692
v
Čigave so gomile?
Vseh mrtvih dan!  — In z nenasitno koso Črez grobe stopa in se smeje smrt. Kako trepece plamen pri plamenu! Tako se v zlati rosi sveti vrt.
„Ah,  te gomile so poljubi moji! Na žemljico pritisnila sem jih, ko vec ni mogel ljubljenih obrazov priklicati nazaj moj srčni vzdih."
„Ej, te gomile so  cvetice moje! Pa pravijo, da nima smrt cvetic, in vendar mi jih z gorkimi solzami zalivat hodi toliko  dušic."
Vseh rajnih dan! — Ljubezen se sprehaja po tihih grobnih stezah krog in krog. Tako  počasi  in  potihem plava večerna zarja čez jesenski log.
Vseh vernih dan! — In živa vera rajnim prižiga drobnih lučic sto in sto, rahlja jim zemljo, da ne bo pretežka, kropi jo z blagoslovljeno vodo.
„Oj, te gomile so pomniki moji! postavljeni na posvečeno plan, postavljeni   v spomin  neštetih  upov: Vseh mrtvih dan  bo kdaj —
Vseh živih dan!" Silvin Sardenko.