tribuna
LIST    SLOVENSKIH    ŠTUDENTOV
LETO XV.
Ijubljana, 17. III. 1965
Številka 6
Na VIII. kongresu ZKJ so bile sprejete načelne po-stavke jugoslovanske nove ekonomske politike. Njena glavna značilnost naj bi bila v usmeritvi na intenzifikacijo gospodarstva, ker ga je njegovo lastno ekstenzivno raz-širjanje začelo dušiti v njem samem. Intenzifikacija gospo-darstva pomeni predvsem povečevanje produktivnosti dela vobče, ne pa zgolj povečanje intezivnosti subjektivnosti dela,  to  je  povečevanje  naprezanja  delavca.
Večja produktivnost dela vobče se bo predvidoma dosegala ne samo s sproščanjem ekonomsko-političnih odnosov, to je predvsem samoupravnih odnosov, na pod-lagi njihove večje materialne osnove, ampak tudi z razvo-jem kulture v ožjem pomenu besede, saj brez znanstvenega pristopa k organizaciji dela ni mogoče doseči večje produktivnosti dela, kakor brez razvoja drugih oblik družbane zavesti ni mogoče dosegatti z&rer.nega tn huma-nističnega razvoja znanosti.
Sevsda pri tem kulture ni mogoče jemati kot sred-stva za razvoj produktivnosti dela. Kultura kot potrjevanje in izpovedovanje človeka v njegovi priložnosti in človeč-nosti je smoter tudi sama po sebi in zato kot taka cilj človeka. Tvari njegovo totalnost in zato ne more služiti zgolj delu te človekove totalnosti. Iz tega ravno izhaja, da kultura ne more pripadati samo kulturnikom, kakor politika ne more pripadati samo politikom.
V. kongres ZKS se torej  nahaja pred nalogo, da te dosežke VIII. kongresa ZKJ ustvarjalno aplicira na naše. slovenske pogoje in da jih, če je potrebno, tudi naprej razvija. Ne gre samo za idejno politično odločitev o inten-zavnejšem  razvijanju  znanstveno   raziskovalnega  dela,  o
JUGOSLOVANSKINEPIN KULTLRA
povečanju materialne osnove šolstva, ustanov socialnega skrbstva, ampak zato, kako vsa posamezna družbena pod-ročja uskladiti z novo ekonomsko politiko, oziroma kako novo ekonomsko politiko uskladiti z razvijajočimi se samoupravnimi  odnosi  in  družbenimi  odnosi   sploh.
Pri tem gre zlasti za razvoj sistema na področju družbene dejavnosti, ki ne samo da še ni dograjen, ampak marsikje stagnira ob enostranskih diskusijah in »precej vulgarnih posameznih rešitvah«. Zlasti pereč na tem področju je razvoj delitve po delu, ki je dobil še prav posebno podobo v nerazvitih komunah, kjer so dolo-čene družbene dejavnosti prepuščene zgolj komuni, čeprav so obče družbenega pomena. Treba bo doseči, da se bodo družbene službe zares osamosvojile na osnovi lastne materialne baze, saj drugače v teh ustanovah ni mogoče dejamsfco razviti samoupraivne odnose. Po;brebna je torej še nadaljnja decentralizacija, toda smiselna, ki temelji na jasn&m zavedanju, da osnovna odgovornost zia družbane službe le leži na republiki.
Vse to zahteva tudi smiselnejšo politiko, kajti marsi-kdaj na primer principielno zgrešena zahteva: politiki stran od kulture, ne izhaja iz načelnega. prepričanja, ampak od tod, ker je ta poddtika, ta kultuma politika, v določenem odnosu slaba in zato škodljiva. Seveda se včasih pojavi tudi nasprotna principielno zgrešena zahteva: kuiturniki stran od politike. Najvedkrat spet zaradi tega,
ker je političnost nekega kultumega kroga v določenem odnosu škodljiva in zato slaba. Stvari je treba vedno obravnavati v konkretnem odnosu, ne pa abstraktno.
Isto velja tudi za univerzo in znanstveno raziskovalnp delo sploh, ki se prav na univerzi, kjer bi moralo imeti svojo bazo, zaradi njenega prepočasnega reformjranja in zaradi počasnega reformiranja odnosa družbe do nje, vse prepočasi razvija. Komunisti na univerzi moramo prav ob tem problemu ne samo spodbujati demokratično borbo mnenj, ampak tudi povečati napore v konkretnem delu na fakultetah, v čemer se je treba varovati pred zaleta-vostjo.
Med drugim je treba rešiti tudi problem kako zago-toviti stabilnost virov tako za znanstveno raziskovalno delo kot za kulturo vobče, kar je v določenem zaostanku in pri čemer vfičkrat prihaja do različnih vulgarizacij. Znanstvena ustanova prav gotovo svojih proizvodov ne more »prodajati« tako kot neka tovarna svoje. Treba bi bilo najti zadovoljivo kombinacijo med proračunskim in pogodbenim sistemom. Problem seveda ni rešljiv brez rešitve odnosa med gospodarskimi in negospodarskimi dejavnostmi sploh, med neposredno in posredno proizvod-njo v odnosu du materialne proizvodnje. Kolikor je kul-turna proizvodnja hkrati tudi proizvodnja človečnosti človeka, pa je seveda tudi sama neposredna proizvodnja.
Tine Hribor
Štipendije in šipenditorji
2e nefeaj let ugotavljamo pri precejš-njem štervilu štipendistov neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti, povezanih z zapo-slitvijo v podjetju, ki daje štipendijo. Vse kaže, da se stanje ni bistveno spremenilo. Imamo veliko primerov, da štipendisti, ko diplamirajo, ne iščejo zaposlitve v podjet-ju, ki jih je štipendiralo, ampak tam, kjer pričakujejo največji zaslužek. Svoje obvez-nosti do štipenditorja pa se znebijo tako, da mu povrnejo celotni znesek štipendije. Drugi pa se za nekaj časa zaposlijo kot določa pogadba. Ko pa si prislužijo dovolj denarja za povmitev štipendije, jo vrnejo in se zaposlijo v drugem bolj donosnem pcxijetju.
Precej je tudi štipendistav absolventov, ki ob nastopu službe postavljajo pretirano visoke zahteve vižine osebnega dohodka, celo take, ki presegajo osebni dohodeik ne-katerih. starejših strokovnjakov. Na sploš-no je mogoče pai določenem Stevilu mla-dih strokovnjakov zaslediti neko nestrp-nost, pretirano in zlasti neutemeljeno za-htevo po zviševanju osebnih dohodkov- S tem problemom je povezana tudi zsahteva po delovnih mestih, ki omogočajo večji za-služek. Nekateri pri tem ne upoštevajo, če njihova kvalifikacija ustreza za taka delov-na mesta.
Znani so mi primeri, da so prišli v pod-jetja mladi strakovnjaki-štipendisti, ki so avtoritativno zahtevali delovna mesta, za katera so menili, da jim bodo omogočila čim večji zaslužek.
Pri tem so obšli pravice odgovornih lju-di v podjetjih glede razporejanja kadrav m organizacije dela. Ti strokovnjaki so večkrat zahtevali, da jih zaposlijo v raznih upravnih službah, čeprav so tam bila vsa delovna mesta že zasedena. Malo pa je takšndh, ki se radi odločajo za delo v ne-posredni prodzvodnji. Najbolj zgovomi pri-meri so glede tega v kmetijstvu, kjer s te-žavo dobijo strokovnjake za opravljanje kmetijskih del, ki so predvsem povezama s celodnevnim delom in s slabimi delovnimi pogoji. To pa je tudi pogojeno s plačeva-njem po delovnem učinku, ki je več ali manj v neposredni prodzvodnji že urejeno, tam, kamor pa del mladih strokavnjakav teži, pa razen redkih izjem še ni.
Doslej sem obravnaval samo eno plat medalje, ki končno niti ni najbolj proble-matična, čeprav se večkrat kosa s socdali-stičnimi moralnimi normami. Druga plat se kaže v tem, kako se mladi strokovnjaki vključujejo v samoupravni mehanizem de-lovne organizacije, v kateri se zaposlujejo. Ne bd'se spnščai v idejno orientacijo, ki je večkrat zamegljena in bi ostal le pri delo-vanju novodošlih absolventov v samo-upravnem mehanizmu.
Za precejšnje število teh je mogoče ugo-toviti, da se zapirajo vase in so s sodelavci povezani le toliko, kolikor to objektivno zahteva značaj proizvodnega procesa. Se-veda pa je med mladimi strokovnjaki tudi mnogo takih, ki se vključuijejo v samo-upravo, čeprav ne vsi na najbolj primeren način. Nekateri namreč menijo, da mora
njihova beseda obveljati samo zato, ker imajo nadpovprečno izobrazbo in zato vča-sih vsiljujejo stališča, ki ne prispevajo k zboljšanju stanja, in ki niso odraz konkret-ne situacije. Naj končam s tem delom, da ne bom zašel v področje, ki presega okvir odnosa med štipendistd in štipenditorji.
Napačno bi bilo valiti vso krivdo za od-nos, ki ga imajo nekateri diplomanti-šti-pendisti do štdpenditorjev, samo nanje.
Vzrok za tako stanje je gotovo globlji in se kaže tudi v odnosu, ki ga imajo po-samezne delovne organizacije do svojih štipendistov- Mimo lahko trdimo, da se precej štipenditorjev ne zanima za pogoje življenja in učenja štipendistov. O zanima-nju za idejno usmerjenost štipendistov pa sfcoraj sploh ne moremo govoriti. Glavna skrb štipendistorjev se začne in konča pri nakazovanju še vedno skromne štipendije.
Verjetno bo potrebno odnos štipendi-torjev do štipendistov že v osnovi spreme-nita. Predrvsem bo txeba osvojiti načelo, da je študent-štipendist v bistvu že v času štu-dija član delovnega kolektiva, od katerega dobiva štipenddjo. Temu ustrezen odnos pa bi morali pokazati tudi študenti-štipendi-sti, katerim ne bi smelo biti odveč, da že med študijem navežejo tesne sfcike s svojo delovno organizacijo. štipendistu je treba omogočiti, da bo pred nastopom službe spozrnal proizvodni program, delovni pro-ces, fnnkcianarinje somaupravnega meha-nizma in težave, na katere zadeva podjetje. Ob tem se md tudi vsiljuje misel, ali ne bi bilo dobro razmišljati o postopnem vključevanju štipendistov v nekatere samo-upravne organe podjetja, predvsem v tiste, ki odločajo o materialni pomoči štipendi-stom. Tako menim zato, ker se mi zdi, da člani štipendijskih komisij v delovnih or-ganizacijah nimajo v vseh primerih naj-boljšega vpogleda, v kakšnih razmerah štu-dirajo njihovi štipendi&ti.
Če bomo hoteli, da se bodo mladi stro-kovnjaki-štipendisti vračali v svoje podjet-je predvsem zato, da najprej pokažejo svo-je znanje in šele potem razmišljajo o do-nosnejših položajih, bdo delovne organiza-cije morale sprejeti ukrepe, ki bodo k temu pripomogli. Mislim, da bodo tisti absolventd-štdipendiBti, ki bodo v tesnih stikih s svojdm podjetjem že v času študi-ja zaradi pozaiavanja razmer, po zaposlitvi postavljali boij realne zahteve glede oseb-nih dohodkov ni se tudi sicer bolj uspešno vključevali v življenje kolektivov. Postopo-ma bo potrebno izenačevati položaj, pra-vice in obveznosti delovnih ljudi v dedov-nem razmerju in študentov-štipendistov.
V tej zvezi bo predvsem potrebno bolj smelo reševati višino štipendij, ki abso-lutno zaostaja za življenjskimi stroškd štu-dentov. O &tipendijah izpod 30 tisoč din mesečno verjetno ne bomo mogli več dol-go govoriti. Seveda pa bo potrebno to vrsto materialne pomoči določati v skladu s principi delifeve po delu. Zato bodo šti-penditorji morali bolj kot doslej imeti stik s fcolami in zasledovati učni tispeh svojih štipendistov ter jim določati štipendijp po
principu: boljši učni uspeh, višja štipendi-ja, čeprav bo minimalno štipendijo potreb-no zagotoviti ne glede na učni uspeh.
Mnogo več bo treba storiti tudi na dru-gih področjih odnosov med štipendisti in štipenditorji. Predvsem bo potrebno bolj pogosto sklicevati študente-štipendiste na poisvetovanja, ki pa ne bi smela ostati sa-mo pri formalnih vprašanjih, kakor se več-krat zgodi-
Taka posvetovanja bi morala obsegati ves sklop vprašanj v zvezi s položajem in materiaLnom stanjem štipendistov z vidika štipendistov in štipenditx>rjev.
Delovne organizacdje večkrat precej gre-šijo tudi s tem, da ne najdejo primemega delovnega mesta za njihove absolvente-št.i-pendiste, kar je predvsem odraz slabe ka-drovske politike, ki je včasih nepremiš-ljena. Zato se v podjetja vračajo strokov-njaki, ki dejansko niso potrebni, mnoga delovna mesta pa čakajo Ijudi z ustrezno Lzobrazbo.
Če bodo podjetja hotela obdržati svoje štipendiste, bodo mimo drugega morala bolj kot doslej štipendirati predvsem čla-ne svojega delovnega kolektiva, ki jim ^e zaradi vrste okoliščin življenjski interes, da se vmejo v kolektiv.
To je le nekaj drobcev, ki zadevajo od-nose med štipenditorji in štipendisti. Do-bro bi bilo, če bi v tisku o tem vprašanju slišali še več mnenj, mogoče tudi same šti-
dentitorje.
T. Štefanec
Ponovno potrdila o premoženjske m stanju
Predsedstvo UO ZŠJ je na svoji redni seji (v sredo) posvetilo največ časa in po-zornosti razpravi o nadaljnjem delu cen-tralne komisije za sprejem v študentske domove. Kljub temu da je bilo njeno delo ocenjeno za preteklo leto kot uspešno, so se vseeno pojavile določene pomanjkljivo-sti, katere bi s spremembami v samem postopku poslovanja v tekočem in v na-slednjih letih skušali postopoma odpraviti.
Napake so se pojavljale predvsem iz naslednjih razlogov:
2e nekaj let se niso preverjala potrdila o premoženjskem stanju. Veliko starih stanovalcev ni predložilo potrdil o gmot nem stanju. Brez teh potrdil niso mogli redno in vestno opraviti revizije o pre-moženjskem stanju stanovalcev študent-skih domov. Največji zastoj, da niso uspe-li zbrati vseh potrdil je v nedejavnosti članov komisije v preteklih letih in ko-moditeta študentov, da bodo kljub temu; če ne bodo oddali potrdil o premoženj-skem stanju, ostali v domovih. Pravočasno tudi niso bila oddana potrdila o vpisu in je morala sprejemna komisija večkrat naknadno" pregledovati potrdila o vpisu, kar pa je samo onemogočalo redno delo. Pri pregledovanju teh potrdil je sprejem-na komisija odkrila tudi več potvorb de-janskih rezultatov.
Do ponovnega preverjanja po svetih letnikov ni prišlo predvsem zaradi dolgo-trajnosti in nekje tudi, neučinkovitosti postopka. Ustrezno ni urejen tudi absol-ventski staž prve stopnje. Vprašanje na-stane tudi v primeru, kaj narediti z ab-solventi tistih fakultet, ki nimajo diplome.
Da se v nadalje ne bi več pojavljale napake zaradi vseh naštetih in podobnih točk, je predsedstvo predlagalo centralni sprejemni komisiji določene dopolnilne predloge za izpolnitev njihovega dela.
Obstajata dve varianti:
1.  Da  bi   dokončno   sprejemali   v   štu-dentske domove predvsem študente višjih letnikov, že v letniku. S tem bi se tudi dal večji poudarek delu svetov letnikov.
2.  Da  bi  letnik   dajal  priporočila  cen-
tralni sprejemni komisiji, aii (druga po pravljena varianta), da bi letnik pobral vsa potrebna in ustrezna potrdila, nare-dil na podlagi njih ustrezne rang lestvice in po njih določil, kdo naj dobi stano-vanje in (glede na potrebe) v katerem domu.
Vsi, ki so zadolženi za sprejemanje v domove, so se strinjali s terii, da je treba v bodoče posvetiti največ pozomosti sve-tom letnikov, ki se naj tako aktivno vklju-čijo v delo, ker najbolj poznajo stanje na tem področju. Ko bodo naredili ustrezne lestvice, bodo le-te predložili centralni sprejemni komisiji, ki bo na podlagi ustreznih rezultatov izbrala izmed prosil-cev tiste najakutnejše primere, ki potre-bujejo stanovanje. Te reziritate bodo po-novno dobili na vpogled sveti letnikov, ki bodo lahko dali pripombe na opravljeno delo.
Da bi  delo potekalo čim  bolj  realno, bodo  ponovno   zahtevali   od  vseh  prosilJMi cev (novincev in tistih, ki so že v domo^r vih)   potrdila   o   premoženjskem   stanjuj preverjali se   bodo   njihovi učni   uspehlJ^H oddaljenost od Ljubljane in ,pri novincih učni uspeh v srednjih   šolah   (samo   pri sprejemu   novincev   bo   imela   dokončno besedo za sprejem   v   domove   centralna sprejemna komisija.').
Za letošnje sprejemanje so trenutno določeni samo okvirni kriteriji in to na relaciji »število prosilcev in število prostih mest v domovih.« Dokončni sprejemni kriteriji pa se bodo določili kasneje, ko bodo zbrani vsi podatki prosilcev in se-stavljene rang lestvice.
Centralni sprejemni komisiji je bilo tudi predlagano, da se vsako študijsko le-to sprejema vse stanovalce (brez izjeme: stare in nove) na novo, tako da praktično konec junija ne bi bilo več v domovih regularnih stanovalcev.
Da bi delo svetov letnikov in centralne sprejemne komisije rodilo uspehe in da se ne bi njihov trud sprevrgel in končal v rezultatih prejšnjih let, je nujno, da nji-hovo delo dosledno in natančno izvajajo vse uprave študentskih domov.
T.V.
Misljenje in univerza
Ali je mišljenje samo sredstvo ali je tudi cilj? Sredstvo in dlj česa? Kdaj je mišljenje sredstvo?
Družba si je zadala nalogo, da čim hi-treje in čim kvalitetneje rasširi matericd-no proizvodnjo in s tem svojo materialno bazo. V ta cilj usmeri vse svoje sile, tudi mišljenje. Mišljenje postane sredstvo za zgrajevanje materialne baze. Razvoj mišlje-nja samega, na primer znanosti, je pred-vsem toliko pomemben, kolikor njegov napredek prispeva k napredku materialne proizvodnje. Kolikor je tedaj mišljenje cilj, je samo relativno, njegov končni po-men je v njem kot sredstvu.
če torej v nekem obdobju, ko spo-znamo, da je razvoj materialne baze ovi-ran in da se bo njegov tempo še naprej zaviral, če čim hitreje ne začnemo pospe-šeno razvijati znanosti, usmerimo svoje sile v razvoj znanosti ter jih skušamo čimprej dvigniti na čim višji nivo zaradi tega, da bi jih bilo mogoče čim kvalitet-neje aplicirati v materialni proizvodnji, je mišljenje sredstvo. če potem spoznamo, da znanosti ni mogoče razvijati, ne da bi hkrati razvijali tudi osnovno vseh znano-sti, filozofijo, če začnemo zaradi tega po udarjati tudi pomen filozofije, je mišlje-nje še zmeraj sredstvo. Sredstvo je mišlje-nje tudi tedaj, če razvijamo na primer fi-lozofijo in umetnost zato, da bi potem vplivali na počutek človeka v določenih družbenih odnosih ali zato, da bi človek pod njunim vplivom te družbene odnose
TRIBUNA STRAN 2
začel spreminjati. Mišljenje je sredstvo česa? V teh odnosih je mišljenje sredstvo človeka v njegovi materialni proizvodnji in proizvodnji vobče.
Mišljenje v najčistejši obliki se razvija predvsem na univerzi. Iz tega sledi na-slednje: če se mišljenje sprejema pred-vsem kot sredstvo, se bo tedaj tudi uni-verza obravnavala predvsem kot sredstvo. Sredstvo česa? Družbe oziroma države, kolikor je država relevantna v družbenih odnosih. Iz tega, kako se obravnava uni-verza v tem odnosu, pa sledijo tudi zah-teve po njeni reformi ali nereformi. Kak-šen je bil odnos do mišljenja in univerze v zgodovini?
Današnja univerza ima svoj začetek v Humboldtovem konceptu univerze. Kak-šen je njegov koncept? Univerza naj bo sedež iskanja resnice, ki prihaja na dan v teoretičnem proučevanju posameznega individua. Znanost je kot gibanje mišlje-nja osveščujočetfu se individua, je stalno iskanje resnice in njeni rezultati so izra-žanje resnice. Zato je univerza hkrati pouk in učenje. Naloga univerze torej ni vzgajanje poklicne spretnosti in razvija-nje aplikativnih znanosti, ampak navaja-nje na teoretično mišljenje, to je na raz-mišljanje. Iz tega izhaja njegova zahteva po principlelni enotnosti univerze, česar posledica je, da univerza ne more vklju-čevati tehničnih fakultet. Teorija in miš-. Ijenje zadosiujeta samemu sebi. Mišlje-nje je odkrivanje resnice zaradi resnice. Mišljenje ima cilj in smisel v sebi sa-tnem. Mišljenje torej ni sredstvo, am-pak cilj. Prav tako naj univerza ne bi bila  sredstvo  družbe  oz.   države,   ampak
naj bi bila njun cilj in kot cilj v sebi absolutno avtonomna.
Humboldtov koncept se je gradil ob vzponu meščanstva in je takrat tudi pre-vladal odnos do prosvetljenstva, katerega predstavniki so zahtevali od univerze, naj bi bila pripravljalnica za različne po-klice in naj bi se na njej gojile različne aplikabilne znanosti. Kako pa je danes v meščanskem svetu?
Humboldtov koncept se je domala po-polnoma izgubil. Mišljenje vobče, poseb-no pa znanost, se zapopada kot TEHNI-KA, kot sredstvo, ki mora biti čimprej uporabljivo pri realizaciji nekega proiz-vodnega cilja — vrednosti. Mišljenje ni vec cilj, ampak sredstvo. Znanosti se nič več ne pojmuje kot osveščanje: »Danes znanosti ne pojmjemo kot os-veščanje... Tako intelektualno delo in tako raziskovalno delo sta rezultat družbe, ki je vsa orientirana na racio-nalno produkcijo... Veliki in hitri re-zultati moderno organiziranega raziskoval-nega dela s svoje strani potencirajo racio-nalizacijo vsega proizvodnjega procesa. Prihaja do poznanstvejevanja v s eg a življenja... Vsa družba se poznanstvuje in vsa znanost se podruzb-Ija« (dr. Jože Vilfan, Naša univerzitetna reforma v luči zgodovinske skušnje, Naši razgledi, 6. februarja 1965, str. 50).
Vsa družba se poznanstvuje in vsa znanost se podružblja. S tem, ko je po-stalo sredstvo mišljenje, je postalo sred-stvo tudi univerza z vso svojo razčlenitvi-jo na posebne fakultete, višje in visoke šole itd. Mišljenje in univerza sta po-membna, kolikor sta uporabna in korist-na. Seveda je tedaj pravilen samo zaklju-ček, da se s tem avtomatično podružblja tudi znanost, pa iz prvega zaključka ne iz-haja, ampak je kot tak z njim v proti-slovju. Kaj namreč izhaja iz tegn, da se vse življenje, vsa drušba poznanstvuje z znanostjo, z mišljenjem, ki je izrabljeno
predvsem kot sredstvo, kot tehnika. Iz te-ga izhaja, da se družba tehnitizira, da se uveljavljajo tehnokratski odnosi, ne pa da se podružblja tehnika, kajti tehnika je postala cilj, ker ni ostala sredstvo. Cilj se je sprevrgel v sredstvo in zaradi tega je sledila nujna konsekvenca, da se je sred-stvo sprevrglo v cilj.
Znanost bi se dejansko podružbila in se podružblja samo tedaj, če se celotno miš-Ijenje, in s tem tudi znanost, ne spremi-nja v sredstvo. Kaj pravzaprav pomeni stavek, da se znanost podružblja? Stavek pomeni, da sta si znanost in družba v do-ločenem nasprotju, da sta si odtujena, kljub temu da znanost ne more biti nikdar nič drugega kot nekaj družbenega; saj tako mišljenje kot znanost nista nekaj, kar ni družbeno, ampak sta nekaj, kar je druž-beno. Hkrati pa stavek pomeni, da se na-sprotje med njima ukinja, da se prera-šča odtujenost med njima. Kdaj se prera-šča nyu.no medsebojno protislovje? Kdaj se potemtakem prerašča tudi protislovje med univerzo in družbo, izhaja iz proti-slovja med mišljenjem in družbo kot to-taliteto Takrat, ko se družba tehnotizira, ko se človek preko mišljenja spreminja v sredstvo, prav gotovo ne. Tedaj lahko nastajajo kvečjemu pogoji za razodtuji-tev, ki bo privedla do neprotislovne enot-nost med mišljenjem in družbo na viš' jem nivoju, kot pa je bila njuna enot-nost pred protislovjem med njima. Postavlja se torej vprašanje:
Sta ta dva odnosa, Humboldtov odnos in odnos sodobnega odtujenega sveta, do mišljenja univerze edina možna odnosa? Kakšen je bil Marxov odnos do mišlje-nja in kakšen je s tem odnos do mišlje-nja, ki je zasnovcm na revolucionarni prak-si? Kakšen je naš dejanski odnos do miš-Ijenja in univerze na sedanji stopnji raz-voja?
Tine Hribar (Se nadaljujej
AKTUALNA POLEMIKA • AKTUALNA POLEMIKA • AKTUALNA J>OLEMSKA
AKTUALNA POLEMIKA  • AKTUALNA POLEMIKA
Bogovi v delovnih kolektivih
Imamo, pravimo, "samoupravljanje, od neposrednega proizvajalca je odvisno, kaj se bo delalo, kako se bo prodajalo in kam bo šel pridobljeni denar. Imamo tudi nagrajevanje po delu. Vsak dobi toliko, kolikor je prispeval k izgradnji socializ-ma, kakor pravimo, po svojih zaslugah, po svoji odgovornosti. Da so med osebnimi prejemki tako velike razlike, moramo ra-zumeti, kajti enako velike razlike so, kot pravimo, tudi v odgovornosti, v prizadeva-njih za blagor in tako dalje. Ta (čudovita) teorija je izredno mamljiva in tako ideal-na, da je njena uresničitev in potrditev v praksi na videz povsem enostavna. Eno-stavna v primeru, če odvzamemo nekatere okoliščine, kot je na primer morala posa-meznika, odkritost posameznika in res-nična vdanost posameznika socializmu, ti-stemu pravemu, nepotvorjenemu socializ-mu. In tudi tisti pojem odgovornoati, na račun katerega prenašamo razlike ¦ ^eb-nih prejemkih, je na videz zelo prt-prost, če pri njem pozabimo, da je relativen, ne-izmerljiv in zato največkrat ponarejen, privzet. In ravno ta pojem odgovornosti še zmeraj dopušča možnosti izkoriščanja.
Primer, ki ga bom navedel, se je res-
nično zgodil v nekem mariborskem pod-jetju. Ne bom imenoval tega podjetja, ker se mi ne zdi potrebno, saj so tam vso zadevo že uredili, jaz pa jo izrabljam le kot praktičen primer za svoje trditve. S tem ni rečeno, da ga posplošujem in pre-našam krivdo na družbo, kar mi bodo naivni kritiki znova očitali, a problema ne morem izolirati od družbene situacije, ker v tistem enutku preneha biti problem. S tem, ko se ne strinjam s praktično uresničitvijo vseh teoretičnih načel, ho-čem le opravičiti pravilnost teh načel in jihovo nujnost.
Tehnični sekretar v podjetju je bil tu-di sekretar osnovne organizacije Zveze ko-munistov, kar se je lepo skladalo v odgo-vorniški konglomerat, ki ga je naskrivoma zase včasih imenaval dober položaj, na-vzven pa je kazal velike zasluge, ki jih ima za podjetje. Ta demonstracija njego-ve odgovornosti, se pravi, tendence, da podjetje brez njega ne more biti, je na hipe postajala nasilna in se je sprevračala v željo po malikovalstvu. Če bi ga vprašali, kaj pravzaprav dela v podjetju, ne bi ve-del točno povedati, ker o tem niti sam ni razmišljal. Imel je pač v svoji zavesti, da opravlja odgovorno funkcijo ob črnih kavicah, ki so mu jih kuhale-tri tajnice. Pa ne, da bi imel jaz osebno kaj proti črni kavi.
Ta sekretar je imel znance, s katerimi je 6b večerih ali tudi ob dopoldnevih po-sedel po gostilnah. Med njimi je bilo ne-kaj vojaških funkcionarjev. In lepega dne se je major srednjih let spomnil, da bi rad šel v civilno službo. In zaprosil je se-kretarja, naj mu preskrbi službo v svo-jem podjetju. In sekretar je obljubil, da mu jo bo in naj se čez dva dni oglasi pri njem. Pri tem je pozabil, da nima major nobenih kvalifikacij, da razpravlja o spre-jemu v delovno razmerje delavski svet, da ni v podjetju nobenega delovnega me-sta na razpolago. A sekretarju o tem ni
bilo treba razmišljati, zakaj on je bil od-govorna oseba, on je bil bog ...
In tako je naslednji dan poklical k sebi tovariša, recimo Eržlebnika, ki je bil vodja strojnega parka. Že dolga leta je delal na tem mestu in si pridobil ustrezne kvalifikacije. Bil je dober, priza-deven delavec. Pa mu je rekel sekretar: »Tovariš TI, mi bomo tebe premestili, tja in tja, za šefa prevozništva«. Eržlebnik je protestiral, da ga ne morejo premestiti na nižje delovno mesto, kjer ne bo imel kaj delati. Kaj bo pa delal z enim avtomo-bilom, ki ga premore podjetje? In osebni prejemki bodo nižji... ne, tako pa to ne bo šlo. Sekretar je Eržlebnika milostno odslovil in rekel, da ni Eržlebnik tehnični sekretar v podjetju, ampak je to on, ta in ta. Iz tega sledi, da bo Erzlebnik čez dva dni predal posle, ker bo tako sklenil de-lavski svet.
Naslednji dan je res prišel major v strojni park, da bi se uvedel v delo in je ves dan prepeval: »Ajde, Eržlebniče, da predamo posao«. Eržlebnik je bil na sre-čo mož na mestu in je majorju zapovedal, naj takoj izgine iz prostorov, v katere je nezaposlenim vstop prepovedan. Major pa je motovilil kar naprej, prišel je sekretar in major je izdelal osnutek za ureditev strojnega parka, kar naj bi dokazalo nje-gove kvalifikacije. Potem je prejel Eržleb-nik odločbo, naj se preseli na delovno mesto prevoznika. Odločba je odločba, si je mislil, uradna stvar, potem pa je potr-kal na vrata direktorja in tam izvedel, da direktor ne ve za nobenega majorja, potr-kal je na vrata delavskega sveta in izve-del, da delavski svet ne ve za nobeno odločbo. Odločba je bila namreč ponare-jena.
Sestal se je delavski svet in tehnični sekretar je imel dolg nagovor, ki je pre-pričal člane delavskega sveta do tolikšne mere, da so odobrili njegov postopek, da so   majorju   znova   dopustili,  da   izdela
osnutek za ureditev strojnega parka in se ga potem na podlagi predloženega osnut-ka sprejme. Major je osnutek izdelal in posebna komisija je ocenila, da ni dober, ker je major vse postavil na glavo — iz tega razloga naj Eržlebnik ostane na svo-jem delovnem mestu. Major je podjetju in direktorju po... mater, obljubil, da bo že prišel čas, ko on kot uniformirana oseba ne bo več dopuščal takšne anarhi-je — m potem je odšel.
Vse to je bilo v redu. Ostala pa je še ena nerazčiščena zadeva, ki je pomemb-nejša kot vse ostalo. Tehnični sekretar je ostal na svojem mestu, nihče se ni spom-nil, da bi mu rekel le besedo. On ni bil kriv ničesar. Kajti on je bil bog in bog mora ostati. On je bil odgovorna oseba. Kot takemu ni mogoče ničesar očitati, kajti on ze ve, kaj dela.
In navsezadnje: nihče ni imel za po-trebno, da bi mu kaj očital. Razen Eršleb-nika. Njegov glas pa se ni slišal. Ostali so menili, da je bolje, če se z bikom ne bodeš.
Pri tej konkretni analizi odgovornosti v delovnih kolektivih smo torej prišli do prepričanja, da je vselej ni mogoče meriti z realnimi merami in da je ravno zaradi tega marsikdaj (navadno) ni. Na njen ra-čun posamezniki izkoriščajo delavce na nižjih delovnih mestih, izkoriščajo socia-listična prizadevanja in se grobo norču-jejo iz socialističnih načel — seveda z na-videzno zavestjo, da to, kar delajo, delajo v njihovem imenu. In samoupravljanje tr-pi prav zaradi takšnih posameznikov, ki s svojo diktqtorsko psihozo preprečujejo, da bi se delavec osvobodil morečega občut-ka odvisnosti in se zavedel svoje vloge pri upravljanju. In navsezadnje: če takšne Ijudi še naprej puščamo na delovnih me-stih, ali se s tem ne oddaljujemo od cilja, ki smo si ga s pojmom samoupravljanja zastavili?
Evald Flisar
Za
organizatorja
in avditorij
negativno
Ob razpravi v zadnji številki študent-ske Tribune za organizatorja in avditorij negativno, avtorja   tov.  Pintarja,   sem   se
sam, kakor verjetno marsikdo drugi, res-no zamislil in imamo vsi, ki smo to brali, najbrž upravičen vzrok, da se nad neka-terimi, milo rečerno, nekoliko prehitro in premalo premišljenimi trditvami, zami-slimo.
Tovariš Pintar nam v svojem članku jasno zaupa, da študentska javnost ni do-stojen avditorij za znanstveno filozofske razprave, ne o kritiki, ne o čem drugem. Mogoče bi nom avtor razložil, kdo je po njegovem mnenju na zadostnem intelek-tualnem nivoju, ki bi bil dorasel takim de-batam. V to se seveda avtor ne spušča. Pri tem celo pozablja, ali pa morda tudi ne ve, da najboljši sociologi in marxisti prizna-vajo v vsej zgodovini socialistične filozofije progresivnost in s tem tudi ne samo po vprečno intelektualno sposobnost študen-tov za zrelo razpravljanje o druzbenih problemih, kar vendar predstavlja jedro konkretne in edino resne filozofske zna-nosti. Ne spominja se tudi tega, da smo mnogi izmed prisotnih bili na podeželju marsikdaj živa priča raznim političnim manifestacijam, katerim širše množice —
da intelektualni nivo niti ne primerjam — niso bile dorasle. Toda ta podeželski proletariat si v svoji skromnosti in boječ-nosti ,nerazgledanosti in plahosti ni upal reagirati. Toda sam pri sebi je razglabljal dalje, za njega so problemi ostali, ker jih je videl v praksi in ne teoretično reše-ne v prihodnosti.
Studentska javnost se seveda bistveno razlikuje od prej omenjene. Višji intelek-tualni nivo ji daje širše področje udejst-vovanja, a seveda je posameznik kljub te-mu specifično orientiran v določeno pa-nogo, ki jo seveda zelo dobro obvlada. Tu je vzrok osebne determiniranosti, za-radi česar je kompleksnost debate vsaj na Tiajvišjem filozofskem nivoju, kot si jo zamišlja avtor, onemogočena.
Predvsem je bilo pri naslovu javne tri-bune jasno, da študentje niso pričakovali filozofske diskusije brez osebne determi-niranosti, ampak le primerno mesto, da postavijo marsikatero pereče vprašanje, ki samo kroži med študenti, se o njem šušlja, a se v javnosti o njem ne razpravlja. razpravlja.
študentje si logično dajo duška na po-dobnih zborovanjih, toda vzrok za to mo-ramo iskati drugje. Le kot celota si upa-jo postavljati pereča vprašanja, ker je med njimi še vedno zakoreninjena mogoče na-pačna predpostavka, da se le tako izogne-jo konsekvencam, kt bi si jirri eventualno kot posamezniki izpostavljali.
Tovariš Pintar bi verjetno želel občin-stvo, kot ga pozna iz raznih sestankov in sej, ki so predmet ostre kritike javnosti, družbenih ter političnih forumov, kadar so zaradi zares nezrelosti prisotnih pred-logi, poročila in nadaljna navodila soglas-no in slepo sprejeti.
Jedro pravilne socialistične fiozofije predstavja rezultat konstruktivnih in kon-kretnih mnenj o vseh elemeniih zasebne-ga in družbenega življenja, izhaja kot nad-gradnja iz materialne baze in menim, da smo si edini, da prekoristno vpliva po na-čelu retroaktivnosti na materialno bazo samo.
Anton Kodermac
Ob osnutku
pravilnika
Tribune
V Jugoslaviji se je uresničeval sociali-zem z dvema procesoma: s podružablja-njem proizvajalnih sredstev in z uvaja-njem samoupravljanja na vseh področjih dela, najprej na gospodarskem, danes pa tudi na negospodarskem (duhovnem) pod-ročju. Načelno je torej smer, kako in kam se bo gibal naš jugoslovanski socializem, jasno in ustrezno postavljena.
Za vsako realizacijo pa vemo, da je na-vadno slabša od teoretične postavitve. Ve-mo, da ima samoupravljanje v našem go-spodarstvu resne težave (posebno v luči izredno nizke izobrazbene strukture delav-cev v industriji in še bolj v kmetijstvu). še večje težave pa so se pokazale pri za-četkih samoupravljanja v duhovni delovni sferi, ki je še bolj občutljiva kot gospo-
darska delovna sfera. Vendar smer je jasna in pravilna, zato se moramo truditi, da težave čimprej premagamo s svojim lastnim delovanjem.
Ce pa sprejmemo samoupravljanje, sprejmemo z njim d e 1 o kot odločujoči kriterij zato: kje in kdo naj odloča.
V svojem opredeljevanju do osnutka pravilnika Tribune bom izhajal predvsem iz osnovnega stališča in dejstva: uvajanja samoupravljanja pri nas. In zlasti zaradi tega osnovnega stališča se ne strinjam z naslednjimi določbami osnutka:
1.  Tribuna je   list   Zveze   študentov   v Ljubljani.
Dosedanji naslov: Tribuna, list sloven-skih študentov — bolj ustreza, ker vsaka institucija raste iz Ijudi in je zaradi ljudi, torej zaradi članstva. Ta določba osnutka se mi zdi nepotrebno poudarjanje insti-tucije.
2.  Osnutek   pravi   v   svoji   7. določbi: Prfstojnosti  zbora   (t. j.  zbora  sodelavcev in   tako   imenovanih   zainteresiranih   štu-dentov )so:   da   razpravlja   o sestavi pravilnika,     občem     konceptu     Tribune; predlaga   urednike Tribune, njihovod poklic ...   ima    pravico   do   infor-m a c i j   o vseh vprašanjih Tribune;  ima pravico   zahtevati   sklicanje   skupščine, če to zahtevo podpre 5 odstotkov študentov.
Zbor Tribune (sodelavci in zainteresira-ni študentje) po osnutku le razprav-lja,   le   predlaga, ima le pravico do
informacij; moral bi pa imeti pravico do soodločanja v vse vpraša-njih Tribune.
Zakaj? Tribuna je odprti študentski list z delovnim obeležjem. To pa pomeni z ozirom na samoupravljanje, ki ga danes povsod skušamo realizirati, da ne smemo odriniti od odločanja tiste, ki pišejo, ki tu delajo. Toda zaradi značaja odprtosti in zato, ker je Tribuna list slovenskih štu-dentov, naj imajo pravico do soodločanja tudi tisti študentje, ki jih zanima, kakšen bo njihov list. In končno, ker so študentje člani Zveze študentov, naj tudi Zveza štu-dentov s svojimi organi soodloča o tem, kakšna naj bo Tribuna. Toda vsi »subjek-ti« naj soodločajo kot enak med enakimi, kar je sploh prvi pogoj za vsako samo-upravljanje. Tudi Tribuna naj bi bila tisto področje, ki iz samoupravljanja ne bi bi-lo izključeno.
In še iz dveh praktičnih vidikov bi zanikal — rekel bi — monopol odločanja organov Zveze študentov:
a) Predsednik ZS tov. Zimšek je nekaj-krat ugotovil, da je vodstvo Zš ( to se pravi tudi njeni organi) odtujeni od svo-jega članstva. Seveda s tem nikakor ne mislim reči, da je vodstvo Zš nesposob-no in nedelavno — nasprotno po moji oceni so, če že ne vsi, pa vsaj večina, zelo prizadevni (in tudi nekateri rezultati so že tu). Vendar pa je danes situacija taka, kot jo ugotavlja tov. Zimšek. In kako bo od-tujeno vodstvo (z njim pa odtujeni orga-
ni: spomnimo se samo dveh neuspelih in nesklepčnih skupščin Zš) in samo ti (organi odločali, kje je iskati pravo pot in pravo lice Tribune?
b) Organi ZŠ se ukvarjajo z mnogimi problemi, ki zadevajo današnjega študen-ta. Zato bi bilo razširjeno odločanje (zbor sodelavcev, zainteresiranih študentov in ZŠ z organi) boljše, ker bi sodelovalo ve<5 ljudi, ki bi bili vsi zainteresirani in s tem tudi bolj kvalificirani za odločanje o Tri-buni.
Pri konkretnem soodločanju lahko pri-odloči večnski princip, ki je naj-odloči večinski princip, kije naj-bolj demokratičen in najbolj samouprav-ljalen.
In končno še opomba: Zadeva okrog urejevanja pravilnika o upravljanju in urejanju Tribune se vleče že zelo, zelo dolgo. Tu vlada nekako pravno brezvladje (kar pa ne preprečuje nekaterim organom ZS, da ne bi delovali tako, kot da je že osnutek pravilnika sprejet; v javnosti ne-pojasnjena odstavitev A. Irikreta in I. Pa-ša), ki pa mora biti čimprej tako ali drugače odpravljeno in stvari jasno dolo-čene.
Vito Šoukal
TRIBUNA STRAN   3
INTERVJl) 0 PROBLEMIH LNIVERZE

Objavljamo drugi del našega intervjuja o vprašanjih sedanjega stanja univerze in njenega razvoja; v tej obliki želimo sezna-niti bralce z nekaterimi mnenji o teh vpra-šanjih in jim tako pomagati pri aktivnem pristopu k problematiki. Uredništvo Tribu-ne skuša s to akcijo prispevati h globlje-mu in kvalitetnejšemu poseganju študen-tov v univerzitetna vprašanja; aktivni od-nos študentov do univerze in njenega revo-lucioniranja pa bi lahko našel svoj izraz tudi v študentskem listu, ki bi tako zavzel pomembnejše, vplivnejše in ustreznejše mesto na področju visokošolskega sistema.
Deset vprašanj Tribune:
1.  Kakšna je narava in vloga univerze v naši družbi in kakšna naj bi bila?
2.  Ali obstoječa univerza pri nas ustreza pojmu univerze?
3.  Kakšni  Ijudje  naj  bi  se  iz  študentov izoblikovali na univerzi?
4. Ali je po vašem mnenju v Sloveniji mo-goče dejansko organizirati več univerz?
5.  Kaj menite o potrebnosti oziroma ne-potrebnosti študija na tretji stopnji in o rezultatih, ki smo jih dosegli na tem področju?«
6.  Ali je pri nas vloga pedagoških in znan-stvenih   delavcev   pravilno   cenjena   in ocenjena?
7.  V čem naj bi  bilo po  vašem mnenju bistvo reforme na univerzi?
8.  V čem je ključ za napredek univerze?
9.  Ali je res, da je univerza doživela ob izvajanju    reforme   moralno - politične, organizacijske in materialne udarce in kako bi bilo mogoče to popraviti?
10. Kako naj bi po vašcm študentje sode-lovali pri izboljšanju stanja na univerzi in stanja univerze v družbi?
DR. UUBO BAVCON
Tovariš urednik!
Poslali ste mi deset vprašanj o univerzi, o njeni vlogi v naši družbi, o njenern refor-miranju in podobnem. Vprašanja se po ve-čini tičejo neposredno nekaterih trditev, ki sem jih napisal v članku »Docela na-sprotujoči si koncepti« (Naši razgledi, št. 2/31 23. I. 1965). Zato je razumljivo, da na del vprašanj ne bi mogel odgovoriti dru-gače kot s ponovitvijo tega, kar sem že napisal. Toda pri tem bi moral biti krajši in zato tudi manj jasen, obenem pa bi moral odgovore iztrgati iz celote, ki jo predstavlja prispevek v naših rasgledih. Zato menim, da je bolje, če v tem prispev-ku dodam nekaj misli in odgovorim na vprašanja, ki se jih v Naših razgledih ni-sem dotaknil
1. Izhodišče in smisel mojega posega v razpravo o univerzi in visokem šolstvu je prepričanje, da je reforma univerze in vi-sokega šolstva v resnici nujna potreba da-našnjega časa. Pri tem pa sodim, da je družbeno upravičena edinole tista reforma, ki bi omogočila slovenski univerzi dvigniti se na višjo kvalitetno raven. Zaradi tega menim, da bistveni prablemi takšnega re-formiranja ne ležijo tam, kamor jih je po-stavila dosedanja »reforma«.
V resnici je najprej treba rešiti zelo načelno vprašanje, kaj namreč sploh je univerza, oziroma kaj naj bo v socialistič-ni družbi. Nekateri smo pozitivno pove-dali, da bi morala biti univerza celovit organizem, ki goji in ustvarjalno razvija na najvišji ravni, ki jo nacionalna skup-nost premore, vse tiste znanstvene disci-pline, ki sestavljajo kulturo nekega naro-da. Nekateri drugi udeleženoi v tej razpra-vi so za načelno izenačevanje višjega in vi-sokega šolstva in torej proti zgoraj opisa-nemu pojmovanju univerze.
Glede na to, da so argumenti za načel-no izenačevanje univerze, visokega in viš-
TRIBUNA STRAN 4
jega šolstva kaj malo prepričljivi in glede na to, da univerze, kakršiie bi Slovenci potrebovali in mogli imeti, še ni, menim, da imata naša družba sploh in univerza posebej ta hip tri poglavitne naloge:
a)  Zagotoviti je treba z vsemi razpolož-ljivimi in možnimi sredstvi najboljše ka-dre, se pravi ljudi z največjim znanjem, teoretieno      razgledanostjo,      inteligenco, ustvarjalnostjo, kritičnostjo, samostojnost-jo in podobnimi znanstvenimi, strokovni-mi in osebnimi kvalitetami. To ne pomeni samo, da je treba dati delovnemu mestu univerzitetnega    in   znanstvenega   delavca ugled v obliki dostojnega osebnega dohod-ka,   temveč   predvsein,   da   je   treba   dati temu  mestu   potrebni   družbeni   ugled   in posvetiti prav posebno skrb razvoju, selek-ciji in pridobivanju takšnih kadrov. Velja še pripomniti, da to nikakor ni naloga sa-mo univerze, temveč v prvi vrsti oficialnih predstavnikov družbe, kot teles in kot po-. sameznikov.
b)  Ceprav je neprijetno, je treba znova zastaviti  vprašanje materialnega  položaja univerze.  Ne  morem  se  spuščati  na  po-dročja drugih fakultet, čeprav vem, da se pritožuje.jo vsi. Za pravno fakulteto pa naj povem v ilustraoijo samo dvoje.
1)  Kako naj pravna fakulteta moderni-zira pouk,  če  ima  vsega  šest  asistentov, sicer pa za vsak predmet v glavnem samo po  enega predavatelja.  Toda  tudi,  če  bi imeli več asistentov in predavateljev, prav-na   fakulteta   nima   prostorov   za takšen pouk, seminarsko delo, praktične vaje in raziskovalno  delo  študentov,  za  katerega pravna fakulteta meni, da pomeni moder-nizacijo pedagoških metod.
2)  Naš državljan si lahko kupi v založ-bah vse mogoče tuje modne in druge revi-je, med njimi tudi takšne, ki bi jih brez škode pogrešal, celo v primeru, če bi imeli deviz na pretek. Toda obenem za tujo stro-kovno  literaturo  in periodiko nikakor ni mogoče  dobiti   deviz  ali  vsaj  ne  dovolj. Kolikor mi je znano, velja to prav tako tudi za nabavo opreme, kemikalij in dru-gih sredstev, ki so nujno potrebna za pouk in znanstveno raziskovalno delo drugih fa-kultet in inštitutov.
c)  Ustvaritd   bi   bdlo   treba   študentoni takšne pogoje za študij, da bi bilo mogoče od njih tudi kaj zalitevati. To ne pameni samo, da jim je treba izboljšati materialni položaj, temveč predvsem, da jih je treba tudi politično usmeriti v najpoglavitnejšo nalogo, ki jo imajo kot študentje, se pravi v kar najboi.i temeljito,  obsežno  in hitro študiranje
2. že dolgo me moti skiicevanje na prakso in na tako imenovane potrebe prak-se, kadar ie govora o reformi univerze. Jasno je, da je treba pri izgrajevanju šol-skega sistema sploh in sistema višjih in visokih šol posebej, upoštevati med dru-gim tudi potrebe, ki jih narekuje praksa. Vendar pa je treba tu povedati vsaj tri tehtne pripombe:
a)  Praksa je eden izmed elementov, ki jih   je   treba   upoštevati   pri   izgrajevanju šolskega in visokošolskega sistema, nika-kor pa ne edini in edino zveličavni krite-rij. Razen prakse je treba upoštevati tudi razvojne težnje naše družbe sploh, razvoj-ne  težnje  posameznih   znanstvenih   disci-plin,  zavestno postavljene ideale človeko-vega in družbenega razvoja, naravo posa-mezne znanstvene discipline, pedagoškana-čela in morda še kaj.
b)   Praksa,  kot eden izmed elementov za izgradnjo  visokošolskega sistema, mo-re biti upoštevanja vredno merilo in krite-rij edinole v primeru, če je resno in do-stojno proučeno. V naših dosedanjih raz-prtijah pa o resnični praksi in o njenih resničnih potrebah nihče ničesar za trdno ne ve. Vse so le bolj ali manj površni vti-si,   subjektivna   spoznanja   in  subjektivne predstave o resničnosti. Takšne subjektiv-ne  predstave   o   resničnosti  nam  najbolj pogosto namesto dejstev ponujajo subjek-tivne želje o tem, kakšna naj bi bila ta dejstva, ne pa kakšna ta dejstva resnici so. V takšnem položaju po logiki stvari avto-riteto argumenta zamenja argument avto-ritete,  praksa  pa postane vsebinsko  pra-zno,  toda pblitično  vsemogočno  geslo  za vsiljevanje enostranskih koncepcij.
c)  Kadar se pri nas  govori  o  praksi, le maklokdo loči  vsaJsdanjo prakso ljudi na  določenih  delavnih mestih  od  prakse v filozofskem pomenu besede. Tako se je zgodilo, da je vulgarno pojmovana praksa postala merilo vrednosti in kriterij resni-ce. To pa je globoko zmotno in tudi nevar-do. Ko je Marks razglasil prakso za krite-
rij resnice, je imel pred očmi družbeno prakso, kot rezultanto vseh človeških de-janj in drvižbenih procesov, torej kot iz-kušnjo množionih družbenih gibanj. Ta gi-banja so vselej do neke mere zavestno vodena in usmerjena, rezultanta s svojimi posledicarni pa je tista praksa, ki potrdi ali demantira človekova predvidevanja in subjektivna spoznanja>. ki jo torej edino smemo poimenovati »kriterij resnice«. Ka-kor hitro pojem praksa ni zamišljena kot filozofska kategorija, se začne njegovo zlo-rabljanje, ki bi utegnilo biti tudi škodljivo. Očitno je namreč, da bi bilo skrajno škod-ljivo prilagajati naše šolstvo temu, kar je npr. današnja praksa raznih upravnih or-ganov občinskih skupščin ali kar je praksa proizvodnega, komercialnega, finančnega in podobnega poslovanja nekaterih gospo-darskih organizacij. To je treba pribiti tembolj zato, ker spoznavanje prirode, družbe in človeka, katerega del je tudi šo-lanje, in še zlasti študij na univerzi, nika-kor ni namenjeno temu, da bi se obstoje-čemu stanju prilagajali, temveč temu, da bi ga spreminjali.
Ob vsem tem je torej očitno, da je skli-cevanje na prakso očitno pretiravanje in absolutiziranje enega samega elementa, ki ga je med drugim treba upoštevati pri iz-delavi koncepta undverze in visokega šol-stva.
3. Eden izmed argumentov, ki se pogo-sto pojavijo ob kritiki našega visokega šol-stva je ta, da diplomanti univerze in viso-kih šol niso pripravljeni za neposredno in konkretno delo. Dod^az za to naj bi bile
težave pri njihovi zaposlitvi, češ, p.raksa jih prav zato ne mara, ker ničesar ne zna-jo. Vsi pa vemo, da to ni res in da težave pri zaposlovanju diplomantov, tam kjer so, nastajajo iz pretežno naslednjih razlo-gov:
a) Na delovnih mestih, ki naj bi jih za-sedli diplomanti sedijo ljudje, ki so večino-ma brez ustrezne izobrazbe, ki pa so tako ali drugače svoje mesto »priposestvovali« in ki se jih iz kakršnihkoli razlogov ne da premestiti na druga delovna mesta.
b)  Delavca z višjo ali visoko izobrazbo je treba bolje plačati in to seveda obre-menjuje fond osebnih dohodkov delovnih organizacij. Zaradi tega se danes še pogo-sto raje odločijo za to, da bodo ostali brez strokovnjakov in še naprej slabo proizva-jali in gospodarili, saj se konec koncev v našem gospodarskem sistemu zaradi tega nikomur ne zgodi nič žalega.
c)   Stiska za zaposlitev se pojavlja po večini v mestih, saj diplomanti zelo neradi odhajajo na delo izven večjih središč. Ta pojav dobiva v zadnjein času še bolj akut-no podobo, saj  revnejše občiine sedaj ni-majo več niti te možnosti, da bd z visokimi
osebnimi dohodki vsaj za krajši čas priva-bile potrebne strokovnjake.
4.  Kdor hoče, lahko iz tega razume, da se le malokdo na univerzi zavzema za za-starele klasične koncepte, za zastarele štu-dijske   programe   in   pedagoške   metode. Stvar je ravno v tem, da se novih študij-skih programov in pedagoških metod ne da uvesti, če iz razlogov, ki so od univerze bolj ali manj neodvisni, ni dovolj kvaiitet-nih kadrov, če je premalo sredstev, če se na vsakem koraku postavljajo docela ne-potrebne ovire za dvig kvalitete, zahtsvno-sti in podobno. Ko se potem še oficialna reforma ne usmeri tja, kjer nas resnično boli, ampak v zelo formalistične in organi-zacijske  ukrepe,   ostane   nujno   v   ozadju tisto,  kar  bi morali  univerzitetni  delavci sami  storiti in kar  bi jim ob drugačnih razmerah lahko po pravici očitali.
Že začetek resnega in razumevajočsga reševanja tistih problemov, ki jih univerza resnično čuti, bi odprl možnosti za bolj konstruktivno delo pri vsebinskem refor-miranju in moderniziranju naše univerze, predvsem pa pri dvigu njene kvalitetne ravni. Če bi se lotili dela z modro strp-nostjo, študdozno, z upoštevanjem vseh v poštev prihajajočih elementov, z resnič-no odločujočo udeležbo tistih, ki o stvareh res kaj vedo in ki so prizadeti, bi lahko razmeroma hitro našli za nadaš-njo rabo ustrezne rešitve
Primer za to je načrt novega štatuta pravne fakultete, čeprav nekateri o njern razšdrjajo govorice, da je srednjeveški. Re-sno in vztrajno delo js povzrocilo, da za tem načrtom stojijo pedagoški zbor in študentje pravne fakultete in da ga je po-zdravila in odobrila tudi t. i. praksa, se pravi, v tem primeru večina pravnikov, ki delajo na sodiščih in tožilstvih in tudi v gospodarskih organizacijah.
5.   Tako sem pravzaprav,  glede na za-stavljena   vprašanja   sicer nesistematično, odgovoril na večino vprašanj, ki ste mi jih zastavili. Končno, toda ne nazadnje, bi rad povedal tudi nekaj besed o tem, kako si predstavljam sodelovanje študentov pri iz-boljšanju položaja na univerzi. Glede na to,  da  sem  posebej   opozoril  na njihove študijske in življenjske razmere in čeprav nimam moči, da bi vplival na njih spre-membo, se mi zdi, da sern si pridobil pra-vico povedati tole-
Mladi ljudje, če živijo neosveščeno, tja v en dan, se pustijo prehitro zavesti v brezdelnost, preanajhno zahtevnost do se-be, v pritisk na profesorje, naj znižajo zahteve in sploh v prizadevanja za to, da sicer možnosti, da bi si pridobili dovolj znanja in razgledanosti, pa tudi drugib. foiinalno diplomo. Tako se po nepotreb-bi s kar najrnanjšim naporom dosegli osebnih kvalitet. Toda s tem postanejo mladi ljudje pravzaprav sami po sebi ob-jekt študija in vzgoje, čeprav se obenem borijo za to, da bi bili subjekt. Prizadeva-nje zato, da bi bili študentje subjekti štu-dija je seveda pravilno, je pa žal vsaj de-loma napačno naslovljeno. Pedagog sain namreč ne more spreineniti objeikta v sub-jekt, če ta tega sam noče. Zato bi le skup-ni napori osveščenih študentov in pedago ških delavcev,' v atmosferi resnosti, zahtev-nosti in stroge selekcije, mogli prispevati k spremembe večjega števila študentov iz objekta v subjekt.
Kar zadeva univerzitetne delavce je se-veda res, da se nekateri malo ali sploh nič ne trudijo za aktivizacijo študentov. Ne v opravičilo, temveč zaradi razumeva-nja pa je treba povedati, da ponovna in brezuspešna prizadevanja vsakomur, pa tudi univerzitetnemu profesorju, vzamejo veselje in pogum, zlasti še, ker aktdvizacija pomeni zelo veliko obremenitev ob abso-lutnem pomanjkanju asistentov, prostorov in sredstev in ne nazadnje ob tem, da imajo univerzitetni delavci za razliko od višješolskih, ne le pravico in -teoretično možnost, temveč z eksistenco zvezano dol-žnost delati na znanstveno raziskovalnem področju.
Sprememba študentov iz objektov v subjekte študija je odvisna torej v prvi vrsti od njib. samih. Pri tern pa naj opo2»-rim, da torišče tega spreminjanja po moji sodbi ni v prvi vrsti v udeležbi in pravici do sodločanja njihovih maloštevilnih pred-stavnikov v raznih fakultetnih organih, temveč v množičnih aktivizaciji na področ-ju študija, oblikovanja lastne osebnosti in ustvarjalne družbene angažiranosti.
Prihodnjič odgovarja dr. Boris Paternu.
NA INTERESNI OSNOVI
SREDNJESOLCI
Učinkovita resitev določenega problema je vsekakor odvisna od oega, kako si problem zastavimo. Ni vseeno, ali smo ga formulirali v njegovem bistvu ali samo na osnovi nekaj njegovih zunanjih pojavnih oblik.
Jokaj točna bo trditev, da smo začeli o Zvezi mladine kot organizaciji, ki je v krizi, pisati »že« pred enim letom. Večina sestavkov v Mladini in Tribuni na to temo pa je ostajala na nivoju ugotavljanja in naštevanja zunanjih izrazov neke krize, ki ostaja imaginarna vse dotlej, dokler se ne lotimo analize organizacije kot take — njenega družbenega smotra in pogojev njenega nastnaka. šele takšna analiza nam pokaže eksistenčne argumente organiza-cije, šele ti nam bodo dokrili bistvo njene krize in šele tedaj je možna učinkovita in takcjšnja sanacija dosedanje organizacije — če vztrajamo namreč na stališču, da da-nes mladi organizacijo potrebujeftio.
sajugodnejši in tudi najbolj preprost pos;opek je primerjanje družbenih pogo-jev. v katerih je mladinska organizacija nastala — tistih pogojev, ki so po svojem značaju nedvomno pojili organizacijo in so torej v nekem smislu model — ter seda-njih pogojev, v katerih ugotavljamo, da je ta organizacija v krizi. Pri tem seveda predpostavljamo poznavanje zgodovine na-šega delavskega gibanja in spremljanje da-našnjega družbenega razvoja. Mladinska or-ganizacija se je grupirala ob partiji kot zavestno odporniško gibanje mladih proti režimu.To pa ,je bilo mogoče šele v ti-stem trenutku, ko se je družba toliko di-ferencirala, da napredne sile v nobenem oziru niso mogle najti skupne poti z no-beno obstoječih strank, ki so bile pri-znane od vladajocega režima. Nova orga-nizacija' torej ni mogla kot napredna ime-ti drugačnega značaja kot protirežim-skega. Le na ta način se je lahko tudi osve-stila kankretnih in oprijemljivih ciljev. V nediferencirani družbi, v kateri je splošna prevladujoča predstava o poti razvoja in ciljih vseh še več ali manj enotna in ize-načena, vsaj kar zadeva temeljno linijo, ni mogoče, da bi nastala organizirana, za-vestna sila s popolnoma novimi koncepti. če iz teh zaključkov preprosto sklepamo, bomo ugotovili, da se more politična organizacija, kot resnično življenjska, kon-stituirati samo v diferencirani družbi in obdržati najdlje še v obdobje čiščenja in obnove novo nastale družbe. če je to teza, potem je v njej vzrok za nezainteresira-nost za današnje politične šole, markistič-ne krožke ipd. Danes ideologija, ki je bi-la idejna voditeljica v boju delavskega razreda, ni več toliko eksistenčno zani-miva, pač pa boij znanstveno (kakor v tistem obdobju) Danes nam more biti osnova in smemica za raziskovanje novih področij. V naši družbi, kjer je predstava o glavni iiniji razvoja skupna, kjer se mor-da fu in tam ločujemo le v predstavi o me+odah na  poti v socializem.
če v takšni družbi obstoji politič-na organizacija,   potem   je   osnovana   na
PR03LEMI DELA MLADINE
principu vodenja nadaljnjega razvoja. Ven-darle pa, kadar obstaja vodnik, takrat se ostali del utegne avtomatično abstinirati kot vodeni del. Zavest sodelovanja in sood-govornosti »svoji stvari« se tedaj utegne zreducirati na sodelovanje in odgovornost vodniku in ne več notranji nujnosti, ki je človekova osebna in je hkrati tudi najviš-ji vzor družbe ter pogoj za njen napre-dek. Osebni interes šele daje^stvarno, re-snično člansko izkaznico posameznemu členu organizaoije. Vsako drugo kadrira-nje je absurdno in že od vsega začetka obsojeno, da bo neka ustanova obstajala zgolj še samo sama zaradi sebe ali svoje tradicionalne veljave. Resnična mladin-ska organizacija v današnjem času se za-čenja pri tistih mladincih, ki so v komi-tejih — »komitejskih entuziastih«, kot jih večkrat imenujejo. Vendarle so šele ti stvarna baza organizaciji, katere vertikala gre v komiteje višje stopnje, horizontala pa spet ne med tiste, ki so člani samo-upravnih skupnosti po podjetjih ali zavo-dih, pač pa med tiste, ki delajo za to or-ganizacijo  —  v   komiteje.
Ugotovili smo torej, da je osnovni po-goj za eksistenčno utemeljenost — res-ničnost — organizacije, naj bo to športna, kulturna ali politična, osveščenost njenih članov o skupnih interesih. Orgahizacija kot legalizirana in složno povezana grupa daje rnožnosti posamozniku, da v močnejši skupini uveljavi svoje težnje, da se v tej skupini izmeri, koliko visoko in kakšne vrste so njegove osebne sposobnoti itd. Toda, ali to že pomeni, da raladi nimajo nobenih interesov? Ali nam ne pomeni v nekem smislu signal, če na eni strani go-vorimo o krizi mladinske organizacije, na drugi pa o krizi mlade generacije?
Pod krizo mlade generacije, kadar o njej govorimo, si navadno predstavljamo zopet vrsto zunanjih manifestacij, ki jih potem klasificiramo in formuliramo — to so: od najpreprostejših oznak kot huli-ganstvo, delinkvenca, brezciljnost pa do globljih, kot so iskanje svoje osebnosti, pomanjkanje meril za razvoj občutka od-govornosti, pomanjkanje moralnega pro-stora itd. Spet pa ostajamo samo na po-vršini — pri ugotavljanju in označevanju, ki pelje vedno v relativizem in ne naj-de nikoli neke splošnejše formule za reši-
tev. Malokdaj si upamo iskati v družbi in protislovljih njenega razvoja dispozicij, ki prav tako omogočajo takšno krizo, kajti nič ne nastane v praznem prostoru.
Naj v grobem ponovno načrtam skico, ki je bila v dveh daljših člankih širše eksplicirana v lanskem letniku Tribune. Morda bodo sinteze zgornjih ugotovitev in zaključki te sheme dali pobudo za za-časno rešitev obeh omenjenih »kriz«.
Mladi človek je v svoji mladostni ambicioznosti in naprezanju po uveljavit-vi ter dokazovanju svojega obstoja v neki. sredini ostal brez trdnih moralnih norm. šele te namreč omogočajo zavest o pozitivnem uveljavljanju v drjižbi. Kjer ni meril, tam se večja ali manjša vrednost akcije splošno veljavno ne more določiti. Mladi človek pa hoče potrjevati sebe. Za-to si je pričel izbirati akcijo po svojih privatnih sposobnostih in predstavah o vrednotah — te pa so navadno vrednote precej labilnega pubertetnega obdobja. Tako je prepuščen sam sebi, zlasti ker mu današnja mestna družina ni bila spo-sobna s svojim zgledom izoblikovati do-ločenih nujno potrebnih vzorov. Tudi šol-ska vzgoja je v svoji še vedno preveliki strokovnosti odtujena mlademu človeku. Mladinska organizacija ga je ves čas vabila s  seboj,   vendar   mu   ni   dajala   tistega,
kar bi ga lahko pritegnilo eksistenčno. Mlademu človeku pa je potrebna družba, sredina, v kateri more izmeriti svoj vpliv in svojo veljavnost v svetu. Tako se je za-tekel v klapo, kot imenujemo ta ožji del družbe s posebnimi vzori in posebnim načinom uveljavljanja, ki se v mnogih ma-nifestacijah izkaže kot družbeno defor-miran.
Opisana shema je seveda zelo neargu-mentirana skica, vendarle je v svoji preprostosti najsprejemljivejša. Ugotovili smo, da mladi človek potrebuje sredino, v kateri se zavestno in pozitivno oblikuje na osnovi eksistenčnih interesov. Prav tu pa je tudi rešitev mladinske organizacije — ustvariti mladini pogoje, v katerih bo do' mladi ljudje zaživeli kot v sredini, v kateri lahko uveljavijo težnje, ki jih ima mladi človek v sodobnem svetu. Pred-vsem pa je treba mlademu človeku neče-sa, kar se morda smešno sliši, toda za to govore vsi »hausballi«, prostori, v ka-terih se zbira mladina in plesi — to je romantika. Danes mladega človeka vse preveč potiskamo med moderno pohištvo, mrtve predmete, med geometrično življe-nje. Kaj se ne bi v Ljubljani našla kakšna večja klet, ki bi jo vabljivo adaptirali in priredili v stalni klub? To je samo ena oblika. če pa bi prisluhnili težnjam mla-dega človeka, bi jih našli še več. Mlade ljudi bi potegnili iz gostinskih lokalov, kjer sede po cele dneve, ker nimajo dru-gih prostorov, kjer bi se našli. Treba se je končno že osvestiti, da ni edino sveto sa-mo tisto, kar je v dolgih letih preizkuše-no, pa čeprav je soustvari družbo. Uspeh in pestrost sta odvisna od originanosti.
Jaroslav Novak
Pred resnimi razpotji v šolstvu
Vedno več je v naših časopisih zna-kov, da' relativno težka ekonomska situa-cija kot težka mora lega tudi na položaj v šolstvu. Ne mislim toliko na razmere v vzgojnih prizadevanjih, čeprav lahko pri-čakujemo, da se bo ta situacija polagoma reflektirala tudi v samem nivoju znanja, ki ga prinesejo absolventi osnovnih. in srednjih šol v prakso ali na višjo stopnjo šolanja. Ena od pojavnih oblik tega ref-leksa so prav gotovo tudi nedavni dogod-ki na nekaterih šolah na Hrvatskem in v BiH, ki so, po mojem mnenju, karakteri-stični.
Način našega življenja, ki narekuje staršem zaradi nekega nepisanega pra-vila, da si ustvarjajo standard, ki presega možnosti dane situacije, zahteva veliko količine dela, ki daleč presegajo zakon-sko predpisani sedem ali osemurni delav-nik. Tako vzgoja otrok in družinsko življe-nje ostaja le še kot neke vrste usedlina preteklosti, v vsakem primeru pa se zre-ducira le še na pridobivanje sredstev za življenje. Primarni imperativ je po mne-nju nekaterih, da ima družina avtomobil, televizor. Stroji postajajo tisti, ki nam na-rekujejo način življenja. V tem je prav ne-sorazmerje tega navidezno visokega stan-darda: medtem ko v pogojih razvitosti stroji omogočajo lažje in udobnejše živ-ljenje (se pravi, kulturnejše in predvsem
0 kulturniški pozi srednješolcev
ce bi vtaknil vse v en koš, oziroma če bi, kakor pravimo, zmešal dobre in slabe stvari, ki bi zmaličile tako imeno-vano in tako zaželeno konstruktivnost, konkretnost, načelnost in še kaj, bi lahko brez pridržka zapisal, da je tista tako ime-novana izvenšolska dejavnost srednješol-cev najučinkovitejši vzrpk za izmaličenje prave podobe kultunrnega dela, izobraz-be in osveščanja. Da razjasnim ta para-Goks in poskušam biti objektiven, kar se mi seveda ne bo posrečilo, ker zapisujem lastna opažanja in ugotovitve, zraven te-ga še s svojih stališč, naj za uvod po-vera, da nikakor ne nasprotujem izvenšol-skemu kulturnerau delu na srednjih šo-lah temveč obratno — skušal bom le analizirati zgrešen način uvajanja aktiv-nosti te vrste in vrašanje neposrednosti pri njegovi afirmaciji, se pravi, skušal bom odgvoriti na vprašanje: ali ni pri-siljenost pri takem delu - največja zavo-ra v razvoju komunikativnosti mladega človeka.
Iz lastne prakse, izpopolnjene z izkuš-njami nekdanjih sotrpinov oziroma sred-nješolcev, vem, da se aktivost in uvaja-nje kulturnega poslanstva za vsako cerio, zaradi ljubih načel in običajev, vselej bridko maščuje. Konkretno:
Imamo srednjo šolo. Na pobudo rav-natelja se ustanovi kulturno umetniško društvo. Na ustanovni sestanek pridejo vsi, ker so jim v ta namen odpadle ure. Vsi se tudi včlanijo v razne sekcije, »po
lastnih nagnjenjih« (».. . Kaj pa ti, Ma-tjaž, ti nisi še niti v literarni niti v dram-ski niti v kakšni drugi sekciji. .. zakaj se ne bi vključil v likovno? Dobro, pa naj bo, likovna. ..,« pravi Matjaž). In številne sekcije, ki so se vanje včlanili dijaki po »lastnih nagnjenjih«, imajo se-stanke, zapisujejo odsotne, urejajo ž* di-sciplinskimi kaznimi, skratka — kultur-no poslanstvo na šoli je našlo ventil in delo teče. Literarna sekcija mora izda-ti glasilo: boljši dijaki morajo napisati, kaj so doživeli med zimskimi počitnica-mi in tako dalje. In tako je šola neznan-sko kulturna, dijaki »kažejo mnogo za-nimanja za to dejavnost«, skratka: o šoli vsi govorijo s priznanjem.
A nihče se v tem primeru ne vpraša, kako vse to doživljajo dijaki, nihče razen njih ne občuti morečega vzdušja, ki ne-prenehoma preganja šolarje: zdaj bo tre ba to, zdaj tisto, pa spet to, pa spet ti-sto... in potem nazadnje: »k vragu vse skupaj, če me toliko sili, naj hodim na dramske vaje, se pa učil ne bom, in če mi da cvek, je navadna svinja...« in ta-ko dalje. Dijak izgubi občutek svobode in občutek za minimalno resnost in vred-nost svojega presojanja, kajti on je samo orodje v rokah kulturnega poslanstva, če-prav ne zna risati, čeprav noče biti igra-lec, čeprav noče pisati, ampak hočedelati v modelarskem krožku. Ker pa šola brez takšne in takšne kulturne dejavnosti ne more obstajati, kajti srednja šola je pod-
center kulturno-prosvetnega dela, si ni mogoče zamisliti, da bi dijaki počeli, kar se jim zljubi.,..
Ne obtožujem vzgojnega osebja, ker so v veliki meri krivi za takšno kulturniško diktatorstvo tudi nekateri ambiciozni di-jaki, a tudi teh ne obtožujem. Vsem sku-paj pa prediagam, naj svojo prepotent-nost v tej smeri ukrotijo, kajti vpliv tega posiljevanja je strašanski. Dobro vem, da ravno nabolj razvpita kulturniška ge-neracija, zavrže vse »tradicije«, ko pride iz srednje šole, da gre študirat večinoma tehniko in olajšano vzdihne: »Zdaj me pa več ne boš jahala, prekleta kultura, ali kako ti že pravijo ...«
O tem, če so prizadevni vzgojitelji v redu opravili svojo nalogo in so mlade ljudi naučili ceniti kulturo in njene re-snične vrednote, se ne moremo prepirati. Oni si to vsekakor domišljajo. Ne zave-dajo se, da so napraviii veliko polomi-jo in so mlade ljudi za vedno prikrajšali za   največjo   vrednoto   človeškega   duha.
Mislim, da je kulturnovzgojna vloga na srednjih šolah, kdorkoli jo opravlja, drugje. če hočemo v mladem človeku vzbuditi zanimanje za umetnost, za lepo besedo, za dragocenosti duhovnih stvari-tev (in mislim, da je to namen socialistič-ne vzgoje), tedaj mu je ne bomo vzbudili s prisiljevanjem v neko delo, na ta način bomo dosegli prav obratno: priskutilimu bomo že samo besedo — kultura.
Zato je v teh stvareh nujna večja ne-posrednost. V mladem človeku vzgajamo tista nagnjenja, ki jih resnično ima. In zakaj se mučimo, da bi neki šoli privzgo-jili navidezni blišc kulturništva?
Evald Flisar
smiselnejše), pa je pri nas pogosto obrat-no — silijo starše v prekomemo zaposlo-vanje, pri čemer so otroci, žal, zaradi sred-stev za njihovo vzgojo in šolanje, še ovira.
Drugi aspekt, ki mi je v prvi vrsti v mi-slih, ko govorim o nepovezanosti oziroma umetni povezavi standarda in stanja v na-šem šolstvu, pa je bolj pomemben. če so slabe že razmere na relaciji otrok — druži-na, pa niso nič boljše na drugi: občina — pedagoški delavec.
Na naši univerzi se danes šola veliko število mladih ljudi, ki bodo kmalu stopili v pedagoško službo. Kakšni občutki jih navdajajo danes, ko vsak dan berejo o zah-tevah pedagogov po izenačevanju njihovih osebnih dohodkov s strokovnjaki v tako imenovanih produktivnih dejavnostih. Ali bo njihov trud pri študiju res kdaj ade-kvatno poplačan? Res je, taka razmišlja-nja so, vsaj v bistvu destruktivna, ker brez konkretnih smernic, kako naj si poma-gamo iz zagate, ne vodijo nikamor. Ven-dar se mi zdi potrebno, da sedanjim štu-dentom o tem problemu spregovorimo ta-ko, da bomo hkrati skušali pt)iskati izhod iz tega stanja, ki res ni rožnat. Lahko se bojimo, da bo prihodnja generacija, ki bo prihajala iz šol, postala predmet še huj-ših kritik; s strani prakse, univerze ali celo družbe kot celote.
Nočem se spuščati v analizo, kaj je vzrok, da mladina v šolah noče slišati za delo v mladinski organizaciji, toda povr-šen vtis mi daje misliti, da sredstva, ki jih šolstvo zahteva, niso le sredstva za gra-ditev novih objektov, nova učila, am-pak mogoče v prvi vrsti, sredstva za kom-pleksne spremembe v sferi izobraževanja kot celote. Ne gre tu sicer za spremembe v sistem šolanja, ki je kot tak verjetno v osnovi dober, pač pa v načinu vlaganja, ki ga bo treba spremeniti. Vzgoja kot kompleksen proces zahte-va, da so v komuni na razpolago tudi objekti, ki mladim omogočajo kul-turen način izvenšolskega izživljanja, kajti problem prostega časa je hkrati tudi pro-blem mladinskega kriminala.
Enako pa moramo omogočiti, da si bo-do pedagogi s primernimi osebnimi do-hodki zagotovili več časa za popolno po-svečanje svojemu delu. Danes namreč ugo-tavljamo, da so večinoma preobremenje-ni in to z rednim delom v šoli in za šolo, kot tudi izven večjih središč, z obveznost-mi do kulturnega življenja. če hočemo, da bodo mladi pedagogi, ki prihajajo iz univerze, ostali v svojem poklicu, je jasno, da tega ne bodo delali iz golega idealizma.
Dejstvo je, da bodo za ustvaritev takih pogojev potrebni izjemni ekonomski na-pori, ki jih, kot kaže danes, še ne more-mo. Vendar, če bomo hoteli dobiti v bliž-nji bodočnosti zadostno število kvalitet-nih mladih strokovnjakov, bomo te pogo« je pač morali ustvariti.
I. Marenk
TRIBUNA STRAN 5
mera  za mero
AGONIJA
Ko človek danes razmišlja o vseh teh Glembajih, o tem »sprevodu tristotih oseb iz marijaterezijanske cehovske teme do današnje sinkopirane črnske teme« in ko jih gleda, se v agoniji ubijajo z revolverji in rezonirajo, nad odrom Ijubljanske Drame pa se ne-vsiljivo blešči tisti zlati, načičkani napis Lib er-tas, bi si nemara hotel prav zaradi presije obeh komunikacij — glembajevske vn tiste s Svobodo — še enkrat zastaviti tisto vprašanje o namenu »nji-hovega družinsko organiziranega gibanja preko teh
Vinjete: Božidar Grabnar
naših žalostnih provincialnih razmer«, kakor si ga je kaligrafsko zastavil njihov Jiterarni oče in eden njihovih zadnjih zaresnih, zagrizenih in samo pro forma deburžoaziranih pripadnikov ter zaveznikov — Miroslav Krleža sam. Pač pa bi si moral taisto vprašanje hočeš nočeš postaviti v drugačno luč. Kakšen je namen njihovih družinsko organiziranih gibanj preko našega odra, neprenehnih, postaranih in na moč zaresnih, ki jih tako zavzeto in zaljub-Ijeno uprizarjajo Tiaši igralci starejšega rodu: Sava Severjeva, Stane Sever, Vladimir Skrbinšek — ta pa je svojega Ivana pl. Križovca zdaj prepustil ne-
fooltko mlajšemu Andrefu Kurentu, fn tdko so se tt fflembajevski pohodi preko našega osrednjega odra in pod našo osrednjo kaJigrafijo — heraldiko sko-roda že — Libertas začeli tudi že regenerirati. Luč, v katero je torej postaviti naše izhodiščno vpraša-nje, pa je treba, kakor vse kaže, takole opredeliti: ali gre pri teh kontinuiranih predstavah Agonije — srednjega teksta iz glembajevske trilogije — samo za koncesijo igralcem, njihovi že kar erotični naklo-njenosti in — morda — komedifantski^ bravurozni sorodnosti zadnjemu Agramerju pa še ' navsezadnje tudi možnosti sijajne gavellovske glumaške bliščave, ki so v njem zares zelo obilne — ali pa je za to uprizoritveno sklenjenost vendarle še kakšen globlji in zarešnejši motiv? — človek bi pomislil na dvoje osnovnih stalnih (in seveda hkrati tudi vsebinskih) napajališč slovenskega teatra: romantičnega in na-turalističnega. Drugo je seveda pred prvim, je mo-dernejše in blišje, čeprav tudi samo že preseženo. Vendar bi bil argument, ki v tej misli tiči, le preveč samovšečno historicističen in akademski, da bi mu mogli scela verjeti in, da bi mogli z njim — obnav-Ijajmo vrelce, iz katerih smo največ posrkali — ute-meljiti in zares upravičiti prav taisto obnavljanje. Obnavljanje pa le v tehničnem pomenu besede, brez izrazitejših in (kasr bo še pomembnejše!) novih vsebinskih hotenj. Torej bomo morali pomisliti, da Krleževa vsebinska pomembnost in sodobnost sama zahteva svoje neprenehne gledališke reinkarnacije in izziva takč navdušene aplavze. Res je, da bi bilo še prej zanimivo premisliti, Jooliko je Ijubljanske pre-mierske publike navdihnjene z rahlim,, napol sred-njeevropsko malomeščanskim, napol\ balkanskim kulturniškim in skoroda že malo naveličanim sno-bizmom^ in koliko je predvsem zaznamovano še s preizrazitimi družabnimi nagnjenji in potrebami — gledališki foyer, kuloar in bife pa je prav primeren zanje: malo aristokratski, malo šentflorjanski po-snetek kakšnega burgtheatrskega vzdušja med pav-zami, Res pa je, da se predstava Agonije samo drži, da v celoti ni manj imenitna od tiste izpred nekaj let, ki je z njo gospa Severjeva slavila svoj gledališki jubilej, da se tudi življenjska naravnost občinstva ter naša mentalna struktura sploh ni bistveno spremenila in da njena potrošniška osnova posameznike prej odbija vsaksebi, kakor pa zdru-žuje. Avtonomnost njihovega nerealiziranega miš-Ijenja pomeni seveda prej globoko alienacijo kakor pa svobodnost in resnično suverenost.
Najbrž je tudi zato ta krležijanska agonija sve-tovljanska in balkanskega plemenitaškega hrvaško-madžarskega bonvivanstva tako privlačna. Nerealna je in skoroda onostransko od včeraj, ampak mojstr-sko v celoti: od opreme tiste znane agramarske galanterijske delavnice »Mercure Galant« in tistega bolnega Lenbachovega suicida v njem, od secondem-pirskega pohištva v ogledalu Lenbachovega stano-vanja in Lavrinega samomora v njem, od klepeta-vega lezbištva grofice Madeleine Petrovne in od su-periornega odvetniškega rezoniranja Ivana pl. Kri-žovca o zakonu in smrti. Mojstrsko in popolno v tej agonijski ekstazi nevrozet histerije, perverznosti in velikega alieniranega duha.
Lavra Lenbachova Save Severjeve je Se vedno Senska mirne in tihe lepote v triintridesccem letu fprav nič postarana), kljub tu in tam nerazumljivi dikciji in prenekateremu napačnemu akcentu po-polnoma v svoji agoniji in svojem trpljenfu, v zme-šanih iluzijah o pl. Križovcu, popolna, ko si odpne bluzo in na golo kožo nastavi revolver, domišljena v psihologiji, do konca na jasnem v kretnji in tonu in v detajlu, skratka: enkratna igralska figura, ve-liki naturalistični stil. Prav tako baron Lenbach Staneta Severja: predvsem v dialogu, razbitem na živčni stakato, v odsekane kretnje, hkrati plemenit barcm in perverzen pijanec (oziroma pretresljiva me-šanica obojega), sadist in uboga človeška para, do konca izenačena v blaznosti propadanja, ki ga ni moč zaustaviti. Severju se je posrečilo razkriti, da propada z njegovim posameznim življenjem cela ti-sta procesija tristotih glembajevskih oseb^ ki je več kot samo skupina, je klan in zgodovina, da pomeni njegov samomor konec cele ere velikega bontona, bonvivanstva in življenjskega stila, skratka: igralska kreacija, ki prinaša s seboj celo in zaokroženo člo-veško usodo in polom njenih zgodovinskih korenin. Dovršena je tudi Duša Počkajeva, ruska emigrantka in lezbijka, sicer postranska in koloristka oseba v drami.
Le regeneracija Ivana pl. Križovca z Andrejem Kurentom je prinesla fiasko — prav tako popoln kakor je pri Lenbachih in Madeleine Petrovni in tudi pri služkinja Mariji (Mojci Ribičevi) bUa po-polna igralska bleščava. Kurent ne zna zaigrati na-turalistično: njegov pl. Krišovec je bil rezonerski plakat ob človeški polnosti Lavre, samo maska poleg
razbitega Leribachovega o za. Besede, lepo tego-vorjene, artikulirane, amp brez sveta, ki bi stal za njimi ter jih takšTie in Arugačnih omogočal in narekoval. Kurent je igraU ki je po svojem bistvu popolnoma nasproten ga\ iovskemu izročilu, ki Agonijo tudi še drži pok ± Njegove dozdajšnje kreacije napovedujejo (in iloma že uresničujejo) v Ijubljanski Drami nov st gre: racionalen, takšen, ki mu je tehtno in sodob izpovedana (tudi) filo-zofska misel pred vsakr n naturaliziranjem in psihologiziranjem, PrimerM je edinstven in ki po-meni začetek novega stilaMniegova vloga Kaligule v Albertu Camusu. Ta Aer hkrati odpira eno tistih perspektiv, v katerc '¦ sodobno gledališče že naravnava, ponekod pa j, zelo s svojo groteskno varianto tudi že presega.
Hkrati pa nas prav R mtov neuspeh potrjuje v prepričanju, da je Agoni in Glembajevi nasploh) last tudi samo ene igrah generacije in da bojo morali kljub vsej svoji p( kciji z njo najbrž tudi odmreti. Vsaj v gledališmPrav na tem mestu v nji tudi ne vidim ustvarjm realnih možnosti za zvezo z zares družbeno žmim občinstvom, tistim, ki v njej ne bo iskalo arii ratske etiketne in bon-tonske preobleke za svoje irošniško bistvo .In ki mu bo njegova agonija ; ovedovala bolj tudi o tragičnosti nekega življen >,ga zatona ter o njeni stvarni neusutreznosti, in bo prav v tem našlo še resnično spodbudo za i o praktično življenjsko premeno. Takrat pa bo rala biti ttidi agonija druga: manj od včeraj iimlj od danes, v vsebini in stilu.                            I
I        Andrej Inkret
PLATOIMOV
Uprizoritev, ki je kot nobena doslej v letošnjem repertoarju MGL dragocena in imenitna, a bržčas nedosledvM in pomcmjkljiva. Dragocena spričo fanta-stične akumulacije raznoterih gledaliških, predvsem igralskih sredstev, ki se naprisiljeno združujejo v žlahtno sintezo enovitega teaterskega doživetja. Ime-nitna, ker posreduje klasično dramsko fakturo v izraziio sodobni podobi. prekvašeni s kulturo svoje-ga in okusom našega časa. Pomanjkljivost in nedo-slednost te dragocene imenitnosti tiči v dejstvu, da se oblikovalcem, predvsem režiji Igorja Pretnar-ja, ni posrečilo že v prvem dejanju predstave ustva-riti preppčljevega antičehovljanskega izhodišča, ki bi preseglo vzdušje tipične ruske province ob koncu 19. stoletja in s tem postavil solidno osnovo za bolj Oili manj povprečno, povsem sodobno podobo ab-surdnih moralnih in etičnih konfliktov.
Značilno za to dvojnost režijskega koncepta je dejstvo, da je po spremni besedi o gledališkem listu sodeč, Igor Pretnar ves čas sicer gradil na absotutni tragičnosti usodnih, serioznih, še vedno aktualnih vprašanjih morale in človeške etike, na drugi strcmi pa je z izrazito sodobnim režijskim prijemom, ki se je zrcalil v svojevrstnih igralskih interpretacijah glavnih protagonistov, to zaresnost v sami predstavi
Zbor
upokojencev
Foto:
Stojan
Kerbler
temeljito demantiral. S tem, da je prikazal brezupno osmešenje moralno etičnega mučeništva, dilem in hkrati poudaril groteskno nemoč svojih intelektuali-stičnih protagonistov razrešiti svojo trenutno člo-veško družbeno stisko, se je močno približal povsem brezčasovni in nekrajevni determinaciji osnovnega problema. Ta problem v tem hipu presega okvire gluhe ruske province, puščave ali močvirja, ki spričo specifičnih družbenih determincmt »požira vase spo-sobne in v bistvu dobre ljudi,.ki pa nimajo ne moči ne prave volje, da bi se iz tega močvirja rešili.«
Janez Eržen je kot Platonov ustvaril eno naj-izrazitejših, najsodobnejših igralskih stvaritev letoš-nje sezone in je suvereno narekoval ritem in vzdušje predstave- Veličina in pomembnost njegove sinteze nista v preprosti igralski pozi, pozi neke intelektucd-ne, moralne ali drugačne dileme, temveč v neneh-nem pristnem spoznavanju popolne zaprtosti svoje situacije, popolne in absolutne nemožnosti to situ-acijo kakor kaii aktivno preseči, se odpreti in dejan-sko realizirati svoj intimen, ustvarjalen nemir in človeško bistvo. To spoznanje ne hromi njegove vo-Ije, ga ne omogoča v iskanju nekih rešitev, temveč ga, po logiki paradoksa, vedno znova in sproti po-trjuje v zavestnem pristajanju na absurdno danost, na sprejemanje in koketiranje s tistimi rezultati, ki jih posledice njegovih akcij znotraj tega stanja še sploh omogočajo. Janez Eržen je s silno substilnimi premiki oblikovai vlogo, ki je po svoji intenzivni neopredeljivosti sinteza vseh renesančnih, findsjec-lovskih intelektualnih figur, obenem pa izrazita antici-pacija lovrstnih novodobnih likov z vključno Becket-tovim Vladimirom.
Protiigra, ali bolje rečeno, soigra Platonova je Nikolaj Ivanovič, ki ga je z veliko mero izostrenega humorja in nonšanlantne perfidnosti igral Dare Ula-ga. Njegova pozicija je v podani strukturi odnosov sicer balj zaokrožena, poenostavljena, a po svojem zunanjem učinku nič manj zanimiva in zgovorna kot pozicija Platonova. On je tisti, ki v luči svoje lastne nemoči in brezusodnosti ne išče nekega sladostrast-nega potrdila svoje koloritne osebnosti s tem, da bi se zavestno pomnoževal in skozi analizo svoje pom-noženosti uresničeval, temveč se preprosto prepušča monolitnosti svojega statusa in znotraj njega ha-zardno uživa v prvobitni danosti.
Ostale figure v dramaturškem spletu Urame tvo-rijo klasično zapolnitev protiigre. Z bolj ali manj posrečenimi, v ničemer nadpovprečnimi prijemi, so jih interpretirali: Nika Juvanova, Saša Miklavc, Ju-dita Hahnova, Maks Bajc, Franc Markovčič, Franjo Kumer, Milan Brezigar, Frand Presetnik, Jože Lon-čina, Tina Leonova in Nada Bavdaževa.
Scena Milana Butine s svojimi izrazito naturali-stično zastavljemmi rešitvami, je bila brez dvoma izvajalcem v oporo, čeravno bi osebno dal prednost bolj stilizirano domišljenemu okolju. Kostume je komponirala Mija Jarčeva, glasbo pa prispeval Bojan Adamič.
Dušan Jovanovič
RADIJSKA IGRA
Osebna izkaznica
Za konec letošnjega pustnega dne smo lahko po-slušali na prvem programu Radia Ljubljana (za ju-goslovansko jezikavno področje) groteskno farsd sodobnega francoskega pisatelja Michela Deona »Os&bna izkaznica gospoda Van Badafoouma«.
Radijska igra, katere začetek je mnogo obetal, se je spremenila v obupen dolgčas, ki ga je od časa do časa »predramila« in razbila redka dobra sati-rična domislica. Bilo je zelo malo (predvsem) ori-ginaLnega in lahko prebavljivega humorja, saj je prevladovalo (vsaj na nekaterih mestih) že kar pre-tirano širjenje v smer humoriziranja (in to za vsako ceno; tudi za ceno originalnosti!).
Problem, ki se ga je lotil Deon, je (za obravnavo v radijski igri, kjer je bolje, da je čimmanj zuna-njega dogajana) zanimiv, do neke mere celo aktu-alen. Njegav namen, da se skozi satirična ooala (ki pa so v našem primeru delovala tako, kakor da so raabita!) ponorčuje iz birokracije, ki vlada na poli-cijsfcih komisariatih za izdajo osebne legitimacije, ni prinesel zaželenega uspeha. Dean ni zmogel obdržati kvalitete radijske igre od odlionega začetka naprej skozi ves tekst na določeni, nadpovprečni umetnišlri ravni, pač pa je zdrknil nižje, na mejo obešenjaške-ga, pocukranega in zastanjikarskega, pobral ga je lahko, kjerkoli ga je hotel!) humorja-
Vse to, kar nam je povedal Deon, nam je že zna-no (kljub temu, da je še aktualno in boleče): od problematike do obravnave (posebno tu ni nobenih novih vidikov in rakazanih smeri, kako iz tega pro-blema!) in domislic (ki tega imena v Deonovem delu ne zaslužijo!). Tako se je groteskna farsa spremetnila v labirint, od koder je le malo poti. Avtor je ubral najilažjo in najcenejšo pot komerciaMzacie.
Režijsko je pripravil farso Hinko Košak. Predstava (kot rezultat tehnike in igralskih stvaritev) je tekoča, sicer z manjšimi lapsusi (zunanja prizora: klicanje piščancev in branje pisma. Bila sta slaba — kot ves tekst — po vsebinski strani, tehnični in najbolj po igralski. Vabljenje piščancev je bilo preveč patetičnp, trdo in rezko, medtem ko branje pisma popolnoma neprizadeto, narcjeno, deklamatorsko; no-benega prizadevanja in napora ni bilo čutiti v igri Mile Ka-čičeve), vendar dovolj uspešna, da ni zaradi teksta nastopila še večja monotonost.
Igralsko sta tekst odlično podprla glavna akterja radij-ske igre: Frane Milčinski kot Anastazij Van Badaboum in Stane Sever v vlogi policijskega komisarja. Skbrno sta zgra-dila« vsak svoj lik, ga pravilno tipizirala ni karikirala. Njuna igra je bila vseskozi prepričljiva, polna notranje dinamike, sugestivna, skratka: resnično smo uživali ob njuni res velikl igri. V dveh ali treh sekvencah je zmotil dobro vzdušje slab tonski posnetek, ki je imel za posledico nerazumljivo dikcijo nastopajočih.
Uspelo glasbeno spremljavo je napisal dr. Urban Koder, posneto pa je bilo delo v studiu RTV Ljubljana v januar-ju 1965.
Tone Vrabl
OB KNJIGAH
Ivan Cankar in evropska literalura
Sam avtor Dušan Pirjevec (govorim namreč o njegovi knjigi Ivan Cankar in evropska literatura, ki smo jo dobili nedavno — dasi še z letnico 1964 —pri Cankarjevi založbi) čuti kljub jasni uvodni uteme-ljitvi pričujočega naslova ob koncu knjige določeno zadrego, saj mu sam po sebi še ničesar ne oprede-ljuje, in ga moramo zato pojmovati »izven tradicio-nalnih horizontov«. Poglavitno vsebino bi morda ob-sežneje in bolje zaobsegli s poimenovanjem Ivan Can-kar v evropski in slovenski literaturi. To najprej za-tegadelj, ker nam obsežna Pirjevčeva knjiga noče predstaviti obeh partnerjev (Ivan Cankar — evropska literatura) v enaki, enakopravni meri, ker je vendarle Ivan Cankar njen osebek, tista vzmet, ki je zavoljo nje knjiga sploh nastala, evropska literatura pa opre-delilna snov, glede na katero in v odnosu do katere naj bi podoba Ivana Cankarja zadobila tiste obrise in tiste razsežnosti, tisto prostorsko in časovno determi-niranost, kot nam se nazadnje izoblikuje ih ostane iz prebranega dela. In po drugi strani zategadelj, ker se je Pirjevcu samemu pokazalo, da ne bi mogel tako oprijemljivo ponazoriti tiste Cankarjeve »ambivalent-nosti«, ki se mu zdi ena njegovih najvidnejših oznak, če bi ga pokazal samo v odnosu do evropske, ne pa tudi slovenske književnosti. Zlasti še, ker je že nje-govo izhodišče v slovenski literaturi, v primerjavi z njo, in ker so merila, s katerimi ugotavlja Cankarjevo veličino, umerjena po slovenski slovstveni situaciji.
če nam ta slovenska slovstvena situacija na pre-hodu stoletij pomeni izhodišče pričujočega zapisa, mo-ramo najprej anticipirano navesti osrednje Pirjevče-vo spoznanje, »da je Cankar prodrl prav do osrčja so-dobnih idejno literarnih gibanj, iz česar sledi, da je bil prvi slovenski izobraženec, ki je našel zares in-timno zvezo ne le z dunajskim, marveč tudi z nem-škim in splošno evropskim literarnim in duhovnim življenjem ob koncu stoletja in tako je tudi kot prvi globlje spoznal naravo modernih prizadevanj.« (str. 169)... »In tako je bila prav Cankarju pode-ljena vloga resničnega reformatorja naše literature na prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja. žu-pančič, Murn in Kette so se mu šele kasneje pridru-žili.« (str. 171)
S tem smo dobili dva nadvse pomembna temelja, ki lahko na njuni osnovi pojasnimo nastanek Pirjev-čeve knjige. Prvič: značaj gradiva je tak, da je av-torju zelo blizu (osnutki tega dela so nastali v okviru
primerjalne književnosti), saj mu je ob neposrednem izčrpavanju zgolj »slovensko« cankarjanske problema-tike nudilo še neizčrpno možnost, da se nenehno razgleduje po širši evropski literarni, filozofski in publicistični morfološki strukturi tistih desetletij, k pripadajo zametkom in poznejšemu razcvetu deka-dence in simbolizma. Drugič: ni nikakršno naključje, da nudi možnost take hkratne večstranske observa-cije prav Ivan Cankar, ki je zavoljo tega moral po-stati osrednji problera, ob katerem se razrešujejo vprašanja naše in evropske književne strukture. Spet poudarjam Cankarjevo ambivalentnost, ki jo je Pir-jevec tako imenitno ugotovil kot eno osnovnih pi-sateljevih premis in ki je bila pogojena s tem, da so se časovno zaporedni literarni pojavi (naturalizem, dekadenca, simbolizem) v Cankarju utelesili hkrati in v njem nenehno udarjali na dan ali skupno ali pa s posamezno prevlado (odtod je poimenovanje »mo-derna« tako zasilno in neopredeljivo!). če do kraja premislimo te resnice, potem nam bo več kot jasno, da Ivan Cankar mora nuditi izredno priložnost za raz-rešitev vrste bistvenih vprašanj, da mora zategadelj razburjati slehernega raziskovalca.
Trditev se opira na spoznanje, da je Cankar večkratno presečišče globinskih in ravninskih koor-dinat vseh tokov, ki so se konec 19. stoletja preta-kali v Evropi, ki so se pretakali v naši takratni lite-rarni in politični resničnosti, iz Evrojae k nam in na-zaj, da je Cankar potemtakem vozel sredi živega do-gajanja, ki mu dotekajo moči iz preteklosti in iz mo-derne sočasnosti obenem. časovno je to sprepletanje vezano predvsem na njegovo »dun*j6ko« dobo, zato je razumljivo, da je Pirjevca niikal predvsem ta čas; takrat so se namreč v Cankarju ae realizirale ali pa vsaj zasejale vse tiste prvine, ki jfii je pozneje pisa-telj sam razvil v individualne vrednote, po katerih ga danes poznamo.
Taka zasnova je Pirjevcu sama po sebi narekovala tudi že formalno strukturo knjige in njeno vsebinsko razdeljenost, ki je, taka kot je, edina, naravna in or-gansko iz tematike izvirajoča. Po njej je moral v I. delu orisati evropsko moderno literarno ozadje ob-ravnavanega obdobja in se postaviti v središče ev-rospskega gibanja, v II. delu se je moral prestaviti v Cankarja in pokazati, kaj je le-ta od splošnega ev-ropskega življenja prevzel, kaj je združil s svojo vi-zijo sveta, kako se je »intsgriral« v Evropo, III. del pa je zasnoval na osnovi Cankarjeve selekcije spo-znanih resnic, nato pa na transformaciji, prilago-ditvi in preoblikovanju nekaterih prvin, ustrezno Cankarjevemu načelu. Seveda ostane poglavitna vse-skozi osrednja namera: Cankar, vse drugo so le taz-lični načini, različne poti, aspekti, ki žele osvetliti vprašanje z več strani. Prav zato je tudi najpomemb-nejši III. del knjige: medtem ko se zlasti prvi izgub-lja v dokaj pozitivističnem naštevanju zgodovinskih podatkov, literarnih osebnosti, del, časopisja itd., ki naj bi že s svo.io kvantiteto naštetega gradiva pokazal vse vire, ki lahko pridejo pozneje v poštev za nadrob-nejšo   ilustracijo,   prične   dobivati   s    drugim   de-
lom osrednje mesto Cankar, a je tretji že popolnoma posvečen samo njemu in genetični interpretaciji njegovih del.
Morda bo bralca spočetka motilo nekaj: dobil bo namreč vtis, da v Cankarju ni ničesar Cankarjevega, da je vse to posnel po najvidnejših predstavnikih evropske dekadence in simbolizma, da gre kvečjemu zgolj za Cankarjevo adaptacijo spoznanih dejstev. Pirjevec si namreč zastavlja v začetku nalogo »jasno in nedvoumno določiti tudi njegovo (Cankarjevo) enkratno in svojevrstno originalnost« (str. 14), pa daje pozneje videz, da so vse tiste svojskosti, ki bi brez njih Cankar v slovenski književnosti ne bil Cankar, prevzete. Navajam nekoliko ponazoril:
»Vendar je očitno, da je naš pesnik tudi od Do-stojevskega črpal pobude, iz katerih je nastal tisti tipični cankarjanski junak, ki je zvest samo svo-jemu hrepenenju, svojim notranjim ukazom in me-rilom, a je zato obsojen na tragičen poraz.« (str. 95)
Po Jacobsenu je Cankar izdelal svojo teorijo o sa-njaču, o hrepenenju;
Po Hamsunu ljudi z zlomljeno voljo;
Po Ibsenu »... najdemo tudi pri Cankarju po-dobne like tiranskih individualistov«, ob njem je postal »pozoren na etično moralna vprašanja«;
»če nič drugega, nas že Cankarjevo navdušenje za Maeterlincka in za njegov »evangelij« prepričuje, da sta Cankarjeva misel in delo rastla v tesnem stiku z enim najvidnejših predstavnikov evropskega sim-bolizma.«
»Prav tako je tudi jasno, da so glavni viri tiste teorije o literaturi in njeni funkciji, kakršno najdemo v Cankarjevi črtici Iz literarnih krogov, skriti v Emersonovih nazorih in njegovih esejih.« (str. 111)
Na Dehmla se spomnimo, »ko prebiramo v Du-najskih večerih tisti dve pesmi, ki opevata prešu|tvo, izvenzakonsko Ijubezen«;
Na Przybyszewskega ob Cankarjevi dekadenčni miselnosti, senzualizmu, imoralizmu, družbenena pro-testu, pesimizmu itd.;
Na Hauptmana, »ker najdemo tudi pri Cankarju
-lik človeka, ki niha tako rekoč med starim in novim,
lik  slabotnega,  nemočnega  človeka,  ki  se ne  more
odločiti, čeprav ve, ali vsaj sluti, kje je prava pot«
(str. 138). Itd., itd.
Podobnih navedb bi lahko zapisali še veliko, ven-dar pa vsaj mene ne morejo preplašiti in zavoljo njih Cankar ni nič manjši. Zakaj? Sam Pirjevec se v tretjem, rekli bi »selekcijskem« delu knjige ponovno vrača k naštetim odnosom ter prvinam, pa ugotav-lja in dokazuje, kako so to lahko zgolj pobude, ki so naletele v Cankarju na plodna tla, ki pa jih je s ča-som ali zavrgel, če mu niso ustrezale, jih presegel, ali pa pretransformiral v nove kvalitete, dal jim je novo vsebino in značaj. Dalje tudi Pirjevec podira nekatere dozdajšnje teorije vpliva na Cankarja in za-vrača med drugim kakršnokoli zvezo med Cankarjem in Schnitzlerjem ter med Cankar.iem in Wildom. In naposled, kar je zame najpomembnejše, je treba do-
ločiti razmerje med vplivom ali povzetim ter novizn preoblikovanim .Stara je resnica, da bi človek,'ki bi živel samo od svojih spoznanj, ne spoznal pravzaprav ničesar. človek namreč prejema in se bogati s spoz-nanji drugih, s spoznanji tradicije in sočasnosti. Raz-loček je samo v tem, v kakšni meri ta spoznanja sprejme: ali jih zgolj povzame ali pa jih tako doživi, da postanejo njegova last. V zadnjem primeru to niso več prevzeta, ampak lastna spoznanja. Tako smo končno pri Cankarju, ki je omenjene prvine bodisi zavoljo svoje osebnosti, bodisi zavoljo splošne kul« turne atmosfere dekadence in simbolizma tako doži-vel in vgradil v svoj svet, da so postale tisti trenu-tek njegove lastne prvine, njegova lastna izkustva. V svojem bistvu jih je tako pregnetel in osvojil, da so se mu tisti trenutek sprevrgle v samo njegove, na njih pa je naprej ustvarjal svojo umetnost.
Podobo te umetnosti nam lepo zaznamuje velik del Pirjevčeve knjige, ki v nadaljevanju (Cankarjev odnos do moderne evropske literature) teži za tem, da bi v prvem delu našteto in nakopičeno gradivo temeljito pregledala, jo prečistila ter »iz ptičje per-spektive« ugotovila, kaj je Cankar v času najpomemb-nejše notranje preusmeritve od naturalizma k deka-denci in modernim tokovom resnično dobil iz Evrope. Dela in imena, ki so aktivno posegla v Cankarjevo ustvarjanje, se zato nujno močno zredčijo.
Zares zanimiva postaja knjiga z drugim delom, ko smo se v prvem že seznanili s kopico podatkov in dejstev. Odslej naprej je vseskozi v središču po-zornosti Cankarjev duhovni in umetnotstni lik, ki se ga trudi Pirjevec prikazati v pravi luči. Zategadelj je naravno, da ga najprej zanima »konkretna vsebina Cankarjeve notranje spremembe« (Temeljna na-čela) v začetku 1897. leta, saj je bila ta preusmeri-tev tudi načelnega, »splošno filozofskega značaja«. Simptome te preorientacije, pa naj gre za zavrnitev pozitivistične filozofije ali za nagnjenje do ideali-stične metafizike, ugotavlja Pirjevec na osnovi Can-karjevih jezikovno stilističnih izraznih sredstev (sim-bolični nedoločni zaimek, neosebna raba glagolov, lov, simbolični paralelizem itd.), kar je gotovoda za nas nov in še neuporabljen način. Od tistih osebno filozofskih prvin, ki v Cankarjevem celotnem delu najbolj prevladujejo, zanimajo Pirjevca posebno poj-movna in vsebinska opredelitcv duše (Duša), resnice prvin spoznanja (Resnica in spoznanje) in v tesn' zve-zi s tem intuicije, ki jo avtor dokazuje spet na osnovi jezikovnih sredstev, in to dosti bolj posrečeno kot pa z interpretacijo odlomkov iz tekstov. Cankarjev izraziti dualizem v nasprotju med intuitivnira in ču-no razumskim spoznanjem se kaže v obliki dvojne ravnine tudi v njegovih osebah, ki so mu ali zgolj posebni liki, nosilci intuicije, ali pa razumsko pre-računani ljudje (nenehno z negativno vlogo). še več, ta dvojnost odseva nazadnje celo v besedi, ki ne iz-raža prave resnice, ampak poteka prava komunika-cija prek nekega tretjega medija. Ta stran je toliko pomembna, da se Pirjevec ob njej posebej zaustavi,
ker mora nadrobneje opredeliti posamezne sestavine (Beseda, simbol in ritem) in »simbolistični značaj Cankarjevega jezika in stila«, posebej še ritem nje-gove proze, ki je postal vsebinska kategorija, in ter-ja zato spremembo besednega reda. Sklepno po-glavje II. dela (dvojno življenje) se ustavlja ob Can-karjevih nazorih o ženski in ljubezni, ki se spet raz-cepi v dvopolnost: življenje duše in življenje telesa.
Tretji del knjige hoče določneje dognati, zakaj se je Cankar odrekel naturalizmu in se odločil za de-kadenco in simbolizem ter za metafizične kategorije teh dveh tokov. V ta namen je prikazan Cankarjev literarno idejni razvoj od začetka (Smisel temeljnih načel), ki ga je v času notranje spremembe privedel v poudarjen dualizem (Med dvema načeloma). Ven-dar pa doživi dualizem pri Cankarju veliko prevred-notenje in zadobi nove razsežnosti, saj postaneta pr-votna pola tega dualizma — duh, materija — zdaj po-polnoma dvoje samostojnih načel, »izvornih katego-rij«. Jasno je dognan Cankarjev odnos do dekadence, ki ni tako enostaven, kot smo mislili, kakor je na-sploh ves Cankarjev ustroj konec stoletja nenavadno prepleten. V njem se namreč meša cela vrsta idej-nih in stilnih komponent: od naturalizma in deka-dence do simbolizma, od monizma, dualizma, ve-soljne duše, do nasprotja pesimizem — optimi-zem. Tem komponentam se pridrnži nazadnje še mo-tiv tujstva in tujcev (Tujec in njegova zvestoba), ki je v Cankarjevih delih nenehno pričujoč in katerega poglavitni smisel se da zaobjeti v spoznanje: »Svet torej ni človekov svet in človek ni človek v svetu.« (str. 418) Ni čudno, da je prav s te strani Cankar tako hudo sodoben, saj njegov občutek tujstva ni nič drugega kot današnji občutek alienacije, alieniranega sveta, alieniranega človeka. Tu se srečamo naposled s prav današnjo filozofijo eksistencializma, ko lahko ob Cankarju govorimo o nenehnem preseganju re-snice lepote, samega sebe. Iz te poteze lahko Pir-jevec do kraja reši še druge vozle (Cankarjeva pa-sivnost in aktivnost, odnos Cankar — župančič, mo-tiv matere in izdajstva) in preide nazadnje v filo-zofsko označitev umetnosti, s Sklepom pa poskuša opozoriti na perspektivo nadaljnjega preučevanja Cankarjevega mesta v slovenski književnosti ter še enkrat opozori na problem alienacije kot na težišče Cankarjeve originalnosti.
In res se nam zdi po tej strani Cankar danes tako nov, da je popolnoma upravičena potreba po njegovi aktualizaciji, kakor izzveni tudi Pirjevčeva knjiga. S tem smo se dokopali do tistega velikega vpra-šanja, ki nam nudi od Pirjevčevega dela naprej si-jajno možnost za nepretrgano sporočanje o Cankar-ju, vprašanja namreč, na kakšen način Cankarja aktualizirati. Bodimo si na jasnem, da je razprava Ivan Cankar in evropska literatura ena pot za dosego te aktualizacije, pot, katere največja vrednost leži v tem, da je razodela nov aspekt, ki nam se odpira ob Cankarju. Ni pa ta pot edina: druge potekajo in iz-virajo iz domače resničnosti in iz tistih Cankarjevih
tekstov, ki to resničnost upodabljajo na kakršenkoli način — ne glede na to, koliko je v teh tekstih pri-sotna samo Cankarjeva in koliko tudi širša evropska vednost. Nikakor pa ne more aktualizacija izvirati iz takih premis, kot jih obsega citat iz Javorškovih Tem-peraturnih listov, saj so prvič posebnega značaja, drugič pa posledica nepoznavanja Cankarja, kot nam Javoršek iskreno sam priznava.
Ko bi hoteli na koncu opozoriti na slabosti Pir-jevčeve knjige Ivan Cankar in evropska literatura, bi se morali omejiti v prvi vrsti na dve. Prva je kom-pozicijske narave: mislim na snovni razpored I. in II. dela, kjer ne gre vselej za vrednotenje z drugač-nega kota. Resda je dosežena določena preglednost, če ponavljamo brezštevilne podatke v več poglavjih, vendar gre to na račun ekonomičnosti misli in prostora, saj bi v enem poglavju hkrati z našteva-njem avtorjev in del lahko podali na primer tudi že njegovo označitev vseh tistih prvin, ki se zde avtorju za Cankarja najpomembnejše, in bi se v nadaljevanju le še sklicevali nanje. Druga pomanjkljivost zadeva vsebinsko plat in je zatorej resnejša: mnogo gradiva in avtorjev je namreč zgolj hipotetično predvideno, da jih je Cankar poznal. S tem nastane velika nevar-nost: nadaljnja gradnja, če sloni na hipotezi, se lahko izkaže za resnično, če je hipoteza resnična, lahko pa tudi ne. če prištejemo še to, da bi doslednejše prevajanje tujih citatov omogočilo večjo dostopnost knjige, in da ni popolnoma razumljivo, zakaj je Can-kar vseskozi samo »pesnik«, smo povedali vse.
Iz povedanega se nam vsiljuje sklep: Pirjevčeva knjiga Ivan Cankar in evropska literatura je nedvom-no v slovenski literarni zgodovini edinstvena z več vidikov: po primerjalnem načinu obravnave, po iz-redni duhovno in filozofsko visoki interpretaciji, ki uvršča v razlago Cankarjeve tekste in življenjske podatke samo tam, kjer jih razlaga terja, a je do i konca vendarle povedano vse v celoti, drugače pa hoče mimo "vseh odvečnih nalepkov govoriti vseskozi o poglavitni resnici, ki io razvija in lušči avtor z ne-popustljivo logično mi&lijo in z veliko intuicijo vse do sklepa. Zategadelj je naravno, da je glede Cankar-ja marsikaj korigirano, še več pa novega.
(Naključje je hotelo, da smo malo pred Pir-jevčevo knjigo dobili s V. delom Zgodovine sloven-skega slovštva dokaj obsežno Mahničevo »monogra-fijo« o Cank^rju. Ni pa nakljuaje, da je razloček med tema razpravama v.elikanski: če je Mahniču vse do-kaj preprosto, nezapleteno, se zdi, da gleda Pirje-vec na Cankarja skozi nekakšen filozofski sistem; tudi Mahnič vse »prezvesto« verjame Cankarjevim besedilom in jih v svoji knjigi zgolj razlaga in na-vaja. Pirjevec vidi za temi besedili — ki niti niso v celoti obsežena, ampak mu zadostuje samo krajši odiomki — Le neki podt&kst, še nekov drugo vse-bino, ki jo potlej pretvarja v presenetljiva spoznanja. Mislim, da je tako pri Cankarju simbolistu edino prav.)
Herman Vogel
Okus filmske publike - tokrat neformalno
GLASBEIVf ZAPISKI
že vnaprej st očitam destruktivizem in novatorstvo, ker vem, da skušam vnesti v naslednjo razpravo nekaj psihologije — seveda pa ni ta psihologija čisto nič kom-plicirana. Moje končne ugotovitve ne bo nihče z veseljem potrdil, ker bi lahko rekli, da je pesimistična. čeprav zagovar-jam mnenje, da je takšno površno katego-riziranje konkretnih pojavov neodpustlji-vo! Brez dvoma so številni možje ta vprašanja že obravnavali, morda celo z enakimi stališči kot jaz, a razloček bo v tem (kakor sem poudaril ze v naslovu), da ne bom ostal pri načelnih ugotovitvah, marveč bom skušal analizirati obrobnosti, ki pa so tolikšnega vzročnega pomena, da povsem zanikujejo ex offo mnenje o ob-ravnavanem problemu.
Postavimo dejstvq: film je umetnost, ki naj vzgaja ali zabava človeka s pomoč-jo izraznih možnostt filmskega jezika. Drugič: film je tudi produkt, ki naj ustvarja materialne dobrine proizvajalcem, na račun občinstva. Gornji dve trditvi sta v logičnem nasprotju, čeprav zbujata vi-dez paralelnosti, in to nasprotje nam bo temelj v nadaljnjem razpravljanju. Film je torej ali umetnost ali pridobitništvo. Kdaj je eno in kdaj drugo?
Pomembne so psihične nianse ustvar-jalca — če račvna na okus publike, če v
In kakšna so merila, s pomočjo katerih zaznamujemo neki okus oziroma odnos neke publike do filma za slabega? Trdim, da je okus tiste filmske publike, ki jo uprava kina ima za nezrelo in primitivno, nekoviu drugemu vzvišen — in obratno. Merila pri tem ocenjevanju so izredno re-lativna, dokler ostajajo v mejah statičnih ugotovitev in apriornega stališča do film-ske umetnosti. Brez dvoma bo vsakdo, ki se navdušuje za psihološke drame, ime-noval publiko, ki nori za glasbenimi ko-medijami, manjvredno in zaostalo v raz-voju.
Kdaj torej lahko trdimo, da ima neka filmska publika slab okus?
Brez dvoma tedaj (če povzamemo ne-kaj kritičnih zapisov o tem problemu), ko se navdušuje za psevdozgodovinske spek-takle, kakor jim pravimo, kadar se navdu-šuje za sentimentalne filme po vzrocu Prodajalka vijolic, pa za kriminalke, za kavbojke in slaboumne filmske burke. Slab okus bi naj imela publika zato, ker so takšni filmi v očeh nekoga slubi, zgre-šeni in še vse ostalo, v očeh tistega, ki očita. Dober okus pa bi imela, če bo na-polnjevala dvorane ob filmskih dramah, ob ruskih filmih, ob psiholoških in soci-alnih zgodbah. Po mnenju tistega, ki oči-ta. In tisti, ki očita, pozablja, da je visoko
dobro temu okusu prilagaja scenarij, re-žijo, igralce, kostume, izvedbo — skratka, ves film, tedaj je to pridobitništvo, kajti namen njegovega ustvarjanja je: zadovo-Ijiti publiko. In če zadovoljiš publiko, bo publika zadovoljila tebe. Kdor pa ustvarja film z izpovednim namenom in temu na-menu prilagaja podrobnosti izvedbe, ustvarja umetnost. Temu torej ne gre za to, da zadovolji splošni okus publike, ker se zaveda, da se okus publike uravnava po prevladujočem blagu na tržišču in možnosti komunikacije s tem blagom.
Možnost komunikacije z umetniškim delom ali psevdoutnetniškim delom ali z artiklom zabave in sproščanja je torej tista nit, ki spleta in prepleta pojav, ki mu pravimo: okus publike. Govorimo lahko (in do nedavnega smo o tem celo preveč govorili) o slabem ali dobrem ali povprečnem ali neenotnem okusu filmske publike, a takšno razdeljevanje je formal-no. Vprašati se moramo: zakaj je okus filmske publike slab, če je resnično slab?
izobražen, ne le razumsko, ampak tudi emocionalno, pozablja, da so njegove in-teresne sfere mnogo višje od povprečja vseh obiskovalcev. Pozablja, da izvaja na ta način nad publiko psihično nasilje, ki afirmacijo njegovega mnenja in njegovih nazorov le zavira. Nedvomno gre tudi pri njem za vprašanje komuniciranja z umet-nostjo, se pravi, z izpovednim bistvom umetnine ali poskusa umetnine. Pri nje-govi lastni komunikaciji igra najvažnejšo vlogo njegova zmožnost intuitivnega doživ-Ijanja umetnine, ki je znatno višja od povprečka vseh obiskovalcev. Zato se lah-ko postavlja na piedestal umetnika, ustvarjalca, ki prav tako zaradi svoje in-tuitivne razvitosti dopušča širše dimenzije svojegn izraznega načina in svoje tema-tike. Ne more pa tega zahtevati od vsako-gar v dvorani, kajli jasno je, da večina obiskovalcev in tudi večina Ijudi ne dose-ga najvišje ali zelo visoke razumske in čustvene razvitosti. Komuniciranje z umet-nino,  se pravi,  iskreno  doživljanje umet-
Komorna neposrednost in svežina
V Križankah se nam je predstavil »Ansambl za suvremenu glasbu« iz Zagre-ba. Najprej nam je Silvio Foretid v svojih »Variacijah za klavir« dokazal. da se da po klavirju razbijati, praskati po strunah, z dolgimi pavzami rušiti naše živce, držati z enim prstom struno, z drugim pa tol-či po tipki, in vse to z neverjetno hladno-krvnostjo. Nato sta se pojavila Janko Ki-del in Tibor Kuti. Eden v brezhibnem fraku z bleščečimi čevlji, drugi v škornjih in s »hozntregarji«. J.S. Foyerjev: Concert pour les violocellistes in njuno obračanje narobe in nazaj sta povzročila, da se niti izvajalca nista mogla ubraniti smeha. Zdravko Vitaljid in Zoran Despot pa sta igrala Hansa Jelinka Dva kanona za dve flavti. Potem so nam pojasnili, da je kom-bi z nekaterimi instrumenti obtičal nekje pri Novem mestu in so zaradi tega prisi-ljeni program nekoliko spremeniti. To nas je človeško zelo zbližalo. Vendar zaradi te-ga ne morem navesti dela prograrrja.
O resnosti te sodobne glasbe in tem, koliko je v njej energičnega umetniškega hotenja in koliko avantgardnega »štoser-skega« rušenja klasičnih oblik, kot laik ne morem razpr-avljati, moram pa priznati, da se že dolgo nisem tako od srca srnejal in da sploh še nikoli nisem videl tako ne-navadnega stika izvajalcev z občinstvom in tako nenavadnega vzdušja. Nenadni udarci na gong, električna cviljenja, pile in kladiva, ki letijo v klavir, so dala glas-bi, ki sem si jo vedno predstavljal kot nekaj več ali manj absolutnega, kot nekaj,  kar  nas  namerava  obvladati,  širi-
TRIBUNA STRAN 8
no in sproščenost. Noben ton se ne sme izgubiti, že vsak zase nas mora prese-netiti z določenim občutkom.
Sledilo je devet pesmi Srečka Kosove-la, ki jih je uglasbil Ivan Jezus, izvajali pa so jih Emil Baronik, Ivan Kampuš in Janko Jezovšek. Pesmi so resne, čustve-ne, raztrgana glasba pa jih je popolnoma preparodirala. S tem pa so postale samo. bolj otipljive, zemeljske in nikakor niso ničesar izgubile, nasprotno: postale so še bolj kosovelovske. Pevca sta jih zanalašč pela zelo »operno«, vendar sta tu premalo pretiravala, tako da sem na trenutke do-bil vtis, kot da mislita z opernim stilom resno. Nato so se, kot zadnja točka, zače-le Transakcije J.S. Foyerja. Že kmalu po začetku pa je občinstvo začela mučiti od-krita želja po aktivnem sodelovanju. In tako je neki Italijan pristopil k pianistu in se mu ponudil, da bo igral namesto njega. Pianist mu je velikodušno ustregel in potem je Italijan igral in ostali so ga vsak po svoje spremljali in kaj tako be-dastega še nikoli nisem videl, pardon, slisal. Potem se je pojavil še neki lonec, v katerega so zlivali vodo in metali denar. Transakcije trajajo po navadi tako dolgo, dokler se dvorana ne izprazni. Pianist, ki je zamenjal Italijana, je gledal v zrak, ne-kdo je prizadevno drsal s podplatom po podu, neka lepa deklica je tolkla s palčka-mi po čelu. Lep del drugače maloštevil-nega občinstva pa je navdušeno vztrajal še celo večnost. Zvoki, ki hočejo biti pred-vsem to, kar so, zvoki, zvesti svoji mate-rialnostl, so se nam približali in pustili v nas svojo živahno raznolikost.
Upam, da se bo »Ansambl za suvreme-nu glasbu« iz Zagreba kmalu zopet pojavil v Ljubljani.                                         —i
nine, poteka torej pri ostalia povsem dru-gače, po drugih poteh, po krajših in manj dodelanih relacijah. če obiskovalec ne more dojeti raznih izpovednih podrobnosti umetnine, ki tvorijo dejansko funkdjo filma, je njegovo komuniciranje zelo oslabljeno in umetnina pri njem nima nobene funkcije. Ta torej ne doživi umet-nine, ker je ne more doživeti.
Daljše in dokončno dodelane relacije komuniciranja z umetnino pa so možne pri filmih, ki za svoje doživljanje in ak-ceptiranje ne zahtevajo večjih zmožnosti, kot jih gledalec premore. V tem primeru torej gledalec film doživi, nekaj mu pove, (M njega nekaj imat kakor pravimo. Za-to je razumljivo, da se večina publike, ki je emocionalno in razumsko povprečno razvita, navdušuje za povprečne, manj zahtevne filme, kakor pravimo. Pa ne za-radi slabega okusa. Zakaj neki bi to bil slab okus? Saj človek uživa takšno hrano, kakršno lahko prebavlja njegov želodec. Pojem okusa, zlasti pa še pojem okusa množice, je torej brez pravih determinant in ga moramo zmeraj obravnavati v zvezi s   povprečno   komunikacijsko   zmožnostjo.
Ker smo v uvodu povedali, da nam bo nasprotje med resnično umetnostjo in pri-dobitništvom na račun umetnosli temelj pri razpravljanju o okusu večine, razloži-mo še vzroke nizkih komunikacijskih zrnožnosti pri filmski umetnosti. Ti vzro-ki niso bistveni, kakor se bomo kmalu prepričali, so pa pomembni. Njihova na-jenostavnejša definicija se glasi, da je na-vada železna srajca, oziroma da ima člo-vek najrajši tisto, na kar ga navadiš. V vsakem človeku je prisotna želja po po-glabljanju intuitivnega sveta, po čedalje večji lastni zahtevnosti. A ker ima nekdo priložnost videti same povprečne filme, kjer je zgoraj omenjena želja anulirana, kjer se torej ne trudi, da bi kaj razumel in dojel, ampak do j am e z elementarnimi čustvi, kot so sentimentalnost in pretepa-ška vzburjenost, se ta nekdo neha truditi, da bi razumel in dojel še kaj težjega, kot navadno dojema, kajti navada 'ga povsem zadovoljuje. Pri njem postanejo torej vsa prizadevanja za duševno in etično moral-no poglabljanje brezuspešna.
Tu pa smo prišli do pravega okusa, ta-ko imenovanega slabega okusa, ki pa ni nastal spontano, ampak ga je publiki vsi-lila filmska produkcija. Pa uprave kine-malografov. In če razpravljamo o filmski vzgoji, moramo vedeti, da tako imenova-nega slabega okusa publike ni mogoče ta-ko enostavno zboljšati, najmanj pa na takšen način, kakor so to pred nedavnim počeli in še počnejo nekateri filmski vzgo-jitelji. Ta način vsebuje novo vsiljevanje, ki bo kot protiakcija takoj sprožil še huj-šo reakcijo — se pravi, z vsiljevanjem mnenja, da so takšni in takšni filmi do-bri, ostali pa slabi, bomo povzročili samo to, da nam tega nihče ne bo verjel. In če res želimo, da ne bo več problemov v zve-zi z okusom filmske publike, potem mo-ramo pr e dv s e m- zahtevati rekomerciali-zacijo filmske proizvodnje, se pravi, dela-ti moramo predvsem dobre filme. Ker je to problem, ki se ga nihče ne bo lotil, ostane res samo možnost filmske vzgoje. A nikoli ne bomo s filmsko vzgojo komu prevzgojili okusa. Vzgojiti je treba pred-vsem uprave kinematografov in program-ske svete, se pravi, uvesti rekomerciajiza-cijo v malem, tako da bodo odgovorni či-nitelji z izbiro filmov pomagali publiko navaditi na boljše filme. Takoj ko bodo začeli s tem, se bo v posameznih obisko-valcih znova sprožila želja po poglablja-nju intuitivnega sveta — in zaradi potrebe po duhovnem življenju bodo skušali doje-mati tisto, kar jim bodo kinematografi dajali. Tako se bodo njihove komunikacij-ske zmožnosti večale, in če rečemo for-malno: okus filmske publike bo poskočil za nekaj stopenj. Funkcionalnost filmske vzgoje omejujem torej predvsem na pro-gramsko politiko.
EVALD FLISAR
Vinjete: A. Bivol
Koncerti v Slovenski filharmoniji   (2)
Ob Handlovem kcncertu Beisazarja dne 28. februarja v Slovenski filharmoniji smo se zavedali, da pri nas mnogo premalo gojimo starejšo glasbo in da so tisti red-ki koncerti, ki jih s temi deli prirede do-mače ustanove, le senca glasbe, ki jih lah-ko takšna dela. ob pravilnem prijemu nu-dijo. Ta nedeljski koncert pa je nasprot-no pokazal precejšen del tega, kar smo navadno zaman pričakovali. Izvedbo Bel-saaarja je vodil dirtgent Lavro Mataeič. Sodelovali so solisti Sonja Schoner Cso-pran), Marijana Radev (alt), Mitja Grego-rač (tenor), Victor Konrad Braun (bari-ton) in Tomislav Neralič (bas), povečan zbor Slovenske filharmonije in orkester zagrebške filharmonije. Matačid je to de-lo pripravil za lanske Dubrovniške poletne igre, v soboto, 27. februarja, pa ga je pred-stavil tudi zagrebški publiki.
Matačičev koncept Belshazzarja je sio-nel na stilskih temeljih, ki mu jih je nu-dil tehnično dovršen zagrebški orkester. Ta je tudi največ prispeval k celotnemu uspehu oratorija, njegovi samostojni vložki so ob pretehtanih in uravnoteženih instrumentalnih skupinah najčisteje izzve-neli. Zbor (pripravil ga je njegov stalni vodja Janez Bole), mu ni bil popolnoma enakovreden tekmec, čeprav se je visoko dvignil nad svojo običajno raven; bil je nekoliko pretežak, kar ni omogočilo po-trebnejših tempov. Ob homofonih od-lomkih se je predstavil kot mogočno in impresivno telo, vendar se je ob polifo-nih delih pokazalo, da njegova koncepcija (sestavljali so ga trenutno najboljši naši pevci z različnimi šolami in karakterjem) ni primerna za ta slog. Ta pripomba je seveda relativna glede na visoko raven celotnega koncerta.
Solisti niso popolnoma zadovoljili. To je bil sam po sebi nehomogen ansambel (tega bi se moral dirigent zavedati), v ka-terem sta sopranistka in baritonist pre-vladala z izrazito nemško vokalno šolo, ki ji je Handlov slog bolj domač. Njuno nasprotje sta bila altistka z neustreznim in nezadržanim opernim petjem in basist z. nekoliko mehkejšo in primernejšo inter-pretacijo. Najlepše se je Handlu približala sopranistka z lepo izdelanimi višinami, ki so pri nas redkost, vendar bi slogu pri-merno morala biti bolj dramatičnega zna-čaja. Baritonist je nekoliko zaostajal kljub temu, da je po značaju Handlu bolj ustre-zal. Na tenorista je bližina velikih pevcev nedvomno pozitivno vplivala, vendar še vedno ni dosegel njihove ravni. Imel je sicer najtežji del, vendar so za to partijo njegove glasovne zmožnosti in prisvojena pevska tehnika premajhne.
Matičičeva zamisel oratorija kot celote je težila k najekstenzivnejši izrabi učin-kov, ki mu jih ta glasba nudi. Večidel se mu je tudi posrečilo predstaviti pravi bleščeči Handlov slog. Vendar so bile delu nekatere njegove samovoljnosti in pretiravanja v dinamiki in agogiki, preti-vsem razvlečeni zadržki, neutemeljene in preimpulzivne dinamične spremembe v škodo, zrahljale so napetost, ki jo to delo za pravilni učinek zahteva. To so seveda le neznatne pripombe, ki nikakor ne zmanjšujejo dobre ocene koncerta. želeti je, da bi se naše glasbene ustanove v večji meri lotevale sorodnih del, ki sodobne-mu poslušalcu vse bolj ustrezajo kot obi-čajni repertoar iz stoletja pozneje. (To se navadno rado dogaja dirigentom, ki pripravljajo obsežen in slogovno razno lik repertoar.)
Ta koncert je tudi spet pokazal, da je naša filharmonična dvorana za take pri-reditve premajhna in da bi zdaj, ko še a-kamo na nov avditorij (kar bo trajalo še dolgo časa), kazalo najeti večjo Unionsko dvorano. To zadnja leta mnogo manj upo-rabljamo,   kot   je   to   bila   praksa   prej.
Za Belsazarjem je 1«. marca pri nas go-stoval orkester Beograjske filharmoni.ie pod vodstvom Živojina Zdravkoviča. Ta koncert je pomenil sklep po njihovi uspeš-ni turneji v Veliki Britaniji in je bil se-stavljen iz treh standardnih del (Rossin;, Mozart, čajkovski) in novosti za naše ob-činstvo, Bergamove Musica concertante. To delo je v sodobni jugoslovanski tvor-nosti izrazito kvalitetno, z racionalistični-mi mstodami pri izbiranju in realizaciji instrumentalnih skupin in zvočnih mož-nosti, vendar se ta racionalni moment v dokončnem rezultatu ne izloča iz njegove-ga skoraj čustvensga značaja. Vse delo izžareva skladateljevo vztrajnost in trud, kar je v nasprotju z običajno cenenimi modnimi efekti. Solist Jurica Murai (Mo-zart, Koncert za klavir in orkester, Št. 20 v d-molu) je svojo nalogo tehnično in mu-zikalno lepo opravil. Orkester je dela izvedel zelo solidno, vendar se mu kaže, da je njegova dobra stran bolj v elemen-tarnem in močnem izrazu kot v orkestrski kulturi. To solidnost je orkester pokazal tudi v zadnji, zelo zahtevni točki, fantazi-ji Francesca da Rimini Petra Iljiča Čajkov-skega.
Janez Hufler
NASMEH (FOTO: JOCO ŽNIDARŠIČ)
Na zadnji tiskovni konferenci, vsako leto sta dvet je de Gaulle zopet povzro-čil živčne reakcije in razburjenje v Zdru-ženih državah Amerike (beri: Wall Stre-etu).
.taj je v ZDA tako močno razburilo duhove (finančnike!)? Prizadel jih je pred-vsem tisti del izvajanj, v katerih je De Gaulle govoril o svetovni valuti, ki ne bi več temeljila na dolarju, temveč na zlati podlagi. S to isjavo je De Gaulle jasno iz-razil nezaupanje v stabilnost in vlogo d<r larja. Oglejmo, kakšna je bila pogojenost te izjave!
Leta 1944 so se zavezniške države, ki so predvidele nevarne ovire v povojni mone-tarni politiki, sestale na ekonomski kon-ferenci organizacije združenih narodov v Bretoniooodsu in ustanovile mednarodni monetarni fond (MMF), katerega član je tudi Jugoslavija. Sporazum o MMF teme-Iji na petih osnovnih principih:
1.  stabilni valutni tečaj,
2.  možnost,  da se prepreči devalvacija valute kot sredstvo za konkurenčno borbo in diskriminacijo,
3.   jamstvo   multilateralnega   plačilnega sisiema pri mednarodnih transakcijah,
4.  ukinitev deviznih omejitev,
5.  obstoj sklada mednarodnih rezerv za defidtarne plačilne bilance
MMF ima svoj fond, v katerega so vlo-žile države — članice sorazmerno z njiho-vo ekonomsko močjo. ZDA so udeležene s 4125 milijoni dolarjev, Britanija s 1950 mi-lijoni, Francija s 787 milijoni itd. Mone-tarni sistem MMF veže nacionalne valute (to so valute držav — članicj z dolarjem, preko dolarja pa z zlatom. ZDA so že leta 1934 enostransko določile dolarsko ceno zlata — 35 dolarjev za čisto unčno zlata. Nadalje so ZDA izkoristile močno od-visnost ostalega sveta od njihovih ekonom-skih in jinančnih izvorov. Dolar je imel v MMF dominantno vlogo vse do prehoda zahodnoevropskih industrijskih dežel na zunanjo konvertibilnost (l. 1958)t oziroma do večje diferenciacije ekonomskih sil v svetu.
Po tem obdobju je prišlo v ZDA do večjih kriz in daljšega gospodarskega za-stoja. Povečala sta se deficit v plačilni bi-lanci in odtok zlata. Vzroka: velik porast neproduktivnih izdatkov za oboroževanje, skupno z povečanim izvozom privatnega kapitala, ki se ni mogel plasirati v ZDA. In posledica? Namesto v ZDA je zdaj zla-to odhajalo iz ZDA. Dolar postaja ve-dno manj iskana valuta; dolarske rezerve
monetarne politike
v centralnih bankah nadomeščajo zlate re-zerve. Proces je vplival tudi na drugo valuto kapitalističnega monetarnega istema — na funtšterling, ki pa so ga vsi ti fak-torji prizadeli že nvnogo prej. Skozi krizo dolarja in funtšterlinga je bilo videti prve zhake krize mednarodnega monetarnega sistema kot splošne krize kapitalizma.
Od leta 1958 naprej so se v MMF po-javili številni predlogi, ki so zahtevali spremembe v sistemu mednarodne lilcvid-nosti in uvajanje -novega načina medna-rodnega kreditiranja. Vsota, s katero raz-polaga fond MMF, se je povečala za 50 odstotkov, to je na 15 milijard dolarjev. Deset industrijskih držav pa je kasneje sprejelo še predlog o obveznih dopolnil-nih sredstvih, ki znašajo 6 milijard do-larjev. Seveda ta prispevek »kluba desetih« ni bil podarjen: generalnega direktorja MMF je zamenjal predsednik »kluba de-setih«. Omenimo naj, da ima vsaka člani-ca MMF 250 glasov in en glas več na vsa-kih 100 tisoč vloženih dolarjev. Prav tako so ZDA skleiiile sporazum z zahodno-evropskimi bankami, ki jim omogoča, da kupujejo presežke dolarjev, kadar se po-javijo na tržišču in jih ne šprernlja od-govarjajoče povpraševanje. To je eden iz-med tako imenovanih »instrumentov« ka-pitalističnih držav za reguliranje odnosov na mednarodnem deviznem trgu in prepre-čevanje špekulacij. Drugi instrument je iz-dajanje posebnih dolgoročnih državnih ob-veznic, ki se glasijo na zahodnoevropske valute; centralne banke in finančna mini-strstva držav zahodne Evrope vlagajo v obveznice kratkoročna dolarska sredstva, da tako zmanjšujejo zahteve po zlatu (to je zamenjavi dolarja za zlato). To je ZDA omogočilo razširiti svoje izvore financira-nja in povečanje njene mednarodne li-kvidnosti.
Iz opisanega sledi zaključek: vzroki krize mednarodnega monetarnega sistema, posebej dolarja, je, da ima del sveta na razpolago prevelika materialna sredstva, medtem ko jih ima drugi del odločno premalo. Med vzroke lahko prištejemo tu-di veliko zapravljanje materialnih sredstev v neproduktivne namene: za oborožitev. Tako stoji danes celotno svetovno gospo-darstvo pred problemi, ki so rezultat ana-hronističnih kapitalističnih. odnosov. Spre-membe (»reforme«) v okviru kapitalistič-nih odnosov so lahko le začasne, ker za-hteva programska in daljnosežna rešitev problemov v mednarodnih monetarnih od> nosih preraščanje v novo kvaliteto.
Budi Rizman
Nepismenost v sodobnem svetu
(Nadaljevanje iz prejšnje številke)
V prvem sestavku o nepismenosti sem poskusil predvsem podati nekatere misli o aktivnosti UNESCO na področju odpravljanja prosvetne zaostalosti v svetu. Za razumevanje te dejavnosti je nujno potrebno pogledati, od katerih faktorjev je odvisna stopnja   pismenosti   oziroma   nepismenosti.
Štiri kategorije tisžel
Po nepismenosti smemo vse države in ozemlja na svetu razdeliti na štiri osnovne skupine:
A.  Dežele, ki imajo 50 odstotkov in več prebivalcev v starosti nad 15 let, ki ne znajo brati in pisati, absolutno število analfabetov pa je milijon in več.
B.  Dežele, ki imajo 50 odstotkov in več odraslih ljudi nepismenih, štejejo pa manj kot milijon analfabetov.
C.  Dežele, ki imajo pod 50 odstotkov odraslega prebivalsiva nepismenega, število anal-fabetov  pa je  milijon  in  več.
D.  Dežele,   ki   imajo   manj   kot   polovico   odraslih   nepismenih,   njih   število   je   pod 1 milijon.
Tabela prikazuje te šttri glavne grupe in njihov delež v absolutnem številu ter v odstotkih analfabetov na svetu. Podatki so ocene stanja približno v sredi našega stoletja.
Iz razpredelnice se dobro vidii, da je v 97 deželah, to se pravi v po&ovici ozemlja na svetu, več kot polovica prebivalstva v zreli dobi, ki ne zna pisati in čitati. Ž6 to nam je zadosten dokaz, kako resno je to vprašanje.
Zanimivo je pogledati, katere dežele pripadajo posameznim kategorijam iz tabele. V grupi A so zastopani samo teritoriji v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki. Na naj-slabšem mestu so tu Mozambik, Jemen in Haiti, saj imajo nad 95 odstotkov nepisme-nih, Haiti pa malo manj. Na najboljšem pa so Kitajska, Peru in Južnoafriška unija. Pod B so isti trije kontinenti in še nekateri predeli Oceanije. Največji delež nepisme-nosti je v Jugovzhodni Afriki, Adenskem protektoratu, Nikaragvi in britanskfem protek-toratu Salomonovi otoki. V skupini C pa so že tudi evropske države, med katerimi je na najnižjem mestu Portugalska, ki ima na primer isti odstotek analfabetov kakor Burma. V četrti kategoriji so zastopani predeli z vseh šestih kontinentov. Tu so pro-svetno najbolj zaostale dežele Basuto, Malta in Ekvador
Že iz teh nekoliko primerov se lahko sprejme splošen zakijuček, da so kolonialne dežele (pretekle ali  sedanje)  v šolskem pogledu  res  najbolj  zaostale.
Faktorji nepismeiiosti
V zelo shematizirani obliki bi mogli zapisati, da je stopnja analfabetizma odvisna od treh činiteljev: razvoj šolskega omrežja, nacionalnega dohodka in stopnje industrij-skega razvoja določene dežele. To so glavni, so pa še drugi faktorji, ki bi jih vse skupaj lahko združili v stavek, že neštetokrat zapisan, in sicer, da je prosvetni razvoj  nerazdružno povezan s splošno razvojno stopnjo nekega naroda.
ŠGisko  omrežje
Povsem jasno je, da šele zadostno število šol, učiteljev in opreme omogoča, da mladina obiskuje šole različne stopnje. število šoloobveznih otrok, ki resnično hodijo v šolo prve stopnje, je precej realna slika razširjenosti šolske mreže v posameznih teritorijih. Žato bomo pri vplivu prvega faktorja morali iskati zvezo med inskripcijo v osnovne šole in deležem nepismenih. Naslednja tabela prikazuje ta odnos med osnovnošolskim ^vpisom in stopnjo analfabetizma v nekaterih državah z različnih predelov zemeljske oble. Podatki so za" sredino 20. stoletja.
Iz razpredelnice se razločno vidi tesna povezava analfabetizma z deležem otrok, ki so obiskovali osnovno šolo. čim večji je vpis, tem manjša je stopja nepismenosti. — ki so obiskovali osnovno šolo. čim večji je vpis, tem manjša je stopnja nepismenosti. To, kar smo pokazali in ugotovili na podlagi omenjenih petih držav, pa je bolj ali manj splošno veljavno tudi za ostale. Brazilija je na primer ieta 1946 v ustavi progla-sila princip obveznega osnovnega šolanja, kar pa še daleč ni realnost niti danes. Francija pa je že leta 1881 vpeljala obvezno osnovno šolanje, naslednje leto pa ga je postavila tudi na brezplačno osnovo, saj le to lahko uresniči ustavna določila o obveznosti šolanja.
Karodni dohodek
Fri nacionalnem dohodku kot činitelju prosvete mdramo imeti pred očmi dva vidika tega vprašanja: razdelitev narodnega dohodka med posamezne sloje v družbi in pa tisti del tega dohodka, ki se porabi za šolanje. Zlasti v nerazvitih državah je majhen sloj ljudi, ki imajo nakopičena velikanska bogastva, ki jih neproduktivno trošijo in jih odtegujejo državni akumulaciji. Ti bogataši imajo vse možnosti za šolanje svojih otrok na najbolj znanih univerzah v tujini. Po drugi strani pa velika večina ostalega prebivalstva nima niti pojma o tem, kaj je to knjiga ali peresnik. Ker je državna akumulacija majhna — razen v najbolj naprednih deželah izmed teh nerazvitih — niti nimajo dovolj sredstev za najnujneše šolske potrebe. Skratka, otroci in odrasli še vedno nimajo možnosti za prosvetni dvig. V visoko razvitih industrijskih deželah pa so količine denarja, namenjenega za šolanje na vseh stopnjah, vse večje. To velja poudariti tudi za kapitalistične države, kar brez dvoma povečuje družbeno vlogo delavskega razreda. O tem pa bo bralec lahko dobil zelo zanimive misli in podatke prav v najnovejši študiji J. Stanovnika, ki je bila objavljena v Teoriji in praksi, 1965/1. Med državami na svetovnem jugu pa je posebno značilna Mehika, ki odteguje za prosveto veiiko sredstev. Tako je na primer za letos namenila za šolstvo 4-krat več kot za armado. Pred drugo svetovno vojno je švedska dala za šolstvo 2,7 odstotka javnih izdatkov od celotnega narodnega dohodka, leta 1955 pa so javni izdatki za šolstvo dosegli 4,3 odstotka nacionalnega dohodka. Velika Britanija je v istem obdobju iz državnih sredstev dala 2,7 odstotka in 4 odstotke nacionalnega dohodka.
Siopnja industrializacije
najlažje ugotavljamo po tem, koliko prebivalcev živi v mestih. Važen moment industrializacije je torej stopnja urbanizacije. V tabeli bom skušal najti povezanost med industrijskim oziroma urbanim razvojem in nepismenostjo v Belgiji, ker so ti podatki na razpolago in zelo pregledni.
+ starosit 8 let in več.
V splošnem lahko torej — kot je razvidno iz tabele in kot je primer ne samo v omejeni deželi, ampak tudi drugod — je nepismenost tem večja, čim več prebival-cev je zaposlenih v kmetijstvu. Tudi v visoko razvitih kapitalističnih državah je nepismenost precej večja pri ruralnem kot pa pri urbanem prebivalstvu.
Nadaljevanje prihodnjjič PAVLE CELIH
PRVENSTVO LJUBUANSKE UNIVERZE V SMUČANJU Z MEDNARODNO UDELEŽBO
Favoriti tekmovanja so  bili med mo-škimi Peter Lakota, Andrej Klinar, Tone   Vogrinc,   Tomaž   Jamnik   in Svicarja Aebi in Brichet. Med študentka-mi je bilo pričakovati borbo za prvo me-sto med Eriko Pongratz iz Munchna, nje-no kolegico Heidovo in našima Ankeletovo in Fanedlovo.
* Prvi don: slalom
V Kranjsko goro sva jo primahala z Jo-com šele ob deveti uri in brž sva odhitela v Porentov dom. Začetek tekmovanja je bil predviden za 10. uro, zato sva našla go-stišče že prazno. Pustila sva nepotrebne reči kar tam in skočila do žičnice. Na vso srečo se je začetek tekmovanja zavlekel za pol ure, tako da sva še pravočasno pri-spela do Bedančeve koče. Spustil sem se — še ves neroden in tog — s smučmi do cilja navzdol po »esu«, Joco pa je zagrizel v kolena, da bi na zgornjem delu proge slikal tekmovalce.
Ko so vzpostavili radijsko zvezo med startom in ciljem, so ustavili žičnico (prva proga je bila postavljena tako, da je žični-ca ovirala tekmovalce) sta predvozača De-tiček in Dornik prva prevozila progo, oba s časom 53,5.
Medtem sem izvedel nekaj podrobnosti. Obe progi je postavil izkušeni Stane Rotar. Bili sta dolgi 450 m, prva s 50 vratci, dru-ga s 55, obe pa sta imeli 150 m višinske razJike. Na startu je bilo 8 tekmovalk in 52 tekmovalcev, med njimi 14 tujih Stu-dentov.
Med ženskami je bila prva na progi Erika Pongratz, ki je prismučala v cilj s presenetljivim časom 53,6, za desetinko slabšim od predvozačev! Za njo je startala Majda Ankele, ki je vozila zelo lepo, ven-dar je tik pred ciljem »zajahala« zadnja vrata in padla. S tem si je zapravila za-nesljivo tretje mesto. Klofutarjeva je vo-zila solidno in bila s časom 63,5 po prvem teku četrta. Bolje od nje sta vozili še dru-ga Mvinchenčanka Heidova (56,2) in Fane-dlova 57,2 Ostale tri tekmovalke so bile za razred slabše.
Napaka starterjc
Za dekleti so po kratkem premoru star-tali fantje. še predan so se na cilju prav zavedeli, se je.zgoraj nad Bedancem že ka-dilo za Klinarjem. Ko je s sijajno vožnjo pridivjal skozi cilj, so mu povedali, da bo moral še enkrat na start, ker mu niso izmerili časa. Kako se je moglo to zgoditi? Starter ni pravilno najavil starta, tako da
Športno srečanje
naših in tujih študentov
v Kranjski gori
KRANJSKA GORA, 14. marca — Pod Vitrancem so se v petek in soboto ponovno pomerili med seboj v smučanju študentje Ijubljanske univerze. Na tekmovanje v slalomu oziroma veleslalomu so povabili tudi zastapnilke drugih jugoslovanskih univerz in nekaterih tujih. Prvenstva so se udeležili skoraj vsi najboljši jugoslovanski alpski smučarji, pa tudi gotje so imeli med sabo nekaj znanih smučarskih irnen, ki so se potegovala za boljša mj&sta. Nastopili so štu-dentje iz Maribora, Zagreba, Ljubljane, Sarajeva, Skopja, Reke, Mlinchna, Graza, Milana, švice in Norveške.
na cilju niso sprožili štoparic. Klinar je moral še enkrat na vrh. Toda smola — da bi ne vozil po že razriti progi, ker je bil sneg precej mehak, so ga spustili med vratca, čim je prispel na start. Divje se je zagnal in — še utrujem od vzpenjanja — že po nekaj vratcih padel in odstopil. Tako mu je »tehnična napaka« odvzela za-nesljivo prvo mesto, saj je v drugem teku postavil za dobro sekundo boljši čas od zmagovalca Lakote.
V pi*vi jakostni skupini ni do osmega tekmovalca nihče več izboljšal časa pred-vozačev. Najboljši je bil Jamnik s 55,2. Kot osmi je startal študent VTŠ iz Mari-bora Tone Vogrinc. Z odličnim vijuganjem je prišel na cilj s časom 53,3, ki ga je iz-boljšal le še Lakota — 52,8. V drugi jakost-ni skupini je presenetil švicar Zanier, s četrtim najboljšim časom, ostali pa so bili precej slabši. Precej tekmovalcev so poko-pala težka vrata pred ciljem.
Druga proga je bila bolj tekoča in so jo prevozili skoraj  vsi brez težav. Med štu-
dentkami Pongračevi ni moglo uiti prvo mesto, čeprav je bila za nekaj desetink slabša od Heidove, Ankeletova pa si tudi ni mogla popraviti plasmaja s tretjim naj-boljšim časom. Med moškimi je — kot sem že omenil — dosegel najboljši čas Kli-nar, drugi je bil Lakota, tretji pa odlični Jakopič s časom 55,0. Zenier je tudi takrat vozil lepo in se zrinil na 4. mesto v končni uvrstitvi.
Rezultati slaloma: ženske — 1. E. Pon-gratz 1:51,4, 2. G. Heid (obe Munchen) 1:53,4, 3. K. Panedl 1:58,7, 4. Z. Klofutar 2:09,5, 5. M. Ankele 2:13,7. Moški: 1. Lakota 1:47,3, 2. Vogrinc 1:48,8, 3. Aebi (SAS Švi-ca) 1:52,8, 4.-5. Jamnik in Zanier (SAS) 1:53,7.
številna udeležba v veleslalomu
Cilj veleslaloma z 42 vratci in 300 m vi-šinske razlike je bil v Brsnini. V soboto so prišli v Kranjsko goro novi tekmovalci, ki so zastopald barve ljubljansikih faaultet.
Na startu je bilo 15 smučark in 100 smu-čarjev.
Tudi ta dan je bilo vreme odlično, son-ce je bilo kar premočno, tako da je precej zmehčalo progo in so zadnji tekmovalci vozili že po jarkih. Kakor smo prejšnji dan prezebali, ker je močno pihalo, tako smo se zdaj greli na soncu v samih sraj-cah.
Favoriti za veleslalom so bili prav isti kot za slalom. Lakota in PongarČeva sta; brez prave konkurence ponovno zmagala/ Ankeletova tokrat ni padla in je bila tret-'' ja, med mošktmi pa je pristal na odličnem tretjem mestu Jakopič, študent 1. letnika pravne fakultete.
Prvih 50 tekmovalcev je zastopalo ljub-, Ijansko univerzo, ostalih 50 pa posamezna^l faktiltete.
Rezultati:   medfakultetno   prvenstvo 1. FAGG I  (K. Jemec, Guček, Dudovnik) 5:21,2, 2.  VŠTK   (šmitek,   Verbič,   Holly) 6:05,0, 3. Biotehniška  (Klinar, Medja, Na^ vodnik) 6:13,6.
Meduniverzitetno prvenstvo — 1. Ljub-Ijana I (Lakota, Klinar, Jakopič) 5:15,9, 2. SAS Švica (Brichet, Zanier, Aebi) 5:29,9, 3. Ljubljana II (šmitek, Duhovnik, Košič) 6:04,8.
Veleslalom posamezno: ženske — 1. Eri-ka Pongratz (Mtinchen) 1:46,7, Grentl Heidfli (Miinchen) 1:48,9, 3. Majda Ankele (VŠTK) 1:50,8, 4. Krista Fanedl 1:52,8, 5. Barbara Vitas (ŠTK) 2:10,6; moški — Lakota (Ljub.) 1:43,9, 2. Klinar (bioteh. fak.) 1:45,0, 3. Ja-kopič (pravna) l;47,0, 4. Vogrinec (VTS Mb) 1:47,1, 5. — 6. Schwabe (Graz) tn Brichet (SAS) 1:47,7, 7. Hillebrandt (Mun-chen) 1:48,5, 8. Jemec. (FAGG I) 1:49,7, 9. Petersik (Miinchen) 1:50,0, 10. ZanieT (SAS) 1:55.
Zakaj ni sredstev?
Organizacija tekmovanja je bUa kljub, težavam in spodrsljajem še kar zadovolji^ va. Prireditelja — SK Akademik in ZŠOTK"* — sta imela na voljo minimalna sredstva, ki so jih prispevala nekatera podjetja, ven-dax ta denar ne bo zadostoval za kritje vseh stroškov. Zato nastaja vprašanje, ali ima sploh smisel organizirati takšno pri-reditev, če niso prej zagotovljena vsa sred-stva. Jasno je, da ima prvenstvo nedvo-rano velik pomen, vendar je še bolj jasno, da iz nič ni nič in da ftnančne pomoči ni mogoče zahtevati zgolj od podjetij. Dokler ne bo razumevanja za prireditev pri uni-verzitetnih organih in smučarskih organi-zacijah, naj prireditelji raje počakajo s ta-ko zahtevnimi tekmovanji.
Fotografiral: Joco Žnidaršič Fotografiral: Joco Žnideršič

Prepovedana pisma
Caro mio Sotire!
Hic iacet heroistična in heretična im-portirana impotenca, kajti imponirati s tem ni imposibile. Morda sem imperti-nenten, toda implicite impertimentnost svoje inavguralne disertacije lahko re-čem: in hoc , signo vinces. Vsako stvar je treba in infinitum in iniegrum restituere, a še pri tem te čaka incidit in Scyllam qui vult vitare Carybdium. In nomine dei prevzemam in personam ri-skirano revolto nostrifikacije.
V uvodnem nagovoru ti pošiljam ključ za reševanje šifriranih časopisov, ki jih izdaja moj narod. To potrjuje njegovo iz-redno stopnjo inteligence, kajti šifrirano sporazumevanje je vrh genialnosti. Tako upam, da boš lahko prebral kakšno drob-no vestičko, če ti bom kdaj poslal kakšen časopis.
Po tistem inddentu na križišču pred Namo si še nisem povsem opomogel. Za-bavam se s tem, da poslušam naš preljubi radio. Veš, kar verjeti ne morem, kako popoln je lahko človeški duh. Ustvari namreč lahko umetno babilonijo. Narav-naš skalo recimo na 312,1 metra in čuješ naenkrat sedem ali osem Ijudi, ki vsak v svojem dragem rodnem jeziku prebirajo prva jutranja poročila. To je impozantno in če bi imel od tega   kaj  koristi, bi   se
naučil s palico metati radijske sprejem-nike s polic.
Pri poslušanju radia prideš tudi do raznih jezikoslovnih popadkov. Tako bom najbrž postal dopisni član slovenske aka-demije znanosti in umetnosti in ji bom predlagal, naj uvede v novi slovar, ki ga bo treba seveda kmalu spet izdati, tudi izraz, ki sem ga sam pogruntal. Doslej smo poznali izraz zabavna glasba. Po mo-jem mnenju potrebujemo za jasnost izra-žanja še en izraz in to je nezabavno zabav-na glasba. Ali pa recimo: jok in škripa-nje z zobmi. Moja stara mati sicer pravi temu bintanje (bint je nek stroj, ki ga na kmetih uporabljajo za čiščenje pšenice in čudovito brnij. Vendar se moramo bolj trokovno izražati.
Pri poslušanju radia sem prišel na drugo veličastno zamisel. Nekoč sem sli-šal, da so na posestvu tem in tem uspeš-no končali s kombajniranjem poljščin. Ta izraz me je čudovito razvnel in vpra-šal sem se, kako to, da se tako žlahten iz-raz tako redko uporablja. To je fenome-nalen izraz. Zato predlagam, da ga vpelje-mo v splošno uporabo. Predvsem bi to priporočil pesnikom. Kajti ne morete si zamisliti lepše pesniške primere kot je kombajniranje  poljščin.   To   je  moderna,
zvočna, globokopomenska in popolnoma nerazumljiva metafora. Zato se čudim pe-snikom, da je še niso odkrili. Tudi v vsakdanjem govoru se bo perfektno ob-nesla. Recimo, da vas boli zob. Tako ven-dar ne boste rekli. To je konvencioualno, celo v prozi grdo in neprepričljivo zveni. Raje povejte: moj zob ima kombapiiranje poljščin. To bo imelo blazen učinek, kajti v trenutku, ko boste to izrekli, bodo va-šim poslušalcem zakombajnirali vsi zobo-vi, ki jim še niso izpadli. Torej je io absolutno fenomenalen izraz.
Zanimivo je, da ga kot učinkovilo me-taforo lahko uporabimo v nairazličnejših zvezah. Samo poglejte: naše gospodarstvo je kombajniranje poljščin. Atf je še kaj bolj konkretnegn, kaj bolj otipljivega? Ali pa: na sestanku osnovne organizacije so do dveh popoldne kombajnirali poljščine in udeleženci so se zelo razkombajnirali ob kombajnirani izjavi predsednika, da tako učinkovitega kombajniranja poljščin že dolgo ni bilo. Predlagam, da napišemo na zastave in transparente: naj živi in se razvija kombajniranje poljščin. Naše ge-slo naj postane: proletarci vseh dežel, združite se v kombajniranje poljščin. Ta-ko bomo dosegli iskrenost v kombajnira-nju rezultatov naših kombajniranjih pri-zadevanj. V strahu, da ga ne bi razkom-bajnirali nasprotniki odkritosrčnega kom-bajniranja, te toplo in kombajnirano po-zdravlja do nadaljnjega tvoj kombajnira-ni sin
Satir
AFORIZMI
Z glavo ne butaj ob zid — če ti bo nazadnje uspelo, cla ga podreš, se bo zrušil nate.
Skrivnostneži so navadno bogovi. To ime uslvarjajo s svojim mol-kom. Kakor hitro pa se vrata od-prejo, zaškripajo.
Ce preteklost »e bi poznala pesni-kov, bi bili danes vsi pesniki izvir-ni. Ali bi sploh bil kakšen, je dru-go vprašanje.
Bila je edina ženska v mojcm živ-ljenju, ki me je prezirala. Bila je torej edina, ki sem jo ljubil.
Ljubeaen ne pozna meja. Meje pa
ne poznajo Ljubezni. Kako je potem
mogoče, da so zaljubljenci omejeni?
Gerlinski Valdek
Nekateri očetje dajo svojim otro-kom samo imena: to mnogokrat za-dostuje.
Z   leti   človeku    ne   zraste   samo trebuh, ampak tudi denarnica: seve-da, če pametno živi. Z leti človek ne izgubi  las, ampak marsikdaj tudi nazore.
Peter  Baloh
AKTUALNA POLEMIKA • AKTUALNA POLEMIKA • AKTUALNA POLEMIKA • AKTUALNA POLEMJKA •
PREDCENZURA
UREDNIŠTVO IN UPRAVA TRIBUNE
List Tribuna številka 5 je prinesel med drugimi manjvrednimi članki tudi članek »Slavospev ženski«, namenjeni za 8. marec.
Vprašam vas, tovariš glavni in odgovor-ni urednikt kako sploh morete priobčiti tako branje in pisanje za tako podle, niz-kotne, ničvredne stvari. Podpis dr. Boši-dar Krucifiks sam pove, koliko je vreden človek, ki je to napisal, da ne more biti drugega kot podlež v prvem pomenu be-sede.
žena tak slavospev možu nikoli ne bi bila zmožna napisati, ker pri najboljši vo-
Iji  ne  more  biti   tako  prostaška,  pa  če tudi bi imela vzroke za to.
Nehajte s podobnimi dopisi in lotite se učenja, da bo nekaj iz vas, ker vsi dobro vemo. da bi takšni in njemu enaki radi živeli le na račun drugih in vas svet opravičeno obsoja.
žalostno je, da sami tega ne sprevidite in podpisniku ne svetujete, naj se iz pe-tega nadstroppja preseli v klett da bo imel nižji standard, da ga bo tarh srečala patnet.
Nekdo iz množice čitateljic Tribune
P. S. Pismo abjavljaimo nepopravljeno in pozivamio bralke, da v čim vedjem šte-vilu posežejo v polemiko.
Intervju z novinarjem
Novinar: Oprostite, prosim vas, ste za kratek intervju za naš veliki list? Obja-vili bomo vaše odgovore na moja vpraša-nja in vašo sliko. Sedaj pride fotograf, pa naju bo pritisnil, kako se razgovarjava.
Bralec: Ne.
N: Kaj zdaj to pomeni? Torej prista-nete.
3: Rekel sem ne. In še enkrat pravim NE
_\T: Ampak sosedje bodo zgoreli od za-visti. Pojedli se bodo ocl trpljenja. V isti številM bomo objavili tudi intervju z Be-bo Lončar.
B: Pustite me vendar na miru in inter-vjuvajte, kolikor hočete, to vašo Bebo Pe-čar ali Lončar, kakor ste že rekli.
N: Ampak zakaj ne želite biti slavni? Vsaj za en dan?
B: Tako je govoril tudi nek vaš kole-ga, ki me je nedavno spraševal nekaj okoli kulture in podobne stvari. Nato ku-pim deset številk lista (sveti nam bog pomagaj) in tam stoji moje ime, in slika, spodaj pa piše: »Kje leže vzroki nekultur-nosti in neizobraženosti naših ljudi?« In nato: »Na sliki na primer vidite tovariša (sledi moje ime in priimek, skoraj še na-slov), ki ne pozna nobenega dela...« za-tem spet piše ime nekega drugega tova-riša, pozabil sem ime. A čakaj! Ne bom več tako nasankal. Sicer pa, dovolj ste vi spraševali in jaz odgovarjal. Zakaj vas ne bi zdaj jaz nekaj vprašal?.
X: Kako to mislite? Vi mene vpraša-li! čujte vi, kaj mislite, da nas lahko po-kliče na odgovornost kdorkoli? Pri nas je zagotovljena svoboda tiska. Pisal bom, kar se mi zljubi. Naj vas nemara vprašam, kai bom pisal?
5: Joj, ali ste vi živčen človek. Nisem mislil tako. Hotel sem vas le povprašati o nekih privatnih zadevah v zvezi z va-širn poklicem . . in ...
V: Zakaj pa takoj niste povedali? Ve-ste, večkrat nas pokličejo po telefonu in poclobno, pa človek nikoli ne ve, kaj kdo hoče.
j3: Torej vas lahko vprašam?
N: Samo izvolite. To bo pravzaprav moj prvi intervju, ki ga dajem. Izvolite, vprašajte.
3: Kako lahko zmeraj najdete takšna vprašanja, na katera je težko pametno ods;ovoriti?
N: Veste, tudi meni se zde ta vpraša-nja večkrat čudna. A kaj si morem. Na-vadno jih sestavijo uredniki.
B: Vi torej niste urednik?
N: Neumnost, če bi bil urednik, sedaj ne bi delal. Ne bi bil na ulici.
B: Je pri vašem časopisu mnogo ured-nikov?
N: Niti ne, takooo ... na vsakega no-vinarja poldrug urednik.
B: Torej imate tudi polovične ured-nike?
N: Kje neki, ne jemljite stvari dobe-sedno. Takšen je povpreček.
B: Vidim, da postaja papir vse dražji. Saj ni čudno, ko imamo toliko formular-jev, potrdil, karakteristik. Kako se pa bo-rite proti podražitvi papirja?
N: Pridite bliže (tiho), samo da ostane med nama: proti dragemu papirju se bo-rtmo s pocenitvijo listov.
B: čakajte, ne imejte me za osla. S pocenitvijo, vsi časopisi pa so se podra-žili.
N: Spet ste vzeli dobesedno. Cena lista se poveča, je pa zato list cenejši po kva-liteti.
B: TO mi pa ne ugaja. Ali ne bi moglo biti obratno: da znižate ceno časopisov in dvignete kvaliteto?
N: Ni govora! Sploh ne pride v poštev!
B: Potem pa vas ne bom vpč spraše-val. Sprašujte se sami.
N: Nima smisla, čujte. Vprašajte me še nekaj. Vendar sem neko ime! Ne mo-rete objaviti z mano tako kfatkega inter-vjuja.
B: Saj tudi nočem. Kdo vam je sploh rekel, da hočem kaj objaviti?
N: Kako?
B: Tako. Bodite srečni, da tega nihče ne čuje. Med drugim, vi ste si beležili ves razgovor, pa ga lahko objavite v vašem listu. Za to boste morda dobili celo višji honorar. Posebno tisti del o urednikih in o podražitvi listov natisnite z mastnimi črkami.
N: Da, saj res ... pravzaprav. Vi torej tega zagotovo ne boste nikjer objavili?
B: Pa jaz sem bralec, gospod Kaj bi jaz objavljal. V življenju sem komaj dva-krat objavljal v časopisih: ko sem vzel podnajemnike v sobo.
N: Gotovo ne boste nikomur govorili o tem?
B: Pa ... govorim lahko.
N: Lahko, a mojim urednikom tega go-tovo ne boste povedal
B: Bežite no, človek božji! Kje se bom pa pogovarjal z vašimi uredniki. Brigajo me oni.
N: če mi to obljubite, vas povabim v prvo gostilno. Plačam, kolikor lahko spi-jete.
B: Velja. Obliubljam. A zdaj vi oblju-bite, da bava pila tisto 6rno po štiri sto-take liltetr.                              P. Kamižaj
Včasih, ko sem popil preveč konjaka in piva, sem v zlatorumenih oknih bifeja videl prihodnost brez odgovornih uredni-kiov in tabujev, nekatere bi lahko zadel. Pomislil sem, da bi moral že nekaj napi-sati. Karkoli: samo da bi ljudem dokazal, da še živim, da še morajo računati name.
Nameraval sem kupiti nekaj pol papir-ja in sesti za mizo. Toda, preden bi sploh napisal prvo besedo, bi pomislil, kako dolga mora biti stvar. Največ dve tipkani strani, je rekel urednik rubrike. Dobro, stlačil bom misli v kalup, kastriral bom stavke.
Sestavki, daljši od dveh tipkanih stra-ni, baje niso zanimivi, ker študentje bere-jo to rubriko med predavanji. V redu: še dobro, da želijo sploh kaj objaviti.
Nato bi prišel na temo. Morala bi biti družbenokritična, seveda do mere. Takoj sem se spomnil odgovornega urednika, kako reže članke, ki bi lahko vznemirili družbo, in najbližji predstavnik te druž-be, ki nam kakor zdravnik zdravila pred-pisuje načela, je odgovorni uredni.
Odgovorni uredniki so čudni ljudje. Kdor je popustljiv, ta v najkrajšem času odleti. Drugi, ki znajo krmariti, krmarijo dolgo časa, si delajo kariero in pridejo do položaja. Taki so občudovanja vredni. Sam nikdar ne bom znal uporabiti skrivnosti javnega delovanja v svoj prid. Babica mi je sicer pripovedovala, da je osnovno pravilo javnega delovanja, da znaš držati jezik za zobmi in odpreti usta v pravem trenutku. Toda njene izkušnje izvirajo iz preteklih časov, ko so v javnem življenju še prevladovale take dvomljive metode. Poleg tega mi je še svetovala, naj nikar preveč ne stegujem jezika, ko pa vendar dobivam štipendijo in sem zato lahko zadovoljen. Tudi moj prijatelj po-dobno misli. Pravi, da je nemoralno sprejemati denar od družbe, ki jo kritizi-raš. To torej pomeni, da je štipendija odkupnina. O tem nisem povsem prepri-čan, zato misltm, da sem ga narobe razu-mel, kajti prijatelj je zelo vdan socializ-mu. Sicer pa sem se zanašal na odgovor-nega urednika. Pri svoji izredni politični izobrazbi in znanju v družbenem slalomu bo že vedel, kaj je potrebno storiti.
Spomnil sem se, da so v starih časih pisci, kadar so morali prelisičiti cenzuro, uporabljati oblike, s katerimi se je po-sredno dalo povedati necenzurirano misel. Pisali so basni in alegorije. Toda danes, ko si želimo konkretnosti, so take oblike
zastarele in nepotrebne, saj pri nas ni cenzure. Seveda. če izvzamemo odgovorne urednike.
Ob misli na njihovo morebitno veliko kariero, sem postal sentimentalen. Zamis-lil sem si njihove dohodke in urejeno družinsko življenje.
Včasih si tudi sam želim družine. Ne zaradi žene in otrok, s katerimi bi prispe-val k porastu rojstev pri Slovencih, am-pak zato, ker ljudje govore, da takrat člo-veka sreča pamet. Nekateri ji gredo nasproti in zato imajo denar. Sicer pa je družina opravičilo za nekdanje »karakter-je«, ki so po poroki postali nekaj popol-noma drugega Nekdanjih nazorov se spomnijo samo še v pijanosti. Sicer pa so pravoverni, Pravoverni in napredni Njiho-va naprednost je kot moda: v vsakem obdobju so drugi modeli Državljani take vrste bi bili lojalni tudi do Marsovcev, sa-mo da bi jim ti dali dobro plačano službo.
Recimo, da bi spis izšel Honorar bi bil takšen, da mi res nihče ne bi mogel oči-tati, da pišem za denar. Za nekaj piv in konjakov bi že bilo, pa še dvakrat bi si lahko privoščil predstavo v kinoteki.
Ta čas, ko bi v Emoni vnovčil honorar, bi se že zbrali sodniki. Ne mislim sodni-kov, ki služijo zakonu. Ne, niti najmanj. To bi bili sodniki, ki jim je sojenje strast Sodniki bi se razčeperili po časopisih in razkazovali prepričanje prave barve Ne bi rekli, da je moj članek proti temu in temu. Ugotovili bi, da sem na sredo Tito-ve ceste nekoč odvrgel prazno cigaretno škatlo, da si čevljev ne čistim redno, da sem včasih neobrit in da si noge umivam samo dvakrat tedensko. V imenu pravega prepričanja bi mi rekli, da sem bedak. Jaz pa bi lahko, če bi mi uredniki dali prostor v časopisu, pritrjeval njihovim iz-1 javam. Ker po njihovem ne bi imel pra-vega prepričanja, jim ne bi smel reči, da so tudi oni bedaki, kajti to bi po njihovi logiki pomenilo, da je njihovo prepriča-nje bedasto. To bi bil velik neodpustljiv greh. Dobil bi črno piko.
Torej, kaj naj počnem? Napisal bom pismo za rubriko Pisma bralcev, v kate-rem se bom ponižno zahvalil, da vsaj lah-ko živim, če že pisati ne morem, kakor bi hotel
Do odjuge, do prvih. pomladnih dni pa bom lepo študiral. Tudi moja babica pravi, da je to bolj koristno, kakor pa kri-tikastrstvo po časopisih. Pa še črne pike ne bom dobil, ampak me bodo pohvalili.
Peter Baloh
Ko bodo iznašli kritikoskop
To je zgodba, ki se, kot pravi naslov, bo šele zgodila. Da pa je resnična, zago-tavlja moj prijatelj Anga Zsirany, ki mi jo je tudi povedal. In on sodi med tiste, ki jim je treba verjeti tudi tedaj, kadar govorijo o stvareh, ki se bodo pripetile npr. lsta 1965 — kot tale zgodba. Pa k stvari!
Za esejiste, noveliste, kriticiste, pamfle-tiste in sploh take vrste publiciste bodo to lepi časi. Sedel boš lepo doma, v udob-nem fotelju, na mizi vse vrste (tekočih) dobrot — in tvoje noge, se razume. In ugotovil boš, da je ubogi družbi tudi še tokrat potrebna injekcija, se pravi, da je na stopnji, ko ne more naprej brez tvo-jega članka. A za ta članek ti ne bo treba pomigati ne z ušesi, ne z' usti, ne z ro-kami in ne z možgani ali nogami. Ro bot (morda se bo tudi drugače imenoval),
ki bo stal v kotu, bo tvoje ( družbene) potrebe sam registriral in nanje tudi rea-giral. Stopil bo na drugo stran sobe, kjer stoji dragocena pridobitev človeštva — miselni aparat kritikoskop. V tvojem imenu mu bo predal naročilo: kritičen, aktualen, angažiran, napisan v jasnem in zgoščenem stilu, 4 strani dolg članek o univerzalni kulturni situaciji, In medtem ko se ti valjaš v fotelju, kritikoskop dela. Ker pa je to visoko produktiven stroj, svoje delo tudi zelo hitro opravi — v treh minutah je gotov in tedaj prijetno po-zvoni.
'Zdaj je končno na tebi vrsta, da se zganeš: vstati moraš in vzeti članek, ki ga je stroj tudi že zložil v kuverto. In še-le zdaj si lahko miren: končno si smeš pogledati brado in samo še na urednitvo Tribune moraš stopiti.            NN/X-100
Več pozornosti propagandi
Delo na področju tehnične vzgoje štu-dentov se mora v bodoče odvijati čimveč po fakultetah in pa premajhno obveščanje študentov o teh dejavnostih, to sta bili osnovni ugotovitvi skupščine študentskih organizacij ljudske tehnike, ki je bila pre-tekli petek v študentskem naselju. V ta namen so že pričeli z ustanavljanjem teh-ničnih komisij po fakultetah. Te bodo de-lovale pri fakultetnih upravah in bodo v njih tako profesorji kakor tudi študent-je. V začetku bodo uvajali tiste zvrsti teh-ničnega dela, za katere bo na določenih fakultetah največ zanimanja, poleg tega pa bodo prav na vseh fakultetah začeli s foto tečaji. Ceprav se je ŠOLT trudil, da bi študente redno seznanjal s svojo de-javnosti, ni v tem povsem uspel in tako so na predlog enega od diskutantov ustano-vili posebno propagandno komisijo, ki bo, in to prav sedaj, ko si organizacija utira pot na fakultete, imela verjetno zelo po-membno vlogo.
Iz poročila se je videlo, da je tehnična dejavnost kljub finančnim težavam do-kaj pestra, največja delovna zmaga pa je bila dokončna ureditev finomehanične delavnice v Naselju, ki jo je slovesno otvoril na sam dan skupščine rektor ljubljanske univerze prof, ing. Albert Struna. V sklo-
pu ŠOLT so z velikimi uspehi delovali še foto klub, raketni klub in avtomoto društ-vo, ki še vedno ne more zadovoljiti veli-kega števila študentov. Poleg teh so že doslej delale na posameznih, posebno teh-ničnih fakultetah samostojne sekcije, ki pa so se borile tako s finančninai kot tudi s tehničnimi težavami.
Razprava je poleg že omenjenega poka-zala, da so bile kritike na račun mačehov-skega odnosa Zveze študentov do tehnič-ne dejavnosti sicer upravičene, vendar pa je bil v zadnjem času storjen velik ko-rak naprej, saj se je ravno predsedstvo UO začelo resno ukvarjati s problemi vseh specializiranih organizacij. Dejstvo, da je Jugoslavija po številu izumov da-leč pod evropskim povprečjem, je dalo sklep, nai tehnične komisije ozko sodelu-jejo s koinisijami za znanstveno-razisko-valno delo, ki se prav tako ustanavljajo po fakultetah, saj bo to sodelovanje mor-da privedlo do boljših materialnih pogojev, ker se je pokazalo, da je zanimanje med študenti za to dejavnost, vendar samo za-nimanje še ne zadošča, ker pač ni bilo ob-jektivnih pogojev. čeprav je bil namen skupščine, da določi jasno nadajnjo ori-entacijo ŠOLT tako organizacijsko kakor na področju rasti materialne baze, je ob-
FUNKCIONALNOST FO NA
FAKILTETI
BIOTEHNISKI
Biotehniška fakulteta je že po lokaciji posameznih oddelkov izredno heteroge-na, saj so vsi štirje oddelki postavljeni na zelo različnih koncih mesta, kar na eni strani močno otežkoča samo integracijo fakultete same, na drugi strani pa se vedno bolj čuti slaba povezanost med po-sameznimi združenji Zveze študentov. Ta pri svojem delu že daljši čas močno stag-nira.
Kot enega izmed vzrokov, ki otežko-čajo delo fakultetnega odbora, se je poja-vila prav omenjena heterogenost fakulte-te same. Vendar je fakultetni odbor, da ne bi rušil integracijskih teženj znotraj fakultete, napravil analizo, ki naj bi po-kazala, koliko so njegove domneve v tem pogledu pravilne. Analiza je nakazala ne-kaj možnosti, ki ne indicirajo v vsakem pogledu potrebe, da se fakultetni odbor ukine, ampak le ahteva, da študentska organizacija najde oblike, da bodo vezi, ki vežejo, trdnejše in osnovane res na princi-pu dela. Dosedanja praksa, ki je lahko sploh pripeljala do take situacije, je na-ravnost narekovala, da fakultetni odbor ni bil telo, ki bi idejno vodil vsa dogaja-nja na fakulteti, ampak je zaradi premajh-ne angažiranosti posameznih združenj mo-ral posegati v problematiko, ki bi jo z lah-koto reševala tako združenja ali celo po-samezni referenti s komisijami. Prema-lo časa pa je preostalo za reševanje pro-blemov, kako izvesti politiko Zveze štu-dentov med vsemi študenti. Sveti študen-tov, ki so pred leti na fakulteti že delali.
Pokrajinski študentski klubi so v zad-njih letih povezali v svoje vrste že kar precej študentov. Zamisel je vsekakor po-zitivna, vendar se zdi, da večina klubov še ni našla takšnih oblik dela, fci bi vse-binsko vplivale na formiranje študenta kot bodočega upravljalca na nekem področju. Vse preveč sloni njihovo delo še na obli-kah, ki imajo svoje torišče dela v kraju šolanja se pravi v Ljubljani, mnogo pre-več se ^rientirajo na razne oblike zabav-nega življenja, ki so sicer potrebne, ven-dar menimo, da je za takšne oblike v Ljubljani mnogo možnosti v okviru spe-cializiranih. oblik dela Zveze študentov na Univerzi.
V proučevanje domače problematike se je doslej usmerilo le nekaj klubov, od katerih nedvomno prednjači prekmurski študentski klub, ki se je ne samo povezal z znanimi kulturnimi in javnimi delavci iz Prekmurja, ki delajo v Ljubljani, am-pak išče tudi oblike, kako bi se vljučil tudi v dejavnost na svojem matičnem področju.
Letos je sodeloval tudi v predvolilni aktivnosti, tako da je predlagal svoje kan-
so v letošnjem letu popolnoma zaspali, ker odbor preprosto nima časa, da bi jim po-svetil potrebno pozornost.
če bi v resnici ukinili fakultetni odbor kot neke vrste »upravno telo«, bi v resnici ostalo mnogo več časa, da bi delal kot štu-dijska grupa, ki bi v primeru potrebe pri-skočila na pomoč posameznim združe-njem ob težjih nalogah, ki so doslej mo-rale ostati ob strani. Problematika refor-me, ki je v letošnjem letu dobila prvo mesto na naši univerzi, naj bi novemu odboru v prihodnjem letu ostalo dosti več časa, če bomo hoteli, da jo tudi v Zvezi študentov enkrat temeljito prediskutiramo.
čeprav študentje na biotehniški fakul-teti mnogo govore o tem, da zlasti na agronomskem oddelku močno primanjku-je ekonomskih predmetov, pa jim še ni uspelo napraviti temeljite analize, koliko ta mnenja drže. Agronomi, ki se v praksi srečujejo mnogo bolj kot ostali študenti na fakulteti tudi z reševanjem socialnih vprašanj, ki so pri nas prisotna, pa pred-metov, ki se teh vprašanj dotikajo, poslu-šajo komaj 20 odstotkov vseh ur. Študent-je pa ne sodelujejo niti pri delu študijske komisije na oddelku in tako nimajo vpli-va na formiranje študijskih programov. Res je, da doslej niso bili povabljeni, da bi sodelovali, ker niso sami pokazali no-bene aktivnosti na tem področju, vendar se zdi, da bi kljub temu lahko clali marsi-kak dober predlog; če drugega ne, vsaj posredovali bi svoje želje.
bz
didate za občinsko in republiško skup-ščino. Kljub temu da ti kandidati niso bi-li predlagani tudi od občinske kandida-cijske komisije v Murski Soboti, pa kaže, da bodo študentje postali pomem-ben politični faktor že zaradi svojega bo-dočega položaja. Zato lahko zamerimo političnim organom v Prekmurju, da pred-logov niso bolj upoštevali, ker že sama pobuda zasluži vse priznanje, ker je, če že drugega ne, vsaj za sedaj dosti origi-nalna in hvalevredna novost.
Naslednja akcija, ki jo klub priprav-lja, je proučevanje dvojezične problema-tike na severni slovenski meji. V kratkem bodo namreč v Ljubljani organizirali v sodelovanju in mentorstvu kulturnikov iz Pomurja, ki delajo v Ljubljani, javno tri-buno o dvojezičnem šolstvu, o čemer že delajo na samem mestu posebno analizo.
Skoraj gotovo imajo tudi drugi klubi v svojih občinah mnogo problemov, ki bi bili potrebni obdelave, in bi jih klubi s svojimi sredstvi in možnostmi lahko re-šili, sebi pa našli na ta način hvaležno področje dela in preko njega večjo upra-vičenost do družbenih sredstev.
stajala rievarnost, da razprava krene v drugo smer, saj je asistent ing. Battelino menila, da so to manj pomembne stvari in je vztrajala na poročanju raznih klu-bov, čeprav so bila vsa poročila poslana delegatom in gostom pred skupščino. če-prav je res, da je potrebna za vsako de-javnost interesna grupa študentov, pa zopet drži, da moramo tudi še za tako nepomembno dejavnost, čeprav se mi zdi da tehnična vzgoja to ni, ustvariti najprej osnovno materiano bazo, ki je ključ kakrš-nega koli uspeha. Zgovoren dokaz za to so prav kljubi, o katerih smo na skup-ščini slišali, da so zaživeli — zopet umrli itd., ker pač ni bilo pogojev za delo. Po-doben primer je, recimo, šport, za kate-rega ni mogoče trditi, da med študenti ni zanimanja, vendar smo vidnejše uspe-he dosegli šele sedaj, ko smo mu zagoto-vili vsaj najosnovnejše pogoje in javno povedali, da je za študenta prav toliko pomemben kakor morda politično ideo-loško delo. Zaradi tega menim, da je bila izjava omenjene diskutantke, češ, da ima-jo fakultete mnogo pomembnejših dolžno-sti, kakor pa da materialno stimulirajo in podpirajo tehnično dejavnost študentov, neresna.
Čeprav mora biti skupščina obračun dela in delovni dogovor za delo naprej in kot takšna tudi sprejeti nov delovni program, katerega je novoizvoljeni odbor dolžan izvesti, tokrat programa niso pred-ložili niti v razpravo niti ni bil sprejet, če-prav moramo reči, da so bile osnovne smer-nice bodočega dela razvidne iz razprave in sklepov. V razpravi so tudi sodelovali: prof. ing. žaucer, predsednik komisije za tehnično vzgojo pri univerzitetnem sve-tu, predstavnik foto-kina zveze Slovenije, ljudske tehnike Slovenije in drugi. V novi upravni odobor ŠOLT so izvolili 22 štu-dentov, izmed teh pa bodo na prvi seji izvolili sekretariat ŠOLT.
Srečko Rutar
klub v Zearebu
Prejšnji teden so bili na seminarju štu-dentskih pokrajinskih klubov v Ljubljani tudi predstavniki slovenskega študentske-ga kluba iz Zagreba. Povedalt so, da v Zagrebu študira približno 120 slovenskih študentov, povečin: na fakultetah, ki jih v Ljubljani ni; iz mariborskega in celjskega okraja pa se tudi sicer mnogi študentje odločajo za študij v Zagrebu. Slovenski študentski klub je bil prvi, ki se je v Zagrebu osnoval na podlagi republiške pripadnosti in v letošnjem letu, ko nasta-jajo še drngi klubi študentov iz drugih republik, se vsi zgledujejo po njem.
Svojih prostorov klub nima, vendar v prostorih slovenskega doma v Zagrebu, kjer klub gosluje, večino kulturnega in druzabnega življenja predstavljajo prav študentje.
Posebna situacija, v kateri je klub za-radi republiške širine, predstavlja tudi poseben vir težav. Financiranja se ne da urediti na podlagi dotacij iz okrajev. Zalo so si v začetku pomagali z notranjimi po-
TEHNlCNA VZGOJA ttlJDENTOV
Pretekli teden je bila na rektoratu Univerze razširjena seja univerzitetnega sveta, ki je bila posvečena problemom tehnične vzgoje študentov. Seja, ki so se je poleg predstavnikov US, ŠOLT in predstavnikov predsedstva UO udeležili tudi vsi predsedniki fakultetnih komisij za tehnično vzgojo, je pokazala, da je eno in pol letno obdobje od ustanovitve komi-sije pripeljalo tako daleč, da končno lah-ko govorimo o startni osnovi za nadalj-nje delo na tem važnem področju. Fakultet-ne uprave so končno imenovale predava-teljske dele kadrov v te komisije, zato bo-do ti sedaj morali najti povezavo s štu-dentskimi predstavniki, kar bo nedvom-no naloga tudi ŠOLT, ki bo kot koordi-nator in pobudnik. tehničnega udejstvo-vanja moral priskočiti na pomoč. Razpra-va je izkristalizirala enotno stališče, po katerem mora biti osnova na fakultetah, saj bodo specifičnosti posameznih fakul-tet nedvomno najboljše zagotovilo za za-četne uspehe. Da pa bo dejavnost zaži-vela, bodo nedvomno morale priskočiti na pomoč tudi fakultete, ki bodo morale najti sredstva za zagotovitev osnovnih po-gojev za to dejavnost. Za začetek se bodo študentje vključsvali v že obstoječe de-lavnice ŠOLT, tako da bo postalo zani-manje tako veliko, da bodo fakultetne uprave prisiljene priskočiti na pomoč, saj je osnovni moto današnjega sistema, da je treba neko dejavnost moralno in materialno podpirati, če se pojavi določe-na dovolj velika interesna skupina. Ne-dvomno bo k popularizaciji te dejavno-sti mnogo prispevalo tudi dejstvo, da je komisija za izvenarmadno vzgojo pri US sprejela v svoj program, da posveti vsaj eno uro predvojaške vzgoje na vseh fakul-tetah prav informaciji o tehnični vzgoji študentov. Na seji je bil tudi predstavnik sveta ljudske 'tehnike SR Slovenije, ki je pri realizaciji sklepov in programa zago-tovil vso moralno in v okviru možnosti tudi materialno pomoč.                     s. r.
sojili in zelo visokimi članarinami; letos pa kot kaže, jim bo pomagal tudi UO ZšJ iz Ljubljane in glavni odbor SZDL.
Slovenski študentje, ki študirajo v Za-grebu, so večinom dobri študentje. V rednem roku konča namreč zagrebško vseučilišče komaj 6,6 odstotka študentov, na nekaterih fakultetah pa se podaljša študij podobno kot v Ljubljani celo za nekaj let. Zato precej resno razpravljajo o podaljšanju študija za en ali dva seme-stra.
Študijski   pogoji   so   v  Zagrebu  precej ostri, ker se zlasti na nekatere fakultete vpisuje  veliko  število   študentov-novin-cev, zato je  tudi  tako nizek procent šh>-dentov, ki končaio študij v rednem roku.
Slovenski študentje stanujejo v Zagre-bu večinoma privatno, ker imajo razme-roma v velikem števllu štipendije, življenj-ski stroški pa znašajo le 21.000 din; so to-rej nižji kot v Ljubljani. Cenejša je zlasti hrana v študentskih menzah — kosilo stane le 160, večerja pa 110 din.
iribuna
Tribuna — list slovenskih študentov — Izdaja univerzitetni odbor ZŠJ — Ureja uredniški odbor — Glavnl urednik Ivo Vajgl — Odgovorni urednik Tine Hribar — Uredništvo in uprava Tribune: Poljanska 6 II — Telefon št. 31 01 23 — Tekoči račun 600-14-608-72 — Letna naročnina 500 dinarjev — posamezen izvod 20 dinarjev — Rokopisov in fotografij ne vračamo  —  Tiska časopisno podjetje »Delo«  Ljubljana, Tomšičeva 1, telefon 23-522 — Poštnina plačana v gotovini.