Gospodarske stvari.
Skladišče za dolenjsko vino!
V seda inih okol ščinah bi bilo potrebnu skladišče za dolenjsko vino. potrebno ravno tako za Gorenjce kakor za Dolenjce !
Čim dalje rse vrti časa kolo", tem huje nas tarejo reve in nadloge, a ž njimi se poraja tem silnejša želja, da bi se jih oprostili vsaj nekoliko oddahnili. Pomagati pa si je mogoče le tam, kjer se je vedno rastoči konkurenciji moči ustavljati s primernimi sredstvi. A mi? Železnica nam donaša iz daljnjih krajev blaga, kaker-šnega si le želeti moremo, Dolenjec pa svojega vina niti po domači deželi ne more razpeljavati, ker nima železnice. Mari naj krošnjari ž njim! Vsakdo, ki bi rad izpil kupico dobre kapljice, pa tudi ne more kar na Dolenjsko po njo. Opravljajo nam to vinski trgovci in prodajajo vino na debelo ali pa tudi na drobno. Toda vino, morebiti že na prvi postaji ne prav božje, prebiti mora večkrat še na drugi in tretji postaji kemijske poskušnje, tako da pride precej drugačno uživalcem v usta; cena pa mu poskoči za 33—50% ali pa še za več.
Ni torej čudo, da so začeli ljudje misliti, kje bi se dalo kaj cenejšega dobiti. In glej! Tam doli na Hrvatskem nekje nahaja se dobra (?) kapljica in po ceni. Začno jo poskušati zdaj tu zdaj tam, in ker ni draga, jame se širiti. In sedaj — prepljavlja že naše kraje. Umetno vino sicer nima tako prijetnega okusa, in tudi glava rada boli po njem, ali kislikasto je in alkoholnato, torej pravemu vinu podobno in, kar je glavna stvar, cenejše je nego cviček. Čuje se celo, da pokupijo Hrvatje sami mnogo tega vina, pomešajo s svojim naravnem in to zmes prodajajo tujcem. — Toda to bodi kakor hoče; istina je, da se umetno vino čedalje bolj širi, v škodo vinskim pridelovalcem in uživalcem.
Koliko drugače bi bilo, ako bi napravili skladišče za dolenjsko vino! Pomagano bi bilo obema; pridelovalec bi lahko oddajal svoje vino, in kdor bi ga hotel piti, dobil bi ga tudi lahko in po primerno nizki ceni. Prekupci, posredovalci in popravljači bi odpali, cena pa bi se za uživalce gotovo precej znižala. Skladišče na pravem mestu s primernim službenim osobjein bilo bi prava dobrota. Ponujano vino bi se vselej poskusilo, Kemijski preiskalo in potem uvrstilo. Plačevalo pa bi se po dobroti. In ako bi se oddajalo tudi v manjši množini : po 1 hI. ali vsaj po V2 hI., kupovali bi ga tudi posamezni kmetovalci prav radi. Skladišče pa bi ne smelo biti preveč od rok, ampak tako, da bi vsakdo, ki ima v mestu kak opravek, kar spotoma lahko dobil vina. Na ta način dobilo bi se za pošten deuar tudi pošteno vino, umetni čorbi pa bi se po/inil prvi zapah pred vrata.                                                            F. Š.
List 34.