalnega kapitlja 24 . Če želi opat ustanoviti novo opatijo, naj to predlaga najprej svojemu kapitlju in šele nato nadškofu, oziroma škofu 25 . Poleg tega ima tudi še Carta caritatis odlok 19 Citati 19-27 so vzeti iz rokopisa št. 31 Univerzitetne knjižnice v Ljubljani, najstarejšega te vrste, priobčenega v Analecta sacri ordinis cisterciensis, VI (1950), Fasc. 1-4. Pri¬ merjaj podrobnejšo razpravo o „Instituta“ in „Carta caritatis" prof. dr. J. Turka v Analecta S. O. Cist., IV (1948) ter istega avtorja o „Carta caritatis" v Analecta, I (1945), str. 11-61 (latinski prevod prvotne Karte karitatis, izdala Akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1939). — C. Is In civitatibus, castellis, villis nulla nostra con- struenda sunt cenobia, sed in locis a conversatione hominum semota. 20 c. 12: Duodecim monachi cum abbate tertio decimo ad cenobia nova transmittantur nec tamen illuc destinentur, doneč locus libris, domibus et necessariis aptetur, libris dum- taxat missali, regula, libro usuum, psalterio, hymnario, collectaneo, lectionario, antipho- nario, gradali, domibus quoque oratorio, refectorio, dormitorio, cella hospitum et porta- rii, necesariis etiam temporalibus, ut et viverO et regulam ibidem etatim valeant observare. 21 c. 23: Si clerici vel laici locum aliquem ad honorem Dei construxerint illumque locum alicui cenobiorum nostrorum, quatinus ad abbatiam proficiat, concedere voluerint ab- basque illius cenobii, a quo consultum flagitant, locum habilem prospexerit, suscipiat illum, si voluerit. 22 c. 30: Si quis abbas crescente numero tratrum abbatiam edificare voluerit, primo locum abbatie aptum perquirat, deinde cum duobus abbatibus šibi vicinioribus, si tamen suus abbas longe terrarum intervallo ab eo remotus fuerit, ostendat et quod consilium super hoc šibi dederint, faciat. Quot si audito eorum consilio abbatiam fecerit, aut necessaria, quibus indigent fratres, quos miserit, ipse eis provideat aut talem hominem querat, qui hoc implere diligenter sufficiat, ne, cum divino servicio debuerint vacare, necessi- tate compulsi cum dedecore compellantur mendicare. 23 c. 33: Si cui locus ad abbatiam construendam oblatus fuerit, non presumat accipere, nisi prius eum distare a ceteris abbatiis ordinis decem leugis Burgundie pro certo cognoverit. Si tamen ibi congregatio fuerit, per assensum Cisterciensis abbatum capituli illum poterit accipere. 24 c. 37: Nullus de abbatibus nostris locum ad abbatiam faciendam accipiat, nisi prius sexaginta habeat monachoe professos et hoc licentia generalis capituli. 25 c. 38: Nullus propter iussionem archiepiscopi vel episcopi generale capitulum dimittere presumat, sed si sanus est ceteris occasionibus postpositis venire contendat; non quod 65 generalnega kapitlja iz leta 1120: Na pobudo opata Štefana je bilo sklenjeno, da se na noben način ne sme v kaki škofiji ustanoviti opatija, dokler škof ne (pristane na potrjeni federativni dekret (Carta caritatis); to zaradi tega, da ne pride do nepotrebnih nesoglasij med škofom in redovniki 2 «. Dalje dolo¬ čajo še Instituta, da naj bo po zgledu Molesma vsak samostan posvečen Materi božji, Kraljici nebes in zemlje (c. 18). (Prepovedane so skulpture in stenske slikarije; križi so dovoljeni le leseni in poslikani (c. 20). Izven samostanskega vhoda naj se ne postavljajo stanovanjska poslopja, razen hlevov za živino (c. 21). V hišah, ki jih ima samostan v vasi, gradišču ali mestu, naj menih ali konverz ne stanuje (c. 73). Menihi se preživljajo z ročnim delo*i ; ,poljedelstvom in živinorejo, za kar sme imeti samostan v lasti vodo, gozd, vinograd, polje, ozemlja, odmaknjena od svetskih bivališč; v to svrho sme imeti pristave — ne nad dan hoda oddaljene, ki jih uprav¬ ljajo konverzi (c. 6). Redovni diuh sam po sebi izključuje last cerkve, ol¬ tarjev, pokopališč, desetin tujega dela ali užitka, vasi, vaščanov, zemljiških davkov, obrtniških ali mlevskih dohodkov in temu podobnega (c. 9). Takšna so redovna določila za ustanovitev samostana, ustaljena že predno je patriarh izdal ustanovno listino (leta 1136). Naznačene so štiri .možnosti: 1) Če je podarjen že zgrajen samostan, ga zaprošeni opat lahko sprejme, če odgovarja določbam. 2) če je podarjen le kraj za ustanovitev samostana, mora biti ta kraj od sosednje redovne opatije v določeni oddalje¬ nosti. 3) Če je podarjen le kraj, pa je tam kakšna redovna zajednica, mora dati dovoljenje generalni kapitelj. 4) Če pa opat sam želi poiskati kraj, mora ogled izvesti v spremstvu dveh sosednjih opatov. K temu pride še to: izhodiščni samostan mora imeti vsaj 60 redovnikov, novi poleg opata dvanajst; regularni prostori, knjige, zadostna življenjska podlaga, škofov pristanek na redovno ustanovo, nakar je ustanovitev izvršena. Ustanovna listina je le tradicionalno dokumentiranje dejanskega stanja pred javnostjo 27 . Evidenčno stanje novih ustanov je vodil kantor iz Cistercija. Katalog samostanov ali tabula je bil važen, ker so opati na generalnem kapitlju za¬ vzemali prostore po starosti samostana. P. L. Janauschek je v svoji monumen¬ talni izdaji zbral izredno število dostopnih starejših in mlajših rokopisov 2 «. V njih je ustanovitev Stične zabeležena z letnico 1135 in 1136. Novejše (17. stol. in dalje) tiskane statistike, dalje starejše rokopisne iz sosednjih samostanov (Rein, Heiligenkreuz, Stams, Aldersbach) iz srede 15. stol., kakor tudi katalogi Ebracha (genealogijska vrsta: Morimund — Ebrach — Rein — Stična) imajo leto 1135; manjše število zapadnih rokopisov iz 14. debitam obedientiam prelatis nostris denegemus, sed quod in ordine nostro ten ere sta- tuimus, observare debemus. Et ideo, sicut alias scripsimus, cum quis abbatum abbatiam construere voluerit, primo hoc capitulo ac deinde archiepiscopo vel episcopo diligentes ostendatur. 26 Uvod v Carta caritatis: Antequam abbatie cistercienses florere inciperent, domnus Ste- phanus abbas et fratres sui ordinaverunt, ut nullo modo abbatie in alicuius antistitis diocesi fundarentur, antequam ipse decretum inter cisterciense cenobium et cetera ex eo nata exaratum et confirmatum, ratum haberet et confirmaret, propter scandalum inter pontificem et monachos devitandum. 27 P. L. Janauschek, Originum cisterciensium,' str # 247 in 302 (318) je pogrešil, ko piše Kostanjevici ustanovno leto 1248, ko je vojvoda Bernard izdal popravljeno ustanovno listino, čeprav je bil isti izdal že leta 1234 ustanovno listino (MC IV, str. 375) ter na¬ stopa opat Gotfrid že 8. 1. 1247 (MC IV, str. 345, 346). 28 Originum cisterciensium, izdala Dunajska Akademija 1877. 66 in 15. stol. ima letq 1136. Trije najstarejši rokopisi (francoskega porekla) imajo: dva! leto 1135 (rkp. B iz prve polovice 13. stol., Bi ok. leta 1247), eden, leto 1136 (rkp. P iz 13. stol.). Generalni kapitelj je leta 1217 in 1218 zahteval zaradi nesoglasij pri precedenci, naj cistercijanski kantor napravi nov genealogijski seznam 29 . Prav tako imajo stiski kronisti dvojno leto: 1135, ko se je vselil konvent, ter 1136, ko je prišel prvi opat; sicer smatrajo leto 1135 kot pravo ustanovno leto. Razhod v letnicah ne povzroča Peregrintva listina („ustanovna“) iz leta 1136, temveč dvojno pojmovanje ustanovitve. Po določbi točke 12 Instituta generalis capituli je ustanovitev izvršena, ko se v regularne prostore vseli konvent dvanajstih redovnikov z opatom kot trinajstim ter takoj začno z redovnim življenjem. V Stično se vseli konvent in začne regularno življenje leta 1135, drugo leto pa šele pride opat. Upra¬ vičenost trditve, da je Stična ustanovljena leta 1135, se bo jasneje pokazala pozneje pri razpravi o prvem opatu. OZADJE USTANOVITVE STIČNE I. ZGODOVINSKA POROČILA O STIŠKIH POČETKIH Ustanovitev Stične zaključuje letnica 1136, ko izda oglejski patriarh Peregrin uradno ustanovno listino. Tlako v ustanovni listini, kakor v drugih zgodovinskih virih je nakazana daljša doba ustanavljanja in priprav. Naj¬ prej bomo skušali osvetliti p^ve početke stiske cisterce, nje zamisel in udej. stvitev, skrajni obrobek njene zgodovine; ob njih dobiva tudi megleni obris slovenske zgodovine dvanajstega stoletja vsaj nekaj jasnejših potez. Ozadje ustanovitve, to je zamisel in nje ©stvaritev, sloni na določenih osebah, ča¬ sovnih in krajevnih prilikah, ter obsega notranje in zunanje momente. Vire, ki podajajo ozadje ustanovitve, razdelimo v domače in tuje. Po njih je početek Stične naslednji: 1. Ustanovna listina. Ta podaja zunanje in notranje ozadje: zunanje nakazuje v načinu pridobitve posesti ,,,Žitik“, ki se je izvršila v pripravljalni dobi; notranje pa tvorijo verske potrebe dežele, saj vpoklic cistercijanskih redovnikov patriarhu enoglasno svetujejo cerkveni krogi, ki imajo na skrbi slovenski živelj. 2. Jasneje podaja tako zunanje kakor tudi notranje ozadje tradicija, ki so nam jo ohranili kronisti 17. in 18. stoletja: pisca rokopisov 10550 in 7250 ter p. Pavel Pucelj in p. Ignacij Fabiani. a) Rokopis 10550 (f. 1).; „iStična začenja v letu 1135, ko je sv. Bernard najbolj slovel ter je red domala po vsem svetu razpošiljal svoje člane. Pa¬ triarh Peregrin ni za svoj patriarhat zaman zasnoval velikega upanja v ci¬ stercijanih, zlasti ker je moralo takratno krščanstvo v teh slovenskih deže¬ lah šele orati trdo ledino; bil je prepričan, da bo cistercijanska pomoč komaj 29 Canivez, Statuta I, leto 1217, n. 76: Quia in tabula, in ijua notantur nomina abbatiarum, videntur esse discordia de tempore abbatiarum, volumus ut nova et certa fiat. Visita- tores... in sequenti capitulo certitudinem reddant cantori Cisterciensi; leta 1218, n. 8: Praecipitur omnibus abbatibus, ut abbatiarum suarum tam nomina quam aetates nec non et kalendas insequenti Capitulo cantori Cistercii studeant declarare. 67 spreobrnjeni narod učinkoviteje vzbodrila za krepostno življenje in ga utr¬ dila v veri. Z njimi kot svojimi pomočniki je računal, da bo dosegel verski podvig. Prostor za ustanovo je dobil potom zamene od treh bratov, ki se za dediščino niso mogli sporazumeti, ter se odločil, da tu zgradi .samostan,; to se je zgodilo leta 1135, ko je sv. Bernard s pretresljivim dogodkom pridobil za papeža Inocenci ja akvitanskega vojvodo Viljema, dotlej nespravljivega protivnika rimske cerkve in njenega poglavarja/ 1 (f. 2): „Stično je ustanovil Peregirin leta 1135 pod papežem Inocencijem II. in za življenja sv. Ber¬ narda, svojega iskrenega prijatelja. Povod za izbiro kraja je dal spor treh bratov za posestva v kraju, kjer je sedaj samostan; patriarh Peregrin je posestvo ocenil ter vsakemu dal odgovarjajoči delež, kraj pa določil za novo kolonijo iz Reina poklicanih cistercijanov; vendar pa o prvem opatu trdijo stari spisi, da ga je iz Francije poslal sam sv. Bernard. To je bila prva re¬ dovna naselbina na Kranjskem. Sicer nekateri navajajo zanesljivo tradicijo, da je pred Stično obstajala na Bajnofu neka manjša redovna zajednica be¬ nediktincev oziroma eelestincev, ki jo je ustanovitelj Stični utelesil; kdaj in kdo naj bi jo bil ustanovil, ni povedano." (f. 61): „Pod papežem Inocen¬ cijem II. in cesarjem Lotarjem II. je Peregrin ustanovil in zgradil Stično v začetku julija leta 1135; za njunega časa so prišli prvi redovniki iz Mori- munda, kot se zdi, da mestoma trdijo beležke in rokopisi starih očetov." (f. 62) : ,,Peregrin je podaril šentviško župnijo (sc. leta 1145), kjer so tri leta stanovali iz Moriimunda došli redovniki, dokler ni bil samostan dograjen." b) Rokopis 7250: „Stična je prva redovna ustanova. Ustanovil jo je še za življenja sv. Bernarda patriarh Peregrin. Kupil je pristavo od treh bratov — za njo so se pričkali — ter jo iz naklonjenosti in na ljubo sv. Bernardu izročil cistercijanom; kmalu nato je sv. Bernard poslal iz Fran¬ cije enega svojih redovnikov, ki je hkrati prvi stiski opat — sicer hočejo nekateri trditi, češ da je bil prvi opat prevzet iz Reina." c) Sartorij iz leta 1708 — iz Stične prejeto poročilo: „Stično je leta 1135 ustanovil Peregrin, dober znanec sv. Bernarda. Povod in priliko za iz¬ biro kraja za nov samostan je dal takratni pravni spor. ki so ga imeli trije bratje med seboj za posestvo, na katerem sedaj stoji samostan." V ostalem se domala dobesedno ujema z rkp. 10550, f. 2. č) Pucelj — kakor morem po spominu presoditi — se v glavnem strinja z rkp. 10550. Podaja pa v samostojnem odstavku letnico 1132 kot zgodovinsko dejstvo, ko so prišli prvi redovniki, namenjeni za Stično, ter se naselili v Šentvidu, dokler ni bil samostan zgrajen. d) Fabiani (Fidler, Austria Sacra, V, 117): „Kar se tiče nastanka Stične, je njena prednost v starosti; saj spada njen početek skoro v čas redovnega nastanka. Trdijo celo, da so prvi redovniki prišli že leta 1132 — iz prastarega Reina — in se nastanili v Šentvidu, dokler ni ustanova dobila oblike samostana, da so takoj mogli začeti redovno življenje... Kar je na osnovi stiskih listin o izvoru samostana še vredno objaviti, je v glavnem naslednje: za njen izvor in zgradnjo se imamo zahvaliti redovnemu ustano¬ vitelju sv. Bernardu, ki mu je iskreno prijateljstvo s patriarhom Peregri- nom dalo v roke priliko, da je le-temu ustanovitev samostana nasvetoval' ter ga podprl." 2. Od izvenstiških virov prideta v poštev le cistercijanska samostana Rein in Vetrinje; iz kostanjeviškega samostana, ki je bil stiškemu najbližji 68 sosed, ni ohranjenega ničesar o stiskih početkih, Valvazor pa je uporabljal stiške zapiske. a) Reinski kronist Lehr (Diplomatarium, rokopis iz leta 1770, I, str. 80) : ,/Ustanovno leto je 1135. Temeljni kamen je položil patriarh Peregrin, iskren prijatelj- sv. Bernarda. Ker je takrat Rein že kar lepo cvetel, si je ustanovitelj Peregrin odtod izprosil prvih učiteljev kreposti." Nato povzema iz Sartorija, „da je prvega stiškega opata sv. Bernard poslal iz Francije. Nato so bili poklicani redovniki, ki so že nekaj časa bivali pri Gradcu." Končno navaja ,,-iz stiške vrste opatov, ki pravi: Sv. Bernard je napravil srečno izbiro, ko je poslal iz Francije prvega opata Vincenca; ta je prevzel vodstvo iz Reina došle kolonije, ki je tri leta stanovala v Šentvidu, dokler ni bil samostan zgrajen-." b) 'Vetrinjski opat Janez (1312-1345) v Liber eertarum: „Leta 1132 je patriarh Peregrin ustanovil- Stično iz posestev, ki jih je na Kranjskem imela oglejska Cerkev." Kot nastopna leto prvega stiškega opata, Vincenca, podajajo vsi stiski kronisti brez izjeme leto 1136. Če n-a kratko povzamemo zgodovinska poročila in tradicijo o ozadju in nastanku Stične, dobimo naslednjo sliko: 1. Patriarh Peregrin hoče med Slovenci -dvigniti versko življenje. 2. Pride v stik s sv. Bernardom, ki mu nasvetuje cistercijanske redovnike. 3. Kraj, ki ga -dobi od treh plemiških bratov, je spornega značaja. 4. Leta 1132 pridejo prvi redovniki deloma iz Morimunda, deloma iz Reina, kateremu je Stična podrejena. 5. Ustanovitev je izvršena leta 1135. 6. Prvega opata pošlje iz Francije, iz Morimunda, sv. Bernard. 7. Prvii opat nastopi leta 1136. Najprej se moramo na osnovi splošne zgodovine prepričati o verodo¬ stojnosti tradicije: ali je možno gornja iztrgana poročila o pripravah in ozadju stiške ustanove umestiti v odgovarjajoči prostor zgodovinskih doga¬ janj-, in sicer tako, da vsaj glavna- m-it poročil poveže stvarna dejstva v ce¬ lotno omrežje. V stiško ozadje so vpleteni papež Inocencij, sv. Bernard in patriarh Peregrin. Predvsem je treba razviti čim jasnejšo sliko vsake od treh nastopajočih osebnosti. Ker je podano leto 1132 kot začetno v stiski ustanovi, ter je Peregrinova zamisel v tem letu že dobila meso in kosti, bi moralo biti težišče ozadja med letom 113-2 m Peregrinovim nastopom. Ča¬ sovno si gornje tri osebe -slede: Bernard, Inocencij, Peregrin; zato bomo sploš¬ na zgodovinska dogajanja podali ,po tej zaporednosti. 1. Cistercijani in sv. Bernard 30 . Središče in izhodišče cistercijanskega reda je samostan Citeaux, ležeč v središču francoske Burgundije. Izločil se je -bil iz benediktinskega samo¬ stana Molesme. Namen opata Roberta, ki 21. III. 1098 z 21 sobrati napravi exodus iz Molesma, je: povratek k idealu redovnika, kakor ga je zamislil sv. Benedikt v Pravilu. Neskladnosti tačasne benediktinske observance s Pravilom je podal leta 1127 sv. Bernard v Apologiji, ki jo je naslovil na benediktinskega opata v St. Tierry, Viljema. Kako globoko si je zamislil redovno reformo opat Robert, ni znano, ker je bila njegova vlada v Citeauxu 30 Za ta odstavek uporabljam Manrigue, Annales, ter Vacandard-Sierp, 1897 (zadnja iz¬ daja v Parizu 1920). 69 le enoletna. Prvi opat samostojnega Citeauxa, Alberik (1099-1109), je šel v čisto kontemplacijo in pretrgal vsak stik s svetom. Njegov naslednik, opat Štefan Harding (1109-1133), je šel v tej smeri dalje. Giteaux — „Novi sa¬ mostan" je zaradi skrajno stroge discipline ostal osamela oaza, brez na¬ raščaja. V veliko presenečenje vse javnosti vstopi v začetku 1. 1112 sv. Ber¬ nard v spremstvu 30 tovarišev. To pomeni začetek cistercijanske ere, o ka¬ teri je konec 12. stoletja šla sodba „omnia Cisterciensium erant“. V naslednjih dveh letih mora Citaaux ustanoviti že dve novi točki, v letu 1115 pa skoro hkrati dva nova samostana, Clairvaux in Morimund, ki pri .stiškii zamisli igrata važno vlogo. Morimund, ki leži na meji med Burgundom in Lotaringijo, v obmejnem pasu med romanstvom in germanstvom, je redovnemu razcvetu doprinesel dragocen obulus. Z njim so se odprla „vzhodna vrata" močnemu dotoku poklicev iz nemških in slovanskih dežel. Citeaux ,mu. je poveril vlogo nosilca cistercijanske ideje na vzhod takoj ob ustanovitvi leta 1115, ko je postavil 1 za prvega opata Arnolda, ki je bil nemškega porekla. Leta 1123 je že usta¬ novil prvi samostan na nemških tleh ob Renu (Kamp pri Kolnu), leta 1127 pa drugega čez Ren (Ebrach pri W(irzburgu). Leta 1127 je v Morimund vstopilo 16 dijakov pariške univerze, , y samih plemiških oseb iz nemških provinc", med njimi Henrik, gin koroškega vojvode, ki je pozneje posredoval za ustanovitev Vetrinja (1141/42), Oto, sin avstrijskega mejnega grofa, ki je sodeloval pri ustanovitvi sv. Križa pri' Dunaju (1136/36), sin morav¬ skega grofa in drugi. Sočasni kronist Radevik poroča, da je vseh 16 doseglo odličnejše službe 31 . Vodstvo Clairvauxa je opat Štefan izročil 25 letnemu Bernardu. Po „sv. Bernardu iz Clairvauxa“ je cistercijanski red prišel do vloge, ki jo moremo upravičeno imenovati nekaj enkratnega v zgodovini redovniištva. Že preimenovanje kraja Pelin-dol (Valee de 1’Absinthe) v Jasni-dol (Clair- vaux), kamor se je kolonija dvanajstih redovnikov s sv. Bernardom nasta¬ nila, daje slutiti širino Bernardove duše, ki meri jasnost daljave. Če naj razumemo bliskoviti razmah in odločujoči poseg, ki ga je cister¬ cijanski red imel na vse javno in zasebno življenje 12. stoletja, moramo pri¬ znati osebnost sv. Bernarda. To, kar je sv. Bernard pomenil, ni iz njega napravil šele Citeaux; tu je le dozorelo in se sprostilo, poplemenitilo v ci- teaujski kontemplaciji, kar je v njem že raslo. Opat Štefan Harding je poosebljen asketski lik: umik pred svetom in vdor v kontemplacijo v smislu osebnega posvečenja. Bernard je živel tri leta v Štefanovi šoli. Tako v živo se je zagnal v ideal asketa^ da mu je telo odpovedalo ter je posledice na zdravju nosil vse življenje. Kot dva neskladna pojma sta si na eni strani kontemplativni asket Štefan, nosilec reda, na drugi strani borbena dejavnost reda z zasedbo številnih škofijskih sedežev ter z viškom v zasedbi uprave celotne Cerkve (papež Evgen 1145-1153) in v podvigu križarske vojske (1147). Smemo trditi, da bi cistercijanski red, če bi začetno krizo sploh prestal, ostal kartuzija po pravilu sv. Benedikta, če bi vanj ne bil stopil sv. Bernard. Aktivnost, do katere se je red povzpel, je delo in nehotena re¬ forma ,sv. Bernarda. Sv. Bernard nikakor ni ustanovitelj cistercijanskega 31 Manrique, Annales I, 172; Dubois, Morimund, 56. — Oto, sin avstrijskega mejnega grofa, je vstopil v Morimund šele leta 1132/33; glej Cist. Chr., letnik 44 (1932), Kassian Haid, Otto von Freising. 79 reda; vendar v zgodovini pogosto srečavamo izraz „red sv. Bernarda", si¬ novi sv. Bernarda" za cistercijanski red, M hoče izraziti zgodovinsko dejstvo, da je končno obliko dal redu sv. Bernard. Kar je sv. Bernard bil, je bil že poprej, namreč asket in apostol. Nad¬ naravni življenjski smoter je v njem zanetila njegova svetniška mati. Po njeni smrti in po končanih ištudijah ga je začel samostojno in premišljeno ostvarjati. Odločil se je za strogi Oiteaux, o katerem je šla splošna sodba: za mladega, izobraženega in poleg tega še plemiškega človeka — nekaj nemogočega! Popolen odmik svetu, stroga spokomost, veliko molitve, ročno delo na polju in v gozdu! »Slovo svetu" Bernardu ni pomenilo nekaj eksklu¬ zivnega, da bi iskal idealov le sam zase. Hodil je okrog kot pravi apostol in prepričeval svojce, prijatelje in znance o potrebi duhovnega preroda in zveličanja. »Bil je strah mater in deklet", ker je vabil mladeniče v »zloglasni Citeaux“. V teku enega leta je za svojo namero pridobil vse svoje brate (pet), strica, očeta tar prijatelje iz bližnje .in daljne okolice, da je narastlo število na trideset. Imel je z njimi sestanke v domačem gradu ali v bližnji cerkvi. V aprilu leta 1112 pride s temi tridesetimi pred Citeaux in prosi za sprejem. Bernardov vstop v samostan ni bil nikak zaseben umik svetu. Njegova ■želja je bila: vse pritegniti v krog nadnaravnih idealov. Leta 1115 je postal opat s samostojnim delokrogom. Tu se je njegovo apostolstvo razbohotilo do •višine, ki jo morejo doseči le izredni talenti. Kot opat je postal član višjega Mera, bil svetno in bogoslovno naobražen, obdarjen s krasnim stilom in zgovornostjo, iz vplivnega višjega plemstva, kristalno čtste nravnosti in globoke duhovnosti. Že ob prvih .stikih s škofi in sosednjimi opati je sprožil' versko reformo. Z Apologijo opatu Viljemu iz St. Tierryja je povzročil potrebno redovno reformo močne in pomembne benediktinske kongregacije 'Clunjr. Bil je nepopustljiv zagovornik svobode Cerkve. Francoski kralj Lu- dovik se je preveč vmešaval v nastavljanje škofov in opatov. Bernard je izdal spis O življenju 1 in nalogah škafov, kar je izzvalo kraljevo nevoljo do reda. Toda ime : sv. Bernarda je bilo že tako globoko zasidrano, da se je pri škofih samih pokazala želja po osebni in javni reformi. V desetih letih je ime sv. Bernarda že prešlo meje dežele. Klicali so ga na važne cerkvene sinode: leta 1128 v Troyes, da templarjem izdelajo pravila; sv. Bernardu so poverili tajniško mesto, da izdela sinodalne določbe. Istega leta je moral na sinodo v Arras. Naslednjega je bil klican na sinodo v St. Germain des Preš, kjer mu je bil dan sedež poleg kralja. Vsa francoska javnost je stala pod njegovim vplivom. Prišlo je leto 1130 is papeškim razko¬ lom. Zopet je sv. Bernardu dana odločilna beseda, kako razvezati gordijski vozel. SV. Bernard je čez noč dal celotnemu redu pečat javne apostolske orga¬ nizacije. V ta tok je potegnil celo kontemplativnega opata Štefana iz Ci- teauxa. Tudi zbor vseh opatov je odobril usmerjenost Bernardovo. Leta 1124 je samostan Morimund zašel v nevaren razkroj, ko je tamošnji opat z ve¬ čino konventa samostan na svojo roko zapustil, češ da gre v Palestino. Težka rešitev je bila izročena sv. Bernardu, ki jo je srečno izvedel ter dal za opata svojega priorja. Ko je prišlo do nesoglasja med kraljem Ludovikom iO' ’Citeauxom, je opat Štefan poveril sestavo pisemskega odgovora sv. Bernardu. Sv. Bernard je vzdramil vso javnost za potrebni verski prerod. Poklici so se neverjetno množili. Kadar ir. kamor ga je vodila pet iz samostana, je 71 vedno s seboj pripeljal 1 številne novince. Katoliški vladarji (Anglije, Irske, Švedske, Španije) so prosili za njegove redovnike, ki naj v deželi dvignejo versko življenje. Če računamo, da je sv. Bernard začel leta 1115 z 12 redov¬ niki, ter je do njegove smrti (1153) 'j samo Clairvaux ustanovil 68 samosta¬ nov, med katerimi so nekateri imeli do 800 redovnikov, Clairvaux sam pa je imel nekako deset let pred Bernardovo smrtjo še vedno 700 članov s stal¬ nim dotokom 90-100 novincev, drži takratna sodba o cistercijanskem redu: „Omnia Cisterciensium erant.“ Redovno vodstvo je iz upravičene bojazni, da ne bi moglo več biti kos tej ogromni organizaciji, na generalnem kapitlju leta 1152 celo prepovedalo nadaljno ustanavljanje. Množičen dotok poklicev pa dalje dokazuje, da tu ne gre za posameznika, ki pod vplivom posebne božje milosti išče sigurnejlše poti dušnemu zveličanju, marveč za splošen verski prerod. Če smemo takratnemu cistercijanskemu posegu v versko živ¬ ljenje iskati primere' v modemih prilikah, bi mu najbolj odgovarjala Kato¬ liška akcija z ustanavljanjem jedrnih skupin, kar so takrat predstavljali posamezni cistercijanski samostani. Tudi papeštvo je gledalo v cistercijanskem redu versko-apostolsko silo. Leta 1130 je papež potrdil prvega škofa Sz reda; njihovo število je v krat¬ kih letih narastlo na deset ter so bili na splošni cerkveni sinodi v Lateranu leta 1139 močno zastopani 32 . 2. Papež Inocencij /L 33 V noči od 13. na 14. februar 1130 umre v Rimu papež Honorij II. Že med papeževo boleznijo je izražal želje po tiari kardinal Peter, sin kršče¬ nega Juda, plemiške rodbine Pierleoni; temu se je protivila druga vplivna plemiška družina, Fraiapani. Dva dni pred papeževo smrtjo je kardinal-taj- nik Aimerik, ki je previdno motril Petrove namene, sklical kardinalski kolegij, kjer so določili volilni odbor — vanj je bil sprejet tudi kardinal Peter —, potek in kraj volitev v slučaju Honorijeve smrti. Še isto dopoldne po papeževi smrti se je sestal volilni odbor — na njem sta manjkala le dva člana, od teh eden kardinal Peter — ter izvolil kardinala Gregorija, ki si je nadel ime Inocencij. Dve uri nato je sklical kardinal Peter svoje privr¬ žence, ki so za papeža izvolili njega, ter si nadel ime Anaklet. Anakletova stranka je v Pierleonistih Imela močnejše orožje. Nastala je meščanska vojska. Inocencij se je pred nasprotnikovo premočjo umikal iz poslopja v poslopje ter 12. maja zapusti Rim; po Tiberi se usmeri proti severu in se zateče v Piso, ki ga slovesno sprejme. Inocencij je že 18. februarja pisal nemškemu kralju Lotarju in ga po¬ vabil v Rim, da ga bo kronal za cesarja. Čez šest dni zve Anaklet za ta nasprotnikov korak, ter takoj tudi oh piše Lotarju slično pismo. Lotar ni dal nobeni stranki odgovora. Oba papeža naslovita ha Lotarja začetek maja ponovni pismii; on še vedno molči. Oba tekmeca javita svojo izvolitev tudi francoskemu kralju Ludoviku. Zaradi Doltarjevega molka se Anaklet obrne na Rogerja, vojvodo Sicilije, znanega nasprotnika nemškega kralja, ki pro- 32 Po tem letu je prišla v zbirko Instituta generalis capituli apuc$ Cistercium odločba 66 (27) De gravioribus culpis — glej Analecta, 1950, str. 35. 33 Za ta odstavek uporabljam: Bernhardi, Lothar v. S., 1879; Miihlbacher, Die streitige Papstwahl des Jahres 1130, 1876; Hefele, Conciliengeschichte, V, 1886; Kleiwitz, Das Ende des Reformpapstums und das Schisma von 1130 — DAGM 3, 1939. 72 glasi svojo vojvodino za kraljestvo. Inocencijevo pismo v Francijo je imelo dober odziv. Kardinal-tajnSk Aimerik je bil že -pod papežem Honorijem v stikih s sv. Bernardom in opatom Petrom iz Clunyja, dvema najvplivnejšima osebama v Franciji, Kralj Ludovik skliče v Etampes sinodo svetnih in cer¬ kvenih' odličnikov, ki se vrši v začetku septembra. Tu je na dnevnem redu važno vprašanje, za katerega dveh papežev naj se odločijo. Sinoda enoglasno prepusti odločitev sv. Bernardin, ki s tehtnimi dokazi predstavi Inocenci j a kot pravega papeža. Medtem se papež vkrca v Genovi za Provenco, pride 24. oktobra sinodo v "VViirzburg, ki prizna Inoeencija za pravega papeža. Ta, osebni odposlanec francoskega kralja, slavni opat Suger iz St. Denisa, 'sklep etampskega zbora. Nato papež skliče cerkveno sinodo v Clermont, ki ji sam predseduje in jo zaključi 18. novembra. Istočasno kot v Franciji se je obravnavalo vprašanje priznanja pravega papeža tudi v Nemčiji. Tp je imel odločilno besedo sv. Norbert, nadiškof v Magdeburgu. Kralj Lotar je bil 1 dolgo neodločen. Končno je sklical sredi oktobra sinodo v Wurzburg, ki prizna Inoeencija za pravega papeža. Ta sklep prineseta na sinodo v Clermont Konrad, nadškof iz Solnograda, in škof iz Miimstra. Nato se papež poda v spremstvu sv. Bernarda in 11 kardinalov na pot ter načrtno obiskuje važnejše francoske škofije. V Liittiehu ima 22. marca 1131 že poprej določen sestanek z nemškim kraljem. Papež izrazi željo, naj Lotar izžene protipapeža, nakar ga bo v Rimu kronal za cesarja. Lotar želi protauslugo — pravico investiture; od te zahteve odneha šele na. izrečno posredovanje sv. Bernarda. Lotar obljubi, da se k letu sredi avgusta poda z močno vojsko nad Rim. Končno sledi izpolnitev viška Lotarjevih želja, ko mu papež dene na glavo kraljevo (krono. Dogovorita se za novo cerkveno sinodo, ki se je pod papeževim predsedstvom vršila v Reiimisu od 18. do 29. oktobra leta 1131. Udeležil se je je tudi sv. Bernard. Sinoda v celoti prevzame vse kanone, ki jih je izdala prejšnja v Clermontu ter s tem zadobe obveznost na celotnem ozemlju nemškega kraljestva. Na njej prečita sv. Norbert kot odposlanec nemškega kralja Lotarjevo pismo, v katerem. Lotar ponovno izjavlja Inocenciju vdanost in odločnost izvesti luttiški do¬ govor za pohod na Rim. Lotar je prišel na kronanje v Liittich z izredno velikim številom svojih vazalov; prisotni so bili domala vsi nemški prelati, med njimi izrečno sol- nograjiski nadškof Konrad s svojimi podaniki. Tu je bilo tudi sklenjeno, naj se sporni in nesi,gumi škofovski sedeži urede na podlagi clermontskih ka~ nonov. ■Sinoda v Clermontu in Reimsu izkazuje življenjsko vitalnost Cerkve. Brez usmiljenja nastopa proti gnojnim tvorom na lastnem telesu; od du¬ hovnika in dušnega pastirja terja čisti ideal, laiški vpliv se mora iz cerkvene uprave odstraniti, — načela, ki izžarevajo v delovanju sv. Bernarda. Med trinajstimi kanoni govore trije’»o upravi in lasti cerkvene imovine. Kan. 3: Odlok kalcedonskega koncila, da ,si ne more nihče postavno prilastiti zapu¬ ščine -umrlega škofa, se razširi na zapuščino klerikov sploh; kan. 6: Laik,, ki poseduje cerkev, jo mora pod kaznijo izobčenja izročiti škofu; kan. 11: Po dednem pravu ne more nihče zahtevati cerkve, prebende, prošti je, ka¬ plani je ali sploh kake cerkvene službe 34 . 34 Mansi XXI, 437. 73 S sinodo v Clenmontu im Reimsu sta se Francija in Nemčija enotno po¬ stavili na stran papeža Inocenci j a. Glavna skrb je sedaj, kako Italijo spra¬ viti do enotnosti. Papež, zaupajoč v Lotarjev vojaški pohod, predviden za sredo avgusta leta 1132, hoče med tem pridobiti severne laške škofije. Zato se poda začetek leta čez Alpe v Lombardijo. Tudi tu uporabi isto me¬ todo, ki se je dobro izkazala v Franciji: obiskuje važnejše škofije. V Pia¬ cenzi ima 29. junija sinodo lombardskih in ravennatskih škofov; takrat tudi potrdi oglejskemu patriarhu Peregrinu metropolitansko oblast nad 16 ško¬ fijami in 7 opatijami. S tem prehajamo k vprašanju Peregrina, ki je škof slovenskega ozemlja in ima pri ustanovitvi Stične prvo besedo. 3. Patriarh, Peregrin. Zaledje oglejske škofije se še v petem stoletju razteza daleč na severo in jugovzhod. Z naselitvijo Slovencev tvorijo odslej ti predeli njeno pretežno prebivalstvo. Z ustanovitvijo solnograjske škofije v začetku osmega sto¬ letja, ki je bila zamišljena kot misijonsko izhodišče za vzhodne! predele No¬ rika, pride med njo in Oglejem do trenja. Karel Veliki določi leta 811 Dravo kot mejo med obema provincama. Ta odlok pomeni razkol slovenskega na¬ roda na dvoje: Koroška, ki v verskem in narodno jezikovnem pogledu leži pod stalno naraščajočim pritiskom nemštva, kar je na lastni koži skusil tudi :sv. Metod, ter Kranjska kot mejna provinca nemškega kraljestva, ki je bila iz državno obrambnih potreb posejana z utrjenimi vojaškimi postojankami — straže ob toku Krke! Dolenjska je izrazito „dolima gradov*' —, ki jih je vladar izročal svojim zvestim rojakom — fideles. Pozneje posega Solnograd “tudi preko Drave v samo sredino okrnjenega oglejskega patriarhata, po¬ sebno, ko si prilasti razsežno dediščino sv. Heme med Savo, Savinjo in Sotlo, ter Krko in. Mirenščico. Razen tega so imele na Kranjskem močna ozemeljska oporišča še druge nemške škofije (Freising, Bamberg, Brixen). Severni slo¬ venski del je že konec 11. stoletja imel precej' redovnih ustanov, ki so po¬ magale pri verskem podvigu (Breže, Millstatt, Admont, Osoje, Šemtpavel, Krka, Innichen); oglejski del takrat ni mogel pokazati nič podobnega ter je vse versko življenje slonelo na župnijski duhovščini. Oglej, apostolski sedež evangelista sv. Marka, je imel prvenstveno me¬ sto v rimskem episkopatu 35 , To ga je večkrat zavedlo na svojevoljna pota. Patriarha Ulrika (1086-1121), ki se je pridružil protipapežu, sta izobčila dva papeža zapovrstjo 36 . Ulrikov naslednik Gerard zavzame istotako pa¬ pežu sovražno stališče ter ga sinoda v Ravenni sredi leta 1128 odstavi 37 . Naslednjega leta je .sedež še vedno nezaseden 38 . Vprašanje, kdaj je padla odločitev za ustanovitev Stične, zavisi od vprašanja, kdaj je nastopil patriarh Peregrin. Točen čas njegove izvolitve ter kdo in od kod je, je zgodovinarjem še vedno uganka. V teku razprave bomo mogli to vprašanje rešiti prav po njegovih zvezah do Stične. Najprej skušajmo podati zgodovinski material, ki govori o Peregrinovih početkih. a) Dne 15. III. 1129 „nullo patriarcha existente“. ‘35 Patriarh Eberhard pravi leta 1047: „primam habeat Sedem (post Romanam) Ravenna, secundam habeat Milanum, tertiam Aquileja“. — Gams, Series episcoporum, str. 774. 36 Italia Pontif., Berlin 1923, VII, št. 73 in 74. -37 Italia Pontif., VII, št. 75; Hefele, V, 403. 74 b) Chronicon Mosacensis pravi, da je bil najprej izvoljen oglejski arhr -diakon Ulrik iz oortenburške rodovine, ki ga pa rimska kurija ni potrdila, temveč je postal patriarh Peregrin 39 . c) Chronicon Patr. Aquil. prav-i: „Pelegrinus patriarcha sedit annis XXXI. Tempore istius' Honorius II. papa fuit Aquilegia. Huius etiam tem- pore a papa Innocentio II. coronatur Lotarius imperator cui coronationi interfuit idem Pelegrinus et de regalibus fuit ab ipso imperatore solemniter investitus" 46 . č) Vitae patr. Aquil. ab auctore Anonymo: Peregrinus patriarcha I. sedit annos XXXI. Tempore istius fuit Henricus II. in. Aquileia. — Nadalje poroča isto, kar ima prejšnji Chronicon 4 !. d) Vitae patr. Aquil. ab autore Bellono: In demortui (sc. Geroldi) locum Peregrinus sufficitur, a quo Honorius II. Pontifex Maximus, quum Aqui- lejam pervenisset, exceptus est magna veneratione. Affuit hic patriarcha, quando Lotharus ab Innocentio II. R. pontifice, quem in pristinam dignitatem ex Gallia Romam deduxerat, imperii coronam accepit... In castro Frisachi Conradus Salzpurgensis episcopus et romanus Gureensis decimam patriarche solvere sponte se obligarunt... Anno patriarchatus sui trigesimo primo na- turae concess.it*2. Zadnja leta zavzema (Peregrin protipapeško smer ter zapade končno izobčenju. Umre 8. avgusta 1161 43 . Če vlada 31 let, mora nastopiti med S. avgustom 1130 in 8. avgustom 1131. V gornjegrajski ustanovni listini z dne 7. aprila 1140 pravi „anmo pontificatus nostri nono.“ 44 Če združimo obe štetji, bi moral nastopiti med 7. aprilom in 8. avgustom v letu 1131. Pasehini sumi: Queste discordie (amtipapa) devono essersi sedate col prevalere in Ger. rnaria del re Lotario II. e portarono ad una elezione concorde nella persona di Pellegrino, figlio da Otone di Pao (Pavo) nel Trentino, che dovette avve- nire dopo 1’aprile 1131. Nulla sapiamo sulla vita sua precedente 45 . Papež Inocencij se v začetku leta 1132 poda iz Francije proti Italiji. Veliko noč preživi v Asti (10. do 16. aprila); nato se počasi pomika po Lombardiji, kjer obiskuje škofije, ki so ga že priznavale za papeža: 16. aprila je v Novarri, 23. in 24. aprila v Motariji, 24. aprila v Paviji, kjer ostane skoraj mesec dni; proti koncu maja odide v Piacenzo, kjer ga sledimo še v začetku julija; sredi jlulija se mudi v Cremoni; 26. julija ga srečamo v Bresciji, kjer čaka na prihod kralja Lotarja, ter od tod podvzema razna apo¬ stolska pota; v Bresciji se mudi še v začetku septembra. Konec septembra se poda, čez Pad proti Modeni, ker se je Lotarjev prihod nekoliko zavlekel ter je mogel priti čez Alpe v Lombardijo šele začetne dni novembra 46 . Iz svojega bivališča v Piacenzi izda papež 29. junija 1132 patriarhu Peregrinu listino, v kateri ga potrdi za metropolita nad provincialnimi ško- 38 Rubeis, Monumenta, 563 navaja listino z dne 15. 3. 1129 „nullo patriarcha Aquil. existente“. 39 Joppi, Archeosrrafo Triestino, NS XII, 278 # 40 Rubeis, Monum., Appendix, 11. — Lotar je bil kronan v Rimu 4. 6. 1133. 41 Muratori, ItaL script. XVI, 13. 42 Muratori, o. c. XVI, 41. 43 MC III, 385. 44 Kos IV, 157. 45 Storia del Friuli, Udine 1935, I, 30. 46 Papeževa pot po Lombardiji, glej Jaffe, Reg. Pontif., str. 850 sled. 75 fijami in samostani 47 . Zgoraj citirani oglejski kronisti poročajo, da je papež „Honoraj II.“ — Rubeis popravlja v „Henrik II.“ — obiskal patriarha Pe- regrdna v Ogleju, ki ga je slovesno sprejel. Papež Henrik II. ne eksistira, Honorij II. pa pol' leta pred smrtjo ni zapustil Rima. Papežev obisk bele¬ žijo kot nekaj izrednega. Obisk Ogleju oziroma Peregrinu more napraviti le papež Inocenci j II. in sicer v času, ko obiskuje po severni Italiji važnejše škofije. Je že po sebi jasno, da papež ne bo prezrl metropolita važne oglejske province, ki ga je kot takega potrdil. Vacandard (I 403) pravi, da je papež obiskal Ferraro in Benetke. Če je bil v Benetkah, je gotovo obiskal tudi Oglej. 29. junija 1132 mu papež potrdi metropolitansko oblast. Točno mesec pred tem, o binkoštih 29. maja, pa se nahaja na važnem sestanka v Brezah na Koroškem , kamor sta ga bila povabila solnograjski nadškof Konrad in krški škof Roman 48 . Breški sestanek omenja tudi Bellonus, a datuma ne pove. Peregrin se v Brežah jasno predstavi kot pravni in pravoverni oglejski patriarh, ki hoče upravne in verske posle, ki so jih predniki spravili s tira, temeljito obnoviti. Natančno poda obris razmer, kakršne so bile v oglejski škofiji, preden jo je on prevzel: Že dolgo nazaj je bila oglejska škofija od vere odpadla — ab honore et religione multis retro temporibus deciderat —; duhovščina je pozabila na svoje dostojanstvo in je bila za ljudsko dobrobit brezbrižna; ker zlasti predstojnikov ni bilo, ni bilo učiteljev resnice; njegovi predniki so iskali le bolj svojo slavo kakor pa zveličanje izročenih jim duš; Peregrin je uvidel to duhovno nemarščino in začel s popolno preobnovo, saj zato je bil postavljen — illorum negleeta vanitate cognoscere cepit ad quid positus esset, recognita est illi iustitia sua et, quoniam de omnium šibi commissarum cura salutem habere statuit. Iz Peregrinovega točnega popisa položaja in svoje osebe je čutiti, da stoji za njim papež Inocencij. Tudi škofa sta ga traktirala kot nekaj, kar je više kot sta ona — solemniter susceptus et honorifice traotatus. Solnograj- skega Konrada poznamo kot odločnega pristaša papeža Inocencij a proti Anakletu. Druga posebnost breškega sestanka je ta, da se vrši istočasno, ko ima papež sinodo v Piacenzi, da poveže v enotnost lombardsko in ravennatsko cerkveno provinco. Na breškem sestanku zahteva Peregrin desetinsko daja¬ tev od posesti solnograjske in krške škofije, ki jo imata na oglejskem področ¬ ju, pa jte že dolga desetletja nista dajali; pač odkar je bila oglejska škofija v razkolu z Rimom. Pisec Vita Chunradi, ki je bil najbrž osebno na sestanku, poroča, da je bila ta zahteva nekaj tako težkega, da bi niti apostolski ukaz niti železna volja škofov nič ne izdala, če ne bi vmes posegla božja pomoč — nisi divina potentia cui nichil est impossibile, sublata fuerit, nec apostolico mandato nec episeoporum strenuosdssdma pertinaeia auferri posse credatur 49 . Ne moremo si drugače tolmačiti breškega sestanka, kakor da ga je papež predlagal, na kar naravnost meri Vita Chunradi z besedo „pa,pežev ukaz, — apostolico mandato". Solnograjski nadškof Konrad (1106-1147), pravi 47 Migne, Patr. lat., 179, 144-145: fratri Peregrino Aquileensi... 48 MC III, 641. — Listina se nahaja v prepisu 15. stol. v drž. arhivu v Benetkah, Con- sultori in iure, 344. Vsebuje nekaj prepisnih pogrešk, ki jih Jaksch deloma napačno popravlja. 49 MG Script. II, 75. 76 Vita Gnu" radi. je na sestanku v Broza h sklenil s Peregrinom večno prija - teljistvo, ki ga z njegovimi predniki ni imel, ker so bili apostolskemu sedežu nasprotni, kateremu pa je bil ta zvesto vdan — quasi alieni esse videbantur a communione et gratia apostolica sedis quam ipse summa decotione diligc- bat firmissimam ei servans obedientiam. Solnograjski tega ne bi storil, če ne bi bil Peregrin od papeža Inocencija priznan kot njegov zvesti pristaš. Breški binkoštni zbor je gotovo zahteval časa, predino se je mogel na določeni dan vršiti; treba je bilo med tem obvestiti gotove plemiče, ki so patriarhu dolgovali desetino ter jih deloma prepričati o pravičnosti desetine. V drž. arhivu na Dunaju je kodeks iz 12. ali 13. stol. — št. 2507 —, v ka¬ terem je dvoje pisem, prvo — brez datuma — od oglejskega patriarha Peregrina, naslovljeno na papeža Inocencija, drugo od papeža na patriarha Peregrina, datirano iz Pavije 24. aprila. Obe pismi smatrajo za potvorbi® 0 . Peregrin sporoča papežu Inocenciju, da sta ga oglejska duhovščina in ljud- stvo soglasno s pokrajinskimi škofi izvolila za patriarha ter na sedež posa¬ dila, čeprav se je branil. IProsi papeža sedaj, naj miu 1 pove, kaj naj ukrene; v vseh stvareh se hoče ravnati le po njegovih ukazih. Papež .miu pa odgovori, da je že davno poprej — iam dudum — slišal o njegoivd izvolitvi, pred krat¬ kim — nuper — pa se je o tem prepričal iz njegovega lastnega pisma. Izvo¬ litev potrjuje. Dalje pravi, da so njegovi predniki pred mnogimi leti želeli videti, kar se je sedaj spolnilo, namreč, da bi se oglejska cerkev, ki se je ločila od materinega naročja, povrnila h katoliški veri ter poslušala apo¬ stolske nauke. IPošilja mu palij (izraz nadškofovske oblasti) po svojem legatu, duhovniku Rudolfu, ter ga z dekretom potrjuje za patriarha; zauka- zuje vsem pokrajinskim škofom, da ga ubogajo. Če to papeževo pismo pri¬ merjamo s Peregrimovim govorom v Brežah, najdemo popolno skladnost med njima. Trditev, da bi bili pismi potvorba — da bi si učenec v pisavi na slepo vzel tako delikatno vprašanje in ga zgodovinsko točno podal'! —, izgubi veljavo. Breška sinoda je vsekakor izvedena dogovorno s papežem. Računati moramo, da se je Peregrin prišel papežu osebno predstavit in sicer kmalu potem, ko mu je legat prinesel potrditveni dekret. Ob tej priliki je bilo določeno, naj imajo oglejska, isolnograjska in krška škofija istočasno sinodo, kakor jo bodo imele lombardske in ravennatske škofije. Peregrin je papežu moral opisati položaj, verski in gospodarski, ki ga je ob izvolitvi prejel — ni bil nič rožnat! — ter mu predložil svojo zlamisel, kako vse to obnoviti. Važna je papeževa beseda „že davno — iam dudum“. V njej je podana časovna izvolitev Peregrina ter njegova versko-poiitična pripadnost. „Pred kratkim —< nuper“ je naslonjen na „že davno — iam dudum“. „Nuper“ pa vsebuje Peregrinove izjave o izvolitvi in o pravilni politični usmerjenosti. V Peregrinovem popisu izvolitve sta podani dve značilnosti: 1. Na prvem mestu je ljudstvo, nato navadna duhovščina, na zadnjem mestu šele pokrajinski škof. je. V Brežah izžareva iz njega nek notranji odpor do višjega klera — pre- latis 51 ... gloriantibus de nominis altitudine; zagovarja preprosto ljudstvo — populum, ki nima direktne krivde za pretekli verski razkol. Iz tega se da 50 Trditev o potvorbi je prvi izrazil Wattenbach — ostali zgodovinarji so to sodbo mirno prevzeli, tudi naš Kos IV, 110, 111 — v Archiv f. Kunde osterr. Geschichtsquellen XIV. (1855) 70, ki pravi, da so le šolske vaje v lepopisju. 51 Jaksch v MC III, 256 popravlja „prelatis“ v ,,prefatis“, kar iz smisla celotnega govora ne more držati. 77 slutiti, da Peregrin doslej ni bil član višjega klera. 2. Druga značilnost Peregrinova je njegov naslon, na ljudstvo. Ljudstvo je masa, ki valovi s trenutnimi dogodki. Uporabimo psihološko metodo za rekonstrukcijo dogod¬ kov leta 1131! Oglejska provinca je naslonjena na nemško kraljestvo. Konec leta 1130 prizna Francija kakor tudi Nemčija Inocencija za papeža. V marcu 1131 sestanek med papežem in Lotarjem v Liittichu. Lotar pripelje s seboj vse plemiške vazale, da so priče njegovemu kronanju. Lotar papežu obljubi, da pride v avgustu naslednjega leta s trideset tisoč vojaki v Italijo in prežene protipapeža. Skupna cerkvena sinoda v oktobru naj uredi izpraz¬ njene in razkolne škofijske sedeže. Protipapež Anaklet, kardinali in škofje, ki so se njemu pridružili, vse te slavna sinoda v Reimsu, sredi oktobra izobči in jih odstavi 62 . V čas med Luttich in Reims moramo postaviti Pe _ regrinovo izvolitev, po nekrološkem štetju med 7. april in 8. avgust. Papež pride v Italijo 10. aprila 1132. Veliki teden, preživi v Asti, 24. aprila dopoldne je še v Mortariji, popoldne že v Paviji, kjer se ustavi za dober mesec. Še isti popoldan izda svoj prvi akt — potrdi oglejskega Pe- regrina. Kdaj je prejel Peregrinovo pismo, „nuper“? Vtis imamo, da je Peregrin takoj poslal papežu sporočilo o izvolitvi, čim je zvedel, da se nahaja na lombardskih tleh; kakor da je komaj čakal, da pride papež. Na drugi strani pa papež brez pomišljanja takoj potrdi izvolitev, ne išče informacij, ali Peregrin odgovarja svojemu poklicu tako v osebno-duhovniškem zvanju kakor v cerkveno-političnem nazoru. Papež je imel pravilno sliko o Peregrinu že izdelano ter je ibila Peregrinova vdanostna izjava le etiketni korak. Pod „iam dudum" — „sam že pred davnim slišal o tvoji izvolitvi", je razumeti, da je nekdo papeža že informirali o Peregrinu. Informacije je mogel dobiti papež le v času bivanja v Francjiji. Iz naslednjega odstavka, o stiških osnut¬ kih, je razvidno, da prideta pri tem dve osebi v poštev: ali sv. Bernard ali solnograjski nadškof Konrad. Konrada srečamo na kronanju v Liittichu; ali je bil tudi na važni sinodi v Reimsu (od 18. do 29. oktobra), ni mogoče jasno reči, ker je njegov sufragan, krški škof Hiltebold, umrl deset dni pred začetkom sinode 63 in je moral poskrbeti za naslednika. Nahaja se pa nadškof Konrad pri papežu v Clunyju 6. februarja 1132, ko je bil že na poti v Italijo 64 , ter ga je najbrž vodila pot domov skozi Lombardijo; tu je tudi prišlo do dogovorjenega sestanka o Binkoštih v Brežah — Peregrin namreč pravi, da sta ga povabila Solnograjski in Krški, kar se je moglo, spričo kratke dobe enega meseca, izvesti le po osebnem sestanku. S sv. Bernar¬ dom ,pa se je papež razšel po reimski sinodi. Sklepati moramo, da je Peregrin o svoji izvolitvi obvestil solnograjskega nadškofa kot svojega soseda, ki je poleg tega imel na oglejskem ozemlju 2 >rostrano posest ter imel pri papežu in kralju pomembno besedo. S tem pridemo pri vprašanju Peregrinove izvolitve v čas reimske sinode oziroma v začetek meseca oktobra. Na reimski sinodi Peregrina gotovo ni bilo, ker bi papež že takrat moral priti z njim v stik in se izjaviti ali soglaša ali ne. Protipapež Anaklet piše „oglejskemu škofu", da ga zelo veseli, da je oglejska škofija izročena njegovi oskrbi; uverjen je, da bo svoje bližnje in daljnjc področje zaščitil pred oškodovanjem. V tem smislu ga opominja, naj 52 Hefele, V, 420. 53 MC I, ’l03. 54 Hefele, Grafen v. A., str. 228. 78 ne odlaša s svojo podporo za svobodo in čast Cerkve — ea propter dilectionem. tuam monemu-s, ut Ecclesiae libertati et honori... consulere non differas. Izrečno ga povabi, naj služi sv. Petru in njemu (Anakletu); hoče mu izka¬ zovati enake časti kakor drugim prvakom in škofom rimske Cerkve 65 . Izdano je v Rimu pri sv. Petru, brez podrobnejšega datuma. Zgodovinarji splošno menijo, da je naslovljeno na patriarha Peregrina; le Paschini sodi, da je najbrž namenjeno Vodalriku, ki naj bi bil — po Chronicon Mosacense — iz oglejskega arhidiakona in prošta izvoljen za patriarha, a ga kurija ni potrdila 56 . Pismo datirajo v leto 1130 5 '''. Anaklet se mudi v Rimu do septembra 1130; nato se poda v Južno Ita¬ lijo, kjer ga sledimo še maja 1131 58 . če vzamemo skrajni datum, po katerem, je Peregrin mogel biti izvoljen — nekrološko štetje —, 9. avgust 1130, -ter zadnji, pred katerim je mogel nastopiti, 7. avgust 1131, in ju premotrimo enkrat s stališča Inocencija, drugič s stališča Anakleta, se moramo odločiti za leto 1131, v katerem je Anaklet gornje pismo poslal. Neimenovani pa¬ triarh je že nekaj časa na oblasti; čas treh tedinov v mesecu avgustu, do- Anakletovega odhoda iz Rima, je premajhna doba, da bi mogli misliti na patriarhovo neuravn-ovešenje. Dalje je v avgustu 1130 za Inocencija še- prav malo izgledov. Po Anakletovem pojmovanju je svoboda -in čast Cerkve že v nevarnosti. To meri na liittiški -dogovor, da bo šel nemški Lotar z vojsko nad Rim in pregnal Anakleta. Proti papež mrzlično išče pristašev — ad servitium B. Petri et nostrum te praeeipue invitamus, kar zopet govori za leto 1131. Celotno pismo nudi sliko nesigumosti -novega patriarha z ozi¬ rom na Anakleta. Značilna je končno tudi Anakletova ponudba časti — smatrati ga hoče enakovrednega drugim cerkvenim knezom —; saj- ima Oglej že sami po sebi prvenstveno mesto v rimskem episkopatu. Ali ni to razumeti,, kar smo že prej ugotovili, da je novi patriarh ali še tako mlad ali pa doslej preprost klerik? Da je Anakletovo pismo pristno in naslovljeno na patriarha Peregrina, se zdi, da govori tudi Peregri-nov-o sporočilo Inocenciju; tu pravi,, da se hoče -držati le njegovih ukazov in smeri. Paschinijevo mnenje, češ da. Peregrinova izvolitev izhaja naravno-st iz sporazuma med kraljem Lotarjem in papežem Inocencijem, ne more vzdržati kritike. V tem slučaju hi bil Pe¬ regrin že takoj spočetka jasen pristaš Inocencijev ter se Anaklet do takega gotovo ne bi 'bil obrnil s tako prijateljskim pismom. Kralj je Peregrinr. po¬ delil investituro šele po svojem' kronanju v Rimu leta 1133. Nasprotuje pa Pasehinijeva trditev tudi 1 Peregrinovi lastni izjavi, da ga je ljudstvo izvolilo. Tudi papež Inocenci j jasno pove, da on pri izvolitvi ni bil udeležen.. Iz Anakletovega pisma, papeževega „iam dudum“ in iz poznejšega po¬ dajanja o zamisli stiske ustanove, moramo sklepati, da je Peregrin izvoljen., sredi leta 1131. Kdo je patriarh Peregrin? Predno povežemo patriarha Peregrina s stiškimi početki, moramo re¬ šiti še vprašanje: kdo je pravzaprav Peregrin, odkod je prišel na tak polo- 55 Migne, Patr. lat. 179, 714. Pismo smatrajo za nepristno (Kos IV, 97). 56 Mem. štor. Forogiul X, 7. 57 Martene, Ampl. collect. I, 701; Ital. Pontif. VII, 76. 58 Jaffe, Beg. 8370-8432. 79 žaj, kakšen je njegov rodbinski priimek. Paschkii ga označuje kot „figlio di Ottone di Pao (Pavo) nel Trentimo" 59 . Oglej je spadal v severnovzhodno področje francosko-nemškega kralje¬ stva. To dejstvo je prišlo posebno do izraza leta 1077, ko je nemški kralj Henrik izročil patriarhu Sigehardu svetno oblast nad Benečijo, Istro in Kranjsko 60 ; odslej' je njihovo težišče slovensko zaledje: patriarh Svatobor je Sdavus . Slovan (1084/85), njegov naslednik Ulrik (1086-1121), sin koroškega vojvode, Peregrinov naslednik zopet iz Koroške (Ulrik Trebanj¬ ski, 1161-1182). Vetrinjski opat Janez pravi o Peregrinu, da je bil zelo ce¬ njen/ na kraljevem dvoru — clarus in imperatoris curia. V zadnjem deset¬ letju iPeregrinove vlade se je nasprotje med papežem in nemškim kraljem vedno bolj ostrilo. Med vodilnimi pristaši nemškega kralja najdemo prav Peregrina. Njegova zvestoba kralju je šla do take skrajnosti, da ga je moral .papež celo izobčiti. Peregrin podaja v svojem breškem govoru tako jasno trenutni in prete¬ kli položaj oglejske škofije, njene verske in upravne razmere, karakterizira osebe v potezah osebnega in javnega značaja, da se nikakor ne moremo spri¬ jazniti z mnenjem, češ da bi bil Peregrin sem prišel od drugod, prenešen sem iz tujih razmer. Iz njegove izjave, da sta ga ljudstvo in duhovščina eno¬ glasno izvolila, je mogoče čitati stvarnost, da ga ljudstvo dobro pozna kakor tudi on nasprotno svoje podanike, njihovo vernost oziroma nevernost. Tudi njegova nastopna vnema za podvig verskega življenja v slovenskem ljud¬ stvu ga približuje temu področju kot svojemu izhodišču. V Breže pride v spremstvu svojih cerkvenih in svetnih odličnikov, med njimi istrski mejni grof Engelbert. V šentlambertski listini iz časa njego¬ vega bivanja v Brežah nastopa med pričami „Carbon.ius frater patriarche" 61 . Ne prej ne slej ne najdemo osebnega imena „Carbonius“. Napak povzeta notica pri Anonvmus Leobiensis 62 je zavedla zgodovinarje v trditev, češ da je Peregrin sin koroškega vojvode Ulrika (1134-ill44); temu oporeka že Rubeis, ki ga smatra za Sponhaj.ma 63 . Ne moremo se sprijazniti z mislijo, da bi „Carbonius“ pomenilo osebno ime. V Peregrinovem spremstvu večkrat sledimo istrskega grofa Menarda — Megenardus de Sehvrarzenburg — Suarcemburc comes de Istria 64 . Pred odhodom na križarsko vojsko leta 1147 srečamo poleg Menarda tudi njego¬ vega brata Alberta iz Labina — de Albona 65 . Ta dva sta v Stični zabeležena med izrednimi dobrotniki. Pred odhodom v Palestino sta podarila samo¬ stanu celotno posest na Notranjskem; Albert je na križarski vojski padel. Pozneje je Menard podaril še svojo ostalo last ob Krki (Draščo vas in 59 Štor. del. Friuli I, 39. — Na kakšen vir se avtor naslanja, nisem mogel dognati. Kot neiko nasprotje gornji trditvi, se mi zdi, je njegov naslednji stavek: „Nulla sapiamo sulla vita sua precedente.“ 60 MC III, 446, 451, 452. 61 Zahn, TJB 1, 137. Originalna listina nima ne datuma ne kraja izdaje; spisana je v solnograjski pisarni vpričo nadškofa Konrada. Zahn jo datira v ,,c. 1130“, Jacsh (MO III, 641), pa pravilno v „1132 c. Mai“. 62 Pez. Script. rer. Austr. 1, 792. 63 Monum. 564 — gl. MC III, str. 255, opomba. 64 Leta 1135 (MC I, 79) ; 1140 med pričami v gornjegrajski ustanovni listini (Kos IV, 157); 1158 (MC III, 973). 65 MC III, 844. 80 Globoko) 66 . V stiski listini iz leta 1177 pravi Menard, da poklanja imenovano .posest v dušni blagor svojih bratov — in remedium animae suae ac frat- rum suorum; imeti je moral torej vsaj še dva brata. V listini iz leta 1129, „nullo patriarcha existente“, sta med pričami dva brata „Megonardus de Suarcemburg, Pelegrinus frater, Carolus clericus.. .“67; v njej poklanjata neka zakonca svoje zemljišče kapitlju stolne cerkve v Ogleju. Kak razsul v uplravi in kapitlju vlada to leto, je razvidno že iz tega, da nastopa kot za¬ stopnik kapitlja preprost „clericus“; isto hoče izraziti tudi „nullo patriarcha existente“. Prva priča je ...comes Poppo de Celse“ — iz bližine koroških Brež —, takoj za njim brata „de Suarcemburg“; slednja rodovina je morala biti v dobi oglejskega brezpravnega stanja vplivna. Šentlambertska listina s patriarhovim bratom „Carbonius“ je bila spi¬ sana naknadno; priče domačega področja ®o imenovane s polnimi imeni in priimki. Da je pri patriarhovem bratu rabil gornje ime, si moremo razlagati le tako, da je pisen trenutno izpadlo iz spomina osebno ime, ker je bil pač tujec, ter je vedel za priimek comes de Schwarzenburg“; tega je prevedel v latinsko ime „Cartbonius“. Tako je patriarh Peregrin brat istrskih grofov Menarda in Alberta iz Labina. Po smislu listine iz leta 1129 je moral biti Peregrin takrat član oglejskega kapitlja — fratrum, sicer brez višje funkcije; isto moremo razbrati iz Anakletovega pisma, Peregrinovega dopisa na pa¬ peža Inocencija kakor tudi iz njegovega govora v Brezah. II. PRVI ZASNUTKI STIŠKE USTANOVE Tradicija naslanja stiške početke na patriarha Peregrina ter preko njega na sv. Bernarda, ki mu posreduje prve redovnike; po njih naj se v slovenskem narodu dvigne versko življenje. Čas prihoda prvih redovnikov, toreji nastanek Stične, je leto 1132. Stojimo pred vprašanjem: ali je tradicija verodostojna v podajanju treh dejstev: 1. da stremi Peregrin za obnovo verskega življenja med Slo¬ venci; 2. da sv. Bernard posreduje ustanovitev in 3. da pridejo prvi redov¬ niki v letu 1132. Iz teh dejstev izvirajo zasnutki Stične. Glavno važnost moramo polagati na njihovo časovno opredelitev. 1. Peregrinove reformne težnje. Prepoznanje pravega papeža Inocencija nad moralno nižje stoječim Ana- kletom, ki je sad reformnega mišljenja in stremljenja sv. Bernarda, je s clermont-reimsko sinodo dalo verskemu življenju razveseljiv vznik. Prizna- 66 Rkp. 10560 k letnicam 1162, 1169, 1177. •67 Rubeis, Monum, 563. Rabim patriarhovo ime Peregrin, ker je pri nas to ime tako ustalje¬ no. Sam ima na pečatu ime Pelegrinus; v tekstu listin pa prihaja Peregrinus ali Pelegri¬ nus — n. pr. stiska listina iz 1. 1152 (Zahn, UB I, 336). — Vi stiski listini iz 1. 1177 ime¬ nuje Peregrinos naslednik, Ulrik Trebanjski, istrskega grofa Menarda svojega sorodnika— consanguineus. Torej ista si bila patriarh Peregrin in Ulrik v sorodu. Kako blizu je bila ta vez, je težko ugotoviti. Ulrik Trebanjski je bil v zadnjih Peregrinovih letih kanonik v Ogleju. Ulirikov oče je Stični podaril Leskovec nad Višnjo goro; Menard je imel Lipoglav in nekoliko sveta dalje ob Krki, Peregrin si je izbral Stično — sama ob sebi se poraja misel, da izbira kraja za samostan sloni na neki osebni in stvarni podlagi. 81 nje in uveljavljenje papeža Inocencija je izšlo iz cerkvenih osebnosti. Laiška pomoč (francoskega ter nemškega kralja) je podrejene stopnje. Odtod ta¬ kratna zavest Cerkve kot nekaj samostojnega; laiška moč v njej mora biti kot pomoč ne kot nadmoč. To načelo je papež s podporo sv. Bernarda v Luttichu jasno povedal in odločno branil proti nemškemu kralju, ki je stremel po investituri. Ko je Oglej prišel z Rimom v razkol ter zapadel izobčenju, je imelo to za versko in gospodarsko upravo škofije dalekosežne posledice. Razkol je trajal skoraj že 50 let. Najresneje je prišel do izraza leta 1111, ko je dal nemški kralj Henrik ujeti papeža Paskala z zvestimi kardinali in ga izročil v nadzorstvo patriarhu Ulriku. To je pomenilo nespravljivo nasprotje med njim in solnograj skim nadškofom — res aeterni odii inter eundem patriar- cham et archiepiscopum 68 . Izobčenje je podložne odvezalo od pokorščine, dajatve desetine ter drugih obveznosti. Peregrin je ob svojem nastopu dobil skrajno razdejano dediščino. Vita Chunradi pripominja, da ni Oglej dobival desetine, že odkar je Konrad nad¬ škof (1106-1147). Na breški sinodi hoče sedaj novi patriarh v sporazumu s sosednima škofoma, solnograjsklm in krškim, zopet uveljaviti pravno de- setinsko dajatev. Na podlagi cerkvene ustanove in kanonov ima škof vrhovno pravo nad svojimi župnijami. Desetina spada v gospodarsko-upravno pod¬ ročje. Gotovo je to vprašanje za Peregrina pomembno, saj znaša desetina, ki jo škofa in prisotni dolgujejo Ogleju, precej tisoč mernikov — nonnulla milia modiorum® 9 . Pred to gospodarsko reformo pa je Peregrin začel že poprej z versko obnovo. Ta verska reforma seže v začetek njegovega nastopa — ad quid positus esset. Papež Inocencij v pismu z dne 24. aprila 1132 z veseljem ugotavlja, da je Peregrin zacelil dolgoletno, razkoino rano, pod katero je Oglej trpel. To je papež izvedel že davno poprej. Na eni strani moramo soditi da je bil ob¬ veščen od solnograjskega nadškofa, ki se je pri njem mudil v začetku fe¬ bruarja 1132. Na drugi strani pa moremo iz papeževega pisma razbrati, da je moral imeti v rokah močne dokaze, da je Peregrin v zacelitvi razkola že storil jasen korak. Na sinodi v Brežah zahteva Peregrin priznanje desetine od posesti solnograjske oziroma krške škofije, ki jih imata okrog Mirne in Škrljevega (Šentruperta) na Dolenjskem™. Ker mu je desetinsko vprašanje prav na 68 Vita Chunradi, MG, Script. 11, 68. 69 MG Script. 11, 75. 70 Breška listina, ki je ohranjena le v prepisu iz 15. stoletja, imenuje kraja „de Ne et de Hechrilde”. Jaksch. v MC III, str. 256f in v registru pušča imena krajev nerešena. Solnograjsko-far*ški je kot dedič po sv. Hemi dobil večino njene posesti na slo¬ venskih tleh. Nemški kralj Lotar je krški škofiji potrdil celotno posest, ki jo je sv. Hema od svojih prednikov podedovala ter dala krški cerkvi: „na Kranjskem — in Mar- chia: Sowe et Sowne, Zotel et Niringe, et inter fluenta Copriunick, Chodnie et Ogwanie, Chrilowe et inter flumina Gurke et Sowe“ (MC I, 58 — 10. X. 1130). Jaksch (Ergan- zungsheft, str. 8) jo pravilno šteje med krške potvorbe — krška pisarna nudi edinstven primer v potvarjanju listin! Pisec potvorbe je originalni vrstni red premenjal; Niringe — Mirna spada zemljepisno k flumina Gurke et Sowe. Primerjaj listine iz 15. IV. 1016 (MC I, 50), 11. V. 1025 (MC I, 53) „inter fluenta Gurke et Souuuve sitos“, 30. XII. 1028, 1044 (MC I, 58) „Chrilouua cum aliis villis“. Prepisovalec breške listine je prvotno „ze chrilove“ čital za Hechrilde; Mirna je kraj, ki leži ob „Nirina“ ali „Niringa“, ter prihaja kot „Nideike“ (stiski rokopis v Dun. drž. knjižnici, št. 688 f. 183), „Nedek“, „Neidek“ (Ne-rina; rina, rinja znači potok — Rinža v Kočevju; nemški Reun-Rein je 82 spodnjem Dolenjskem najbolj na srcu, moramo računati, da se v tem pod¬ ročju giblje tudi njegova misel verske reforme. Ozemlje okrog Mirne in Šent¬ ruperta je sicer le majhen del celotnega slovenskega ozemlja, ki ga mora v verskem oziru dvigniti. Če se pa Peregrin z vso svojo škofovsko oblastjo vnema za ureditev prav tega kosa ozemlja, mora biti v ozadju neko močnej¬ še gibalo,i kakor pa je samo desetina. Tu se srečamo s stisko tradicijo. Po njej je pred Stično bila na Bajnofu — na Trški gori nad Novim mestom — neka manjša redovna postojanka, ki jo je Peregrin takoj spočetka priključil stiski ustanovi. Kakšen ozemeljski obseg in preteklost je Bajnof izkazoval, bomo videli pozneje. Sedaj ugotavljamo le toliko, da leži v soseščini mimske in šentrupertske doline ter da se ob njem stekajo solnograjski-krški ozemelj¬ ski interesi na eni strani ter ob spodnji freizinski. Tudi ustanovna listina podaja jasno namen stiske redovne ustanove: za podvig verskega življenja v slovenskem ljudstvu. Poleg prošnje treh laikov, od katerih dobi Peregrin svet za ustanovo, podprejo patriarhovo zamisel cerkvene osebnosti, ki imajo na skrbi slovenski živelj. Na prvem mestu imenuje patriarh tržaškega škofa Detmara, ki je tačas hkrati škof pri¬ družene koprske škofije. Detmar je že iz leta 1130 znan kot odločen nasprot¬ nik Anakleta 71 . Tržaški škof je osebno sodeloval pri posvečevanju stiške ba¬ zilike, pri ustanovitvi Gomjegrada ; bil leta 1163 na deželni sinodi v Šent¬ rupertu — torej 1 dejansko sodeloval pri verski obnovi slovenskega naroda. Stiško zamisel podpira tudi puljski škof. Peregrinova metropolija obsega 16 podrejenih škofij; če prispevata z nasveti le tržaški in puljski — consu- lentibus, moramo računati, da stojita slednja dva v neposredni zvezi s slo¬ venskim ljudstvom oziroma, da imata moralno odgovornost za duhovno živ¬ ljenje slovenskega prebivalstva ter imata njuni škofiji popolno slovensko obeležje. Dalje mu svetuje njegov arhidiakon v Ogleju, Ulrik. Kot arhidiakon je patriarhov namestnik pri upravljanju škofije. Ker Ulrik zagovarja usta¬ novitev Stične, nikakor ni mogel biti leta 1130/31 na strani protipapeža, kakor hoče trditi Paschini: sicer bi ga Peregrin na tem važnem mestu ne ohranil. Poročilo možaškega kronista, da je bil najprej za patriarha izvoljen arhi- diakon Ulrik, ki ga pa kurija ni potrdila ter je bil zato izvoljen Peregrin, mo¬ ramo tako razumeti, da je on v času medvladja vršil posle patriarha. IPoMic cistercijanov svetujeta tudi benediktinska opata iz Belinja in Možača. Papež potrdi Peregrinu metropolitansko Oblast nad 16 škofijami in 7 samostani 72 . Možač (Možnica) leži v Reziji, Belinje tik Ogleja. Zakaj sodelujeta le ta dva? Ker ju uvršča v krog tržaškega in puljskega škofa, ki imata v oskrbi slovensko prebivalstvo, moramo isti razlog iskati tudi pri imenovanih samostanih. K temu pride še tradicija, ki poroča, da je bila na Bajnofu redovna zajednica benediktincev oziroma „celestincev“. Končno prosi za vpoklic cistercijanov slovenska dušnopastirska duhov¬ ščina — compluribus fratribus nostris in eodem loco divimum servitium astan- pri nas ,,breg“ oziroma razna naselja „Breg" ob potokih!). — Svoje pravice do Mirne in Škrljevega morajo oglejski patriarhi braniti tudi še pozneje: leta 1250 (MC IV, 2441), 1261 (MC IV, 2761) proti koroškemu vojvodi Ulriku, 1288 proti vojvodi Menardu, ki mora Ogleju vrniti „decimas plebium Creylae, Albae Ecclesiae et Treven ... restituat castra Nazzenvuaz... et Nedek“ (A. f. 6. G. XXIV). 71 Migne, Patrol. lat. 179, 715. 72 Italia Pontif. VII, 79: 29. VI. 1132. 83 tibus. V prvi vrsti moramo pri tem misliti na dekana v Šentvidu in župne upravitelje podrejenih vikariatov; prav ta župnija je bila med vsemi naj¬ obsežnejša — saj je obsegala ozemlje med Trebnjem, Višnjo goro in Šmart¬ nem pri Litiji. Iz Peregrinovega poročila in naštevanja oseb, ki so sodelovale ,pri vpo¬ klicu cistercijanov, je jasno, da so ustanovitev Stične terjale splošne, javne verske potrebe. Ker se opira na svet višjih cerkvenih funkcionarjev, je dalje prozorna misel, da je zamisel redovne ustanove predložil širšemu fo¬ rumu v pretres. Ta forum je mogel biti le splošna deželna sinoda. Če pri¬ merjamo Peregninovo poročilo, kako se je njegova izvolitev izvršila — duhov¬ ščina, ljudstvo, soglasno s pokrajinskimi škofi — z naštevanjem v stiški ustanovni listini — prisostvovali so dva škofa, dva opata, številna duhovščina z Dolenjskega, plemiški fevdniki, ti vsi so enoglasno podprli zamisel —, se je stvar morala obravnavati na isti sinodi, na kateri je bil Peregrin izvoljen ali vsaj' v njeni neposredni bližini. Prožilec in jedro, okrog katerega je patriarh zasnoval ustanovitev nove redovne postojanke, moramo vsekakor računati, da je bil prav Bajnof. Po tradiciji je to svojo zamisel predložil naravnost sv. Bernardu. Sprejem kraja, ki ga poseduje tuja redovna zajednica, pa po cistercijanskih določilih (Insti¬ tuta generalis capituli 33) 73 odloča generalni kapitelj; ta se sestaja letno sredi septembra. iPeregrin ima v svoji provinci 7 samostanov, katerih večina pripada be¬ nediktinski družini. Zakaj ne prevzame teh za versko Obnovo slovenskega ljudstva? Izmed več vzrokov, ki so pri tem odločali, vzamemo sedaj le enega, o katerem moremo reči, da je vrhovni — motreno s stališča takratnega Ogleja —: ozdravitev razkola. Cistercijanski red je do leta 1129 štel 37 sa¬ mostanov. V letu 1130 sta nastala dva nova samostana (oba v septembru'!). V naslednjih letih se jih letno namnoži nad deseta. Vanj prestopajo samo¬ stani drugih redov (regularni kanoniki, kartuzijam) ter cele benediktinske kongregacije (iSavigny in Obazina). Sv. Bernard, ki je bil že pred letom 1130 v Franciji duša verske reforme in v vseh javnih vprašanjih nesporno priznani razsojevalec, je na sinodi v E.tampesu, septembra 1130, podal raz¬ sodbo: Inocenci j je pravi papež. To je dalo sunek za enako odločitev v Nem¬ čiji, Angliji in Španiji. Sledila je sinoda v Clermontu v novembru in v marcu naslednjega leta v Liittiehu, kjer je bila nevarnost razkola končno odstranjena An so razen Italije vse cerkve enotno stale na strani Inocencija. Sv. Bernard je bil rešitelj edinosti Cerkve, kar prizna tudi papež Aleksander v kanonizacijski buli leta 1174 75 . Sv. Bernardu je stal ob strani celoten red. Peregrin je prejel oglejsko dediščino, ki je bila dolga desetletja potegnjena iz cerkvenega edinstva; posledice razkola so segale globoko v versko živ¬ ljenje ljudstva: „ker ni bilo učiteljev resnice, si je bil vsak učitelj zmote". Kako jasno torej podaja stiška tradicija Peregrinove težnje, da „ni zastonj 73 Analecta 1950, str. 29. 74 Janauschek, Origines, str. 287: leta 1131 je enajst novih, 1132 dvanajst, 1133 enajst, 1134 sedem, 1135 trinajst, 1136 štirinajst, 1137 trinajst, 1138 štirinajst, 1139 osem, 1140 deset... 1147 enainpetdeset. 75 Specialiter autem sacrosanctam Romanam Ecclesiam, ita quondam sub gravis perse- cutionis turbine laborantem... sustentavit, ut digne quidem omnibus ejusdem Ecclesiae filiis in memoria habendus sit. (Brevir). 84 v cistercijanskih redovnikih kot svojih pomočnikih zasnoval upanje na verski podvig" (rkp. 10550). 'Povrnimo se tedaj k pismu papeža Inocencija z dne 24. aprila 1132. Peregrinova zamisel o vpoklicu cistercijanov spada v čas njegove izvolitve. Prošnjo je poslal sv. Bernardu. Papežev „iam dudum“ izraža bolj kot ča¬ sovno preteklost osebno pravilno usmerjenost novega patriarha, ki ne le da z besedami izjavlja svojto enotnost z Inocencijem, ampak podaja še močnejši dokaz v prošnji za cistercijanske redovnike. Oseba pa, od katere je papež mo¬ gel to zvedeti, je edino sv. Bernard. Tako pomeni vstanovitev Stične, most, ki privede Oglej po dolgih letih razkola in propadanja zopet v edinost Cerkve. Hkrati pa je Peregrinova zamisel St&ene prepričljiv dokaz, ki papeža Ino- cmcija nagne, da 'ga brez! odloga potrjuje za oglejskega patriarha. 2. Pridobitev Stične. Kraj za ustanovitev cistercijanskega samostana dobi Peregrin od treh stiških bratov (da jih na kratko tako imenujemo). Sedaj preidemo vsa dru¬ ga vprašanja, ki se tičejo Stične v njeni preteklosti in lasti ter vzamemo le dejstvo in čas pridobitve. V ustanovni listini podaja Peregrin zgodovinski razvoj priprav. Naj¬ prej navaja notarski akt, da je posest Žitik dobil po zameni od treh bra¬ tov. Prejemnik Žitika je oglejska škofija — in proprietatem Aquilegien®is Ecclesiae, ne Peregrin. V razpolaganju cerkvene lasti pa je patriarh vezan na pristanek škofijskega sveta, h kateremu spada tudi svetni advokat — zaščitnik. Pridobitev Žitika sloni časovno in moralno na podhodni Peregrinovi želji po cistercijanskih redovnikih ter je iz tega namena sklenil zamenjalno pogodbo. iRazen upravnega škofijskega sveta (sinode), ki zagovarja poklic ci¬ stercijanov v Stično, so na prvem mestu omenjeni trije stiški bratje. Dočim drugi svetujejo, le-ti prosijo — petentibus eisdem viri®, naj se kraj uporabi za cistercijanske redovnike — de runensi congregatione. Samo po sebi bi bilo možno misliti, da je sprožilec njihove prošnje Peregrin ter ti šele naknadno prilože še svojo prošnjo. Ker pa patriarh na prvo mesto stavi prav prošnjo treh bratov, jo moramo sprejeti med čindtelje, ki so prispevali k stiški zamisli. Naj je prošnja treh bratov nadrejenega ali podrejenega zna¬ čaja, v obeh primerih moramo računati na njih poznanje — posredno ali neposredno — cistercijanskega reda. Ali so bili motivi prošnje treh bratov notranje, verske narave, pustimo sedaj ob strani; ugotavljamo le, da jim je za odstop Stične dal druga posestva, ter da je bila lastnina sporna — po poročilu tradicije —, torej njihova prošnja ni bila preveč čiste narave. Kje in kdaj so mogli trije stiški plemiški bratje priti v dotiko s cister¬ cijani da se jim je porodila misel, naj le-tem patriarh izroči Žitično? V reinski listini, nastali v času breške sinode™, nastopa eden stiških bratov 76 Listina se nahaja v samostanskem arhivu v Eeinu. Izdaja jo, kakor znamo šentlambertsko, v kateri nastopa brat patriarha Peregrina („Carbonius“), solnograjski nadškof Konrad, ter istotako nima ne časa ne kraja izdaje. Zahn (UB I, 174) in Jaksch (MC I, 100) jo štejeta v leto 1138, AB pred 9. IV. 1147, Grili (Cist Chr. 1932, str. 74) v leto 1132, Ker nadškof rešuje v njej desetinsko vprašanje v prid reinskemu samostanu — istega značaja je breška sinoda —, jo moramo vključiti v čas breške sinode. 85 kot prva priča. Ta čas pa je z ozirom na Peregrinovo reformno težnjo, ki jo je sprožil takoj ob svoji izvolitvi, prekasen, da bi mogel (biti izvor prošnji stiskih bratov. Seči imoramo nazaj„ Laik, ki kot tak (tudi ostane — kar je primer pri stiskih bratih —, ni toliko dovzeten za čisto notranje, nadnaravne in abstraktne akcije sam iz svoje notranjosti, temveč bolj kot izraz doživetij; osobito, če ga potegne tok mase za seboj. Stiski plemiči, deželnoknežji oziroma vladarjevi vazali in fevdniki so morali kralju služiti kot vojaki (milites, fideles), se udele¬ ževati njegovih vojaških akcij in prisostvovati državnemu zboru, kjer je vladarjeva oblast prišla najbolj do izraza. Kralj Lotar skliče za sredo sep¬ tembra 1130 državnil zbor v Wurziburg j ki naj odloči pereče vprašanje pri¬ znanja Inoeencija ali Anakleta za papeža; pred tem pa mora najprej z oboroženo silo zavzeti uporni Nurn-berg 77 . V marcu naslednjega leta se vršita državni zbor in sestanek med papežem in Lotarjem. Ker je bilo že naprej domenjeno, da bo papež Kotarja ob tej priliki kronal, je kralj pripeljal s seboj vse svoje cerkvene in svetne fevdnike 78 . Upravičeno smemo računati, da stiski plemiči niso manjkali v Liittichu. Tu so imeli priliko od blizu opa¬ zovati izredni vpliv sv. Bernarda in cistercijanskih redovnikov na vso javnost. Na drugi strani pa moramo prav v luttiškem sestanku iskati osnovo za preobrat v Ogleju. Med plemiškimi osebnostmi, ki so v Ogleju imeli vplivno besedo, srečavamo: mejnega grofa Istre, Engelberta, ki Peregrina osebno spremlja na sinodo v Breze istrskega škofa Menarda, ki ima v času oglej¬ ske medvlade neko višjo funkcijo, ter goričkega grofa Menarda; slednji je oglejski zaščitnik ter v ustanovni listini izrečno imenovan, da je podpri Peregrinovo stiško zamisel. Ti trije so čelno plemstvo oglejske province ter moremo smatrati, da so bili na pomembnem državnem zboru v Liittichu, ki se je zaključil ob koncu meseca marca. Po njihovem povratku domov se je oglejska javnost začela obračati po toku dogodkov, ki so se doslej izvršili: priznanje Inoeencija od strani deželnega vladarja, oziroma bili na vidiku v najbližji dobi: udar z oboroženo silo proti Anakletu. Na podlagi teh ugoto¬ vitev moramo računat^ da je bil Peregrin izvoljen kmalu po aprilu ali maju leta 1131; v ta čas!, moramo tudi postaviti pridobitev posesti Žitična 79 . 3. Odnos Peregrina do sv. Bernarda. Po stiski' tradiciji je svojo redovno zamisel Peregrin izročil takoj- spo¬ četka naravnost sv. Bernardu. Zdi se, da kronisti (rkp. 7250, Fagiani) smatrajo, da je Peregrin že pred tem poznal osebno sv. Bernarda oziroma bil z njim v prijateljskih stikih. Kdaj je Peregrin prišel v osebni stik s sv. Bernardom? Na sinodi v Keimsu, kjer sta bila papež in sv. Bernard, Peregrina gotovo ni bilo. Po novejših ugotovitvah 80 je prišel sv. Bernard v Italijo v začetku leta 1133 ter se pridružil pohodu na Rim; tu je prišel v oseben stik s Peregrinotm. 77 Bernhardi, Lothar, 340. 78 Bernhardi, Lothar, str. 354: Rex Lotharius cum principibus toeius regni, archiepiscopis, ducibus, marchionibus, palatinis comitibus et ceteris nobilibus ad curiam comdictam venit (Annales s. Disibodi). 79 Janauschek, Origines, str. 42, ki prevzema leto 1132 za prihod prvih redovnikov v Stično, kombinira „c. 1130“, ko naj bi se izvršila zemljiška menjalna pogodba. 80 Vacandard, I, 405; II, 607. 86 Leta 1132 pa so redovniki že v Stilčni. Torej ne moremo računati, da je svojo zamisel osebno izročil sv. Bernardu, Stiski opat Anton Galenfels pravi leta 1716 — torej v času nastanka rokopisa 10550 in deloma tudi Puclja — v pismu, v katerem prilaga p. Stey- rerju prepis ustanovne listine, da je imel Peregrin s sv. Bernardom pismen stik si, čemur moremo na osnovi dobljene slike mirno pritrditi. Za osebno prijateljstvo, se zdi, se pred Peregrinovo izvolitvijo ne moremo odločiti. Drugo pa je vprašanje, ali je Peregrin pred tem poznal sv. Bernarda? Nekateri menijo (.Srebrnič, Mikuž), da sta si bila znana izza časa študija v Parizu. Sv. Bernard je študiral v Chatillon-suriSeineSS. Kje je študiral Pe¬ regrin, ni znano; pripustiti pa bi mogli možnost, da je izpopolnjeval svoj študij na pariški visoki šoli. Za to mnenje se opiramo na dejstvo, da je bila pariška šola takrat žarišče znanosti. Tam je študiralo včč plemiških sinov iz nemških in sosednjih dežel; leta 1127 je šestnajst takih vstopilo k cister¬ cijanom v Morimund, med katerimi je bil tudi brat istrskega mejnega grofa (sin koroškega vojvode) Henrik. Sv. Bernard je Henrikovega brata Engel- berta cenil kot zaupno osebo 83 . Istega Engelberta srečamo ob Peregrinu na važni sinodi v Brežah. Zaupanje, ki ga ima sv. Bernard do Engelberta, iz¬ vira pač od Henrika iz Morimunda. Ker je sin istrskega mejnega grofa štu¬ diral v Parizu, smemo pripustiti' možnost, da se je tam šolal tudi sin istr¬ skega grofa, Peregrin. V tem času bi imel možnost osebno spoznati sv. Ber¬ narda. Tako moremo razumeti tradicijo, da je Peregrin že pred stisko zamislijo prijateljsko poznan s sv. Bernardom. Poznanje s Henrikom iz Morimunda in sv. Bernardom je poleg omenjenega verskega drugi motiv, da je Stično izročil cistercijanom. Ugled, ki ga je Peregrin užival pri sv. Bernardu, je viden posebno leta 1140, ko na prošen od stiških dobrotnikov piše na generalni kapitelj, naj do¬ voli, da se smejo v samostanu pokopavati sorodniki in prijatelji ustanovi¬ teljev in dobrotnikov, čemur je kapitelj brez nadaljnega ustregel 84 . 4. Odnos Stične do Morimunda in Reina. Peregrin je ponudil Stično sv. Bernardu. Ponudba pa vsebuje laiški kraj „predkum Sitik“ in tujo zlajednico redovnikov na Bajnofu. Določba 23 Insti¬ tuta generalis capituli 83 prepušča opatu, ki mu kak klerik ali laik ponudi kraj za samostan, svobodne roke, da ponudbo sprejme ali ne; odloča le primer- 81 Rokopis v Dun. drž. arhivu, št. 113 (rot. 8/2), str. 259: Sitticii, 15. 6. 1716. Accludo hisce literas Peregrini Patriarchae Aquiligiensis, qui cum s. Bernardo correspondit, eique temporale, quod inseritur, assignavit, missusque fuit primus abbas ex Galiis, Vin- centius, ab ibso s. Bernardo. — Opat je ročno prepisal ustanovno listino iz originala, ki je takrat bil torej še ohranjen. Steyrerju je prispeval opat Anton še 16 celotnih listin ter troje v izvlečku — le listine, ki govore o vladarskih osebah; v priloženem seznamu pa je podobnih bilo v stiškem arhivu (originalov!) 61 (od leta 1217 do 1510). Ker z opatom Antonom tudi vsi kronisti omenjajo začetne zveze med Peregrinom in sv. Bernardom, smemo soditi, da je takrat stiški arhiv še hranil originalne dokaze. 82 Vacandard, I, 63. 83 Leta 1135 ga pošlje s pismom v Pizo: Commendo vobis marchionem Engelbertum, qui domino pape et amicis eius missus est in adiutorium; iuvenis fortis et strenuus et, si non fallor, fidelis. — Migne, Patrol. lat. 182, 130. 84 Instituta 27. določajo, da je dovoljeno v samostanu pokopavati poleg gostov in najemnikov, le dva člana prijateljev. 85 Analecta 1950, str. 27. 87 nost kraja ter da mora biti v gotovi oddaljenosti od sosednjega redovnega samostana (določba 33 Instituta). V ponudbi Žitika je bil torej sv. Bernard svoboden. Če pa je v ponujenem kraju tuja redovna zajednica, pravi do¬ ločba 33 Instituta 86 , mora prevzem dovoliti generalni kapitelj v Citeauxu. V sprejemu Bajnofa je bil pa sv. Bernard vezan na generalni kapitelj. Končno zahteva določba 38 Instituta 8 ’?, da mora opat, ki želi ustanoviti nov samo¬ stan, obvestiti najprej generalni kapitelj, nato šele pristojnega škofa. V sti- škem primeru obveznost škofove obvestitve odpade, ker je ponudnik pristojni škof (Peregrin). Sprejem Bajnofa je moral dovoliti generalni kapitelj, ki je zasedal 14. septembra 1131. Sv. Bernard je bil opat v Clairvauxu. Smatrati bi morali, da bo Stično naselil z redovniki iz svojega samostana. A to se ni zgodilo. Tudi tradicija popolnoma preide takšno misel; pač pa označuje Morimund kot izhodišče prvih redovnikov, ki pridejo v Stično. Peregrinovo prošnjo naj hi torej sv. Bernard poslal v Morimund. Kakor smo že prej videli, je Morimund težišče redovne kolonizacije za vzhodne dežele. Sv. Bernard ga je otel pro¬ pasti ter posredoval, da je bil za ondotnega opata izvoljen njegov prior Valker (1125-1138); ta je brat istrskega mejnega grofa, Peregrinovega znan¬ ca. Ti momenti so mogli odločati, čemu je sv. Bernard izročil stisko zamisel prav Morimundu. Dalje moramd upoštevati redovno stališče: Stična bi bila majoddaljenejša postojanka in osamljena oaza. Redovno vodstvo pa je strogo pazilo, da je vsak samostan pravilno usmerjen in s celoto enoten; to so. osnovne zahteve v Karti kardtatis in v Instituta. Za začetni naslon na Morimund govori tudi prvi stiski opat, o katerem je tradicija enotna, da ,,je prišel iz Morimunda". Ker pa je nastopil službo v Stični šele eno leto po vselitvi celotnega konventa, se je moral tam obli¬ kovati v redovnem življenju s tem namenom, da prevzame vodstvo Stične. Torej je izvedel stisko ustanovo Morimund s svojimi redovniki. Kronist Fabiani, čez mero kritičen duh, ki je stal že pod vplivom jože- finiama ; pravi naravnost, da nosi zasluge za izvor in zg\radnjo Stične sv. Bernard. Zgradnja ,se je izvršila leta 1135, ko se je vselil konvent. Poleg duhovne enotnosti s središčem reda, zahtevajo predpisi tudi enotnost samo¬ stanske zgradnje. V razpravi o samostanski izgradnji bomo videli, da se Stična ne naslanja na izmere, po katerih je zgrajen Rein. Da je sv. Bernard izročil izvedbo stiske ustanove Morimundu oziroma, da so iz Morimunda prišli 1 prvi kolonizatorji, za to imamo poleg navedene tradicije tudi zgodovinske dokaze iz 12. stoletja. Opat Aldeprand (umrl 1180) pravi o gradbeniku Mihaelu, ki si je s svojim dolgotrajnim delom pri zgrad- nji samostana stekel častne zasluge, da je še za časa prednikov prišel iz daljnih provinc 88 . Daljne province kažejo na Francijo — ex Gal-iis, odkoder pride prvi opat ter, „kakor se zdi, da mestoma trdijo spisi starih očetov", tudi prvi redovniki. Za anorimundiake vezi do Stične imamo še pozneje neke oprijeme. Za opatom Vincencem pride „Folcandus seu Aldeprandus, utroque nomine v-o- 86 Analecta 1950, str. 29. 87 Analecta 1950, str. 29. 88 Stiski rokopis v Dun. drž. knjižnici, št. 688 f. 183: Homo latinus, cementarius, tempore antecessorum nostrorum de longinquis provintiis adveniens. — Listina je velike važnosti za osvetlitev več vprašanj. 88 catus“ 89 . Imeni kakor so Folkand ali Folknand ali Al,prand ali Aldeprani ne srečamo poslej ne v stiskih ne v reinskih nekrologih. V Morimundu sta bila med leti 1138 in 1168 dva opata z imenom „Aliprannus seu Alipran- dus“". Reinski nekrolog (iz leta 1390, original v Reinu) začenja komemo- rirati stiške opate šele z Aldeprandovim naslednikom. Morimund ima še. leta 1199 do Stične vlogo nadzornega samostana 91 . Zgodovinsko izpričanemu začetnemu naslonu Stične na Morimund pa se zdi, da oporeka ustanovna listina oziroma patriarh iPeregrin. Ta pravi, da Žitik izroča redovnikom reinske zajednice — monachis de Runensi congre- gatione, seeundum regulam B. Benedieti laudabiliter conversantibus, eundem. locum commisimus. Tudi se ne moremo izogniti dejstvu, da stoji Stična skozi 1 vso zgodovino v podrejenem odnosu do Reina; po glasu neke tradicije so celo prvi redovniki prišli iz Reina. Cistercijanski pojem za samostan je cenObiuim, monasterium, abbatia, ecclesia (slovenski odgovarjajoči pojem je opatija!); pri benediktincih je bil takrat ustaljen izraz congregatio. Cistercijanski ,red je zgrajen na isti redovni likovni osnovi kakor benediktinski, namreč po Pravilu sv. Bene¬ dikta. Takrat je bila vsaka benediktinska opatija juricSčInc samostojna edinica. Če je imela več samostanov, je bil v osrednjem opat, v ostalih le priorji (n. pr. kongregacije Cluny a iSavigny, Obazina, i. dr.). Nasprotno je pri cistercijanih vsak samostan opatija ter kot tak samostojen, vendar pa. nujno podrejen svojemu izhodišču 92 . Opat ustanovnega samostana ima na¬ logo, vsako leto vizitirati, da ostane novi na pravilni redovni liniji. To je takozvana roditeljska enotnost (filiaitio), nova tvorba opata Štefana iz Ci~ teauxa, ki so jo prevzeli premonstratenci ter je deloma prešla v splošno re¬ dovniško pravo. Zakonik roditeljske enotnosti je Karta karitatis, kjer je ta¬ koj v uvodu dano vrhovno pravilo: Pod nobenim .pogojeni se v škofiji ne mo¬ re ustanoviti samostan prej, predno ondotni škof ne pristane na vzajemnost- med osrednjim samostanom (t. j. Citeauxom) in iz njega nastalimi — nullo modo abbacie in alicuius antistitis diocesi fundarentur, antequam ipse de- cretum inter cisterciense cenobium et cetera ex eo nata exaratum et con- firmatum, ratum haberet et confirmaret 93 . Le tako moremo razumeti patriarhov izraz runensis congregatio: podati hoče ustanovno roditeljsko zahtevo, bi preko Reina prehaja v redovno sre¬ dišče. Congregatio, ki je benediktinsko izražanje združenja samostanov pod enim opatom, dopolnjuje s cistercijanskim pojmom, opatija — ibi abbatiam 89 Tako se izražajo vsi stiškij katalogi. Pozneje bomo videli, da sta to dive različni oseb L 90 Dubois, Morimund, seznam opatov. — Leta 1148 srečamo v benediktinski opatiji Lorsch (Hessen) opata z imenom „Folcnand“ (Wirtenberg, U. B. IV, 355). 91 Canivez, Stat. cap. gen. I, 247. Stična želi ustanoviti nov samostan; pregled kraja izroča generalni kapitelj opatu iz Morimunda. Za to leto sicer ne moremo trditi, da bi bila Stična še pod neposredno jurisdikcijo morimundskega opata; trenutni prenos vizitacijske oblasti na Morimund izhaja iz odloka generalnega kapitlja iz leta 1152, ki prepoveduje ustanavljati nove samostane ali sprejemati samostane difugih redov brez višjega dovolje¬ nja — sine majori consilio — gl. Vacandard II, 452. 92 Oddadljene gospodarske točke, kjer stanuje nekaj redovnikov, ki posest upravljajo, se imenujejo grangije; te bi smeli primerjati benediktinskimi prioratom. Če je imel samo¬ stan zadostno število redovnikov, je lahko ustanovil iz grangije opatijo, ki je pa bila samostojna, ali tudi obratno, če ni bilo v opatiji predpisanega števila (12) redovnikov. Grangija sama kot taka pa ni uživala samostojnosti. — Primerjaj Canivez, Stat. cap., gen. leta 1152 in v poanejših letih. 93 Analecta 1950, str. 16. 89 fieri deerevimus: Stična je sicer samostojen samostan, v roditeljski enot¬ nosti pa priključen Kernu. Kakšni razlogi so mogli delovati da Stična ni v roditeljski črti ostala naravnost pod Morimundom, temveč bila izročena Reinu? Patriarh je v prvi vrsti stremel za verskim dvigom slovenskega na/roda. Tega ni bilo mogoče pričakovati od oseb, ki so ljudskega jezika nevešče. Štajerska, kjer je bil samostan Reiii (severno od Gradca), je takrat izkazovala še slovensko obe¬ ležje (v reinski ustanovni listini srečavamo tamošnja krajevna imena v slovenskih oblikah!) ter je potom reinske pomoči bilo to lažje izvedljivo. Vsekakor pa je prenos na Rein narekovala tudi oddaljenost. Stična in Rein sta bila v letu 1131/32 najbolj oddaljena samostana ter bi bila vsakoletna vizitacija, ki jo Karta karitatis zahteva od izhodiščnega samostana 94 (če bi ostala pod Morimundom), če ne nemogoča, vsaj ne vedno izvedljiva. iPrenos na Rein se je moral izvesti v sporazumu s sv. Bernardom ozi¬ roma Morimundom. Vse to je Peregrin uredil z dopisovanjem. Računati moramo, da je moral imeti Peregrin stike z reinskim opatom. Te smemo slutiti ob priliki sinode v Brežah; v reinški listini iz tega časa nastopa namreč eden treh stiskih plemičev. Leta 1132 so prišli prvi redovniki. Od strani reda je bila ustanovitev sklenjena sredi septembra leta 1131 (na generalnem kapitlju). Rein je bil tačas šele eno leto star. Začetno število dvanajstih redovnikov se v enem letu ni 1 moglo namnožiti tako naglo oziroma izoblikovati novincev v redov¬ nem življenju. Zato Lehrove trditve, da je poslal v Stično prve redovnike Rein, ki je tačas že kar lepo cvetel, ne moremo sprejeti. IME USTANOVE jPrvič nastopa Stična v Peregrinovi ustanovni listini iz leta 1136. Njen original žal ni ohranjen'. (Prepis, ki ga je lastnoročno prepisal leta 1716 opat Anton Galenfels iz takrat še ohranjenega originala, ima „iSitik“; isto trdi tudi Pucelj. Pred prvo svetovno vojno je bilo uradno ime ,,Zatičina“, nato pa določena kot ,/Stična". Starejši rod po oddaljenejših krajih še vedno naziva ^etiški klošter, zetiški menihi", „Zetična“; starejši okoličani (n. pr. v Met¬ naju) izgovarjajo celo „Zetičja“ z močno zategnjenim i in prav lahnim j. Pred sedaj ustaljeno j/Stično" je imela „Zatična“ šolsko priučeni čisti a, dočim je ljudstvo vedno izgovarjalo kot polglasni e, ki se je približevaj bolj i-ju. Besedni naglas tako sedaj pri Stični kakor prej pri Zetični je na tič. Katero imenovanje je pravilno, ali sedanje Stična ali prejšnje Zetična? Da pridemo do jasnosti, moramo ugotoviti, kako ga podajajo originalne li¬ stine od prvih početkov; odločilnega pomena je, v kakšni obliki ga podaja domača, stiska stran. 1. Vzemimo najprej listine, ki so nastale v stiski pisarni oziroma vpričo stiskih oseb. 54 Analecta 1950, str. 18. — Prenos roditeljske odvisnosti zaradi oddaljenosti in iz narod¬ nostnega vprašanja ni nič izrednega: leta 1448 n. pr. je prenesena vizitacijska in ro¬ diteljska pravica samostana Topusko, ki ga je sicer v 12. stoletju ustanovil Clairvaux, na Stično. 90 Na cerkveno-deželnem zboru v Škrljevem pri Šentrupertu leta 1163 je med prisotnimi „Uincentio Sytic abbate“ — z okrajšavo nad c, t. j. Syti- censi (d.d.a.) 96 ; listina iz ok. leta 1170i — v prepisu koncem 12. stol.: siti¬ censis (d.d.k., št. 668); v Pilštajmu 1187: Pero Syticensds (MC I., 336); na Koroškem 1190: Pero abbas de Sitich (MC I., 348); 1221: Nos B. abbas de Sitic (e.a. A, 50); 1252: Syticensis (d.d.a.) ; 1256 priča v Reimiu-: abbas de Sytich (r.a., A. IV) ter v Šentpavlu na Koroškem: abbas in Sitich (c.a., A. 96) ; 1259: Nos frater Johannes dictus abbas in Sytik — domui Syticensi (l.m.); 1274: Syticensis (c.a., A. 127); 1275: Nos abbas et conventus in Sytik (r.a., A. IV); 1278: Nos abbas de Sytik (c.a., A. 131); 1277: Nos abbas et conventus in Sytik (r.a., A. IV); 1301: Sitich (s.a.); 1338: abt Hanns und der Convent ze Sittich (r.a., A. IX); 1350: abbas totu®que con- ventus monasterii Syticensis (r.a., A. VII); 1358: abbas de Sytich (c.a., C. 504); 1484: Osbaldus abbas beate virginis Marie zn iSittich (st. a., R.V. 12); 1499 pišejo stiški župni vikarji: Siticensis (v.nšk.a.); 1496: Sittricensis (v.nšk.a.); 1500: de Sittich — de Sitich — in monasterio sitti- censi (v.nšk.a.); 1504: abbas Siticensis — ex nostro monasterio Sitthie (v.nšk.a.); istega leta piše dolenjski arhidiakon: in Sitich (vjišk.a.); 1517: Vrbany abbt zu Sitich (r.a., A. IX); 1518: Siticensis (r.a., A. IX) ; 1597 piše v laščini pismo: Lorenzo abbate di Sitticina — Sitticina li 21. giugno 97 (v.nšk.a.); 1730: abbate de Sitioina (v.nšk.a.); od 17. stoletja dalje sreča¬ vamo skoro le Sittich. 2. Kako nazivajo Stično redovni samostani ter drugi, s katerimi je ime¬ la bratovske vezi? Rein, stiški nadzorni samostan, piše do 14. stol. Sitich, v 15. Sithich ter Syttich ter se končno zadrži pri Sittich (reinski nekrolog iz leta 1390). Kostanjevica kot najbližji domači sosed podaja stiško izražanje. Vetrinj soglaša s stiškim podajanjem v 13. stol., kar je opaziti še v 14. stol. pri opatu Janezu v njegovi kroniki: Sit-hic — v zgodovinsko-etimološbi razlagi, Sitich, Siticensis, Sytioh, Syticensis (izd. Schneider, L. I. Rec. C. 3 in Rec. D). Wilchering v 14. in 15. stol. ima Sitich (tamošnji samostanski arhiv, rkp. št. 72). Morimund 1457: Sitich (st.a., R. VII). Sekovska bratovska knji¬ ga iz ok. 1190: Sitich (MG, Necr. Salzb. 356). Generalni kapitelj v Citeauxu 1357: Sitich (c.a., A. 361). V odlokih generalnih kapitljev je večkrat ome¬ njena tudi Stična; ker pa so ohranjeni le v francoskih prepisih iz 13. in 14. stol. se na te ne moremo popolnoma zanesti, da so točno prepisani (Canivez, Statuta capitulorum generalium, 1933) : leta 1199 — Sitich, 1203 — Sitic, 1208 — Sieti, 1211 — Siticemsi, 1227 — Sity, 1228 — Syti, 1229 — Sytic, 1232 — Stit ter Cithi, 1235 — Sythin, 1236 — Sithim, 1241 — Sitich, — 1251 — Siti, 1265 — Sithia 1411 — Sitich, 1413 in 1420 — Sittich, 1429 — Sitich, 1430 — Sitticensis,’1431 in 1441 — Sitich, 1479 in 1505 — iPsitich, 1499 — Sitich, pozneje Sittich, 1738 — Sittic, 1768 — de Sitticio. 3. Z Oglejem kot ustanoviteljem in nadrejeno cerkveno oblastjo je imela Stična stalne uradne zveze; kakšno je torej oglejsko izražanje? 95 Kratice pomenijo: d.d.a. — Dunajski državni arhiv; d.d.k. — Dunajska državna knjiž¬ nica; c.a. — Celovški arhiv; r.a. — samostanski arhiv v Reinu; s.a. — samostanski arhiv v Stični; st.a. — samostanski arhiv v Stamsu na Tirolskem; v.nšk.a. — nadško¬ fijski arhiv v Vidmu; V. K. a. — kapiteljski arhiv v Vidmu; v.n.a. — notarijski arhiv v Vidmu; v.k.m. — mestna knjižnica v Vidmu; l.m. —- Državni muzej v Ljubljani; MC —- Monumenta Carinthiae, 1890-1915. 91 Ustanovna listina je imela Sitik. Isto je najbrž imela tudi patriarhova listina iz leta 1145, ki je ohranjena le v prepisih iz 17. stol. ter podaja ime Sitich. Listina iz leta 1152: Siticensis (grajski arhiv v Murau pri Juden¬ burgu) ; 1238: Sithicensi (MC IV, 2184) ; 1336: Syticensis — Sytich (vjn.a.) ; 1341: ,Sittich (knjižnica sv. Danijela pri Vidmu); 1349: >Sytich (v.k.a.); 1357: Syticenšds (vjna.); 1358: Sitbic (v.m.a.); med leti 1498 in 1593 pri¬ haja stalno: Siticensis — Sitich (v.m.a. ter vjišk.a.); na dvoje pisem sti- škega opata Zupana iz leta 1596 pripiše patriarhov kancelar: abbatis de Sittioina (v.nšk.a.). 4. Važen vir za poznavanje imena je samostanski pečat. V prvem re¬ dovnem stoletju je samostan imel le en pečat in sicer opatov s predpisano ovalno obliko, sredi podoba redovnika z opatsko palico ali pa le rdko do ko¬ molca, ki drži palico, s krožnim napisom: Sigillum abbatis de X ali Sigillum abbatis Y de X 96 . Konec prvega stoletja j d prišel v rabo še drugi pečat 97 . Leta 1335 je v obširni konstituciji določil^ da mora vsak samostan poleg opatovega tudi konvent imeti svoj lastni pečat z imenom samostana 9 ®. Kon- ventni ima napis: Contrasigillium abbacie Siiticenisis, kair ostane nespre¬ menjeno še v 17. stol. (vjišk.a. in s.a.). Opatov pečat pa tekom časa iz¬ pričuje preobrazbe: napis dobiva polagoma osebni izraz; podoba redovnika nosi v prvem stoletju redovno obleko (kukulo), n,ato do konstitucije papeža Benedikta (1335) gotski plašč, pozneje zopet redovno obleko. Na podlagi pe¬ čatov — žal jih je le malo ohranjenih — srečavamo za Stično naslednje izražanje, ki se večkrat razlikuje od opatovega podpisa v isti listini, ki nosi pečat: Opat Pero (1181-1226): pečat iz leta 1221: de Sitich, podpis: de Sy tic; Janez Gal (1252-1261); pečat iz leta 1252: in Sitik, podpis: Sytieensis; Conrad (1266-1280): pečat iz leta 1278: Sitik, podpis: Sytik; Janez (1336- 1341): fragment pečata iz leta 1340: .. .tich, podpis: Syttich; Peter (134:9- 1360): pečat iz leta 1350: Sytich, podpis: Siticensis; iz leta 1358: Syttich, podpis: Sytich; Urban Baradižič (1516-1523) : pečat in podpis iz leta 1522: Sitich; pozneje prihaja pogosteje Sittich — Sitticensis. V glavnem najdemo naslednje podajanje imena: Sytik — Sitik — Si¬ tich — Sytich -— Sittich — Sitticina — Siticina v samostalniški obliki; v pridevniški obliki pa: Siticensis — Syticenisis — Sitticensis. Tbji viri že v 12. stol. pišejo končni eh, dočim se domači drže še tja v začetke 15. stol. k; prvi pišejo od spočetka na splošno i v prvem zlogu, dočim domači na sploš¬ no y; ko začno podvajati t, se y začne pretvarjati v čisti i. Začetnica sedaj določenega imena je S (Stična); pred tem je bila Z (Zetična). Pred upeljavo gajice (v Bleiweisovih Novicah), ki je na podlagi slovanske fonetike določila lastne znake za s in z (kakor tudi za šumevce), v pisavi ni bilo razločka med začetnim s in z, ker je slovenski jezik bil pod- 96 Canivez, Stat cap. gen. I, 251 (k letu 1200): Quia in sigillis Ordinis quaedam discordia invenitur et quamdam videtur inducere novitatem, praecipitur, quatenus amodo in sigillis nulla discrepantia habeatur; sed sola et simplici effigie cum baculo, vel sine effigie cum manu et baculo annotetur. 97 Canivez, o. c. I, 487 (k letu 1218) : Unusquisque conventus Ordinis, qui proprium sigillum habet, frangat. — Nullus abbas de ceterd habeat duo sigilla. 98 Canivez, o. c. III, 411 sled.: Quilibet conventus proprium et speciale sigillum habeat, — habeatque abbatis sigillum proprium eiusdem nomen sculptum et quod deinceps in sigillo cuiuslibet abbatis vel alterius loči conventualis regiminis praesidentis, quocum- que nomine censeatur, ipsius nomen proprium exprimatur. 92 rejen nemškemu pravopisu. Pred novodobno izgovorjavo je ime imelo v prvem zlogu močan polglasnik, ki prehaja v i ali celo v a. Besedni slovenski naglas je na ti; nemški nasprotno na prvem zlogu. Za pravilnost in torej prvotnost slovenskega naglasa na ti kaže: 1) listina iz leta 1190, v kateri tuji pisec napiše ime prisotnega stiškega opiata — kakor je slišal izgovoriti! — „de Sittieh" z naglasom na drugozložnem i. 2) Etimološko-zgodovinska razlaga Vetrinjskega Janeza z latinjeno besedo „Sit-hic“, kjer ima „hic“ kot krajev¬ no določilo tudi besedni poudar. 3) Prvozložni y je znak nenaglašenega zloga. Kakor moremo opaziti iz časovnega razvoja podajanja imena, se y pretvar¬ ja v i, ko začne nastopati dvojni t. Tu je viden vpliv germanstva, ki ne pozna končnozložnega naglasa; naglas na prvem zlogu je uničil slo¬ venski polglasnik ter s tem napravil prvi zlog dolg, drugi kratek — tako je prišlo do „šolskega“ imena Zatična! Še sredi 14. stol. je viden notranji boj za prvotno slovensko ime: prevzema sicer nemški dvojni t, a piše še vedno slovenski polglasnik y v prvem zlogu! Slovenski naglas na drugem zlogu ter polglasnik v prvem določata zven začetnici: nemščina izgovarja ,;Sitiih“ ter tudi „Zltih“. V slovenski fonetiki ni mogel biti začetni soglasnik — če naj izbiramo med s in z, kot bomo pozneje videli, je začetni soglasnik ž! — s, kar dokazuje ljudska izgovorjava v Zetična. Sedanje uradno preimenovanje je podleglo nemški fonetiki, ko je prevzelo začetnico s; iz slovenske je pa pre¬ vzelo prvozložni polglasnik ter prvotni slovenski naglas. Ker v slovenščini nenaglašeni polglasnik med s in t nima moči, je pa moral po „jezikovnem pravilu" izginiti. Tako smo prišli do iStične. Ime ,,Sitik — Sytik — Sytich“ je tudi na Koroškem ,pri Osojskem jezeru (n. pr. listina iz leta 1474 — c.a., A. 1228), ki je slovenski Žitiče. V stiski listini iz leta 1252 (d.d;a.) poklanja patriarhov vicedom „ecclesie syticensi“ letni donos od dveh kmetij in vinograda v „Sydinigendorf“ — Židinja vas ozi¬ roma Ždinja vas, oba kraja pisana v prvem zlogu enako. Slovenska dvozložna beseda Žiče ima v nemščini en zlog „Sits — Sitz“; i se pretvori v ei — ey, tako smo prišli do „Zajčkaga kloštra" ( ki se je moral umakniti slovenskemu Žiškemu!). Potemtakem mora biti tudi pri stiškem „Sitiku“ prvi zlog Ži-tik. (Primerjaj nešteto osebnih imen po Dolenjskem, posebno v stiski okolici, ki se pišejo Žitnik.) ,,Sitik“ ima končni soglasnik k oziroma ch. Istočasno nastopa v ustanovni listini poleg ,;Sitik“ tudi „Dobemik“, ki je slovenski Dobrnič. Stiški kronisti enoglasno podajajo tradicijo, da si je samostan izbral grb po krajevnem imenu. Tudi Vetrinjski Janez v začetku 14. stol. ve za to razlago, ki jo mo¬ remo slediti že v začetek 13. stol. (patriarhova listina iz leta 1239: ex Si- thicensd monasterio). Stična ima v grbu ptiča. Kakšni so bili redovni pred¬ pisi o samostanskem pečatu, smo že prej videli. V 13. stol. je krožni napis .prekinjen in vanj dejan trikotni podstavek, na katerem stoji opatova podoba. Pri opatu Martinu (1494-11500) in Janezu Glaviču (1500-1509) je podstavek umaknjen v notranji krog, v presledek pa vdelana redovna lilija. iPri Uiibanu Paradižiču pa je prvič zaslediti namesto lilije majhen grb s podobo ptiča; isti opat ima istočasno še mali prstni pečatnik, kjer je upodobljen le ptič ter opatove začetnice V(rbany) A(bbas) Z(u) S(itich). Nekako istočasno je samostanski grb prišel tudi v drugih cistercijanskih samostanih kot nekaj bistvenega v pečat (v iStamsu n. pr. med leti- 1484 in 1501). Pucelj poroča, da je bila v samostanski obednici vedno živa papiga kot spomin na prvega ptiča ki je dal kraju ime. Po tradiciji je bil dozdeven ptič, ki je ob prihodu 93 prvih redovnikov klical „siit hie!“ zelena žolna. Papiga (nemško Wellen-Sit- tich) je prišla v Evropo precej kasneje, kot je 'bila Stična ustanovljena. Prvi redovniki so mogli v samostanski grb vzeti ptiča le iz besede, ki je to izražala. Vetrinjski Janez pravi, da je ime samostana povzeto z dvoj' nega (unitive): iz zvena dosedanjega imenovanja kraja ter iz klica „sit-hic“. V „Žitik“ ni ptiča, ampak v „žitič“. Stojimo pa sedaj pred drugim vprašanjem: ali je z „Sitik“-om podan v resnici Žitič, ali naj pri njem preidemo neposredno na Žitično. Žitič je slovensko osebno ime 5 ki ga še v dvanajstem stoletju sre¬ čujemo (n. pr. v listinah možaškega samostana). V času, ko prvič v listinah zasledimo slovensko ime Žitična — „Siticina“ (konec 16. stol.), so pisano ime „Sitieh“ vsekakor izgovarjali, kakor je bilo pisano, torej „Zitih“ ali ,ySi- tih“ ter ne kot „Žitič“. Tudi v ustanovni listini leta 1136 pisano ime „Sitik“ so čitali, kakor je bilo pisano. Če naj bi bilo že ob naselitvi prvih redovnikov v* narodu ustaljeno ime Žitič — Si tik, bi ga poznejši rodovi ne mogli brez nadaljnega spreminjati, posebno če imamo pred očmi nemški jezikovni in. upravni vpliv, ki je sredi 13. stol. močneje začel nastopati proti narodnim težnjam. Zato moramo računati, da je kraj imel že leta 1136 domače ime Žitična. Laščina je slovenska imena prevzemala v neokvarjenih oblikah (n. pr. leta 1476 „ecclesia s. Bartholomei in Cozeuie"; leta 1496 „datum Lu- biane“; leta 1596 „capellanus Novaemestensis"; leta 1599 „in oppido Costa" niauiza“; „prope Lythiam“ — v.nšk.a.), dočim jih je nemščina izmalikovala. in prikrojevala po svoje, jih prevajala ter 'krajšala; posebno rada se je znašala nad slovenskimi končnicami. Tako razumemo, da je nemščina enak naziv dala koroškim 1 Žitičem kakor dolenjski Žitični. Torej v ustanovni listini pisano ime „Sitik“ ni bilo fonetično Žitič temveč Žitik, ker je „Sitik“ nem¬ ščini prikrojeno ime za Žitično 99 . Posestvo Žitično (kakor enako Žitiče) je nekdaj lastoval veljak Žitič,, ki je moral biti odlična osebnost v slovenski preteklosti in pomemben zemlji¬ ški svobodnjak, ker na prostrano ravnino ni pustil naselitve tujih ljudi ozi¬ roma kmečkega naselja. 99 Domači jezikoslovci so se bavili z imenom Stična — Zatična, kaj naj bi pomenilo: nava¬ jali so besede kot stikati, zatikati, zatik in podobno; zgodovinar Milko Kos je menil, da v imenu najbrž tiči beseda Žitko. — Najprej je bila Žitična, v prejšnjem stoletju so predpisali Zatično, zadnjih štirideset let Stično; treba se bo vrniti na prvotno, pravilno* domačo Žitično ! 94 ALOJZIJ ODAR VPRAŠANJE O SLOVENSKI TEOLOGIJI PREGLED Dva pomena. — O čem bo govor? I. — Naloge teološke fakultete. — Prva naloga ljubljanske teološke fa¬ kultete: posredovati med vzhodom in zapadom. — Druga naloga: graditi slovensko! teologijo. — Pomen teologije za narod. — Pomen slovenske teolo¬ gije za slovenske duhovnike. — IPomen slovenske teologije za slovenske izo¬ bražence. — Pomen slovenske teologije za slovenske katoliške izobražence. — Slovenska teologija je potrebna tudi danes. II. — Vprašanje o razvojni stopnji slovenske teologije. — Mejnik v raz¬ voju. — Revije in listi. — Sholastična filozofija. — Apologetika. Nauk o Cerkvi. — Vzhodna teologija. — Dogmatično bogoslovje. — Pastoralna teolo¬ gija in stroke, ki so se od nje odcepile. — Cerkveno pravo. Cerkvena zgodo¬ vina. — Biblične vede. — Sociologija. — Cerkvena umetnostna zgodovina. — Prevod Cerkvenih Očetov in Rimskega Obrednika ter misala. — Nabožna literatura. — Veliki slovenski škofje - teološki pisatelji. — Zaključki. III. — Izpopolnitev teološke terminologije. — Prevodi temeljnih teolo¬ ških del. — Akademski teološki učbeniki. — ,jSume“ — Teološke revije. — Dela, ki jih potrebujemo. — Kritika. — Organizacija. DVA POMENA Če namesto slovenska teologija zapišemo teologija Slovencev, postane jasno, da more izraz pomeniti dvoje namreč teološka dela, ki so jih pisali Slovenci, ali pa teološka dela napisana v slovenskem jeziku. Če bi govorili o slovenski teologiji v pr verni pomenu, bi se bavili s teo¬ loškimi deli, 'M so jih napisali avtorji Slovenci v kateremkoli jeziku, zvečine v slovenskem, latinskem ali nemškem jeziku, poedina dela pa tudi v angle¬ škem, francoskem, italijanskem in raznih slovanskih jezikih. Vidik pod ka¬ terim bi tako govorili o slovenski teologiji, bi bil torej le ta, da so bili ar * Razprava je bila prvič objavljena v šapirografiranem Vestniku slovenskega bogoslovja v San Luisu, “Misel”, Letnik III, str. 114-147. Prelat dr. Odar jo je izročil uredništvu “Vrednot” za objavo v rednem tisku. Nameraval je tudi razširiti zgodovinski del zat dobo po letu 1945. Opomba uredništva. 95 tor j i teh del Slovenci, pa naj so živeli v „stari“ ali „novi“ slovenski domo¬ vini (v Ameriki) ali kjerkoli na svetu. 1P0 zgledu slovenskega! 'biografskega leksikona (iS.B.I.) bi mogli vidik razširiti toliko, da bi zajeli še tiste avtorje drugih narodnosti, ki so, ali živeli na slovenskem ozemlju v geografskem pomenu, ali pa so pisali o stvareh, ki se posebej tičejo Cerkve in. teologije med našim narodom ali na našem narodnem ozemlju. Dela, ki bi nam predstavilo slovensko teologijo v tem pomenu, še nimamo. Veliko podatkov je sicer o avtorjih že zbranih v SBL, toda še zdavnaj niso vsi; vrh tega pa še niso sistematično obdelana dela, ki bi prišla v poštev. Obdelati bi bilo treba še celo vrsto teoloških rokopisov, ki jih hranijo slo¬ venske knjižnice, zlasti Univerzitetna in Semeniška knjižnica v Ljubljani, pa tudi druge (v Celovcu, Gorici, Mariboru, razne samostanske knjižnice). Tako delo, ki bi opisalo prizadevanje slovenskih teologov, bi bilo prav gotovo koristno. Pokazalo bi Slovencem samim, kaj so njih rojaki in tujci, ki so živeli med njimi, storili na teološkem polju. Opozorilo pa bi zlasti mednarodni svet na naše avtorje, ki jih skoro nič ne pozna. Toda nimamo pred očmi slovenske teologije v tem pomenu, ko hočemo govoriti o njenem vprašanju, marveč nam gre za slovensko teologijo v ob¬ jektivnem pomenu, za teološka dela napisana v slovenskem jeziku. Pri teh delih moramo razlikovati dve skupini. V prvo spadajo tista, ki so napisana „slučajno“ v slovenskem jeziku, a bi mogla biti tudi v kakem drugem brez kake škode za zgradbo slovenske teologije. V drugo pa štejemo tiste, ki sistematično grade teologijo med slovenskim narodom ali pozitivno k njej prispevajo. Tu se oziramo le na dela iz druge skupine. O ČEM BO GOVOR Ko smo pojem slovenske teologije tako opredelili in ga zožili na teološka dela v slovenskem jeziku, ki sistematično goje teološko znanost med sloven¬ skim narodom, nastane vprašanje: prvič: ali sploh obstoji vprašanje slovenske teologije, to se pravi: ali ima slovenska teološka znanost kakšen poseben .pomen in zato pravico do •obstoja in drugič: če ju ima, katere bi bile njene najbolj nujne naloge. Odgovor na ta drugi del vprašanja pa zavisi od razvojnega stanja, v katerem se slovenska teologija sedaj nahaja. Tako nam bo razpadla razprava na tri dele. V tujini, živeči med tujim narodom, ki natm je pogosto v vsem tuj, ču¬ timo domovino bolj kot doma; tudi njeni problemi so nam bližji in bolj ra¬ zumljivi, kot so nam bili, ko smo živeli še sredi njih. Velika zemljepisna od¬ daljenost in opazovanje razmer pri tujih narodih sta nam .povečala spo¬ sobnost, da moremo gledati na slovenske kulturne probleme bolj umerjeno in bolj objektivno, kot smo mogli doma, da niti ne omenjamo tega, kot jih morejo sedaj doma. Marsikaka upravičena sodba se more danes v tujini izreči o naših vprašanjih, ki se doma nikdar ni mogla. To velja za vsa naša vpra¬ šanja; tudi teološka niso izvzeta. 96 I. NALOGE TEOLOŠKE FAKULTETE Slovenska teologija je bila v letih po prvi svetovni vojni (1914-1918) v tesni zvezi zlasti z ljubljansko teološko fakulteto, ki je bila sestavni del državne univerze v Ljubljani. Vsaka univerza, kakor tudi vsaka njena fa¬ kulteta pa ima trojno nalogo, namreč gojiti znanost, uvajati slušatelje v znanstveno delo in pripravljati narodu akademsko izobražene ljudi za po¬ klice z akademsko izobrazbo. Niaobmjeno na teološko fakulteto ise to pravi, da ima ta naslednje tri naloge: 1) gojiti teološko znanost, 2) uvajati slu¬ šatelje v znanstveno teološko delo, 3) izobraževati slušatelje za duhovniški poklic. Prva naloga teološke fakultete je torej, gojiti teološko znanost; po tej specifični nalogi se torej teološka fakulteta razlikuje od drugih visokih teoloških šol. Katoliških teoloških fakultet, ki naj torej prvenstveno goje teološko znanost, je po svetu veliko. Če naj se ustanovi kakšna nova in se njena usta¬ novitev resno pripravlja glede na glavno nalogo, mora biti primeren in za¬ dosten razlog, ki opravičuje ustanovitev novega znanstvenega zavoda. Namen gojiti teološko znanost na sploh, je presplošen. Vsaka fakulteta mora izbrati posebno panogo te znanosti kot svojo osrednjo nalogo. Drugače ni zadostnega razloga, zakaj naj bi se ustanovila nova fakulteta. PRVA NALOGA LJUBLJANSKE TEOLOŠKE FAKULTETE: POSREDOVATI MED VZHODOM IN ZAPAHOM Ljubljanska teološka fakulteta je ob svoji ustanovitvi (1. 1919) kot tak poseben vidik in nalogo navajala posredovanje med vzhodom in zapadom, med vzhodno in zapadno teologijo. Navajala je to zlasti komisija, ki je do¬ kazovala, naj bo teološka fakulteta sestavni del državne univerze. Ta vidik in naloga sta brez dvoma tehtna. Za posredovanje med katoliško in vzhodno teologijo, med katoliškim zapadom in pravoslavnim vzhodom, so brez dvoma najbolj sposobni katoliški slovanski narodi. Od teh narodov pa so prihajali, kakor so bile razmere do druge svetovne vojne, najbolj v poštev Slovenci. Poljaki in Hrvati so bili zaradi neposrednega sosedstva s pravo¬ slavnimi Rusi oz. Srbi iz historičnih in narodnih razlogov za to delo manj sposobni ali, bolje povedano, manj voljni vršiti ga. Katoliški Čehi in Slovaki pa so imeli doma druge težave. Katoliški Slovenci bi mogli v resnici vršiti na tern polju prav svojstve¬ no nalogo, ki bi je noben drug narod tako ne mogel opraviti. Dosti laže bi se mogli vživeti v vzhodno slovansko dušo, kot pa se morejo člani neslovan¬ skih narodov n. pr. Nemci ali celo Španci. Pri Špancih more biti n. pr. znan¬ stveno zanimanje za vzhodno teologijo le šport poedinca, kakor če bi se kdo izmed Slovencev posebej znanstveno pečal s pokristjanjenjem Južne Amerike. Pri Slovencih pa bi moglo biti znanstveno zanimanje za krščanski vzhod veliko bolj splošno in sistematično. Komisija za ustanovitev ljubljanske teološke fakultete, navajajoč kot odločilen razlog za bivanje ljubljanske teološke fakultete zgoraj omenjeno 97 posredovanje, je mislila dobro in pravilno. Komisijo so sestavljali oba Uše- nienika, Aleš in Franc, ter Zone. Ti so bili prvo jedro profesorskega zbora ljubljanske teološke fakultete; vsi trije so bili prej redni profesorji v ljub¬ ljanskem semenišču. Prof. Grivca takrat ni bilo v Ljubljani, bil je namreč v letih 1919 do 1920 profesor na zagrebški teološki fakulteti. Znanstveno delovanje ljubljanske teološke fakultete pa se do 1. 1945 ni toliko razvijalo v tej smeri, kakor bi morda kdo pričakoval. Razlogov za to je več; eni so osebne, drugi stvarne narave. Nekaterih izmed njenih prvih profesorjev, ki so prišli iz drugačnega kulturnega kroga, delovanje v tej smeri ni prijelo. Komisija, ki je pripravljala ljubljansko teološko fakulteto, je hotela pokazati, da je teološka fakulteta slovenska, ne samo „kranjska“; zato je povabila v profesorski zbor po dva profesorja iz vsakega slovenskega bogoslovnega učilišča. Za Goričane sta prišla dr. Josip Srebrnič in dr. Josip Ujčič, ki je bil takrat eden izmed direktorjev v duhovniškem zavodu Avgu- štineju na Dunaju, za Korošce dr. Ehrlich in dr. Rožman, za Lavantince dr. Lukman in dr. Slavič. Umevno je torej, da niso imeli vsi navdušenja za znan¬ stveno delo v smeri, ki jo je nakazala komisija. Imeli pa so vsi tudil preveč ostalega dela, ki se zahteva od profesorjev na teološki fakulteti. Bilo je namreč premalo profesorjev, da bi se vsi mogli specializirati v omenjeni smeri. Manjkala pa je tudi primerna knjižnica za to delo. Vrh tega ni ljub¬ ljanska teološka fakulteta v Jugoslaviji nikdar imela pravega miru: vedno ji je grozilo, da jo bodo okrnili ali opustili. Ni bilo zadostnih kreditov. Bcr litične razmere v Jugoslaviji so bile take, da omenjenega dela niso podpi¬ rale, marveč celo ovirale. Manjkalo pa je končno tudi primernega organiza¬ torja takega dela. To posredovalno delovanje ljubljanske teološke fakultete ni moglo imeti, pa naj bi ga bilo še veliko več, za slovensko teologijo kot tako kak večji po- pem; saj bi se moralo vršiti v latinskem ali kakem modememi svetovnem je¬ ziku (v francoskem), če je res hotelo biti posredovalno. To delovanje je bila pač važna funkcija ljubljanske teološke fakultete v mednarodnem svetu, ne pa toliko v slovenskem narodu. DRUGA NALOGA: GRADITI SLOVENSKO TEOLOGIJO Druga naloga ljubljanske teološke fakultete je bila ta, da zgradi slo¬ vensko teologijo. Ta naloga seveda ni bila sama njena, marveč tudi drugih slovenskih teoloških zavodov. Teološka fakulteta pa je imela nalogo, da to delo vodi, pospešuje in organizira. Toda rekli smo že, da si moramo biti tu najprej na jasnem, ali ima slo¬ venska teološka znanost v polnem pomenu besede kakšen poseben pomen. Mislimo namreč na slovenski narod. Slišali so se pri nas razni dvomi o tem. Toda če imamo pred očmi, kakšen je pomen teološke znanosti v kulturnem svetu sploh, ne bo težko odgovoriti na gornje vprašanje. POMEN TEOLOGIJE ZA NAROD Napreden katoliški narod ne sme biti brez teološke kulture, sicer ne bo mogel biti napreden in katoliški. Vi narodu, ki hoče biti kulturen in se kot 98 tak v svetu uveljaviti, se morajo gojiti vse zanj potrebne im koristne zna¬ nosti; prav tako tudi filozofija in teologija. Za usodo kakega naroda so ideološke vede večkrat bolj pomembne kot naravoslovne, eksperimentalne in tehnične. Vzgoja naroda je odvisna od filozofske in teološke usmeritve. Čim bolj, v narodu raste znanost sploh, tem bolj bi se morala razvijati v njem tudi katoliška znanost; drugače pride v narodu do usodnega neso¬ glasja med vero in znanostjo, če se narod v drugih strokah dvigne do pravih znanstvenih višin, v teologiji pa ne napreduje, marveč ostaja na ravni po¬ ljudnega nabožnega slovstva, ne more teologija več usmerjati. Po svoje se v njem obnovi naziranje averoistične in judovske filozofije srednjega veka o dvojni resnici, o filozofski (znanstveni) in teološki. Teologija postane za znanstvene kroge v narodu manj vredna; verske resnice znanstveno neute¬ meljene. Toda ali ni zadosti, da hi bili v narodu teološko izobraženi posamezniki, ki bi prenešeli rezultate katoliške vere drugih narodov, samostojna teološka znanost pa odveč? Na to je odgovoriti prvič, da se za adekvatno razumevanje in prenašanje znanstvenih rezultatov zahteva v ljudeh, ki to delajo, visoka znanstvena stopnja im vsaj poskušanje tudi samostojnega znanstvenega de¬ lovanja. Drugič pa se nobena panoga znanosti v kakšnem narodu me more zadovoljiti le s prenašanjem rezultatov znanosti pri drugih narodih. Ni mo¬ goče uvideti, zakaj bi to le pri teologiji bilo drugače. Zdi se, da se marsikje tudi v cerkvenih krogih in celo visokih ne zave¬ dajo zadosti pomena teoloških znanosti za življenje posameznega katoliškega naroda, drugače si ni mogoče predstavljati, zakaj se tako malo menijo za njem napredek. Že samo poučevanje teologije večkrat ni na znanstveni višini; vrh tega pa še brez vsake zveze s potrebami naroda, v latinskem jeziku, brez navajanja strokovnih izrazov v domačem jeziku in ne da hi se omenjali mo¬ derni in aktualni problemi. Žq poučevanje teologije torej večkrat ne doseže ravni poučevanja v univerzitetnih predavalnicah, da o znanstvenem prouče¬ vanju teologije sploh ne govorimo. So škofije, kjer se poučevanje teologije kljub ponovnim prepovedim svete stolice smatra za postransko delo nekaterih duhovnikov,, ki se uradno; določijo za teološke profesorje in se presedajo po katedrah, kakor bi bile katedre cerkvene klopi. Sedaj poučujejo en 1 predmet, sedaj zopet drugega, brez vsakega ozira na sposobnost. Gimnazijskemu uči¬ telju za grščino ne dajo poučevati matematike, v teologiji pa je vsak za vse „dober“. Slušatelji, ki so obsojeni, da obiskujejo take teološke kurze, se nikdar ne navadijo znanstveno misliti, njih teološka izobrazba ne more biti solidna in globoka. To smo navedli le zaradi tega, da razumemo, zakaj marsikje teologija ni več vodilna v kulturi sicer katoliškega naroda. Saj ne more biti, ko prav za prav znanstvena teologija v takem narodu niti ne biva. POMEN SLOVENSKE TEOLOGIJE ZA SLOVENSKE DUHOVNIKE Samostojna slovenska teološka znanost pa je potrebna še iz drugih vi¬ dikov; najprej za duhovnike same, potem pa tudi za izobražene laike. Glavna teološka dela so napisana v latinskem jeziku in se še danes mnogo piše v tem jeziku. Vsak duhovnik mora znati latinsko, da mu ta dela 99 postanejo dostopna. To je popolnoma jasno. Če je tako, čemu je torej du¬ hovniku potrebna še teološka znanost v njegovem naravnem jeziku? 'Potrebo ne bo težko uvideti. Duhovnik si mora pridobiti teološko znanje iz latinskih učbenikov in mu v to namen zadošča znanje latinskega jezika, to stoji; toda uporabljati mora to znanje v jeziku svojega ljudstva, za kar pa mu ne zadostuje latinski pisani učbenik. Prav zaradi tega’ nastane večkrat težko nesoglasje med du¬ hovnikovim znanjem teologije in nje praktičnim uporabljahjem. Ker ne po¬ zna slovenskih izrazov za teološke termine v tujem jeziku in ker se zlasti ni navadil prenašati sholastičnega izražanja v moderno govorico, zato pogosto govori o verskih stvareh tako, kot bi se ne bil teologije nikoli učil. Večkrat se temu reče „preprosto“ govorjenje, dejansko pa je le nestrokovno in ne- neopredeljeno in to zato, ker bolje v svojem jeziku drugače morda učen teo¬ log ne zna. Tudi velik del našega nabožnega slovstva je bolehal za isto bo¬ leznijo. Teološka izobrazba, pridobljena v latinskem jeziku in v slogu, ki je tuj našemu času, ni imela pravega življenjskega stika z današnjimi ljudmi. Tož¬ ba, da manjka stika med Cerkvijo in življenjem, ki jo neprestano slišimo in je tako krvavo upravičena, ima velik izvor prav v neživljenjski teološki izobrazbi. S tem pa seveda nikakor nočem reči, naj se teologija ne poučuje latinsko, ne, le to bi rad naglasil, da se morajo za latinsko teološko terminologijo do¬ biti slovenski strokovni izrazi, in da se mora duhovnik teologije ne le zase naučiti, marveč jo mora tudi znati prenesti v sodoben moderni jezik, sloven¬ ski duhovnik konkretno v slovenski jezik. Tega dvojega pa mlademu slovenskemu bogoslovcu nikdar ne more dati tuja univerza ali fakulteta bodisi mednarodna z latinskim jezikom ali pa kaka narodna s tujim modernim predavalnim jezikom. To mu morejo dati le domači teološki strokovnjaki, ko jih posluša ali vsaj bere njih spise. Na to se je tudi pri nas premalo pazilo. Tisti, ki ugovarjajo potrebi slovenske teološke znanosti, pozabljajo na ta vidik. Opomnim naj še na znano psihološko dejstvo, da težke stvari človek vse bolje razume, če so mu predloženi v domačem jeziku, kakor pa če so mu v tujem, četudi tega precej dobro zna. Materni jezik je le eden. Doumeva in izraža se v njem človek vse drugače, kot pa v tujem. Ponavljati za drugimi je lahko v tujem jeziku, ustvarjati pa je dosti težje in večkrat nemogoče. Spominjam se profesorja risanja v škofijski gimnaziji v Št. Vidu nad Ljub¬ ljano, Gašperja Porenta, ko je jokal od veselja, ko je bral prvo slovensko knjigo — o opisni geometriji. On se je moral tega predmeta učiti v nemščini. Kako drugače bi človek razumel, je dejal, če bi imel slovensko knjigo. Zakaj nam je Ušeničnikov učbenik o filozofiji tako priljubljen? Ker je sestavljen v jasnem, lepem slovenskem jeziku. Ko duhovnik dovrši običajni teološki študij, redko kdaj dopolnjuje svoje teološko znanje iz novih knjig v latinskem jeziku. Morda ni tako prav, a dejansko je tako. Znanje si dopolnjuje iz knjigi v modernih jezikih. Duhov¬ niki iz velikih katoliških narodov imajo to srečo, da najdejo mnogo teološke literature v svojem jeziku, tako izvirne kot prevodne. Odkar n. pr. bliže po¬ znamo špansko teološko literaturo, strmie gledamo, koliko je v španskem jeziku teoloških del, prevedenih iz tujih literatur. Poleg tega pa imajo Španci 100 še svetovno znana teološka dela v svojem lastnem jeziku. Španski duhovnik najde v svojem jeziku zadosti teološke literature; podobno francoski ali nemški duhovnik (vsaj do zadnjih časov). Pri slovenskem duhovniku pa je stvar drugačna. V svojem jeziku je našel malo strokovne teološke literature; še za vsak predmet po eno delo ne. Tudi poljudnih nabožnih del, ki bi mogla duhovniku kaj prida nuditi, ni bilo. Zato se je moral naš duhovnik ozirati po literaturah tujih narodov. Cela pokolenja slovenskih duhovnikov so stala v tem pogledu pod vplivom nemške teološke literature. Ker so naši duhovniki, ki so končali študije do pred kakimi petindvaj¬ setimi leti, obvladovali nemščino prav dobro in so zato tudi znali dobro pre¬ vajati iz nemščine v svoj jezik, tega pomanjkanja teološke literature v slo¬ venskem jeziku niso prav posebno čutili, zlasti še, ker je bilo nemško teolo¬ ško slovstvo takrat odlično, po vsebini bogato im vsestransko. V njem je naš duhovnik dobil skoro vse j kar je potreboval. Linška Theol. Quartalsehrift je bila na mizi vsakega našega boljšega župnika. V zadnjih petindvajsetih letih pa se je podoba spremenila. Na vseh poljih smo se Slovenci izvijali iz nemškega kulturnega kroga. Orientirati smo se začeli po Francozih, ki so imeli v Beogradu velik vpliv. V naših sred¬ njih šolah se je pouk nemščine močno skrčil, uvajala pa se je francoščina. Zato so se tudi naši, zlasti mlajši duhovniki začeli ozirati po francoski teo¬ loški knjigi, ki pa pri nas nikdar ni imela tolikega vpliva kot nemška. Upoštevati je treba, da nova gimnazija pri nas ni dajala toliko znanja v modemih jezikih, bodisi nemškem bodisi francoskem, kot ga je dajala stara gimnazija, ki je stala še pod avstrijskim šolskimi režimom. Padati je za¬ čelo tudi znanje klasičnih jezikov, predvsem grščine pa tudi latinščine, če¬ prav je ostalo še vedno na višji višini kot n. pr. v Italiji, da o Argentini sploh ne govorim. Smer teološkega izobraževanja slovenskih duhovnikov se je spremenila. Namesto vplivanja nemške teološke literature, ki pa je začela po prvi sve¬ tovni vojni in zlasti po letu 1933, ko je prišel v Nemčiji na oblast Hitler, padati po kvaliteti in kvantiteti, nastopi vplivanje francoske literature, ki pa pri nas ni mogla najti pravih tal in je tudi sama v sebi bila precej raz¬ klana (n. pr. ob problemu komunistične infiltracije). Pri naših bogoslovnih kandidatih se kaže manjša izobrazba v latinščini in slabše obvladanje moder¬ nih jezikov. Potreba po globokejši in obširnejši teološki izobrazbi klera pa je naraščala iz leta v leto. Povedano je nujno vodilo v zahtevo, naj slovenski duhovniški kandidat dobi možnost, da si prisvoji teološko znanje v slovenskem jeziku ob primer¬ nem upoštevanju latinskega izrazoslovja, podobno kot je dobival njegov ko¬ lega na junidični, filozofski, tehnični in medicinski fakulteti ljubljanske uni¬ verze svojo izobrazbo v slovenskem jeziku. IPraktično se je to reklo, da mora poznati dobro latinsko in slovensko teološko terminologijo; teološki predmeti, ki imajo posebno zvezo z razmerami v njegovi domovini, naj se predavajo v slovenskem jeziku, vrh teg-a pa naj se še nauči prenašati latinsko shola¬ stično govorjenje v moderen slovenski jezik, ki je užiten za sodobnega slo¬ venskega izobraženega človega (ikerigmatična teologija v slovenskem jeziku). Vse to pa bi mogla nuditi slovenskemu duhovniškemu kandidatu le slovenska teološka znanost. 101 POMEN SLOVENSKE TEOLOGIJE ZA SLOVENSKE IZOBRAŽENCE Rekli smo že, da je slovenska teološka znanost potrebna tudi oziraje se na slovenske izobražene laike; se razume, da ne v celoti im v svojem speci¬ fičnem strokovnem delu, pač pa po samem svojem obstoju, po svojih rezul¬ tatih in popularizirajočem kerigmatičnem delu. Vsak katoličan potrebuje za svoje življenje po veri mero teološkega zna¬ nja. Velikost tega potrebnega znanja je odvisna od ostale vernikove izo¬ brazbe. čim višja je ta izobrazba, tem večje mora biti tudi teološko znanje. Izobrazbo navadno merimo po treh formalnih stopnjah šolskega izobra¬ ževanja, čeprav seveda ne moremo vtakniti vse izobrazbe vanje in je je zato veliko zunaj njih. Toda pustimo to ob strani. Načelo, da mora stopnja teološkega znanja ustrezati stopnji splošne izobrazbe, velja kljub temu. Govorimo torej; o ljudškošolski, srednješolski in akademsko-strokovni (znanstveni) izobrazbi. Tako je tudi teološko znanje ljudskošolsko, srednje¬ šolsko in akademsko-strok-ovno (znanstveno). Stopnji izobrazbe pri katoličanu mora ustrezati tudi stopnja teološkega znanja, smo rekli. Razlog je ta, ker se mu v primeru, da je stopnja teološkega znanja prenizka, podre, ali je vsaj velika nevarnost, da se mu podre, rav¬ novesje med vero in znanostjo, ki ga mora vsak zase ustvariti, če noče do¬ živeti notranje katastrofe, če si pridobi človek splošno srednješolsko izo¬ brazbo, glede teološkega znanja pa ostane na ljudskošolski stopnji, se mu skoraj vedno zmede lestvica vrednot. Vera mu postane ali nekaj iracional¬ nega ali nekaj umsko manj vrednega. V najboljšem primeru se je drži le zaradi avtoritete, navadno zaradi tradicije. Podobno velja, kadar postane izobrazba akademsko znanstvena, teološko izobraževanje pa je ostalo na srednješolski stopnji. V svoji stroki se tak človek poglablja vedno bolj in bolj, spozna, da je zapustil gimnazijo prav za prav kot tabula rasa, uvaja se v znanstvene metode, jih preskuša in upo¬ rablja, dosega uspehe in odkritja, v teološkem znanju pa je formalno ostal na stopnji zgolj pasivnega sprejemanja brez znanstvenih metod, na kakršni je bil ob slovesu s srednje šole, v stvarnem oziru pa je na slabšem kot je bil takrat, ker je mnogo tega, kar je ob maturi vedel iz teologije, pozneje po¬ zabil. Če kdo nel živi po veri, pozabi skoro vse, kar je o veri vedel, še celo najbolj preproste molitvene obrazce. Razkol med znanostjo in vero je v njem vedno večji. Ker pa človek v svoji duši razkolov prenašati ne more, si zadevo poenostavi in obračuna v takem slučaju prej ali slej z vero. Čim globlji duh je kdo, čim bolj prodira v tajnosti znanosti, tem večje mora biti njegovo teo¬ loško znanje, da ne pride v takem človeku do katastrofe. Vera ostane vedno rationabile obsequium, ob sodelovanju volje in božje milosti vedno dej uma. Kdo naj takemu izobraženemu duhu posreduje njegovo teološko znanje, kdo naj bo njegov oznanjevalec vere, da govorim s svetim Pavlom? Redno more storiti to le domača teološka znanost. Znanstveno prizadevanje domačih (teoloških znanstvenikov, ki jih tak človek sam vidi, pozna in z njimi občuje, mu najprej ustvari vtis, da je teo¬ logija tudi znanost z resnimi znanstvenimi metodami, kot je njegova stroka znanost. Večkrat je že samo od tega vtisa veliko odvisno, čeprav ne trdimo, da more sam ohraniti vero. Pač pa je ob takem 1 vtisu premagana skušnjava, prezirati teologijo kot nekaj neznanstvenega. Tu je utemeljen velik apologetičen in pastoralen pomen;, da tako rečem, 102 teološke fakultete v družbi ostalih fakultet na državnih univerzah. Ker so profesorji take teološke fakultete voljeni kot profesorji drugih fakultet v fakultetnem svetu domače fakultete in se izvolitev potrdi ali odkloni v uni¬ verzitetnem svetu, ko se je predlog z utemeljitvijo vred prebral in predeba- tiral, poznajo vsi profesorji cele univerze znanstveno vrednost posameznega profesorja, tudi teološkega, in slišijo govoriti o njegovih znanstvenih delih. Tako tvori domača teološka fakulteta, zlasti če je na visoki znanstveni stop¬ nji, most med svetno znanostjo in Cerkvijo. Takšen most, ki večkrat pred¬ stavlja zadnji kontakt med to znanostjo in Cerkvijo, more prinašati velike koristi. Separiranje teologije od ostalih znanosti pa ima nasprotno za posle" dico preziranje teologije od strani ostalih znanstvenih panog in pospešeno odtujevanje le-teh od Cerkve. Zlasti še, če zdrkne znanstvena raven teološkega učilišča, kar se rado zgodi, kadar se profesorji imenujejo, ne pa volijo, za¬ kaj pri imenovanju večkrat ne odloča znanstven® kvalifikacija, marveč drugi razlogi. Vrh tega pa na zgolj cerkvenih teoloških šolah, četudi s pravicami fakultete, profesorji nimajo tistega osebnega ugleda ne finančnega položaja kot na državnih fakultetah, kar le slabo vpliva na znanstveno prizadevanje teh profesorjev. Domača teološka znanost pa ne dviga samo veljave teologije pri svetnem svojim obstojem imponira izobraženim ljudem, ko jim ad oeulos nudi dokaz, da je tudi teologija znanost. To more storiti le domača: teološka znanost, ne pa tuje, ker ljudje, za katere gre, s teološko znanostjo tujih narodov ne pri¬ dejo v stik. Ljubljanska teološka fakulteta je v krogu ostalih fakultet ljub¬ ljanske univerze uživala ugled. V univerzitetnem svetu (v žboru vseh raznih profesorjev vse univerze) in v univerzitetnem senatu (ki sestoji iz vseh dekanov, prodekanov, prorektorja in rektorja) ni bilo napadov na teologijo, marveč prej spoštovanje. Aleš Ušenionik n. pr. je užival na vsej univerzi velik ugled. Domača teološka znanost pa ne dviga samo veljave teologije pri svetnem izobraženstvu, marveč mora izobražencem nuditi tudi zadostne odgovore v verskih in moralnih vprašanjih. Z rezultati svojega znanstvenega dela jim more razprševati verske dvome. Po svojem kerigmatičnem delu pa more apo¬ stolsko delovati med njimi. Nikdar ne smemo izgubiti izpred oči, da ima tako apostolsko delo med izobraženstvom in prizadevanje Cerkve za ugled v znanstvenem svetu izred¬ no Velik pomen za pasterizacijo celega naroda. Če bi zajeli s pastoralnim delom večino kmečkega in delavskega stanu, ne pa tudi inteligence in pose¬ bej znanstvenikov, ne moremo reči, da je Cerkev že dobro zasidrana v na¬ rodu. Iz versko indiferentnih ali celo ateistično usmerjenih fakultet bo vedno prihajala inteligenca, ki bo usmerjena proti Cerkvi ali vsaj mimo nje. Znan¬ stveni spisi, spisani v versko indiferentnem ali celo protiverskem duhu, bodo stalno povzročali hudo škodo v verskem pogledu. Odtod sledi, da nikdar ne gre podcenjevati pomena, ki ga ima delo, da se preprečuje razkristjanjeva- nje inteligence in znanosti, marveč, če mogoče, de se še pokristjanita inte¬ ligenca in znanost. Domača teološka znanost more, kakor smo rekli, v tem oziru veliko sto¬ riti; morda bolj indirektno kot direktno. Toda tudi indirektne metode so ko¬ ristne in včasih so edino one možne. Po njih se n. pr. ravna Cerkev v moder" nem misijonskem delovanju pri kulturnih narodih, pri Japoncih, Indijcih In muslimanskih narodih. Zato njeno prizadevanje za ustanavljanje visokih 103 šol in univerz v teh misijonskih deželah ter skrb, da bi uživala ugled v znanosti teh narodov. O vplivu, ki so ga imeli n. pr. posamezni profesorji ljubljanske teološke fakultete na svoje kolege iz drugih fakultet, seveda ne morem tu govoriti. Msgr. Tomo Zupan popisuje v svojih spominih na dr. Janeza Mencingerja, da ga je ta slovenski pisatelj nekaj časa pred smrtjo prosil za primerno knjigo o duhovnih rečeh in da mu je on svetoval Poulinovo knjigo „Na poti v večnost"; in da je ta knjiga potem ugodno vplivala na pisatelja. Take in podobne zgodbe niso osamljene... Vtis, da je teologija znanost, spoštovanje do teoloških profesorjev kot znanstvenikov in tudi prijateljski stiki s temi profesorji še ne pomenijo nuj¬ no, da je znanstvenik, pri katerem je domača teološka znanost to povzročila, že veren katoličan — zakaj vera je akt uma, volje in milosti božje —, toda to more biti pot, po kateri Bog znanstvenika pripelje k sebi, ali pa sredstvo, s katerim ga obvaruje, da vere ne bo izgubil. POMEN SLOVENSKE TEOLOGIJE ZA SLOVENSKE KATOLIŠKE IZOBRAŽENCE Med katoliškimi izobraženci laiki, zlasti v vrstah tistih, ki delujejo v organizacijah Katoliške akcije, jih je danes mnogo, ki čutijo, da jim je po¬ trebno bolj globoko in bolj temeljito teološko znanje. Tudi v Sloveniji smo imeli precej takih ljudi, moških in žensk, in bi jih imeli vsak dan več. Štu¬ dij teoloških vprašanj je bil n. pr. v organizaciji Katoliške akcije za dijake- akademike zelo globok, prav tako pa tudi v organizacijah za inteligenčne stanove. Takim ljudem ne zadostuje več le teološko znanje, ki jim ga poleg šolskega verouka nudi nabožna literatura, četudi boljše vrste, marveč bi že¬ leli proučevati pravo strokovno teološko literaturo in vire. Duhovniki ne smemo tega dejstva omalovaževati, marveč gledati v njem eno izmed znamenj nove katoliške renesanse. Ne čudimo se, če jim navadni cerkveni govori ne zadostujejo, ali če ise jih udeležujejo le s težavo, ali če tožijo, da ne vzamejo radi v roke cerkvenih listov. Če so namreč ti ljudje zaradi svojega znanstvenega delovanja že navajeni znanstveno misliti, jih govorniški okras, ki večkrat zakriva praznoto misli, 'ali površni sestavek vf nabožnih listih le odbijeta, namesto da bi jim tešila hrepenenje po glob¬ ljem znanju. Med takimi laiki dobimo včasih človeka, ki ima dosti več smisla za ted- loško izobrazbo in čuti večjo potrebo po njej kot marsikak duhovnik, če bi imel tak človek duhovniški poklic ali sicer možnost postati duhovnik, bi po¬ stal odličen teolog; izbral si je neduhovniški poklic, toda čuti, da potrebuje globljo teološko izobrazbo, zlasti če deluje apostolsko v organizaciji Katoli¬ ške akcije za inteligenčne poklice. Globlja teološka izobrazba za takega človeka ni šport, marveč resna zadeva. Kader takih teološko dobro izobraženih ljudi bi pomenil veliko duhovno silo v vsem javnem življenju. Tem ljudem more v teženju po globljem teološkem znanju ustreči le do¬ mača teološka znanost, v glavnem iz razlogov, ki smo jih navedli že zgoraj. Končno naj še omenimo, da je za katoliški prerod inteligence nujno po¬ trebno, da se za akademsko dijaštvo uvedejo stalni kurzi, kjer hi se s kato¬ liškega in teološkega vidika na znanstveni višini obravnavala aktualna vpra~ 104 sanja posebno se tista, ki se v univerzitetnih predavalnicah obravnavajo z versko indiferentnega, pozitivističnega, naturalističnega ali celo odkrito materialističnega in ateističnega vidika. Duhovnik, ki se ne posveča znanosti, redno taki nalogi ne bo kos. Slušatelj bo kmalu opazil, da se v univerzitetni predavalnici predava bolj resno, z večjim znanstvenim aparatom, bolj me¬ todično, z večjo razgledanostjo, čeprav seveda z zmotnega izhodišča. Toda na mladega človeka zlasti močno vpliva način, kako se predmet obdelava. SLOVENSKA TEOLOGIJA JE POTREBNA — TUDI DANES Poleg navedenih razlogov so še drugi, ki dokazujejo pomembnost domače teologije. Tako je n. pr. za (umevanje zgodovine katoliških narodov potrebno poznati teologijo, pa naj gre za splošno zgodovino ali pravno ali umetno¬ stno ali tudi literarno in filozofsko. Toda pustimo to ob strani, zakaj že iz zgoraj povedanega sledi, da je vsakemu katoliškemu narodu v modernem času potrebna lastna teološka znanost; to se pravi: lastni teološki znanstve¬ niki kakor tudi lastna teološka literatura, bodisi povsem strokovna, bodisi tista, ki se bavi s kerigmatično teologijo ali pa z resno popularizacijo re¬ zultatov teološke vede. e, Kar velja o drugih katoliških narodih, velja tudi o slovenskem, posebej še iz razlogov, ki smo jih navedli, ko smo govorili, kako smo se Slovenci tr¬ gali iz nemškega kulturnega območja. Slovenska teologija ima pravico do obstoja inl je zato upravičena; a ne samo upravičena, marveč naravnost potrebna. Ugovor, da bi narodna teologija utegnila poplitviti teološko znanje, za¬ vreti njegov razvoj ali celo, da bi bila nevarna pravovernosti ali vsaj cerkve" nosti, je neutemeljen. Nad narodnostno teologijo bdi cerkvena hierarhija, ka¬ kor nad tisto, ki se predava v latinskem jeziku. Včasih so se bali prevajati svetopisemske ali liturgične knjige, češ da je nevarnost, da bi se kak izraz ne prevedel pravilno in bi nastala zmota tudi glede vsebine. Danes taka bojazen ni več upravičena. Kulturni narodi so napredovali in njih jeziki so' se čudovito razvili; prav nič ne zaostajajo za latinščino, različne odtenke v pojmih pa morejo izraziti celo z večjo preciznostjo kot latinščina. Na takšni stopnji razvoja je danes tudi slovenščina. Čaka le teologov znanstvenikov, ki bi bili tudi umetniki v jeziku. .Slovenska teološka znanost je potrebna tudi v današnjih dneh, ko slo¬ venski narod ječi pod komunističnim režimom. Vplivati seveda na slovenskem ozemlju ne more tako, kot bi mogla, če bi tam vladala svoboda. Bila bi pa težka škoda, če bi se v tem času pretrgala slovenska teološka tradicija. V življenju narodov in v razvoju kulture nastopijo včasih dobe, ko gre le zato, da se vzdrži, 'Taka doba je morda današnja za -slovensko teologijo. Vzdržati in pripravljati pot za lepšo bodočnost! Tudi tisti, ki smo danes zunaj trpeče domovine, pa se zanimamo za teo¬ logijo, ne smemo tega pozabiti. Treba je vzdržati in pripravljati pot za lepšo bodočnost. Tudi, če sami več ne bomo dočakali vrnitve v domovino. Nekateri bodo vrnitev gotovo dočakali. Ali bo odveč, če bodo ti, ki se bodo tisti srečni dan vrnili, prinesli s seboj tudi slovenske teološke rokopise, ki so jih sestavili v tujini, v trpljenju, misleč na domovino tisti, ki jim ne bo dano, da bi se vrnili sami. Ali bo odveč? 105 II. VPRAŠANJE O RAZVOJNI STOPNJI SLOVENSKE TEOLOGIJE V uvodu smo si tudi zastavili vprašanje, katere so najbolj nujne aktual¬ ne naloge slovenske teološke znanosti. Kakšna naj bi bila slovenska teologija v idealnem redu, si je lahko predstavljati. Kar se da na višku in vsestranska naj bi bila, taka da bi mogla uspelšno izvrševati funkcije, ki smo jih zgoraj omenili. Vprašanje o nujnih nalogah slovenske teologije pa se ne giblje v ideal¬ nem, marveč v realnem redu; sprašuje namreč, katere so dejanske naloge slovenske teologije. Odgovor na to vprašanje pa zavisi v prvi vrsti od de¬ janskega stanja, ki ga je slovenska teologija že dosegla. Kot vsaka znanstvena stroka mora tudi teologija rasti organsko. Ustva¬ ritev teologije ni delo enega človeka, tudi delo ene generacije ne, marveč je plod različnih teoloških delavcev več rodov. Posamezni teološki strokovnjak prispeva k stavbi teologije le svoj del, včasih večji, včasih manjši, toda vedno le del 1 . Teološki znanstveniki grade stavbo teologije, slovenski teologi stavbo slovenske teologije. Pri stavbi pa se mora najprej postaviti temelj, nato se na njem sistematično gradi. Naloge, ki jih morajo opravljati graditelji, niso ves čas gradnje iste. Menjajo se po tem, koliko je na stavbi že zgrajenega. Podobno je z graditvijo stavbe slovenske teologije. Konkretne naloge sloven¬ ske teologije bodo odvisne torej od stopnje razvoja, v katerem se nahaja naša slovenska teologija. Nujne so le tiste naloge, ki jih smotrna graditev sedaj zahteva. Sistematično torej ne prispeva k naši teologiji kateri koli delavec iz teološkega področja, marveč le tisti, ki dela to, kar sedaj potrebujemo. Ker mora biti graditev smotrna, jo mora voditi načrt. Odgovoriti na vprašanje, na kateri razvojni stopnji se nahaja slovenska teologija, je težko. Odgovarjati na to v tujini pa je dvakrat težko. Vprašanje je težko prvič, ker še nimamo dela, ki bi popisalo delo slo¬ venskih teologov, kot je bilo že omenjeno v uvodu. Drugič se je danes teolo¬ gija tako razrasla, da en človek ne more imeti več pregleda čez vse veje znanstvene teologije. Tretjič v tujini ni mogoče konzultirati knjig in oseb, ki bi mogle nuditi podrobne informacije. Na vprašanje skušam odgovoriti le zato, ker se zavedam, da imajo slo¬ venski bogoslovci v emigraciji pravico izpraševati tudi o tem. Podal bom o stanju naše teologije le splošno sliko, zlasti po vtisih, bi sem jih dobil v triindvajsetletni zvezi s teološka fakulteto v Ljubljani. Ko govorim o današnjem stanju slovenske teologije, mislim na čas, pre¬ den je v Sloveniji prišel na oblast komunizem, kar se je zgodilo v nesrečnem mesecu majniku 1945. MEJNIK V RAZVOJU Ustanovitev teološke fakultete v Ljubljani (1. 1920) moremo po pravici imeti za mejnik v razvoju slovenske znanstvene teologije. Kmalu po njeni ustanovitvi se je organizirala Bogoslovna akademija v Ljubljani, ki je izda- 100 jala od 1. 1921 dalje Bogoslovni Vestmik kot svoje znanstveno glasilo. Vanj so pisali zlasti profesorji ljubljanske teološke fakultete. Predavali so na tej fakulteti od 1. 1920 do 1945 v glavnem naslednji akademski' učitelji: filozo" fijo prof. Aleš Ušeničnik, za njim dr. Janžekovič in dr. Trstenjak; biblične ,vede Stare Zaveze prof. Matija Slavič in pomožno nekaj časa poznejši stolni kanonik dr. Gregorij Žerjav; biblične vede Nove Zaveze prof. Andrej Snoj; apologetiko in primerjalno bogoslovje prof. Lambert Ehrlich in za njim dr. Vilko Fajdiga; osnovno in vzhodno bogoslovje prof. Franc Grivec; sistema¬ tično dogmatiko prof. Janez Fabijan; dogmatiko in dogemsko zgodovino prof. Franc Lukman; moralno teologijo prof. Josip Ujčič in ko ja te postal beo¬ grajski nadškof, dr. Ignacij Lenček; pastoralno teologijo in liturgiko prof. Franc Ušeničnik, za njim prof. Ciril Potočnik; Splošno cerkveno zgodovino prof. Jožef Turk; vzhodno cerkveno zgodovino in staro krščansko slovstvo prof. Josip Srebrnič in ko je ta postal krški škof, je prevzel predavanja iz starokrščanskega slovstva prof. Franc Lukman; cerkveno pravo prof. Gre¬ gorij Rožmani, ko je ta postal ljubljanski škof pa prof. Alojziji Odar; kate- hetiko dr. Jože Demšar; cerkveno govorništvo stolni kanonik dr. Mihael Opeka, za njim župnik svetnik Alojzij Košmerlj; umetnostno zgodovino msgr. Jože Dostal in za njim msgr. Viktor Steska; sociologijo prof. Aleš Ušeničnik in za njim glavni urednik „Slovenca“ dr. Janez Ahčin. Ljubljanska teološka fakulteta je ob svoji ustanovitvi že našla nekaj tradicije slovenske znanstvene teologije, čeprav je treba priznati, da je bilo praktičnemu namenu posvečeno nabožno slovstvo (zlasti molitveniki, šmar¬ nice" in katekizemska literatura) neprimerno bolj razvito. Z znanstveno teo¬ logijo so se pečali zlasti nekateri profesorji slovenskih bogoslovnih semenišč v Gorici, Ljubljani in Mariboru. Potrebo po slovenskih znanstvenih teoloških delih kakor tudi, da je po¬ treben poseben organ, ki bi jih izdajal, so čutili Slovenci že v osemdesetih letih preteklega stoletja. Tako je dr. Andrej Čebašek, ki je bil profesor dog¬ matike in metafizike v ljubljanskem semenišču od 1. 1852 do 1885 in od 1. 1872 dalje tudi semeniški vodja ter je umrl 1. 1897 kot stolni dekani v Ljub¬ ljani, močno naglasa! da je potrebno društvo, ki bi gojilo teološko vedo in izdajalo teološke knjige. Slovenska teologija je začela nastajati v drugi polovici XIX. stoletja. V naslednjem si oglejmo glavne podatke o njenem razvoju in o stanju nje¬ nih posameznih vej. Nimam namena omenjati vseh naših teoloških pisate¬ ljev in njih del, marveč le tiste, ki so za razvoj bolj pomembni. Zgodovinski podatki so vzeti iz SRL. REVIJE IN LISTI V Mariboru je decembra 1. 1897 profesor dr. Kovačič Franc (1867-1939) začel na pobudo škofa dr. Mihaela NaipotniKa (1850-1922) izdajati bogo¬ slovno revijo Voditelj v duhovnih vedah (VDV), ki jo je sam urejal do leta 1909, od tega leta do 1916 pa prof. Frane Lukman. To je bila naša prva splošno teološka revija; druga pa je bil Bogoslovni Vestnik od 1. 1921. V Celovcu je izhajal od 1. 1856 do 1883 prvi slovenski homiletični list Slovenski Prijatelj, ki ga je v Ljubljani nasledil 1. 1884 Duhovni Pastir .»(DP). Izhajal je do 1. 1923. 107 V Gorici je začel izdajati 1. 1888 dr. Anton Mahnič Rimskega Katolika , ki ga je izšlo osem letnikov do 1. 1896; nasledil ga je v Ljubljani Katoliški Obzornik (KO), ki ga je urejal Aleš Ušeničnik. List je izhajal do 1. 1906. Njegov naslednik je bil Čas (od 1. 1907 dalje), ki ga je urejal do konca prve svetovne vojne Aleš Ušeničnik, nato nekaj časa prof. Josip Srebrnič; po njegovem odhodu za škofa na Krk, pa prof. Lukman do 1. 1931. Nato je pre¬ vzel uredništvo uredniški odbor (Fabijan, Ahčin, Gogala). Rimski Katolik in Katoliški Obzornik sta se pečala zlasti z apologetičnimi vprašanji, Čas. pa kot glasilo Leonove družbe s splošno katoliško znanostjo. Leta 1888 je dr. Frančišek Lampe ustanovil Dom in Svet, ki je bil pr¬ votno namenjen »zabavi in pouku“, od 1. 1893 pa je bil po naslovu »ilustri¬ ran list za leposlovje in znanstvo", pozneje je bil strokoven list za leposlovje, in literarno kritiko. Uredniki so bili za dr. Frančiškom Lampetom, dr. Ev¬ gen Lampe in dr. Mihael Opeka (1900-1912), dr. Izidor Cankar, dr. Alojzij Merhar (1,922); od. leta 1923 France Koblar in France Stele do Dominsvetove »krize" o vprašanju o komunistični revoluciji v Španiji, nato pa dr. Jože Debevec in zadnji dr. Tine Debeljak. (Poljudni verski članki so izhajali v 20 zvezkih Glasov Katoliške dražbe (na Kranjskem.) (od 1. 1877 do 1886), katerih zadnja dva zvezka je uredil dr. Frančišek Lampe, ko je prevzel uredništvo za dr. Antonom Jegličem, bo¬ dočim ljubljanskim škofom, ki je 1. 1882 odšel v Sarajevo za kanonika. Po¬ dobne članke so prinašale Slomškove Drobtinice, katerih je izšlo v letih 1846 do 1869 dvajset letnikov, in so jih' urejali najprej Slomšek sam, nato Miha Stojan in končno od XV. do XX. letnika (1861-1869) Franc Kosar. Drobti¬ nice so 1. 1869 nehal d izhajati. Obnovil jih je dr. Frančišek Lampe 1. 1887 namesto Glasov Katoliške družbe. Izšlo je novih enajst zvezkov: prvih deset (XXI. do XXX.) je izdal Lampe (v letih 1887-1894, 1896, 1898), zadnjega pa dr. Andrej Karlin, bodoči tržaški (1910-1919) in lavantinski (1923-1933) škof. Močno je bila zaslužna tudi Zgodnja Danica, ki jo je ustanovil dr. Janez. Krizostom Pogačar (u. 1884), poznejši ljubljanski škof, pred sto leti — 1848 — kot Slovenski cerkveni časopis, pa je že naslednje leto dobil svoje poznejša ime. Od 1. 1852 do 1856 jo je urejal Luka Jeran obenem z Andrejem Zamej¬ cem, od 1. 1856 do svoje smrti 1. 1896 pa Jeran sam. Za njim do 1. 1902 Tomo Zupan, ko je Zgodnja Danica prenehala izhajati. V Zgodnji Danici je Luka Jeran (1818-1896) objavil nepregledno vrsto svojih spisov, tako svetniških življenjepisov, pridig, asketičnih, pastoralnih, versko-političnih, vzgojnih, šolskih, književnih, polemičnih člankov in pesmi .ter poročil. Pod Jeranovim uredništvom je prevejal Zgodnjo Danico izreden, cerkven duh, manj pa pod Tomo Zupanom. Ob koncu stoletja je poznejši znani profesor pastoralnega bogoslovja Franc Ušeničnik izdal nekaj zvezkov Venca cerkvenih bratovščin, poznejši prelat Janez Kalan (1868-1,945) pa je 1. 1903 ustanovil Bogoljub, ki je izha¬ jal do 1. 1945. Leta 1851 je bila v Celovcu ustanovljena Družba sv. Moharja. Po prvi svetovni vojni je nekaj časa delovala v Prevaljah, nato se je preselila v Celje. Izdala je mnogo religioznih publikacij. Poi zaslugi Jožefa Jeriča (1823-1888) se je ustanovilo Katoliško tiskov¬ no društvo (KTD), ki je kupilo od njega Katoliško bukvarno (ustanov. 1879) in Katoliško tiskarno (ustanov. 1883). Tudi ta podjetja so izdala mno- 108 go našiih teoloških del in nabožne literature. Poslovala so do 1. 1945, ko so se jih polastili komunisti. Mnogo verskih stvari je bilo priobčenih v ,,Sloven- cu“, ki je izhajal kot dnevnik; v Ljubljani od 1. 1883 do 1945 (ustanovljen je bil v Celovcu 1. 1881) in v Domoljubu, ki je začel izhajati 1. 1888, najprej kot priloga Slovencu, potem kot samostojen tednik do 1. 1945. Ustanovil se je na pobudo Andreja Kalana (1858-1933), ki je umrl kot stolni prošt v Ljubljani. Število nabožnih listov, ki so jih izdajali redovi in kongregacije, je bilo zlasti v zadnjih desetletjih precejšnje (glavni so bili: Cvetje z vrtov sv. Frančiška, Glasnik Srca Jezusovega, Katoliški misijoni, Salezijanski vestnik). SHOLASTIČNA FILOZOFIJA Temelje slovenskemu filozofskemu jeziku in izrazoslovju ter posebej slo¬ venski sholastični filozofiji je položil dr. Frančišek Lampe (1859-1900) zla' sti z Dušeslovjem, ki je izšlo 1. 1890 in 1891 in naj bi bilo po avtorjevi za¬ misli nekako „v sredi med strokovnjaškim in poljudnim delom“. Po besedah Aleša Ušeničnika je v tem delu „zlasti dobro obdelana filozofija čutenja, posebno lepa pa so poglavja o čustvih, afektih in o človekovem srcu". Lam¬ pe je že 1. 1886 izdal študijo O spominu, kjer je določil filozofske izraze zaznava, predstava, spomnjivost, spomin. L. 1887 je izšel njegov Uvod v mo- droslovje, namenjen »tistim, ki se šele začenjajo učiti modroslovje“. Avtor tu podaja pojem modroslovja, razdelitev, metodo, zgodovinski pregled in znan¬ stveni ter življenjski pomen, ozirajoč se vedno na ,.splošno omikano občin- stvo“, a vendar kolikor mogoče znanstveno. Avtor je nameraval obdelati vso filozofijo v šestih delih (Dušeslovje, Logika, Noetika, Metafizika, Etika in Estetika). Napisal pa je le prvega, poleg tega pa tudi nekaj filozofskih spisov v Dom in svetu (Lepota in nravnost, Cvetje s polja modroslovskega, Eros in Nejkon ter nedovršeno razpravo o Lepoti). Zanimivo je Lampetovo metodično stališče, ko izbira pot ,,v sredi med strokovnjaškim in poljudnim delom". Ker smo Slovenci majhen narod, ki nikdar ni imel veliko interesentov za čisto strokovno znanstveno knjigo, se je gornji vidik večkrat uporabil. Tudi Ušeničnikov Uvod v filozofijo je se¬ stavljen s tega stališča. Dr. Anton Mahnič (1850-1920) ni bil teoretičen filozof, pač pa je s sta¬ lišča idealistične filozofije in krščanskega razodetja nastopal najprej proti umetnostnemu skepticizmu, nato proti tedaj modernemu schopenhauerjan- skemu pesimizmu, proti naturalizmu, materializmu in polovičarskemu kato¬ liškemu liberalizmu na vseh popriščih (v leposlovju, umetnosti, politiki, mi¬ šljenju). Pozornost je vzbudil v slovenski javnosti s pogovori Dvanajst ve¬ čerov (1884), s katerimi je vrgel po Prijateljevih besedah „v slovenski kaos baklo načelnega boja". L. 1888 je začel izdajati Rimskega Katolika (8 let¬ nikov), ki ga je posvetil »razodeti resnici, katere nezmotljiva učiteljica je rimska stolica". Ustanovil ga je, „da bi branil rimsko katoliško vero sloven¬ skega ljudstva zoper krive nauke" in ker je naravno spoznanje podlaga ver¬ skemu, zato bo obravnaval tudi »znanstvena, predvsem filozofska vprašanja, ki so kakor koli z vero v zvezi". Po tem programu se je ravnal Mahnič vso dobo svojega bivanja na Slovenskem, to je do konca 1. 1896, zakaj 27. marca 1897 je bil ustoličen za škofa na otoku Krku (imenovan že 22. nov. 1896). 109 Med najpomembnejše slovenske sholastične filozofe spadata nadalje dr. Kovačič Franc in dr. Andrej Pavlica. Kovačič (1867-1939), profesor V bogoslovnem semenišču v Maribora, je bil filozof in zgodovinar, Pavlica An¬ drej (1866), goriški profesor bogoslovja, pa se je bavil razen, s filozofija zlasti še s sociologijo. Kot filozof je Kovačič pisal o najvišjem dobrem pri Sokratu, Platonu in Aristotelu (1899), o Aristotelovem svetovnem naziranju (1900), o Ani- ciju Boetiju in njegovem modroslovju (1906). Izdal je knjigi Doktor Ange- licus sv. Tomaž Akvinski (1903; 2. pomnožena izdaja 1923) in Obča meta¬ fizika ali ontologija (1905; 2. izdaja 1929). Andrej Pavlica je pisal o Kantovih sintetičnih sodbah (RK 1891), o problemu, ali je možna večna stvar (VDV, 1915) in o napredku v filozofiji (VDV 1916). Bili so še drugi med Slovenci, ki so pisali o filozofskih stvareh; med temi je najbolj znan goriški profesor dr. Žigon. Znane so tudi razprave Ma¬ tije Prelesnika (1872-1905) v KO. Višek pa je slovenska sholastična filozofija dosegla z Alešem Ušenični. kom. Rodil se je 1. 1868. Po dovršenih teoloških študijah je bil kmalu ime¬ novan za bogoslovnega profesorja; bil je prvi rektor ljubljanske univerze iz vrst teoloških profesorjev. Bil je član več znanstvenih akademij. Imel je tudi dostojanstvo apostolskega pronotarja. Ušeničnikova filozofska dela so na višku v vsebinskem in formalnem pogledu. Avtorja odlikuje izredna jasnost, čudovit dar za sintetiziranje; prav posebej pa je treba omeniti njegovo izredno jezikovno sposobnost. Slovenski jezik mu je čudovito pokoren. Ušeničnik nam je ustvaril zelo popolno filo¬ zofsko terminologijo. Glavno njegovo filozofsko delo je Uvod v filozofijo (1921-1924); druga okrajšana izdaja v Izbranih spisih. Predvsem je Ušeničnikova zasluga, da je od vseh strok, ki jih vsebuje filozofskq-teološki študij, sholastična filozofija najbolj razvita. Udejstvoval pa se je Ušeničnik predvsem kot kulturni filozof, kritik in apologet. Čas, v katerem je živel, je med Slovenci zahteval od njega takega udejstvovanja. Ušeničnik ni bil sam vase usmerjen filozof in kabinetni uče¬ njak, ki bi ga duhovni spori in dvomi sodobnikov nič ne brigali, marveč je bil človek, ki je vedno rad pomagal, učil, pojasnjeval, vedno z veliko dobroto in postrežljivostjo. Urejal je Katoliški obzornik in Čas od 1. 1897 do 1920 in napisal v njima ogromno število razprav in člankov o različnih aktualnih vprašanjih. Pri Času je sodeloval še pozneje veliko let, zadnja leta pa pri Reviji Katoliške akcije. Ušeničnik je bil pol stoletja ideolog katoliškega kulturnega življenja med Slovenci. Zadeval pa je na žalost velikokrat na nerazumevanje tudi v katoli¬ škem taboru. „Mahnič je imel z Rimskim Katolikom tolik uspeh, ker je istal za njim Missia, jaz pa take opore nisem imel,“ je potožil. To je ena izmed ze¬ lo redkih izjav o samem sebi, zakaj Ušeničnik o sebi ni zlepa kaj povedal. Ušeničnik je bil vzor za slovenskega duhovnika tudi po svojem življenju. Izredno skromen, previden v izjavah, pobožen in delaven, delaven. Aleš Ušeničnik je bil naš Tomaž Akvinski. Resni poznavalci slovenskih kulturnih, znanstvenih in teoloških pro" blemov so Aleša Ušeničnika vedno visoko cenili; prav pa ga bodo vrednotili šele bodoči rodovi. 110 APOLOGETIKA Če preidemo iz filozofije v teologijo v pravem pomenu, moramo reči, da je bila prva teološka stroka j ki ise je začela pri nas razvijati, apologetika. Dr. Frančišek Lampe je začel 1. 1886 priobčevati v Duhovnem Pastirju Apologetične razgovore, s katerimi je hotel dvigniti apologetično izobrazbo duhovščine. Izšli so potem Apologetični razgovori v dveh zvezkih, prvi zve¬ zek (1889) govori o človeku; avtor dokazuje netvarnost človeške duše, nje neumrljivost ini prostost človeške volje. Drugi zvezek (1889) govori o tem, ali je Bog; dokazuje se v njem bivanje božje in se zavrača ateizem, materia¬ lizem, panteizem in napačni idealizem. Leta 1890 je izdal kot prilogo Du¬ hovnemu 'Pastirju šest Obrambnih govorov, besedo „za mir in spravo" na podlagi „jasnosti in kreposti v načelih". Apologetiki so bili namenjeni Mahničev Rimski Katolik, Katoliški Ob¬ zornik in velikemu delu tudi Čas pod uredništvom Aleša Ušeničnika. Kozmo- logični in teologični dokaz za bivanje božje je obdelal v KO 1903. dr. Gre¬ gorij Pečjak ki je v naslednjem letniku podal tudi Apologetične misli. Od drugih spisov naj omenim zlasti dr. Svetinov gimnazijski učbenik apologetike, njegovo apologetično razpravo o Jezusu Kristusu, razpravo prof. Grivca Apologetični pomen konverzij (Čas 1916), razpravo dr. Ehrlicha Lamiberta o Kantovi kritiki naših dokazov za bivanje božje (VDV 1910) in njegovo lepo Knjigo o Cerkvi (1919). Sem spadajo tudi nekatera dela škofa dr. Antona B. Jegliča, ki jih bom še pozneje omenil, in. zelo dobra poljudna, apologetika župnika Seigerschmida Pamet in vem, ki je izšla v več zvezkih kot redna knjiga za naročnike knjig Družbe sv. Mohorja. Po ustanovitvi teološke fakultete v Ljubljani pa se apologetika v slo¬ venskem teološkem slovstvu ni obravnavala mia znanstven način.. Stolico za apologetiko je imel do svoje smrti prof. Lambert Ehrlich (roj. 1878), ki so ga komunisti umorili 1. 1942 na ulici v Ljubljani. Bavil se je bolj z vero¬ slovjem in etnologijo, kjer je med Slovenci oral' ledino (prvi njegovi razpra¬ vi Predmet in metoda primerjalnega veroslovja SV 1922 in Bogovi SV 1924). Vse naše apologetično slovstvo je torej bolj praktično usmerjeno. NAUK O CERKVI. VZHODNA TEOLOGIJA Zares znanstveno o Cerkvi nam predstavlja Grivčeva knjiga Cerkev- (prva izdaja 1. 1924, druga izdaja 1. 1943). Strokovna kritika je štela to delo med boljše, kar se jih je napisalo o tem predmetu, in za najboljše, kar jih je bilo napisanih v slovanskih jezikih (Spačil). Dr. Franc Grivec (roj. 1878), je tudi prvi med Slovenci obravnaval vprašanja iz vzhodne teologije na znanstven način. Zlasti pa je avtoriteta tudi v mednarodnem svetu za vprašanja ki se tičejo teologije slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda. V nauku o Cerkvi in v vprašanjih glede sv. Cirila in Metoda je slovem .ska teologija dosegla veliko višino, podobno kot pod Alešem Ušeničnikom sholastična filozofija. DOGMATIČNO BOGOSLOVJE Za dogmatiko v ožjem pomenu besede se pri predavanjih na teoloških visokih šolah redno uporabljajo latinsko pisani učbeniki. Trav tako se la- 111 tinščina uiporablja redno v dogmatični literaturi, čeprav seveda ne izključno; tako so n. pr. že v prejšnjem stoletju slavni nemški dogmatiki Kleutgen S.J. (umrl 1893), Johann Heinrich (umrl 1893) in Matija Jožef Scheeben (umrl 1888) pisali v nemškem jeziku. V avstrijskih semeniščih so proti koncu prejšnjega stoletja mnogo uporabljali dogmatične učbenike dunajskega dog¬ matika Schwetza (umrl 1890), potem pa Chr. Pescha ( S.J. (umrl 1925). Tako je bilo tudi pri nas. Znanstveno pisane dogmatike Slovenci do danes nimamo; čeprav imamo iz dobe po ustanovitvi teološke fakultete v Ljubljani več dogmatičnih razprav, ki so jih priobčili v različnih letnikih BV ljubljanska profesorja dogmatike dr. Janez Fabijan (o izvestnosti vere; o dogmi; iz nauka o milosti in Mariologije) in dr. Franc Lukman (iz dogemske zgodo¬ vine in patrologije) ter mariborski profesor dogmatike dr. Josip Hohnjec. Iz dobe pred ustanovitvijo ljubljanske teološke fakultete naj omenim tri daljše dogmatične razprave dr. Ivana Mlakarja (1845-1914), ki je bil od 1. 1879 do 1905 profesor specialne dogmatike v mariborskem semenišču in je umrl kot mariborski stolni dekan. Razprave so te: V znamenju sv. križa (VDV 1898-1899), Verne duše in njih trpljenje v vicah (VDV 1899) in O odpustkih, njih virih in koristih (VDV 1899). Veliko slovensko dogmatično terminologijo sta ustvarila Aleš Ušeničnik in dr. Gregorij Pečjak (roj. 1876); slednji zlasti v dogmatičnem učbeniku za višje razrede srednjih šol: Resnice katoliške vere (1909; 2. izd. 1030). Akademskega učbenika o dogmatiki torej v slovenščini še nimamo; pa tudi monografičnih obdelav še ni. MORALNO BOGOSLOVJE Na isti stopnji kot dogmatično bogoslovje je pri Slovencih tudi moralna teologija. Po teoloških visokih šolah je navadno še bolj kot dogmatika veza¬ na na določen učbenik. Pri nas so jo predavali v zadnjih sedemdesetih letih najprej po učbeniku dunajskega profesorja za moralno teologijo Ernesta Miillerja (u. 1888), potem pa po učbeniku znanega jezuita p. Hieronima Noldina (u. 1922). Kot prvi poskus podati moralko v slovenskem jeziku je treba upoštevati Krščansko katoliško nravoslovje, ki ga je napisal Frane Kosec (1843j-1924) in je izšlo 1. 1879 v Celovcu. Kosec se je rodil na Gorenjskem, bil je pa du¬ hovnik tržaške škofije in od 1. 1903 tržaški kanonik. IPoleg omenjene moralke je napisal še deli: Spovednik in njegova služba (izšlo 1881 v Trstu) in Ka¬ toliško zakonsko pravo z ozirom na dt 1 žarne avstrijske pravice (izšlo 1. 1894 v Ljubljani). Mnogo moralno teološkega izrazoslovja nam je ustvaril dr. Pečjak v svojem srednješolskem učbeniku za moralko Življenje po katoliški veri (1911; 2. izd. 1922). Prvi profesor moralne teologije na ljubljanski teološki fakulteti je bil dr. Josip Ujčič, po rodu iz Istre (rojen 1880) ) ki je prišel v Ljubljano iz dunajskega Avguštineja, kjer je bil eden izmed direktorjev, prej pa je po¬ učeval isto stroko v goriškem bogoslovnem semenišču. Na fakulteti je pre¬ daval moralno teologijo do svojega imenovanja za beograjskega nadškofa (1937). Ujčič je bil odličen profesor moralne teologije, ki jo je hotel posta¬ viti predvsem na biblično osnovo, bil je namreč tudi zelo dober poznavalec 112 sv. Pisma. V B,V je od 1. 1921 dalje veliko pisal iz moralno teološkega pod¬ ročja; a slovenskega akademskega učbenika o moralki ni zapustil, prav tako tudi ne kake monografije. Znanstveno najbolj pomembna je njegova razpra¬ va o odpustljivem greto v BV 1921 in 1922. O praktičnih moralnih spisih škofa Jegliča bo govor pozneje. PASTORALNA TEOLOGIJA IN STROKE, KI SO SE OD NJE ODCEPILE Pastoralna teologija, ki je bila v avstrijskih semeniščih že od 1. 1777 dalje po ukazu Marije Terezije osamosvojena disciplina, je pri Slovencih dobro razvita. Profesor pastoralnega bogoslovja v ljubljanskem semenišču Anton Zupančič je 1. 1885 izdal svoje Duhovno pastirstvo,, ki je izšlo 1. 1894 v drugi izdaji. Bilo je to delo zelo', dobro za tisti čas. Za Zupančičem je prevzel predavanja o pastoralni teologiji dr. Franc Ušeničnik (roj. 1866), ki je izdal svoje Pastoralno bogoslovje takoj po prvi svetovni vojni (1. 1919 in 1920), druga izdaja iz 1. 1932 in tretja 1. 1940. Prva izdaja Ušeničnikovega Pastoralnega bogoslovja je po starem zgledu vsebovala tudi katehetiko j homiletiko in liturgiko. V drugi izdaji pa je avtor že vse troje izpustil, ker so se te tri stroke osamosvojile. V tretji izdaji pa je upošteval že nujno moderno pastoralno sredstvo Katoliško akcijo. Ušeničnikovo Pastoralno bogoslovje je bilo zelo dobro delo; zlasti v prvi izdaji je bilo takrat na višku te vede. Nastajajo ,pa seveda v modernem življenju zelo hitro novi pastoralni problemi, ki jim seveda tudi v Ušenioni- kovi knjigi ni zadostne rešitve. Pastoralna teologija se ! bo delila še naprej in se bo hodegetika (nauk o vodstvu krščanske občine) prvič oddelila od nauka o upravi zakramentov ter daritve, drugič pa močno reformirala po načelih o specializiranem dušnem pastirstvu. Katehetika in pedagogika, ki ju je Ušeničnik Franc obdelaval v Vzgoje - slovnih načelih (1912) in v omenjeni prvi izdaji svojega Pastoralnega bogo¬ slovja, potem nista našli v slovenski teologiji madaljne znanstvene obdelave, pač pa je izšlo v zadnjih dvajsetih letih več praktičnih katehetičnih del (veroučne knjige in kateheze) zlasti na pobudo Katehetskega društva. ■Slo¬ vensko praktično katehetično slovstvo je bilo zadnjih stodvajset let precej na višku, zlasti v primerjavi z drugimi panogami našega nabožnega slov¬ stva. „Razlaganje krščanskiga katoljškiga Nauka“ (v treh delih) je sesta¬ vil že katehetični pisatelj Albrecht Andrej (1782-1848 ); delo je izšlo po pi¬ sateljevi smrti v letih 1850 in 1851. Tudi teoretično obravnavanje homiletiko je med Slovenci ostalo tam, kjer ga je pustil Ušeničnik v prvi izdaji Pastoralnega bogoslovja. Dr. Mi¬ hael Opeka (1871-1937), ki je od 1. 1920 do svoje smrti (umrl je kot stolni kanonik) predaval homiletiko na teološki fakulteti^ je pač s svojim zgledom kot stolni pridigar (izdal v 24 zvezkih 367 govorov) močno vplival na kler v ihomiletičnem oziru, predaval pa je homiletiko skoro izključno po Ušenič- niku. Homiletični listi so bili Slovenski prijatelj (1856-1883); izdajati ga je začel Andrej Einspieler (1813-1888), Duhovni pastir (1884-1923), ki ga je urejal do 1. 1896 Anton Kržič (1846-1920), za njim pa do konca kanonik Alojzij Stroj. Od 1. 1928 dalje pa je prinašala govore priloga Vzajemnosti Praedicate, ki sta jo urejala Cuderman in Koretič. 113 Najodličnejši slovenski cerkveni go/ornik v 19. stoletju je bil škof Anton Martin Slomšek (1800-1862). Nedeljske in praznične homilije je izdal v dveh knjigah: Hrana evangeljskih naukov (3 deli, 1. 1845) in Apostolska hrama (3 deli, 1849-1850); njegovi najboljši govori pa so izšli v Drobtinicah; objavljene tu v letih 1850-1856 je izdal M. Lendovšek kot VI. zvezek Slom¬ škovih zbranih spisov 1. 1899. „Slomšek se je prilagodil, kot nihče pred njim, značaju našega prepro¬ stega naroda; govoril je njegov jezik. Zato ga je narod razumel in rad po- slušal“ (Pr. Ušeničnik). Pri Slomšku bi se morali še danes naši cerkveni govorniki učiti poljudnega teološkega jezika Slomšek je izdal tudi prvo slo* vensko homiletiko: Vaje cerkvene zgovornosti (1. 1862 v Drobtinicah). V ljubljanski škofiji je sredi 19. stoletja slovel za odličnega govornika Janez Zlatoust Pogačar, ki je bil v letih 1875 do 1884 ljubljanski škof; svoje ,,Pri. dige“ je izdal 1. 1864. Na Goriškem pa v istem času Filip Jakob Kaffol (1820-1864). Izdal je tri knjige govorov v petih zvezkih. Škof Slomšek je zapisal o njem (in o Šmajdeku), da, „nam kažeta mnogo zgovornega zrnja v gladki slovenščini in dobro dela, kdor za njima teka“ (Drobt. 1862, 45). Liturgiko je znanstveno obdelal Franc Ušeničnik sam, potem ko jo je bil v drugi izdaji Pastoralnega bogoslovja izpustil, v posebnem delu Katoli¬ ška liturgika. Prvo slovensko knjigo o liturgiki je izdal 1. 1863 v dveh zvez¬ kih Anton Lesar (1824-1873), pozneje pa je pisal šolske knjige o tem pred¬ metu kanonik Alojzij Stroj. Akademski učbenik o ascetiki nam predstavlja Potočnikova Ascetika (1939). CERKVENO PRAVO Cerkveno pravo so v avstrijskih semeniščih dolgo vrsto let, preden je sto¬ pil v veljavo Codex iuris canonici (1918), predavali po učbeniku Compen- diuim iuris ecclesliasticd, ki gia je izdal Aichner prvič leta 1862, in čigar 11. izdajo je oskrbel 1. 1911 Friedle. Deloma pa so v zadnjem časni uporab - 1 j ali tudi učbenik graškega profesorja Haringa Grundziige des Katholischen Kirchenrechtes (1910, 2. izd. 1916) in priročnik graškega, pozneje dunaj¬ skega profesorja von Schererja Handbuch des Kirchenrechtes (1886 in sl.). Vsi trije učbeniki so bili zelo dobri. Cerkveno pravo se je predavalo takrat v slovenskih semeniščih v latinskem in nemškem jeziku^ zato niso čutili po¬ trebe po večjem sistematičnem delu o cerkvenem pravu v slovenskem jeziku. Tudi domača cerkvena zakonodaja se je vršila v latinskem in nemškem je¬ ziku. .'Ljubljanski škofijski list je bil nemški do škofa Jegliča (1898). ško¬ fijske sinode v Mariboru (1890, 1900, 1906, 1911) in ljubljanski sinodi (1903, 1908) kakor tudi ljubljanska Instructio pastoralis, ki je bila izdana namesto tretje sinode, ki bi morala biti 1. 1914, pa je bila odpovedana, ker se je začela vojska, so bile pisane v latinskem jeziku. Partikularno imovinsko pravo ljubljanske škofije je tpredstavljala juridično zelo dobra in obširno izdelana Anweisuog zur Verwaltung des Kirchen-, Stiftungs- uad Pfriin- denvenmogens iz leta 1860, isto pravo lavantinske škofije pa Anleitung zur Verwaltung des Kirchenvermogens, prav tako iz leta 1860. Pod škofom Je¬ gličem pa se je začela uporabljati tudi slovenščina. Tako ima knjiga o skle¬ pih druge ljubljanske sinode iz 1. 1908 že nekatere dele pisane v slovenščini 114 in škof Jeglič je 1. 1913 izdal slovensko Navodilo za upravo cerkvenega in nadarbinskega premoženja. Cerkveno pravo se torej v 19. stoletju in še čez do konca prve svetovne vojne v naših semeniščih ni predavalo slovensko in naša partikularna cer¬ kvena zakonodaja se v 19. stol. ni vršila v domačem jeziku, toda iz tega še ne sledi, da ne bi bilo pri nas v tej dobi nič napisanega v slovenskem jeziku. Tako je boj Okrog avstrijskega konkordata (1855-1870) povzročil vrsto časopisnih člankov o razmerju med Cerkvijo in državo; isto je bilo ob majr skih zakonih 1. 1874. Okrožnica papeža Leona XIII. Immortale Dei z dne 2. nov. 1885 o ureditvi razmerja med Cerkvijo in državo je bila ena izmed zelo redkih papeških okrožnic, ki so jo kmalu prevedli na slovenski jezik. Tržaški duhovnik Kosec je 1. 1894 izdal slovensko knjiga o katoliškem za¬ konskem pravu, kot je bilo že zgoraj omenjeno. V tej knjigi je uvedel izraza oviralni in razdiralni zakonski zadržek, ki ju še danes uporabljamo. Pooov Duhovski opravilnih je vseboval precej pravne snovi v praktični obliki. V Času je 1. 1908 priobčena polemika med dr. Jan. Ev. Krekom (1865-1917) in Alešem Ušeničnikom o ločitvi Cerkve od države. Krek je zagovarjal ločitev. Na to njegovo naziranje so se pri nas pozneje mnogi sklicevali, toda napačno, zakaj Krek se je pač juridično nepravilno izražal, a ločitve ni umeval v strokovnem pomenu te besede, marveč le kot oprostitev Cerkve od tesne povezanosti z državo. V Voditelju duhovnih ved je priobčil v letih 1898-1900 tri cerkvenopravne razprave poznejši mariborski prošt Martin Matek (1860- 1930) pravni sodelavec škofa Napotnika pri sinodah. Cerkveno pravo kot veda tvori vez med pravno vedo in teologijo. Na avstrijskih in nemških, pa tudi na jugoslovanskih univerzah se je predavalo na teološki in juridični fakulteti, seveda na vsaki pod svojim vidikom; na juridični fakulteti le bolj pod zgodovinskim vidikom. Tudi v Ljubljani se je predavalo cerkveno pravo na juridični fakulteti. Z njo smo tudi dobili Slovenci prvo sistematično delo o cerkvenem pravu, ki ga je sestavil profesor cerkvenega prava na tej fa¬ kulteti Rado Kuse j (1875-1941) in ga izdal prvič 1. 1923 in drugič 1. 1927. Kušej je v Cerkvenem pravu po zgledu nemških kanonistov srečno združil historične uvode s podajanjem veljavnega cerkvenega prava. V tej stvari je učbenik zlasti v nekaterih poglavjih naravnost mojstrsko delo, ki mu ne najdeš zlahka enakega v svetovnem slovstvu. Učbeniku je pisatelj dodal tudi kratek oris pravoslavnega cerkvenega prava. Po pravno dogmatični strani pa delo ne zadostuje, le bolj informira o cerkvenem pravu, kakor pa ga raz¬ laga. Tudi v vprašanjih iz cerkvenega javnega prava ima svoje statistike. Delo je pisano bolj za svetne juriste, teologom nudi premalo. V ostalih svojih spisih je Kušej posvečal svoje zanimanje zlasti vprašanjem iz patronatnega in zakonskega prava, s .posebnim ozirom na slovenske in jugoslovanske raz¬ mere. Prvi profesor za cerkveno pravo na ljubljanski teološki fakulteti je bil dr. Gregorij Rožman, ki je postal 1. 1930 ljubljanski škof. IProfesor Rožman je objavil več tehtnihj razprav zlasti iz zakonskega prava. Profesor Kušej in Rožman sta mnogo pripomogla k razvoju cerkveno pravne vede med Slovenci. Zaradi konkurence v BV s profesorjem Kušejem o značaju pasivne asistence pri poroki je znan tudi tedanji profesor cerkve¬ nega prava v Mariboru, dr. Vinko Močnik. 115 CERKVENA ZGODOVINA Cerkvena zgodovina se je do razsula) bivše avstro-ogrske monarhije poučevala vi naših semeniščih v nemškem jeziku. Zadnja leta je služila kot učbenik Marxova Kirchengeschichte. Iz povedanega je razumljivo, da ni bilo slovenskega akademskega učbenika o cerkveni zgodovini. Prvi profesor za cerkveno zgodovino na ljubljanski teološki fakulteti je bil dr. Janez Zone (umrl 1941), član komisije, ki je pripravljala ustano¬ vitev teološke fakultete, in za Josipom Grudnom od 1. 1911 .profesor za cer¬ kveno zgodovino in cerkveno pravo v ljubljanskem semenišču. Fakulteto pa je moral zaradi težke bolezni že po nekaj letih zapustiti. Za vzhodno cer¬ kveno zgodovino in. patrologijo pa je bil imenovan dr. Jožef iSrebmič, profe¬ sor goričkega semenišča, ki je bil v jeseni 1. 1922 imenovan za Mahničevega naslednika na škofovski stolici na otoku Krku. Zore in Srebrnič sta bila dobra zgodovinarja ; toda ni jima bilo dano, da bi mogla dalj časa delovati na tem polju. Zone se je v času, ko je bil profesor na fakulteti, bavil zlasti s hagiografijo. Imeli pa smo -Slovenci več mož, ki so se resno bavili z -našo lokalno zgo¬ dovino. Tako s cerkveno zgodovino na ozemlju ljubljanske škofije dr. Josip Gruden. (1869-1917), ki je predaval cerkveno zgodovino v ljubljanskem se¬ menišču od leta 1903 do 1911, ko je postal stolni kanonik. Gruden je bil zelo pomemben zgodovinar. Z lokalno zgodovino se je prvenstveno bavil tudi prof. Josip Turk, ki je pO Zoretu prevzel predavanja iz cerkvene zgodovine na naši teološki fakulteti in je dosegel zelo lepe rezultate. Zgodovino lavantinske škofije je ob 700 letnici te škofije popisal mari¬ borski profesor dr. Franc Kovačič, ki smo ga omenili že -med slovenskimi fi¬ lozofi. Poleg teh so -se pečali -s slovensko cerkveno zgodovino, čeprav ne vedno na znanstven način, zlasti naslednji: Josip Benkovič (1869-1901); Anton Ko¬ blar (1854-1928), ki je umrl kot župnik v Kranju; kurat Matija Ljubša (rojen 1869), duhovnik lavantinske škofije; Oražn Ignacij (1819-1900), ki je umrl kot stolni prošt v Mariboru in se je zanimal za lokalno zgodovino la¬ vantinske škofije; od L 1868 do 1893 je zgodovinsko obdelal 14 lavantinskih dekanij; Singer, duhovnik celovške (krške) škofije; msgr. Viktor Steska (umrl 1946). Poljudno je opisal splošno cerkveno zgodovino Križanič 1. 1883 (Zgodo¬ vina sv. Katoliške Cerkve); srednješolski učbenik o cerkveni zgodovini pa je -sestavil dr. Anton Medved (1862-1925), mariborski profesor verouka, pod naslovom Zgodovina Katoliške Cerkve (1912, 2. izd. 1922). Medved je objavil tudi več drugih zgodovinskih razprav in življenjepisov; zlasti je znana nje¬ gova spominska knjiga o -Slomšku (1. 1900). Kratkega očrta slovenske cerkvene historiografije ne smemo zaključiti, ne da bi omenili Kosovo Gradivo za zgodovino Slovencev, ki ga je na pobudo dr. Jan. Ev. Kreka začela izdajati Leonova družba v Ljubljani; prvo knjigo 1. 1903, drugo 1. 1906, tretjo 1. 1911, četrto 1. 1920, peto 1. 1928. Zgodovinar Kos Franc se je rodil 1. 1853 in umrl 1. 1924. 116 BIBLIČNE VEDE Študij bibličnih ved je bil v slovenskih semeniščih zlasti .pod vplivom dunajske teološke fakultete, ki je močno gojila ta študij, zelo razvit. Doktor¬ ju teologije so v našem ljudskem jeziku rekli doktor sv. pisma. Izmed starejših slovenskih biblicistov naj omenim iz ljubljanskega se¬ menišča dr. Leonarda Klofutarja (1819-1901), ki je .predaval Novo zavezo od 1. 1849 do 1888, ko je bil imenovan za ljubljanskega stolnega prošta. Ob¬ javljenih je pet njegovih eksegetičnih del; v slovenščini je razložil liste, ki se berejo ob nedeljah in zapovedanih praznikih (1878), v latinščini pa je pi¬ sal komentarje k Janezovemu evangeliju (1862, 2. izd. 1894), k Matejevemu evangeliju (1866, 2. izd. 1898), k evangelijema sv. Marka in. Luke (1892) in k Pavlovemu pismu Rimljanom (1892). Klofutarjeve latinske komentarje registrirajo v mednarodnih eksegetičnih delih. Klofutarjev naslednik kot profesor bibličnih ved je bil dr. Jožef Lesar (1868-1931), ki je predaval Novo zavezo od 1889 do 1919 in bil od 1. 1902 do 1919 tudi vodja bogoslovnega semenišča. Od njegovih bibličnih spisov je omeniti Uvod v biblijske zgodbe Nove zaveze (V DO 1901-1903; izšlo tudi v ponatisu) in Apostoli Gospodovi (1924/26). Lepo monografijo o sv. Pavlu je napisal lavantinski škof dr. Mihael Napotnik (1860-1922) pod naslovom Sveti Pavel, apostol sveta im učitelj na¬ rodov (1892, 2. izd. 1893, 3. izd. 1904). Dobre bibliciste so imeli tudi v goriškem semenišču (Zorn in ‘Sedej, oba goriška nadškofa) in v mariborskem semenišču (Zidanšek). Posebej naj omenim poleg dela za prevod sv. pisma iz vulgate v prvi polovici 19. stol., iz dobe pred ustanovitvijo ljubljanske teološke fakultete še monumentalne Zgodbe sv. pisma, ki sta jih priredila in založila dr. Franči¬ šek Lampe in po njegovi smrti dr. Janez Ev. Krek; izhajale so te zgodbe po snopičih pri Družbi sv. Mohorja od 1. 1894 dalje med Mohorjevimi knjigami; Zgodbe stare zaveze obsegajo 1186 strani v velikem kvart formatu, Zgodbe nove zaveze pa 1164 strani; Krek je napisal vso razlago nove zaveze in od stare od strani 898 dalje. Delo je bogato ilustrirano. Za svojo dobo in svoj namen je bilo na višku. Kot najpopolnejše delo iz biblične strdke v slovenščini po ustanovitvi ljubljanske teološke fakultete pa je omeniti celoten prevod Nove zaveze iz grškega jezika; evangeliji in apostolska dela so izšla 1. 1925, apostolski listi in razodetje pa 1. 1929. Prevod so priredili dr. Franc Jere, dr. Gregorij Pečjak in dr. Andrej Snoj. Za lepoto jezika v tem prevodu gre v glavnem za¬ sluga Pečjaku. Od svetopisemskih knjig Stare zaveze pa je od 1. 1946 izšel v prevodu prof. (Matije Slaviča iz hebrejščine le prvi del, ki obsega Mojze¬ sove knjige (1. 1(936); za jezik sta se pri tem prevodu trudila že omenjeni Jere in prof. Jernej Pavlin. Prov. Andrej Snoj je napisal tudi kratek, a zgoščen Uvod v sv. pismo Nove zaveze. SOCIOLOGIJA O sociologiji je s krščanskega stališča med Slovenci prvi pisal duhov¬ nik Ivan Belec (1866-1889), ki je postal krščanski sociolog pod vplivam Vo- gelsangovih spisov in je pripravljal pot dr. Janezu Ev. Kreku. Bil je dober socialni teoretik. Svoje socialne spise je objavljal v Slovencu. Najdaljši spis 117 je Kmetom v pomoč (1885), znan pa je zlasti Obresti v socialnem oziru (1888). Dalje sta pisala o socialnih stvareh go riška profesorja brata Andrej Pavlica (rojen 1866) in Josip Pavlica (1861-1902); Josip je objavil zlasti temeljito znanstveno razpravo „0 bistvu kapitalizma" (KO 1899), kjer je skušal dokazati, da je bistvo kapitalizma obrestovanje in bistvo obrestova- nja oderuštvo. Dr. Janez Ev. Krek (1865-1917) je bil naš do sedaj največji socialni delavec; ta ,,'genij širokih mas“ (Župančič)’ je imel, kakor sodijo, nad 3000 govorov in je napisal okrog 6000 člankov in del; med njimi jih je mnogo so¬ cialnih. Kot glavno njegovo socialno delo sodi Socializem (1901). Klasik v naši sociološki literaturi je Aleš Pšeničnik. Že 1. 1910 je spisal obširno Sociologijo, nato pa še dolgo vrsto socioloških člankov in del, med njimi več namenjenih za šole in tečaje, tako knjigi Socialno vprašanje in Socialna ekonomija obe v katekizemski obliki. Ušeničnik je tudi klasično prevedel socialni okrožnici Pija XI. Quadragesimo anno in Divini Redempto- ris ter ju opremil z odličnim komentarjem. Z Alešem Ušeničnikom je pri¬ spela naša sociologija zelo visoko. Soeialno moralno študijo o dohodkih brez dela je napisal dr. Ignacij Lenček. Od drugih socioloških pisateljev naj še omenim glavnega urednika Slo¬ venca dr. Janeza Ahčina, frančiškana p. Angelika Tominca, mariborskega profesorja dr. Josipa Jeraja in laika univerzitetnega profesorja dr. Andreja Gosarja in Goričana dr. Janka Kralja (1898-1944). V primerjavi z drugimi strokami je naša sociologija zelo razvita. CERKVENA UMETNOSTNA ZGODOVINA Tudi cerkvena umetnostna zgodovina se je povzpela med Slovenci zelo visoko. Pisali so o vprašanjih, ki spadajo v to stroko, zlasti Janez Flis (1841- 1919), ki je v ljubljanskem semenišču, kjer je bil takrat spiritual, začel predavati o cerkveni zgodovini, kar je potem vršil 30 let do 1'. 1913. Za učno knjigo je sestavil Stavbimske sloge (1895); to je bila prva slovenska knjiga, ki je obdelavala celotno zgodovino arhitekture; z njo je Flis položil temelj slovenski arhitekturni terminologiji. Tudi drugo njegovo delo Umet¬ nost v bogočastni službi (1908) je prav tako nastalo iz predavanj v bogo¬ slovnem semenišču. Obravnava zgodovino posameznih delov cerkvene opreme in cerkvene določbe o njih. Za Flisom je poučeval v ljubljanskem semenišču umetnostno zgodovino Josip Dostal (roj. 1872) do 1. 1(919 in potem na teološki fakulteti od 1921 do 1939; ko se je odpovedal predavanjem, jih je prevzel msgr. Viktor Steska in jih opravljal do smrti (umrl je 1. januarja 1946). Oba sta se bavila s podrobnimi vprašanji iz te stroke, nista pa sestavila sistematičnega dela. Steska je zlasti zbiral in priobčeval podatke o naših slikarjih in umetninah. Iz lavantinske škofije je zlasti znan zgodovinar Stegenšek, Iz laiških vrst naj omenim umetnostnega zgodovinarja Josipa Mantuanija (1860-1933), ki je bil tudi glasbeni zgodovinar; prof. Franca Steleta in Vojeslava Moleta (roj. 8. jan. 1886). S splošno umetnostno zgodovino se je znanstveno bavil zlasti dr. Izidor Cankar (roj. 1886). 118 PREVOD CERKVENIH OČETOV IN RIMSKEGA OBREDNIKA TER MISALA Prav posebej je treba omeniti za slovensko teologijo izredno zaslužno delo, ki ga opravlja prof. Franc Lukman s prevajanjem in izdajanjem Cer¬ kvenih očetov. Tri zvezke te zbirke (iSv. Cecilija Cipriana izbrani spisi I; Apostolski očetje; Sv. Hieronima izbrana pisma I) je založila Družba sv. Mohorja v Celju; ostale pa Ljudska knjigama (KTD) v Ljubljani (Sv. Av- relija Avguština zbrani spisi IX. in. X. zv.; Sv. Cecilija Ciprijana izbrani spisi I. del — v pomnoženi izdaji — in II. del; Sv. Hieronima izbrana pisma II. del; Sv. Janeza Krizostoma izbrani spisi I. zv.). Izdajanje Cerkvenih oče¬ tov je delo velikega sloga. Lukman je zaslužen za slovensko teologijo tudi s svojim uredniškim delom pri VDV (1909-1916) in BO (1921-1944), pa tudi sicer je mnogo deloval kot mentor pri novejših slovenskih teoloških delih (tako n. pr. pri Potočnikovi Ascetiki in Snojevem Uvodu v Sv. pismo nove zaveze). Podobno zaslužno delo pri ustvarjanju slovenske teološke terminologije in kot jezikovni mentor pri mnogih slovenskih teoloških delih je vršil dolga leta dr. Gregorij. Pečjak, ki smo ga že večkrat omenili. Tu naj še posebej naglasim pomembnost njegovega prevoda Rimskega obrednika. Z njim naim je ustvaril mnogo slovenskih teoloških izrazov. Pečjak nam je tudi dal naj¬ boljše slovenske molitvenike in dvignil to slovstvo pri nas na zelo ugledno višino, ki j.e kronana s prevodom slovenskega misala, ki so ga oskrbeli sti¬ ski menihi (p. Turnšek in p. Kurent). NABOŽNA LITERATURA Pri ustvarjanju teološkega jezika in terminologije ima delež tudi na¬ božna literatura, ki sicer nima namena gojiti teološko znanost. To dejstvo je treba upoštevati pri teologiji tistih narodov, kjer se znanstvena teologija ni razvijala vzporedno z nabožno literaturo, kar se n. pr. izrazito javlja prav pri našem narodu. Slovenska nabožna literatura je dosti starejša in ■bolj bogata kot slovensko znanstveno teološko slovstvo. Med slovensko na¬ božno literaturo je veliko domačih del veliko pa tudi prevodov in priredb. V našem nabožnem slovstvu najdemo zlasti veliko molitvenikov in knjižic s šmamičnim berilom. Okvir tega članka bi daleč presegal poskus, poročati o tem delu našega slovstva. Omenim naj le zelo plodovitega nabožnega pisatelja Luko Jerama, znanega urednika Zgodnje Danice, ki je 1. 1850 izdal svojo prvo nabožno knjigo »Jezusa in Marije dvoje naj vete jlši Serce" in še dolgo vrsto drugih, med katerimi so zlasti znane »Šmarnice naše visoke nebeške Kraljice", ki jih je napisal sedem letnikov (1859-1878). Večina njegovih knjig je doživela več izdaj; nekatere po sedem. Drug tak plodovit, asketičen, a bolj katehetičen pisatelj je bil Anton Kržič (1846-1921), znani urednik Duhovnega pastirja. Cerkvene himne je prevajal na slovensko Janez Bilc (1839-1906). Slovensko nabožno slovstvo in posamezne njegove vrste bi zaslužile da bi se obdelale v znanstvenih razpravah in monografijah. 119 VELIKI SLOVENSKI ŠKOFJE — TEOLOŠKI PISATELJI Ob koncu pregleda slovenskega teološkega slovstva moram omeniti še delo naših slovenskih škofov pisateljev. Sem štejem zlasti Ireneja Friderika Barago, Antona Bonaventuro Jegliča in Antona Martina Slomška, tri svetle zvezde tudi za asketično in svetniško življenje. Baraga (1797-1868), „apostol Indijancev", ki je umrl kot misijonski škof v Marquettu v Severni Ameriki, je .bil odličen slovenski nabožni pisatelj. Kot metliški kaplan je izdal 1. 1830 molitvenik „Dušno pašo za kristjane, kateri žele v duhu in resnici Boga moliti". Ta molitvenik se je ljudstvu tako priljubil, da so ga natisnili v Ljubljani devetkrat, zadnjič 1. 1866 in da ga je Družba sv. Mohorja 1. 1906 izdala na novo med družbenimi knjigami. Kot misijonar med Indijanci (v Ameriko je prišel zadnjega decembra 1830) je izdal še štiri slovenske nabožne knjige: »Obiskovanje Jezusa Kristusa v presvetem Rešnjem Telesu in pozdravljenje Marije preči ste Device" (1832, prevod knjige sv. Alfonza Liguorija), »Premišljevanje štirih poslednjih re¬ či" (1837), »Zlata jabolka" (1844, 4. izd. 1878) in »Nebeške rože" (1846). Jeglič (1850-1937; ljubljanski škof od 1898 do 1930) se je kot teološki pisatelj bavil zlasti z apologetično in biblično snovjo, pa tudi 1 z dogmatični¬ mi in moralnimi vprašanji. Vseh njegovih spisov tu ne moremo navesti; na¬ štel bom le par najbolj značilnih. Nekakšna sinteza Jegličevega apologetič¬ nega pisateljevanja je knjiga „V boj za krščanske resnice in čednosti" (1920). Njegovi spisi o morali, življenju po veri in o verskonravni vzgoji so sistematično povzeti v knjigi »V boj za srečo in veselo krščansko' življe¬ nje" (1921). Omenjene tri knjige sestavljajo pravo trilogijo in vsebujejo poljudno apologetiko, dogmatiko in moralko; izdala jih je Družba sv. Mohorja med svojimi raznimi knjigami. Iz bibličnega področja je najlepše literarno Jegličevo delo »Mesija", ki je tudi izšlo med rednimi Mohorjevimi knjiga¬ mi v dveh zvezkih 1. 1914 in 1915. V letih 1915 in sl. pa je spisal v raznih zvezkih »(Ptsalmi et cantica..." duhovnikom v praktično porabo; poleg la¬ tinskega besedila je slovenski prevod s kratko razlago in praktično aplikacijo. Slomšek (1800-1862) je bil največji slovenski cerkveni govornik 19. sto¬ letja, kot smo že omenili; vrh tega je znan kot pedagoški in nabožni pisa¬ telj. Kot pedagog je zlasti znan zaradi knjige „Blaže in Nežica v nedeljski šoli“, ki jo je napisal v povestnem okviru. Izšla je prvič I. 1842, nato še 1. 1848 in 1857. Med več nabožnimi knjigami, ki jih je spisal, je najbolj znan molitvenik »Krščansko devištvo“ ; na katerega je merila Prešernova puščica. ZAKLJUČKI Pregled slovenske teologije, ki smo ga podali, je močno splošen. Vendar sebi zaključena. Ne moremo reči, da smo praznih rok, prav tako pa bi bilo se zdi, da našim namenom zadošča. Hoteli smo si namreč le predstaviti v glavnih obrisih, v kakšnem stanju se nahaja slovenska teologija, da bi se nam tako ob primerjavi s funkcijami, ki čakajo slovensko teologijo in o kate¬ rih smo govorili v prvem delu, odprl vidik za presojanje, kaj bo slovenska teologija najbolj potrebovala, to se pravi: katere so njene najbolj aktualne naloge. 120 Na prvi mah se pokaže, da v slovenski znanstveni teologiji še veliko primanjkuje, preden bi mogli reči, da je vsaj v nekem oziru popolna in v zgrešeno trditi, da moremo najti v njej skoro vse, kar „za prvo silo“ potre¬ bujemo. Za nekatere stroke moremo najti prve splošne znanstvene informa¬ cije v slovenskem jeziku (za shol. filozofijo, nauk o Cerkvi, pastoralno teo¬ logijo, liturgiko, ascetiko, cerkveno pravo, sociologijo), za druge pa ne (apo¬ logetiko, biblično eksegezo, dogmatiko, moralko, zgodovinske vede). Če gledamo na slovensko teologijo z znanstveno metodičnega vidika, spoznamo, da je rasla brez sistema in organske zveze. Imeli smo Slovenci glede teologije nekako štiri središča, namreč bogoslovno središče v Celovcu, Gorici, Ljubljani in Mariboru; Celovec nastopa le okrog srede 19. stoletja. Po ustanovitvi teološke fakultete v Ljubljani se je začela uveljavljati kot sočnejše središče Ljubljana. Od 1920 naprej je imela nalogo, enotno usmer¬ jati slovensko teološko znanost Bogoslovna akademija z izvajanjem teoloških, ved in znanstvenega glasila Bogoslovni vestnik. Bogoslovna akademija pa tega dela ni v zadostni meri vršila. Publika¬ cije, ki jih je izdala (13 del in 12 razprav), se le zaradi imena navajajo v njenem seznamu; izšle niso po njeni iniciativi, nekaterih ona niti založila, ni. V prvih letih je že razodevala nekaj več iniciative, potem pa se je njeno delovanje omejevalo samo na izdajanje Bogoslovnega vestnika. Bogoslovni vestnik je bil ves čas na dostojni znanstveni višini. Uredni¬ štvo je skrbelo, da je bil jezik pravilen in je pazilo, da se je znanstveni apa¬ rat pravilno uporabljal (enotna citacija in podobno). Razprav pa tudi Bo¬ goslovni vestnik ni priobčeval po izdelanem načrtu, marveč so pisatelji po svoji izbiri oddajali razprave. Ni pa vsa krivda, da se za slovensko teološko znanost zadnjih petin¬ dvajsetih letih ni več storilo, na strani Bogoslovne akademije. Teoloških strokovnjakov je bilo premalo; kar pa jih je bilo, so bili preveč obremenjeni z drugim delom. Končno moram omeniti, da se je opažalo, da je zanimanje za znanstveno vprašanje slovenske teologije pri slovenskih duhovnikih zad¬ nja leta padalo. Takšno je torej stanje slovenske teologije po svoji vsebinski in orga- nizatorni strani. V slovenski znanosti na sploh je dosegla častno mesto. Kakšna posamezna panoga naše svetne znanosti je bila bolj razvita kot po¬ samezne panoge naše teologije, toda v celoti naša teologija, navzlic pomanj¬ kljivostim ki smo jih omenili, za drugimi znanostmi pri nas ni zaostajala. Zasluge za to imajo zlasti vidne osebnosti naše teologije, ki se močno odra¬ žajo od ostalih. III. IZPOPOLNITEV TEOLOŠKE TERMINOLOGIJE Med aktualne naloge slovenske teologije, ki slede iz primerjave dejan¬ skega stanja, v katerem se slovenska teološka znanost nahaja, s funkcijami, ki bi jih morala izvrševati, spada na prvo mesto izpopolnitev slovenske teo- 121 loške terminologije. To delo bi se moralo opraviti na organiziran način. Do¬ slej je bilo, razen v nekaterih posameznih primerih, preveč prepuščeno za¬ sebni iniciativi poedineev. Teološko terminologijo ibi morala izdelati komisija teoloških profesorjev ob sodelovanju ostalih slovenskih teoloških profesorjev in pisateljev. Tako izdelana in potrjena! terminologija bi morala postati ob¬ vezna za šolo in literaturo. Izdal naj bi se latinsko slovenski slovar. Kdor se količkaj resino bavi s teologijo, ve iz lastne skušnje, kako so v teologiji potrebni točno določeni izrazi. Znanstvenega in objektivno toč¬ nega izražanja v teologiji, kakor tudi v katerikoli vedi, ni brez določene ter¬ minologije. Zaradi verskih skrivnosti pa je točna terminologija v teologiji še bolj potrebna kot drugod. Preciznost ni potrebna le v latinski teološki terminologiji, marveč tudi v narodni, če hoče biti znanstvena. A tudi v praktični uporabi teologije, n. pr. v molitvenih obrazcih, bi morali čim bolj skrbeti za enotnost. Sedaj pa imamo prevedeno besedo gloria v dOksologiji enkrat slava, in drugič čast, čeprav ima biblični izraz pomen, ki se ne krije s honor. V samem uradnem cerkvenem molitveniku za lavan¬ tinsko in ljubljansko škofijo so primeri, kjer je ista antifona na različnih mestih na različne načine prevedena. Speculum iustitiae se v litanijah Ma¬ tere božje prevaja podoba' pravice, v litanijah sv. Jožefa pa ogledalo pra¬ vičnosti; pomeni na obeh mestih zgled popolnosti. Takih primerov različnega prevajanja bi mogli navesti še več. Izgovor, da je taka raznolikost znamenje bogastva slovenskega jezika, je prazen. Jezik je lepo razvit in dobro orodje izražanja takrat, kadar more s posameznimi izrazi zadeti različne odtenke v pojmih. Koristilo bi nam, če bi se nekoliko navadili francoske preciznosti v izražanju; o njej pravijo, da je sad sholastične filozofije. Prazen je nadalje izgovor, da tudi to omenim, da je moč slovenskega jezika v glagolu in da zato nimamo zadosti točno opredeljenih samostalnikov. Razvit jezik, ki naj se uporablja v znanosti, mora imeti samostalnike; če jih nima, je to samo znamenje, da mu jih znanstvenik, ki je obenem umetnik v jeziku, še ni ustvaril. Kakšne zmožnosti hrani v sebi slovenščina, nam odkrivata Župančičevo prelivanje Shakespeare jevih dram v slovenski jezik In filozofska ter teološka govorica Aleša Ušeničnika. PREVODI TEMELJNIH TEOLOŠKIH DEL Teološka terminologija v našem jeziku bi ustvarila temelj slovenski znanstveni teologiji zlasti v zvezi s preveditvijo temeljnih teoloških del in virov. Dokler narod nima prevedenega sv. pisma, je poučevanje v krščan¬ skem nauku močno ohromljeno, podobno je z znanstveno teologijo, dokler nima prevedenih osnovnih zbirk virov in temeljnih del. Sem štejem zlasti zbirke cerkvenih definicij in odlokov, kakršna je n. pr. zbirka Dmzinger - TJmberg, Enchiridion Sjrmbolorum, definitionum et declarationum. Če bi imela vsaj to zbirko prevedeno, bi postala uporaba teo¬ logije tako v pisavi kot v govoru dosti bolj solidna. Druge take zbirke so še: Ramt de JmoMel, Enchiridion Paitristicum, Kirch, Enchiridion fontium hi- storiae ecelesiasticae, Cmallera, Thesaurae doctrinae eatholicae ex documen- tis magisterii ecclesiastici ordime methodico depositus, De Guibert, Documen- 122 ta ecclesiastica christianae perfectionis studium spectantia; dalje spada sem Catechigmus ex decreto Ss. ccmcilii tridentini ad paroehos... Če res hočemo imeti resno teološko znanost v svojem jeziku, bi morali prevesti obe Tomaževi Sumrni, teološko in Contra Gentiles. Takšen, prevod, zlasti teološke summe, bi dal solidno podlago naši teološki znanosti. Ob njej bi se nam izoblikoval filozofsko-teološki jezik. Z njim bi dobili prevedenih silno veliko filozofskih im, teoloških izrazov ter definicij. Tak prevod bi bil resno znanstveno delo. Prevajalci, en sam bi delo v doglednem času težko zmogel, bi morali vložiti v tak prevod mnogo dela in zatajevanja; tako delo bi jim prineslo morda manj priznanja kot drugo samostojno delo, kot pra¬ vimo, toda kot pionirji teološkega dela bi sicer opravljali trdo pionirsko delo, a na njem bi mogla potem naslednja generacija graditi solidno. Prevod To¬ maževih sum pa bi bil tudi za tiste, ki se hočejo naučiti solidne teologije, veli¬ kega pomena tako za duhovnike kakor tudi za laike, o katerih smo zgoraj govorili. Toda nimamo samo Tomaževe filozofije in teologije, sta tudi filozof¬ sko-teološki smeri sv. Bonaventure in Duna Scota. Ali nam ne bi mogli naši frančiškani s časom oskrbeti prevodov del teh dveh? Sicer je zadnji, doktor subtilis, silno težak; toda zakaj naj bi bil njegov Opus oxoniense knjiga, za¬ prta s sedmimi pečati ! (Načrt o prevodu gornjih del se da izpeljati. Na pobudo Katoliškega ti¬ skovnega društva se je n. pr. med drugo svetovno vojno sestavil iz profesor¬ jev ljubljanske teološke fakultete odbor, ki je pripravljal prevod Tomaževe teološke sume; prvi zvezek tega prevoda je bil že pripravljen za tisk. Prav tako sta se na isto pobudo že pripravljala prevoda Denzingerjevega Enohi- ridiona in Katekizma za župnike, ki sem ju zgoraj omenjal, Stiski cisterci¬ jani pa so obljubili, da bodo pripravili prevod izbranih Bernardovih del. Mnenje, da tako prevajalno delo ni vredno pravih teoloških strokovnja¬ kov, se je pri nas večkrat slišalo. Zavrlo je, da se tako prevajalno delo ni prej začelo in z večjo intenzivnostjo. S prevodom Cerkvenega zakonika pa je bilo končno premagano. Če bi se gornji prevodi izvršili, bi z njimi slovenska teologija zelo veliko pridobila. AKADEMSKI TEOLOŠKI UČBENIKI Samostojna slovenska teološka znanost potrebuje akademskih učbenikov za vse svoje stroke, ker mora nuditi v slovenskem jeziku prve znanstvene informacije. Pri pregledu slovenske teologije smo videli, da za nekaj strok že imamo take učbenike, za večji del pa še ne. Sestavljanje akademskega učbenika večkrat profesorja ovira pri njegovem posebnem znanstvenem de¬ lovanju. Vrh tega so nekatere stroke tako silno obširne, n. pr. dogmatika, zgodovina, da je profesor redno prisiljen, da se pri znanstvenem delu omeji samo na nje del in je tako za ostale dele odvisen od literature. Prav zaradi tega se je sestavljanje akademskih učbenikov pri takih strokah, kjer ni mo¬ gel profesor pokazati svojih znanstvenih rezultatov, smatralo le za delo drugega razreda. Tu je tudi eden izmed glavnih vzrokov, zakaj za mnoge stroke učbenikov ni. 123 Čeprav sestavljanje akademskih učbenikov ni ravno znanstveno delo* prve vrste, je vendar za zgradbo domače znanosti nujno potrebno. Če je za kako stroko v tujem jeziku odličen akademski učbenik, ki bi zelo dobro od¬ govarjal svojemu namenu tudi pri nas, naj bi se tak učbenik kar prevedel. Nek napačen ponos je pri nas branil prevajati tudi odlične učbenike. Trdilo se je, da je boljše slabše originalno delo kot pa prevod boljšega tujega dela. Zdi se mi, da je s tališča znanosti ta trditev zgrešena. Domača znanost bi imela po mojem samo veliko korist, če bi se tuje odlično delo prevedlo, v uvodih in tekstnih opombah pa bi prevajalec dostavil svoje misli, katere se mu zdi potrebno ali koristno povedati. Tako delajo veliki narodi. Če pa je na razpolago domače dobro delo, ima seveda prednost pred prevodom. Akademski teološki učbeniki v slovenskem jeziku M veliko pripomogli k razvoju naše teologije j zlasti potem ko bi bila teološka terminologija že- odločena. SUME Poleg akademskih učbenikov so nam zelo potrebna dela, ki bi obdelala posamezen predmet z vidika raznih teoloških strok. To bi bile nekakšne sume; n. pr. o zakonu, o evharistiji. Tako sumo naj ibi sestavilo več strokovnjakov; eden bi obdelal predmet z biblične, drugi z dogmatične, tretji z moralne strani, itd. Take sume bi bile potrebne zaradi tega, ker naš slovenski knjižni trg ne prenese številne znanstvene literature in se je zato treba smiselno omejiti in nuditi le najboljše. Drugič bi pa tako delo ustvarilo sintezo med raznimi vidiki; duhovnik ,pa ali laik, k se bavi s teološkimi vprašanji, bi tako imel v enem delu zbrano vse, kar mora o predmetu vedeti. TEOLOŠKE REVIJE Slovenci bi potrebovali dve teološki reviji; ena naj bi bila strogo znan¬ stvena, ki bi prinašala samo znanstvene razprave v pravem pomenu besede im poročila z znanstvenega področja. Druga revija pa bi bila namenjena po¬ pularizaciji teološke vede in bi prinašala tudi -sestavke za dušnopastirsko- prakso. Bogoslovni vestnik je po zgledu nekaterih inozemskih teoloških revij hotel zdrževati oba namena, a se to ni obneslo. V taki zvezi trpi vedno prvi ali drugi namen, čitatelj pa tudi ni zlepaf zadovoljen s tako revijo. IPoleg teh dveh teoloških revij v ožjem pomenu besede bi bila potrebna še taka revija, kot smo jo v zadnjih letih imeli v Reviji Katoliške akcije, ali kot je bil svoje dni Katoliški Obzornik. DELA, KI JIH ŠE POTREBUJEMO Potrebna so nam tudi, a ne na zadnjem mestu, dela o biblični teologiji, posebej o Pavlovi (Prat!), eksegetična dela, delo o življenju Jezusa Kri¬ stusa, kritično metodično izbrani in sestavljeni življenjepisi velikih svetni¬ kov ter versko pomembnih velikih mož, zlasti domačih in iz sosednjih dežel; znanstveno delo o našem domačem katoliškem gibanju od 1. 1848 dalje; delo 124 -o razmerju med Cerkvijo in državo ter socialnem življenju; delo o pravni .filozofiji s krščanskega stališča; zgodovina filozofije in še mnogo kaj. Posebej naglašamo potrebo del o kerigmatični teologiji. KRITIKA Ena najbolj bolečih stvari v slovenskem znanstvenem življenju v zad¬ njih petindvajsetih letih je bilo pomanjkanje resne znanstvene kritike. Slo¬ venci smo majhen narod, ki more imeti redno le po enega strokovnjaka za vsako stroko. Tako pri nas skoro ni bila možna prava znanstvena kontrola. Strokovnjak je kot suveren gledal ina druge in od drugih kratko malo zahte¬ val samo vero. Vrh tega se je pri nas razpasla še nezdrava kritika, najeta, naročena, večkrat z obljubami ali celo z grožnjami izsiljena. Zato so se pri nas večkrat v nebo poveličevali taki uspehi, ki bi jih drugod samo registrirali. Nekaj take nezdrave kritike je bilo tudil v inaši teološki znanosti. Taka kritika pa povzroča veliko škodo in jo je tudi na našem teološkem polju. Če hočemo resno teološko znanost, se mora dvigniti kritika na znan¬ stveno višino. Ne sme biti naivna in osebna, marveč resna in stvarna. ORGANIZACIJA Odgovorimo še na vprašanje, kako se dajo nakazane naloge slovenske teologije izpeljati, predpostavljajoči seveda, da se vrnejo v naši domovini redne razmere, podobne kot so bile pred komunističnim režimom. Za izpeljavo teh nalog je najprej potrebno, da se teološko znanstveno delo najprej orga¬ nizira. Če bi prepustili izvršitev gornjih nalog samo privatni iniciativi, se ne bodo nikoli izvršile. Modra in resna organizacija, ki bi zbrala sodelavce, delo med nje po načrtu razdelila in izpeljavo vodila, bi te naloge gotovo iz¬ polnila. Med slovenskimi teološkimi visokimi šolami bi moral vladati spora¬ zum glede znanstvenega prizadevanja. Profesorji istih strok bi morali biti med seboj povezani. Dobro bi bilo tudi, če bi se vsako učilišče posebej spe¬ cializiralo za kako znanstveno stroko in bi lahko po načrtu vsi prispeli k zgradbi slovenske teološke znanosti. Vsak naš teološki strokovnjak bi se mo¬ ral zavedati, da kot osamljen poedinec ne more v svetu veliko pomeniti in da bi pomenil veliko več, če bi stala za njim organizirana teološka znanost. Drugi pogoj pa je organiziranje finančnih sredstev. IPisec tega članka si iz lastne skušnje pri vodstvu Katoliškega tiskovnega društva upa z goto¬ vostjo trditi, da bi se za te naloge potrebna finančna sredstva pri Slovencih mogla najti, zlasti če bi se še vodilni čini tel ji v slovenski cerkveni in kato¬ liški javnosti resno zavzeli. Nakazanega dela pa seveda ne bi mogel opraviti samo en človek, tudi samo ena generacija slovenskih teologov ne, marveč bi bilo zanj potrebno skupno delo slovenskih teologov več rodov. Kaj moremo storiti za slovensko teologijo mi, ki smo prišli v španski kulturni krog? Odgovor je na dlani: Božja volja nam je pokazala, da štu¬ dirajmo! španske teologe, zlasti njihove velike ascetike iin mistike — sv. Te- 125 režijo Avilsko, sv. Janeza od Križa in druge —, da bomo tako obogatili slo¬ vensko teologijo. V prejšnjih časih je bilo špansko nam zelo tuje; tudi španske teologija je bila za nas res „španska vas“. Danes pa nam je blizu. Izrabimo priliko! Vrh tega moremo za izpolnitev katere izmed zgoraj našte¬ tih nalog delati tudi v tujini. Stavbe ne gradi samo arhitekt, ne samo stavbenik, nadzorniki in zidarji, marveč prispeva k njej tudi tisti, ki podaja opeko in meša malto. Tudi du¬ hovna stavba slovenske teološke znanosti rasti ob sodelovanju genijev in ve¬ likih ter malih delavcev. Uvrstimo se vsaj med male. 126 TINE DEBELJAK MICKIEWICZ IN SLOVENCI (Študija ob stoletnici njegove smrti.) Slavni poljski pesnik A. Miekievič, poslan od francoske vlade v znanstvenih zadevah V jutro - ve dežele, je uni dan v Carigradu za kolero umrl. Novice 12. decembra 1855, pod naslo¬ vom: Novičar iz raznih krajev. S tem stavkom je tedanji najstarejši slovenski časopis Kmetijske in ro¬ kodelske Novice naznanil smrt poljskega pesnika Adama Mickietvicza, umr¬ lega nekaj tednov prej — 26. novembra — v Carigradu. Razmeroma hitro, kajti Poljaki v domovini so pozneje kakor Slovenci dobili to žalostno poro¬ čilo iz „emigracije“. V ruski Poljski, v takozvanem »Kraljestvu Kongresovem" niso dnevniki — po ukazu predstavnika ruske vlade Paskieviča — smeli ni¬ ti pisati o njem, ko je še živel, niti ga niso' omenjale znanstvene enciklope¬ dije tistega časa, kot n. pr. Dykejonariusz Biograficzny Powzechny (War- szava 1851) 1 — metoda, ki je danes tudi pri nas v domovini v veljavi z ozirom na emigracijo, n. pr. Biografski leksikon, Janeževa Literarna zgo¬ dovina, Priročni leksikon, dnevniki, itd. 2 . V tem delu ruske Poljske ni bilo dovoljeno niti zapisati v dnevnikih, da je Mickiewicz umrl. Srečnejša pod tem vidikom je bila nemška Poljska, Poznanjisko, kamor je prišlo sporočilo šele v januarju 1856. leta (žalna mlaša 15. ijan.i), petnajst dni potem, ko se¬ je izvršil „pogreb“ pesnika, 30. decembra 1855, iz hiše smrti na francosko poštno ladjo „Evfrat“, da ga pokopljejo v Parizu. Ves mesec je ležal mrtvi pesnik v rakvi na vratnicah vzhodnih vrat stanovanja, kakor piše prijatelj Jež 8 : „Katafalka (mrtvaškega odra) ni imel. Nadomestovalo ga je krilo vrat, ki so vodile v izbo, kjer je umrl. To je bilo postavljeno na dva lesena kozla, na katerih je ležalai krsta... Pri nji niso gorele sveče, niso je solzili poljubi, ne krasili venci... Pogreb pa se je vršil 30. decembra na oblačen in deževen dan. Vlogo pogrebnega voza je odigral navaden voz, pokrit s črnim blagom, v katerega je bilo vpreženih par volov. Za vozom se je pomikala gosta gneča ljudi, med katerimi so bili Poljaki, Francozi, Italijani, Nemci, Židi, Armenci, Grki, Srbi, Hrvati, Dalmatinci, Bošnjaki in Bolgari. Največ je bilo Bolgarov. Sprevod je začenjalo nekaj katoliških duhovnikov, zaključe- 127 val pa ga je oddelek turške pehote. Pri oddaji rakve ladji ni bilo nobenih govorov...“ Bog ve, če ni bil med pogrebci tudi kak Slovenec? Tak pogreb je bil dan pesniku v Carigradu, kjer se je mudil kot — vodja poljske legije v turški vojski za časa krimske vojne (1855), da bi z oboroženo isilo pomagal v 'boju proti zatiralcu svoje domovine — ruskemu carskemu imperializmu — in na ta način prispeval k osvoboditvi svojega poljskega naroda. Tako smo Slovenci razmeroma kmalu zvedeli za pesnikovo smrt, dasi ne povsem v taki obliki, ki bi ustrezala resnici, temveč v zastrti, da je odšel tja „v znanstvenih zadevah". Da pa tudi pravi smisel Mickiewiczevega odhoda v turško vojsko Slovencem ni bil docela neznan, priča Trdina v svojih Spo¬ minih-*, kjer pravi, da tisti, „ki so ga prej oduševljeno čitali in hvalili, niso več pogledali njegovih knjig..." ter je izgubil zato „za vse narodnjake velik del svoje slave...". Mladim slovenskim narodnjakom — rusofilom — je pesnik gotovo imoral veljati zal izdajalca, ker se je boril proti Sveti Ru¬ siji, zaščitnici južnih Slovanov, pod orožjem in v vrstah dednih sovražnikov vseh Slovanov — mohamedanskih Turkov... pa čeprav za svobodo svoje domovine... Ali nismo podobno razpoloženje doživeli tudi mi sami? Kljub vsemu pa je pri 'Slovencih Mickievviicz veljal za „slavnega“ slo¬ vanskega pesnika že ob svoji smrti pred sto leti — dokaz, da smo ga tedaj že dobro poznali in cenili pa vrednotili. Da! Videli bomo, da so ga še za nje¬ govega življenja postavljali prav Slovenci na sam vrhunec pesniške slave v vrsto Byrona, Puškina, Danteja... Po njegovi smrti pa se je še ob več prilikah poživljalo med nami njegovo ime: tako ob stoletnici rojstva 18)18... ko so mu postavljali spomenik v Varšavi... potem ob petdesetletnici smrti 1905... in ob stoletnici epa Gospod Tadej 1934... in spet ob novi delitvi Poljske 1939... in po drugi svetovni vojni doma in v emigraciji, v katere sklopu stojimo pred pesnikovo stoletnico smrti 1955... Težko je pisati za to priliko študijo o razmerju Slovencev do tega veli¬ kega slovanskega pesnika, o tem literarno zgodovinskem problemu, ki bi si ga morali že zdavnaj postaviti in ga tudi rešiti. Dejstvo je namreč, da do- zdaj nimamo še nobene monografije (ne literarno zgodovinske ne biblio¬ grafske), ki bi načrtno po revijah iz leta v leto in iz knjige v knjigo iskala zapisane dokumente o slovensko poljskih kulturnih stikih vsaj v taki biblio¬ grafski obliki, kakor jo je opravil za Čehe dr. O. Berkopee®. Vse to pred- pripravno delo še čaka slovenske slavistične in bibliotekarske seminarje. Tedaj se bo odkrilo marsikaj, kar je našemu rodu že šlo iz evidence, lahko se zgodi nekako tako kot prof. Prijatelju, ki je leta 1902 napisal v pionirski uvod v Murnove pesmi stavek, „da je Murn menda prvi za Prešernom pre¬ vajal Mickiewicza“® in je tako prezrl pomembne Valjiavčeve prevode v Novi¬ cah. Opreti se morem zdaj samo na skromno časopisno bibliografijico mickie- -voiczian, kakor jo je za literamo-znanstveno prilogo Jutra (Življenje in svet, knjiga 16, št. 3, z dne 22. VI. 1934) priložnostno zbral pnof. S. Bunc. To bi¬ bliografijo sem uporabljal in jo razširil za par postavk z uvodom v antolo¬ gijo prevodov Mickiewiczevih pesmi pod naslovom Kitica Mickiewiczevih (Ljubljana 1943), kjer sam jo podal v obliki literarno zgodovinskega eseja, toda le v najbolj skopih besedah. Zato ob sedanji priliki tam samo nakazanih dejstev ne morem dovolj izkoristiti, zlasti ne, ker nimam pri rokah siste¬ matske razprave Poljaka dr. Rospcmda o razmerju med čopom in Mickie- 128 vriczem, v 'kateri je zbral, razbral in prevrednotil vse, kar je o teh stikih bilo znanega pri Slovencih in Poljakih: „Slowienec Matija Czop o Adamie Mickievnczu“ (separat iz zbornika Prače Towarzystwa dla badan Europy Wschodniej y Bliskiego Wschodu, IV, 1933/34). Razpravo sem takoj ob izidu ocenjeval v Kulturnem obzorniku Slovenca in tako populariziral njene izsled¬ ke. Žal razprave (niti referata) nimam pri roki, razen par citatov iz nje, niti je nisem našel v inozemstvu, kjer sem jo iskal. Da pa morem skoraj v polni meri izkoriščati na tem mestu tudi te izsledke, mi je prišel prav članek Mickievncz in Čop, katerega je na osnovi omenjene poljske disertacije napisala Roza Štefam za ljubljansko revijo „Naša sodobnost" (1955, L. III, št. 11-12, str. 983-992). Tako je tudi ta nujna vrzel v pomanjkanju osnov¬ nih virov deloma nadomeščena. Nisem pa še imel te zadnje razpravice, ko sem — naprošen po prof. Lednickem s Kalifornijske univerze v ZDA — pisal za njegov jubilejski zbornik ,,Mickiewiez in the World Literature" članek o Mickiewiczu v slo¬ venski literaturi, kar mi je dalo pobudo za pričujočo razpravo. V tistem zbor¬ niku (ki še do danes ni izšel) bo podan na par straneh samo izvleček priču¬ joče študije. Tu pa podajam študijo v celoti, v zavesti, dla je prav, če se tudi sloven¬ ska emigracija pokloni spominu poljskega emigranta, naj večjega med njimi, tistega, ki je z duhom vladal nad vsem svobodnim izseljenstvom, ko je bila domovina v suženjstvu ruske carske imperialistične diktature. Njemu, ki je napisal „biblijo“ poljskemu in slednjemu političnemu emigrantstvu v Knjigah poljskega naroda in poljskega romanja 1 2 * * * * 7 , kjer je v besedah prvega stavka romanja označil tudi našo pot: „Diuša naroda je poljsko romanje. Poljaka na romanju ne morete imenovati potepuha, ne izgnanca, kajti potepuh je člo¬ vek, ki tava brez cilja, in izgnanec je človek, ki so ga izgnale oblasti. Toda Poljaka ni izgnala njegova vlada. Poljak je romar, kajti napravil je sveto obljubo, da bo poromal v sveto deželo svobodne domovine, obljubil je, da bo romar, dokler je ne najde." S tem je opredelil tudi našo usodo: našli smo ise z Mickiewiezem na isti poti, z istim duhom in romarsko palico... in Micki ewicz stopa pred nami že stoletje v neumrljivosti, potem ko je telesno umrl za kugo v tujini, boreč se kot pesnik in vojak za svobodo domovine, in počiva sedaj na Wawelu v domovini, v grobnici poljskih kraljem. 1 K. Pollack: Kiedy MSqkiewicz byl symbolem buntu. Polska Wyzwolona, 23. 12. 1948. — 2 Fr. Dolinar: Priročni Leksikon, Meddobje 1955, II, 228. — 3 Dwa pogrzeba. Glos Polski, 20. 1. 1956. — 4 J. Trdina: Zbrano delo (ZD), Ljubljana 1951, III. knjiga, 275. — 5 0. Berkopec: Češka a slovenska literatura, divadlo, jazykozpyt a narodopis v Jugoslavii, Praha 1940. — 6 Aleksandrov: Pesmi in romance, 1903. Uvod Ivan Prijatelj, XXXI. — 7 Adam Mickievvicz: Ksiegi narodu polskiego y pielgrzymstwa polskiego, Wyd. Arcta, Bibljoteczka Na- rodowa No 33, 31. 129 I. MICKIEWICZ IN ČOPOVA AKADEMIJA (Čop, Prešeren , Korgtko) Ime pesnika Adama Mickiewicza se pojavi v slovenski književnosti v času prve romantike s slovenskim literarnim zgodovinarjem in kritikom Matijo Čopom (1799-1839). Ta sin alpskega predela Slovenije, isin kmečkih staršev iz Žirovnice, je po študiju na liceju, dveletnem bogoslovju in po nekaj profesorskih letih na Reki šel 1. 1822 v Lvov v Galicijo na prigovarjanje tedanjega guvernerja Hauerja, ki je na Reki govoril osebno z njim in se prepričal, da obvlada vse glavne evropske jezike. Zaradi takega „ogromnega znanja" imtu je podelil v Lvovu mesto humanitarnega profesorja. V letih 1825-1827 je Čop poučeval tudi na lvovski univerzi in sicer klasično filolo¬ gijo ter nekaj časa tudi avstrijsko in svetovno zgodovino. Toda živel je predvsem knjigi in svetovni in zlasti poljski sodobni književnosti. Da bi spo¬ znal čim več svetovne književnosti, se je parkrat podal na dvorno knjižnico na Dunaj, kjer je bil Slovenec Jernej Kopitar, poznejši ustanovitelj slavistične dunajske tradicije. Seznanil se je z njim in se razvil v njegovega nasprotnika v pojmovanju poezije. Kopitar je bil filolog, romantik pa predvsem v smislu narodne poezije, ter ima veliko vlogo pri tem, da je srbska narodna pesem po Vuku dosegla v tem času svetovno slavo in so jo prevajali Goethe, Herder, Meriruse, po njem Puškin, Mickiewicz... Zato je pospeševal tudi pri Slo¬ vencih zgolj narodno poezijo ter nasprotoval umetni. Čop pa je bil človek estetskega uživanja lepote v obliki klasike, toda ves romantik po duhu, ter je bil njegov prvi ideal, dvigniti slovensko izvirno pesem na gladino sodobnega evropskega Parnasa. Predvsem se je zavzemal, da bi slovenski pesnik znal vliti v klasične svetovne forme (sonet, oktava, španska romanca, glosa...) slovenskega duha. Bil je prvi slovenski kritik evropskega znanja in. občutja, ki je „antično in nemško literaturo proučil, kolikor se le da v polnem ob¬ segu... pa tudi velik del važnejših grških, latinskih, francoskih, italijanskih, španskih, portugalskih in angleških pisateljev v njih izvirnem jeziku," pravi o njem prof. Prijatelj 8 . Tam beremo, da je iz Lvova pisal 1. 1824: „Zdaj se bavim v prvi vrsti s poljskim jezikom in literaturo, ki sta zame kot Slo¬ vana tudi sama po sebi zanimiva; Zato imam tukaj seveda najlepšo priliko, knjige, gledališče in posebne veščake literature..." Ti njegovi znanci so bili med drugimi* Boloz-A/ntoniemcz Karl in Mikolaj, literat Waclaw Zaleski, Skarzynski, Ci§glewiez, kakor bomo videli iz citiranih pisem. Leta 1828 pa je, ko že ni bil več v Lvovu, pišoč o življenju tam, omenil: „Največ časa sem posvečal (razen klasičnim literaturam) že nekaj let sem poljski literaturi, ki me je vedno bolj privlačevala, deloma kot slovanska, deloma pa tudi, ker kot taka ni neznatna: ima izvrstna dela skoraj v vseh panogah, zlasti pa v zgodovini, posebno v nacionalni, ki je sama na sebi tako zanimiva. V lite¬ rarnem isvetu Poljske se zdaj giblje — zliasti pod vplivom Nemčije — novo življenje, vendar ostaja narodnost neizbrisljiva poteza poljske književnosti. Tudi narod se /mi je od več strani priljubil." 8 . Tu v Lvovu si je nabral tudi mnogo poljskih knjig. /Sam piše: „Zadnja leta sem v Galiciji izdal mnogo za poljske knjige, imeti sem hotel vse najboljše stvari iz poljske književnosti, * V razpravi, razen v izvirnih citatih M. pesmi, iz tehničnih razlogov ne uporabljamo* poljskih črkopisnih posebnosti. 130 ker bi jih bilo iz Ljubljane težko naročati zaradi daljave. Italijanskih knjig imam malo, tudi nemških in francoskih sem kupoval manj.“9 Ko je bil ma¬ lo pred preselitvijo iz Lvova zopet na Dunaju v dvorni biblioteki pri Kopi¬ tarju, mu je le-ta poveril pisati za Šafarika bibliografski pregled slovenske literature, na kar je Čop v pismu Šafafiku omenil: „Ta interes sta mi prav¬ zaprav Vi in g. Kopitar vsilila — poprej sam se zanimal skoraj samo za poljske stvari." 10 Toda tudi pozneje iz Ljubljane je še naročal iz Lvova polj¬ ske knjige 11 . O poljskih knjižnih novostih se je informiral predvsem iz lite¬ rarne priloge Gazete Lwowske Rozmaitosci, katere je dobival še pozneje v Ljubljano, in v njegovi posmrtni knjižni zapuščini sta se še nahajali dve Mickiewiczevi zbirki: lvovski ponatis Sonetov in varšavska zbirka Poezij (1832) Toda Čop je poznal tudi druga Mickiewiczeva dela in reči smemo, da je prav tega pesnika spremljal od vsega početka, kajti prav tistega leta, ko je Mickiewicz izdal v Vilnu prvo pesniško zbirko (1822; Balade in ro¬ mance), je Čop prispel v poljsko mesto Lvov, kjer je imel priliko v Rozmai- toscih zasledovati kritični odjek slednje Mickiewiczeve knjige, mnenja drugih in prevode v tuje jezike. Dobro je poznal Dziade 13 , o katerih piše svojemu goriškemu prijatelju D. L. Saviu dne 7. marca 1828: „Po,ljski pesnik, ki ga Vi mislite, 'bo pač Miekiewicz, in tista pesnitev njegova Dziady, le da Vam je Rylski ta naslov popolnoma napačno prevedel z Berači. Dziad (naš kranj¬ ski ded, dedec) pomeni sicer včasih tudi starega berača, romarskega pros- jaka, itd. — pravzaprav pa atous, kakor tudi tu; Dziady se namreč imenuje praznovanje v spomin umrlih, katerih duhovi se prikazujejo, in se obhaja še danes imed preprostim ljudstvom v Litvi, Livonski, itd.; je poganskega izvora, danes pa sovpada 2 našim praznikom vernih duš. Sicer pa ni lahko na kratko označiti to v resnici zelo nenavadno pesnitev. Mickiewicz ustvar¬ ja v poljski poeziji novo epoho 14 , osvobodil jo je varuštva francoske poe¬ zije, ki je dolgo veljala za edino vzorno, ter jo bolj tudi približal angleški, zlasti pa nemški in ima sedaj mnogo posnemalcev. Zelo posrečeno je vpeljal balado v poljsko poezijo in nedavno obnovil sonet, kar se mi zdi še pomembnej¬ še zato, ker bi se tako mogla približati južni poeziji, ki je v prejšnjih časih dobro vplivala na poljsko. Miekiewiczevi soneti, med katerimi je več nena¬ vadno lepih (tudi iz Petrarce je prevedel Senuccio i vo’ ehe sappi, etc. im Benedetto sia il giorno), so izšli v Moskvi, kjer živi ta pesnik v pregnanstvu, in bili nato v Lvovu ponatisnjeni to z navdušenim odobravanjem sprejeti." 16 V tej sodbi dosedanjega dela Mickiewiczevega se je Čop pokazal za na¬ sprotnika hladnega klasicizma, francoskega vpliva, ki je tedaj vladal na poljskem Parnasu, ter se opredelil za romantiko v smislu nove nemške šole. Tako se je navduševal za balade, pa tudi za Sonete, ki je oblika italijanske renesanse. Čop je vidno združeval oba principa: subjektivno čustvo pa umir¬ jeno obliko. Zato n. pr. ne omenja nikjer Mickiewiczeve Ode na mladost, ki je prvikrat izšla v tisku prav v Lvovu, ko je bil še on tam 16 , kajti verjetno je bila preschillerjanska, preklasicistična; pa tudi se dvoumno izraža o Dzia- dih, kjer je preveč razmaknjena romantična fantazija s prikazovanjem du¬ hov. Znova se je raizvinel pri Konrcuku, Wallenrodu, ki je izšel 1. 1828 v Pe¬ trogradu. Za to Mickievdczevo delo je zvedel preko svojih prijateljev Wadava Zialeskega, Januarija Skarzjmskega in L. Ci?gltewicza, ki so mu o tej knjižni novosti poročali v Ljubljano. Zadnji mu je poslal tudi izpise iz Wallenroda. V pismu Skarzynskemu 1. julija 1828 se Čop zahvaljuje: „Pa tudi listič 131 prijatelja Mih. Sealea sem prebral z velikim veseljem — najlepše se mu za* hvaljujem za to, kakor tudi vrlemu L. Ci§glewiczu za zanimive izvlečke iz Wallenroda. Kako važno pa mi je bilo Vaše obširno sporočilo o tej pesnitvi z značilnimi mesti iz nje (celo to, kar pravite o zunanjosti peterburške izda¬ je), si pač lahko sami mislite, saj veste, kako se zanimam za poljsko litera¬ turo — in to bo v vsej literaturi vsekakor zelo pomemben pojav. V celoti se mi zdi, da je pesnitev iste vrste kot Byronove portugalske povesti: vkljub tako različni snovi ne spominjajo na Byrona samo nekateri značaji, ampak celo nekatera mesta, zlasti sporočeni mi zaključek Wallenroda: ,V tem hipu je prebil zidove stolpa — krik, etc.‘ na Byronovo Parizino XVIII...“W V nadaljnem delu pisma analizira Mickiewiczev heksameter, o čemer bom po¬ ročal pozneje. W. Zaleski pa je odgovoril' Čopu: „če ste Vi od mene prejeli prvo poročilo o Mickiewiiczevem Wallenrodu, sem bil pa jaiz šele od Vas natančneje poučen o tem delu... Prav istih misli sem kot Vi; da je vse skupaj Byronada. Jaz sem več pričakoval_“!8, kar priča, da mu je Čop od¬ govoril v obširnejšem, zdaj izgubljenem pismu. Čop je poročal Saviu o ponatisu Wallenroda v Krakovu ter je v Rozmai- toscih, ki jih je dobival v Ljubljano, lahko obširneje bral o navdušenem sprejemu tega dela med Poljaki. Najbolj navdušeno in najbolj kritično pa se je Čop izjavil ob Mickie- wiczevem epu Pan Tadeusz (Gospod Tadej), izišlem leta 1834 v Parizu. Škoda, da ni ohranjeno pismo, ki ga je pisal prijatelju Skarzynskemu v Lvov o tem novem delu v poljski literaturi, ohranjen pa nam je koncept tega pisma v ljubljanski licejski knjižnici, katerega je prvikrat priobčil dr. Žigon 19 , citira ga v izvlečkih prof. Prijatelji, v celoti v nemškem originalu pa ga ana¬ lizira Rospond in po njem podaja v slovenskem prevodu Rozka Štefan 29 , od koder ga prevzemamo mi: ,,Zopet je preteklo nekaj dni, preden sem našel čas, da nadaljujem svoje pisanje. Ostal sem pri Panu Tadeuszu. O tej pes¬ nitvi ne bodo najbrž le Rozmaitosci bedasto sodile (po pravici ste naredili za njihovim ,odlikuje se po lepih mislih* tri !!! — pri teh ljudeh Mickie- wiczevo strogo kaznovanje varšavskih recenzentov še ni zaleglo!), ampak še marsikak drug poljski časopis in bralec. Grajajoč se bodo čudili, da se je Miickiemez ob vzvišenosti "VVallenroda, etc. spustil k tej vsakdanjosti — za kar bodo imeli pristno epsko in vendar hkrati tudi humoristično preprostost Tadeusza — približno tako, kot so ob izidu Byronovega Don Juana delali Angleži, ki tudi dolgo niso hoteli doumeti, da je Don Juan prav tako velika pesnitev kot Child Harold. V humorističnem pogledu se Tadeusz tudi res da primerjati z Don Juanom (ne glede na tako različno isnov); najbolj na¬ ravna pa je seveda primerjava z Goethejevim Hermanom in Dorotejo, ki se je prvemu tokrat res ni treba bati. — Kajpada ne najdemo v delu sled¬ njega nemškega čustva ali značajev tako nravstvene dostojanstvenosti, kot je značaj Hermanove matere; a zato je ta podoba poljskega življenja boga¬ tejša, mnogovrstnejša (seveda je tudi upodobljeno življenje samo po sebi poetičnejše kot ono v Goethejevi pesnitvi), pojmovanje in prikazovanje li¬ tovskih prizorov iz narave živahnejše, bolj navdušeno in — rekel bi — bolj pesniško (vse skupaj še bolj narodno, ljudsko). Tudi svetovno zgodovinsko ozadje, ki je gibalo dejanja, ima Tadeusz s Hermanom skupno — pri Her¬ manu ga tvori francoska revolucija s svojimi strahotami, tu pa pohod proti Rusiji leta 1812, le da ta še mnogo bolj posega v dejanje in je v nekem 132 pogledu podlaga zanj. Skratka, ta pesnitev je prava epopeja našega časa 21 , prav tako kot sicer tako neskončno različna Don Juan in Herman in Doroteja, čeprav je v obliki še mnogo bolj homerizirana kot prvi. In potem je še otožna pesem hrepenenja po domovini 21 , in vetod-ar celo (to elegično čustvo .prav nič ne škoduje epski objektivnosti. V nadrobnosti se tu ne morem spu¬ ščati; pripominjam samo, da Robakova spoved v desetem spevu gotovo ne zaostaja za znano spovedjo Byronovega Džaura.“ (Tu je stavek o verzifi- kaciji, o kateri bom še govoril)... „Sicer pa je ta pesnitev še v nekem drugem pogledu razveseljiv pojav. Poljski poeziji preti, kakor najnovejši francoski, da se izmaliči v ničevo fantaziranje, zlasti po ljudeh, ki bi Mickie- wicza radi prekosili. Nov dokaz za to je Slowackega Kordjan, ki sem ga sicer le prav bežno pregledal, katerega nepotrebne čarovnije in vragolije, slepa posnemanja faustovskega in mianfredovskega (Byronovega) me pa tudi prav malo privlačijo... V takih okoliščinah je vsekakor zelo koristno, da se je pojavil resnični pesnik s stvaritvijo, polno resničnega in poetičnega življenja, z liki, ki niso sence, kakršne rodi umeten vročičen sen. In tem bolj razveseljivo je, da dela to prav Mickievvicz, ki bi ga sicer mogli obdolžiti, da je povzročil pesniško fantaziranje v poljski ldteraturi.“ Zanimivo je, da je to mnenje podal Čop v pismu svojim lvovskim prija¬ teljem že leta 1834, torej v letu — izida, tedaj ko je novo Mickievviczevo delo budilo v poljski javnosti še malo odobravanja, skoraj bi rekel da — ra¬ zočaranje. Rospond in Pigon navajata nekaj takih sodobnih ocen Poljakov doma in v emigraciji, ki jih podaja ,po njima tudi Štefanova 22 ; iz teh vidimo, da je bil Mickievvicz v tem delu klasicistom prevulgaren „z vsakdanjo dikcijo, polno malomarnosti, prozaično kot je vsakdanje življenje" (Moravvski), da je »neznansko dolg, da je videti, kot bi se sploh ne mogel izklepetati" (so¬ dobna korespondenca)... Lvovski kritik Maguszew,ski, ki je poznal Čopovo rokopisno oceno, .piše v nekem pismu: »Čudim se Adamu... da je mogel hipoma postati iz navdihnjenega preračunljiv, razumski avtor; kajti Pana Tadeusza bom vedno imenoval roman, kajti rima ni napravila iz njega poezije! .. . Strmenje gospoda Čopa nad Tadejem cenim, a iz drugega vzroka, ne iz tega, da popelje našo poezijo iz fantastike v realnost, ali bolje — v upodabljanje realnosti..." Romantični kritik Grabowski, ki tedaj pod rusko okupacijo ni smel imenovati z imenom emigrantskega pesnika (analogno z današnjimi razmerami pri nas!), je samo napisal: »Znan Vam poem prvega našega pesnika je pri vsej avtorski genialnosti brez dvoma slaba šola..." In ta Grabowski je tedaj veljal za najvišjo kritično avtoriteto na Poljskem. Tako je bilo v domovini. Pa tudi v emigraciji, kjer je delo izšlo, ni našlo Čopu podobnega pri¬ znanja. Slowacki pravi o njem, da je »zelo lepa pesnitev, podobna romanu Walterja Scotta, napisana v verzu..." Drugi so bili manj navdušeni. Kra¬ sinski n. pr. ni videl v njem humorja, temveč komiko, satiro in humoresko. Medtem pa je Pan Tadeusz našel priznanje v prevodu. Leta 1836 je iz¬ šel v nemščini in kritik Wilibald Alexis ga šele imenuje »edino moderno epo¬ pejo", toda — dve leti po Čopu. Poljaki sami pa so to priznali šele leta 1840 — šest let po Čopu — z besedami Krasinskega: »To je epopeja! Noben drug evropski narod nima danes take epopeje, kot je Pan Tadeusz." 22 S tem je dobila Čopova ocena popolno priznanje in novejše literarne zgodovine nasploh govore o P. Tadeuszu s Čopovo oznako, kakor jo je dal 133 on prvi — na žalost samo v privatnem pismu — svojim poljskim prijateljem. Ta je znanstveno ugotovil Poljak dr. Rospond, po njem pa prevzemajo slo¬ venski literarni zgodovinarji, kakor Glonar, ocenjujoč Rospondovo delo: „spoznal je njegov epohalen pomen... dočim so ga Poljaki smešili in naj¬ večji duhovi niso vedeli kam z njim. 1123 , ali Pirjevec, ki je v Izbranih spisih Čapovih 24 postavil ugotovitev: „med prvimi je spoznal pomembnost Adama Mickiewicza za poljsko literaturo. Sodil je, da se začenja z njim nova doba poljske književnosti." Kot tak poznavalec Mickiewiczevega dela od začetka do konca (IPan Ta- deusz je bilo Mickiewiczevo zadnje poetično delo) in njegov občudovalec je prišel čop iz Lvova v Ljubljano prav tistega leta, ko ise je z Dunaja vrnil v Ljubljano njegov rojak in prijatelj France Prešeren kot doktor prava in kot začetni pesnik, katerega poetične prvence je Kopitar — odklonil. Toda Čop je nasprotno takoj odkril v njem pravega pesnika, se mu postavil za mentorja in ga dvignil v prvega slovenskega pesnika kateksabšn, v prvega klasika, slovenskega Mickiewicza. Da je Prešeren mogel razviti svoj genij tako v skladu z dobo in z zahtevami sodobne svetovne umetne poezije, je naj- večja zasluga Čopova, ki se je sicer v javnosti uveljavil sam kot polemičar v Abecedni vojski, ter — deset let po smrti — kot bibliograf slovenskega pismenstva za Šafarikovo Zgodovino slovanskih literatur. Prešeren je postal realizirani čopov ideal slovenskega pesnika, ki je do¬ vršene svetovne literarne forme napolnjeval s slovenskim duhom. Čeprav je bil Čop romantik po duhu, je bil vendar klasik po vzgoji; zato ni brezpogojno zahteval samo posnemanje narodne pesmi za višek poezije, temveč se je zavze¬ mal za narodnega ljudskega duha v poeziji na način balad in romanc, tako romanskih, germanskih kakor slovanskih, med temi predvsem po Mickie- ■vviczevem zgledu. Čop je Kopitarju naravnost v pismu njemu samemu očital: ,,da je razvajen po lepoti slovanske narodne poezije, nasproti umetnim pes¬ nitvam Slovanov ,pa je preravnodušen, ako ne naravnost trd, nepravičen" 26 . In posegel je v to borbo proti estetskemu diktatorstvu Kopitarjevemu — po zgledu Mickievviezeve borbe s klasicisti, katero je poznal, kakor se vidi iz pisma Skarzynskemu ob priliki Pana Tadeusza. V tej borbeni poslanici „Nuevo Discacciamento" govori na primer o prodoru soneta, ter >se pni tem ozira na poljski sonet pri Kochanowskem, S§p-Szarszyn®kem... in dodaja „v najnovejši dobi ga je mojstrsko rabil Mickiewicz in vzbudil v sonetih več posnemalcev" 26 . Ko je govoril o oktavi, se je skliceval na Poljaka iPiotra Kochanovvskega... pri tercinah na istega... Vedno na poljske klasične zgle¬ de. Ko je zadel ob vprašanje sldvenske prozodije — štetje zlogov ali akcent- ni princip — se je prav tako ozrl na Poljake. Zavrača Šafarikov princip, da je naglasni sistem germanskega značaja ter naji se zato pri Slovanih zlogi štejejo, bero pa po akcentih; zavrača pa tudi štetje zlogov. In za dokaz te jezikovne slabosti pri štetju zlogov navaja prav Mickie- wicza: „Kako slabi so n. pr. šestomeri izvrstnega Adama Mickiewicza v Konradu Wallenrodu I" 2 ? 0 tem vemo še iz njegovega pisma ,Skarzynskemu 1. VII. 1828, ki sem ga navajal prej: „Kar pa je medi drugim vzbudilo mojo pozornost, je raba heksametra v tej pesnitvi. Ko sem bral v Vašem pismu: ,Wajdelotova povest v heksametrih', mi še na misel ni prišlo, da menite v resnici heksameter, temveč morda navadni poljski 13 vrstični aleksandrinec. Šele v verzih: 134 ,Walter vzel je Aldono...‘, ko nisem našel rime niti mere, sem jih začel hetosametrično skandirati in ras je iz tega nastalo nekaj heksametru podob¬ nega, česar pa tako uho, ki je navajeno na heksametre starih ali tudi samo na nemške Vossove, ne bo lahko za heksametre priznalo. Kaj je Mickiewicza prignalo na tako čudno misel? Jaz sem bil zelo za to, da je uvedel sonet, to s heksametrom se mi pa zdi nekaj napačnega. Poljski jezik je po načinu svoje akcentuacije ne le najbolj antiheksametričen med vsemi slovanskimi jeziki, ampak sploh med vsemi evropskimi, kolikor jih jaz poznam, komaj če izvzamem francoskega. To pa seveda samo po sebi nič ne škoduje, toda čemu vsiljevati nekaj, kar njegovi naravi nasprotuje?" 17 Pri Panu Tadeuszu se spet ustavi pri metriki. „Kaj pa pravite k verzi- fikaciji, k tej v poljščini novi obravnavi aleksandrinca? To se razlikuje od enoličnega verza Felinskega tako kakor V. Hugojev, Vignyjev, Sainte Beau- vov, itd. od togo simetričnega Boileaujevega in Debilovega. Nedvomno so Mickiewiczu metrične svoboščine nove francoske metrične šole dale pobudo za premakljivo cezuro, svoboden enjambement (prenos pomena iz enega verza v naslednjega), etc., vendar mu gre hvala, da jih je izvrstno uporabil..." 20 Ko je tako ugotovil nepripra/onost češkega in poljskega jezika za ak- ■centni sistem, slabe heksametre ter romantično svoboščino aleksandrinca, je za druge slovanske jezike potrdil akcentni princip metrike: „V slovanskih jezikih..., kjer naglas nima stalnega mesta, česar dozdaj niso opazili, pa take težave ni; zato se ne borno mogli odločiti, da bi pisali stihe po kvanti¬ teti, ki je poudarku nasprotna in ki je vsaj sedaj ne čutijo več..." 27 Zato je Prešeren napravil sicer nekaj poskusov merjenja po zlogih, si¬ cer pa uveljavil' „mero po udobjih' 1 , akcentih, kakor jo je Čop ugotovil kot prilegajočo se slovenski naravi. In tudi to ob — negativnem Mickiewicze- vem zgledu. Tako je Mickievvicz po Čopu vplival na Prešerna, da je postal mojster soneta, saj je napisal sonetni venec sonetov z akrostihom, za kar se še ni našla predloga niti v italijanski literarni tradiciji, kot ljubljanski Na¬ rodni in univerzitetni knjižnici na oficielno vprašanje odgovarja Accademia degli intronati v Sieni. 22 Ko pa je Čop leta 1835 nenadoma utonil v Savi, mu je Prešeren napisal v nemškem jeziku eno svojih najmočnejših pesmi sploh, Dem Andenken an Mathias čop, kjer je izrečno poudaril njegovo mentorstvo, njegovo svetovno znanje, pa tudi njegovo posebno ljubezen do Mickiewicza, to v verzu — hast du gelauscht den Mickietivicz Akkorden ... (prisluškoval si zvokom Mickiewicza...) O tej pesmi pravi literarni zgodovinar Slodnjak, „da je Prešernova naj¬ lepša umetnina (resda zložena v tujem jeziku), kakršnih ni mnogo v sve¬ tovnih literaturah" 29 . Ob tem usodnem udarcu je Prešeren napisal po Čopovih navodilih — v oktavah in tereinah — micimaikm ep „Krst pri Savici“ in ga posvetil ma- nom umrlega učenjaka Čopa. In ob tem delu se je morda najbolj nazorno pokazal Mickievriczev vpliv na Prešerna, kakor ga je posredoval 1 Čop. Vemo namreč, da je bil Čopov epski ideal zgodovinski ep, kakor ga je predvsem 135 videl realiziranega v poljski literaturi, zlasti v Panu Tadeuszu. Toda Krst jpri Savici kaže vpliv drugega Mickiewiczevega dela, namreč Konrada Wallen- itodaj. Kakor vemo, ga je Čop poznal vsaj v prepisih, ki so mu jih poslali prijatelji iz Lvova že leta 1828, verjetno pa je imel knjigo, dasi je ni v spisku njegove knjižne zapuščine. V Rozmaitoscih, mia katere je bil naročen, je že I. 1828 bral obširno analizo dela ie varšavske revije Motyl, 1830. ga je opisala li,pska revija Blatter fttr Mterarisehe Unterhaltung. Da je Čop obširno pisal o epu v Lvov, priča citirani odgovor Zaleskega: „bil sem, šele od Vas natančneje poučen." Prešeren je po Čopu lahko vedel o Mickiewiczevem ^ro¬ mantičnem epu" iz litvanske zgodovine, o tej junakinji odpovedi, ter se je spomnil nanjo v času, ko je izgubil svojega mentorja Čopa, ki mu je govoril o njej. Primerjavo med Konradom Wallendorom in Krstom pri Savici je zanimivo izpeljala Rozka Štefan. Osnovni skupni in glavni motiv obeh del je ravno — odpoved osebni ljubezni, preči, zaradi višjih , narodnih ciljev, z vero v večno združitev po smrti. Poleg tega veže obe pesnitvi tudi zgodo¬ vinski okvir: boj med pogansko Litvo in krščanskimi križarji... problema¬ tika nesvobodnega naroda, vržena v zgodovinski čas (glede na cenzuro) in na videz podrejena ljubezenski zgodbi... V Krstu sicer prevladuje subjek¬ tivna ljubezenska tragedija, vendar ji je tudi podrejena zveza s sodobnim slovenskim političnim položajem: •—- ,Na tleh leže slovenstva stebri stari...' Poleg tega kaže uvod kot na začetek mogočne junaške pesnitve, ki jo je Pre¬ šeren morda začel v smislu Čopove ocene Pana Tadeusza, pa je pozneje ob Čopovi smrti zaradi pesnikove depresije ob ločitvi od prijatelja, prevlado¬ vala subjektivna duševna drama. Tretja podobnost pa naj bi bila tudi v dolgih samogovorih ter v istem metru — enajstereu.. .3« To je rezultat ana¬ lize Štefanove, ki ni brez osnove, zlasti še, ker je čez obe pesnitvi razlit isti melanholični romantični nadih. Še dolgo po Čopovi smrti se Prešernu ni zacelila rana po izgubi mentorja in za desetletni spomin njegove smrti — leta 1844 — je napisal dve enaki pesmi — V spomin Matija Čopa, toda v dveh različnih metrih: po kvantiteti (zlogih) in po udarjih (akeentih), kar je bil temeljni prozodični problem Čopov. V svojo zbirko pa je vzel tistega — po udarjih, akcentih, s čemer je poudaril solidarnost s Čopovo rešitvijo, na katero je mogel vplivati — to¬ krat z negativnim zgledom — Mickiewicz, kakor smo omenili 31 . Tako je Čopovo službovanje na lvovski gimnaziji in univerzi ter njegovo natančno poznanje najsodobnejše poljske literature vzgojilo pri nas Pre¬ šerna, na katerega so tako bistveno po formi in vsebini vplivali Mickiewicze- vi Soneti, Balade in Romance, Konrad Wallenrod in Pan Tadeusz. Toda s Čopovo smrtjo Prešernovo zanimanje za ,Mickiewicza ni preneha¬ lo. Takoj nato sd je namreč zgodilo nekaj nepričakovanega: konec januarja 1837 sta prišla v Ljubljano kot v bivališče svoje prisilne internacije zaradi posledic vstaje leta 1831 dva mlada Poljaka iz avstrijske Galicije: Emyl Korytko (1813-1839) in Boguslaw Horodynski. Horodynski je bil častnik polj¬ ske revolucionarne armade, obtožen, da je prevažal preko ruske meje v ino¬ zemstvo poljske vstaše. Korytko, 24 letni mladenič, pa je bil sin galicijskega vlastelina Zezawe pri Zaleszczykach, študent filozofije v Lvovu, ki pa je bil leta 1834 zaprt zaradi motenja javnega miru in suma veleizdaje, pa tudi zato, ker je širil čitanje Miekiewiezeve Knjige poljskega naroda in ro- 136 marnja 32 . Prešeren se je z internirancema seznanil v pisarni svojega šefa Ghrobata, ki je imel Poljakinjo za ženo, ter postal prijatelj zlasti s Koryt- kom. Slodnjak sklepa: .»Podoba je, da ju je združila Mickiewiczeva viharna poezija." Takoj od drugega meseca naprej ju zasleduje policija, ko sta se Korytko in Prešeren podajala ma izlete na deželo (Škofjo Loko, itd.). S Korytkovo pomočjo je Prešeren kmalu nato prevel v nemščino Mickiewiczev sonet Resignacija^. To je prvi. prevod iz Mickiewiczeve poezije, napravljen od slovenskega pesnika, dasi v nemščini na žalost. On sam' je čutil, da to ni prav, zato je še isti dan pisal Vrazu: „Ker je v Ljubljano vrgla usoda dva Poljaka, bi hotel to priliko izkoristiti in se naučiti poljski. Pričujoči prevod, iz Mickievvicza, ki je danes izšel v II. Blattu, je že sad tega poznanja. (Tu sledi prepis nemškega prevoda.) Mi pa pričakujemo od Tebe, da boš napra¬ vil boljših prevodov iz velikega poljskega pesnika in sicer v slovenščini ." 34 Na to pa mu je' Vraz odgovoril: »Tvoj prevod bi bil lahko slovenski. Zakaj nositi vodo v morje?" 3 ® Na tem mestu, kakor tudi pozneje, bom podal poljski izvirnik, Prešer¬ nov nemški pi - evod in še druge, ki so z njima v zvezi, ne da bi jih podrobneje primerjal, razbiral in ocenjeval, kar bi bilo tudi zanimivo in bi spadalo pod naš naslov. Mislim pa, da se te naloge že nekdo drugi loteva... Naj mu tukajšnji ponatisi služijo za napotek in gradivo. Micldewicz : 33 Nieszczgšliwy, kto prožno o wzajemnošč wola, Nieszczgšliwy jest, kogo prožne serce nudzi, Lecz ten u mnie ze vvszystkich nieszczešlhvszy ludzi, Kto nie kocha, že kochal, zapomnieč nie zdola. Widzgc jaskrawe oczy i zwstydne czola, Pamigtkami zatruwa rozkosz, co go ludzi; A ješli wdzigk i enota czucie w nim obudzi, Nie šmie z przekwitlym sercem išč do stop aniola. Albo drugimi gardzi, albo siebie wini, Minie ziemianke, z drogi ustgpi bogini, A na obiedwie patrzac žegna sig z nadziejg: I serce ma podobne do dawnej šwiatyni, Spustoszalej niepogod i czasow kolejg, Gdzie bostwo nie chce mieszkač, a ludzie nie šmiejg. Prešeren : 34 (hm- Versmiasse des Origiinals) Wer ohn’ Ermedrung seufzt, gross ist das Ungltuck dessen, Noch grosser dessen, den das leere Herz langvveilet; Doch mit dem grossten Ungliick scheint mir der beteilet, D«r nicht mehr liebt, dass er geliebt, nicht kann vergessen.. -Sieht er mit kecker Štirn ein liisterni Aug’ ihn messen, Macht der Erdnnrung Gift, dass er die Lust nicht teilet; Riihrt Reiz um d Tugend ihn, hin, wo der Engel weilet, Darf er mit welker Brust zu geh’n sieh nicht vermessen. 137 iSoll er nun Andern grollen, soli er sich beschuld’gen? Er flieht der Gottin Baihn, kaarn nacht der Irdschen huld’gen Auf beide blickend, lasst er jede Hoffnung fahren. Sein Herz gleicht einem Tempel aus vergangen Jahren, An dem die Zeit genagt, dem wusten, wo nieht thronen Die Gottheit will, und Sterbliche nicht diirfen wohnen. Debeljak : 3 8 Nesrečen ta, ki brez odziva mora vpiti, nesrečen ta, ki dolgočasi se v osami, še bolj ta, ki ne ljubi, a najbolj med nami, ki ljubil je, kar ni mogoče pozabiti. Ko spet zagleda oči pod čelom se iskriti, s spomini 'slast zastruplja, ki ga mami, če v njem nje čar in čednost čustvo vzdrami, ne upa z mrtvim srcem k angelu stopiti. Zato prezira druge, sebe obtožuje: dekleta zemeljska, boginje mimo grejo, za vsemi se ozira, nad vsemi obupuje. Srce je kot svetišče staro: prazni zrejo od časa zapuščeni koti, hram samuje: tu noče bogstvo bivati, ljudje ne smejo. Ludvik: 39 Nesrečen, kdor kliče, a me dobi odziva, nesrečnejši, ki v praznem srcu dolgčas hrani, a najbolj nesrečen, kdor ljubiti se brani, ker stara ljubezen še v srcu mu je živa. Ko vidi nesramna čela, pogled, ki izziva, s spomini zastruplja radost, ki ga pijani; če čustva obudi, mu čednost in čar ubrani, s srcem usahlim tja ne sme, kjer angel biva. Ali sebe obsoja, ali druge prezira, mimo zemljanke hiti, se ogne boginje, upu daje slovo, ko za obema se ozira; srce mu je davno svetišče samujoče, kjer so pustošile burje in časov stopinje: v njem bivati ljudje ne smejo, boštvo noče. 138 Dejstvo, da sta Prešeren in Korytko brala odslej Mickiewicza ter z z njim reševala panslavistična mnenja, to je — vprašanje slovanske soli¬ darnosti, v kateri bd ohranila slednja narodnost svojo samostojnost —, ka¬ kor sodi Slodnjak 40 , je morda trditev preveč iz današnjega časa, ali pa z ozi¬ rom na Prešernovo poznejšo tvorbo (Zdravico). Res pa je, da se je Korytko začel ob Prešernu zanimati za slovensko narodno blago, zlasti narodne pesmi, katerih nekaj mu je prispeval tudi Prešeren, n. pr. Lepo Vido, in to prvotni ljudski zapis, ne tisti, katerega je on, objavili 1. 1832 in velja odslej za nje¬ govo zavestno umetnino, kakor je dokazal Žigon. 44 Za izdajo Korytkove zbirke slovenskih narodnih pesmi, ki jq je pripravljal in jo že pripravil za natis, je Prešeren prevedel iz Mickiewicza oznako narocbie pesmi, kakor jo podaja v svoji pesmi v Konradu Wallenrodu bard Vajdelota. Toda zopet jo je podal — v nemščini. Izvirnik se glasi: Mickieuicz-A 2 0 piešni gminna, ty stoisz na stražy Narodowego pami^tek košciola, Z archanielskimi skrzydlami i glosem — Ty czasem dzieržysz i miecz archaniola. Plomien rozgryzie malowane dzieje, Skarby mieczowi spustosza zlodzieje, Piešn ujdzie calo, ttum ludzi obiega: A ješli podle dusze nie umiej% Karmič j§ zalem i poič nadziej^, Ueieka w gory, do gruzow przylega 1 stamt^d dawne opowiada czasy. Tak slowi z ogniem zajgtego gmachu Wyleci, chwil§ przysi$dzie na dachu: Gdy dachy run$, on ueieka w lasy I brzmi^ca piersia nad zgliszeza i groby Nuci podrožnym piosenkc žaloby. Prešeren : si O! Volkslied ) der Erinnerungen Volkstempel schirmest du, bist stark bewehrt Mit Oherubsstimme und mit Gherubssohwingen — Du schwingst zuweilen auch das Cherubsschwert. Von Flammen wird gemalte Tat verzehrt Die Schatze weggeraubt von Rauberschwert; Das Lied entkommt nur, durch die Menge fliegend, Und -vvenn gemeine Seelen e's nicht nahren Mit Hoffnung — und nicht tranken es mit Zahren — Fliehfs in die Berge, sich an Triimmer schmiegend Und singt von dort herunter alte Zeit. So fliegt hinweg aus brennendem Gemach Die Nachtigall, und setzt sich auf das Dach Und sttirzt das Dach, flieht sie zurn Walde weit Und ■vvehmutsvoll auf Grab und Triimmer dann Singt sie ein Trauerlied dem Wandersmann! 139 Debeljak:* 3 O ljudska pesem, ti stojiš na straži narodovega svetišča spominov, z nadangelskimi perotmi in glasom — včasih držiš tudi meč kerubinov! Davnost slikovita v pepel razpade, meč razbojniški vpustoši zaklade — pesem pa reši se, krog ljudi bega, če duše pa prostaške jo hraniti z boljo ne znajo, z upom ne pojiti, v goro zbeži, ob razvaline lega, od tam nam baja starodavne čase. Tako izpod krova gorečega plane slavec na streho, tam za hip obstane, ko se še ta sesuje, v gozd poda se: s srcem drhtečim med pepel in grobe popotnemu poje pesem žalobe... Toda ta zbirka, ki bi bila pravi izraz realnih kulturnih stikov Poljaka s Slovenci, ni izšla, kajti 'Korytko je umrl nenadoma v Ljubljani 31. januar¬ ja 1839, dan potem, ko mu je bila ugodno rešena prošnja za vrnitev k star¬ šem v Galicijo. Prešeren! je poskrbel, da je bil pokopan zraven Čopa in ka¬ kor njemu je tudi Korytku napisal nemški epitaf, v katerem je izražena mickiemczevska vera v človeštvo: 54 Der Menseh muss untergehen, die Menschheit bleibt; fortan wird mit ihr bestehen, was er fiir Sie getan. Župančičev prevod: 44 Naj zgrudi smrt človeka, človeštvo ostane; z njim do poznega še veka živi, kar zanj storim. Obenem je poskrbel, da so mu starši poslali poljski napis na grob, ki je še danes na Navju v Ljubljani, če ga niso po vojni prestavili drugam... [Prešerna je z Mickiewiczem preko Čapa vezala želja po umetni poeziji, ki naj bi stala na sodobni svetovni višini (sonet, oktava, tercina pa tudi umetna balada...); preko Korytka pa Mickievviczeva revolucionarnost in njegova naklonjenost narodni pesmi. Kakor vemo, je Mickiewicz prevajal celo srbsko narodno pesem (črnec v Benetkah) 45 , toda — iz Merimieejeve romantične potvorbe La Guzla, kateri je nasedel 1 tudi Puškin. Ta zadnja na¬ rodopisna zveza je prišla do veljave tudi v Prešernovem prevodu iz Wallen- roda; pa tudi v narodnih baladah, ki jih je pesnil Prešeren v zadnjih letih. — pot, ki jo je šla vsa slovanska romantika s Puškinom in Mickiewiczem,, 140 kakor je omenil že prof. Prijatelj: 46 „po Korytkovem prihodu v Ljubljano se Prešeren posveti še intenzivneje .. .narodni pesmi... smislu za domačo zgodovino... in se s tem pridružuje tistim, ki so začeli kot byronisti (Pu¬ škin, Mickievvicz...), pa končavali kot pesniki folklornih snovi, ko je tudi (Prešeren pisal: „Ich arbeite gegenwartig an krainerisehen Liedem, die dem Bauernlburschen gefallen sollen." To je bil tudi Korytkov narodopisni vpliv pod vtisom poljske folklorne romantike, začete z Mickiewiczevimi Baladami. In še enkrat se je v Prešernovi poeziji uveljavil Mickiewiczev direktni vpliv v Zdravici, v tej slovenski napitnici slovenstvu, slovanski solidarnosti in vsečloveškemu bratstvu, h katerega ,.končni podobi so pripomogli razgo¬ vori, ki jih je nekoč imel s Korytkom o poljskem revolucionarnem gibanju in Mickiewiczevem katekizmu poljske revolucije (Ksicgi narodu polskie- go...), kar 'je pospeševal tudi Korytkov prepis bojevitega in po formi tej idejno nekoliko sorodnega Spiewa patriotov polskich... “, kot sodi o genezi Zdravice Slodnjak. 4 ? Tako je Miekiewiezev vpliv na naj večjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna indirektno Po Čopu in Korytku izpričan v ,,dokumentarično doka¬ zanih primerih, podprtih z vnanjimi in notranjimi dokazi...“ tako da „lahko govorimo o direktnih literarnih vplivih Miekievvicz — Prešeren" 46 , česar naj¬ brž za Puškina ne moremo. Morda je zanimivo še to: V letu Prešernove necenzurirane Zdravice, nje¬ govega umiranja in smrti (1848/1849) smo prišli Slovenci tudi v direktni 'stik z Mickiewiczem kot osebo prav na svojstven način: ne na pesniški, tem¬ več na področju — njegovega vojaškega nastopa v italijansko-avstrijski voj¬ ni. V viharnem letu „pomladi narodov", ko je šel general Radetzky s črno vojsko, v kateri je bilo mnogo Slovencev (predvsem ljubljanski 17. pešpolk), da zatre revolucionarno Mlado Italijo, je Miekievvicz stopil s piedestala pes¬ nika in se postavil za generala svoje prostovoljne poljske legije. Ustanovil jo je v Rimu leta 1848 in se podal z njo pod poljsko zastavo proti avstrijski fronti kot zaveznik Italijanov, ki so mu prirejali po poti kraljevske časti. Njegova četa umetnikov, slikarjev, itd., majhna po številu, si je zastavila nalogo „oboroženo vrnitev v domovino z bratskimi četami Slovanov". Na poti iz Rima na fronto je prispel v Florenca in tamošnji časopis Gazzeta di Fi- renze je pisal: ,,Sveti oče je blagoslovil poljsko zastavo, kateri je rimsko ljudstvo želelo pridružiti zastavo Pija IX. Načelnik te izbrane poljske čete je državljan Adam Miekievvicz. On namerava dati poziv poljskim, češkim, hrvatskim, ilirskim (t. j. slovenskim... podčrtali mi) in dalmatinskim voja¬ kom, ki so v avstrijski armada, naj odklonijo sodelovanje v boju za tako nepravično stvar, kakor je boj Avstrije proti Italiji; pozval jih bo v imenu skupnega bratstva. Vsi ti vojaki pripadajo slovanski družini in govore ma¬ lone isti jezik: vsi težijo za narodno samostojnostjo. Poljaki, katoliki, zače¬ njajo na čelu vseh Slovenov v imenu Boga, sv. Andreja, apostola in patrona vseh Slovanov, ter v imenu Pija IX. sveto vojno proti barbarskemu despo¬ tizmu." Ali ni to dejstvo — realizacija Prešernove Zdravice, napisane —po Slod- n jakovem mnenju— pod vplivom Mickiewicza? In Mickiewiczevi proglasi na slovanske vojake v avstrijski vojski so imeli nekaj uspeha, kajti v legijo je res prišlo nekaj Hrvatov in Miekiewiez 141 jim je osebno govoril. Pozneje še Čehi in Slovaki... Toda slavnostno spočeta legija v Rimu je že v Milanu začela razpadati: priseči je morala, da se bo borila za sveto stvar Italije pod zaščito lombardske vlade, dokler ne bodo Avstrijci popolnoma pregnani z italijanske zemlje. Pozneje bodo mogli iti, kamor jih bo poklicala poljska domovina. — Legiji niso priznali Lombardci niti pravice lastne zastave, ki so jo nesli preko Italije s takim svetim pono¬ som in kateri je bil pozneje preklican tudi papežev blagoslov... Okoli 200 vojakov je štela legija v Milanu, kjer je bila zaposlena tudi pri telesni straži kraljevi, tedaj ko se je Milanu po bitki pri Custozzi nenadoma bližala Ria- detzkega vojska... Kralj je ušel na konju in poljska četa je zapustila Milan, ko so vanj vstopali že avstrijski vojaki. Ko je poljska legija, ki je nosila na zastavi napis v italijanščini: Per la vostra e la nostra liberta! (Za vašo in našo svobodo!), že razpadala, jo je še zadela usoda, da je v sporu s papežem in Garibaldinci z zadnjimi vred napadala vrata papeževega Rima, ki so ga branili Francozi... Francozi so razorožili legijo, ki je pozneje končala V Grčiji... Mickiewicz se je vrnil v Pariz. 49 . Je kdo od Slovencev pomagal Mickiewiczu pri organiziranju legije v" Italiji, kot mu je stal ob strani dubrovniški gospar in poet Medo Pučič, ki se je s pesnikom seznanil v Parizu 60 ? Ali je kdo od Slovencev dezertiral od. Radetzkega k Mickiewiczu, kakor je izpričano za Hrvate, Čehe in Slovake? Ali je bila v slovenščino prevedena politična veroizpoved Miekiewiczevih le¬ gionarjev, ki je bila 2. marca 1849 prevedena v čakovščino, namenjena dal¬ matinskim kapitanom ^slovanskih brodov..., da naj podpro ustaško gibanje proti Avstriji"? Tam imenuje Mickiew.icz vso obalo od Trsta do Kotora slo¬ vansko obrežje" ter pravi, da ima namen iti proti Beogradu, zavzeti črno goro, itd. 6 i Morda je o tem kaj v naših monografijah v letu 1848 (Apih) 7 To so odprta vprašanja, ki so se nam porodila ob Prešernovi Zdravici in MJckieroiczevem vojaškem dejanju za uresničenje skupnih narodnostno-so- cialnih idej poljskega in slovenskega pesnika. 8 Dr. I. Prijatelj: Duševni profili slovenskih preporoditeljev, Ljubljana 1935, 102. - V nadaljnem citiram to knjigo samo: Prijatelj in stran. — 9 Matija čop: Uredil dr. A. Pir¬ jevec. Cvetje iz domačih in tujih logov, 6. zv., Celje 1935, Odslej citiram to delo: Čop. — 10 Prijatelj, 143. — 11 Prijatelj, 92. — 12 Rozka Štefan: Mickiewicz in Čop. Nasa so¬ dobnost 1955, 983. Citiram: Štefanova. — 13 To Mickiewiczevo delo slovenski literarni zgo¬ dovinarji različno imenujejo, tako n. pr. Prijatelj in Debeljak: Dedi, Vodnik: Praznik ver¬ nih duš. Štefanova: Praznik mrtvih, itd. — 14 V Izvirniku: Mickiewicz macht in der polnischen Literatur Epoche. Rospond, 290. — 15 Štefanova, 895. Njen prevod. Original na¬ tisnjen prvič v Vedi (M. Zimmermann) 1914, 251. — 16 .Odo na mladost je Mickiewicz spesnil še kot dijak v Vilnu, pa je krožila v prepisih. Prvič je bila natisnjena v Lvovu 1. 1827 v Izbranih delih Miekiewicza, v Polihymnii. (Tedaj je bil Čop še v Lvovu in mu pesem gotovo ni bila neznana.) Glej Poetickie dziela A. Mickiewicza, Warszava 1953. Državna izdaja pod uredništvom W. Borowega in L. Ploszewskega. Vse poljske citate jemljem iz teh Zbranih del, ki jih citiram odslej Dziela. — 17 Štefanova, 896. Njen prevod. Original se hrani v Lvo¬ vu, v Ossolineumu. — 18 Štefanova, 987. Njen prevod. — 19 Prva objava v Carnioli 1910, 218 (dr. A. Žigon). — 20 Štefanova, 988-990. Njen prevod. — 21 V izvirniku: Kurz, dieses Gedicht ist eine wahre Epopoe unserer Zeit... und das ist ein wehmutiges Lied der Sehnsucht nach der Heimat (Rospond, 295). — 22 Štefanova, 990. — 23 J. A. G(lonar) v oceni Rospondove razprave v Časopisu za zgodovino in narodopisje (ČZN), Maribor 1934, 68. — 24 Čop, 14. — 25 Prijatelj, 143. — 26 Čop, 54. — 27 čop, 58. — 28 Slavistična revija (SR) 1950, 187. Dr. Slodnjak: Dodatek k članku o Sonetnem vencu. —• 29 Slovenski biograf¬ ski leksikon (SBL), 541 (Slodnjak). — 30 Štefanova, 988. — 31 SBL, 543 (Slodnjak). V 142 antični-kvantitetni meri spesnjeno pesem je Prešeren priobčil v Novicah 1846 za Čopov god 1 25. 2., po akcentnem sistemu pa v Ilir. Blatt, 28. 2. Pozneje je to zadnjo sprejel v Poezije. — 32 SBL, 543 (Slodnjak). — 33 Illirisches Blatt 1837, 4. 5. — 34 Doktorja Franceta Pre¬ šerna Zbrano delo. Uredila dr. Pirjevec in dr. J. A. Glonar. Ljubljana 1929, 267 (moj pre¬ vod). Wer ohn. 228, O Volkslied 296, Der Mensch 236. — 35 F. Kidrič: Prešeren I, 1936, 313. “Deine tfbersetzung hatte fuglich slowenisch sein werden. Warum das Wasser ins Meer tra- gen?” — 36 Dziela I, 169. — 37 Prevod tega Prešernovega soneta iz nemščine je poslovenil Glazer, Novi svet 1949, IV|1, 237. — 38 Kitica Mickievtfezevih, 1943, 49. Tu omenjam, da je na premalo jasno razumevanje izvirnika v prevodu, ki se kaže predvsem v prvi kitici, opozoril že Glonar (DS 1943, II, 135) in s tem dal vzpodbudo in pomoč novemu prevodu. — 39 Dušan Lud¬ vik, Novi svet 1949, IV|2, 1062. — 40 SBL, 1. c. — 41 Dr. A. Žigon: Lepa Vida, DS 1927, 37. — 42 Dziela I, 101. — 43 Moj prevod, napravljen za to študijo. — 44 F. Prešeren. Ju¬ goslovanska knjiga, Beograd 1961, v uvodu B. Ziherla, XXX. — 45 Dziela I, 230. Morlach w Wenecji, z serbskiego. — 46 Prijatelj, 131. — 47 SBL, 553 (Slodnjak). — 48 Prijatelj Izbrani eseji I. Uredil dr. A. Slodnjak. Ljubljana 1952, 15. — 49 Podatke o Mickiewiczev£ legiji jemljem iz življenjepisnega romana o Mickiewiczu, ki ga je napisal M. Jastrun, pa prevel France Vodnik za Slovensko Matico v Ljubljani, od str. 358 naprej. — 50 Mickie- •vvicz, študije v izdaji UNESCO (v francoščini) 1955, 148. — 51 Življenje in svet 1934, 49.. II. GRAŠKI ŠTAJERSKI KROŽEK (Miklošič, Vraz) Istočasno kot v centru slovenstva — v Ljubljani čopov krožek — ise je: tudi na robu slovenstva — v štajerskem Gradcu — krožek mladik visoko- šolcev navduševal za poljsko literaturo. Po ponesrečeni poljski vstaji 1. 1831 so se Poljaki zatekli tudi v Gradec, med njimi n. pr. zadnji maršalek (pred¬ sednik) revolucionarnega sejma (skupščine) Wladislaw Ostrowski... Pri njem je bil za domačega učitelja otrokom tedanji dokončujoči pravnik Franc Miklošič, poznejši veliki slavist in- naslednik Kopitarjev. 52 Tedaj — kot mlad. dijak — je bil vodja slovenskega navdušenja med graško mladino, poleg Stanka Vraza (1810-1851), slovenskega in pozneje -hrvatskega (ilirskega) pesnika, ter duhovnika Davorina Trstenjaka. Iz teh prvih 30 let je ohranjeno Vrazovo pismo Šafariku 53 , kjer opisuje to življenje med mladino, kjer „Vraz poučuje ruščino, Miklošič pa poljščino". Ta panonski krog, ki je pisal svoje lokalno narečje (tedaj še ni bilo ustaljenega centralnega knjižnega jezika), se je zamani skušal uveljaviti v Ljubljani v edinem periodičnem pesniškem, almanahu Kranjski čbelici. Kljub temu pa je snoval nekako antologijo naj¬ lepših evropskih pesnikov, pri kateri naj bi sodelovali tudi centralni ljub¬ ljanski pesniki, zlasti Prešeren. Kaj naj bi bila ta antologija, ki- sta jo Miklo¬ šič in Vraz pripravljala v Gradcu i-n krstila ^Cvetlice z vertov vsakega izobra¬ ženega" 54 , se vidi iz Vrazovega pisma uredniku Kranjske Čbelice, Kastelcu^ iz julija 1833: „Jaz in Miklošič sva nekaj ptujih samih plemenitih pesmi naj¬ imenitnejših pevcev Europejanskih poslovenila... zlo prijeten bi nam bil lord Byronova Parisina, ktero so g. Dr. Prešeren presloven-ili, ker še zvun mojega poslovenšenja Byronove ,Slove' (Pare the well) in Grayevega grob¬ lja' (Chureh-gard) ničesar z Angličajnskega nimava. Z Dunaja nama je obečan Vdrgiljev Georgikon, smrt kneza Ugolina, nekoliko španjolskiih ro¬ manc. Z Goethea je prenešeno: Erlkonig, Mignon, Fischer und die Spiene- rin, s Schillerja: Hecto-r und Andromaehe. die Biirgerschaft; z Mickietvicza: Powrol taty, z de Lamartina je pod prsti LTsolement, Le Lac in L’invoca- 143 tion... zred tega je gotovo dvanajst sonetov Petrarkinih, španjolskih romanc s knjige: Silva de romances viejos, in z novogrškega nekih pesmic narodnih s Posartove gramatike..." 55 Tako vidimo, da je graška mladina v 30 letih postavljala Mickiewicza v vrsto klasičnih mojstrov in sodobnih klasikov ter narodne pesmi, ki je v času romantike veljala za višek umetnosti. Vraz je tedaj začel prevajati v slovenščino prvo poglavje Miekiewiczevih Knjig naroda poljskega in roma¬ nja. .., kar je priobčil Ilešič v Časopis za narodopisje in zgodovino pod na¬ slovom Molitva romarja poljskega £6, česar pa nimam tukaj, da bi citiral. Sam je sestavil plamteč poziv na mladino v smislu in slogu Mickiewiezeve knjige ter napisal izvimc/i pesem, ki jo je navdihnila Mickiewiezeva Poljska mati, z verzi, kjer govori, da je pripravljen na vislice ali pred strel kom- panije: Bo mahal z menoj veter al me vgodil tresk pušk šesterih... Al tak skončaš žitek te 1'sirarn?... Ne c’lo sin božji vmrl na križi... 57 Ko ni bilo nič s Cvetlicami, je ta graški krog mislil na nov almanah Me¬ tuljček, ki naj. bi izhajal na Keki in ki naj bi po zgledu ruske in poljske lite¬ rature dvignil raven slovenske poezije. Vraz je namreč pisal na dani sv. Jur- ja 1837: 58 „Včera smo se nas trojica Slovencev po šetališi sprehajalo: mi smo si nekaj govorili od iSlavenov, si nekaj spominjalo od veselega knjižnega stališa Rusov in Poljakov.. Da je Vraz pod Poljaki mislil na Mickiewicza, je skoraj gotovo, kajiti ta je bil vsej tej prvi romantični generaciji pred¬ stavnik poljske književnosti. In. tudi za to: saj. je po Vrazovih besedah samih to svojo prvo izvirni poezijo pesnil — pod Mickieiviczevim vplivom. 10. ok- tobral 1837, potem, ko je opravil potovanje po Hrvatskem in po Kranjskem in ko se še ni mogel odločiti, ali naj bi se opredelil za Zagreb ali za Ljublja¬ no, je namreč pisal iz Središča (blizu rojstnega doma) poduredniku Gajevih Novin v Zagreb, da je — izgubil vse svoje rokopisne pesmi v neki gostilni. „Ondje bijahu nekoliko soneta a maniere de Mickiewicz kojim bez moje šte¬ te nije dopušteno polaziti u sviet... Izbavi me, dragi Drago, ovih plašnih slutnja; pogledaj sve kute tvojih soba, sve skrinje svojih istola itd. i piši odmah posljedak tvoga potraživanjia jerbo od onogo zametka zavisi pokoj mojih dana...“ 5 8 Kakšno posledico za Slovence je imela ta izguba slovenskih Vrazovih pesmi v Mickievviczevi maniri? Vraz se ni mogel s slovenskimi pesmimi uve¬ ljaviti- v Ljubljani, kakor tudi je poskušal, njegov načrt slovenskih almana¬ hov Cvetlice in (Metuljček niso uspeli... Nagibal se je vedno bolj k Zagrebu, k Gajevemu ilirskemu pokretu, utemeljujoč to s tem, da se bo slovenstvo moglo ohraniti samo v višji obliki, to je v ilirstvu... In tako mu je izguba mladostnih slovenskih, na Mickievvaczevo maniro spesnjenih sonetov še po¬ spešila prehod k Ilircem, kajti kmalu potem, 19. novembra 1837, je napisal one znane besede: „Mit Slovvenen hab’ ieh ',s abgethan, zumal da ich auf’m einer letzten Reise ali meine Schriften, die ich von dem Jahr 1832-36 in skr vvenischer Sprache besass, verloren." 59 Prof. Slodnjak, ki je odkril Vrazovo slovensko zapuščino in jo naznanil' v študiji O Stanku Vrazu kot slovenskem pesniku, pravi o tem dogodku: „Kolika sreča torej, da tudi v tem pogledu 144 niso bile točne Vrazove besede Prešernu v onem pismu." Ohranilo se je namreč kakih 300 pesmi iz tega njegovega predilirskega časa.«« Iz tega pa lahko sklepalmo, da je bila vsa Vrazova izvirna slovenska pesniška tvornost iz graških let pod vplivom Mickieivicza, njegovega revo¬ lucionarnega domoljubja (kakor smo videli) in forme sonetov. Še pozneje kot Ilirec (Hrvlat) je prevajal' iz Mickiewicza, tako — kot Prešeren — so¬ net Resignacija (Najbedniji), Razgovor, Sanak, Slušati i cjelovati, Česma Bahčisarajska, itd.® 1 , kar spada že v hrvatsko literaturo in priča, da se je še dolgo naslajal ob Micki ewicziu in ga prevajal. Vendar naj bo to imeno¬ vano, kajti po najnovejših odkritjih Slodnjakovih Vraz ne velja več po Can¬ karjevo za renegata, temveč so njegove ilirske pesmi, ki so tudi v pozitivnem vsebinskem pogledu večinoma slovenske, v najvišjem smislu duhovna last obeh bratskih narodov. Vraz ni nikoli utonil kot Slovenec v ilirstvu« 2 . Tako tudi te prevode lahko štejemo med zanimanje Slovencev za tega poljskega pesnika.® 3 Pot k Mickievviczu pa mu je pokazal Miklošič, kakor je Vraz sam napisal v pesmi iz leta 1839, Babji klanac: Kar je bil Čop Prešernu, to je bil Miklošič Vrazu. Tisti Miklošič, ki je pozneje precej prevajal iz poljščine (prvi tiskani poljski pesniški prevod Lipa Kochanowskega, 1851) in je po smrti Kopitarja kot najvidnejši dunaj¬ ski slavist imel priliko na univerzi „reči kakšno tudi o Miekiewiczu“. Sicer tedanji njegov učenec Janez Trdina trdi o njem, da je estetsko stran jezika in literature poznal toliko kakor njegov čevelj. Nekoč se je čudil, da je na¬ pisal neki Poljak veliko delo o lepoti Mickiewiczevih poezij, in rekel, da „je to ,laecherlich‘, da jih je bral tudi on in jih našel res lepe, ali drugega nič, nikakor da ne razume, kako se more pisati o tej lepoti kakšna knjiga"« 5 Toda Nahtigal ga brani tega Trdinovega očitka v Slavistični reviji: »Vse¬ kakor je Trdinova trditev skrajno pretirana, kakor kažejo od Murka po¬ jasnjena Miklošičeva mladostna leta, v katerih je bil celo ,ilirski pesnik'."«« 52 M. Murko, Miklošičih Ju gen d- und Lehrjahre, 516. — 53 A. Fekonja: Stanko Vraz, pesnik in pisatelj slovenski. Kres 1883, 572. Citiram: Fekonja. — 54 SLB, 761 (Slodnjak). — 55 Fekonja, 575. — 56 Dr. F. Ilešič: Vraz in Poljska v letih 1833|34, ČZN 1934, 1954. — 57 Dr. A. Slodnjak: O Stanku Vrazu kot slovenskem pesniku. SR 1950, 76. — 58 Fe¬ konja, 614. — 59 1. c. 617: „S Slovenci sem opravil, odkar sem na zadnjem potovanju iz¬ gubil vse svoje spise, ki sem jih imel v slovenščini." — 60 SR, 88 (Slodnjak). — 61 Živ¬ ljenje in svet, 10. — 62 SR, 88 (Slodnjak). — 63 Tu lahko omenim, da je dr. Slodnjak izdal v zadnjem času dva zvezka Vrazovih slovenskih pesmi: Vraz Stanko, Slovenska dela I in II. Zagreb 1953. Jugoslovenska akademija znanosti i umjetnosti. Kljub poizkusu nisem mogel dobiti knjigi iz Jugoslavije. Prepričan sem, da je tam še marsikaj, kar bi spadalo v našo razpkavo. — 64 Fekonja, 523. — 65 J. Trdina, Zbrano delo 11,15. Lj. 1948. — 66 Prof. R. Nahtigal: Trdina o Miklošiču. SR 1950, 200. Tvoju ljubav, skrb i brigu nikad necu zaboravit, Ti pod moju ludu mladost upravi mi nogu bludnu i u jednu svrhu skupi žice moje plahe pameti... Znaš-li, s tobom kruge vedre od Marona i Omira, od Byrona, Alighiera kad prolazih do Savedre? Znaš-li, brat, kad kroz more odjedrismo k Neve kraju, k Visli, Labi i Dunaju blago kupec, moj Mentore!« 4 145 III. STAROSLOVENSKA IN ČITALNIŠKA DOBA — MLADOSLOVENCI (Trdina, Valjavec, Celestin, Levstik, Jeriša) Od Miklošičevih .predavanj na dunajski univerzi je vodila pot poznavanja Mickiemcza med slovensko akademsko mladino, ki jo je tedaj zajel duh no¬ vega slovanstva, tudi ilirstra, in medsebojne povezanosti slovanskih narodov. V tistem času sta imela izmed slovanskih pesnikov največji vpliv med mla¬ dino Kollar, pevec iSlavy dcere (1832) in Miekiewicz, pesnik Rana Tadeusza (1834). Imela sta pa nasprotne politične vplive, dasi sta literarno oba vpli¬ vala s svojimi soneti na narodne preporode malih narodov. Kollar je na čelo svojega panslavizma postavljal carsko Rusijo ter usmerjal slovanske narode proti »ruskemu morju"; Mickiewicz pa je glasil primat Poljske ter bil pri¬ vrženec majhnih samostojnosti v odporu proti carskemu tiranstvu. Oba sta imela besedni prepir, kajti Mickiewicz je napadal Kollarja s katedre svoje primerjalne slovanske literature v Parizu, Kollar pa se mu je maščeval na dantejevski način: vrgel je Mickiewicza v zadnjem spevu isvoje Slavy dcere v slovanski — pekel...®« Vendar sta oba pripomogla veliko k prebudi pred¬ vsem manjših slovanskih narodov. Med slovaškimi preporoditelji sicer ruso¬ filske Šturove šole je Mickievriczeva Oda na mladost postala naravnost mar- seljeza, »morda med nobenim narodom ni vzdignila toliko navdihnjenja in ni¬ kjer morda ni bila s takim navdušenjem citirana kakor v krožkih te slovaške mladine 30 dn 40tih let."® 7 Tako je imed Čehi podlegala poljskemu vplivu družina »Maja", med južnimi Slovani Iliri, zlasti Vraz... V 50 letih je mla¬ dina postajala že treznejša, politično realističnejša, otresala se je že roman¬ tičnega panslavizma z ozirom na ustvarjanje enega umetnega vseslovanskega jezika, prepričana pa je bila še vedno, da je Rusija edina zaščitnica Slovanov tako na jugu kakor na severu. Predvsem majhni slovanski narodi kakor Slo¬ vaki, Čehi, Slovenci, so gledali v Rusiji svojo narodno rešitev... V takem »rusofilskem" vzdušju je rastla naša mladina na dunajski univerzi, kakor ga opisuje Trdina v svojih Spominih. Ko opisuje izredno talentiranega pesnika Jerišo, ki se je že uveljavljal v slovenski literaturi, bil estetsko izredno visoko izobražen, a je padel mlad tik pred mlado smrtjo v pietizem, ta »Gorenjec je izmed vseh slovanskih pesnikov ljubil najbolj Mickievricza"®®. O poljski litera¬ turi je imel Trdina mnenje, da „je res krasna, klasična literatura. Z Žepičem sva prebirala Mickievriczevo zgodovino slavjanskih slovesnosti, čudila in vese¬ lila sva se ženialnim mislim, ali nama ni ugajalo sovraštvo, ki ga odkriva ir. vzbuja zoper Ruse, in zaničevanje, katerega ne more zatajiti proti Čehom; tega pa takrat še nisva vedela, da govori najbolj avšasto o srbskem narodnem epu. ..“® 9 Tedaj je bil Miekiewicz še profesor v iParizu. Njegovo ime se je širilo tudi po slovenskih besedah, tako n. pr. na prvih dveh slovenskih besedah v Gradcu, kii sta se vršili 23. III. in 15. VI. 1851 — »od slavijanskih rodo¬ ljubov napravljene v Gradcu u dvorani glasbenega družstva o poldne..." 7 ®. Na obeh teh dveh je bila na pevskem programu Mickiewiczeva pesem Niepew- nosč (Gdy ci§ nie vidz§...) v glasbi F. Wilczka, ki jo je pela ga. Hofmann-Ma" jenan;owska. 71 In takih besed oz. čitalniških priredb z Mickievdczevimi teksti je bilo gotovo še več, zlasti po univerzitetnih mestih. Razumljivo je, da med tako narodno preporodno in »rusofilsko" mladino ni odjeknilo dobro ponašanje Mickiewicza za časa krimske vojne, ko je stopil na stran Francije in Turčije v boj zoper carsko Rusijo, in način, kakor je to storil že leta 1848 v Italiji: 146 odhitel je v Carigrad, da osnuje novo poljsko legijo kot v pomoč Turkom. Odpeljal se je v Carigrad, kjer so bili v turški vojski že drugi Poljaki, tudi pisatelji, kakor Czajkowski, pisec Kirdžalija, ki se je celo poturčil in prevzel ime Sadik paša. Morda so ti slavljanski rodoljubi še pred smlrtjo Mickiewiczevo v Cari¬ gradu novembra 1855 izvedeli za njegovo dejanje, kajti Janez Trdina opi¬ suje v spominih, kako porazno je to delovalo na rodoljube, ki so si želeli sa¬ mo ruske zmage. „Radi orientske vojne sta izgubila takrat za vse narodnjake velik del svoje slave kot dva imenitna slovanska pisatelja. Prvi je bil Mickie- ■wiicz, ki je deloval po svoji moči za — Turka, češ da bi pospešil vstajo in osvobojenje svojih rojakov. Tisti, ki so ga prej vsi oduševljeni čitali in hva¬ lili, niso več pogledali njegovih knjig.. .“72 V tem je nastopila Mickiewiczeva smrt — za kolero po nekaterih spo¬ ročilih, po drugih pa da sploh ne od kužne bolezni 78 in so jo Novice javile z besedami, ki smo jih dali v metto te razprave, dne 12. XII. 1855. ■Gotovo kot spomin na njegovo smrt je v letu 1856 izšel prvi slovenski pes¬ niški prevod iz njegove poezije. In sicer v istih Novicah 1856, št. 40-44. Pre¬ pesnil je Miklošičev dijak, pesnik in lingvist Matija Valjavec - Kračmanov (1831-1891), Trdinov tovariš na Dunaju in. v Varaždinu, pa poznejši član Jugoslovenske akademije znanosti i umjetnosti v Zagrebu, Mickiewiczu osebno najiljubšo pesem Farys, posvečeno W. Rzewuskemu — emiru Tudzulu Fecheru, jezdecu! arabske puščave, ki se začenja v originalu: Miebkivicz : 14 Jak lodž wesola, gdy ucieklszy z ziemi Znowu po modrym zwija sig krysztale, I pierš morza obj^wszy wiosly lubiežnemi Szyj% lab^dzia buja ponad fale: Tak Arab, kiedy rumaka z opoki Na obszar pustyni strica, Gdy kopyta utonsi w piaszczyste potoki Z gluchym szumem, jak w nurtach wody stal gorica. Juž plynie w suchym morzu kon moj i rozcina Sypkie balwany piersiami delfina. Coraz chyžej, coraz chyžej, Juž po wierzchu žwir zamiata; Coraz wyžej, coraz wyžej, Juž nad kl^b kurzu wylata. Valjavec: Ko ladja, kadar odbeži od zemlje, Po sinjem zvija se kristalu sladko In persi morja z vesli hotnimi objemlje, Labodji vrat nad vale dviga hladno: Tako Arabec, kadar konja goni S čerovja na puščav raztezo, Kopito, kjer v peščeni reki žumno vtoni, Kakor v valovih vodja zbeljeno železo. 147 Že plava v suhem morju konj moj, in razseče s persi delfina kamnje se sipeče. Le hitreje, le hitreje! Že po vetru sviž zameta; Le še više, visočeje! Že nad klopeič peska zleta. Itd. Debeljak:' 15 Kot ladja, ki s kopnega se je pognala, veselo po sinjem kristalu zapluje, grud morsko objema in z vesli ljubkuje, a vrat svoj labodji dviguje iz vala: tako se Arabec odbil je od skale s konjičem v ogromno plan peskovito, v peščene potoke se utaplja kopito s cvrčanjem kot jeklo razbeljeno v vale. Že plove konjič moj čez morsko gladino, kot s prsmi delfina orje peščino. Vedno hitreje, vedno hitreje — pesek v hrbet mu že naletava, vedno više, vedno lahneje — že nad vrtinec prahu zaplava... Drugo leto iso v istih Novicah 1867 izšli trije soneti iz Mickiewiezevih klasičnih krimskih sonetov, in sicer Stepe Akermanske (št. 32), Morska tiho¬ ta (št. 39) in Vožnja po morju (št. 42). Naj za zgled Valjavčevega prevoda ponatisnem sonet Morska tihota v izvirniku tar ob njega postavim prevod Vojeslava Moleta iz 1. 1906 ter najnovejšega Dušana Ludvika iz 1. 1949. Mickieivicz:' 15 Na wysokošci Tarkankut Juž wstgžk§ pawi!onu wiatr zaledwie mušnie, Cichymi gra piersiami rozjašniona woda; Jak marzgca o szcz§šciu narzeczona mloda Zbudzi si§, aby westchn^č, i wnet znowu ušnie. Žagle, na ksztalt chorngwi gdy wojn§ skoriczono, Drzemin na masztach nagich; okrgt lekkim ruchem, Kolysa si§, jak gdyby przykuty lancuchem; Majtek wytchn^l, podrožne rozšmialo si§ grono. O morze! pošrod twoich wesolych žyjntek Jest polip, co spi na dnie, gdy si? niebo chmurzy, A na cisz§ dlugimi wywija ramiony. O, myšli! w twojej gl§bi jest hydra pamiatek, Co špi wpošrod zlych losow i nami§tnej burzy; A gdy serce spokojne, zatapia w nim szpony. 148 Valjavec : Mole-J 7 Ludviki MORSKA TIHOTA (Sonet Mickievičev) Na višini Tarkankut Že stežki se zibljejo komaj od vetrova, Igra si z nedrom mirnim voda nebučeča, Kakor nevesta mlada, ktere san je sreča, Zbudi se da zavzdihne in zadremlje znova. In jedra ko bandera po končanem boji Dremljo na dreveih mladih; barka lahkomila Ziblja se ko prikuta bi z verigo bila. Zdihne mornar, popotnih zasmejo se roji. O morje, med živaljo tvojo tak veselo 'Polip na dnu počiva, ko nebo se mrači; Al roke dolge stega, ko ga mir obdaja. O misel, hidro spomen ima tvoje žrelo, Ki spi, ko skriva sreča in vihar divjači; Al, ko je serce mimo, kremplje vanj zasaja. MORSKA TIŠINA Na višini Tarkankut Le veter v paviljonu božajoč šepeče, igra se tihokrude vode lesketanje: kot sen nevesta, sanjajoča sanje sreče, zbudi, da vzdihne in jo spet objame spanje. In jadra kot zastave, kadar boj končan je, na jamborih spet nagih. Ladjin krov lahno se nagiblje, kakor da z verigo prikovan je; mornar počiva, potni vesele glasno se. O morje! sred veselih jasnih tvojih bitij polip spi v dnu, ko se temni v oblakih zarja; objema z dolgimi rokami te tišina. O misel! v tebi je pošast — spomini skriti —, ki spe sred, zle usode, burnega viharja — a ko srce miruje, grize mu gladino. MORSKA TIŠINA Na rtu Tarkankut. Trakove banderca veter komaj pregiblje, s tihimi grudmi svetleča voda trepeče, in kot nevesta — sanjajoča sanje sreče — se zdrami, da vzdihne, pa spet se v sen zaziblje. 149 Jadra nalik zastavam po vojni končani na jamborih dremljejo; lahno razmajana ziblje se ladja kot z verigo prikovana; mornar zaspi, v smeh buhnejo potniki zbrani. O morje, tam v krogu tvojih bitij veselih polip spi na dnu, ko svod se temni .povsodi in lovke v tišini naokrog izteguje. O misel, hidra spominov v tvojih globelih, ta spi sred strastnih viharjev in v zli usodi, a s kremplji grebe srce, ko to že miruje. Kakor je videti iz primerjave, je stal Valjavec še močno pod Koseskega jezikovnim vplivom, imel pa je pesniški prijem. Vsekakor je prevod danes močno zastareli Mickiemcza so tedaj prebirali tudi drugi „ilirci“, kakor Caf v Gradcu, Muršec ali Razlag v Brežicah, ki si ga je izpisoval 79 . Marljiv raziskovalec bi morda našel kaj z Mickiewiczem v zvezi s takimi „pdlonofili“, staroslovenskimi pesniki, kakor sta bila Žakelj-iLedinski, ki je pesnil epe s poljskimi motivi, ali Jeriša, o katerem je Trdina zapisal, da je od slovan¬ skih pesnikov najvišje cenil Mickiewicza in tudi delil z njim življenjsko nsodo: dva meseca pred njim je umrl za kugo na Dunaju... Tukaj v Bue¬ nos Airesu pa na tako raziskovanje ni misliti... Imenovati in podčrtati pa moram govor pesnika Frana Levstika v Tr¬ stu leta 1861, kjer je Mickievvicza primerjal z Lermontom, ter pribil, da bo „Slovenec Mickievvicza imenoval svojega“ s( >. Isti Levstik je nekaj let pozneje zapisal : „Mickiewiczeve pesmi se bero tako zelo kot srbske narodne pesmi, Kraljevodvorski rokopis in Puškin" 81 , kar je tedanji čas smatral za najvišje slovanske pesniške vrednote. Vso to dobo od prvih prevodov Valjavčevih in prvih slovenskih slavistov po raznih univerzah, kakor tudi naše revije, zlasti slovansko usmerjene (Slo¬ van, Slovanski svet, Ljubljanski svet, Dom in svet, itd.) in tudi dnevnike (Slovenski narod) bi bilo treba sistematično preiskovati ter bi dobili gotovo mnogo raztresenega drobiža, govorečega o Mickiewiczu in njegovem delu. Tu bi prišlo v poštev publicistično delo takih Miklošičevih učencev, kakor so bili Celestin, Krek, Štrekelj, Murko, itd., ki so po svojih seminarjih širili vednost o poljskih literaturah ali pisali poročila, .recenzije o novih slavi¬ stičnih knjigah v slovenske revije. Tako je dr. Celestin, velik poznavalec ruske in poljske literature, pisec prvih slovenskih literarnih esejev v Slo¬ vana, Zvon in drugod, postal n. pr. prvi lektor za primerjalno slovansko književnost na novo ustanovljeni zagrebški univerzi in taim v letu 1890/91 ves semester v književnem proseminarju obravnaval čitanje i tumačenje Pa- na Tadeusza 82 . Res da to dejstvo spada v hrvatsko-poljske kulturne stike, toda tudi v slovenske, kajti predavatelj je bil slovenski pisatelj in med po¬ slušalci gotovo ni manjkalo Slovencev. Ti visokošolski docenti so po revijah ocenjevali razne knjige, tičoče se splošne slavistike, in bežen pogled n. pr. v Ljubljanski Zvon 1883 nam pokaže, da je Štrekelj ocenjeval Zielenskega knjigo o humorju v Parni Tadeuszu ter poudaril, da „je Mickiewicz naj večji poljski humorist in eden največjih sploh" (str. 63). Isti je poročal v Kresu (1883, str. 280) o novem Lipinerje- 150 vem prevodu iFana Tadeusza, tega dela »-najslavnejšega poljskega pesnika", o prevajalcu pa, da ,,-ga Poljaki sami hvalijo, da se mu je posrečilo vrlo dobro prekrasne poezije Mickievviczeve sosedom Nemcem podati"... Ali po¬ ročilo o Dziewickega angleškem prevodu Micki-ewiezevega epa Konrad Wallen- rod s pripombo, da „je to že svetovno znani epos“ (str. 318). Ljubljanski Zvon 1887, str. 318, ima poročilo, da je bio »ustanovljeno Društvo Adam Mickiewicz za izdajo njegovih zbranih del pod predsedstvom prof. Pilata", itd. Kaj bi se dobilo v Murkovih spisih, o jugoslovanski in češki romantiki, itd., kar je vse tedaj vzgajalo slovenski visokošolski slavistični naraščaj, itd. O vsem tem nam manjka preddel, zlasti bibliografskega značaja. Toda kljub temu nam verjetno ne bi odkrilo pomembnejših novih pesniških prevo¬ dov iz Mickiewicza, kajti nova pesniška generacija fin- de siecla, slovenska »Modema" je bila prepričana cdlo s svojim literarnim zgodovinarjem -Pri¬ jateljem, da ga odkriva nanovo: »menda je Murn prvi za Prešernom prevajal Mickievricza" 6 . 66 K. Krejči: MJckiewicz et les litteratures des Slaves de Fouest et des Slaves du Sud, Mi- ckiewicz (UNESCO), 147. — 67 J. Radzimiecki: Przyjazn polsko-slowacka, Orzel Bialy No. 21|208. — 68 J. Trdina, ZD II, 89. — 69 Trdina, ibid., 43, 620. Tu misli Mickiewiczeva predavanja na pariški univerzi, ki so deloma izšla še 1. 1844 tudi v nemščini pod naslovom Vorlesungen uber slawische Literatur und Zustande, III Theil. Leipzig-Paris. — 70 F. Ile¬ šič: Prvi dve ,besedi' v Gradcu, ČZN 1936, 1. — 71 Slovenski prevod te pesmi v Kiticah, 44. — 72 Trdina, ZD III, 275. — 73 Jastrun (roman), 477. — 74 Dziela I, 240. — 75 Kitica Midkiewiczevih, 70. — 76 Dziela I, 185. — 77 Omladina 1906(7, 163 (Voj. Mole). — 78 Novi svet 1949, IV|2, 826 (D. Ludvik). — 79 Letopisi Matice Slovenske 1900, 207 in 1905, 108. — 80 Fr. Levstik: Zbrani spisi (F. Levec) V, 374. — 81 V odgovor odprtemu pismu, 1863, 1. c. IV, 164. — 82 J. Badalič: Fran Celestin kao osnivač lektorata sla venskih je¬ zika i književnosti na zagrebačkem sveučilištu, SR 1950, 24. IV. FIN DE SIECLE — »MODERNA" (Krek, Debevec, Murn, Župančič, Kette, Cankar, Prijatelj) Srednješolski profesorji, ki so prihajali z vseučilišč — dunajskega ali graškega — kjer so delovali že slovenski docenti (Krek, Štrekelj, Murko), so prinašali s seboj vseslovansko navdušenje, predvsem ljubezen, do ruske in češke literature. Te dobe pesniški izraz sta bila -Gregorčič in Aškerc. Kako se je nato mladina -uvajala v -slovanske literature, daje lep zgled dr. Jože Debe¬ vec v -svojih Vzori-h in bojih. Preko hrvaščine je -šla pot k češčini in ruščini — poljščina je stala še zelo ob strani, vendar je prav Mickievdcz imel že glas obenem -s Phškinom. Ko je Debevec v četrti gimnaziji bral novelo A. šenoe »Prija-n Lovro", ga je tako prevzela, da podaja skoraj vso vsebino v pismu svojemu očetu. 83 Ta P-rijan Lovro je bil zgled slovenskega študen-ta, ki mu še v semenišču uhajajo misli od sv. Avguština — »na Berangera, Goe¬ theja, Byron-a in Mickiew-icza“... Ob njem si je Debebec zaželel, »učiti se slovanskih jezikov... iti na Dunaj ali zlato Prago, dobiti kakega slovanske¬ ga brata, pa bova -skupaj stanovala in zvečer po trudapolnem učenju, v nizki sobici kje pod streho, ...čitala slavne pesnike Puškina, Mickiewicza, Byirona, Nekria-sova..Ta Debevec je bil pozneje v začetku 90 let prefekt v Aloj- 151 zijevišču in, je bral z dijaki (kot priča prof. Prijatelj) 8 slovanske pesnike. Poleg Puškina tudi Mickiewiczevega Pana Tadeusza, kakor vem iz osebnih pogovorov z dr. Debevcem. Drugi duhovnik tega rodu — dr. Krek — je že kot stolniški vikar zbiral dijake k sebi in bral z njimi Pana Tadeusza in kot vemo iz poznejših časov, je v dunajskem parlamentu v boju z Bienartovo vla¬ do nastopil tako — kot piše Puntar: „dvignil se je naš Nestor ter bil po Po¬ ljakih z besedami velikega Poljaka samimi: ,Oj Litwo, ojczyzna moja*... pa¬ dale so težke solze starih šlahčičev v zavesti krivde svoje velike v odločilnih trenutkih zgodovine" 84 . V tem krogu, katerega član je bil tedaj tudi mladi Župančič, se je gojil predvsem kult ukrajinščime, kar je dalo literarno dru¬ ščino „Sič“, ki je z Abramom prevajala Ševčenka in Merharju dala ime Sardehko... Mladina, naša poznejša „Moderna“, je vsa prevzemala slovan¬ ska imena za psevdonime: Cankar je bil ,,Saveljev“, Murn — „Aleksandrov“, Kette — „Mihael Mihajlov", Župančič — ,/Smiljanič"... Ta mladina je po¬ znala ^Puškina, Lermontova, Miekiewicza, Vrhlickega, Koljcova, Ševčenka", kakor piše Župančič o Ketteju 84 ?', preje kakor pa Rimbauda, Verlaina, Mae¬ terlincka, idole francoskega zahodnoevropskega modernizma, katerih vplivu je pozneje podlegla. V tem času — 1890 — se je vršil slavnostni prenos Mickšewiczevih te¬ lesnih ostankov iz pariškega groba v grobnico poljskih kraljev na krakovski Wawel, pri čemer so bili verjetno tudi kakšni slovenski politični predstav¬ niki, kar bi se dalo ugotoviti samo po takratnih slovenskih listih, ki jih tu nimam na razpolago. Toda stoletnica rojstva — 1898 — je pa že zanimivo, odjeknila v 'slovenskih literarnih revijah: Dom in svet jo je nakratko ome¬ nil 8 ®, Slovanski svet je poročal o proslavah v Petrogradu 86 , Ljubljanski Zvon 87 se je je spomnil s posebno in prvo slovensko študijo, ki jo je napisal član dunajskega modernega krožka dr. Vidic (padel med drugo vojno kot talee od Nemcev), o kateri pa je izrekel oceno že praški univerzitetni profesor Horak, da ne vzdrži znanstvene višine 88 . Najpomembnejši odjek pa je bila pesem mladega Ivana Cankarja (1876-1918), poznejšega glavnega pripoved¬ nika „Modeme“, ki jo je napisal za prvomajsko številko socialdemokrat¬ skega lista Rdeči prapor v Trstu 89 pod naslovom Ob odkritju Mickieivicze- vega spomenika v Varšavi (pozneje objavljena v drugi izdaji Erotike, 1902). Prvi verz se glasi: Narod je mrtev. Mrtvaški prt na njem leži, ■a tam pod prtom se pesmi glasijo in rane globoko krvavijo in ranjena srca čakajo. 90 Pesem se nanaša na dejstvo, da so ruske oblasti tik pred odkritjem spo¬ menika Mickiewiczu v Varšavi ob stoletnici rojstva 25. 12. 1898, torej 24. decembra, obvestile odbor za postavitev spomenika, kateremu je stal na čelu pisatelj Henrik Sienkievricz, da se mora odkriti spomenik brez najmanj¬ šega ,pompa‘, tiho, brez govorov, za katere je cenzura že dala dovoljenje, predvsem pa zgodaj zjutraj, da ne bi motili — uličnega prometa. 1 Tako je varšavski molk dobil svoji protestni pesniški odmev v slovenski književnosti s pesmijo enega poznejših največjih slovenskih pisateljev, Iva¬ na Cankarja, glavnega predstavnika slovenske Moderne fin de siecla. Tistega 152 mojstra slovenske proze, ki je pozneje napisal na Mickievviczev verz „Domo- vina, ti si kakor zdravje" posebno črtico 91 in je v črtici Brez domu mislil, spet nanj, ko je pisal o ,,sladko otožni ljubezni do svojih spominov, v tako- lepem, mehkobnem in tako trpljenja polnem čustvu, ki ga je po vrednosti opeval en sam poet: O domovina, ti si kakor zdravje!" 92 Če danes prebiramo korespondenco teh glavnih pisateljev Modeme, ki že prihaja na vpogled, vidimo., kakšno odkritje je Mickiewicz pomenil zanje, prav nič manjše kakor za prve romantike, Prešerna, Čopa in Vraza. Murn, subtilni impresionist, tesno naslonjen na folkloro ljudstva, je pisal prijate¬ lju Prijatelju: ,yčitam včasih Miokiewicza in se divim gigantski neobsežni lepoti njegovi. 93 Pesniku Župančiču je pisal leta 1900 še jasneje: „Zadnji. čas se uglabljam nekoliko v Mickievvicza. Batinka, tukaj sem prišel do veli¬ kega spoznanja, kaj je samo pesniško in kaj je ustvarjajoče; kar je pri drugih umetnost, je tukaj čustvo in najprvotnejša istinitost... Poljaki mu. pravijo navadno — Prerok. Goetheja ne smatram več za prvega lirika. ..“ 94 Kot tak častilec Mickievvicza, katerega zbrana dela je imel pri sebi v izvir¬ niku, Dziady in Pana Tadeusza pa še v nemškem prevodu 95 , je kot prvi svoj prevod iz tujih literatur prevel Mickievviczevo Odo na mladost. To Mickievviczevo pesem mladine so za njim prevedli še Tine Debeljak, in Dušan Ludvik. In kot smo prej ob Valjavca dali v primerjavo tri pre¬ vode, dajmo še .tu — prve začetne verze v izvirniku: Mickiewicz : 96 Bez sere, bez ducha! — to szkieletovv ludy! Mtodošci, podaj mi skrzydla! Niech nad martwym wzlec§ švviatem w rajskg. dziedzin? uludy, k§dy zapal zapal tworzy cudy, novvošci potrzasa kvviatem i obleka w nadzi zlote maluvvidla! Murn-Aleksandrov : 9<1 ; Brez src, brez uma — to so ogrodja. Mladost, podaj mi krila, naj nad mrtvim vzplavam svetom tja, kjer duša poživi slobodja, ustvarja čuda ogenj, poln razsodja, kjer tla potresena so z zlatim cvetjem in nad so nova oblačila. Debeljak : 93 Brez src, brez duha! Ljudje-skeleti! Mladost, podaj mi krila! Nad mrtvim svetom duh moj vzleti v rajske kraje iluzije: navdušenje tam čuda odkrije, obsiplje jih z novosti cveti, odeva v upov zlata oblačila! 153 Ludvik Brez src, brez duha! Ljudje-okostnjaki! Mladost, podaj mi krila, da vzplavam nad mrtvim svetom v rajski kraj domišljije, kjer vnema čudeže odkrije, obsiplje z novosti cvetom, oblači v upov zlata barvila! Zanimiva bi bila morda primerjava teh prevodov z originalom in bi se videlo, da je delal Muimu jezik težave (n. pr. Glaz — to je: kamen, prestav¬ lja s „steklo“, gotovo z ozirom m nemščino, itd.). Kmalu nato pa je Murn napisal svojo izvirno pesem, zdravico na zadnji dan leta 1900 Veselo, bratje, si zapojmo!, ki kaže v dikciji in v ideji vpliv Ode na mladost. Poleg te je poslovenil tudi pesem Renegat lw> , ki je gotovo boljši prevod kot prvi. Murn, ta intimni pesnik slovenske pokrajine im čustva, brez dvoma največji slovenskih lirikov in impresionistov, ki je ljubil Mickiewicza in ga prevajal „v čustvu svoje zdrave življenjske odpornosti" 1 ** 1 , je tudi na smrtmi postelji — kot vemo iz monografije dr. Silve Trdina — mislil na Mickie- wicza, ko je poklanjal izvirnik Mickiewiczevih Dziadov II. del prof. Prija¬ telju, izvirnik Pana Tadeusza — obenem tudi nemški prevod — pa pesniku Otonu Župančiču. 11 * 2 Tako je Mickiewiez med slovensko Moderno zavzemal' odlično mesto vpli¬ va im kdo more tajiti, da Župančičeva Pesem mladine za Prešernovo stolet¬ nico ni nastala pod vplivom — Ode na mladost? Če ne besede, duh je v njej isti, kot je navdajal Miekiewiczevo vilensko mladost. Da se je tudi Kette navduševal in učil na Miekievdczu, priča Župančič 84 ®, a Koblarjevih mono¬ grafij o njem nimam pri roki. Z Moderno je dobil Mickievdcz pri nas zopet tak stik, kakor ga je imel s Prešernom v Čopovem času. 83 Jože Debevec: Vzori in boji, 1918, 149. — 8 Prijatelj, Slodnjak v uvodu VII. — 84 Ob petdesetletnici (A. Komljanec), 10. — 84? 1 Zgodovina slovenskega slovstva, Gorica 1946, 197. (Župančič v Mislih o Kettejevi poeziji, LZ 1900.) — 85 DS 1898, 636|7. - S sliko Mickiewicza, ki je verjetno prva v slovenski publicistiki. — 86 Slovanski Svet (SS) 1899, 24. — 87 Ljubljanski Zvon (LZ) 1898, 687192. — 88 Slovansky Ustav. A. Mickiewiczu, Praha 1934, 40. — 89 F. Dobrovoljc: Prvi natis Cankarjeve pesmi Svečanost v Varšavi, Novi svet 1949, 1188. — 90 Cankarjevi Zbrani spisi (Iz. Cankar) I, 46. — 91 Cankar: Domovina, ti si kakor zdravje! Ta črtica je bila tiskana najprej v — hrvaščini v Hrvatskem dnevniku v Sarajevu 30. 3. 1907, pozneje je bila prevedena tudi v poljščino (E. Mole). V slovenščini tiskana v Cankarjevih spisih (B. Merhar) VI, 1953, 171. — 92 Ravnotam, VI, 161. — 93 Prijatelj: Izbrani eseji I, 531. — 94 Župančičev jubilejni zbornik, 36. — 95 Aleksan¬ drov: Pesmi in romance, 1903, XXXI. — 96 Dziela I, 102. — 97 Aleksandrov, ibid. XXXI. — 98 Kitica M., 34. — 99 Novi svet 1948, III, 93. — 100 Aleksandrov, 1. c. Preveden je *amo prvi del, drugega M. sam ni smatral za končanega ter ga ni tiskal za življenja. Na¬ haja se le v kritičnih izdajah. Tudi Debeljak ga ni prevel (Janičarski paša, 68). — 101 Sil¬ va Trdina: Murn-Aleksandrov (disertacija) 1933, LXXVII. — 102 Silva Trdina, 1. c. 154 V. DESETLETJE PRED PRVO SVETOVNO VOJNO. PETDESETLETNICA SMRTI (V. Mole, Terruovec, Lah) Novo zanimanje za Mickiewicza je vzbudila proslava 50 letnice njegove smrti, leta 1905. Revija Dom in svet je prinesla nekaj besed o njem 1 *®. Za Slo¬ vana 104 pa je napisal dr. I. Lah primerjalno študijo: Pan Tadeusz - Jevgenij Onjegim - Slavy dcera - Krst pri Saviču. V tej študiji je dr. Lah bolj kot oceno podal le življenjepise teh največjih slovanskih pesnikov ter genezo njih ve- ledel. Mickiewiczev Pan Tadeusz mu budi primer s Homerjevo Ilijado, je „njegovo največje in najkrasnejše delo“ in končnia sodba mu izzveni v trditev, da je Mickiewticz »Litve in slovanstva največji poet“. V njej podaja kot prvi tudi prevod začetnih verzov iz Gospoda Tadeja: Michiewicz : 105 Litwo! Ojczyzno moja! ty jesteš jak zdrowie; Ile cig trzeba cenič, ten tylko sig dowie, Kto cig stracil! Dziš pigknošč twsi w calej ozdobie Widz§ i opisuj?, bo tgsknig po tobie. Lah: Litva, domovina, ti si kakor zdravje, da te ceniti zna, te moral je izgubiti. Lepoto tvojo v celi podobi vidim in opisujem in toži se mi po tebi... Dr. Gibnar je prevel tega leta neko krajšo Mickievviczevo prozo pod na¬ slovom Kdo je boljši ?, katero je vzel iz francoščine (goitovo ti.z Mickievricze- vih zadnjih žumalističnih let) 106 . Odslej so se množili prevodi in članki iz Mickievvieza in o njem. Leta 1907 'je tedanji krakovski visokošolec — poznejši profesor na Jagiellonski uni¬ verzi in član Poljske akademije znanosti in umetnosti v Krakovu — dr. V o- jeslav Mole napisal za visokošolsko glasilo Omladina članek o poljski knji¬ ževnosti im, obenem za informacijo o Mickiesviezu prevel tudi sonet Morska tišina iz zbirke Krimskih sonetov ter začetek balade Lilija, ki se glasi: Greh nečuven je storila, moža svojega ubila. Ubila, zagrebla v gaju na potoka kraju. Grob z lilijami zaseva, zaseva, tako peva: »Rasti, cvetje, visoko, kot mož leži globoko; kot mož leži globoko, tak ti rasti visoko...“ V študiji sami pa imenuje Odo na mladost »marseljezo poljske mladine' 1 , Pana Tadeusfza »najboljši epos novejšega časa" in prevaja njega prvi verz: »Litva, domovje moje, ti si kakor zdravje!" V celoti pa mu je Mickiewicz »poet, prerok, največji pesnik slovanskega rodu." 101 Vojeslav Mole je potem za Ljubljanski zvon 1,911 prevel zopet Mickiewiczev sonet Gora Kikineis 108 . Ta dva prevoda sta užitna še sedaj in sem ju vzel v svojo antologijo Kitica Mickiewiczevih leta 1943, da ju rešim pozabe. 155 Za katoliško revijo Leonove družbe Čas je napisal v tem času (1907) Poljak Magiera Pregled poljske literature, kjer se je ozrl tudi na Mickie- wicza. 109 Neužitni in že tedaj neuporabni pa so bili prevodi iz Mickiewieza, ki jih je v letih 1909 in 1910 dajal na svetlo vpokojeni vladni svetnik A. M. Temovec, gotovo vse dozdaj najvnetejši prevajalec Mickiewicza. Leta 1909 je izdal v Gorici pri Gabršču knjižni prevod celotnega epa Gražina 110 , kar bi bil lahko velik kulturni dogodek, pa je bil od kritika dr. Glonarja odločno odklonjen 111 zaradi 'slabega znanja slovenščine, koseskizmov in vrazovščine, ki so jih ti prevodi polni. S tem prevodom kot prvim prevodom celotne velike Mickiewi- czeve pesnitve bi se na tem mestu gotovo moral obširneje baviti, da bi na¬ tančneje ugotovil njene pozitivne in negativne lastnosti, pa ga nimam pri roki. Za vzgled imam le izpis zadnjega verza, ki se pri Mickiewiczu glasi r Mickieioiez : 112 Rzekl, biežy na stos, upada na zvlokach, Ginie w plomieniach i dymu oblokach Temovec ga prevaja: To rekši v ogenj teče, plamen šviga, v vesoljnost dušo mu iz prsij dviga. Kakor v uvodu pravi Temovec sam, tudi s tem prevodom ni imel veli¬ kih utvar, kajti zapisal je: „Morda izpodbodem katerega pravih naših pes¬ nikov, da nam presadi na književno naše polje divno kako cvetico z bogate in klasične poljske slOvstvenosti; s tem bo plačan ves moj trud, ki sem ga imel z nevsakdanjem delcem." Toda kljub negativnemu sprejemu prevoda Gražine je Ternovec takoj drugo leto izdal v Trstu nove prevode iz Mickiewieza, namreč zanimivo an¬ tologijo iz svetovnega pesništva ali kakor je sam napisal, Venec povesti, po raznih livadah spletel M. A. Temovec, častni grajanin bolzeški. Zdi se mi, da — ne samo po jeziku, zmesi koseskizma in ilirščine, temveč tudi po tem, da je dal motto zbirki znani verz Mickiewiezev „Miej serce y patrzaj w serce" v originalu v poljščini, kakor ga je napisal tudi Vraz neki svoji pesmi — navezuje zavestno na Vraza. Še celo, ker je v zbirki samih prevodov edino prva pesem — Lovec — predelana Vrazova izvirna pesem. Tu so prevodi iz Burnsa, Burgerja, Merimjšeja, Goetheja, Seidla, Heineja, Puškina, Fusinata, iz čeških, bolgarskih in srbskih narodnih pesmi ter — največ iz Mickiewicza. Šest pesmi: Svitežamka, Jugoviči, To ljubim, Ribica, Almazor in Povrat otca, dočim imata po dva prevoda samo še Puškin in Heine. Daši so prevodi boljši kot Gražina, je vendarle ves Venec neužiten zaradi pesniške okornosti ter ilirske vrazovščine in nerazumljivosti. Ternovec sam je bil ponosen na to „občeslovanščino“ ter jo zagovarja v posebnem slovarčku, ki ga dodaja kot »Tolmač besed ne sploh znanih". Tako je Vrnitev očeta, ki' jo je svoj čas prevel Vraz, pa se je baje izgubila, zdaj kot najdena v tem prevodu: Pojdite, detca moja, v strmice, k vitkemu pil ju za mesto_ 156 Zanimiv je prevod Jugovičev, ki je predelava Mickiewiczeve klasične romance Trije Budrysi, lokalizirana v jugoslovanske razmere. Ker je prav ta pesem znana mnogim slovenskim izobražencem, kajti nahajala se je v poljskem izvirniku v Grafenauerjevih čitankah 114 in ker je v mojem prevodu tiskana v Kitici, naj jo tu navedem v Ternovčevem prevod®, ki nosi oznako „poleg A. M. Mickiewicza“. Še prej pa naj podam iste verze v Mickieviczevem izvirniku in poznej¬ šem Debeljakovem prevodu, da vidiimo, kako je Temovec vso pesem lokalizi¬ rali v naše kraje: Mickiewicz: lls Stary Budrys trzech synow, t§gich jak sam Litwinow, Na dziedziniec przyzywa i rzecze: “Wyprowadžcie rumaki i narz^džcie kulbaki, A wyostrzcie i groty i miecze. “Bo movviono mi w Wilnie, že otrabi^ niemylnie Trzy wyprawy na šwiata trzy strony: Olgierd ruskie posady, Skirgiell Lachy sasiady, A ksiadz Kiejstut napadnie Teutony.” Bo nad wszystkie ziem branki milsze Laszki kochanki, Wesolutkie jak mlode koteczki, Lice bielsze od mleka, z czarng. rz?s^ powieka, Oczy blyszcz3 si§ jak dwie gwiazdeczki... Stari Budrys tri sine kot sam hrabre Litvine na dvorišče pokliče in, reče: „Konjiče pripeljite in sedla nasadite, zaostrite kopja in meče! So mi v Vilmi govorili, da bodo odtrobili na tri strani vojne pogone: gre Olgried nad kozake, Skirgiell nad Poljake, a žrec Kiejstut napade Tevtone..." „Ker nobena jetnica ni tako mila ženica kot Poljakinja, mucika v gnezdi, Ima lice kot mleko, črnoresasto veko a očesci žarita kot zvezdi.. .* Temovčev celotni prevod se glasi (ponatiskujem ga zaradi zanimivosti): Debeljak: 11 ^ Stari Jug tri sinove V svoje dvore pozove, Bojna troblja od Bosne Krilate besede jim reče: „Roke v zvez si podajte, Čile vrance sedlajte, Straši vrage ponosne: Tri zbori gredo na tri Strane. Miloš v Ogre te ljute, Jaroš v Vlahe te krute Zagrabite kopje in meče. a Srpoš v Slovence naj plane. 157 Vi ste čvrsti, ste zdravi, Dedne, ratniške nravi, Naj naši žive vas bogovi, Letos čuval bona dvore, Svoje vodite zbore Vsakteri po drugem vetrovi. Miloš s svojimi kmeti Tja za Dravo poleti, Pomandraj magjarske psebrate. Tamkaj runa so skladi, Zatih polni so gradi, Odnesi jim zlate ornate. Z vojsko Jaroš naj vpade V divne Vlahov osade, Kder morje popij a nam reke. Zlatih več nego peska, Sukna divnega leska, Z brilanti tam najdeš obleke. Srpoš, ti se odpravi Gor po Vrbi, po Savi K Slovencem, po zlate ne bredi; Ali k sreči še veči Ščiti njih so in meči, Z odnukaj mi snaho privedi. Bivši mladim človekom, Z onih stran pred polvekom Privedel sem devo za ženo; Daši v grobu vže spava, Duša k nji mi še plava, Pred mano zmer lice je njeno!" Rekši del na sinove Svoje je blagoslove In oni jezde so pobegli... Mine leto in zima, Sinov nima, jih nima, Na bojih so .morda polegli? V dir po snežnatem gazi Jezdi perjanec v mrazi; Kaj nosi pod plaščem iz boja? „V plašči nosiš denarjev, runa, plen od Magjarjev?“ „Ne, otče! Slovenka to moja!“ Jezdec drugi privrišče S plenom v otca gradišče. Kaj neki on nosi iz boja? „V plašči nosiš cekinov, Sukna, plen od Latinov?" „Ne, otče! Slovenka to moja!"' V svetu, kar je mladenek, Lepših ni od Slovenk, Divotne so mačice mlade; Lic so belših od mleka, Vitke kakor smereka, Oči zavidljive so vade. Tretji konjenik plane S plenom v otčeve stane, Kipi mu srce od radosti. Komaj plen je pokazal, Stari Jug je ukazali Na svatbe tri vabiti gosti. Po tej pesmi se lahko sodi na celotni prevod Gražine in tega Venca povesti. Naj omenim še to, da je prevod iz Menimeeja ; ,Drnitrij Aleksejev v Benetkah" tista potvorjena srbska narodna pesem, ki jo je prevel tudi Mi- ckievmez v poljščino. Sta pia ti dve Temovčevi knjižici edini slovenski knjižni izdaji Miekie- vuezevih prevodov do tedaj. Daši tudi ne edino Miekiemczevih prevodov, kajti Gražina je izšla skupno š Puškinovimi Cigani, ostalih šest prevodov pa v nekakšni majhni svetovni antologiji najlepših pesmi, kakor sta jo za¬ mislila Miklošič in Vraz v tridesetih letih prejšnjega stoletja Cvetlice z verta izobraženega..., pa jo je skušal uresničiti Ternovec z Vrazovim mot- tom s tem ponesrečenim cvetoberom zapoznelega ilirstva in romantičnega je¬ zikovnega „občeslovanstva“. Kritika na delce ni reagirala, vsaj tako ne, da bi v nas vzbudila vtis. Saj ta knjižica ni bila doslej niti v evidenci „mi- ckiewiczian“. Toda Ternovec, kljub neuspehom, ni mogel še preko Mickiewieza. Kakor sem zvedel po izdaji svoje Kitice Mickiewiczevih iz pisma, ki mi ga je pisal 158 Ternovčev sin 11 ?, je M. A. Temovec preveli tudi celotnega Pcma Tadeusza , katerega izdelan rokopis pa se je izgubil v času, ko je M. A. Temovec mo¬ ral v prvi svetovni vojni bežati pred Italijani iz Gorice (1915). Ker lahko predpostavljamo, da je bil preveden v isti občeslovanski jezikovni mešanici, me občutimo take škode, kakor bi jo sicer, dasi bi bilo samo po sebi zanimivo, da bi imeli Slovenci celotnega Gospoda Tadeja — čeprav v dvomljivem pre¬ vodu. Pred prvo svetovno vojno so Slovenci pričakovali takega prevoda od Vojeslava Moleta, ki ga pa ni podal (prevel je lepo Slowackega V Švici, itd.),, dasi je Slovenčev kulturni urednik Lojze Golobiči 18 zapisal stavek: »Dve desetletji za Maretičevim hrvatskim prevodom Gospoda Tadeja ga je poslo¬ venil umetnostni zgodovinar V. Mole.“ (če je Muretič izdal svoj »klasični prevod*' leta 1893, bi potem Moletov .moral iziti nekako leta 1913, torej tik. pred prvo vojno.) Na žalost to ne ustreza resnici, im še danes — po izgub¬ ljenem Ternovčevem prevodu — nimamo celotnega Rana Tadeusza v svo¬ jem jeziku. 119 Sicer ,so bili v tem času desetletja pred prvo svetovno vojno (1914) ozki stiki med Slovenci im Poljaki zlasti s katoliške strani, kjer politično katoliško gibanje v Sloveniji ni .imelo vpliva samo na Šramkov pokret ma Moravskem, temveč tudi na Adaimovvskega na poznanjisikem. 1229 Slovenska ka¬ toliška akademska mladima je bila včlanjena v Slovanski zvezi katoliških aka¬ demikov in so bili ozki stiki med' njimi tako na Dunaju kakor tudi v Kra¬ kovu. Dr. Stele se je zelo aktivno udeleževal teh sestankov, pa tudi drugi. V Krakovu pa je briljiral dr. Leopold Lena/rd, ki je tam celo doktoriral s temo iz slovenske književnosti (Bohoričeve Zimske urice). Ta doba je dala. več kulturno političnih zvez, presajala zlasti bogato poljsko prozo v sloven¬ ščino, o prevodih Mdckievvicza pa mi ni znano več. Magjerov prinos je že sad tesnejših kulturnih stikov* s katoliške strani. Kakor vemo, je že dr. J. Krek. bil častilec Mickievvicza in to prenašal mia svojo mladino, ki je bila tako vzgo¬ jena bolj v polonofilskem duhu kakor rusofilskem. Tega zadnjega pa je go¬ jila predvsem čehotfilska svobodomiselna mladina, Hribarjev«. Naj tu ome¬ nim, da je Hribar leta 1938 v svoji zbirki Prevodi iz Puškima prevel tudi pesem Obrekovalcem Rusije in v komentarju omenil, da jio je Puškin napi¬ sal proti Mickiewiczu, ,,ki je več let živel v Rusiji, po izbruhu vstaje pa po¬ stal strasten sovražnik Rusije ter jo v prozi in pesništvu napadal" 129 . V tej Puškinovi pesnitvi so verzi, ki so postali geslo te mladine in se v Klopči¬ čevem prevodu iz leta 1950 glase: Kdo zmaga v .neenakem boju: iskreni Rus? Naduti Leh? Se reke mar zlijo slovanske v rusko morje? Bo usahnilo mar? Zato gre v naših dneh! Je Kremelj vam beseda prazna? In Praga?... 120 »Naprednejša mladina" je bila vsa češko-rusofilska, zlasti Preporodov«, ki so si postavljali revolucionarni program: preko jugoslovanstva zliti se v Rusijo. Kakor sta si stala v prvi romantiki nasproti Kollar in Mickievvicz, tako nekako sedaj Puškim in Mickieuiicz. Oba pesnika, giganta, revolucionar¬ ja, toda eden nasprotnik Rusije, drugi pevec njenega carskega imperializma, in v takem vzdušju je nastala prva svetovna vojna. Zanimivo je pričevanje 159 Jusa Kozaka, Preporodovca, o literarnih debatah v strelskih jarkih, kot opi¬ suje tak pogovor v Blodnjah 1 ^. Kozak sanja „na galicijski fronti o [Puškino¬ vem zlitju vseh slovanskih potokov v rusko reko“ kot ideala bodočnosti, z njim pa govori Italijan Pietro, avstrijski vojak, iredentist: „Ti si zaljub¬ ljen v Ruse. Jaz se nisem nikoli mogel tako ogreti za Puškina... Ljubši mi je JVlickiewicz. To ti je svoboden duh!... Njegovi verzi so ognjeni kristali. In ta patos bolečine, ki jo premore malokateri zemljan. Poznaš Pana Ta- -deusza? Sonete? Njegova ljubezen do domovine je grozna. Iz drugega sveta izkuša iztrgati poroštvo zanjo in trpi potem še huje zaradi te vere. Car- ducci, Marinetti sta veličastna revolucionarja, podirata svetove, a morda imaš .prav, slovanske bolečine in njenih globin ne poznata. Pri obeh kar :zveni, ritem je čudovit, a tam se odpirajo vulkani..." Res da to govori Ita¬ lijan, toda zdi se mi, da če bi posegel v debato med njima študent recimo tedanjega katoliškega akademskega kroga, bi soglašal s Pietrom. Kajti vi¬ dim: v Pietrovih besedah je Mickievvicz revolucionar domovinske ljubezni, grozne, metafizične, „s poroštvom iz drugega sveta", religiozne... v Koza¬ kovem pojmu je Puškin predstavnik Rusije, morja, v katerega se izgube — slovanski niarodi, ki naj jih Rusija s svojo gospodovalno zemsko močjo zaščiti in dvigne v svoje vsemočje. Micki evvicz je „obrekovalee Rusije". Pu¬ škin nje slavospevec! Kozak in Preporodovci so bili revolucionarji s pogle¬ dom na Beograd in s perspektivo še dlje — v Moskvo. Revolucionarji Krekove smeri, častilci Mičkiewiczevi, pa so se usmerje- vali k Beogradu z mislijo na pritegnitev Balkana k Zapadu, nekako v tem smislu, kakor je govoril Krek velikemu poznavalcu Mickievvieza, byronizma in ruskega mesijanizma, poljskemu učenjaku Marjanu Zdziechowskemu v Ljub¬ ljani: „Naloga nas Slovencev je nositi zapadno kulturo na Balkan .Ta pa .je bila tista, kakor jo je Mickievvicz definiral v svojih Knjigah romanja: »Civilizacija, vredna človeka, mora biti krščanska"" in kakor so si jo nje- ,gove legije 29. 3. 1848 dale v svoj statut kot točko 1: ,krščanski duh v sveti rimski katoliški Cerkvi, očitovan s svobodnimi dejanji", ter kot točko 2: »Božja beseda, razodeta v evangeliju, je domovinski in družbeni zakon naro- dov"! 22 . To je tista zapadno evropska krščanska civilizacija, katere protago¬ nist je bil Mičkievvicz v borbi proti azijskemu ruskemu vzhodu. In Zdzie- •chowski je odvrnil Kreku: „Kaj pa, če ona civilizacija z Balkana pride sem?“i22». Na to sem se spomnil, ko sem bral Kozakovo debato v strelskih jarkih prve svetovne vojne in sem videl Mickievvicza v novi perspektivi: kakor svoj <čas v razmerju Kolilar — Mickievvicz: panslavizem in slovanske avtonomije, je zdaj nastajal problem: Puškin — Mickievvicz, za njim pa vse to, kar vi¬ dimo danes kot Zapad in Vzhod, in še določneje: Rim — Moskva... Po svetovni vojni so tako „puškinovci“ kakor „mickiewiczevei“ vstopili revolucionarno v Jugoslavijo, v času ko je Poljska uresničevala Mickiewi- •czevo „novo vstajenje poljskega naroda" in s čudežem na Visli zajezila slo¬ vanske reke, da se že tedaj niso razlile v rusko morje, ki se je prav takrat rdečilo s krvjo revolucije..., v tej pa se je carski imperializem prerajal v svetovno komunistično mesijanstvo... 160 103 Dom in svet (DS) 1905, 768. — 104 Slovan 1904J5, 162. — 105 A. Mickiewicz: Pan Tadeusz, Biblioteka Narodowa, Serja I, No 83, 7. — 106 Primorec 1905, št. 9-10 (citiram po Bunčevi bibliografiji). — 107 Omladina 1906|7, 163. — 108 LZ 1911, 226. — 109 Cas. 1907, 306. — 110 G r a ž i n a. Historična pesem Adama Mickiewicza. Prevedel A. M. Ternovec. Gorica 1909. Obenem z Gražino je v knjižici tudi prevod Puškinove pesnitve Cigani. — 111 Glonar, Slovan 190/9, 351 in LZ 1909, 635J6. — 112 Dziela II, 42. — 113 Venec povesti. Po /raznih livadah spletel M. A. Ternovec, častni grajanin bolzeški. V Trstu 1910 leta. Tisk in naklada Tiskarne Dolenčeve (Fr. Poličevel). Str. 64. Na zadnjih platnicah je pripomba: „Tem bukvicam nisem vrezal cene. Kdor jih pa dobi, naj blagovoli pokloniti po svojih močeh primeren darek občestvu svetega Cirila in Metoda. V Trstu, na Matevževo 1910 leta. Pisec.” Iz tega sledi, da je knjiga izšla v redkih izvodih ter je zdaj gotovo rariteta. Bunc je ne vodi v svoji bibliografiji. — 114 Grafenauer Ivan: Slovenska čitanka I, 268. — 115 Dziela I, 228. — 116 Kitice, 67. — 117 Pismo sem objavil takoj po prejemu (kmalu po izidu Kitic, ki so izšle za velikonoč 1943) v Kulturnem obzorniku Slovenca, kateremu sem bil tedaj urednik. Dneva/ priobčitve ta hip ne morem navesti. Kakor se medlo spominjam, je tam tudi govor o tem, da je Ternovec prevel tudi Konrada Wallenroda. Ker se na spomin ne morem zanesti, citiram pod črto. — 118 Slovenec 1934, 28. 6. — 119 Naj tu v opombah navedem tudi to, kar sem omenil že v Kiticah (23): Peterlin Petruška, pesnik- bohem te generacije, mi je pravil pred frančiškansko cerkvijo malo pred smrtjo, da je prestavil za Matico Konrada Wallenroda in mi ga ponujal v pregled. France Vodnik je ob Jastrunu hotel dobiti kakšno sled o tem, pa brezuspešno (Jastrun, opombe 503). — 120 Hribar Ivan: Prevodi iz Puškina, Ljubljana 1938, 107. Klopčičev prevod pa je vzet iz A. S. Puškin, Pesmi, Ljubljana 1950, 210. — 121 Juš Kozak: Blodnje, Ljubljana 1946, 111. — 122 Jastrun, 373. — 7 A. M. Ksiegi, 39. — 122a. Ta hip ne morem citirati tega mesta, ki sem ga zasledil v nekem članku; Zdziechowskega in sem ga nekoč že nekje citiral (menim, da v članku Slovenci in Poljaki pred desetletjem v Slovencu). Pa mi je živo v spominu. Za informacijo teh zvez med Poljaki in katoliškimi Slovenci-Krekovci pred prvo svetovno vojno, je dobro pogledati samo v Kollodziejczykovo Bibliografijo Slowianoznawstva 1911, str. 81-88. Na pr. A. L. Szymanski: Wsrod Slowencow. Szkize z zyeia wspolecznionich pobra- tymczow. Warszawa 1908, strani 163, itd. VI. V JUGOSLAVIJI (Stele, Borko, Bunc, F. Vodnik, Debeljak) Pi-vo desetletje svobodnega življenja v Jugoslaviji (od 1918 dalje) ni prineslo novosti v mickievriczevski publicistiki, niti ne v prevajanju iz njega. Toda ustanovitev slovenske univerze je pri slednjem slavistu že predpostav¬ ljala poznanje slovanskih literatur, vključno Mickievvicza. Po univerzitetnem programu bi spadala poljska romantika v področje univ. prof. Kidriča, ki je imel stolico za starejšo slovensko in starejšo slovansko književnost, vključno romantiko. Toda spričo njegovega pionirskega dela na polju slovenske lite¬ rarne zgodovine se je nai slovansko oziral samo bolj okvirno, tako da mi kakšno specialno predavanje o Mickiewiczu ni ostalo v spominu. Univ. prof. Prijatelj pa je imel področje novejše slovenske in slovanske literature od romantične dobe dalje ter je tako Mickievicz izpadel iz njegovega okvirja. Toda ko je predaval o „Mladi Poljski", o moderni konca stoletja, je obenem s katedre pribil, da je bil „Mickiewicz duševni heroj, narocbii vedež in pre- rok“ 123. Če ni prof. Prijatelj zapustil o Mickiewiczu takih literarnih portretov kakor o Orzeszkovi, Konopnicki, Prusu, itd., je pa njegov delež pri propa¬ gandi znanja o Miekiewiczu v slovanski književnosti velik in izredno zaslužen: iz vrste izključno njegovih učencev, ki jih je po osebnem dogovoru s p;ro- 161 fesorjem jagiellonske univerze, dr. K. Nitzchem ir Slovencem prof. Vojesla- vom Moletom kot vodjima Slovanskega Instituta (iStudjum slowianske) poši¬ ljal nadaljevat slavistične študije v Krakov, so postali v drugem desetletju nosilci Mickievriczeve tradicije med Slovenci: France Vodnik, Stanko Bunc„ Time Debeljak in deloma tudi Anton Slodnjak. France Vodnik, pesnik in esejist, je že leta 1929 referiral iz Krakova, o Bogovi „razzlatitvi pesnika" v Domu in svetu pod naslovom Literarna de¬ bata o Mickiewiczu? 2A V tem precej obširnem pregledu je podal panoramo problemov o Mickiewiczu, ki pri nas niso bili znani, pa so budili veliko zani¬ manje. Do takrat piač najbolj kritično prikazana pesnikova podoba. Večjo razgibanost je prineslo leto 1934, leto stoletnice epa Pan Tadeusz . Dnevno časopisje je prinašalo o njem sporočila, vzeta pač po drugih časni¬ karskih agencijah (Borko v Jutru 1. 3. in 12. 6. ter A. Golobič v 'Slovencu 28. 6.), tako o epu samem, o slavnostnem govoru Barthuja v Parizu, itd. Toda revija Življenje in Svet, nekak kulturni dodatek dnevniku Jutro, je celo številko 22. julija 1934 posvetila Mickieunczu. Uredil jo je večinoma prof. Stanko Bunc. Bil je tu dober referat o Mickieuriczu, sestavljen po poljskih virih, ter — kar daje tej številki največjo vrednost — pregled dosedaj tiska¬ nega gradiva o Mickiewiczu med Slovenci, prva bibliografija ,,mickiewiczian‘‘ med nami, ki jo je sestavil Stane Brune. Toda tudi ta seznam je bil bolj slučajnosten kakor sistematski ter ga je potrebno vedno znova dopolnjevati. Ta kratka bibliografija je v osnovi pričujočega članka, dasi sem ga močno izpopolnil že v uvodu v Kitico Mi- ckiewiczevih, še bolj pa s pričujočim pregledom. Stoletnico Pana Tadeusza pa je proslavilo tudi Društvo prijateljev poljskega naroda v Ljubljani s tem, da je imel prof. France Vodnik predavanje o Panu Tadeuszu (ki pa ni bilo nikjer objavljeno), prof. Stele je prebral svoj prozni prevod Jankielor vega koncerta (ki tudi ni bil objavljen). Ker Tine Debeljak ni bil pri tej ljubljanski proslavi zaradi službenega bivanja v Črni gori, je poslal za re¬ vijo Dom in svet prevod v verzih prvega speva Gospoda Tadeja ter ga v fragmentih priobčil s podnaslovom „za stoletnico epa“ 126 . V isti številki Doma in. sveta pa je urednik dr. Stele priobčil svoj esej Duhovna kultura so¬ dobne Poljske^«, kjer se je izrazil o poljski visoki romantiki, da jo je vo¬ dilo načelo „krepčanja diuš“, ter da je prav ta romantika z Mickiewiczem, iSlovvackim in Krasinskim izkazala prvo službo domovini. Ko se je Debeljak leta 1935 vrnil v Ljubljano in prevzel mesto kul¬ turnega urednika pri Slovencu, je takoj za materinski dan 25. marca 1935- priobčil v njem Mickiewiczevo Himno na dan Marijinega Oznanjenja 1 ^. p 0 . tem pa ni bilo vidnejših omemb Mickievviczevih do leta 1939, ki je postalo tragično leto v poljski zgodovini, leto nove delitve Poljske. Med Slovenci so odjeknili ti dogodki na svojski način. Dr. Rudolf Mole, predsednik Društva prijateljev poljskega naroda in bivši častnik Pilsudskega, dr. Tine Debeljak, tajnik društva in bivši lektor slovenskega jezika na jagiellonski univerzi v Krakovu, ter univ. prof. dr. Franc Stele, tedaj honorarni poljski konzul v Ljubljani, so v največji na¬ glici sestavili kratko knjigo z naslovom Poljska 1 ^ s , ki naj informira Slo¬ vence o razvoju poljskega naroda, o njegovi zgodovini in kulturi ter sodobni tragediji. Debeljak je tu priobčil popravljeni prevod Uvoda v Gospoda Tadeja, dr. Stele pa je ponatisnil omenjeni svoj esej iz Doma in sveta. Kot v počasti- 162 tev junaške obrambe Varšave je Debeljak v Dom in svetu priobčil prevod Ordonove redute. 128 In z Renčem je klical po novih prevodih iz ^Danteja.... Mickiewdcza, Slowackega, da imenujemo samo te, is katerimi že davno nismo imeli opravka" 1288 . Še posebej se je spomnil žalostne usode Poljske, njene politične smrti, s prevodom Slowackega pesnitve Oče okuženih 188 m s študijo, v kateri omenja tudi Mickievvicza v vrsti s Slovvackim ini Krasinskim kot „prvega naj večjega", še posebej pa borbo za nadvlado duš v emigraciji imed Slowackim in Miekie- wiczem. Na platnicah Dom in sveta v vabilu za naročbo v letu 1940 je na¬ znanjal prevod Mickiewiezevih Knjig naroda in romarstva poljskega kot pesniško aktualnost spričo novega poljskega množičnega pobega čez meje. Leto kasneje — 1940 —, ko so se že valile trume poljskih emigrantov preko Ljubljane na Zahod, je prevel Wierzynskieya pesem na Miekiewiczev spo¬ menik v Parizu pod naslovom Seine (Pariz), srečanje že novega emigranta- romarja z romarjem izpred stoletja, prevzemajočega pesniško nalogo, po¬ dobno oni Mickievvicza izpred sto let. 131 Obenem je informiral Slovence o začetkih nove poljske emigracijske književnosti, ko je izšla v Parizu prva številka revije Wiadomosci polskie, omenjajoč članek K. Pruszynskega Knji¬ ževnost vojskujoče se armade; v njem ta kritik podaja prognoze nove emi¬ gracijske književnosti, ki naj se razvija drugače, kakor pa se je z Miekie- wiczem 1318 . Tako so Slovenci pospremili z Mickievviczevim imenom nove poljske emi¬ grante k samemu začetku novega literarnega ustvarjanja v tujini, tik pre¬ den je njih same v nastopnem letu 1941 zadela enaka usoda: propad države in sovražnikova okupacija. 123 Prijatelj: Mlada Poljska. LZ 1923. — 124 DS 1929, 285. — 125 DS 1934, 473-480. — 126 DS 1934, 517. — 127 Slovenec, 1935, 25, 3. — 128 Ddbeljak-MoIeJStele: P o 1 j s k a - Njena zgodovina in duh. V Ljubljani jeseni 1939. Strani 67. — 129 DS 1939, 546. — 129 a-DS 1939, 304. — 130 Slowacki - Oče okuženih, DS 1939, 216 s študijo, ki je izšla pod naslovom Dva poljska kulturna jubileja: I. Slowacki, II. Matejko, DS 1939, 446, 512. Pozneje pa v posebni bibliofilski izdaji, v opremi Bare Remčeve: Juljusz Slowacki: Oče okuženih, s študijo o pesniku. V Ljubljani 1939. Založba Vera Remec. — 131 DS 1\940, 28 in 64. Iz najnovejše poljske emigracijske lirike. — 181a. DS 1939, 318. VII. MED OKUPACIJO (Debeljak) V knjigi o Adamu Mickiewiczra, ki jo je v raznih svetovnih jezikih izdal UNESCO, da se ves svet spozna s tem velikim poljskim pesnikom in tako v resnici postane „svetoven“, berem, da je „eden največji sodobnih čeških pes¬ nikov, A. Halas med drugo svetovno vojno v mrkem vzdušju nacistične oku¬ pacije nanovo prevel vsa glavna dela Mickietviczeva: Gražino, Dede, Konra¬ da Wallenroda, in le prezgodnja smrt mu je preprečila, da bi kronal svoje delo z novim prevodom Pana Tadeusza" 132 . Enako so tudi Slovaki v teh letih zlasti s pesnikom Žamovom segali najraje po veledelih poljske poezije in izdajali med vojno v lepih izdajah 163 Krasinskega, Kasprowicza, Sienkiewicza... V poljski literaturi so iskali te¬ ga, kar so našli že predniki XIX. stoletja — kakor piše Radzimiecki: ^polj¬ ska literatura je stopala v roke slovaške inteligence kot opora, pomoč in duhovno orodje v težkem položaju naroda, ko se je bilo treba bojevati za pravico življenja, jezika in kulture. POljska romantična literatura... je bila prevajana na slovaški jezik, v kolikor je dovoljevala narodna Kalvtarijtai XIX. veka in je služila narodnjakom kot moralna podpora v situacijah, v katerih se je narodni obstanek zdel 1 skoraj brezupen... Narod poljski, sam razdeljen na tri dele in sam doživljajoč resnični križev pot v svoji zgodovini, je bil vendarle odkrivatelj duhovne sile, ki je ohranjevala pri življenju ne samo Poljake, temveč tudi druge narode,“W Podobno vlogo je poljski literaturi v tem času razpada politične Slove¬ nije namenil Debeljak tudi v slovenski književnosti. Poleg v pesnitvah ve¬ likih pesnikov preteklosti, Danteja, Puškina... je našel tega duha, ki naj pomaga reševati slovenstvo v njega stiski, predvsem v trozvedju MicMetvicz, Slovvacki, Krasinski ter v njih potomcu Kasprowiezu... Ti naj bi bili proti¬ utež „mrkemu času okupacije". Ko je leta 1,942 pisal za Dom im svet študi¬ jo o Bahčisarajškem vodometu, katerega je s prepesnitvijo prevoda umr¬ lega panslavista Ivana Hribarja pripravljal za tisk, je posebno poglavje po¬ svetil Mickiewiczu na Krimu in mu dodal prevoda dveh krimskih sonetov: Bahčisaraj in Grob Potočke. V bibliofilski izdaji, ki je sledila za božič 1942, je v lesorezni maniri podan tudi Mickievviczev portret Bare Remčeve. Tu je govoril Mickievvicz še posredno ob Puškim 133 . Toda že v prihodnjem letu 1943 maj bi spregovoril Slovencem v samo¬ stojni knjigi. Iz preddela za samostojno antologijo iz Mickiewicza je Debe¬ ljak priobčil na prvi strani novega letnika Doma in sveta Mickiewiczevo pe¬ sem Mojster mojstrov, namesto programa: religija, umetnost, slovanstvo, ki ga sicer me bi smel izraziti v svobodni besedi; in pozneje še prevod Faryga i34 . Za veliko noč 1943 pa je izšla antologija iz Miekiewieza z naslovom Kitica Michiewiczevih, v bibliofilski izdaji s cinkorezi Bare Remčeve 135 . S tem šopkom pesmi naj bi zdaj Mickievvicz tudi Slovencem izpregovoril svojo „duše okrepčujočo" besedo, ne da bi jo zatrla italijanska cenzura. Ta knjiga pomeni doslej pri Slovencih največ prevodov iz Mickiewicza im edino knjižno izdajo izključno njegovih del. In zaradi časa, v katerem je izšla, zasluži malo več omembe. Da bi ušel italijanski cenzuri in jo speljal na stranpota, govori Debe¬ ljak v uvodu najprej o Mickiewiczevem kultu v Italiji, nato pa o tradiciji njegove pesmi pri Slovencih. V Mickie-vviczevem delu za Poljake 'je poudarjal predvsem to, kar naj bi veljalo ta hip za Slovenci, n. pr.: „posbal je Mickie- wicz slikar trpljenja in muk, ki jih preživlja njegov narod_, dal je po¬ gledati Poljakom in svetu v dantejevske globine peklenskih muk, ki jih trpi nedolžno ubiti narod..., obenem pa kaže tudi optimistično podobo bodoče le¬ pote kraja, kjer je preživljal detinstvo in čaka samo nove Civitas Dei...“ Uvod je datiran namenoma in s posebnim poudarkom: „Na praznik Vsta- jenja“... Tako je že uvod pokazal na to, kar naj bralci vzemo iz antologije; Mi- ckiewiczeva pesem pa naj bi še po svoje krepčala duha narodnega odjpora. „Marseljeza mladine" Oda na mladost kliče iz knjige: Le vkup, le vkup, drugovi mladi! 164 in naznanja: že taja se ledena gora... Pozdravljena, sva bode zora! Rešenja sonce naj sledi ti! V knjigi je pesem Poljski materi, prav tista, ki je že Vrazu navdihnila pesem o izbiri smrti pred izdajo; zdaj je slovenskim materam govorila: vohun neznani ga izval bo na poprišče, krivoprisežni sod z njim boj bo vodil, kotlina skrita njemu bo bojišče, a sam sovrag mu bo pravico sodil... štrlele bodo vislice do oblakov... Te verze je zdaj pel Mickiewicz, medtem ko so padali slovenski talci od okupatorjev v gramoznih jamah in viseli .na kandelabrih... Tu je Atkova vrnitev, tiskana spet v časih goščarskih napadov na mirne potnike v opo¬ zorilo na usmiljenje do bližnjega... Tu je Renegat, ki ga je prevel že Murn, pa je tu spričo ozira na cenzorja (Urbanec — Urbani!) dobil naslov Janičar¬ ski paša, izdajalec naroda, paša okupatorju... Tu Ordonova veduta, znova ovekovečen odpor Varšave iz leta 1939 proti Nemcem... Te izrazito k na¬ rodnemu odporu za naš čas namenjene pesmi, so dopolnjevale nato religiozne (Mojster mojstrov, Himna na dan Marijinega Oznanjenja), nato ljubezenske (DO..., Dobro jutro, Dober večer, Lahko moč... Negotovost — tista, ki je bila peta v poljščini na prvih dveh slovenskih čitalniških prireditvah pred sto leti), sonet Resignacija, ki ga je v nemščino prevel Prešeren... Nekaj Krimskih sonetov (dva v Moletovem prevodu), Trije Budrrysi in Farys kot zgled najlepših romanc im njegove najljubše pesmi. Nato so sledili fragmenti iz Gospoda Tadeja : Uvodne kitice (zdaj že tretjič tiskane z nekaj spremem¬ bami) iz I. knjige Grof sreča Zoško in v celoti tretja knjiga Ljubimkovamje ter fragment iz Epiloga Na pariškem tlaku... kot pesem tistih, ki jim bo postati begunec... kot je zdaj spet toliko Poljakov... katerim je od domo¬ vine ostal siamo še spomin... kraj. detdnstva... Jasno je, da je tudi ta odlo¬ mek bil preveden v mislih na toliko — beguncev pred fašistično nacističnimi nasilnimi izseljevalci in pred komunističnimi preganjalci, resničnimi „Mos- kali“... Tako je iz te antologije govoril zdaj Mickiewicz slovenskemu narodu, kakor prej poljskemu in slovaškemu in še komu v času delitev in okupacij in je res zanimiv slučaj, da so se k njemu in. k poljski romantiki v isti čas z nami zatekali tudi Čehi in Slovaki... kot da smo čutili vsi, kje so duhovne vrednote za ,,krepčilo" obupane duše... Ti resnično bibliofilski izdaji v dveh umetniških tehnikah Bare Remče- ve: s tiskanimi cinkorezi ter na roko odtisnjenimi ujedankami (10 izvodov) sta gotovo lep plod slovenskih stikov z Mickiewiczem. Ocene te knjige so odkrivale pomembnost dela. Borko jo je naznanil v Jutru 136 poudarjajoč, da je „s to knjigo bila vsaj delno popravljena za Mi- ckiewicza in poljsko poezijo krivična ravnodušnost v naši prevodni litera¬ turi". Označuje pesmi „kra!jia poljskih pesnikov" ter zaključuje: „Po Debe- Ijakovih odlomkih smemo sklepati, da bo bodoči celotni slovenski Gospod Ta- 165 dej več kakor samo prevod: da utegne biti eno izmed tvornih pesniških de¬ janj izrednega značaja in pomena. Upam, da ni treba prevajalca opogumiti k nadaljnemu delu do us-pešne dovršitve ; je to nalaga, ki je vredna truda in pesniškega stvarjalnega napora, zakaj prav tu velja Crocejeva: Prevajati pesmi — ustvarjati novo pesniško delo. Debeljaka usposabljajo za tako težko in odgovorno delo izrazite pesniške sposobnosti, predvsem njegov čut za lepoto in ubranost vezane besede, njegovo bogato pesniško besedišče in izrazje, ne- prisiljenost in lahkota, s katero oblikuje verze ter ne v zadnji meri — nje¬ govo spoštovanje do izvirnega teksta, najsi se oblikovno ne drži naj strožjih pravil, kar pa je v največjem primeru samo koristno slovenskemu stihu.“ Najstrožji kritik „polonic“ med Slovenci, prevajalec Reymontovih Kme¬ tov dr. J. A. Glonar, ki je tako odločno odklonil Ternovčeve Mickiewiczeve prevode, je ob tej priliki za Dom in svet napisal izčrpno oceno (5 strani). V njej je omenil vsa slabše razumljiva ali celo, po njegovem, napačno preve¬ dena mesta (Resignacija), ter se zlasti ustavil ob vprašanju metrike, ki je Debeljaka pri prevajanju Pana Tadeusza najbolj mučila. (Na nekaj teh očit¬ kov je Debeljak takoj v nadaljevanju kritike odgovoril in se zahvalil za pomoč.) Tudi Glonar je zaključil oceno: „Time Debeljak je danes — po vsem, kar je pokazal doslej — edini, od katerega lahko pričakujemo, če že ne vsega Mickiewicza, pa vsaj celotnega Gospoda Tadeja. Samo: nonnum primatur in annum! Vse opazke tukaj ,so nasvet na njegovo težko, toda zaslužno pot, ki kaže že toliko lepih uspehov. Ubi plura nitent! nekaj madežev — saj jih ima še sonce — ne more vzeti cene celotnemu opravljenemu delu." 137 Rimski univerzitetni profesor E. Darniiami je napisal obširno oceno v L’Europa Orientale, kjer se bavi s prevodi in opremo. O prevodih med dru¬ gim pravi, da „so potrdilo slovenske knjižne umetnosti in kulture, ki ga uži¬ vajo med Slovenci veliki predstavniki slovanskih književnosti, ki jih Slovenci doživljajo, bero in ljubijo ravno tako, kakor svoje lastne pesnike..." Nato kot slavist in polon-ist vrednoti prevod. O celotni izdaji pa pravi: „že samo dejstvo, da si tako majhen narod, kakoir so Slovenci, lahko dovoli luksus take izdaje, je eden izmed tolikih dokazov njihove visoke kulturne stopnje, ki daje pravico Slovencem, -spadajočim po številu med najmamjše slovanske narode, biti med prvimi pri manifestaciji duha in kulture .“ 138 Prav to zadnje smatram za velik uspeh knjige, izdane pod okupatorjem Italijanom: ne samo, da je vsebina knjige pomagala krepiti odpor proti na¬ silju okupatorja in jačila domoljubje, temveč je na drugi strani prom oku¬ patorju pričala o visoki kulturi naroda, hi ga ne bo mogoče kulturno izmaro- diti in uničiti... Zdaj po smrti prof. Damianijia, mu za te besede izražam hvalo in spoštovanje, da jih je napisal v času našega največjega poniževanja od stnani njegovih sonarodnjakov... Debeljak po tem ni več tiskal ničesar o Mickievuczu, le kozerijo Pu¬ škin - Michietvicz, Balzac in Rzeunoski 1 ^, o medsebojnih zvezah med njimi v ljubezni do Rzevruskih, o Sobanjiski, ljubici Puškinovi in Miekiewiczevi ter svakinji Balzacovi... Pan Tadeusza pa je nadaljeval in s štirimi prevedenimi spevi se je umak¬ nil v — emigracijo, kjer je delo zastalo v nerešeni problematiki metrike** in brezupa na možnost izdan ja... * * Metrični princip pisanja verzov po kvantiteti zloga je največja ovira mo¬ jemu prevajanju Pana Tadeusza, problem, ki ga nisem rešil ne jaz za Slovence, kakor ne 166 TVlaretie za Hrvate, Krasnohorska za Čehe ali Horal za Slovake, pa morda za Nemce Lipi- ner. Mickiewicz uporablja svobodni trinajsterec, aleksandrinec; toda — po Pigoniu (Bibl. Narodowa 1929, No. 8, Serie I., stran 143, v opombi k verzu III. knjige 324) — je „povsod —• razen izjeme omenjenega verza — ohranil cezura po sedmem ženskem zlogu...*' To pa je običajna heksameterska cezura. Hotel sem jo ohraniti tudi jaz, pa mi je pri tem aleksan¬ drinec sam po sebi — po slovenskem akcentnem principu — prešel mimogrede skrivaj v “heksameter, katerega sem nato poskušal napraviti svobodnejšega v prvem delu. Pri tem seveda je postal moj{ prevod preveč metrično uniformiran, kar je prav v nasprotju z Mi- ckiewiczem, pa tudi s Čopovim spoznanjem in odobravanjem svobodnega aleksandrinca. Glo- nar je v svoji oceni mojih Kitic na to, kar sem že sam v opombi nstf str. 134 potožil in skušal opravičiti, še posebej pokazal, želeč si svoboden verz v Lipinerjevem smislu. Da pa je Lipiner dosegel to svobodo verza, je razbil cezuro, namesto izključno ženskih rim upo¬ rabljal tudi moške ter svobodo metra uniformiral na drug način: skozi ves prevod je ohranil akcentni sistem šestih naglasov, dočim se v izvirniku menjavajo (4 ali 5 akcentnih poudarkov pri natančno štetih 13 zlogih). Da je rešil vsaj malo svobode prostemu ritmu, je razbil notranji kanon dosledne cezure ter si dovolil več ne-mickiewiczevskih svoboščin. Drugi prevajalci v slovanske jezike, kakor Krasnohorska ali Horal, so si ustvarili svoj vzorec, kakor sem ga v Opombah v Kitice podal, Maretič (Matica Hrvatska 1893) n. pr. dosledno uporablja ritem —.—.-—..||—•.—.—., ki tudi ni mickiewiczevski ritem, pa je -vendar njegov prevod dobil v najnovejši izdaji jubilejnih razprav ob stoletnici M. smrti, izdanih pri UNESCO za ves svet, oznako “klasičen prevod" (str. 254 francoske iz¬ daje), dočim je Lipinerjev (iz 1. 1883 )j dobil samo oznako „remarquable“ (pomemben; str. "251). Čutim pa, da nisem rešil tega prehoda iz kvantitetnega merjenja zlogov v naš akcent¬ ni sistem: kar je poljskemu jeziku nujnost, to je nam nasilno, tuje — in kakor je Mickie- wicz grešil, ko je hotel uvajati heksameter v poezijo, kateri ne prija, jaz tega greha nisem napravil, ko sem kvantitetni princip, ki je nam tuj, zamenjal za akcentnega, ki je nam po Čopovi teoriji in Prešernovi praksi že ustaljen kot nujen. Vendarle je tudi zame še problem odprt in pri morebitnem nadaljevanju prevoda bi si hotel ohraniti več svobode, uporabljati nekak prosti ritem, vendar po možnosti s cezuro, preštevajoč zloge, ne akcente, kakor dela pri novih prevodih Dušan Ludvik, in to z uspehom, kolikor morem soditi (Novi svet 1949). 132 A. Mickiewicz, UNESCO, 1955, 156. — 133 PuŠkin-Hribar-Debeljak-Remec: Bahčisa- rajski vodomet. Ljubljana 1942. Bibliofilska izdaja. Ponatis iz DS 194. 2: Pesniški Krim. — 134 DS 1943, 1 in 123. — 135 Tine Debeljak-Bara Remec: Kitica Mickpie- -wiczevih. Ljubljana, za velikonoč 1943. Založila Vera Remec. Izšla je v 350 izvodih ter v 10 izvodih s 7 ročno odtisnjenimi ujedankami. Strani 135. — 136 Jutro 12. 6. 1953. — 137 DS 1943, 135-140. Istotam, Debeljakova replika. — 138 L’l2uropa Orientale (ju lij-oktober, 1943). Urednika Amadeo Giannini in Lo Gatto. Gl. poročilo v Slovencu 29. 8. 1943. — 139 Obisk 1944. VIII. V EMIGRACIJI (Debeljak, Bara Remec) Z desettisoči Slovencev, ki so se umaknili komunizmu v tujino, je šlo budi Miekiewiczevo ime. Ne izgnanci, ne potepuhi — .postali smo „romarji“ v tem smislu, kakor je Mickiewicz pojmoval emigracijo: da :se povrne kdaj v sveto deželo svobodne domovine... 7 Debeljak je čez Ljubelj nesel v svoji ro¬ marski bisagi štiri speve Gospoda Tadeja, nato preko tirolskih gora, v be¬ gunska taborišča in v Rimi. Od tam je 1. 1946 poslal za ciklostilsko „tiskano“ begunska revijo Svet in dom, ki jo je v SendigaHiji urejal dr. J. Krivec, v „ponatis“ Ordonovo reduto in Epilog iz Gospoda Tadeja (poleg poljskih pesmi drugih avtorjev) ter dva nova prevoda, napravljena v Rimu, odlomka iz Go¬ spoda Tadeja: Litvanski pragozdi in Jamkieldv koncert, dva najbolj znana odlomka iz velikega epa 140 . Navezal je stike s poljskimi kulturnimi delavci iz Andersove armade ter je za njih glavni tednik Orzel Bialy ter mesečnik Na 167 szlaku kresowej napisal v poljščini nekaj člankov, ki imajo zvezo z Mickiewi- ozem. Tako je Na szlaku Kresowej priobčil 1 pod šifro dr. M. K. sestavek Poljska poezija v slovenski literaturi 141 , kjer je v kratkem podan razvoj pre¬ vajanja Mickiewiczevih pesmi v slovenščino. Za isto revijo pa je Antoni Kie- rynski napisal intervju z akademsko slikarico Baro Remec in ga priobčil pod naslovom Slovenska ilustratorka poljske literature 142 , kjer je poleg avtoportre¬ ta, ilustracije k Wittlinovi Stabat mater in .pripravljene a neizdane Debelja- kove zbirke medvojne poljske lirike Žalost zmagoslavja ponatisnjena tudi ilustracija k Ordonovi reduti iz Kitice Miickievdczevih. Ponatis druge ilustra¬ cije iz Kitice je nato sledil še v Belem Orlu ob članku Jana Bielatovvicza: Go¬ spod Tadej — vojak Dabrowskiego 143 in sicer Grof sreča Zoško; tretja ilustra¬ cija iz Kitic — Grof riše Telimeno — pa je izšla v reviji Prostovoljka, ob članku G. Herling-Grudzinskega Obrambo Telimene 144 . čisto novo perorisbo pa je napravila Bara Remec na Mickiewiczevo Wajdelotovo povest iz Konra¬ da Wallenroda za Belega Orla ob članku G. Herling-Grudzinskega Pyrhova zmaga wallenrodizma 145 . Tako je v letu 1945/46 med IPtoljaki v Italiji imela velik odjek grafična umetnost Bare Remec na Mickiewiczevo snov, Debeljakova poljska publicistika, na Slovence v taborišču pa novi prevodi. 140 Svet in dom, september 1946, 9-11. — 141 Poezja polska w slowenskiej literaturze; Na szlaku kresowej, 1945, No. 7[25. — 142 Slowenska ilustratorka polskiej literatury; Na szlaku kresowej 1946, 81. — 143 Orzel bialy V. 43|178. — 144 Ochotniczka 1945, 20. — 145 Orzel bialy V, 431178. IX. V DOMOVINI PO VOJNI Ludvik, Borko, Vodnik, Vdove V povojni Jugoslaviji je nad Mickiewiczem zmagal Puškin: slovenski po¬ tok se je zlil v rusko morje „ljudske demokracije". Do 80% vseh knjig je prva leta bilo prevajanih iz ruščine in Puškin je postal deležen zbranih del v slo¬ venščini (Zbrano delo A. S. {Puškina v šestih knjigah; uredil Mile Klopčič). Za Mickiewicza ni ostalo mnogo zanimanja do leta 1048, leta „na prelomu" nove Jugoslavije. Tedaj se je bivši dominsvetovec Dušan Ludvik lotil znova prevajanja Mickiewicza in sicer Odo na mladost 1 ^, revolucionarno klasicistično pesem vilenskega mladega pesnika, ki ustreza novemu duhu „prevrata vseh vrednot" v Sloveniji. Zgled tega novega tretjega prevoda v slovenščino smo podali pri Murnovem prevodu. Takoj drugo leto pa je D. Ludvik napravil veli¬ ko delo v prevajanju Mickiewicza: prevel 'je celotnih 18 Krimskih sonetov 147 ter s tem izpolnil veliko vrzel v naši prevodni književnosti pesniških veledel, kajti prav Krimski soneti so umetniško eno najlepših Miskiewiczevih del', ki so dobili že zgodaj svetovno slavo ter so sprejeti odlomki tudi v antologije svetovne lirike. Poljski politični problem drugih njegovih veledel je oviral pravo razumevanje sveta za njihovo lepoto, dočim so Krimski soneti s svojo plastično impresijo ter miselno poantiranostjo hitro osvojili svet, najprej ruskega (Kozlow). Zdaj jih imamo po Ludvikovi zaslugi v celoti v slovenšči¬ ni, dočim smo prej imeli le posamezne v prevodih Valjavca, Moleta in Debe¬ ljaka. Ludvikov prevod Morske tišine smo že primerjali z ostalimi prevodi ob Valjavčevem prevodu, tu naj podamo zdaj prvi sonet Akermarvske stepe, v vseh doslej znanih prevodih ob izvirniku. 168 Mickiewicz : 148 Wplyn^lem na suchego przestwor oceanu, Woz nurza siig w zielonošc i jak lodka brodzi, Šrod fali l^k szumi^cyeh, šrod kwiatow powodzi, Omijam koralowe ostrowy burzanu. Juž mrok zapada, nigdzie drogi ni kurhanu, Patrz? w niebo, gwiazd szukam, przewodniczek iodzi; Tam zdala blyszczy oblok — tam jutrzenka -vvschodzi; To biyszczy Dniestr, to weszla lampa Akermanu. Stojmy! — jak cicho! — slyszg ci^gn^ce žurawie, Ktorych by nie došcigiy žrenice sokola; S!ysz