Ivan Cankar
narodov blagor
Komedija v štirih dejanjih
Režija: MILE KORUN k. g.
OSEBE
Aleksej pl. Gornik dr. Anton Grord, dež. poslanec,	Sandi Krošl
obč. svetnik itd.	Pavle Jeršin
Katarina, njegova žena	Nada Božičeva
Matilda, njegova nečakinja dr. Pavel Gruden, drž. poslanec,	Marjanca Krošlova
obč. svetnik itd.	Jože Pristov
Helena, njegova žena	Mija Mencejeva
Jožef Mrmolja občinska	Branko Grubar
Klander	svetnika	Bruno Vodopivec
Mrmoljevka	Marija Goršičeva
Julijan Ščuka, žurnalist	Janez Bermež
Sirotka, literat Fran Kadivec, jurist, sorodnik	Franci Gabrovšek
Grozdov	Borut Alujevič
Profesor Kremžar	Marjan Dolinar
Stebelce, poet	Andrej Nahtigal (debut)
Sluga	Drago Kastelic
Lektor — Majda Križajeva, Scena — Mile Korun Kostumi — Vida Zupan-Bekčičeva
Premiera v petek, 7. X. 1966
Vodja predstave: Cveto Vernik — Šepetalka:	Olga Puncerjeva _
Tehnično vodstvo: Franjo Cesar — Razsvetljava: Bogo Les — Krojaška dela: Amalija Palirjeva, Jože Gobec in Oto Cerček — Frizerska dela: Vera Srakar — Slikarska dela: Ivan Dečman — Rekviziterska dela: Ivan Jeram — Čevljarska dela: Konrad Faktor— Garderoba: Angela Korošec
Dvojo se nam ob tem vprašanju poraja. Prvo je Cankar in drugo gledališče v našem modernem času. Če ostanemo dosledno verni Cankarju, smo se mu že izneverili, storili smo mu krivico, pa naj se sliši še tako paradoksno. Uprizoriti delo dobesedno tako, kakor smo ga bili vajeni gledati doslej, ni ravno smiselno. Prvič zaradi zgodovinske oddaljenosti konteksta in drugič zaradi dramaturgije dela, ki ji sodobno gledališče ni preveč naklonjeno, je pa tudi vse preveč suho logično, da bi lahko zbudilo globlje asociacije glede na reaktualizacijo teksta. Modernemu občinstvu tradicionalna upodobitev ne bo pričarala iluzijo, da gleda na odru resnično podobo tistega časa. Da bi globlje doživelo resničnost predstave in Cankarjeve besede v našem času, za to je potrebno večje zbližanje z odrom, z igralcem. Prepričani smo, da dandanes, ko se gledalec seznanja z vedno bolj novimi iskanji sodobne igre — prinašata mu jih film in še veliko bolj televizija, ki je sorod-nejša odrskemu prostoru — ne bo več zadovoljen s standardnimi podobami gledališča. Želel si bo tesnejšega zbližanja. In narobe: tudi igralec si želi tesnejšega kontakta.
Spomnimo se krize Moskovskega hudožesfvenega teatra, ki je stagniral v doslednem ponavljanju sistema. Pretirana vnema, da bi ostal zvest avtorju in času, ga je vodila v akademizem, udobnost in pome-ščanjenje okusa.
Ko je veliki francoski igralec in režiser Jouvet uprizoril Moliera, je nekdo v parterju poskočil, češ »Moliere bi ne napravil tako«, nakar mu je Jouvet odgovoril: »Imate njegovo telefonsko številko?«
Oživeti gledališki tekst ne pomeni oživeti ga z rekonstrukcijo življenja, marveč samo z gledališkimi sredstvi, s transpozicijo, s stališča sedanjosti, na osnovi tradicije in pridobljenega znanja, občutja in ocene. Kako torej doseči tesnejši odnos, kako naj bo dosežena takšna globlja realnost, ki bo pritegnila sodobnega gledalca?
Z bralne vaje »Za narodov blagor«. Z leve proti desni so režiser Mile Korun, debitant Andrej Nahtigal in lektorica Majda Križajeva.
Samo s ponovnim iskanjem stila — tega nikar ne zamenjujmo s stilizacijo, ki je smrt za gledališče. Stil, to je najvažnejši aspekt gledališke umetnosti, v ponovno iskanje stila so zajeti igra, režija, kostumografija in scenerija.
Stilizacija je šablona, utesnjevanje, dočim pomeni stil sprostitev od togega realizma. Stil je termin za sodobni izraz v gledališču. .Predstava v stilu ne pomeni, da smo delo oblekli v nekaj tujega, eksperimentalnega, marveč da smo mu dali adekvatno idejo, ki sozvanja z avtorjevimi hotenji, prenešenimi v naš čas.
Janez Žmavc
V NOVO SEZONO
Menim, da ni odveč, če prav na kratko označimo položaj Slovenskega ljudskega gledališča v Celju. Včasih smo ga primerjali z Mestnim gledališčem ljubljanskim, nemara zaradi sorodstvenih teženj, da bi se dokopali do jasnejše podobe v slovenskem kulturnem življenju. Ne gre za življenjski prostor, ki je obema dovolj široko, včasih celo preširoko odmerjen, marveč za večjo dominantnost ob vplivnem sorodniku ljubljanski Drami.
Pa pustimo Dramo in njene vsekakor neomejene možnosti pri uprizarjanju svetovnega repertoarja, kos je velikim nalogam in tudi publiko ima za to; ne bomo tudi razlagali usmeritve MGL v komedijski in satirični repertoar; kjer je več gledališč, je takšna idealna specializacja možna. SLG Celje pa ima že od svoje ustanovitve dalje drugačen položaj: iz majhnega mesta je razširilo svoj radius dela daleč na podeželje. Takoj spočetka je torej moralo upoštevati dva kriterija: mestno in podeželsko publiko. Ta kriterij ni več tako ostro postavljen, obrnil se je na glavo, saj včasih zahtevna dela presenetljivo uspejo prav na podeželju. Tako ta aspekt pri izbiri repertoarja ne igra več pomembne vloge. Dandanes razlike med mestom in podeželjem uspešno brišejo televizija in drugi množični činitelji, kultura ni več deljiva.
Celjsko gledališče je po vzoru vseh datiranih gledališč na svetu repertoarno gledališče. S to oznako lahko odgovorimo na skoraj vsa vprašanja, repertoarno gledališče pomeni pester repertoar in idejno usmeritev, ki temelji na kvalitetnem izboru in kvalitetni izvedbi.
Preprosto povedano: kakor dpslej in nemara še bolj kot doslej smo iskali in pretehtali dobra dela iz svetovne in domače klasike, iz sodobne svetovne in domače dramatike. Pri tem nas je vodilo načelo ljudskosti, ki jo — da ne bomo pozabili — izpričuje ime celjskega gledališča. Lahko trdimo,
da smo izbrali ljudski repertoar, ki pa je daleč od cenenosti kakšnega »Guzaja«, za katerega tudi pravijo, da je ljudski repertoar.
Nemara nam bo kdo očital enostranost, vsaj polovica izbranih del sega v ljubezenske sfere, vendar gre v vseh teh delih za mnogo več, ne sodimo površno, gre za človeške odnose v sodobnem svetu. V prikazovanju teh odnosov, v kritiki teh odnosov se zrcali ves letošnji repertoar.
Janez Žmavc
Prihodnja premiera bo evropeizirana igra iz ciklusa japonskih povesti RASAMON. Avtorja dramatizacije sta ameriška zakonca Fay in Michael Kanin. Režiser pa je Mirč Kragelj. To je igra o človeški majhnosti in relativnosti človeških sodb: kajti vsi smo uklenjeni v svoj majhni Jaz, ki je sebičen, strahopeten, lažniv. Rahlo eksotična igra pa tudi zabavna. Več oseb pripoveduje isto zgodbo in čeravno gre za isto snov — za posilstvo in nasilno smrt — ni niti ena zgodba enaka drugi. Premiera bo 14. oktobra.
Sandi Krošl je ob koncu pretekle sezone prejel nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije za uspelo kreacijo Hoederer-ja v Sartrovih »Umazanih rokah«. Režiral jih je Franci Križaj. Na sliki: Drago Kastelic (Hugo) in Sandi Krošl (Hoederer).
Majda Križajeva je z letošnjo sezono sprejela v naši hiši lektorsko delo. Njena službena pot v tej stroki se je začela 1960. leta, ko je diplomirala na filozofski fakulteti v Ljubljani (slavistika), leto dni je bila potem lektorica pri slovenskih filmih, nato v Drami SNG Ljubljana vse do konca prejšnje sezone. Želimo ji veliko uspeha in zadovoljstva pri delu in v kolektivu.
Štefan Volf se je vrnil od vojakov. Videli ga bomo spet na odru v komediji »Trije mušketirji«.
Uprava
Slavko Belak, upravnik Jože Domjan, računovodja Nežika Tovornik, administrativna tajnica Vinko Tajnšek, ekonom in arhivar Anica Vitez, blagajničarka
Umetniško vodstvo Slavko Belak, upravnik
Franci Križaj, režiser	strokovni kolegij
Janez Žmavc, dramaturg
Majda Križajeva, lektorica
Umetniški ansambel
Nada Božičeva Marija Goršičeva Minu Kjudrova Marjanca Krošlova Mija Mencejeva Jana Šmidova
igralke
Borut Alujevič Janez Bermež Marjan Dolinar Franci Gabrovšek Branko Grubar Pavle Jeršin
Drago Kastelic	igralci
Sandi Krošl
Andrej Nahtigal
Jože Pristov
Bruno Vodopivec
Štefan Volf
Stalni umetniški sodelavci
Vida Zupan-Bekčičeva, kostumografinja Edo Goršič, glasbeni sodelavec
Pomožno umetniško osebje
Anica Kumer Olga Puncer
šepetalki
Stanko Jošt Cveto Vernik
inspicienta
Tehnično osebje
Franjo Cesar, tehnični vodja Bogo Les, mojster razsvetljave Franc Klobučar, odrski mojster
Maks Bukovec
Vili Korošec	odrski delavci
Rudi Posinek Ivan Tkavc
Jože Gobec, vodja krojaške delavnice Oto Čerček, krojač Amalija Palir, vodja šivalnice Vera Srakar, lasuljarka Ivan Dečman, slikar
Ivan Jeram, izdelovalec rekvizitov in kašer Angela Korošec, garderoberka Konrad Faktor, rekviziter in čevljar Franc Dolinšek, pomožni električar in ključavničar
Franc Jesenek
Anton Kladnik	vratarji
Edi Zupanc
Marija Jerenko
Frančiška Rep	snažilke
Cilka Vrečar
REPERTOAR 1966 — 1967
po predvidenem vrstnem redu uprizoritev in kakor so bili sklenjeni dogovori za režije:
Ivan Cankar: ZA NARODOV BLAGOR. Komedija.
Režija: Mile Korun.
Fay Michael Kanin: RAŠAMON. Igra. Režija: Mirč Kragelj.
Jacinto Benavente: LA MALOUERIDA. Drama.
Režija: Dino Radojevič.
Alezandre Dumas: TRIJE MUŠKETIRJI. Priredba. Komedija. Režija: Andrej Stojan.
M. Šurinova: DEDEK MRAZ. Pravljica za otroke.
Režija: Janez Povše.
Dominik Smole: CVETJE ZLA. Igra iz kriminalnega življenja. Režija: Franci Križaj.
Janez Žmavc: PODSTREŠJE. Igra. Režija: Mile Korun. VVilliam Shakespeare: KORIOLAN. Drama.
Režija Franci Križaj.
Jean Anouilh: EVRIDIKA. Drama. Režija: Andrej FJieng.
Bill Manhoff & France Roche: LJUBEZEN, JO POZNATE? Komedija. Režija: Franci Križaj.
SATIRIČNI KABARET.
Ivan Cankar: POLITIČNI SPISI. Literarno gledališki večer.