Aritmogrif. Priobčil H. Podkrajšek. Zamenjaj števila z glasniki; besede, ki jih dobiš, pa naj pomenijo zaporedoma: 1, 2, 3, 4 = vrelo vodo, 5, 6, 7, 8, 9, 10 = pridevnik, I, 2, 7, 11, 7 = domačo žival, 7, 10, 12, 7, 13, 7, 14 = ime za poučen ali zabaven letnik, II, 9, 2, 15, 6, 7 = gospodarsko pripravo, 15, 16, 8, 17, 3, 4 = dejanje (pri telovadbi), 18, 11, 9, 17 = najlepši kras cvetice, 7, 10, 15 = veznik (vprašalnik), 19, 7, 16, 20, 9, 18 = divjo žival, 9, 13, 7 = števnik. Začetni in končni glasniki teh besed, ki jih čitaj od zgoraj navzdol, ti povedo ime ptice in njeno svojstvo. — Rešilec, ki ga določi žreb, dobi v dar: Ave, patria! Gledališka igra v treh dejanjih, spisal Igor Vidic. Rešitev in imena rešilcev priobčimo v prihodnji številki. ¦¦¦¦- — :¦¦¦ Materi v spomin. sredi maja, solnca in rož, pojoč budnico Tih in nem pozdrav ti pošiljam, mati; lePšim dnem... , pomlad mladosti in življenja vriska preko še enkrat si zahrepenela po nasem ;ugu polja in trat, pojočih v razkošnosti cvetja. f Adnj!,- kako rada bi poc.vala v rodni F ' , ' K , ... zemlji, v narociu jasmina ln žarkih solnca Zakaj si nas zapustila, mamica, sedaj, ko v bližini sinjega morja žari zunaj solnce in smeh cvetje in petje? Mati, kje ti je dom sedaj, kje jug, kje Sedaj, mamica, ko se koplje moja mladost so solnčni aaji? v solncu in žarkih in mladi maj hiti črez Mnogokrat ti je duša zaman zahrepenela smejoce se vrtove?... po krasnih majskih nočeh. Da, mamica, ' Nisi mogla kljubovati neizprosni smrti, takrat se je bleščalo morje v srebru in . mati! Tvoje trpeče telo se je zaman upi» zvezdice so se lesketale na jasnem nebu ralo ledeni vihri; odšla si, in smejoči se z obale, tja čez mirno Adrijo pa je trepe« maj ti ni mogel poljubiti hrepeneče duše! tal jokajooi glas mandoline. To je bilo Sama spiš, mamica, sama v svobodni takrat, raati, ko so žarele smokve in je .zemlji, ki ti je postala druga domovina, mirno sanjala Adrija... 19 ZVONČEK ^^^T XXVIII—1 Sedaj ti je dobro, mati! Spiš mirno spa« zjutraj učenke in učence na poti v šolo, nje na tihem solnčnem gričku. A tvoja Tudi mi smo bili med njimi. Iz vseh mests duša raja po lepših gajih, kjer je večna nih ulic so prihajali s knjigami in zvezki pomlad in vedno smehljajoče se solnce. ali v rokah ali v nahrbtniku, Mnogi so šli Tudi moja hrepeneča mladost, mamica, v osnovno šolo, drugi pa v gimnazijo in v kliče v žejnem koprnenju solnčnih ravnin, trgovsko šolo. Izven mesta bivajoči pa so sama je kakor naša lepa domačija v ob* se na vozeh pripeljavali ali jih je železs jetju solnčnih goric in belih domov. niški vlak dovajal na kolodvor in od tam Tja na pomlad, mamica, v sladko šu» so hiteli v mesto in v šolo. menje lesov me je povedla moja mladost, Kakor hod-ijo deklice in dečki v osnovno tja na pomlad je šlo bolestno hrepenenje, šolo v Novem mestu, tako je tudi po dru= med rože in solnce, med cvetje moje lepe gih manjših in velikih mestih. Hodijo pa mladosti, tja sem ponesla tvoj bolni po» tudi po vaseh, saj imajo ali posamezne ali zdrav... po dve ali več sosednih vasi skupaj svojo Bežale so blodne misli mimo sivega mej= osnovno šolo. Ne samo v Jugoslaviji je nika, hitele preko ubogih kraških tal, obla* tako urejeno, nego po vseh izobraženih godarjenih z bornimi borovci, preko oljčnih državah vsega sveta. Po vsem svetu se gajev in mandljev tja v cvetje Velike pred osmo zjutraj napravljajo1 deklice in noči... dečki od doma na pot v šolo. Povsod jih Čez ves ta lazur, lesketajoč se kot dija« kliče, združuje in vodi isti namen: učiti se! mant v sinjini velikonočnega solnca, valo= Še pred 50 leti ni bilo tako; odtlej pa več ob znožju rodnega doma, posejanega so ljudje spoznali, da je osnovna šola po* s cvetjem, tja doli do pravljičnega Mira« trebna vsakemu človeku, ker mu.lajša in mara v objemu srebrnopoltih oljk in pinij izboljšujc kesnejše življenje. Zato so zgra» je blodil moj plahi solzni pogled... čez dili mnogo novih šolskih poslopij in so z ves ta kras, ko so v žaru južne noči tiho zakonom določili splošno šolsko dolžnost. snivala vaška okenca sladke sanje o sreči Z veseljem si obujamo v spominu, kaj in svobodi, v objemu Adrije, v zatišju trt vse nas je osnovna šola učila. in jasmina, čez vso to lepoto južne po« V milem materinskem jeziku smo se mladi, s tihim čvrčanjem črička in pobožs najprej učili čitati in pisati. Izpopolnjevali nim petjem slavčka v oleandTu pod latni* smo se potem ves čas v slovenski govorici kom domačega praga... tako, da znamo sedaj bolje in jasneje in Mamica, na pomlad me je zvabilo kosovo pravilneje povedati svoje misli, kakor petje v domovino, zvabil me je otožni klic znajo ljudje, ki niso hodili nikoli v šolo. Adrije... Naučili smo se čitati; zato so nam do Na pomlad, ko je trepetalo ozračje od stopne sedaj knjige, da iz njih črpamo tihih zvokov juga, sem poljubila to našo marsikaj koristnega in poučnega za me« sveto prst, polno bolesti in solz... In na ščana in kmeta, za uradnika in obrtnika pomlad, mati, sem se vračala na svobodna in trgovca — sploh za vsakega izobraže« tla pod okrilje dehtečih smrek in bistre nega človeka, kar hočemo tudi mi biti. Savinje... Lahko si bomo odslej azpopolnjevali iz< Kaj morem zato, mati, da je duša otož= obrazbo s čitanjem v knjigah. Iz knjig, ki nejša in da je srce bolno? smo jih oitali v š-oli, smo zvedeli, kako si O mamica moja, duša upa v vstajenje, varujemo dragoceno zdravje; iz njih smo na svobodo naše domačije! Takrat bodo zvedeli, da pametni Ijudje povsod ča» zavriskala jadra v solnčni daljavi, zašumeli stijo delo, lenobo pa zaničujejo, zakaj bodo oljčni gaji v naši razjarmljenosti, naši z delom si Ijudje služijo vsakdanji kruh svobodi, takrat, mati, ko bo zadehtel maj in vse potrebščine boljšega življenja; z le= v naši zemlji, ponesem svobodni pozdrav nobo pa si življenje kazijo in ga prezgodaj sinji Adriji, tvoj nozdrav belemu domu, ki in nesrečno skončujejo. Iz knjig smo se si ga tako vroče Ijubila... učili spoznavati naš narod in njegovo zgo* Ivka Vasiljeva. dovino in našo lepo domovinsko državo. SIovo od osnovne šole. Učili sm?..se, .tudi ? dru?i,h narodih in ° „ , ...,,. , , , ^r vsej zemlji, ki je skupna domovina vsega Govor ob zakljucku solskega leta 1925/26. 5iOveštva Učili smo se nadalje v prirodo» Govonla t. V., ucenka 8. razr. osn. šole pisju 0 živalstvu, rastlinstvu in rudninstvu v Novem mestu. naže zem]je jn obračali pozornost na naše Ob zaključku letošnjega šolskega leta domače in druge koristne živali, dalje na . zapuščamo učenke in učenci osmega raz* gojene poljske, travniške in druge koristne reda osnovno šolo in se poslavljamo od rastline pa tudi na koristne rudnine. Učili nje. Ob tej priliki se oziramo na vse naše smo se v prirodoslovju o elektriki, o svet« dosedanje šolanje in zbujajo se v nas pri» lobi in drugih prirodnih silah. Zvedeli smo. jetni spomini in nam prešinjajo srca topli kako zna izobražen človek obračati te sile, občutki. da mu služijo in mu opravljajo dela v raz* 2-ivo nam je pred očmi, da smo 8 let v nih strojih in v čudovitih napravah današ^ šolskem času videli vsak dan pred 8. uro njega časa, kakor so: brzojav, dinamostroj, 20 XXVIII—1__________________________________________________ZVONČEK parni stroj, avtomobil, telefon, fotografska svojili smo si znanje in spretnosti, ki so priprava itd. potrebni temelj vsakemu izoforaženemu Na podlagi naše slovenščine smo se človeku. lahko naučili srbohrvaščine, tako da bomo Globoko pomilujemo tiste otroke, ki niso po vsej naši domovinski državi res kakor hodili v šolo! Kako ubožni so nasproti doma. Učili smo se tudi nemščine, tako nam! Kako neokretni so v govorjenju in da lahko čitamo nemške knjige in bomo, vedenju, kako brez pomoči so in zapu* če treba, izpopolnili svoje znanje, da bomo ščeni in sposobni samo za najnavadnejša občevali z Nemci v trgovskih in drugih opravila! Kako vse bolj kakor njim se je zadevah. nam razvil razum, je nam obogatelo srce, Jako nam je šola olepšala in izboljšala se je nam olepšalo vedenje in so se v nas življenje, ker nas je učila lepega vedenja; probudile spretnosti! učila nas je ljubiti resnioo in sovražiti laž, Z veseljem in zadovoljstvom se oziramo spoštovati odkritosrčnost, poštenost, milo na vse, kar nam je podarila šola! Globoka srčnost in prijaznost in opominjala nas je, hvaležnost se nam je vsadila in vko« da se ogibljimo' vseh tem nasprotnih last» reninila v osmih letih v srca, hvaležnost nosti. onim, ki so nam delili vse dobrote šolanja. Ker znamo pisati, moremo sporočati In sedaj, ko se od osnovne šole poslav* svoje želje, prošnje in druge misli odsot» ljamo, čutimo za prvo dolžnost, da izres nim ljudem; moremo si karkoli napisati, čemo besede presrčne in globoke zahval« da tega ne pozabimo. Ker znamo čitati, nosti! lahko sprejemamo pisanje tudi od drugih Hvaležni smo pred vsem našim Ijubim, ljudi. dobrim staršem, ki so nas preskrbovali s Marsikateremu učencu in učenki je ra* šolskimi potrebščinami, pa tudi s hrano in čunanje delalo preglavico v šoli; in vendar obleko in stanovanjem in so imeli za nas je koristno, da smo se tudi tega naučili. vedno ljubezen in skrbnost. Hvala jim za Ne trgovec in ne obrtnik, ne uradnik in vse najlepša in najtoplejša! ne kmetovalec in tudi nobena gospa in Hvaležni smo šolskim oblastim, ki so nobena druga žena ne more ¦lzhajati brez uredile šolo tako lepo, da smo si mogli pravilnega računanja. vsega pridobiti, kar je izobraženemu člo* Na trud in težave učenja smo učenke in veku najvažnejše. Hvaležni smo tudi najs učenci radi pozabili, če je prišlo na vrsto višjemu gospodarju šolskih oblasti in nas ali petje ali pa igranje in telovadba. Veselo vseh, našemu presvetlemu kralju! nam je utripalo srce med igranjem in rde* Hvaležni smo nadalje vsem našim go^ čila so se nam lica pri telovadbi in veselje spodom učiteljem in gospodičnam učitelji^ je pri petju zvenelo iz naših mladih grl. cam. Mi sami bi se iz knjig ne bili mogli Radi bomo peli slovanske pesmi vse svoje učiti. Mrtve bi nam bile knjige. Naši uči* nadaljnje življenje! telji in učiteljice pa so znali oživiti mrtve Z radostjo smo se učili risanja in z ve» besede šolskih knjig in so nam z neizmerno selim zadovoljstvom smo videli, da napre« Ijubeznijo, skrbnostjo in potrpežljivostjo dujemo od meseca do meseca. Ponosni lajšali in slajšali učenje dan za dnevom, smo bili, ko so ob koncu šolskega leta šle leto za letom. Brez njih bi danes ne mogli naše risbe in slike v šolsko razstavo in so zreti z zadovoljstvom in ponosom na mL= jih hodili gledat gospodje in gospe iz nula leta in primerjali bi se tistim, ki niso mesta. bili nikoli v šoli. Me učenke smo imele še eno veselje več Zahvaljujem se v svojem in v imenu kakor učenci. Saj nas je pouk v ženskih vseh součenk in součencev vsem našim ročnih delih izvežbal v posebno lepem in spoštovanim učiteljem in učiteljicam, v koristnem, zgolj ženskem poslu. Naučile prvi vrsti našemu g. razredniku, ki je smo se šivati in plesti, kvačkati in vezti. skrbno vodil pouk v našem zadnjem, naj» Sedaj si lahko izdelujemo perilo in marsi* višjem letniku! Hvala Vam, gospod raz« kaj od obleke same pravilno zalo in rednik, najpresrčnejša, hvaležni smo Vam okusno in ponosne smo na to svoje zna= sedaj in hvaležni Vam ostanemo vse živ« nje. V šolski razstavi so naša ročna dela ljenje! bila najobsežnejši in najlepši oddelek in Ob uri, ko se poslavljamo od osnovne mestne gospe so jih hvalile ter jih bile gole in se bomo razšli, se obračam pa tudi vesele. do vas, drage součenke in součetici, in Tako so nam potekala Ieta drugo za dru» želim, da si zvesto ohranite nauke osnov« gim in nas bogatila s koristnim znanjem in ne šole v spominu in v srcu. In ti nauki koristnimi spretnostmi. Preteklo je celih naj vas povedejo v srečno nadaljnje živs osem let. Dovršili smo osnovno šolo in pris ljenje! 2/