V domu starejših občanov
Prijeten obisk ob dnevu republike
Velika svetla dvorana v »Domu starejših občanov Marjane Draksler« v Dravljah se je 27. novembra proti 16. uri pričela polniti. S prihodom vsakega obi-skovalca posgbej se je polnilo tudi njihovo pričako-vanje in radovednost z željo po prijetni spremembi. Med zbranimi varovanci je mrmraje vzvalovilo, ko so vstopili gosti. Z nasmehom in z iskrivimi očmi so jim zaploskali.
Predstavniki Društva invalidov Ljubljana-šiška so organizirali v dpmu prireditev pred našim največjim državnim prazpikom. Zato so tja prišli povabljeni pevci Ijubljanske opere s svojo pianistko in sprem-Ijevalko, mentorji osnovne šole Riharda Jakopiča z učenci — recitatorji in povezovalec programa Milju-tin Ajdič.
Z iskreno željo za dobro počutje je vse oskrbo-vance nagovorila predsednica društva invalidov to-varišica Apa Pintar. Povedala je, da je ta prireditev namenjena vsem v pozdrav in v dar za predpraz-nično ra2položenje.
Vse izvajalce, ki so bili tako dobre volje, da so se pripravili ir. ta večer posvetili našim oskrbovancem, je predstavil tovariš Ajdič in hkrati tudi predstavil nji-
hov program z razlago in dopolnilom. Operna pevca ' tovariša Zdenka Gorenc in Zdravko Pergar sta si izbrala zahtevni ariji iz 3. dejanja opere Rusalka in \z 3. dejanja opere Evgenij Onjegin in Rada Simonittija samospeva: Preveč je sreče in Bele rože. Na klavirju ju je skrbno spremljala pianistka Višnja Kajgana, ki je poleg pevcev s svojim igranjem vnašala med po-slušalce drobce predstav operne hiše.
Posebno prijetno pa je bilo slišati med arijami in samospevi otroške glasove, ki so tako pogumno in polni zanosa recitirali pesmi o domovini. Učenci 2. c in 8. a razreda osnovne šole Riharda Jakopiča so nas prepričali, daje mogoče med najmlajšimi in med doraščajočo mladino s pravo besedo mentorja med vzgojnim delom vzbuditi domovinska čustva. Tega pa žal ni več tako pogosto čutiti drugod.
V imenu vseg^a vodstva Doma starejših občanov in v imenu vseh zaposlenih je oskrbovancem in go-stom čestital za praznik tudi tov. direktor Janez Kremžar.
Po svečanem delu programa je meh svoje har-monike širila in krčila naša Štefka. Kdo je ne pozna? Njen prijazni obraz in njena harmonika, njen ritem poskočnih viž osvoji vsakega.
Že je zapela vsa dvorana, se po ritmu nagibala levo in desno, sosed se je oprijel sosede in ko je taj-nik društva invalidov zaoril pesem: Prišla bo pomlad,
je vse oživelo. Pesem se je vrstila za pesmijo in vse pristne domače so bile na vrsli.
Še dolgo so ostali predstavniki invalidov v Domu starejših občanov in tovariš Slavko je s svojim gla-som nalezljivo osvajal omizje za omizjem in nihče m več pomislil ne na svoje tegobe in ne na svojo bole-zen.
Kar težko se je bilo posloviti. »Takih večerov si še želimo,« so vsi po vrsti zatrjevali, ko so nam ponujali roke v pozdrav.
Jožica Zoroja