Dr. H. Tuma: Beneška Slovenija (Konec.) Med Rbečem in Reko je hrbet Sv. Marije Magdalene 683 m. Med Reko in Kodarijanom je hrbet do Planine 703 m, na sever pod njo vas Trušnje. Med Kodarijano in Livško Reko od Kuka čez sedlo z vasjo Ravna 1043 m — najvišja vas Predalp — čez Škarje 976 m je hrbet s stožcem in cerkvijo Sv. Martina 965 m, do Vrtače nad Rbečem 394 m (v zemljevidu napačno Vajnica). Med Aborno, v gorenjem delu V Škulah in Nadiži, je hrbet od Matajurja 1643 m do Brda 249 m v sovodnju Aborne in Nadiže. Vse hribovje je travnato, z gozdiči ter gosto posejanimi belimi vasmi. Iz vsakega slemena mole stožčasti vrhovi, ki nosijo lične cerkvice. Po mnenju prof. Marinellija so vsi ti vrhovi nekdaj bili gradišča. Posebno se dvigata nad vsemi hrib Sv. Martina 965 m in Hum 905 m. Po vrhu Kolovratovega slemena je že svoj čas vodila steza, sedaj pa vodi ravna vojaška avtomobilska cesta. Na Kuk 1243 m sva stopila le za kratek čas, ker sva imela isti razgled že tekom vse poti; saj je vrh Nagnoj ob poti visok 1192 m. — Kuk je morfologično eden najbolj značilnih stožcev tega imena; pomeni namreč Kolk, ki stoji konec gorske rajde. Ob 9. uri zjutraj sva dospela na Livek. Livek je bil ves čas, po- sebno tekom srednjega veka, ko so se potezali za posest Furlanije Longobardi, Franki in Nemci in pozneje avstrijski plemiči, važen pre- laz 695 m; zaradi tega je tudi večkrat menjal svojega gospodarja. Okoli Livka je polno selišč, nekaj na Kukovem obronku, nekaj pa na vzhod- nem obronku Matajurja. Ker sem nameraval drugi dan na Matajur, sem odslovil svojega vodnika ter sem sam krenil na selo Jevščeki, kjer sem hotel poiskati drugega vodnika za Matajur. Matajur ali Baba, 1648 m. Po starem se je Matajur imenoval Baba, kar morfologično od- govarja, t. j. košat, obel stožec. Beseda Matajur je furlanska, italijan- sko se imenuje Monte Maggiore. Matajur bo pač najlepše razgledišče Julijskih Predalp in je sploh priljubljena izletniška točka za Čedadce in Videmce. Vendar je turistika med Italijani pred vojno bila silno zanemarjena. Največ obiskovalcev je imel Matajur kot romarski pot. Vsako leto za Mali in Veliki Šmaren se je nabralo na tisoče ljudi iz Beneške Slovenije, Tolminskega pa tudi Furlanske nižine. Mene je Matajur za časa, ko sem bil v Tolminu sodnik, pogosto zvabil nase, četudi je bila zveza s Tolminom neugodna. Posebno mi je služil za zimske izlete, seveda sem hodil v krpljah, kajti v 90. letih o smučih ni bilo niti govora. Moral sem s poštnim vozom iz Tolmina do Idr- skega pred Kobaridom in po stranski cesti na Livek, kjer sem pre- nočil, zjutraj zgodaj pa po dolgem vzhodnem slemenu na vrh. Na- vadno sem hodil peš, ker popoldne ni bilo vozne zveze. Pot med Tolminom in Kobaridom je sicer dolga 16 km, a za dobrega turista prijetna. Na desno imaš strmo pobočje gosto zaraslo, v vznožju sledi čez skalnate skokiče šumeč studenec za studencem, na desno pa te spremlja svetlo-zelena Soča med belim prodom, nad njo strmi Krn. Hodil sem neštetokrat to pot, ne da bi se dolgočasil. Pač pa dolga cesta odmakne Matajur za dobrih pet ur hoda iz Tolmina tja in nazaj. Matajur je pristopen od vseh strani. Najlažja je pot od Livka, lahka je tudi pot od Št. Lenarta v Beneški Sloveniji, najlepša je pot čez Ažlo in vas Matajur, najstrmejša pa je pot naravnost iz Kobarida, oziroma Svine in Sužida. Beseda Svina seveda nima nobene zveze z znano domačo živaljo, ampak pomeni vas na ovinku. Februarja 1907 sem nameraval iz Livka na Matajur brez po- sebne oprave, ker sem po toplini sklepal, da mora biti sneg že uležan in hoden. A precej nad Livško cerkvijo 818 m se je pričel pršič. Brez krpelj ni bilo moč naprej; zato sem se ob lepem spomladanskem dnevu brž odločil po južni solnčni strani navzdol. Iz Livka na laško stran je peljala v Čedad tovorna, v pobočju do Poljave polaštana1 pot; od tod naprej pa kolovoz v eni uri do Cepletišča (pač skvarjeno iz Zaplatišče) skozi Gabrovico, Sovodnje (velika vas, že v dolini), Trpeč, Klinje in Ažla, v dobri uri, ter v Čedad po široki cesti mimo Sv. Krna (Quirino) 145 m, ki je meja slovenskega narečja. Sprva je bila pot zledenela, tako da mi je dobro služil cepin, od Zaplatišča naprej pa je bilo že dovolj kopno. Nižje doli po ronkih Beneške Slovenije je vladala povsod že prava spomlad. Nekoliko pred Sv. Krnom sem dohitel furlansko dekle. Spočetka se me je nekam ogibala ter plašno ozirala na moj cepin. Ko pa je videla, da nisem nevaren, je vprašala, kaj počenjam v teh krajih. Povedal sem ji, da sem hotel na Matajur, a mi ni verjela, rekoč: »Vi ste kak krošnjar, menda prodajate platno, ker nosite s seboj mero.« To je bil namreč cepin. Zakrohotal sem se sredi ceste in ji razložil pomen cepina. Za- smejala se je potem tudi ona in sva se kratkočasila prav do Čedada. ^ 1 L a š t a t i, polaštati pomeni mit Steinplatten belegen. Ducange (etymo- logičen slovar iz srednje latinščine) navaja, da se je v besedo lasto neorganično vrinil r v benečanskem dialektu, tako da je beseda lastra v pomenu šipa prešla v literarni jezik. V Alpah je beseda skupna zapadnim Slovencem in Ladincem. Najdalje na vzhodu se najde med Bohinjci, kjer sem tudi čul »je dobro pola- štana pot«. Julija 1. 1918 sem prišel na Livek čez Kolovrat. Ker sem hotel pregledati edino Livško planino, nisem krenil ravno pot na Matajur po pobočju nad cerkvijo in čez Mrzli Vrh 1356 m, marveč na selo Jevščeki, da bi si ondi poiskal veščega vodnika. Jevščeki leže skoraj uro hoda južnozahodno od Livka na obronku Strmole in Breze 1096 m. Pod njo je Kal 88 m zadnji rob loka, ki zavije od Matajurja na vzhod in potem proti jugu. Onkraj Breze se pričenja dolgo Sleme (do 1254 m), ki se vleče čez Rupo do Mrzlega Vrha. Brezo in Sleme spremlja na zahodu Kraguvenca 1075 m, čez Krajce 1424 m, do Glave 1463 m. Sredi med Slemenom in Kraguvenco je široki hrbet »Na Lazu« 1212 m. V dolini med Kalom in »Na Lazu« je potok Močila, v dolini med »Na Lazu« in Kraguvenco je »V Pologu«, med pobočji Matajurja in Kraguvence je v gornjem delu potok »V Skrilah«, ki prehaja v rečico Aborno, ital. Alberone, ki se pod Ažlo izliva v Rbeč (Arbeč, Arbezzo). Pot od Jevščekov vede precej strmo čez Strmolo pod Brezo na Breg v planino »Na Slemenu« (ob 1042 m) ob malem jezercu V Mli- narici, ki je precej zarasla s trst jem in rojo (vrsta Carex). Po vojni je od Livka na Jevščeke in čez Sleme izpeljana v ovinkih skoraj do vrha Matajurja vojaška cesta. Od Jevščeka sem odrinil z gospodarjem Mateličem ob 10.50 do planine v pol ure čez Rupe, in na Mrzli Vrh 1356 m v pičli četrt ure. Od Mrzlega Vrha se vleče širok hrbet skoraj v ravni črti od vzhoda na zahod »Pod Krajcem« na Glavo 1463 m do vrha Matajurja. Pod Mrzlim Vrhom je Konjska planina v posesti Idrskega. Pod Glavo je dober studenec Mrzlica. Na sever Matajur- skega hrbta se pričenjajo Kobaridske planine pod krajcem pašnika Tršica z lepočo.2 — Mateliča sem odslovil ob Mrzlici ter krenil na- ravnost po strmih pašnikih 30—35° naklonine na Svinsko planino. V Kobaridu sem bil že ob 14. uri popoldne. Meseca junija 1918 sem šel z vodnikom Francem Korenom — po domače Bator — na Matajurske planine iz Robiča ob Nadiži 252 m nad pečnatim robom, ki se dviga v smeri proti zahodu nad Starim Selom mimo Votle Jame 650 m. Od vrha Matajurja v loku do kolena, katerega tvori struga Nadiže pod gričem in cerkvico sv. Volarja 317 m, se vleče visoki obronek črče, višji gori »Na Krogu«. Po njem je izza vojne izpeljana vojaška pot, sprva tovorna, od Sužidske planine na- prej po severnem pobočju Matajurja in čez Krajec na južno pobočje pa kolovozna. Konec robu ob 800 m postaja pot strmejša do 45° na- klonine, potem skozi lep gozd do stare Konjske planine 1135 m. Ta planina je bila opuščena okoli 1. 1880, ko so jeli preganjati koze in se je potem popolnoma zarastla. Posamezni obori planine so: »Na Podravni«, Dol, Pologe. (Zanimiva je pluralna končnica za Pologe k singularu polog die Berglehne). Na Pologih je Močilo. Močilo imenujejo na Primorskem sploh vsak izvirek, ali ima pitno vodo ali ne, dočim kotliču podobno močilo s pitno vodo imenujejo b e č. Ako je vrenje vode iz tal vidno in slišno, pa pravijo b r b o č ali b r b u č. 2 Lepoča je umetno izkopan kal za napajanje živine. Tršica bi pomenila tršav, struppig, buschig. Dobre pol ure naprej je stara Sužidska planina »Na Kraju« s pašniki: Krnice, Goličavec, Za Ličevcem, Stržen. Zanimiva je beseda Ličavec,3 ki pomeni globoko, skoraj navpično brezdno. To ime velja parkrat za špilje v pobočju Matajurja. Matajurske jame še niso preiskane. Nova Sužidska planina je bila okoli 1880 postavljena ob 1107 m ter je ena najstarejših planin na Matajurju. Moj vodnik je trdil, da se je stari ljudje spominjajo po ustnem sporočilu za več nego 300 let nazaj. Na Sužidski planini sta me čakala nova vodnika, katera je odposlala soseska Svina. Vse planine so bile seveda porušene, stanovi razstreljeni, pašniki opuščeni in mahoviti. Prav zanimivo je bilo zame, ko so mi vodniki, sami stari in izkušeni planšarji, pojasnili, zakaj so se tekom vojne, ko so bile planine neobložene, pašniki poslabšali. Planina je oblo- žena, kadar ima pravo število govedi; preobložena, če jih je preveč. Ako se planinska zemlja useda, je znamenje, da je bila planina pre- obložena in so v mokrotnem vremenu krave razdrle rušo. — Ko sem stopal po planinskih tleh, se mi je zdelo, kakor bi se zibalo pod menoj. Planšarji so mi raztolmačili ta pojav tako, da je ruša planin, ki niso bile več let radi vojne obložene, odstopila od tal, tako da so kore- nine trave izgubile pod seboj tla in se je zarastlo mahovje. Planšarji so trdili, da živina zgnete s hojo zemljo in jo pritisne pod vlažno pod- lago, obenem pa pognoji s svojimi odpadki. Planina se preraste z mahom, ako se pusti nekoliko let brez paše. Mah izpodrine drn, pod njim se poprši zemlja ter se trava skoraj izgubi. Planina torej zahteva za svoj obstoj pravilno pašo. Opuščena planina se mora ali pogozditi ali pa se spremeni v puščo. Ob 9. uri smo obšli Sužidsko planino nekoliko proti jugu okoli glave Bulovica 1351 m. Poleg nje je čudno ime za vrh Žovh. To ime, Souch, Sauch, se dobi večkrat po Tirolskih planinah ter je fonetično nastalo iz slovenske besede suha, globoki u daje v bavarščini ou in a u. Dokaz je ime vrha pri Črni Prsti, pod katerim gre pot čez Suho; vrhu so nemški naseljenci iz Stržišča spremenili ime v Souch. Kako bi to bavarsko ime prišlo na Matajursko pobočje, si ne morem mi- sliti; iz slovenščine poznam glagol žolhniti in žolhek (toliko, kakor: vlažen); torej bi se morda dalo tolmačiti žovh kot vlažen pašnik. Zeleni vrhovi nad jamo Ličavec so Mali in Veliki Ilovec. Vse planine se nahajajo od okoli 1000 m višine, kjer je navadno planinski stan, in segajo gori do robu Matajurja.V Svinsko planino smo dospeli okoli 10. ure in pol. Stan je bil postavljen 1. 1887, za vojne seveda docela porušen. Ne daleč od Svinske planine je dolič imenovan »Pri Volu«. Pravili so mi, da se ime nanaša na dogodek začetkom IX. stoletja, ko so prihajali na Matajurske planine tudi po- leti volkovi. Volk je bil napadel osamljenega vola, vol pa je zver zatel z rogom in jo stisnil ob skalo, a jo izpustil prezgodaj, tako da se je 3 Pomena Ličavec med domačini nisem mogel pojasniti; trdili so le, da so Ličavci globoke, nepristopne jame. Tolmačil bi pa besedo iz glagola ličiti v pomenu česrati, cepiti, abspalten, Ličavec torej: Erdspalte. Bernecker k besedi lyko ne ve pravega pojasnila; vsekakor pa Miklošičeva razlaga, da gre beseda k lek, t. j. upogniti, ne drži. volk še z zadnjo močjo zagrizel v njegov vrat in ga umoril. Oba sta poginila. — Od Svinske planine naprej približno uro hoda je velika Idrijska planina. Značilne so tri glave po vrsti nad planino, imenovane »Na Solzicah«. Spomladi so namreč porasle s solzicami, t. j. Convallaria maialis. Primorci imenujejo kranjske šmarnice po obliki cveta jako Vas Kred značilno »solzice« ali tudi Marijine solzice. Cvetke so res podobne padajočim solzicam. Ime šmarnica pa imajo Primorci za Parnassia palustris od tega, ker ta rastlina cvete po vlažnih alpskih ali pred- alpskih tleh med Šmarnicami, t. j. avgusta in septembra, Značilno ime imajo Primorci tudi za Convallaria polygonata, ki ima viseče po- dolgovate cvetove: kotliči. Imenovanje rastline solzice je prevedeno v italijanski literarni jezik kot Lagrime della Madonna. Ime pa mora biti pristno slovensko, ker je prastaro in ohranjeno v krajevnem imenu. Stara Idrijska planina se je prvotno imenovala »Pod Pečem« in je bila višje gori. Ima dober studenec in pašnik Trščo. Nova Idrijska planina za časa vojne še ni bila vnesena v avstrijsko specialko. Pot skozi Matajurske planine na severnem pobočju je bila zame glede poznanja planin silno zanimiva tura. Dobil sem vse polno starih livadnih imen in nov pogled v planšarstvo. Ko sem pohajal po pla- ninah, so bile še vse neobljudene; deloma je manjkalo živine, ker so imeli v dolini dovolj krme, glavni vzrok pa je bil, ker so bili vsi stanovi do tal porušeni. Tudi po severnem pobočju Matajurja sem dobil drastično sliko o begu italijanskih čet. Čeravno so bili avstrij- ski vojaki za njimi že precej pobrali glavni vojni plen, je na strmih gozdnatih mestih ostalo še polno sledov, nižje doli so ležale puške in telečnjaki, višje gori pa bajoneti in čelade. Bilo je kakor grafično zarisano, da so vojaki na begu pometali od sebe to, kar jih je najbolj oviralo, in da so na vrh Matajurskega roba prišli že precej olehčani. Zadnjikrat sem bil na Matajurju avgusta 1. 1923. Ustavil sem se v Ažli (italijanski Azida), pri znanem beneškem rodoljubu Jusiču. Ime vasi tolmačijo iz latinščine, češ, da je iz algida, t. j. mrzlo. Res leži vas ob rečici Aborna, vendar voda ni značilno mrzla. — Ažla je največja vas Nadiških Slovencev, solnčne, rodovitne lege. Je čisto slovenska in precej imovita, ker leži na zadnnjih obronkih Matajurja, s trtami, sadjem, sočnimi travniki po dolini, po gorah pa ima bogate senožeti. Takrat sem lahko ugotovil veliko razliko v javnem življenju med Beneškimi Slovenci pred vojno in po vojni. Dočim je pred vojno vse dihalo precej prosto, se mi je zdelo, da je prebivalstvo ob zadnjem obisku molčeče in nezaupljivo in se je ogibalo tujcev. Dogodilo se mi je, da je domači župnik, ko sva hodila po vasi, na slovenska vpra- šanja odgovarjal laški. Znan mi je bil kot dober Slovenec, zato se mi je to nekam čudno zdelo. Ko sva pa stopila v njegovo sobo, je prav radostno spregovoril slovenski in mi pojasnil svoje obnašanje, češ, da je zanj nevarno govoriti po cesti slovenski, ker so povsodi ovaduhi in bi se slovenska govorica lahko smatrala kot nepatriotična demonstracija. To kaže že skrajno malenkostno in pretirano zasledo- vanje vsakega narodnega gibljaja v mogočni Italiji. Jusič me je informiral o novih razmerah Beneške Slovenije ter mi poiskal dobrega vodnika Antona Venturinija, starega 50 let, ve- ščega posestnika. Nad Ažlo in obenem nad Št. Petrom se dvigajo Brda 240 m, pod njim s cerkvico Sv. Krna — Kvirina. Hodi se po lepih, sočnih trav- nikih škriljnate zemlje, zaraslih v lepem logu s kostanji. Po nočnem dežju je bilo prijetno hladno in čisto. Steza vede skoraj ves čas po slemenu, ki se vleče od Ažle neprenehoma proti vrhu Matajurja, ob- haja pa višje vrhove v slemenu. Čez dobro poldrugo uro sva bila na sedlu pod Sv. Kocijanom 728 m. Obkolila sva ga na desno. Potem pride Špik 773 m, strm vrh z lepim pregledom, potem zopet okoli cerkvice sv. Jurija 865 m. Sleme z obširnimi pašniki, poraslimi z grmovjem čez Bukovje, postaja složnejše na Hlevišče 1085 m in na- prej. Od tod gre pot v lahkem loku na desno v vas Matajur, kamor sva dospela ob 8. uri in pol. Matajur je ena najvišjih vasi v Beneški Sloveniji 954 m. V Matajur ju sem poiskal drugega vodnika. Iskal sem dolgo, pa nisem mogel najti starejšega človeka; bilo je vse na delu. Končno sem izbral 18 letnega pastirja Antona Gožnjaka, ki pa je bil izborno poučen in izredno inteligenten. Med tem, ko se je Gožnjak pripravljal na pot in so mu kuhali južino, sem obiskal do- mačega župnika, znanega beneškega rodoljuba. Pri vsaki priliki, po- sebno po vojni je vplival na svoje rojake, da so spoštovali svoj jezik in se zavedali svojega rodu. Pred vojno je smel vsaj slovenski pre- povedovati. Po vojni pa mu je upravna oblast prepovedala slovenske propovedi, na kar si je pomagal s tem, da se je sredi maše obrnil proti ljudstvu in jel razlagati evangelij v slovenskem jeziku ter vple- tel v razlaganje svoje misli tako, da je nadomestil propoved. Seveda ko je upravna oblast to izvedela, mu je prepovedala razlagati tudi sv. evangelij. Z Gožnjakom sva odrinila ob 9 in četrt. Iz vasi Matajur ni nobene prave poti na vrh. So le izhojene živinske steze, lahko pa se gre kar naravnost po drnu ter išče stop, kjer je bolj složno. Za to se tudi obronek nad vasjo imenuje »Na Stezah«. Škrapljasta glava nad njimi se imenuje Klobasič, potem pašnik »Gor na Sejmu«; beseda je v prvotnem pomenu zbirališče živine. Na desno sva pustila planini Matajurcev »Na Koritih« in »Na Lažeh«. Vendar na teh planinah ne izdelujejo sira, marveč nosijo mleko vsak dan v vas. V vednem raz- govoru sva prišla v dobri poldrugi uri polagoma na vrh. Imela sva krasen razgled, daleč na Adrijansko morje. Po dežju se vidijo tudi Benetke. Na sever je nepozaben pregled Julijskih Alp od velikana Triglava do Razorja, Jalovca, Mangarta, Krna in Kanina. Zadaj čez pa se blišče sem in tja snežniki Koroških Alp. Dol sva krenila po zahodni nadiški strani. Severni rob Mata- jurja nad Nadižo gre do 1519 m, kjer je bil glavni mejni kamen Italije, La Colonna, odtod pa strmo po grapi Suhe doli v debro Nadiže. Po južnovzhodnem pobočju slede solnčne planine druga za drugo. Že čez 15 minut se pride v prvo sirarnico, imenovano »Tu v dolini«. Lastniki planine so Mrsinci, ki imenujejo planino »Za Tlako«. Ne- koliko nižje leži v plitvi kotlini planina »Za Čelo« 1119 m. Dočim so na Goriškem sirarji in pastirji zgolj moški, so po teh planinah veči- noma ženske. Pastirja daje vsak gospodar za lastno živino; pastir mora opravljati pašo pa tudi molžnjo tako, da so planšarice precej malo zaposlene. Njih delo je predvsem pinjenje masla. Posnemajo enkrat na dan; iz mleka, ki ostane, pa izdelujejo polumasten sir. Ravnajo približno kakor Tolminci, ne poznajo pa več starih sloven- skih besedi skutnik, prosnica, žmitek. Skutnik je globok, topemu stožcu podoben kotel, v katerem se izdeluje sir in skuta. Prosnica je zasirjeno mleko, ko se jame krčiti v grebice. V švicarski nemščini se imenuje die Sirte, kar je očitno slovenska sirotka. Žmitek je zadnji izdelek skute, ki se izboljša z mastnim mlekom in služi pa- stirjem za pogodel, t. j. priboljšek. Za skutenje ne rabijo kisali, ampak skuti jo le z gorkoto. Besede skuta ne tolmačim iz latinskega ali romanskega scotta = skuhano, marveč je temeljno deblo h glagolu skutiti, nemški schiitten. Bavarec pravi: »die Milch schiittet sich« = »mleko se skuti«, kar fonetično docela odgovarja in dokazuje, da beseda skuta ni iz laškega, marveč smatram, da so ladinski pastirji vzeli besedo od slovenskih. — Matajurske planine so vse jako solnčne, a »rožnate«. Pod Čelom sva se ločila z Gožnjakom. Rob proti Nadiži pod planinami odpade strmo po pečevju z grmovjem in redkim gozdom. Rob od planine »Za Čelo« dalje ob 1132 m se imenuje »Na Brunu«, do cerkvice Sv. Lovrenca 858 m. Med Hleviščem na vzhodni strani in robom »Na Brunu« se zarije grapa Ronec z rodnim desnim pobočjem, po katerem so razpoložene vasi Obala, Medvež, Na Brdu, skupno imenovane Gorenji Mrsin. Pod njim je Dolenji Mrsin. Na levem bregu grape so gosto naseljene vasi in sela Ronca (Ronac, Rodda). V Dolenji Mrsin sem dospel ob 13.25. uri, v dolino pri Podbonescu ob 14. uri. Podbonesec na levem bregu v Na- diški dolini se laški imenuje Pulfero, kar laški filologi razlagajo iz longobardskega bolverk. Tu je bila baje trdnjava Longobardov proti napadom koroških Hrvatov po Nadiški dolini. V Šempeter sem se odpeljal po ozkotirni železnici, ki po vojni vozi iz Kobarida v Čedad. Železnica komaj zasluži to ime. Vozovi so bolj podobni zabojem, ki s tirnicami vred klopočejo in se majejo tako, da človek vsak hip čaka, da se vse skupaj ustavi. Mestoma, kjer je nekoliko strmejše, vozi tako počasno, da bi lahko tekel za vlakom. Iz vrha doli do Št. Petra se šteje 4 ure dobrega hoda. Mija 1189 m in Razor 1228 m. Mija je izgovor za slovensko meja. Ime je od tod, ker je tekla čez teme vrha nekdanja avstrijsko-italijanska meja. Italijani pišejo Monte Mia. Že onstran meje je višji vrh 1228 m »Na Razore«. Med ko- tama 1189 m in 1228 m je v temenu koritu podobna dolga razpoka, t. j. Razor. Krejci, t. j. prebivalci vasi Kred (Čreda) imenujejo vrh 1188 m »Pod Razorjem«. Iz tega se vidi, kako precizno domači ljudje označijo prirodno lego. Dne 14. junija 1918 sem se odpravil kot član odbora za obnovitev Goriške in poročevalec o stanju Soških planin, da pregledam mejo od Kolovrata pa do zadnje Nadiže. Imel sem poleg referata za pla- nine tudi referat za oproščenjo neobhodno potrebnih kmetskih de- lavcev od vojaštva, da se živinoreja in planine ožive. Odpeljal sem se z jutranjim vlakom do Sv. Lucije, od koder sem šel peš v Volče, kjer me je čakal z vozom vodnik in zaupnik Koren France, p. d. Bator iz Kreda. Hišno ime Bator in enaka imena v Kobariškem kotu kažejo na prastaro slovensko prebivalstvo. Korena sem bil oprostil od vojaštva; on je inteligenten gospodar, ki si je iz malega pomagal do precej ugodnega položaja. K r e d je jako značilno ime; pomeni svet na preperelem, glinatem apnencu, navadno ima vodne izvirke. Radi tega bi ne izvajal besede Kred od ladinskega Terra Creta, t. j. presejana zemlja, marveč mora beseda segati daleč nazaj v davnino. Besedo za isti morfologični pojav sem dobil »V Kredu« (studenec pod Raškovcem), nadalje: Kredarica pod Trigla- vom, Kredarica nad Lipanjsko planino, »V Kredah« za rjave glinaste peči nad Bistrico in Peričnikom. Daleč na zahod se ta beseda med Furlani in tudi še Engadinci nahaja v obliki Cret, Cretto ter pomeni razrite, preperele peči; ime Podkrasje v Beneški Sloveniji nad Tar- čentom, prevedeno v italijanščino v Sotcretto, enako kaže nakrasje, t. j. razrito skalovje. Nameraval sem v Kredu sklicati zaradi oprostitve od vojaščine shod popoldne ob 14 uri. Hotel sem pridobiti žene, ki so imele može pri vojakih, da na shodu zahtevajo, naj se starejši gospodarji pošljejo domov, kar bi podpiralo mojo uradno akcijo. Akcija je bila do tedaj splošno uspešna; vložil sem približno 1600 prošenj ter so odpustili v gorskem okraju okoli 400 gospodarjev. Takrat sem mislil razširiti akcijo posebno na Kobariški Kot. Nekoliko pred 14. uro pa je pri- hitel Koren povedat, da ne bo s shodom nič, češ, ženske so se sicer zbrale, da pa je nastala cela rabuka, ker žene ne marajo shoda in tudi ne marajo — »dedcev« domov. Vse so namreč imele vojaško podporo in, ker so bile večinoma skrbne gospodinje, so s podpor- ščino dobro izhajale in marsikatera je odplačala dolgove, katere je bil mož pred vojno napravil. Torej splošen protest gospodinj, da bi se vrnili slabi gospodarji iz vojske! Kričale so: »Naj le služijo na- prej, sicer nam vzamejo podporo!« Jaz seveda nisem bil ginjen radi tolike zakonske ljubezni ter sem celo stvar vzel bolj od vesele strani. Šel sem vseeno na shod. Ženske so me obsule in prosile, naj zaboga ne napravim nobene prošnje, ker ne marajo mož. Jaz sem amaconke lepo pozdravil ter obljubil, da za občino Kred ne vložim nobene proš- nje več. — Ostal mi je tako ves popoldan. Iz Kreda sem nameraval drugi dan na skupino Kobariškega Stola in na mejno gorovje proti nekdanji Italiji. Prosti popoldan pa sem hotel porabiti, da poležem na Mijo, ki sicer nima planine, pač pa nosi njeno severno pobočje tja proti strugi Nadiže velike, košate in še neizrabljene gozdove, vmes že na italijansko stran pod Lubjo in Voglom senožeti, do 1124 m pa obširne pašnike, ki so že stoletja sporni med prebivalci Kobariškega Kota in med Črnogorci, prebi- valci vasi Črni Vrh (Monte Fosca) v Italiji. Tolminci trdijo, da so tla pašnikov Lubje s tolarji pokrita, misleč na ogromne pravdne stroške. Odšla sva z Batorjem popoldne ob I6V2 uri preko Nadiže do prvega beča v Hurjevem Lazu. Beč pomeni povsod na Goriškem in v slovenski Italiji majhnemu kotliču podoben izvirek vode. Zdi se mi, da je ta beseda temeljno deblo v latinskem puteus in laškem pozzo. Beseda Hurjev pa prihaja od lastnega imena; bil je namreč jako do- ber gospodar imena Hurja, ki si je sčasoma napravil z rejo živine precejšnje premoženje. — Od Kreda gori vede steza čredoma po travnatem in gozdnatem robu, ki se skoraj enakomerno dviga iz do- line pri Kredu 259 m do vrh Mi je 1189 m. Ves rob se imenuje Komar. Pomen besede je pač isti, kakor Komar iz Zadnjice na Dolič pod Tri- glavom. Temelj besede mora biti kom, t. j. vzbočenost, ako ni pozna tvorba h glagolu komariti, t. j. težavno hoditi. — Gozdiči ob robu kažejo prav bujno rast mešanega drevja. Prvi gozd Vrkuc ima ma- klen, javor, lesko, dren, jesen, gaber in bukev vse vprek, jasine med gozdom pa imajo sočno deteljo, materno dušico, petelinčke, križ- nice, motovilce in dr. Za Vrkucem se stopi na Sleme, ki je skalnato in poraslo večinoma z mahom in s pernico (široka srsasta trava). Na desno od Slemena je »Dol v Kotu« z lepimi senožeti in »Glava v Kotu« 927 m. Ob robu Slemena, približno 850 m višine, so bili Itali- jani napravili za časa vojne spuščalnico na žico v dolino Nadiže ob 202 m. Gozdove so precej izsekali. Že pod vrhom je velika senožet Volarnice, v lasti 17 posestnikov Zgornje Borjane. Tu je bila nekdaj stara planina, sedaj je opuščena. Sled planine se pozna po rasti pla- ninskega plevela, ščavja, kopriv, preobjede i. dr. Potem vede pot skozi majhen gozd na senožet Stržnica. Ime je od tega, da ovce dobe travo, ki jo kar postržejo od korenine. V gozdu sem dobil vse polno planinskega srebota in lepe dišeče gozdne rože (Rosa gallica). Malo pred 6. uro sva stopila na vrh Mije in s preskokom čez pravcati razor na zadnji vrh »Na Razorju« 1228 m. Zanimal me je posebno pogled na Beneško Slovenijo. Pod Razorjem na vzhod je zarezano globoko debro Nadiže, naprej se vidi vsa dolina od vasi Stupice doli do Čedada, Razgrnjeno pred teboj leži zeleno hribovje Beneške Slovenije s središčem Ivanac. Lep pogled je tudi na Matajur proti vzhodu, vrhovišče Nadižke krajine. Tik pod teboj je Vogel 1124 m, Lubja okoli 900 m in zadnji vrh »Na Beli« 816 m nad Robe- diščem. Lubja, italijansko Lupia je pravzaprav ves hrbet od 1124 m do 900 m, le da ima višji vrh še posebno ime »Na Voglu«. Na južnem obronku Vogla leži vas Črni Vrh 723 m, Montefosca. Profesor Rutar Črni Vrh in njegove prebivalce po dr. F. Musoni-ju takole opisuje: »Črni vrh spada pod tarčentsko občino in stoji ob mali kotanji med Voglom 1164 m (prav 1124 m) na severu in Ivancem (Ivanac, Juanes 1168 m) na jugozahodu, ki je odprta proti vzhodu. Po njej se spušča v Nadižo potočič Bodrin ali Brodin (Zabrodinam). Vasica je podobna vsem drugim pogorskim seliščem in je obdana s precejšnjim vegeta- cijskim zelenjem. Prebivalci so pravi »Črnogorci« med Beneškimi Slovenci in so ohranili najčisteje svoj prvotni tip še iz časa prve na- selitve: visoki stas, široka pleča, orjaško moč, kosmata prša, katera imajo vedno razgaljena (tudi pozimi), kostanjeve in plave lase, modre ali rjave oči in gosto brado. Na ramenih nosijo velikanska bremena v dolino in celo na trg v Čedad. Priimki so: čenčič, Batistič, Menič, Lavrenčič, Mahorič, Špehonja, Gujon, Černe, Černejec itd. Besede izgovarjajo blagoglasno pojoč; s tem se razločujejo od vseh drugih Nadižkih Slovencev. Moški so že popolnoma opustili svojo narodno nošo, ali ženske še vedno prihajajo v dolino z dolgimi zlatimi uhani in velikanskimi obeski na njih. Vso obleko pa si izdelujejo doma, večinoma iz volne in prediva. Če je več bratov v hiši, se oženi skoraj vedno le en sam in na- vadno tisti, ki je najčednejši, najpostavnejši; a najstarejši ostane gospodar v hiši, torej »starešina« v staroslovanskem pomenu. Čitati in pisati ne zna skoraj nihče, ako ni bil pri vojakih, ker so šolo šele pred kratkim dobili. In vendar prebivalci niso surovi, čeravno od začetka nekoliko nezaupljivi proti tujcu; a ko spoznajo, da ni kak birio ali ogleduh, postanejo celo prav zgovorni in gostobesedni, ker so zelo radovedni. Udani so odkritosrčno svojemu duhovniku, a Av- strijo sovražijo zaradi mejnih prepirov z Robediščani, kateri so jih stali baje 30.000.— Lit. V dolini veljajo za zelo premožne, a v resnici so le štedljivi in z malim zadovoljni in se žive le od živinoreje, tur- ščice, krompirja in fižola, a ves sir in vse maslo spremene v denar, da točno plačujejo davke.« Med Razorom in Voglom je zarezana Predolina, pravi kanjon, globoka špranja med skupino Razorja in Lubje, skozi katero vede steza od Gorenje Nadiže in glavne občine Breginj v srednjo Nadižo, ko je obtekla klin Komarja ob cerkvici sv. Volarja 317 m in krenila na jug v Italijo. Dol sva krenila na desno skozi Kot, pod njim v Dolenjem Čelu je dober studenec. V Kred sva prišla pod večer okoli 19^ ure. Shoda nisem držal; imel pa sem lepše zadoščenje s potjo na Mijo. Seznam manj znanih imen. Agley — Oglej — Acquileia Ahten — Attimis Albana — Ibana Altana — Utana Ampezzo — Na Peči Antro — S. Giovanni d' — Sv. Ivan v Cele — Landar Arbeč, Rbeč — Arbezzo Artegna — Rtin Ažla — Azzida Barbana — Vrbane Belii Vrh — Pioverno Berovi pri Tepanu Bjače — Biaccia Bjeli, Tam na ta, pri Muzcih Bjeli, Tu v — S. Giorgio Bjeli, Tam na — Resiutta Borjani — Boreans Bratini — Frattiini Brdo — Lusevera Brdo Srednje — Sregna Breg — Pers Breginj — Bregogna Brezden — Prestento Brezje — Monte Maggiore Brišče — Broxas Cepletišče — Zaplatišče Cesariis — Podbrdo Cvelovec, Celovec — Klagenfurt Canebla — Canebola Carneja, Cernel — Cergneu Cele, Šv. Ivan = San Giovanni d' Antro Čižerija — Ciseriis Črni Vrh — Montefosca Dereani — Reant Devin — Duino — Tybein Dobje — Nongruella Dreka — Drenchia Flipan, Flepan — Flaipano Fojda — Faedis Forame — Malina Fragiellis — Vrdjel Frattini — Bratini Gemona — Humin, Hlumin — Gle- mine — Klemaun Glavnik — Claunicco Gorjanii — Montenars Grad — Stolbica Grmeki — Grimacco Grmešica — Stremiz Gronnenburg — Krkonoški grad Hudiče — Piani Humin, Hlumin — Gemona — Gle- mine — Klemaun Ibana — Albana Jajnik, Jagned — Jainicco Campolungo — Kompolje Kanalič — Canalutto Canebolla — Canebla Karnahta — Cornappo Karman Veliki — M. Chiampon Karman Mali — M. Quarnan Kermaun, Krmin — Cormons Chialminis — Visont, Sedlišče Kladje — Cladis Cladrecis — Kladreče, Selice Clap — Podvrata Klemaun — Humin — Gemona — Glemine Coja di qua — Kuja Kompolje — Campolongo Cormons — Krmin — Kermaun Kosi pri Tepani Costa — Rebro Costalunga — Vile Costa piana — Na Ravne Cravero — Kravar Cretto — Ovšje Krkonoški grad — Gronnenburg Krmin — Cormons — Kermaun Krnica — Montediprato Kuja — Coia di la ali Coia Slava Laipacco — Lipjak Landar — San. Giovanni d' Antro — Sv. Ivan v Čele Livek — Luicco Log — Sedilis Logeh, Pri — Usiunt Lopič — Plauris Lucinicco — Ločenik Lusevera — Brdo Macaroli — Mazarollis Madonna della Carnizza — Mati Božja v Slemenčicah Mala Mežerija — Mala Maseria Malina, Meline — Forame Marija Zorna — Maria del Giorno Matajur — Monte Maggiore Medvež pri Mrsinu Meline — Mels Miheliči pri Logu Medaria — Megvarje Montefosca — Črni Vrh Montemaggiore — Brezje Monteaperto — Viskorša Montediprato — Krnica Montenars — Gorjani Mužac — Moggio Na prdu prii Mrsinu Na Ravne — Costapiana Na Sedlišču — Mecotti Na Teru, Na Vasi — Pradielis Navkule — Occulis Na vrhu — Spignon Neme — Nimis Njivica — Vedronza Nongruella — Dobje Novaki pri Tepani Obala pri Mrsinu Occulis — Navkule Oderzo — Opitergum Ofian — Pegliano Oglej — Acquileia — Agley Orsano — Volčje Oseacco — Osejani, Ožjak Osiunt — Pri Logeh Ovšje — Cretto Pecolle — Podbreg Pegliano — Ofjan Pers — Breg Petjak — Ponteacco Peuschelsdorf — Piišja ves — Venzone Piani — Hudiče Pioverno — Beli Vrh Plauris — Lopič Plekce — Plocken Pobičii — Povizi Pobra pri Borjanih Podbonesec — Pulfero Podbreg — Pecolle Podbrdo — Cesariis Pod Cerkvijo — Valle Podkras — Sotcretto Podvrata — Clap Porčlnj — Porzus Pradielis — Na Teru, Na Vasi Prato di Resia — Ravenca Prešnje — Purgesimo Prosnid — Prosenicco Pulfero — Podbonesec Piišja ves — Venzone — Peuschelsdorf Ravan, Na Ravne — Costapiana Ravenca — Prato di Resia Rbeč, Arbeč — Arbezzo Reant — Dereani Rebro — Costa Resiutta — Tam na Bjeli Rodda — Ronac Rtin — Artegna San Giorgo — Tu v Bjeli San Giovanni d' Antro — Sv. Ivan v Čele San Guarzo — Šinčjur Sedilis — Log Sedlišče — vas pod Chialminis Sgorbani — Škarbani Scrutto — Škrutovo Smardeja, Smardenča— Sanmardenchia Sedlišču, Na Mekoti Selice — Cladrecis Sotcrett — Podkrasje Spignon — Na Vrhu Stazione della Carnia — Vrata Sv. Krn — San Quirino Stremic — Grmešica Surnins — Zornik Šinčjur — San Guarzzo Škarbani, Zgorbani; Škrutovo — Scrutto Šumeje — Zomeais Tam na Bjeli — Resiutta Tam na ta Bjeli nad Terom Tam v Bjeli — San Giorgo Tarčet — Tarcetta Tarčento, Tarčent — Tarzint Tepan — Taipano Trčmun — Tercimonte Trlan — Torlano Trjan — Torreano Tumeč — Tolmezzo Tybein — Devin — Devino Učen, Vočen, Volče — Volzano Udine — Weyden — Videm Ujont — Viganti Usiunt — Pri Logeh Utana — Altana Valle — Pod Cerkvijo Vedronza — Njivica Venzone — Piišja ves — Peuschelsdorf Viganti — Ujont Vile — Costalunga Viskorša — Monteaperto Visont — Chialminis Vočaci pri Tepani Vrhu, Na Spignon Vrata — Portis Villanuova — Za Vrhom Vrdjel — Pradielis Weyden — Videm — Udine Zaplatišče, Cepletišče Za Vrhom — Villanuova Zomeais — Šume je Zornik — Surnins Zuglio — Forum Julii Carnicum. Ludvik Zorzut: Pohorski razglednik »Postavimo si stolp, katerega vrh naj sega do neba,« so rekli prevzetni Babilonci in so prejeli svoje ime — po babilonskem stolpu; Parižani so bili ponižnejši in so se zadovoljili s 300 m svo- jega Eiffela; prebrisani »triglavski župnik« je presojal Slovence skoz »Aljažev stolp«. Podjetni Maribor- čani bi se tudi radi iz svojega mesta vzpeli bliže k Bogu. Pa kje? Blizu mesta mora biti. In izbrali so si Reški vrh na najvzhodnejši točki Pohorja, 1146 m visoko, na »Ciglancah« nad Sv. Bolfenkom, oziroma Mariborsko kočo in Po- horskim Domom. Nimajo pa Pohorski vrhovi odprtega pogleda; iz širokih šum in ozkih frat se je moral dvigniti visok stolp, višji od smrek in bu- kev, da je razenj prost pogled v božji svet do tja, kjer »solnce gor gre« in kamor »za goro bo šlo«. V predvojnih vročih letih je v Mariboru obstojal »Marburger Bergverein«, pozneje tudi »D. O. A. V. Sektion Marburg«. Oba sta si skušala prilastiti kose slovenske pohorske grude. »Bergverein« se je vgnezdil pri Mariborski koči, a »D. 0. A. V.« si je postavil raz- gledni stolp »Bachermvarte«. Ko je bil sekciji predsednik dr. Schmi- derer, ga je zgradila in ga dne 20. VI. 1909 z nacionalnim slavjem otvorila. Stolp je bil kakor preteč prst dvignjen nad našo domačo žemljico. Razglednik je visok 27 m; v celem je stolp ena sama železna konstrukcija, ki se v oibliki piramide proti vrhu zožuje. Tesno-viju- gaste stopnice se spiralno v smeri z leve na desno vijejo strmo navzgor. V prvem nadstropju se zdrznemo ob rastoči višini, pa se odpočijemo od prve kratke omotice. Oni omotnih glav se vrnejo na trdna, realna tla, mi pa dosežemo drugo, vrhnjo ploščad. Primemo se za ograjo. Obstrmimo: »Slovenski svet, ti si krasan!« Foto Pagon Pohorski razglednik